DECEMBER 1959 AO DMA V . <£• ?// ■ -v r h ROJAKINJE, ROJAKI! VSEBINA Branko Žužek: k »dedu (pršem) Predsednik Ljudske skupščine LB Slovenije Miha Marinko: Naša dežela. vsa naša stvarnost je odprta knjiga za vsakogar Predsednica Zveze ženskih društev Slovenije Dolfka Boštjančič: Tudi v Sloveniji je vedno več /eno. ki «e vključujejo v proizvodnjo Ina: Visok življenjski jubilej našega ameriškega kulturnega delavca Co. A. K.: Odkritje spomenika pesniku Ivanu Zormanu v Clevelandu Velik skupni izlet SXPJ v domovino Vsem slovenskim rojakom v Holandiji prav srečno novo leto 1%0! Jože Knavs, Frey m ing: Pismo iz Frevminga Zgodba Katice Korpičeve iz Rožu Co. A. K.: Drobec iz zgodovine ameriških rojakov Iz naših tovarn Johna Batiča ni več Življenjski jubilej na domačih tleh Severkar: Dva nova slovenska filma Drobne kulturne vesti Knjige za podeželje Po domači deželi Co. A. K.: 40 let jugoslovanskega hranilnega in posojilnega društva v Chicagu Najpomembnejši športni dogodki v letu 1950 Domovina na tujih tleh Rojaki natn pišejo Miško Kranjec: Grlice (konec) Za smeh Mladi rod Vida Brest: Naša ura Dom in družina Drobne Slika na naslovni strani France Pavlovec: Gameljne (olje) -Drànvna založba Slovenije vam nudi: dela mlade slovenske literarne generacije: Rozman: .Mrtvi in vsi aNtuli, platno...........OTO din Kavčič: Ne vročaj sc! platno..................OTO din Rožanc: Obala, platno..........................OTO din nove bibliofilske ilustrirane izdaje: Ivan Goran-Kooačič: Jama. plutno................S00 din France Prešeren: Krst pri Savici, platno . . . 800 din nove šolske knjige in obsežne slovarje: Prvo berilo (začetnica)....................... 240 din Slovenska slovnica.............................>20 din Škerl jeva: Anglcško-slovenski slovar, platno . . ‘M)0 din Kotnik: Slovensko-angleški slovar, platno . . . ‘KM) din Tomšič: Slovensko-nemški slovar, polivinil . . 1>00 din Tomšič: Nemško-slovenski slovar, platno . . . 1*00 din Kotnik: Slovensko-francoski slovar, platno . . . 800 din Grad: Učbenik španskega jezika, platno . . . 900 din VSE KNJIGE NAROČAJTE PRI DRŽAVNI 7.ALOZBI SLOVENIJE V LJUBLJANI. TITOVA CESTA 2* Rojaki, ko pridete na obisk severozahodnega dela Slovenije in v prelepo mežiško dolino, boste v prodajalnah trgovskega podjetja »TOBAK« iz Dravograda postreženi z vsemi najboljšimi vrstami tobačnih izdelkov Rodnu gruda, gladilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Tomo Britje. — Izhaja dvanajstkrat n« bito. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 4 dolarje, — Francija letno 600 frankov, — Belgija letno 90 frankov. — Holandija letno 7 gulil, -- Nemčija letno 8 DM, — (taliju letno 1000 lir, — Avstrija letno 40 šilingov, — Anglija letno 1 funt, — Avstralija letno 1 avstralski funt, — Argentina letno 30 pezo v, — Jugoslavija letno 750 dinarjev. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. — Rokopisov ne vračamo.-- Čekovni račun pri Komunalni banki 600-704/3 135 Ilustrirana revija Slovenske izseljenske matice o Ljubljani DECEMBER 1959 LETO VI Branko Žužek KO LE D A Leto se je obrnilo, z novim sne gom pr e g mil o prazna polja, puste trate, mraz nam pripeljalo v svate. Hej, cekar napolnite nam, preden po j d e mo drugam! Oče naj po mošnjo seže, mati pa kolač nareže, jajce dobro bi bilo, če kokoši kaj ne so. Hej, jabolk, hrušk pridajte nam, skoraj pojdemo drugam! Hvala, hvala vam za vse, za blago, za dinarje, da bi zdravi in veseli dolgo časa še živeli, hej, naj vam bo zapeto srečno Novo leto! je odprta fcnjiga Razgovor našega odgovornega urednika ljudskega Iroslanca Toma Brejca s predsednikom Ljudske skupščine LRS Miho Marinkom. za osaftogar Ali bi hotel, tooariš predsednik, za novoletno številko >Rodne grude« odgovoriti na nekaj vprašanj? Na primer Tvoje mnenje o funkciji in nalogi >Rodne grude«? Zajamčiti čim neposrednejši stik mod domovino in številnimi rojaki po mnogih tujih deželah je nedvomno odgovorna in zahtevna naloga. Po eni strani zato, ker se vse naše življenje doma zelo hitro razvija in je zelo težko zagotoviti, da bi naši rojaki v tujini mogli spremljati in doumeti bujni razvoj našega gospodarskega in družbeno političnega življenja, sproščene dejavnosti milijonov naših delovnih ljudi, ki skozi razne in pestre oblike neposredno soodločajo v gospodarjenju in urejanju vseh drugih družbenih zadev. Po drugi strani pa je ta naloga zlasti težka glede na to, da velika večina naših rojakov že desetletja živi v tujini v pogojih starega družbenega reda in si težko predstavlja temeljito družbeno spremembo, ki je bila opravljena z lastno zmagovito osvoboditvijo našega ljudstva v pogojih pretekle vojne, ki se poslej iz leta v leto naglo stopnjuje. Pogostokrat so naši rojaki izpostavljeni vplivom tako imenovanih političnih beguncev, ki so kot oprode okupatorjev počenjali težke zločine, nad lastnim ljudstvom v minuli vojni in zato morali bežati pred njegovo sodbo. Naravno je. da se ti begunci skušajo usidrati med rojaki v novi sredini, iščejo opore pri raznih sovražnikih nove Jugoslavije in zato skušajo našim rojakom oklevetati in iznakaziti pravo sliko našega družbenega življenja. Ce »Rodna gruda« uspeva vzbujati pri rojakih v tujini zanimanje za domovino, željo za občasnimi obiski — in dobrodošli so nam vsi ne glede na njihova politična in verska prepričanja —, je številnost teh obiskov najneposrednejši odraz uspešnosti njene vloge. Naša dežela, vsa naša stvarnost je odprta knjiga za vsakega inozemca-turista. ki hoče na kraju samem spoznavati in uživati njene prirodne lepote, odprta je vsakemu inozemcu, bodisi da je naš prijatelj ali kritik našega družbenega sistema, da ga na kraju samem spoznava in proučuje, tembolj pa seveda to velja za vse naše rojake. Znano je, da nikomur ne skrivamo naše družbene stvarnosti, niti komurkoli vsiljujemo naš sistem. Znani sta naša notranja in zunanja politika kot skladna celota. Zato je Jugoslavija postala učinkovit činitelj v mednarodnih odnosih. Naša politika aktivne koeksistence podpira vse napredne in miroljubne sile, ki v svetu nastajajo, in se zavzema za tako politiko združenih narodov, ki bi omogočila, da se čimprej odpravi velik prepad med zaostalimi in razvitimi deželami. To ustvarja osnovne pogoje za miroljubno sožitje držav in narodov in pogoje za odstranitev vojne kot sredstva za reševanje mednarodnih zapletov. Socialistična Jugoslavija je ena izmed tistih neodvisnih držav, ki je znala najti svoje mesto v okviru združenih narodov in ki je vedno stremela in delovala v pomirjenju in mednarodnem sodelovanju, ker je videla v tem enega osnovnih pogojev za njen kar najbolj hiter in uspešen notranji ekonomski in politični razvoj. Ia naša zunanja politika je obenem veren odraz našega notranjega sistema neposredne socialistične demokracije. Mnoge naše bralce o zamejstvu zanima, kako se razvija pri nas iniciativa posameznika in kakšne so možnosti, ki so danes o Jugoslaviji. Kadar se razpravlja o osebni iniciativi posameznega našega človeka v smeri izboljšanja njegove življenjske ravni, se redno pokaže, da ta iniciativa nezadržno raste, tako v razmerju na njegov delež do upravljanja gospodarstva in družbene politike, kakor v smeri individualnega materialnega interesa, v okviru velikih možnosti, ki pri nas danes za to obstajajo. Udeležba državljanov pri usmerjanju gospodarstva in njihovo sodelovanje v gospodarskih in družbeno-političnih zadevah po organih delavskega in družbenega upravljanja, je že prerasla v močno utrjen družbeni sistem, ki ustvarja vse pogoje za čim hitrejše pretvarjanje »oblasti v imenu ljudstva« v »oblast ljudi samih«. V Sloveniji soodloča v usmerjanju gospodarstva vsak četrti proizvajalec, v družbeno-političnih zadevah pa vsak deseti državljan. Že samo ta podatek je dokaz nezadržne iniciative kolektivov in posameznikov, iniciative, ki se seveda Predsednik- Ljudske skupščine I.K Slovenije Miha Marinko med ljubljanskimi pionirji orientira na človeka, na njegovo boljše življenje, na njegovo ekonomsko in družbeno blaginjo. Ta iniciativa se vsestransko podpira, seveda v okviru načela, da se v naši družbi izključuje in omejuje možnost izkoriščanja človeka po človeku. V pogledu individualne iniciative bo morda zanimiv podatek, da je bilo v letu 1955 v Sloveniji 1479 osebnih avtomobilov v privatni lasti in da je to število naraslo v letu 1959 na 8768, torej 6,5-krat. Motornih koles je bilo v Sloveniji v privatnem lastništvu 1955. leta 4514, a 1959. leta 19.595, torej petkrat več. Podobno opažamo, če pogledamo privatno lastništvo na enostanovanjskih in dvostanovanjskih zgradbah. V letu 1955 je bilo sezidanih v Sloveniji 846 zgradb v privatnem lastništvu s 1258 stanovanji; v letu 1958 pa 1497 zgradb privatnega lastništva s 1623 stanovanji. Iz tega vidimo, da je naš človek vložil v to izgradnjo n. pr. v 1956. letu 2.697,755.000 dinarjev osebnih prihrankov, v letu 1958 pa je ta številka narasla na 3.260,809.000 dinarjev prihrankov. Ce bi izpopolnili te podatke še z drugimi podatki, ki kažejo na veliko ekonomsko iniciativo našega človeka in jih vzporedili z ekonomsko iniciativo in uspehi naše skupnosti, bi dobili zelo reliefno sliko nezadržnega porasta naše družbene ravni. Kako ocenjuješ obiske naših rojakov in njihovo zanimanje za naš razvoj? Statistični podatki in podatki o delu naših organizacij in združenj, ki delujejo v smeri čim širšega navezovanja stikov z našimi rojaki povsod po svetu, kažejo, da se obiski stare predvojne in nove generacije, ki živi zunaj, množijo iz leta v leto. Mislim, da je to dejstvo dokaz, da zanimanje za naš razvoj med našimi ljudmi zunaj raste v skladu z vse večjim napredkom pri nas doma. Že samo dejstvo, da so obiskovalci, ki večkrat ne razpolagajo z zelo velikimi sredstvi, pripravljeni dolga leta štediti denar, da obiščejo svojo domovino, kaže na nezlomljive intimne zveze, ki so jih ohranili z rodnim krajem. Na drugi strani pa to dokazuje, da so, kljub marsikaterim poskusom negativne propagande v inozemstvu, o kateri sem že zgoraj govoril, naši uspehi povzročili, da zanimanje neprizadetih in poštenih rojakov iz dneva v dan narašča, kar nam daje pri vsakodnevnih naporih za nadaljnji napredek posebno zadoščenje in priznanje. Vse pohvale je tudi vredna orientacija, ki je postala že dokaj splošnu, da namreč prihajajo k nam tudi mladi ljudje, potomci naših rojakov, ki so se rodili v inozemstvu in ki neposredno več ne občutijo, razen iz okvira družinske vzgoje, nobenih drugih tradicionalnih zvez. Obiski te mladine se lepo vsklajujejo z dejstvom, da danes obiskuje Jugoslavijo mladina iz vseh krajev sveta, bodisi ob raznih delovnih akcijah jugoslovanske mladine, bodisi ob raznih mednarodnih seminarjih in drugih kulturno-znanstvenih prireditvah, ki jih organizira naša mladina, da bi z njimi vzpostavila čim močnejše stike mednarodne solidarnosti z vso mladino sveta. Ta pojav torej kaže, da naši rojaki razumejo naš razvoj tudi v tej smeri. Tovariš predsednik, želiš morda povedati za naše rojake še kaj, kar v naših vprašanjih nismo zajeli? Posredujte jim, prosim, preko vašega lista, moje iskrene novoletne čestitke in najlepše želje, da bi se v prihodnjem obdobju naši stiki in pogovori razvijali še bolj intenzivno in z večjim uspehom. Želim vsem našim ljudem, ki od zunaj gledajo našo deželo, da bi med narodom, kjer živijo, s poštenim delom in marljivostjo častno opravljali svojo dolžnost in uspešno sodelovali pri vseh tistih nalogah, pri katerih so dolžni pripadniki določene narodnosti harmonično in konstruktivno sodelovati z okoljem, v katerem živijo, ne da bi pri tem zanemarili svoje pristno in iskreno razmerje do domače zemlje. ■> < Planšarski dom na Vrtaški planini. V ozadju Triglav. (Foto Fr. Močnik) Predsednica Zve/e zenskih društev Slovenije DOLFKA BOŠTJANČIČ Tudi v Sloveniji je vedno več zena, ki se vključujejo v proizvodnjo pet si segamo v roke in želimo srečno in veselo novo leto! ^ am in vašim družinam, ki vas je življenjska pot zamesla daleč in blizu po svetli v druge kraje, kjer ste si ustvarile nov dom, želim v svojem imenu in v imenu Zveze ženskih društev Slovenije: Srečno, zdravja, zadovoljstva in uspehov polno Novo leto! S posebno željo tistim, ki v letu 1960 nameravate obiskati svojo rodno domovino, »srečno pot in veselo svidenje«! Pri nas stopamo v novo leto z velikim optimizmom, da bo tudi to leto — leto uspehov v oblikovanju naše stvarnosti za lepše in boljše počutje nas vseh v naši socialistični skupnosti. Leto, od katerega se poslavljamo, je bilo polno razmišljanja in konkretnega dela za dvig življenjske ravni naših državljanov. Tudi v Sloveniji je vsak dan več žena, ki se vključujejo v proizvodnjo, ki nastopajo kot javne družbene delavke v ljudskih odborih, delavskih svetih, upravnih odborih Itd. Vedno nas je več, ki nismo samo matere in gospodinje. Prav zato se je postavila pred nas vse naloga, kako urejali naš družbeni mehanizem, da ‘bo v naši družini ostalo to, kar je družinska sreča, da pa iz družine v javne službe prenesemo tista opravila, ki jih je opravljala žena sama takrat, ko je bila samo doma. V letu 1959 smo zato dobili vrsto pomembnih zakonskih predpisov, ki zadevajo nas vse. Me žene smo kot del naše celote tudi pri tem zelo aktivne. Pri oblikovanj ti nove reformirane šole prizadevno delamo .na teni, da bo že osnovna šola dala otrokom čim več, da se nauče tudi gospodinjstva, da bodo tudi otroci znali delati tista dela, ki so v gospodinjstvu zanje primerna in da bo Tazmerje meti možem in ženo res enakopravno; dalje smo se zavzele za to, da otroci dobe v šoli malico; otroci obeh zaposlenih staršev pa bodo dobivali .tudi kosilo. Z zakonom o stanovanjskih skupnostih smo začeli razvijati razne službe, servise v neposredni bližini stanovanj, v katere bomo iz družinskega gospodinjstva prenašali nekatera opravila, to je opoldanski obrok hrane za samce in družine obeh zaposlenih staršev; pranje perila; jiopravila v liiši; zavzemamo se za takšno trgovsko omrežje, ki bo hitro in v bližini doma postreglo z vsem listini, kar se v družini dnevno rabi. Zelo pomembna za skupnost so tudi naša uspešna prizadevanja pri ustanavljanju raznih otroških ustanov za otroke vseh starosti, v katerih bosta roditelja zanesljivim in skrbnim ljudem prepuščala otroke takrat, ko gresta na delo. V preteklem letu smo zgradili precej stanovanj, še več jih bo v tem, ki je pred nami. Z našim Zavodom za napredek gospodinjstva se zavzemamo zato. tla bodo stanovanja čim primernejša. Blizu stanovanja pa hočemo imeti vse tisto, kar družina vsak dan rabi: šolo, otroško ustanovo, otroško igrišče, pralnico, servis za nego bolniku in druge servise, organizirano službo za pomoč starim, trgovino, zabavo, razvedrilo itd. Rdeči križ, v katerem je včlanjenih in zelo aktivno dela mnogo naših tovarišic, se zavzema za zdravstveno vzgojo državljanov. Naša skrb na področju zdravstva pa je vsako leto bolj usmerjena v preventivi, to je za ohranjevanje zdravja. Zato dobivamo vedno več novih ustanov tudi v te namene, dispanzerje za žene, za otroke itd. V preteklem letu smo dosegli prve uspehe, čaka nas pa še veliko dela, v vzgoji in razvoju službe za regulacijo porodov. Zavzemamo se za to, da bodo žene rodile takrat, kadar to žele in zmorejo, da bo otrok prišel v družino zaželen, da bi preprečili nepotrebne splave in obolenja žena kot posledice tega. Naši napori so usmerjeni tudi v pridobivanje novih poklicev za žene. Da bodo, ltolj strokovno pripravljene kot so pa mogle biti do sedaj, s'to-j>ale v delovna razmerja. Poleg rodnih šol smo dobili delavske lini verze, upravne šole, strokovne šole za odrasle. Ustanovili smo tudi pet strokovnih šol 'za šolanje poklicev v gospodinjstvu. Te absolventke bodo nastopile službo v ustanovah, zavodih, servisih, na področju zdravstva, socialnega skrbstva in stanovanjske skupnosti. S področja poklicnega usposabljanja žensk nas čaka še veliko dela. m NAŠI L 3 U D 3 E NA TUJEM Visok življenjski jubilej našega ameriškega kulturnega delavca Osmi življenjski križ si je o oktobru naložil na sooja krepka kranjska pleča naš znani ameriški kulturni delavec John Ioanusch iz Chardo-na, Ohio. Lepa doba je to in rojak Ioanusch je bil eden tistih naših prvih oračev kulturne ledine v ZDA, ki je obrodila tako bogate plodove. Njegova življenjska muza je bila glasba. Morda mu je ljubezen do nje vsadila v srce že mati, ko mu je pela uspavanke v lepi Rogaški Slatini na Štajerskem. Glasbena šola v Ptuju in privatni učitelji glasbe so mu ugladili nadaljnjo pot. Kot mladenič je igral pri mornariški godbi, nekaj časa tudi na Dunaju pri orkestru, ki ga je vodil znani skladatelj operet Franc Lehar. V začetku dvajsetega stoletja ga je pot za kruhom povedla o novi svet. Mnogo postaj je imela ta pot in številne težave so bile vmes. Pa zanj tudi veliko lepega. Saj je bila povsod ob njem njegova zvesta muza — glasba. V La Salle je poučeval naše godbenike ter priključil k uniji slovensko godbo na pihala, ki je bila prva slovenska linijska godba v Ameriki. Njegove nadaljnje življenjske postaje: Argyle, Milin. Clear Lake, South Dakota so bile obenem tudi postaje njegovega glasbenega udejstvovanja. Vodil je tamkajšnje godbe in bil godbenikom dober pedagog. Nato je prišel v ameriško Ljubljano — Cleveland, ki je postal zelo pomemben za njegovo umetniško ¡mslanstvo. Tu se je udejstvoval kot I'o so nekatere naloge, za katere se žene s posebno pozornostjo zavzemamo. Naše delo je takšnega značaja, da počasi zapuščamo kot obliko organizacije »ženska društva«, in se vključujemo kar tam, kjer se delo opravlja, v strokovna društva, stanovanjske skupnosti, Rdeči križ, upravne organe, delavske svete itd. Kadar pa mislimo, da so problemi takšni, da je prav, da jiih najprej me v našem ženskem krogu pretresemo, da bi šle na določeno akcijo bolj pripravljene, da bomo v njej enotne in konkretne, pa se dobimo v svoji dosedanji obliki. Tiste, ki boste obiskale svojo rodno domovino, in če ras bo zanimalo naše delo in če bi želele videti naše uspehe in bi se želele (»obliže spoznati, kako delamo in kje vse «mo žene aktivne, nas Obiščite. Prav rade bomo pokramljale z vami im vam pokazale, kar smo ustvarili pri nas za boljše počutje nas vseli, za srečo delovnih ljudi in njih družinsko srečo. učitelj igranja na violino in razne pihalne instrumente. Organiziral je in nekaj časa vodil majhen gledališki orkester. Poučeval godbenike godbe Bled« ter skozi dvajset let naše pevske zbore »Jadran*, »Slovan«, »Edinost*, »Sloga«, »Vilhar« in »Primorje*. Kot vdovec si je izbral za življenjsko družico Mary Grillovo, pridno Progresivno čebelico, sedanjo urednico Prosvetine priloge Progresivnih Slovenk, ki mu ni bila le žena, temveč obenem tudi zelo razumevajoč tovariš pri njegovi umetniški ustvarjalnosti. Skupaj sta priredila libreto po Prešernovi baladni pesnitvi »Turjaška Rozamunda«, ki ga je John nato uglasbil in priredil za orkester. To je bil nekakšen uvod o najplodnejše umetniško delovanje v dvajsetih letih njegovega življenja med clevelandskimi Slovenci, kjer se je udejstvoval kot komponist, dirigent in prizadeven glasbeni učitelj. Marsikateremu naših pevcev je pripomogel, da se je povzpel celo do opernega solista. Od leta 1928 do 1940 je Ioanusch dirigiral v Clevelandu, vse slovenske operne prireditve. Z /Gorenjskim slavčkom« in »Urhom grofom Celjskim« so pod njegovim vodstvom v clevelandskem Little Theatru« naši pevci uspešno predstavili slovensko glasbo tudi ameriškemu občinstvu in bili zanjo deležni od glasbenih kritikov zelo ugodnih ocen. V zasebnem življenju je jubilant skromen in ves predan delu na svoji kmetiji, kjer kljub visokim letom pridno gospodari. Oskrbovati poleg zemlje še 15 glav živine, je kar precej dela, zanj pa nič preveč in v prostem času rad zaigra na violino in si zapoje. K številnim čestitkam, ki jih je prejel ob svojem jubileju, pridružuje svojo tudi Slovenska izseljenska matica. Še mnogo zdravih let, rojak Ioanusch! Domovina je ponosna na takšne sinove! Inn VSEM NAŠIM DOPISNIKOM. ZASTOPNIKOM IN NAROČNIKOM MNOGO SREČE IN USPEHOV V LETU l')60! Uredništvo ODKRITJE SPOMENIKA PESNIKU IVANU ZORMANU V CLEVELANDU Pod okriljem Lige zn jugoslovanski kulturni ort so odkrili 27. septembru o Jugoslovanskem kulturnem vrtu o Clevelandu, kjer sta že spomenika Ivanu Cankarja in škofu Friderika Barage, tudi še spomenik znanega ameriško-slooenskegu pesnika Ivana Zormanu (28. april 1889 — 4. avgust 1957), ki je izdal šest zbirk slovenskih pesmi oziroma prevodov pesmi iz slovenščine o angleščino. Bil pa je tudi zborovodja in skladatelj. Ob tej priložnosti so bile o Clevelandu 26. in 27. septembra večje slovenske kulturne prireditve. Na predvečer odkritja spomenika 26. septembra je prikazal >Slovenski oder v dvorani Slovenskega narodnega doma na St. Clairu znano ljudsko igro sMiklova Zala«. Igro je režiral Franček Kolarič. V njej je tudi nastopil mladinski pevski zbor »Slavček pod vodstvom M. Savernika. Odkritje spomenika, ki je delo kiparja Franceta Goršeta, je bilo o nedeljo, 27. septembra ob 14. uri. Slavnostni govor je imel zvezni senator rojak Frank Laushe, Zormanov osebni prijatelj iz mladih let. Spomenik sam pa je odkrila pokojnikova hči, miss Carmen Zorman. Zborovodja Anton Subelj je recitiral znano Zormanovo pesem >Ko mene več ne bo^ : >0 bratje, spomnite se me tedaj — ... nerad pozabljen bil bi vekomaj...« Po odkritju samem je bil v dvorani šole pri So. Vidu koncert Zormanovih skladb, med njimi 12 uglasbenih večinoma po njegovih lastnih pesmih. Na sporedu je bila tudi Prešernova >Nezu-konska mati« v angleškem prevodu I. Zormana in po Zormanu prirejeni venček narodnih pesmi. Na koncertu je sodelovalo skupno 250 pevcev in pevk, članov naslednjih clevelandskih slovenskih zborov: Glasbena matica, Ilirija, Korotan, Lira, Planina, Slovan ter Triglav in pevci iz Nervburghu pri Clevelandu. S solospevi pa so sodelovali Arin Safrecl, Edrvard Kenik. Carolyn Budau in June Price. Koncert in zbore je vodil Tone Subelj, pri klavirju pa je bila Vera Slejko. Ob prireditvi je bil izdan poseben spominski spis v obliki programu na osmih straneh s sliko Ivana Zormana. Obsega poleg drugega članek Antona Šabca >Ob odkritju spomeniku Ivanu Zormanu« ter angleški članek >lvun Zorman«. ç„, a. k. Welik skupni izlet S3SL&ÏJ r domovino Clevelandska federacija društev Slovenske narodne podporne jednote priredi ob sodelovanju glavnega odbora SNPJ v prihodnjem letu velik skupinski izlet v staro domovino. To bo četrti skupni izlet SNPJ. Zanj vlada veliko zanimanje in bo verjetno eden od največjih skupinskih izletov SNPJ v stari kraj. Izleta se udeležijo tudi štirje najboljši tekmovalci na jubilejni kampanji ob 55-letnici SNPJ, ki bodo dobili plačano pot v domovino in nazaj kot posebno nagrado za uspehe pri tekmovanju. Odbor za prireditev izleta je stopil v zvezo z letalsko družbo Air France in pa s potovalno pisarno Avgusta Kollandra v Clevelandu ter se dogovoril za pogoje izleta, ki jih je clevelandska feni e raci ja društev SNPJ objavila v posebnem letaku v slovenščini in angleščini. Potovanje bo organizirano takole: Glavna skupina pod vodstvom Camilla Zar-nicka, -predsednika federacije, odpotuje 27. maja 1%0 z reaktivnim letalom (jet-letalom) Boeing 707. 28. maja bodo v Parizu, kjer prestopijo na jugoslovansko letalo JAT' ter bodo še isti dan v Zagrebu. Iz Zagreba jih prav tako proti večeru pripelje avtobus v Ljubljano. Celotno potovanje bo trajalo rekordno kratek čas — eno noč in pol dneva. Druga skupina, kii jo bo vodila tajnica federacije Josephine Tratnikova, pa odpotuje 18. maja iz New Yorka s parnikom Queen Mary. 28. maja bodo v Parizu in od tod odpotujejo s Simplon Expresom v Ljubljuno. Izlet je mišljen kot velika manifestacija za načela in bratstvo članov Slovenske narodne podporne jednote s staro domovino. Skupna izleta v staro domovino liosta v prihodnjem letu priredili še dve ameriški slovenski organizaciji. Slovenska ženska zveza v Chicagu in Kranjsko slovenska katoliška jednota v Jolietu. O teh izletih bomo še poročali. v sem slovenskim rojakom v Siolandiji prav srečno in veselo novo leto 1960 NIKDAR NE BOM POZABILA počitnic, ki sem jih letos preživela o Holandiji pri družini Debets (Kerkrade). Nikoli nisem mislila, da me bo pot povedla tako daleč izven naše dežele in bom tam živela med rojaki. Bilo je res lepo in domače živeti med ljudmi, ki govore naš slovenski jezik, da smo se prav lepo razumeli. Sedaj hodim v šolo in čeprav je do počitnic še daleč, vedno mislim na poletje, ko nas bedo obiskali naši rojaki. Prav toplo želim družini Debets, znancem in vsem rojakom mnogo sreče o novem letu 1960! S prisrčnimi pozdravi Nataša Pobega. Cezarji. Koper RADA BI VSAJ SE ENKRAT OBISKALA ROJAKE V HOLANDIJI in družino, pri kateri sem letos preživela nekaj tako lepih dni. Vsem rojakom o tujini, vsem znancem iz Holandije, posebno pa družini Debets iz Kerkrada, želim srečno novo leto 1960 in jih vabim, da obiščejo v tem letu rojstno domovino. Lepe pozdrave od „ ,. , . „ . Karoline Kordez iz Kranja LETOS NAS JE BILO NEKAJ OTROK PADLIH PARTIZANOV NA POČITNICAH PRI NAŠIH ROJAKIH V HOLANDIJI Jaz sem bil pri družini Aretz v JVaubachu. Tam sem se imel zelo lepo, da tega ne bom nikoli pozabil. Nekaj sem pridobil tudi pri znanju nemškega jezika, kar mi pride prav v šoli. Obiskujem namreč srednjo ekonomsko šolo v Celju, nato bom šel pa na univerzo. Rad in z veseljem se učim, da bom nekoč nekaj postal in koristil domovini, za katere svobodo se je boril moj oče kot partizan in zanjo umrl. Vsem slovenskim rojakom v Holandiji, posebno pa še družini Aretz in Vidic želim prav srečno in veselo novo leto 1960! Vikitor Sorčan iz Prebolda TAKO TOPLO SO ME SPREJELI. DA JIM BOM VEDNO • HVALEŽNA Moje letošnje počitnice, ki sem jih preživela med rojaki o Holandiji, so bile najlepše med vsemi dosedanjimi. Zato ob novem letu želim vsem rojakom širom sveta, posebno pa družini Evers in drugim Slovencem v Holandiji, mnogo sreče in zdravja ter da bi bili v prihodnjem letu tako srečni in prišli mi obisk o svojo rojstno domovino, ki jih bo z veseljem sprejela. Eversovim se toplo zahvaljujem za oso skrb in potrpežljivost, ki so jo imeli z menoj. Stanka Trdin Kainnik MED SLOVENCI V HOLANDIJI SEM SE POČUTIL KAKOR DOMA V družini, ki me je sprejela, sem se posebno tesno navezal na Jupa in Franca, dečka mojih let. Tako smo se sprijaieljili, kakor da smo zrasli skupaj. Z veseljem se spominjam, kako sva z J upom lovila ribe, z mlajšim Francem sva se pa kopala in hodila na sprehode. Opazil sem, da življenje holandskega delavca ni ravno lahko. Trdo mora delati za vsakdanji kruh. Toda kljub temu so vedno vedri in veseli. Zahvaljujem se vsem, ki so pripomogli, da smo preživeli nekaj lepih dni v Holandiji. Prisrčno pozdravljam vse Slovence v Holandiji, posebno še družine Poffen, Zinger in Anderluh. Vsem voščim veselo, zdravo in zadovoljno leto 1960. Edvard Dolinar. Idrija IZ MOJE LEPE DOMOVINE POŠILJAM PRISRČNE POZDRAVE vsem izseljencem, posebno pa družini Bosina o Holandiji, kjer sem preživela letošnje počitnice. Vsem želim prav srečno in zadovoljno leto 1960! Zdaj obiskujem 4. letnik ekonomske šole o Ljubljani. V prostem času rada berem knjige in se ukvarjam s športom. r J r Franja Snoj. Ljubljana Pismo iz Jreyminga Bolj malo lahko danes poročamo o delu naših tukajšnjih slovenskih društev, saj ta ne morejo napredovati. Prejšnja leta so prirejala veselice, vinske trgatve itd., danes se pa to ne izplača. Saj ima od teh prireditev dobiček le godba, davčni urad in gostilničar, v katerega lokalu je prireditev. Društveni člani pa imajo s tem le delo in skrbi. Društva so danes odvisna le od malenkostne članarine zvestih članov. Ta sredstva porabijo za obdaritev otrok članov ob koncu leta. Najpomembnejša vsakoletna prireditev je družinski večer — združen z veliko tombolo. S tem denarjem obdaruje društvo 80 vdov in upokojencev. Starejši društveni člani se drug za drugim poslavljajo in odhajajo tja, od koder ni več vrnitve. Smrt Alojza Vodiška ni bridko prizadela le njegove družine, ampak tudi naše društvo >Slavček«. ki je z njim izgubilo nenadomestljivega dirigenta našega tamburaškega orkestra. Četrti dan po vrnitvi z dopusta, ki ga je preživel pri sorodnikih v domovini, je umrl na po- Vida Bre st: Jltnnmulnnht Stanetu Nenadoma med beli snežni metež do nas dahnila o noč je težka vest, da mrtev si, da ni te več med nami... Vzdrhteli smo, a stisnili smo pest! Ne jočemo. Ne znamo več jokati. V tem boju, kjer si ti se proi bil in nas učil se z vragi vojskovati, vsa bol. ves jok se o ogenj je izlil! Tovariš Stane, ogenj, ki zanetil k upom o srcih naših si ga ti, o požar mogočen se je razplamenil, v prisego dviga se milijon pesti: »Naprej gremo, naprej do končne zmage! Ti si svetlo začrtal našo pot. In na pohodih, juriših na vrage tvoj duh bo z nami, Stane, vsepovsod/< (V nooembru smo se z bolečino d trcu spomnili smrti junaškega partizanskeea komandanta narodnega heroja Franceta Rozmana-Stane! a) sledicah silikoze član in odbornik 59-letni Jerko Feljačič, doma iz Pribera pri Crikvenici. Zadnji dan avgusta smo izgubili gostilničarja Ivana Šu-lerja, doma iz Čezsoče pri Bovcu. Tudi on je dočakal komaj 59 let. Konec oktobra nas je pa zapustil najstarejši član društva, skoraj 81-letni Franc Hodnik, doma iz Vitanja. Naj jim bo lahka tuja zemlja! Ob koncu naj sporočim še to, da se naši pevci ob nedeljah pridno udeležujejo pevskih vaj, da se ne pozabi naša lepa slovenska pesem. Joie Knavs, Fr e y min g /godba Kalice Korpičeve iz Roža Vse avstrijsko časopisje in tudi številni drugi listi so zadnji čas veliko pisali o 18-letni koroški Slovenki Katici Korpičevi, doma iz vasi Sele v Rožu; Katica je hči trdnega kmeta. V družini je šest otrok, ki pomagajo staršem pri obdelavi zemlje na dveh posestvih. Katica je zalo, veselo dekle. Letos v aprilu so jo starši poslali v samostan Eli-zabetink v Celovec, kjer naj bi se v šestih mesecih izučila kuhe, kakor se je lani že šivanja. Ne 6tarši in ne Katica niso mislili na to, da bi v samostanu ostala in postala nuna. Nasprotno je dekle samo dejalo, da ji v samostanu niti malo ni všeč, ko je pred meseci prišla za nekaj dni domov. Takrat se je zelo veselila dneva, ko se lahko vrne domov. Toda ko se je mati po šestih mesecih pripeljala po hčer, jo je čakalo bridko presenečenje. Povedali so ji, da bo Katica ostala v samostanu, ker hoče postati nuna. Starši so prepričani, da to ne more biti Kati-čina prostovoljna odločitev in da jo v samostanu nasilno zadržujejo. Oče Korpič je vodstvo samostana tožil. Za sodno razpravo, ki je bila v Borovljah, je bilo veliko zanimanja ne le na Koroškem in v vsej Avstriji, temveč tudi v drugih evropskih državah. Pred sodno palačo je bila zbrana velika množica. Katica je prišla na razpravo že preoblečena kot samostanska novinka. Na razpravi so se odigrali dramatični prizori, ko se je mati vrgla pred hčer in jo hotela objeti, ta pa je šla mimo nje, kakor da je ne vidi. Starši trdijo, da je nemogoče, da bi se dekle samo od sebe tako spremenilo. Tega mnenja so tudii vsi tisti, ki so jo prej poznali. Zastopniki staršev so predlagali, da bi dekleta pregledali psihiatri. Po zasliševanju Katice, ki je trajalo več ur in so prod tem sodno dvorano izpraznili, je bila razprava za nedoločen čas prekinjena. Mlada Katica se je vrnila v celovški samostan. Pa ne za dolgo. Da bi bila bolj na varnem in ker sc boje upravičenih demonstracij prebivalstva, ki je odločno na strani Korpičeve družine, so jo, ne da bi vprašali starše za dovoljenje, skrivaj prepeljali v samostan Zams na Tirolskem. Nejc e k iz Skrjančeoega pri Radomljah želi srečno novo leto osem bralcem, posebno pa stričku Ivanu o Argentini Iz naših tovarn Delavski svet tovarne »Iskra« je sklenil organizirati zdravstveni pregled vseh delavcev, ki jih je v tej tovarni čez 2.000. Pregled je pokazal, da je v tovarni okrog 200 delavcev in delavk z resnimi boleznimi, za katere do sedaj še sami niso vedeli. Zdravili se bodo po najnovejših metodah. * Za cementarno v Trbovljah se začenja novo obdobje. Delavski svet tovarne je namreč sklenil obnovitev in modernizacijo tovarne. Zgrajena bo nova peč z dnevno kapaciteto 350 ton. Proizvodnja se bo letno dvignila za ca. 170.000 ton. * V Št. Vidu nad Ljubljano so v tovarni »Telekomunikacije« delavci s prostovoljnim delom zgradili sodobno menzo. V ta namen so se na predlog delavskega sveta tovarne odrekli letnemu dobičku — okrog 6 milijonov dinarjev in opravili 4600 udarniških ur v vrednosti i milijon 700.000 dinarjev. Menza deluje na principu samopostrežbe. * Najvočji odstotek nesreč pri delu pade na mlade delavce do 25 let, so nedavno ugotovili na republiškem posvetovanju sindikatov Slovenije. Na posvetovanju so sklenili, da ustanove posebno koordinacijsko komisijo, v kateri sta poleg predstavnika sindikata dva inženirja in en zdravnik. Naloga komisije je, izdelati praktičen predlog, s pomočjo katerega bi še v večji meri omejili število nesreč, zlasti med mladimi delavci. JOHNA BATIČA NI VEČ Dne 14. oktobra je o Žabji vasi, Poljane nad Škofjo Loko umrl naš sodelavec in zvesti dopisnik »Prosvete« ameriški povratnik John Batič. Po dolgih letih je podlegel rudarski bolezni silikozi, ki jo je kot mnogi naši ljudje prinesel s seboj iz tujih rudnikov. V Ameriko je odšel leta 1902 in je do leta 1925 živel v Claridge, Pa., kjer se je zelo aktivno udejstvoval tudi v društvenem življenju. Bil je med ustanovniki društva Bratoljub št. ? SNPJ, ki mu je bil tudi več let tajnik, dalje društva št. 2 SSPZ, društva IIBZ in socialističnega kluba. Tri leta je nato delal o rudnikih o Rock Springsu, nato pa se je vrnil o rojstno domovino, kjer je v Žabji vasi nad Škofjo Loko prevzel očetovo posestvo in se oženil. Bil je zelo bister in je rad in dobro pisal. Njegova »Pisma iz Poljan«, ki jih je objavljal v »Prosveti*, so krog njegovih prijateljev in znancev iz ZDA še povečala in marsikdo od teh, če je prišel na obisk v stari kraj, je obiskal tudi rojaka Batiča o Polja/iski dolini, da sta prijateljsko pokramljala. Smrt ga je pokosila o ?5. letu. Našemu sodelavcu bomo ohranili časten spomin. Žiri ¡eniški jubilej im domačih tleh Lep življenjski jubilej — 60. rojstni dan — je v oktobru slavil znani slikar iz Postojne in ravnatelj Notranjskega muzeja Leo Vilhar, ki je že od ustanovitve leta 1955 tajnik podružnice Slovenske izseljenske matice v Postojni. Mnogi rojaki, ki jih je ob svojem obisku rodne grude zanesla pot tudi v Postojno, kjer so si ogledali slovito postojnsko podzemeljsko jamo, so se morda tudi srečali in spoznali s tajnikom matične podružnice Leom Vilharjem. Leo Vilhar: Motiv iz Alžira Temu skromnemu krepkemu Kraševcu nihče ne bi prisodil, da si je na pleča naložil že šesti življenjski križ in da je bilo njegovo življenje tako razgibano. Rodil se je na Velikem Otoku pri Postojni, na milanski akademiji je študiral slikarstvo, potem pa je moral zaradi preganjanja fašistov pobegniti v tujino. Do leta 194? je živel največ v Francoski severni Afriki, v Alžiru, Oranu in Casablanci. Tam, kakor tudi o Italiji, Franciji in Švici je doživljal s svojimi slikarskimi razstavami velike uspehe. Vživel se je, a domovine ni pozabil. Vneto si je prizadeval za združenje Jugoslovanov in pozneje vseh Slovanov v društvu, ki je zajelo vse območje Severne Afrike. Bil je več let predsednik tega društva, kar ga je privedlo celo v afriško koncentracijsko taborišče. Povsod, kjer je hodil in živel, so za njim ostali spomini o slikah, ki vise o muzejih in privatnih zbirkah. Pred dvanajstimi leti se je za vselej vrnil v svojo rodno Postoj- Leo Vilhar s sinom Mariom, ki se tudi uspešno uveljavlja v slikarstvu no. Tu je spoznal veliko važnost zbiranja dragocenih zgodovinskih dokumentov iz pretekle vojne in dolgoletne italijanske okupacije na Primorskem. Z njegovim prizadevanjem je bil v Postojni ustanovljen Notranjski muzej, ki je danes po zbranem gradivu najbogatejši na Primorskem. Bil je tudi soustanovitelj Gledališča za Slovensko Primorje in dela z veseljem povsod, kjer lahko uspešno pomaga. Tudi o slikarstvu se še vedno zelo uspešno uveljavlja in je v zadnjih letih večkrat razstavljal svoja dela v Postojni, Ajdovščini in Kopru. Za njegov življenjski jubilej je Okrajni muzej v Kopru priredil njegovo samostojno slikarsko razstavo. Tudi mi toplo čestitamo temu vsestransko prizadevnemu kulturnemu delavcu in umetniku k njegovemu lepemu življenjskemu jubileju. Il X fl W II H S I. Il I/ H !\i S II l F I I. IVI 11 Jugoslovanska kinematografija se je rodila pravzaprav šele po vojni. Prvi slovenski igrani film »Na svoji zemlji« so posneli leta 1948. Slovensko filmsko podjetje »Triglav-film« je od takrat posnelo že lepo vrsto filmov, od katerih so mnogi prejeli mednarodna priznanja. Tako je bil mladinski film »Kekec« nagrajen v Benetkah, kratkometražmi film »Fantastična balada« v Montevideu, »Dolina miru« leta 195" v Ca nnesu. Ta film je dosegel tudi zelo veliko zanimanja \ svetu. Odkupili so ga v ZDA. Angliji, Franciji, Italiji. Češkoslovaški, Poljski, Madžarski, Japonski, Belgiji, Švedski, Danski, Nizozemski. Avstraliji, Izraelu. Norveški, Finski in Iranu. »TRI ČETRTINE SONCA« Letos je podjetje »Tidglav-fiilm« izdelalo nov film pod zanimivim naslovom »Tri četrtine sonca«. Režiral ga je režiser Slovenskega narodnega gledališča iz Trsta Jože Babič. Njegove bogate izkušnje z igralci so mu omogočile bogat izbor igralcev, od katerih je večina že ponovno in uspešno nastopila v filmu, kakor Bert Sotlar, Pero Kvrgič. Nikola Popovič, Mira Sardoč. Stane Sever, Vanja Drach, An-iun Vrdoljak, Lojze Potokar in drugi. Film »Tri četrtine sonca« je bil predvajan tudi na letošnjem festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, kjer je prejel kar dve visoki priznanji, in sicer drugo nagrado kot letošnji najboljši igrani film. režiser Jože Babič pa je za režijo tega filma prejel pol milijona dinarjev nagrade kot priznanje za najboljšo režijo. Film »Tri četrtine sonca« govori o povratnikih iz nemških Scena iz filma >Tri četrtine sonca . Preiineli interniranci se vračajo iz koncentracijskega taborišču. koncentracijskih taborišč ob koncu druge svetovne vojne, ki so se znašli na majhni češki železniški postaji, potem ko so bili uradni zavezniški transporti že zaključeni. Pripadajo vsem narodnostim — od Francozov in Belgijcev pa do Italijanov in Jugoslovanov. Lahko si predstavljamo te ljudi, ki so leta preživeli v nemških tovarnah smrti, s kakšno nestrpnostjo pričakujejo snidenja z domovino. Še so z eno nogo v taborišču, misli pa jim že hite domov, od koder so jih neusmiljeno iztrgali. Ali še žiA'e njihovi dragi, ali še stoji hiša, v kateri so se rodili. Toda na odgovor bodo morali še počakati, saj lokomotive ni od nikoder. Osrednjo postavo v tem hrepenenju po domu predstavlja francoski intelektualec Jacques. On tudi odgovori načelniku češke postaje, da nimajo sonca, dokler niso doma. Imajo mogoče košček sonca, polovico, tri četrtine morda, vsega sonca pa nimajo. Po tem njegovem izreku je film dobil tudi ime. Njemu nasproti je Jugoslovanka Marija. Na dnu srca si tudi ona želi domov, toda v tabori- šču so jo posilili in zdaj dvomi, če bodo doma verjeli tej razlagi. Skoraj že obupa im se hoče vreči pod vlak, toda v zadnjem trenutku jo reši sicer mirni in vase zaprti Belgijec. Da ji svoj naslov, da se bo lahko sklicevala nanj kot na očeta svojega otroka. V istem vagonu se vozi še Jugoslovan Slavo. V tem 24-urnem čakanju na postaji je vzkipela ljubezen s prometnikovo hčerjo Heleno. Ona je sicer izvedela, da je Slavovo dekle že mrtvo, toda tega mu ne more povedati. Naj odide — morda se vrne kdaj pozneje. Edini med vsemi, ki nima kam iti, je cigan Mahal. Zastonj mu je prostodušni in topli Italijan Matteo skoraj s solzami v očeh prikazoval svojo rodno hišico v Italiji, obdamo z oljčnim gajem, in mu jo slikal v rožnatih barvali. Cigan ostane na tej mali postaji, večni brezdomec. »DOBRI, STARI PIANINO« Zelo popularni slovenski komik Frane Milčinski, ki je še bolj znan pod svojim psevdonimom Ježek, je pred leti napisal ra- dijsko igro z gornjim naslovom, ki je imela zelo lep uspeh. To ga je napotilo, da je dal idejo za igrani film, v katerem pa^je dogajanje skoraj popolnoma iz-premenil. V novem filmu vidimo najprej komponista Blaža Gabra, ki živi samo za svojo umetnost in se ne briga za italijansko okupacijo Ljubljane. Toda vojna ne obide niti njega in tako pride v zapor. Pianino dajo v najem neki gimnaziji, v katero se zateče pred Nemci mlad ilegalec. Strogi profesor Klavdij se pokaže zavednega Slovenca in ne izda mladeniča. Nemci pianino odpeljejo in nemški oficir, ki je medtem premeščen, ga odpelje v Italijo. Spotoma pa partizani napadejo vlak, da bi prišli do radijske oddajne postaje, ki je nameščena v prtljažnem vagonu zraven pianina. Zaradi zamenjave vzamejo tudi pianino. Vendar izkoristijo tudi to zamenjavo. V pianino montirajo eksploziv in ga s potvorjenim pismom pošljejo v belogardistično postojanko namesto zahtevanega harmonija. S pianinom potuje tudi mlada partizanka Anu-ška s pretvezo, da ga bo uglasila. Toda belogardisti ji ne verjamejo >in ona igra na pianino še naprej, da bi jih zavedla. To ji tudi uspe — belogardistična postojanka pade, toda svojo vdanost je mlada Anuška, ki je komaj začela živeti, poplačala z življenjem. Na koncu pianino še služi v partizanskem teatru, toda (njegov prvotni lastnik Gaber, ki je medtem prišel v partizane, ga ne spozna več. Pianino konča v ropotarnici in samo veter se še poigrava z njegovimi strunami. Mladi režiser France Kosmač je vlogo komponista Gabra poveril Milčinskemu samemu, zu strogega profesorja Klavdija je vzel znanega pevca ljubljanske Opere Vekoslava Janka, za nežno partizanko Anuško pa mlado študentko ljubljanske univerze Vido Kuharjevo, ki je v tem filmu prvič stopila pred kamero. Vse tri zasedbe so se mu dobro posrečile in v filmu oživi nekaj tiste mračne preteklosti dz zadnje vojne, ki se jo kljub vsemu človek mora zmerom znova in znova spominjati. Tudi >Dobri, stari pianino« so predvajali na letošnjem puljskem festivalu. Za glasbeno spremljavo je bil nagrajen njen avtor Marjan Lipovšek. Letos nas je obiskala tudi rojakinja Marija Prah iz Maastrichta n Holandiji Drobne kulturne vesti Delavske univerze so bile v kranjskem okraju ustanovljene v Bohinju, Škofji I,oki, Železnikih. Radovljici in Tržiču, na Jesenicah pa bodo preimenovali v delavsko univerzo dosedanji Zavod za izobraževanje odraslih. Sredi ustvarjalnemu dela sta praznovala šestdesetletnico dva znana slovenska zdravnika profesorja, kirurg dr. Božidar Lavrič in internist dr. Igor Tavčar. Oba imata veliko zaslug, da je doseglo zdravstvo pri nas tako visoko raven in da imamo poleg sodobno urejenih klinik tudi vrsto novih domačih zdravnikov specialistov in zdravstvenih delavcev. Petinosemdesetletnico rojstva je v oktobru doživel Franc Ksa-ver Meško, plodovit slovenski pi- 77 Kirurg prof. dr. Božidar Lavrič satelj, katerega dela so vsa prežeta od tople ljubezni do domače dežele. Zaradi njegove narodne zavednosti je bil med prvo in drugo svetovno vojno preganjan. Danes preživlja svoj življenjski večer kot župnik in dekan v Selih pri Slovenjem Gradcu. Ljubljanski akademski kipar Stojan Batič je priredil v Ljubljani razstavo svojih risb in plastik, ki so vse posvečene rudarjem, ker je tudi sam rudarjev sin iz Hrastnika. Na otvoritvi so bili prisotni tudi zastopniki hrastni-ških rudarjev. Namesto uvodne besede pa je dramski umetnik Stane Sever recitiral rudarsko pesem Mileta Klopčiča: Drcjč-nik Andrej govori«. Prof. dr. Igor Tavčar Na Koprskem so s številnimi prireditvami proslavili 70-letnico ustanovitve prvega slovenskega kulhirnoprosvetnega društva v Škofijah pri Kopru. Pobudo za ustanovitev tega društva so dali zavedni Tržačani ter istrski Slovenci, katerim se je narodna zavest zlasti dvignila po velikem narodnem taboru v Kubedu leta 1878. Delovanje tega in drugih slovenskih društev na Primorskem je uničil fašizem. Med letošnjimi spominskimi prireditvami sta bili zlasti pomembni razstavi, od katerih je prva prikazala kulturnoprosvetno društveno delo na Koprskem po osvoboditvi, druga pa dela škofijskega domačina akademskega slikarja Hermana Pečariča. Z letošnjo jesensko sezono praznuje Delavsko prosvetno društvo Svoboda-cemter v Trbovljah svojo štiridesetletnico. Ta lep, pomemben jubilej je obenem jubilej vse delavske kulture v rudarskih Trbovljah. Pri društvu, ki ima različne zelo delavne sekcije, bodo letos ustanovili tudi poseben mladinski aktiv. Zgodovinski koncert starih slovenskih skladb je nedavno priredila v Ljubljani ljubljanska Ra- Knjige za podeželje Letos so prišle na naše podeželje poleg knjig, ki jili izdaja Prešernova družba, že osmič tudi knjige knjižne zbirke Kmečke knjige za /959. Ta knjižna zbirka je posebej namenjena našim kmetijskim proizvajalcem in podeželskemu ljudstvu sploh. Vsak naročnik zadružnega tednika za podeželje Kmečki glas je dobil za 240 din (nenaročniki pa za 300 din) koledar za 1959 (na 160 straneh), zgodovinsko povest Oskarja Hudalesa st rnitev v življenje« in pet strokovnih knjižic. Število naročnikov le knjižne zbirke se je lani dvignilo za 180 Vo, od 10.000 na 28.000. Koledar in povest sta izšla v po 28.500 izvodih, knjižice pa po izbiri o nakladah od 5.000 do 22.000. Skupno so ose knjige izšle o 207.000 izvodih. To je veliko koristnega in dobrega branja za naše podeželje. Tudi sicer se pri nas mnogo stori za izdajanje tiska za naše podeželje, tako za razvedrilo kakor tudi za strokovno in splošno izobrazbo. Tako je n. pr. založba Kmečka kn jiga o dobrih osmih letih svojega delovanja izdala 196 knjig in brošur v skupno 1,197.580 izvodih. Poleg tega je izdajala tudi zadružni tednik za podeželje Kmečki glas v približno 90.000 izvodih tedensko z mesečno prilogo Naša vas, mesečnik Sadjarstvo, vinarstvo, vrtnarstvo o 7000 izvodih in dvomesečnik Socialistično kmetijstvo v 1200 izvodih. Za leto 1960 pa izide o založbi oddelka za tisk in propagando pri Glavni Zadružni zvezi LR Slovenije n Ljubljani kmečka knjižna zbirka že devetič. Ta zbirka za leto 1960 bo obsegala naslednje knjige: kmečki koledar za 1960, roman Dobriče Čo-siča za življenja srbskih partizanov j Daleč je sonce«., razpravo podpredsednika Zveznega izvršnega sveta FLRJ Edvarda Kardelja »Problemi socialistične politike na vasi« ter dve kmetijski strokovni knjižici: iReja krav molznic< (inž. Eiselt-inž. Ferčej) ter >Pridelovanje krme na njivah« (inž. Peroošek-inž. Šilc). Vse knjige skupno bodo imele več kakor 850 strani, stale bodo pa samo 450 din. Izšle bodo o več kot 25.000 izvodil). Vse to kaže, da naše založbe ne pozabljajo na podeželje in na primerno branje za izobrazbo kmečkega ljudstva, marveč mu nudijo dovolj koristnih in dobrih knjig. diotelevizije. Koncert skladb, od katerih jih je bila večina prvič izvajanih, je bil v prostorih Narodne galerije. Da je bil učinek še popolnejši, so pevci nastopali v rokokojskih kostumih. Koncert je dosegel zelo lep uspeh. P o — V Podgorju \ Prekniurju bodo preuredili zadružni dom v štirirazredno šolo, s čimer bodo razbremenili dosedanjo ose.ni-razrednico. V Ilirski Bistrici sta v gradnji dve veliki stanovanjski stavbi in nova osemletna šola. ki bo veljala lb> milijonov dinarjev. Na Baču pri Knežaku so za to šolo že zbrali za en milijon pet sto tisoč dinarjev prostovoljnih prispevkov. V Bohinja bodo v kratkem odprli zdravstveni dom. Gradnja in oprema je veljala nad 52 milijonov dinarjev. K stroškom so prispevali znatne zneske domača podjetja. — Izdelani so načrti za velik hotel na Voglu, ki bo ena največjih privlačnosti v bohinjskem kotu. — V vasi Smrje v Brkinih urejajo velike sadovnjake na 40 ha površine. V terasah bodo zasadili po 220 jablan sorte Jona-ton na hektar. Ko bodo po osmih letih sadovnjaki dosegli polno rodnost, računajo, da bodo dali osem vagonov jablok na hektar. Do takrat bodo med sadim drevesca nasadili krompir in travne mešanice, ki so tudi koristno zeleno gnojilo. Tako je vas Smrje prva v Brkinih, ki je stopila na novo pot sodobnega kmetovaT stva, kar bo v veliko pobudo tudi drugim. — Po podatkih Turistične zveze je letos v prvih osmih mesecih obiskalo nad 40 odstotkov več tujih turistov kakor lani. Največ jih je prišlo iz Zahodne Nemčije in Avstrije. — Novo bolnišnico bodo začeli graditi v Murski Soboti. Gradnja bo trajala več let. Najprej bodo zgrudili otroški oddelek. JVa poti proti Sedmerim triglavskim jezerom kmečki domovi v zimski tišini I) O >1 A t I DEŽELI \ Borcu so dobili spet -novo podjetje, ki bo zaposlilo predvsem ženske. Letno bodo izdelali za -M) milijonov din eiipk, ki jih bodo prodajali tudi v inozemstvo. Bolgarija je naročila v Jugoslaviji semensko pšenico, ki ji jo je bilo mogoče dobaviti, saj je pridelek semenske pšenice v Vojvod iinii presegel domače potrebe. Izvozili smo je 1650 vagonov. — Semenarstvo v Vojvodini je v lepem razvoju. Letos so samo semenske pšenice pridelali za 7000 vagonov, in sicer največ v okraju Velika Kikinda. — V mnogih krajih Slovenije so letos odprli sred nje kmetijske šole za odrasle, 'kjer si bodo izpopolnili znainje naši kmetovalci. — Tudi Novo mesto je letos dobilo Zavod za rehabilitacijo invalidov, kjer trajno težko poškodovane ljudi usposabljajo za razne poklice. Ta zavod jih zdaj poklicno usposablja v dveh delavnicah, v šiviljski, ki je v Bršljinu, ter v mizarski na Slatniku. — Mizarska obrt v občini Ajdovščina se vedno lepše razvija. Vseh pet mizarskih podjetij bo z novim letom povečalo proizv od njo. Mizarstvo v Podnanosu bo zgradilo novo moderno delavnico za izdelavo sodobnega pohištva. Na Kobariškem so v Livških Ravnah zgradili nov vodovod, pri katerem so pridno pomagali vaščani. Zdaj grade vodovod \ Kredu, Sužidu, vodovodne naprave pa popravljajo v Starem selu. na Idrskem in v Podbeli. Tudi pri gradnji mostov so se na Kobariškem izkazali: zgrajena sta bila dva nova mostova čez Nadižo, in sicer pri Logjeh. kjer je bil obnovljen tudi Napoleonov most, ter viseči most v Podbeli. Cez Belo je bil zgrajen nov most pri Sedlu, čez Sočo pa viseči most pri Trnovem. V kratkem bo popolnoma urejena električna napeljava v Drežniei in Starem selu ter delno tudi v Logjeh. — Izvoz hmelja neprestano narašča. V prvih osmih mesecih letos smo izvozili 813 ton, to je za 266 ton več kakor lani. Največ hmelja je kupila Argentina. Prenosne zložljive avtomobilske garaže je začelo po lastnih načrtih izdelovati podjetje »Agrotehnika« v Ljutomeru. Garaže so iz aluminija in pocinkane pločevine in je zanimanje zanje zelo veliko, saj se število privatnih avtomobilov v Jugoslaviji vedno veča. - Dva li pieanca, predstavnika ene najlepših konjskih pasem na svetu, ki jih gojijo v Lipici pri Sežani, bosta drugo leto tekmovala na športni olimpiadi v Rimu. — V znanju tujih jezikov zaslužijo Slovenci nedvomno eno prvih mest. To dokazuje tudi delo domačih prevajalcev. Lami je izšlo pri nas v prevodu iz nemščine 14 knjig, iz francoščine 7, iz srbohrvaščine 6, iz angleščine 6, iz ruščine 5. po 3 iz poljščine, španščine, italijanščine, po dve iz danščine in švedščine in po ena iz makedonščine, norveščine, novogrščine, madžarščine ter iz ameriške, kitajske in nizozemske literature. Triglav, kralj naših guru Kuho prijetno je bilo včasih, ho smo se takole kepali Dve sliki s poroke našega naročnika Matta Cukale iz Los Angelesa. Na proi od leve: Anei Zelene, Lidija in Joie Parket. Pogačnikova, oče in mati neveste Matt in Mary Cukale ter neDesta Jean Cukale. Na drugi sliki pa so sorodniki in prijatelji na poročnem slavju. 40 let jugoslovanskega hranilnega in posojilnega društva v Chicagu Ameriški Slovenci so že v preteklem stoletju spoznali, da so jim za njihovo narodno življenje in obstoj potrebne tudi lastne gospodarske organizacije. Zaradi tega so pričeli ustanavljati lastne vzajemne podporne organizacije (jednote). razne zadruge, lastne tiskarne în podobno, pozneje pa tudi lastna stavbinsko-kreditna in hra-nilno-posojilna društva. Posebno so uspele podporne jednote, delno lastne tiskarne, kakor tudi hranilna in posojilna društva. Med slednjimi jih je vrsta, ki delujejo že po več desetletij in imajo v svojem kraju lep ugled in vpliv. Kot primer navajam Slovensko hranilno in posojilno društvo Franklin-Conemaugh-John-stowin, Slovensko hranilno in posojilno društvo v Waukeganu-North Chicagu, Slovensko hranilno in posojilno društvo Canonsburg-Strabane, The International Building and Loan Association v Clevelandu, St. Clair Savings and Loan Co. v Clevelandu itd. Tudi v Chicagu imajo tako slovensko hranilnico, ki deluje tam že 40 let. Je to Jugoslovansko hranilno in posojilno društvo (Jugoslav Savings and Loan Association), ki je pričelo delovati 3. januarja 1919, torej pred 40 leti. To hranilno in posojilno društvo je močna denarno-kreditna organizacija chicaških naprednih Slovencev. 31. decembra 1934 je imelo 7 milijonov 177.045 dolarjev bilančne vsote, od tega 600.000 dolarjev rezervnih skladov. 31. decembra 1938 je imelo 4987 članov, skupne vloge pa so znašale 14 milijonov dolarjev. Llraoilnica je že daljšo dobo iskala primerne prostore ali zemljišče, ki bi jih ali kupila ali pa bi zidala novo primerno zgradbo zase. Končino ji je uspelo, da je kupila poslopje, opremo in premoženje denarnega zavoda First Guarantee Savings Association na 5920 W. North Ave (Chicago 39), kjer je začela s svojim poslovanjem 1. avgusta 1959. Na občnem zboru, ki je bil letos 27. julija, so člani odobrili celotni ta nakup, obenem pa tudi spremembo dosedanjega naziva hranilnice, ki ga je imela 40 let, v novega, ki je: Sterling .hranilno in posojilno društvo v Chicagu (Sterling Savings and Loan Association). Vsi ravnatelji tega zavoda so člani narodne podporne jednote in so delavni v raznih slovenskih naprednih organizacijah v Chicagu in okolici. So to: John Alič, Ray Božičnik, Oscar B. Godina, Frank Groser, tajnik Donald J. Lotrich, Jožko Oven, Anton Trojar, Anton Udovich in Jacob Zupan (Zupančič). Tako vidimo, da uspevajo slovenski denarni zavodi tudi med ameriškimi Slovenci. Vendar se, žal, tudi pri njih izgublja njihov izraziti slovenski značaj. Dokaz temu je tudi novo ime te hranilnice, v katerem ni več jugoslovanske oznake. Razlog za to spremembo je verjetno želja, da bi se poslovanje hranilnice ruzvilo tudi preko ožjih narodnostnih meja. Slovenski Sterling hranilnici v Chicagu želimo ob jubileju, da ne glede na spremembo imena in kljub povečanju delovnega področja ne pozabi na svoj izvor in da se njeno poslovanje tudi «lejkoproj razv.ija v korist naprednih jugoslovanskih rojakov. co. A. K. Nrnhcc iz /"mirnim: mncrišhili rojili; m/ (Oh 25-letnici pokopališča SNPJ v Chicagu) Letos, iko proslavlja Slovenska narodna podporna jedrnata v Chicagu svojo 55-letnico, poteka obenem tudi 25 let, odkar je bilo urejeno posebno pokopališče za chicaške člane SNPJ na pokopališču Woodlawn Memorial Park v Chicagu. O tem piše v jubilejni številki »Prosvete« (št. 127 z dne 1. julija) tedanji tajnik chicaške federacije društev SNPJ Frank Alesh. Chicaški Slovenci so pokopavali svoje mrtve na splošnih pokopališčih, medtem ko so imeli Cehi in Poljaki po ameriških naselbinah svoja lastna pokopališča. Zlasti so organizirali taka pokopališča češki svobodomisleci, da ne bd imeli stalnih sporov z upravami katoliških pokopališč. Leta 1934 pa je prišel zastopnik chicaškega pokopališča Woodlawn Memorial Park Čeh Hugo Fraila k tedanjemu tajniku chicaške federacije društev SNPJ Franku Aleshu in mu ponudil na tem ]>okopališču poseben odsek, kjer bi se uredila sekcija pokopališča za člane SNPJ v Chicagu. Po daljših razgovorih so napravili začasno pogodbo, po kateri se je zavezala uprava pokopališča rezervirati na vzhodnem delu pokopališča prostor za 800 grobov, ki naj bi tvorili »sekcijo SNPJ« na tem pokopališču. Chicaška federacija pa bi morala v dveh letih teh 800 parcel prodati svojim članom oziroma odkupiti. Predlog je odbor chicaške federacijo SNPJ odobril. Celotna zadeva pa ni šla gladko, kajti med člani SNPJ je sprva zaradi raznih predsodkov in »tradicije« naletela na različna mnenja in so Naša naročnica rojakinja Mary Matyazich iz Los Angelesa s soojim zdaj že pok. soprogom Jugoslovanski oddelek mednarodne ženske razstave leta 1958 v Nem Yorku. Takšno razstavo prirejajo vsako leto o mesecu novembru. bili številni člani proti lastnemu pokopališču, češ »skrbimo za žive ljudi, za umrle pa naj skrbijo svojci«. Toda stvar se je nadaljevala in uprava pokopališča je ta del uredila, zasadila drevje itd. Organizirali so tudi slovesno otvoritev sekcije SNPJ na pokopališču. Ob tej proslavi so govorili dr. John Zavertnik, Frank Alesh, Donald Lotrich (tedanji predsednik chicaške federacije društev SNPJ) ter pogrebnik Žefiran. Nasprotovanje pa je n. pr. povzročilo, da je od pevcev društva »Sava« kljub odborovemu sklepu o sodelovanju prišlo na pokopališče samo kakih 10 pevcev, kar pa je bilo seveda premalo za nastop. Prodaja parcel je šla počasi, vendar so ob agitaciji od slovenske hiše do hiše oddali v nekaj letih kakih 400 zemljišč za grobove. Vendar je zamisel prodrla in sekcija SNPJ obstaja. Kot prve so bile na tej sekciji pokopane rojakinje Bertha Ciganieh, Mary Divjak in hčerka pomožnega tajnika SNPJ Antona Trojarja. Uvedli so tudi spominske obrede, ki so vsako leto na tako imenovani Decoration Day (dan krasitve), ki ga v ZDA proslavljajo 30. maja. Iz leta v leto se teh spominskih obredov udeležuje več chicaških rojakov, tako sorodnikov pokopanih kakor drugih. Vsako leto preberejo imena rojakov, ki so pokopani na tej sekciji pokopališča. Zastopniki chicaške federacije imajo govore v slovenščini in angleščini, sem ter tja so razne deklamacije ali recitacije itd. Med govorniki navajam zlasti Franka Alesha, Donalda Lotrioha, Vincenta CaBnikarja, Antona Trojarja in druge odbornike chicaške federacije društev SNPJ. Že vrsto let pa sodeluje pri tej spominski prireditvi slovenski zbor »Prešeren« iz Chicaga, da se tudi s pesmijo počasti spomin naših rojakov, cd. a. k. kmovalci p mednarodni kolesarski lir ki na poti skozi dolino Trente c ^repruv 1. 1959 ni imelo kakšnih prav posebno veličastnih športnih manifestacij svetovnega formata — povsod so pač v teku osredotočene priprave za »višek srečanja svetovne športne elite«, ki bo avgusta 1960 na olimpiadi v Rimu —, je bilo vendarle tudi v Jugoslaviji, kot v drugih državah, precej pomembnih športnih prireditev, na katerih so jugoslovanski športniki potrdili svoj sloves. Konec junija in prve dni julija je bil v Beogradu II. zvezni zlet Partizana« Jugoslavije. Te najbolj množične telesnovzgojne manifestacije se je iz vseh partizanskih društev po Jugoslaviji udeležilo nad 25 tisoč telovadcev in telovadk vseh starosti — od pionirjev do mladine in odraslih članov. V večdnevnih veličastnih nastopih so pripadniki organiza- Najpomembnejši športni dogodki v letu 1959 eije »Partizan« dokazali, da dobiva ta naša osnovna telesno-vzgojna organizacija vedno trdnejše temelje. Dne 3. avgusta je bila zaključena večetapna mednarodna kolesarska dirka »Po Jugoslaviji«. Najboljši kolesarji iz Anglije, Danske. Belgije, Bolgarije, Nizozemske, Poljske. ZAR. Romunije in Jugoslavije so se spustili na 1733 km dolgi progi v borbo za najboljša mesta. V ostri konkurenci je kot ekipa zmagala Jugoslavija, med posamezniki pa se je odlično uveljavil mladi tehnik ljubljanske tovarne »Rog«. Janez Žirovnik, ko je za Bolgarom Hri-stovom osvojil 2. mesto. Prvo nedeljo v avgustu so se najboljši motoristi iz Avstrije. Zahodne Nemčije, Švice, Italije in Jugoslavije spoprijeli na 26 Zmagovalec p kolesarski dirki Janez Žirovnik zavojih 1355 in visokegu Ljubelju, ki je najbolj strm prelaz v Evropi. Pred 20.000 gledalci sta se v ostri mednarodni konkurenci KM) motoristov odlično izkazala zlasti Slovenca Oblak in Pintar; prvi Mednarodne moto dirke na Ljubelju, ki je najbolj strm prelaz o Evropi je zmagal v kategoriji Rodno grudos in album Slovenije. Prosim, da mi pošljete tudi koledar za leto 1960. Pošiljam Vam naročnino in še tri marke v dar. Obljubljam, da bom kdaj kaj napisal za Vaš list in poslal kakšno zanimivo fotografijo. Prosim, objavite moj rojstni kraj Loško dolino. S to sliko boste zbudili spomine na rodni dom še številnim drugim rojakom, ki so morda nanj že pozabili. Alojz Bru» PONOSNA SEM, KO NASE SLIKE OGLEDUJEJO TUJCI Oberhaasen-Osierfeld, Nemčija Takoj prvi dan, ko prejmem iRodno grudos, jo tudi prečitam in si že želim nove. Najbolj so mi všeč slike naše lepe domovine. Revijo pokažem tudi sose- dom Nemcem in ponosna sem, ko vidim, kako se spogledujejo, češ, to so pa zelo lepi kraji. Nekateri so še tako neumni, da mislijo, da se oblačimo in hranimo čisto posebno. Mogoče mislijo, da so oni edini, ki se normalno razvijajo. Silva Kralj RADA BI POKAZALA OTROKOM, KJE MI JE TEKLA ZIBELKA Gallup, New Mexico, ZDA Zal mi je, da Vam ne morem dobiti več naročnikov. Tukaj v Gallupu je malo Slovencev in ti so že naročeni na Vašo lepo revijo. Zame je zelo veliko vredna, posebno slike. Ko listam po reviji, se mi zdi, da sem med Vami o lepi, predragi mi Sloveniji. Želim videti še našo lepo vasico Dravlje in Krakovo, da bi lahko pokazala mojim trem sinovom in hčerki, kje sem doma, kje mi je tekla zibelka in moja razigrana mladost. Spomini nikdar ne oblede. 1 In še nekaj iz našega življenja. Naše društvo SNPJ bo 12. decembra letos tudi slavilo 50-letnico. Od ustanoviteljev sta tukaj še Frank Gantar, doma iz Zi-rov, in moj mož Valentin, doma iz Selc pri Kranju. Drugi so se izselili. Naše društvo št. 120 po imenu Gorenjec ima 160 odraslih in 60 mladoletnih članov, ki so seveda raztreseni tudi v okolici. Razne stvari smo preživeli, dobro in slabo, ali naš narod se ne poda kar tako. Zato je tudi svobodna, srečna Jugoslavija vsem nam o ponos. Upamo, da bomo tudi o Ameriki zdržali še mnogo let osi Slovenci tesno skupaj. Jennie Marinnek 21VI SPOMINI Oberhausen-Ostcrfeld, Nemčija Na obisku o domovini sem se počutil presneto dobro! Skoda, da nisem imel trikrat več dopusta. Vedno so mi pred očmi vtisi z Vr- šiča, Planice, Jesenic, Slov. Javornika, Selške doline, Bleda. Vintgarja in neštetih drugih prekrasnih krajev. Spomini so tako živi in zapeljivi, da že mislim na novo potovanje. Mnx Frolich LEPE POZDRAVE IZ DALJNE AVSTRALIJE Geclong, Vic., Avstralija Naročam dva Slovenska izseljenska koledarja za leto 1960 in dva albuma > Pozdrav iz Slovenijet. Težko pričakujem pošiljke. Želim Vam veliko uspelia in Vas kot vse č itatelje yRodne grudet lepo pozdravljam iz daljne Avstralije. Ivan Kranjc HVALA, DA NISTE USTAVILI POŠILJANJE LISTA Portland, Oregon, ZDA Na iRodno grudos je bil naročen moj soprog John Stružnik, ki je umrl marca meseca. Zato sem z naročnino tudi zakasnila in sem Vam prav hvaležna, da mi niste ustavili lista. Odslej ga pošiljajte na moje ime. Loulte Stružnik ACoj ntišini krni Med hribi naša vas stoji, tam p bregu hrast košat šušti, pri hiši pa studenček teče le tja srce me vedno pleče. Pod pasjo se reka pije — še sonce tamkaj lepše sije, pa bela cerkev tam stoji, srčno pozdravi jena si mi! Z bregov studenci žubore, z višin hudourniki drve, o njih šum se utaplja ptičic glos, ki delajo nam kratek čas. Tam ostala moja je mladost, tam ostala moja je radost, zato želim srčno nazaj o Grahovo — dragi rojstni kraj! /. F. Stiring-Wendel, Francija DRAGEMU V SPOMIN Pinov Fork, Ohio. ZDA Ker je moj mož nenadoma umrl, Vam jaz pošiljam naročnino za >Rodno grudo*. On jo je tako rad bral. da dragemu o spomin tudi jaz nočem biti brez nje. Pošljite mi tudi album. Jennie Roba* PRIJATELJ MI JE POVEDAL O VAS Vancouver, B. C., Canadn Ni dolgo, ko sem se srečal z znancem iz stare domovine, ki zdaj živi v Ca-nadi. Povedal mi je za Slovensko izseljensko matico in za Vaše publikacije. Pokazal mi je > Rodno grudoc in spet sem čital slovensko in gledal slike lepih, domačih krajen. Pošljite, prosim revijo tudi meni, prav tako Slovenski izseljenski koledar. Louis Sinko V JUGOSLAVIJI JE BILO LUŠTNO Borwyn, UL, ZDA Pošiljam Vam deset dolarjev za i Rod n n grudo* in za koledar. Želim tudi album ^Pozdrav iz Slovenije*. Vse to me zelo zanima. V Jugoslaviji je bilo zelo luštno, samo časa je bilo premalo. Iskrene pozdrave Vaš Anton Končan VEDNO SEM V DUHU PRI VAS Mc. Keesport, Penna, ZDA Ko sem čitala o >Rodni rudi*, kako ste se letos za-avali in veselili skupaj z rojaki iz Amerike, so mi prišle solze o oči. Tako rada bi bila med Vami in o veseli družbi, pa mi je bolezen prekrižala račune. Vedno sem o duhu med Vami in mojimi dragimi v domovini. Ce se mi zdravje zboljša, se morda vidimo drugo leto. Josephine Razingar NA POŠTARJA ČAKAM Donai, Francija Ko mislim, da bi že morala priti nova številka »Rodne grude*, že kar pred hišo čakam na poštarja in gledam, če bo vzel iz torbe želeno revijo. In če jo vzame, je vsega dela konec. Tn-koj se spravim k branju, da zvem. kaj je novega v domovini. Spominjam se. kako smo včasih peli popotnikovo pesem, da »naši ptički lepše pojo, in naše rožce lepše cveto*. Letos sem bila zelo žalostna, ker nisem mogla na obisk rojstne domovine, da vidim prenovljeno Zagorsko dolino. Ce bo vse po sreči, pa nasvidenje drugo leto! Apolonija Žnidaršič ŽELIM V A Al MNOGO, MNOCO USPEHOV Maracaibo. Venezuela Iskrena hvala za Vaše pismo, z velikim veseljem sem ga sprejela. Zahvaljujem se Vam tudi za redno pošiljanje > Rodne grude t meni in moji mami o Avstriji. Prosim, pošljite obema tudi Vaš album. Lepo Vas pozdravljam in Vam želim še mnogo, mnogo uspehov. Marija Cernjak TUDI PRIHODNJE LETO MI POŠLJITE »RODNO GRUDO. IN KOLEDAR Vancouver, B, C., Canada Pošiljam naročnino za >Rodno grudo< in za Slovenski izseljenski koledar in Vas prosim, da mi oboje pošljete tudi o letu 1960. Nočem biti brez Vaših prelepih publikacij. Franc Vnuk 2ELIAI POSTATI, VAŠA NAROČNICA Toulun Var, Francija Lepo se Vam zahvalim za poslano slovensko revijo sRodna grudat. Prosim, da me opišete med redne naročnike. Tako rada berem slovenske knjige in poslušam oddaje Radia Ljubljana. Domače slovenske besede in pesmi smo o tujini PREPRIČA NAJ SE NA SVOJE OČI Argentina Te dni se je vrnil z obiska nek slovenski duhovnik, ki je bil nekaj mesecev v Sloveniji. Moral je priznati, da ste doma ogromno napredovali. Tudi če primerjamo cene. niste nič nii slabšem od nas. Duhovnik je priznal tudi to. da je pri Vas življenje za vse enako. Tukaj je po eni struni mnogo razkošja, po drugi pa revščina. Kdor hodi po predmestju Buenos Airesa, bo po obširnih smetiščih opazil trume strganih otrok in žensk, ki ¡lobirajo odpadke. Tega se ne da več zakriti. Zato je prav primerno. da kak župnik napravi obisk rojstne domovine in se na lastne oči prepriča o življenju in delu doma. s j V VRVENJU VSEH JEZIKOV SVETA Rochester, N. V., ZDA Po zaslugi svojega strica iz Lesične sem post id a naročnica >Rodne grudec. Piše mi: List sem naročil zate zato, da v vrvenju vseh jezikov sveta ne pozabiš materinega jezika. Stricu in Vam sem zelo hvaležna, ker list že prejemam. S prisrčnimi pozdravi iz daljne mrzle tujine Vaša Christina Eberhart Trije mali »Zelenčki* — Lovrenček in dvojčku Mariju in Tomaž —- vnuki našega naročnika rojaka Zelenca iz IVaukegana MlSkO KRANJEC dRLI Večno ista pesem, enolična, nekam tožna, pa vendar lepa. Posoečena je pomladi, mlademu zarodu, ki bo kmalu oživel, posvečena je prihodnosti, zakaj tudi grlice skrbijo za prihodnost svojega pokolenja. Pesem ne bo umrla, ker se bodo grlice vračale. Tudi človek skrbi za prihodnost svojega pokolenja. Sedemdeset let se otepa z bedo, s skrbmi, z ljubeznijo in veliko, neskončno voljo. Nikdar ne obupa popolnoma, vedno nosi s seboj mogočno vero: Nekoč ... Nekoč bo lepo. nekoč bo ose drugače, nekoč bo vredno živeti. — Leta gredo, tonejo v pozabo, podobna drugo drugemu, trpljenje umira, samo vera ostane: ta ne sme nikdar umreti... Kajti potem bi morali umreti tudi ljudje. * >Beri pismo.*- Ze zdavnaj so odletele grlice, že zdavnaj je minila jesen in zdaj je tu prvi sneg. Zaprle so se vežne duri, otroci gledajo skozi okna na cesto, cesta pa je mrtva. Redko kdo stopi na njo. Ana sedi pri peči; naduha je malo popustila, ali bolje, ni še prišel čas, da bi se razmahnila. Vendar se sliši njeno težko dihanje po vsej sobi. kakor bi brenčale muhe ali tiktakala stara, pokvarjena ura. Bog ve, kako mora biti človek že nagnit, da tako hrope. >Beri pismo —.c Geder se skoraj boji doma. Najljubše mu je. če najde kje kakšno delo. Potem ni treba brati tistega veselega pisma, ki se mu je porodilo v glavi, da bi ne grenil ženi konca življenja. Pravega pisma ni nikjer več. Uničil ga je. da ga ne bi nihče dobil o roke in izvedel za resnično, pravo usodo Mankice Gederjeve. Samo podobe so ostale, te visijo ose o enem okviru in steklo jih brani pred prahom. Kadar pa ni več mogoče dalje, tedaj mora le znova brati tisto veliko lepo pismo. Kos papirja ima za tramom. Važno stopi po sobi. da sliši Ana. Geder se iztegne, vzame papir, ga zgane, da papir zašumi, potem sede k oknu, češ, tam je sve-tleje in začne skoraj z veselim glasom. Sprva je bilo neprijetno; skoraj bi bil pozabil, kako je bral prvič to nepozabno pismo. Zena pa si je bila skoraj vsega zapomnila in ga je popravijala. Zdaj ga zna tudi Geder na pamet. Radoveden je le. zakaj hoče žena, da ji bere naglas, ko vendar dobro pozna vsebino. Pa se ne more jeziti: toliko let je šlo v miru. v ljubezni mimo, naj gredo še ta. In res: saj tudi sam nima nikogar. Ostarel je, ose je prešlo in medtem ko ima žena vsaj veliko in lepo vero, mogočno upanje, on tudi tega nima več. On ve za resnico; grenka je, vendar je tako močan, da ne bo obupal. Zdaj je ostala samo še volja do čeprav še tako bornega življenja. Vse drugo je mrtvo: ni več Mankice. nikogar ni. Ostala je samo ta nadušljiva žena. Ljubi jo, čuti, kako mogočno je navezan na njo. Saj res, že več kot petinštirideset let sta preživela v samoti in vsa je prepajala samo ljubezen; najsi je bila včasih grenka, celo težka, zduj je bila lepa, ker je bila mirna, ker ni zahtevala drugega, kakor vsakdanjo prijaznost, dobrohoten dotik roke, nič več. Srce je še bilo in hotelo je biti ljubljeno in je tudi samo ljubilo. Gederju se je porodilu misel. Otroka ni bilo več, da bi ta dom čakal nanj, da bi poklonil svojcem, kar ima. Nič drugega mu ni preostalo, kakor odločiti se za nekoga in ga vzeti k sebi. Kajpa, reven bo moral biti, kdor naj sprejme ta borni, za življenje premajhen dar. Tak, ki nima ničesar. Nekoč je bil takšen Draš. Če bi Draš še živel, če bi se vrnil, tedaj bi Geder ne imel nič proti temu, da mu pokloni hišo z vrtom in njivo. »Mislil sem, koga bi vzela k sebi.«. Toliko let sta vzdržala v samoti, zdaj pa, kakor bi se je preplašila. Zaželela sta si družbe. Kakor bi se bala, da bosta nekega dne obležala in ne bo nikogar, ki bi jima pomagal in ki bi jima vsaj svečo prižgal za smrt. ■»Če pa se Mankica kmalu vrne? Naj vzame ona k sebi, kogar hoče. Lahko prinese denarja in bi ji ne bilo všeč, če bi midva drugače ukrenila.« Treba je počakati in najti načrt. Geder je našel tudi to: dobil je novo pismo. Mankica ga je pisala. Zdaj je res na poti proti domu. Morda se še zakasni kak mesec, a to nima pomena. In glej, tu piše: Vzemita k sebi kakšnega otroka. Zato, ker sama nima otrok in se tudi omožila ne bo. V miru hoče živeti in zapustiti to, kar ima, nekomu, ki bo vreden. Lepo darilo ga čaka. »Škoda, da nima otrok,c de naposled Gederica. »Če se že ni hotela omožiti, otroka bi pa lahko imela. Moj Bog, saj je skoraj neprijetno, kadar si bogat, pa nimaš lega bogastva nikomur zapustiti: za tuje si delal in se ubijal.c »Da,* kima Geder. »To je res, toda če se noče omožiti, zakaj bi jo silila. In če noče otrok — to je njena stvar. Morda si pa misli: Težko je živeti, če človek ni bogat, če se mora iz dneva v dan ubijati, da ne pogine. Vidiš, ona je vse to izkusila, ker ji midva nisva mogla toliko dati, da bi lahko živela. Saj nama je morda kdaj zamerila, da sva jo rodila. — Vendar tega noče povedati, ker ji je zdaj dobro. : »Kes,* kima žena. Totem premišljuje. »Saj je tudi res: življenje je lepo, pa naj bo še tako grenko; vedno pride nekaj vmes, kar ga dvigne, kar ti da voljo, da živiš, da se pehaš... Ko sem bila mlada, sem tudi klela mater, ker me je rodila. Danes pa sem ji kljub vsemu hvaležna. Majhno dobroto mi je dala, pa je dovolj velika, da sem ji hvaležna ... Če drugače ne pojde, bova pa res nekoga vzela k sebi.* Geder jeva sta imela v sorodstvu mnogo revežev: reveži z reveži, to je že od nekdaj tako. Nemara pa so tudi ti reveži že računali s tem, da bi privedli katerega svojih otrok h Gederje-vim. Dokler pa tega sama nista omenila, ni bilo mogoče. To se je šele zgodilo, ko se je Geder sam ozrl naokrog. Ko so južni vetrovi lizali poslednji sneg, je prišlo o hišo dekletce, ki naj bi nekoč prevzelo oso veliko revščino po Gederjevima. Bila je bosa. slabo oblečena, bleda o obraz, morda od mraza, mogoče od lakote ali trpljenja ali pa od vsega sku pa j. Prišla je brez vsega; vse, kar je imela, je nosila na sebi. Obstala je sredi hiše in pozdravila: Hvaljen Jezus. Gederica jo je poklicala, jo z roko poiskala in jo pritegnila k sebi, nato pa prekrižala. • Pri nas boš poslej,* je rekla. »Zdaj ne bo sijajno, ko pa se najina hči vrne iz sveta, bo tu imenitno. Veš, da ima mnogo denarju. Nekaj malega nama je poslalu, samo toliko, da naju razveseli. Glavno pu prinese. Pozididi bomo novo hišo. zemljo bomo kupili. In kaj misliš, za koga bo ose to?* Za trenutek je počakala, kakor bi hotela, da ji dekletce samo odgovori. Potem pa je pomembno dejala: »Če boš dobra: za te bo. za te. — Ona nima otrok in nikogar nimamo, komur bi podarili.. .* Geder ni rekel nič. Obljubil je samo to, kar je imel; to pa ni bilo mnogo. »Dela pri nas ni mnogo, hodimo pa drugam delat... .\arna boš stregla, stara sva, morda ne bova dolgo živela, vse bova nate prepisala, da se le hči vrne.* Dekletce je bilo boječe. Oklenilo se je Geder-jeve hiše in obeh Gederjevih, kakor bi se balo, da bi ga kdo izpodrinil. Malo kruha je našlo tu, pa vendar več kakor doma, kjer jih je bilo sedem. Samota, ki je že spet nekaj let polnila ta dom, se je počasi umaknila, dokler ni sončnega pomladnega dne Bariča zapela. Njena pesem je bila enolična, ne preživahna: Gederica se je spomnila na grlici. Nekaj podobnega je bilo v tej pesmi. Res, skoraj bi bili pozabili na grlici. Otrok je bil pri hiši, pel je, delal, pripovedoval, klepetal, in je premotil Geder jeva. Nič več ni bilo samote o hiši in zdelo se je, da bo tudi beda počasi skopnela. Ko pa je le že predolgo trajalo, ko je bila že razkošna pomlad, se je Geder vendarle spomnil. Ob jutrih je postajal zunaj in prisluškoval: zunaj vasi, v gozdovih, ki oklepajo vas in njive, tam so pele grlice, tam so peli divji golobi, kukavice, liupkači, samo na Gederjevem vrtu ni bilo grlic. Mar so poginile? Saj so se vsako leto vračale, vsako leto so prihajale na dvorišče. Zdaj ni več gnezda na stari hruški, samo sršeni so ostali. Zdaj se je spet zbudila misel na Draša, ki je prišel tako nenadno k hiši, prinesel grlici in za dolgo let razvedril ta samotni dom, čeprav je sam kmalu izginil. Ali še živi? Če še živi, kaj dela po svetu? Krade, prosi. Ne, zdaj ne more več prositi, ker je že odrasel, zdaj lahko samo krade ali živi pošteno. Ali pa je ostal kakor grlici? Morda se je tudi kje privadil, kakšnemu domu, in ga vedri s svojo živahnostjo, kakor sta grlici toliko let poživljali Geder jev dom. Saj jima je bil res podoben; nekaj divjega je bilo na njem, pa spet nekaj domačega. Če bi bil takrat ostal pri njima — zdaj bi lahko bil ta dom njegov. Pa je odšel, kakor odhajajo grlice jeseni. Nikdar ne veš, kam; na jug pač, toda jug je nepoznan svet, tako prostran, da ne moreš določiti, kje je to. Štorklje, je slišal Geder, gredo v Egipt, tudi lastovke gredo čez morje. Za grlice pa ni nikdar slišal, kam gredo. Preneznatna je njihova pesem, preneznatne so po svoji nevsiljivosti, skromnosti in po vsem, da bi se kdo brigal zanje. Divje so, pa bi morale biti domače, ker se vsega boje in se ne morejo braniti. Ljubijo gozdove, pa tudi človeka ne sovražijo. In tak je bil Draš. Taki so naposled osi otroci revežev. Nekaj grlicam podobnega je o njih; ne znajo se braniti, pa hočejo o svet... in tam umirajo. Nikdar ne ve nihče za nje. Iščejo si hrane po tujih dvoriščih, po njivah, po prosiščih, gne- zdijo zunaj, na dežju, na soncu, in nekega dne umro. Tako umirajo osi, ki jim je bog določil borno, neznatno življenje; nič oečjega pomena nimajo, kakor da napolnjujejo svet, da garajo do smrti, da se pretolčejo skozi revščino. Nekje visoko, daleč od teh pa živijo velike divje ptice in zveri, v moči in slavi, razkošju in obilju. Tako je določil dobri bog. Blagoslovil je bogastvo, blagoslovil pa je tudi revščino. Blagoslovil je velike ptice, blagoslovil pa je tudi grlice: tudi te so potrebne. * Kadar cvetejo breskve, se začne tista velika pomlad, ki sega noter v vroče poletje, dokler ne začnejo kositi trav. Marec s svojim soncem je čudovit mesec, samo nevaren za stare ljudi. Prav lahko te zvabi na podokna, kjer sedeš na sonce, zadremaš, in se ti lahko zgodi, da se nikdar več ne prebudiš. Mnogim se tako zgodi, potem pa pravijo: Kako lepo smrt je imel. Treba je priznati: breskvin cvet je res lep. Tako nežno, mehko barvo ima, tako čudovit vonj! Breskve so kakor stari ljudje: ljubijo zavetje, sonce in mir. V vsakteri kotiček pred hišo, kamor se sonce najlepše upira, kamor ne morejo ostri vetrovi, se stisne breskev tik k steni, da pomoli svoje veje v sobo, če odpreš okno. Kajpa, kadar cvetejo breskve, tedaj govorijo otroci, da so že videli prvo lastovko. Metulja pa je videl celo stari Geder. Ana ga ne bo mogla videti. Ze mnogo let je minilo, odkar je umrl zanjo svet s svojimi barvami, s svojimi podobami: samo obliko je še ohranil. Osemdeset let je minilo. Ne, zdaj je že res čas, da se človek poslovi od vsega, kar je ljubil, od vsega, na kar je mislil toliko časa, od vsega, česar se je dotikal s svojimi rokami, s svojimi očmi. Šlo je osemdeset let — grenkih in veselih. Bog je odmeril revnemu človeku tega in onega; rajši več bridkosti kakor radosti, preveliko kopo trpljenja, pa premalo lahkih ur. V osemdesetih letih pa so skopnele bridkosti, pa čeprav so bile nagrmadene v gomilo, ki bi bila višja od katerekoli gore. Ostala je borna, neznatna krtina radosti. Te niso umrle, te živijo in te spominjajo marsičesa v življenju, s poslednjo nitjo te vežejo na svet. Še bi hotel živeti... Ana Geder je iztegnila svojo uvelo roko in se prav nalahno dotaknila breskoinega cveta. Ko pa je odmaknila roko, je začutila, da je ob njej obstal mož Jožef. Zdaj se je prav tako nalahno, kakor prej breskvinega cveta, dotaknila moževe roke in jo pobožala, kakor bi hotela izreči svoje veliko priznanje tej trdi, okorni roki, in ji izkazati svojo brezmejno ljubezen. >Sedi malo.t Geder Jožef ne more najti pokoja. Roke so sicer oslabele, toda delo še vedno ljubijo. C. e je človek osemdeset let garal, se bo težko odrekel delu; če se mu že odreče, tedaj ve, da to pomeni smrt. Malo pa le posedi pri ženi. Saj ni potrebno, da bi se gnal. Bariča se je omožila, zeta imajo pri hiši in enega otroka. Nekaj zemlje so pridobili, za življenje pa je to še vedno premalo. Zato je moral zet po svetu. Toda Bariča dela. Kadar jo Jožef gleda, ga vedno obide: začela je kakor midva in tako bo nekoč končala. Življenje je podobno dolgi pesmi, z otožnim napevom. Napev je pri vseh kiticah enak, samo besede se spreminjajo. Pesem se ne spremeni. Kakor so jo peli nekoč, tako jo pojejo zdaj in takšna bo ostala, dokler ne bo morda popolnoma umrla, ali pa jo bo nadomestila kakšna druga, morda veselejša, morda še bolj žalostna. -Hiša je njena, samo hrano mora dajati Gederje-vima in obleko in po smrti ju bo morala dostojno pokopati. Vse ima naročeno, kako bo takrat; mati je ose natanko določila. Ona ljubi tudi smrt in hoče, da bo tedaj tudi lepo, kakor je bilo zdaj. Nemara bo tudi kdo jokal, sama pa bo hladna. Le oblečena mora biti dostojno, lepo. Dala si je sešiti obleko iz blaga, ki ji ga je bila poslala Mankica iz sveta. Nikdar pa je ni oblekla, hrani jo za smrt. Tudi rute ni zavezala, samo zato, da bo imela pri pogrebu novo. Ze dolga leta ni imela nove obleke, ker ni bilo denarja. Za smrt, za ta veliki praznik človeškega življenju, bolje — njegovega konca, pa je treba, da je lepo oblečena. Rahla nečimrnost je to, vendar brez nje ne gre. Mankice seveda ni. Pisma pa prihajajo. Nihče ne ve ničesar o tem, samo Geder dobiva po letu dni, ali še manj, kakor je pač potrebno, novo pismo. Vsako teh pisem je lepše od prejšnjega. Mankica bi že lahko bila doma. Zameriti pa ji mati ne more, Mankica bi najbrž hotela priti zelo bogata, zato je toliko časa o svetu. Kakor je sicer bogastvo nekaj nespodobnega, pravzaprav greh, ji mati tega ne more odreči, ker jo preveč ljubi. Rada bi se je pa še enkrat dotaknila s svojo roko. To je vse, kar ji lahko pokloni. Morda ne potrebuje ničesar več: svet ji je dal denarja, samo ljubezni ji ni mogel dati, takšne ljubezni, kakršno ji lahko da mati. Grlic pa že dolgo ni več na Gederjevem vrtu. Umrle so tudi one. Sicer pa — zdaj imajo otroka pri hiši, majhno drobno bitje, in človek bi lahko rekel: Grlica je. Samoto preganja, kakor so jo nekoč grlice in kakor jo je preganjal Draš. Draš... Tudi njega bi se hotela Gederica dotakniti z roko, tudi njega je ljubila. Koliko let je že od takrat? Petnajst? Ali bo prišel? Prišel je. To je bila poslednja radost, ki jo je Gederica doživela na tem svetu. Kajpa, prizibal se je po vrtu, kakor ne bi znal druge poti. Bariča se ga je prestrašila, on pa se je smejal in krenil naravnost na podokna; saj tam sedita Geder in Gederica. Jablane so cvetele, te je Gederica še učakala. Zdaj je stal pred njo Draš. Držala ga je za roko in kakor bi jo pozabila izpustiti, je nenehno govorila: » K je si hodil? Dolgo te ni bilo.* »Dolgo? Tako se mi zdi, kakor da bi bil lani tu. Nič se ni spremenilo. Zdravi ste in še živite. Skoraj se niste postarali.* Nista tarnala, vendar se nista dala varati: ostarela sta oba. »Grlici pa ne živita več,* de Gederica in ga hoče spomniti tistih časov. »Ah, saj res...* Nasmeji se. »Saj grlice ne živijo tako dolgo kakor človek. — Takrat ste me prisilili, da sem jih izpustil. Zato sem odšel od vas.* Ni jezen, celo nekam vesel je. »Ali mi boste dali mleka in kruha?* Zdaj se nasmejita tudi Geder jeva. »Tudi takrat si prosil mleka in kruha,* reče Geder. »Pa sem dobil mesa in pogače.* »In si ostal pri nama,* doda Gederica. »Zdaj me ne potrebujeta več, da bi vama pasel ... in da bi vzgojil nove grlice. — Morda bodo pa kdaj same od sebe prišle o ta gozd. Grlice ne sovražijo ljudi in se jih tudi ne boje.* Odvedeta ga v hišo. Prinesejo mu mleka in postavijo predenj kruha. Drugega zdaj nimajo. »Se vedno je revščina pri nas,* meni Geder. Gederica pa začne razlagati o Mankici: vrnila se bo, prav zdaj jo pričakujeta. »Pojdi, no, prinesi pismo, da bo videl,* naroči možu. Mož se zgane, se ozre po Drašu. Zena pa le zahteva, dokler ne vzame v roko pisma, ki ga zdaj skriva, da ga ne bi Bariča našla, kakor je pojasnil ženi. — Ne, ni se mogoče izogniti. Zena sicer ne vidi, njeni čuti pa so tako ostri, da dobro ve, kaj dela mož. Spregledala bo njegovo prevaro. Pismo mora izročiti Drašu. »No, le preberi,* govoriči ženska, »da boš videl. Vse mu daj, kar imaš, naj vidi in naj se čudi. No, Draš, beri naglas.* Geder jo je komaj odvrnil od te nevarne zahteve: »Težko bo prebral. Rajši mu jaz berem.* Vzel je Drašu prazni list iz rok in ga bral počasi in razločno; samo glas mu je rahlo drhtel. Ko je prebral, se je bolestno ozrl po fantu, ki je negibno sedel za mizo in se nekam zamislil. Šele ko je Geder odložil pismo, se je ozrl po njem, potem pa po Gederici. »Lepo piše,« de naposled. Čuti, da so Gederju oči rosne. Draš razume, ničesar noče pripomniti, nič očitati. »Tako nas je bog poplačal, ker smo mu bili zvesti,* govori Gederica. »Ali se še spominjaš, da sem te lepo učila? Pošten bodi, sem ti rekla. Človek mora živeti od svojega dela in bog bo blagoslovil to delo. Takrat, ko ne boš več pričakoval, se te bo vsemogočni spomnil in te obdaril z nezaslišano dobroto. Osemdeset let sem trpela, delala, služila, vmes pa neprestano molila; ne zase, za svojega otroka sem molila. Tudi zate sem molila in za vse reveže sem molila. In bog me ni preslišal; spomnil se me je. Bogato je obdaril mojega otroka. Meni ni potrebno. Vajena sem vsega, razvadila bi se, če bi zdaj živela v dobrem. In tako bo obdaril bog tudi tebe in vse reveže bo nekoč blagoslovil. Rekel bo: Nič več nočem, da bi bili reveži na svetu. In glej: ne bo jih več.* Draš je molčal: .'tamo rahel, skoraj grenak nasmeh mu je ležal na ustnicah. Rad bi vzkliknil: Saj vse to ni res. Saj vam ne piše hči, saj je ni bog poplačal, tudi mene ne bo in nobenega reveža. Nikogar ni blagoslovil: od vekov nas tepe in nas bo še tepel. Pa ni storil tega. Njemu nasproti je sedel Geder, vdano, tiho in skrbno kakor otrok, njegove oči so visele na njem in ga prosile: Molči. Draš je molčal. »Kaj pa si ti počel po svetu?* ga je vprašala mati. »Težko bi se spomnil vsega, preveč sveta sem prehodil.« >Ali se spominjaš, da sem te takrat učila: ne kradi? Ali si se kdaj spomnil tega. ali nisi kradel?* »Spomnil sem se, toda tudi kradel sem.* >Jaz pa sem molila zate in sem bila prepričana, da boš pošten človek.* Kljub temu sta ga rada sprejela za nekaj dni. In kakor nalašč tisto pomlad so se grlice vrnile o gozd na koncu Gederjevega vrta. V rano, rosno jutro se je oglasila pesem, pa ne na stari hruški, temveč na visokem sosedovem jesenu. Vsi trije so prišli iz hiše, stali so sredi dvorišča in poslušali. Tedaj je rekla Gederica: >Mislila sem, da jih nikdar več ne bom slišala ... pa so le prišle. Nemara so druge, seveda so — oni sta že mrtvi — toda tudi te so dobre, nežne. Tako je tudi pri ljudeh; če nas naši otroci ne morejo razveseliti, pa nas drugi.* Njeni roki sta se oklenili Jožefa in Draša. Hotela jima je izkazati poslednjo ljubezen, poslednjo hvaležnost. Beli oblaki so pluli čez sinje nebo nekam na sever, sonce je žarelo, pomlad je dehtela in grlice so pele. Revno človeško srce se jih je radovalo. Tisto pomlad je Gederica ugasnila. Ne dolgo za njo je umrl tudi Geder in Draš je odšel spet po svetu. Drugi ljudje so živeli na Gederjevem domu in druge grlice so pele v gozdu. Celo na staro hruško so priletele in si spletle novo, revno, skoraj površno gnezdo, kakor je bila revna, skoraj površna Geder jeva hiša. Ljubezen je živela dalje: v hiši, kjer so mladi ljudje pričeli garati in so stopali po sledeh svojih velikih dobrotnikov. Grlica je pela na stari hruški o ljubezni in bo pela, dokler ne bo nov zarod prosil kruha in ne bo več časa peti. Ljubezen pa tudi tedaj ne bo umrla. KONEC n it o k m i: SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1960 JE IZŠEL To je že sedmi letnik vsebinsko in slikovno bogatega zbornika iz življenja naših ljudi donia in na tujem. Stalnim naročnikom smo koledar že razposlali. ostalim rojakom, ki ga žele naročiti, pa sporočamo, naj to store čiinprej pri zastopnikih v svojem okolišu, ali pa direktno pri SLOVENSKI IZSELJENSKI MATICI Ljubljana Cankarjeva l/II. VSEM IZSELJENCEM PRIPOROČAMO GOSPODARSKI KOLEDAR I960 Izšel je »Gospodarski koledar« za leto 1960. ki podaja pregled uspehov v posameznih industrijskih strokuh in v vseh drugih gospodarskih panogah, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, gradbeništvo, promet, trgovina, gostinstvo, turizem, obrt. komunalno gospodarstvo itd. in ki nakazuje najvažnejše naloge in probleme v gospodarstvu FLR Jugoslavije, ki bi jih bilo treba rešiti v nasledil e m letu. Uredništvo »Gospodarskega koledarja« pa ni pozabilo tudi naših rojakov, ki žive preko meja domovine. V »Gosp. koledarju 1960« so objavljeni članki, ki bodo gotovo zanimali tudi naše izseljence, n. pr.s dr. Julija Felaherja »O situaciji na Koroškem«, dr. Jerija »O avtonomiji tržaškega ozemlja in o razmerah naše narodne manjšine«, Alberta Švaglja »Dejavnost Slovenske izseljenske matice«, inž. Miloša Gnusa »Slovensko pristanišče Koper« itd. Zaradi tega priporočamo vsem izseljencem, naj naroče »Gospodarski koledar 1960«, ki stane 1000 din, pri upravi »Nove proizvodnje«, Ljubljana. Trubarjeva ulica 15. NOVOLETNE ČESTITKE Naš poverjenik Adolf Garber pozdravlja vse naročnike »Rodne grude« v Creutzvvuldu in jim želi srečno novo leto z željo, da bi tudi v prihodnje ostali zvesti naročniki »Rodne grude«. DARILO SLEPIM Rojakinja Frances Kocjan iz Warren, Ohio je darovala za slepo mladino v Ljubljani namesto venca za pokojnim Luis Pircem, umrlim leta 1958 — 5 dolarjev. Zavod za slepo mladino se darovalki prav toplo zahvaljuje! m Izza davnih dni (Ribniška) Pripovedujejo o čudnih časih, ko je incd ljudstvom, ined kmeti in med gospodo, poganjala kriva vera kakor ljulika med žitom. Pu sta ugibala ribniški gospod in mežnar, kako bi ljudi čimbolj privabila in priklenilu k pruvi veri. Prihajale so binkošti in je pridigar rekel mežnarju: »Veš kaj, moj ljubi Vrban.c zakaj mežnarju je bilo tako ime, »poslušaj, kaj ti povem! Zvečer spravi pod streho kurnik in vanj daj goloba! Jutri bom pridigul, pa ko bom h koncu razprostrl roke, pogledal kvišku in zaklical: ,Pridi, pridi sveti duh!1 — tačas spusti skoz luknjo v stropu goloba v cerkev, da bo frfotal nad ‘tf (j u n h v Po trati razsuti so beli peharčki, ki niso nič nečji kot majhni ilenarčki. V peliurčku pran vsakem je hlebček rumen, ki čorsto je zrasčen na pecelj zelen. aoi)at.nii\ Tam ob vodi mož stoji, palico o rokah drži. se ozira po gladini, ker diše mu ž.ioi klini. mm OTROŠKA MODROST Tinček: Mamica, kje sta bila vidva z očkom rojena? Mama: Jaz sem bila rojena v Črnomlju, očku pa v Polhovem Gradcu. Zakaj pa to vprašuješ, sinko? Tinček: Zato, mamica, ker se mi čudno zdi, da smo se skupaj našli, ko sem bil jaz vendar rojen v Ljubljani. glavami vernikov ravno kakor lepa prispodoba!« »Nu,« je pritrdil mežnar, »tu je pobožna in bogu dopadljiva misel, pri beri se bo pa tiidi poznala.« Res, pridigar je živo govoril in vneto, da nikoli tako, in verniki so kar koprneli svete groze, ko je h koncu dvignil roke, se zameknil v nebo in zaklical: »Pridi, o pridi sveti duh!« Pa se je skozi linico v stropu oglasil Vrban: »Gaspud, ga ne bo, vajste, ga je Fikfakov maček snaj-del, mrha marogasta.« Pa so verniki močno zamerili pridigarju in mežnarju in Fikfakove-mu mačku tudi, mrhi marogasti, da so takole zonegavili tretjo božjo osebo. Takrat je imela ribniška cerkev podružnico med Hrvati. Pa je bil pri podružnici shod, pa tja sta šla pridigar, da bi maševal, mežnar, da bi na koru orglal in pel. Pridigar je jezdil, mežnar pa cokljal poleg konja. Tako prideta do pastirjev, ki so pasli kozličke. Se spomni pridigar: »Enega bi kupil ali dva. danes teden bo moj god. ocvrt kozliček ni slab, nemara bi se z njim spet prikupil svojini vernikom.« Pravi mežnar: »Gaspud, posodite mi konjička, pa sem izberem dva kozlička, oba lepo rejena, in po-cajni bosta tiidi, nič drugače kakor zastonj.« Dobro, zmenita se, pridigar mu da konja in jo peš ubriše naprej. Mežnar se je smukal okoli kozličkov, da pouzina dva najlepša, pa ga zagledajo pastirji, ucvrli so jo za njim, vzeli mu konja, dali pa batin. Komaj jim je ušel. Bežal je za gospodom, pa ga ni več dohitel in je šel kar na kor. Gospod je bil že pred oltarjem, skrbelo go je, kaj je s kozličkom in ko je prišel na vrsto »Doininus vobiseum!«, se je obrnil in zapel proti koru: »Ali si dobil be-ke-ke?« Mežnar pa je pritisnil na orgle in zapel odgovor: »Nak, so mi še vzeli i-ha-ha!« Hrvatje so poslušali, pobožno kimali in dejali: »Se pozna, da je vera nova in maša drugačna.« •Tii, ko je bila ta mlada, pa ni bila slaba ... »Zakaj pa niste tatvine prej prijavili?« Veste, mislila sem, da je moj mož iskal svežo srajco.« NAŠA NAGRADNA UGANKA Na samotnem otoku je pred stoletji morski razbojnik zakopal zaklad. V skriti votlini st« dva mlada ribiča Marko in Ivan našla načrt podzemeljskih hodnikov, ki so vodili do zakladu. Bila sta dva vhoda, zato je šel en ribič na desno, drugi pa na levo. Marko je prvi prišel do zaklada. Njegova pot je bila krajša. Po kateri poti je šel — po desni ali levi? Centuries ago a pirate buried a treasure on a lonely island. Hidden in a cave, a plan of underground galleries leading to the treasure was discovered by two young fishermen, Marko and Ivan. 1 here were two entrances, therefore one of the fishermen went to the right, and the other to the left. Marko was the first to arrive at the treasure. His was the shorter way. Which way had he taken — the right or the left one? Il y a des siècles, un pirate enfouit un trésor sur une île solitaire. Deux jeunes pêcheurs -Marko et loan — trouoèrent, caché dans une caverne, un plan de galeries souterraines menant au trésor. Comme il y avait deux entrées, l'un des pêcheurs prit à droite et l'autre à gauche. Ce fut Marko qui arriva le premier au trésor. Son chemin était plus court. Quel chemin avait-il prit — à droite ou à gauche? Vor Jahrhunderten vergrub ein Seeräuber einen Schatz auf einer einsamen Insel. Zwei junge Fischer, Marko und Ivan, fanden in einer Höhle versteckt einen Plan unterirdischer Gänge, die zum Schatz führten. Es gab zwei Eingänge, deshalb wandte sich der eine Fischer nach rechts, der andere nach links. Marko gelangte zuerst zum Schatz. Sein Weg war der kürzere. Welchen Weg hatte er eingeschlagen — nach rechts oder nach links? Pošljite nam rešitev te uganke. Deset pravilnih odgovorov bomo nugrndili z lepim slikovnim albumom >Pozdrav iz Slovenije*. Dopise pošljite na naslov: Uredništvo >Rodne grude*. Slovenska izseljenska matica — Ljubljana, Cankarjeva cesta UIT. V ¡(la n N aša ura pran ne kaže, neprestano laže, laže. Kadar Stanko naš uči se. uri pran nič ne mudi se. Kadar Stanko pa igra se. brž kazalcu krilo zrase. Bliskoma okoli šine in že čas igranja mine. Njen kazalec kar obstane Naša ura prao ne kaže. in nikamor se ne gane. neprestano laže. laže. Le kaj bi urarjem dali. da bi uro uravnali? w drivjíXmjeu ri.isii; j i /\k n im... Kako je s to rečjo, pač dobro ve vsak, ki je doma s kmetov. Saj so bile koline vedno kmečki praznik, ki se ga mnoga še gotovo zelo dobro spominjajo. Tisti, ki rimajo farme, še zdaj vsako leto praznujejo »»pujskov praznik«, kri je sricer za pujska bolj k la vem, za klavce poln dela, za družino pa tudi veselja im predvsem slastne pečenke, klobas in drugih dobrot. Za liste, ki bodo letos klali, nekaj nasvetov za pripravo domačih dobrot. SVINJSKA DROBOVINA V MREŽICI Četrt svinjskega srca rim malo pljuč skuhamo v slani vodi in nato zmeljemo na mesnem strojčku. Posebej zmeljemo tudi kos surovih svinjskih jeter. Na masti zarumenimo drobno sesekljano čebulo ter jo primešamo zmleti drobovini. Dodamo še sol. poper, drobno 'sesekljan zelen peteršilj, v votli namočen ožet in pretlačen kruh ter eno raztepeno jajce. Vse dobro premešamo ter oblikujemo iz zmesi podolgovato, okrog tri prste debelo štručko, kri jo zavijemo v svinjsko mrežico. To položimo v dobro pomaščeno pekačo, polijemo z raztepenim jajcem, v katerega smo vmešale žlico mleka, in spečemo v srednje vroči pečici. K tej okusni jedri postrežemo s solato ali j»a s kuhanim oziroma s surovim kislim zeljem, zabeljenim z oljeni. LEDVICE Z MOZGA.NJ Eno svinjsko ledvico namočimo v »surovo mleko, da izgubi duh iin se zmehča. Potem jo zrežemo na listke in na vroči masti, kjer smo prej prepražile drobno sesekljano čebulo, prepražimo. Enim svinjskim možganom odstranimo kožico, dodatno ledvicam iter vse skupaj hitro še malo opražimo, nazadnje osoli- mo, dodamo ščep majaronovih plevic in sesekljanega zelenega peteršilja. Pred serviranjem primešamo jedi eno do dve raztepeni jajci. Jed je zelo izdatna in okusna. POLNJENA 7.ELNATA GLAVA Srednje veliko sladko ali kislo zeljnato glavo operemo, očistimo im nekaj minut kuhamo v vreli slani vodi. Nato jo odcedimo ter izdolbemo sredino, »ki jo napolnimo z naslednjim nadevom: košček svežega svinjskega mesa zmeljemo in prepražimo s sesekljano čebulo na vroči masti. Dodamo dve v mleku namočeni žemlju, sesekljan zelen peteršilj, raztepeno jajce, osolimo, opopramo in dobro premešamo. Ko glavo nadevamo, položimo na vrh nekaj rezin prekajene slanine. Nato jo prevežemo z vrvico ter kuhamo eno uro v vreli slani vodi. Lahko jo pa tudi dušimo ali pa pečemo v pečici. Poskusite — zelo okusno in izdatno. TomSirn« v Ljubljani To your home relatives and friends you will make the most wonderful gift over Juguexport For some time past „Jugoexport“ performs the deliveries in the country against the Dollar remittances We may supply you with: A Standardized Gift parcels A Household electric staff (refrigirators, stoves, heaters, irons, vacuum cleaners etc.) * Textile products A Foot wear A Leather goods A Wireless sets and TV sets A Movable houses A Furniture A Building material A Rugs A Fuel A Books A Vehicles The promptiest deliveries, the lowest prices For all informations please request »Juguexptirt« BEOGRAD P. O. B. 515, Yugoslavia JANUAR 1 P Novo leto 2 S Makarij 3 N Mirna 4 P Angela 5 T Simon £) 6 S Moj mir 7 C Zdravko 8 I* Maksim 9 s Julija 10 N Dobroslav 11 P Gregor 12 T Tatjana 13 S Veronika 14 C Srečko © 15 P Pavel 16 8 Tomislav 17 N Anton 18 P Vera 19 T Hranimir 20 S Boštjana 21 C Neža (J 22 p Viktor 23 s Hajko 24 N Feliks 25 P Trpimir .26 T Pavla 27 S Janez 28 C Draguš © 29 p Frančišek 30 s Martina 31 N Vanja JULIJ 1 P Bogo 2 S Marija 5) 3 N Nada 4 P Dan borca 5 T Cir. in Met. 6 S Dušica 7 0 Dan v. Srb. 8 P Milojka © 9 S Veronika 10 N Ljubica 11 P Olga 12 T Mohor 13 S D. v. C. g. 14 C Franc 15 p Vladimir (J 16 s D. t. JLA 17 N Aleš 18 P Miroslav 19 T Vincenc 20 S Marjeta 21 c Zorka 22 p D. v. Slov. 23 s Branisl. © 24 N Kristina 25 p Jakob 26 T Ana 27 S Dan v. Hr. 28 c Zmagoslav 29 p Marta 30 s Krilan 31 N Ignac î FEBRUAR 1 P Ignacij 2 T Svečnica 3 S Blaž 4 C Bojana D 5 P Agata 6 S Dora 7 N Ksenija 8 P Janez 9 T Polona 10 S Dušana 11 e Zvezdica 12 p Damijan © 13 s Katarina 14 N Valentin 15 P Vesela 16 T Danilo 17 S Silvin 18 C Dragoslav 19 p Miroslav 20 s Leon (J 21 N Irena 22 P Marjeta 23 T Marta 24 S Matija 25 C Saša 26 P Andrej © 27 S Gabrijel 28 N Roman 29 P Prest, dan AVGUST 1 P Ljubica 2 T Bojan 3 S Lidija 4 C Dominik 5 p Marija 6 s Vlasta 7 N Kajetan © 8 P Miran 9 T Janez 10 S Lovrenc 11 C Veseljko 12 p Klara 13 s Liljana 14 N Demetrij (J 15 p V. Šmaren 16 T Rok 17 S Radigoj 18 c Bronislava 19 P Ljudevit 20 S Bernard 21 N Ivana 22 P Ostrivoj © 23 T Zdenka 24 S Jernej 25 C Dragorad 26 p Peruša 27 S Zlatko 28 N Avguštin 29 P Boleslav J) 30 T Maša 31 S Borivoj MAREC 1 T Pust 2 S Pepelnica 3 C Milena 4 p Kazimir 5 s Poljanka J) 6 N Danica 7 P Tomaž 8 T Dan žena 9 S Frančiška 10 C Viktor 11 p Krištof 12 s Gregor 13 N Kristina j) 14 P Matilda 15 T Klemen 16 S Velislav 17 C Ljubislava 18 p Edvard 19 s Jože 20 N Igor g 21 P Beno 22 T Vasilij 23 S Slava 24 C Simon 25 P Minka 26 S Predrag 27 N Srden © 28 P Janez 29 T Ciril 30 S Branimir 31 c Benjamin SEPTEMBER 1 c Mladen 2 p Maksima 3 S Darja 4 N Ida 5 P Lovrenc ® 6 T Ljubka 7 S Mirna 8 C M. Šmaren 9 p Peter 10 s Dan JVM 11 N Milan 12 P Marija ff 13 T Filip 14 S Jelenko 15 c Nikodem Ki p Ljudmila 17 s Frančiška 18 N Irena 19 P Vitodrag 20 T Brana 21 S Mgtej © 22 C Mavricij 23 p Slavoj ka 24 s Nadja 25 N Uroš 26 P Justa 27 T Radomila 28 S Vencesl. $ 29 C Mihael 30 p Jelka _St_Qc.no nooo teto lil (ill oam èali SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA lijuliljaiui, Caiikiii'iiiia 1 II Obiščite nat, kadat p tide te o lojitno domovino! APRIL 1 P Boško 2 S Franc 3 N Žarko 4 P Izidor J) 5 T Vinko 6 S Ivo 7 C Radivoj 8 p Viljenka 9 s Ljubomir 10 N Cvetna n. 11 P Rada © 12 T Lazar 13 S Ida 14 C Valerijan 15 P Helena 16 S Božislava 17 N Velika noč 18 P Vel. pon. (J 19 T Ema 20 S Tihorad 21 C Dragomira 22 p Leonida 23 s Vojko 24 N Jurij 25 p Marko © 26 T Zdeslav 27 S Ustan. OF 28 c Zivan 29 p Marina 30 s Katarina OKTOBER 1 S Velja 2 N Miran 3 P Vitomir 4 T Franc © 5 S Dunja 6 c Dalibor 7 P D. art. JLA 8 S Simeon 9 N Abraham 10 P Danijel 11 T D. v. Mak. 12 S Maks (J 13 C Rosina 14 p Nedeljko 15 s Terezija 16 N Jadviga 17 p Marjeta 18 T Luka 19 S Edvin 20 c Felicijan© 21 p Urška 22 s Zorislava 23 N Severin 24 P Dan OZN 25 T Zlatica 26 S Demetrij 27 c Svatopolk 28 p Simeon g 29 s Ida 30 N Sonja 31 P Gorazd MAJ 1 N Praz. dela 2 P Zivana 3 T Aleksand. 4 S Florijan |) 5 C Mirana 6 p Janez 7 s Stanislav 8 N Viktor 9 P Gregor 10 T Izidor 11 S Žiga ® 12 č Pankracij 13 p Servacij 14 s Bonifacij 15 N Dan zmage 16 P Janez 17 T Mojca (J 18 S Dubravka 19 Č Vitoslava 20 P Bernard 21 S Dan JVL 22 N Milana 23 P Željko .24 T Cvetka 25 S R.d.m.Tita [26 C Dragica © ■27 p Janez 28 s Gojko 29 N Majda 30 P Milica 31 T Angela 1 NOVEMBER 1 T D. mrtvih 2 S Dušanka 3 C Silva @ 4 p Drago 5 s Sabina 6 N Lenart 7 P Okt. rev. 8 T Bogomir 9 S Nevenka 10 C Andrej 11 P Martin § 12 S Emil 13 N Stanislav 14 P Borislava 15 T Leopold 16 S Jelica 17 Č Ljuba 18 P Milko 19 S Liza © 20 N Srečko 21 P Marija 22 T Cilka 23 S Milivoj 24 C Janez 25 P Katarina £) 26 S Januša 27 N Bernard 28 P Jakob 29 T Ust. n. Jug. 30 S Andraž JUNIJ 1 S Radovan 2 C Velimir D 3 P Milojka 4 S Franc 5 N Binkošti 6 P B.poned. 7 T Zorica 8 S Medard 9 C Primož 7) 10 P Marjeta 11 S Feliks Í2 N Čedomir 13 P Anton 14 T Metod 15 S Vid 16 C Telovo (J 17 p Gorazd 18 s Bogdan 19 N Iskra 20 P Nenad 21 T Alojz 22 S Gostimir 23 C Kresnica 24 P Janez © 25 S Jaroslav 26 N Gruda 27 P Ema 28 T Zorana 29 S Peter in P. 30 Č Emilija DECEMBER 1 e Marjan 2 P Blanka 3 S Franc © 4 N Barbara 5 P Stojan 6 T Miklavž 7 S Urban 8 C Marjan 9 p Savica 10 s Smiljana 11 N Danijel (J 12 P Aljoša 13 T Lucija 14 S Vojmir 15 C Ljubica 16 P Albin 17 S Lazar 18 N Rastoje © 19 P Darij 20 T Svetozar 21 S Tomaž 22 C Dan JLA 23 p Vlasta 24 s Eva 25 N Božič 5 26 P Stefan 27 T Janez 28 S Živko 29 C Tomaž 30 p Branimir 31 s Silvester TOVARNA KOVINSKE EMBALAŽE Saturnus V—y Telefon LJUBLJANA - Moste, Ob železnici 16 proizvaja raznovrstno pločevinasto embalažo za prehransko, kemično in farmacevtsko industrijo iz črne, bele in alu-pločevine predmete široke potrošnje: kuhinjske škatle, pladnje, 30-353, 30-354 igrače, razpršilce itd. žiro račun pri NB dele za avtomobile in bicikle: žaromete vseh vrst in svetilke, zgoščevalke, avtoogledala, žaromete, zvonce 600-11/1-601 in zgoščevalke za bicikle Brzojav Saturnus Ljubljana elektrotoplotne aparate: kuhalnike, peči in kaloriferje litografirane plošče in eloksirane napisne ploščice TITOVI ZAVODI Waiter Turbines of All Types and Capacieties — Hydro-mechanical Equipment for Hydro-electric Power Stations — Pum/psi: Centrifugal, Propeller and Gear Pumips — Hand ling and Elevating Equipment for All Punpases Hand-operated Chain Hoists of Serial Production — Speed Reducers for All Capacities and Purpasos with Spur Gears — Bovel Gears and Endless Screws — Special Machinery and Equipment for Mines, Metallurgical Plants and Chemical Industry — Grey-iron and Steel Castings, Castings from Manganese and Special Alloys Cables: LITOSTROJ LJUBLJANA Telephones: 39-011 to 39-019 Teleprinter: 03-100