Železne niti 11
▼
Literarna dela
Božična
Pozimi, ko rožice ne cveto in mraz pritiska z vso močjo, božič nam se bliža prav prijazno in srčno.
Prihajajočega se veselimo, sprejeti k sebi ga želimo, le vzemimo ga pod krov in ga v svojo hišo povabimo!
Ti boš naš prijatelj zlat, sprejet boš kot rodni brat, počutil boš se kakor gost in še bolje kot na ohc'ti svat.
Franc Tušek
Megušnica
Megušnica je kraj, kjer sem se rodil, kjer preživel sem prva otroška leta, kjer prve napotke za življenje sem dobil in kjer sem že kot otrok občutil trdo življenje kmeta.
Uradno Megušnica ni kraj ali vas, je le velika, prostrana kmečka domačija. V otroštvu je bil to celi svet za nas, ko v odraščajoči glavi se poraja prva domišljija.
Za Megušnico so značilni le manjše ravnine in večji strmi bregovi, številni vodni izviri s studenci, ki se pretakajo po ozkih in globokih grapah, obsežni, hitro rastoči in dobro vzdrževani iglasti gozdovi ter težka zemlja za obdelavo in pridelavo hrane, ki se goji le še na manjših zaplatah.
362
Železne niti 11
▼
Literarna dela
Zgodovina Megušnice je dolga, pestra in bogata,
tu so se menjali gospodarji in priimki, bili so pošteni, ponosni, strogi in umni gospodarji, da ohranjali so njeno ime in velikost stoletja.
Tod seje veliko učenih in slavnih oseb rodilo, ki ponesli so njeno ime v svet. Veliko otrok in premladih ljudi preminilo, ki pustili so v nas nezaceljeno sled.
Mnogo krivic o njej je bilo izrečenih in napačnih interpretacij razloženih. Različna ustna izročila sojo zaničevala in številna druga povzdigovala.
Megušnica je spomin na otroška in odraščajoča leta, kjer sta bila pridnost in poštenost na prvem mestu,
kjer je bila dana beseda staršev nadvse sveta in kjer smo živeli po njihovemu zgledu in nasvetu.
To je spomin na dolge, mrzle in zasnežene zime, na pogoste in močne snežne padavine, na ozke, zaledenele in gladke poti, ki smo jih pogosto zjutraj s hojo v šolo na sveže utirali.
To je spomin na prijetne in dolge zimske večere, na skupno družinsko večerno molitev rožnega venca na vroči peči, na neogrete sobe in mrzle postelje, kjer smo spali ponoči in v katerih smo se ogreli le z vročimi cunami speči.
To je spomin na zgodnja vstajanja v poletnih dneh, na košnjo s težko koso v ranih jutrih v strmih bregeh, na spravljanje sena v hudi vročini in na razkladanje sena z vozov na skedenj ob večerih in pogosto že v temi.
To je spomin na oranje in brananje zemlje s parom konj, na spomladansko setev, poletno žetev in jesensko mlačev žita,
na peko kruha v kmečki peči in na zanj značilen vonj ter na to, kako okusna je bila svežega in še toplega kruha šnita.
363
Železne niti 11
▼
Literarna dela
To je spomin na igranje nogometa na igrišču za kozolcem in pozimi med dvema stoloma sredi hiše, na pogosto odrgnjena kolena, boleče noge in zvine komolcev, na številne z žogo razbite lončke rož in okenske šipe.
To je spomin na mamine besed: ''le čakajte, jutri ga bom pa posnela,'' ko smo pozabili na mleko na štedilniku in je vzkipelo, da je zažgana smetana po celi hiši zasmrdela in jo je mama zavohala, ko je zvečer iz hleva stopila v vežo.
To je spomin na Gabrčanovo Uršo, Ptrenarjevega Jaka, Švajcarja in druge, na popotnike, brezdomce, raztrgane berače in lačne reveže, ki so pogosto prihajali, prosili za hrano, pijačo in nočitev, in so vedeli, da se bo v Megušnici našla za njih postelja, pijača in okrepčitev.
To je spomin na Lončarjevega Miha, šuštarja, ki je prihajal letno in popravil stare in znošene čevlje, na Miznikarjevega Pavleta, kije moral pogosto menjati razbite okenske šipe, in na Iletovo Meto, ki je prišla enkrat letno in zašila vse raztrgane cunje.
Dobra štiri desetletja je, ko sem odšel od tod, s sabo vzel otroške spomine in življenjske navade, ki so mi pomagale pri delu, vzgoji otrok in drugod. Lepo je marsikje, a v srcu za vedno le rojstni kraj ostane.
Janez Tušek
364