glasilo-sïovenskegaplaniwskegadr™ LCR 1930 SItV. 1 Ustanovljena 1900. Ustanovljena 1900. Centrala: Ljubljana, Dunajska cesta Delniška glavnica: Skupne rezerve ca: Din 50,000.000 Din 10,000.000 Poštna hranilnica podruž. - Brzojavni naslov: Ljubljana št. 10509 Banka Ljubljana Telefon štev. 2861. 2413, 2502 in 2503. Se priporoča za vse v bančno stroko spadajoče posle. Podružnice: Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovic, Novi Sad, Novo mesto, Ptuj, Rakek, Sarajevo, Slovenj gradeč, Split, Ši-benik, Gorica, Trst. PLANINSKI VESTNIK GLASILO SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA XXX. LETNIK .. JANUARJA 1930 ŠTEVILKA 1 Dr. Jo, C. Oblaki: Vdebit (Dalje.) Med Senjskim Bilom in Plješevico, ki je skrajni severni vrh Velebita, je široka in precej visoka zaseka, katere del se imenuje Krasanska Duliba. Tam so Oltari, že onstran najvišje točke v tej zasedi, ki ima koto 1027; par skromnih hiš ždi tik pod gozdno mejo in gleda že na morje. Tostran pa so v polkraški — (ali kako bi jo karakteriziral) — pokrajini raztresena gorska sela, prave planinske naselbine, največje med njimi: Krasno. Pod Anici sem se utaboril pozno zvečer pod gostoljubno logarjevo streho. Tu si že tik pod Vele-bitom; kajti od tu se dvigneš strmo in nenadoma gori v breg. A tu ni več mrk in neprijazen divjak, kakor je bil videti od daleč. Ko se mu približaš, ti razkrije pod trdo skorjo svojo dobro čud in — srce. Ko si visoko gori v njegovih skrivnostnih gozdovih, je ves ljubezniv in čustven, in ko si nad robom gozdov sredi najbujnejšiih planinskih trat, ki se imenujejo »jezera«, se ti pokaže velebitska priroda v svoji najljubeznivejši formi. Morda so bila tu res kdaj kaka jezera in zastajajo ob trajnem deževju v teh kotlinastih pašnikih kake luže; jaz jih ob času košnje, ob najlepšem času v prelesti poletja — ko me je zanesel prvikrat popotni les sem gori — nisem videl. Tudi nobenega sledu kake vode ni bilo, kaj šele kak bister studenec v tem žejnem polkraškem svetu, ki sproti popije, kar pade mokrega nanj... In vendar bi mi bil še tako skromen virček po trdi hoji v strmi breg tako dobro došel! V Velebitskem domu so posamezna, tako redka vrela kakor sveti kraji, ki jih pozna in našteva tukajšnji narod na daljave ... Počutil pa sem se na teh košenicah, kakor da sem kje v gorenjskih planinah. Prihajal sem do njih po strmini, kakršna v šumi ni običajna. Vsa pot mi je v spominu, kakor da sem hodil po prirodnih stopnicah. Ko pa sem vstopil iz temnega gozda, ki me je obkriljeval ves čas na dveurni hoji, v čudno strmino, se mi je zdelo, kakor da sem stopil iz neke votline v čisto drug, pravljični svet, v skrit, prepovedan gorski raj... Tako nenaden in velik obenem je kontrast med to svetlo pokrajino, ki se ti pokaže hipoma kakor izza temnega zagrinjala, in med krajevnim obiležjem ob dosedanjem potu po gozdnatem pobočju. To pobočje se ti vidi doli od Krasnega kakor ogromna, črna, skoro navpična stena; naš ljubljanski Krim od Strahomera ali Gorenjega Iga se ti v malem formatu pokaže tako... — Komaj ti je kdaj ušel pogled skozi redko vrzel doli v kolosalni predgorski kotel okoli Krasnega, ki se globi skoro do 1000 m pod teboj v ogromnih dimenzijah; pa saj to ni kotel v navadnem pomenu besede in po običajni predstavi: to je cela prostrana pokrajina! — Nikdar pa nisi imel na vsej poti gori v strmi breg toliko proste odprtine skozi vejevje stoletnega gozda, da bi ves ta kotel naenkrat pregledal, kaj šele vso dolgo pot, ki si jo prehodil od Otočca preko Švice in njenega jezera do te od sveta odrezane pokrajine! Velik podgorski raj je pod teboj, čisto sam zase, ves tajinstven je in pogreznjen v gozd, dočim se njegov zoženi podaljšek prevezne ob »Krasanski dulibk v oni nad vse čudni goli svet pod Oltari, ki ti vzbuja od morske strani vtis nepristopnosti, brezmejnosti in grozotne veličastnosti. Tudi ta svet ti je zagrnjen — a njega iščeš pravzaprav, samotni velebitski popotnik! Ne vidiš ga, le slutiš ga za mističnim zastorom, ki ti ga zakriva. Sploh je nekaj čudnega v celem tem Velebitskem labirintu: Kakor da bi hodil iz ene dvorane v drugo; ko se ozreš nazaj, je že ni več one slike, izginila je liki v filmu — tako, kakor je vstala pred teboj... Nekaj fatamorgan-skega plava nad vso to skrivnostno gorsko pokrajino. To je ona tajna velebitskega kraljestva... In ta tajna plava in gre preko vseh teh sto in sto Velebitskih vrhov, sto in sto dolin in kotlin: vstajajo pred teboj in izginjajo vzdolž morske obale, vseskozi od Senja preko tihega Sv. Jurija pa do še tišjega Jablanca tja do resnega Karlobaga, in od Karlobaga preko Lukovega in že Dalmatinskega velebitskega Starega Grada do soteske Zrmanje reke, ki se širi in oži ter tvori svoja mala, rekel bi polmorja, mešana s sladko vodo mogočne Zrmanje. — Cela ta pokrajina je kakor zavita v neki skrivnostni pajčolan. V njej se je rodila Vila Velebita narodu, ki gleda kakor v sanjah na ta tajinstveni, grozno veličastni svet. — Pa še dalje seže ta skrivnostni pajčolan, tja dol do Šibenika in Skradina, kjer V podobnem mističnem miljeju ustvarja naša dalmatinska Krka s svojo pokrajino čudovite prirodne slike, kakršnih si naša fantazija niti zamisliti ne more in ki iim iščeš primere samo še v norveških fjordih. Slike te naše pokrajine niso milobne niti vesele; skoro turobne so, a močne in pretresljive. Samo še Boka Kotorska in Plitvička jezera s svojim čisto svojevrstnim obiležjem se še kosajo z njimi po svoji grandijoznosti. — To je n a š Jadran, naša Jadranska obala, naša Dalmacija! Svet brez para, brez tekmeca na jugu Evrope. Ta zemlja šele bo slavna — zdaj jo še premalo pozna tuji svet z nami vred! To se pravi: poznajo in poznamo jo nekoliko bolje ko doslej; ali poglobili se nismo še vanjo... Najmanj pa smo se poglobili v Velebitsko pokrajino, ki ne vabi k sebi s toploto južnega solnca kakor Dalmacija, smejoč se in pojoč, odprta celemu svetu z razprostrtimi rokami... Kakor zakleta in do vrha zapeta stojita tu Velebit in njegova pokrajina, ki se zdi, kakor da je s trdnjavskim zidom obdana, da se ubrani nepoklicanih gostov. Od katerekoli strani se približuješ notranjosti Velebitskega vele-doma, ti je nekam tesno. Celo v avtobusu na Velebitski cesti od morja sem, odkoder si je niti zamisliti ne moreš, te je skoro groza. Voziš se na primer iz Obrovca gori nekam v višino. Kakor da ti sproti čara nekdo pred teboj cesto v najsmelejših ovinkih... Tako nekako sem prvikrat gledal s Kredarice na Mali Triglav, češ, kje je le možno si misliti tu kako pot — pa je vendarle, in še kaka! — Sama gola skala in kamenje, iz katerega tuintam sili kako revno drevesce, okleščeno od burje in opaljeno od solnca. Zagledaš pod sabo malo zeleno liso v kotanji, celó ograjeno — da, ali prav vidim? — par kamenitih tvorov se pojavi, ki naj so hiše? Na kraju, kjer bi ne pričakoval niti najbolj skromne živali. In glej ovco! Bog vedi, kje najde v tem ka-menitem morju tudi najskromnejšo bilko! — Pa jo le najde ... Tu vidiš, kako se bori bore človek in z njim žival s prirodo, kako jo prisili, da mu dá to, kar treba, da se preživi. Skromen je kakor ovca; zato pa je krepak in trd. Sama kost ga je in koža, a čvrst in močan, kakor star macesen v tisočmetrski višini, ki ga je oplazila že tolikokrat strela, ga razorala, pa le še zeleni, dokler ne usahne v visoki starosti! Tako je na morski strani Velebitskega pobočja. — Pa prideš na sedlo visoko gori nad to puščavo in zagledaš pred seboj že na oni strani prvo zeleno bukev, to naše najlepše listnato drevo. Naj-rajše bi jo objel ter ji povedal kaj ljubega, lepega, kakor dragemu živemu, čutečemu bitju ... Pozdravljena, Lika! Zelena bukev mi oznanja tvojo bližino. Onstran sedla se že pogrezaš v prašumo, skozi vrzeli temne gozdne strehe se smeje svetlo zelenje Liških ravnic globoko pod in pred tabo... Vidiš, ta kontrast je čar Velebita, je sila, ki se ji ne more odtegniti tudi najbolj zakrknjena, hladna duša. Takih jakih kontrastov pri nas drugod ni, niti ne na našem Krasu tam okoli Sežane; so pač, ali vse je bolj izravnano. Celó našo Košuto sem primerjal z Velebitskimi vrhovi; toda kaj je cela dolga Košuta v primeri z Velebitsko gorsko armado, ki zapira vso našo hrvatsko Jadransko obal, vso Zermanjsko sotesko, daleč tja v Dalmatinsko zemljo, kjer si podaja roke z dalmatinskimi Dinarskimi Alpami, sam del Dinarskega sestava ... (Konec prih.) o^o Miha Potomik: pQ neuhojenih potih 6.) Triglavska stena—»Gorenjska smer«.* Triglavska severna stena je znana daleč naokoli zaradi svoje impozantne veličine in zaradi krasnih plezalnih razmer, pa je tako nekako simbol vsakemu plezalcu posebej, da ga venomer spremlja njena podoba, koderkoli hodi in kamorkoli je namenjen. Za seboj ima zategadelj že pestro zgodovino, prepleteno z veselimi in zna-čajnimi dogodki, pa tudi z bridkoresno, tragično usodo, ki sledi vsakemu, tudi najboljšemu človeku tik za petami in ki mu mahoma čisto nepričakovano zastavi pot, da zamre svetlo oko, omahne miši-časia roka. Velik venec je ta zgodovina, spleten iz rdečih fantovskih nageljnov, iz upajočega rožmarina, pa zopet novembrskih krizantem in kakor s krvjo poškropljenih triglavskih rož. Žal, da se je v ta prečudoviti venec sčasoma pritihotapila tudi bahava kopriva in domišljavi plevel, ki v tej veselo-žalostni druščini kazita harmonijo! Ni vse sam ideal in svetloba. Tudi sence so, ki so Triglavsko steno zagrnile in napravile iz nje sejmišče, kjer prodajajo zgovorni branjevci korajžo in divne, pravzaprav — divje čine na debelo in drobno. Kupcev je vedno dosti na tem semnju, ki verno poslušajo hvalo robe; pokupijo hvalisano blago in se — ako se! — zavedo šele, ko je prepozno, da so bili opeharjeni. Pametne ljudi pa, ki odsvetujejo nevedni množici kupovanje, ker vedo, kako in kaj, ti kramarji sovražijo v dno duše. Če tak človek z najlepšim namenom pove odraščeno besedo, ga skušajo odzgoraj doli osmešiti, in če se še ne poda, hajdi z burk-ljami nadenj in z njim pred — gosposko, samo zato seveda, »da se varuje in čuva ugled alpinizma«! Mi pa mislimo takole: Če greš na božjo pot, bodi romar, ne krošnjar, ki s hrupom in vsiljivo ponuja svojo drobnarijo! In če greš na Veliko noč za procesijo, pojdi zaradi Boga in svoje duše, ne pa zato, da bi strmečemu svetu razkazoval svojo novo obleko! Kajti le prerado se v takih slučajih primeri, da — dežuje... — obleka se pokvari! — Triglav je preresno pozorišče visokih strem e n j ; preveč je posvečen s krvjo naših najbolj idealnih, težko pogrešanih, in greh je, zlorabiti ga za semenj. Tudi ni cirkus za razkazovanje senzacij. Ko se je v avgustu 1. 1924. v nemški smeri ponesrečil idealni Vladimir Topolovec in strmoglavil v neznano globino Črnega Grabna, * »Gorenjska smer« je bila preplezana koncem avgusta 1928; opis se objavlja šele zdaj, ker je v časovni zvezi z vzponi, opisanimi lansko leto z našim naslovom »Po neuhojenih potih«. Slika za to smer se pripravlja. — U r e d n. so si prizadevali njegovi prijatelji-plezalci nekaj dni, da bi prišli do njegovega trupla, vendar so ostali vsi tozadevni poizkusi brez uspeha. Rešilna ekspedicija je izjavila, da se v Črni Graben ne more priti in pri tem je ostalo — nihče več ni poskušal prehoda. Šele pozimi leta 1927./28. mi je prijatelj Joža med najinimi plezalnimi načrti in pogovori med drugim predlagal tudi to, da vsekako pogledava še enkrat in prav natančno, če bi mogoče vendarle ne iztaknila kakšne poti, po kateri bi se splazila v Črni Graben in pregledala kraj, ki je grob ponesrečenega tovariša. Preiskati sva nameravala od začetka le Črni Graben in se potem vrniti po isti poti nazaj v Vrata, ker bi bil s tem najin cilj: obisk kraja, kamor je padel Vladimir, dosežen. Šele pozneje, tekom spomladi, sva se odločila še zato, da poizkusiva obenem preplezati tudi veliki steber desno od Črnega Grabna, oziroma vsaj pregledava, do kod je možen prehod. Zavedala sva se od vsega začetka, da greva na težko in resno delo; na odločitev sva se vestno pripravljala. Že meseca maja sva bila dvakrat v Vratih in sva z dobrim daljnogledom pregledala steno; v tem času leži v steni še sneg in po njem prav dobro sodiš, kje je stena razčlenjena in preprežena s policami. Ugotovila sva, da vede kmalu spodaj iz nemške smeri na desno v Črni Graben vodoravna polica, po kateri sva upala doseči spodnji rob Grabna prav tam, kjer Graben preneha nad 300 m visoko, navpično steno. Kako je naprej gori po Grabnu, se iz doline ne more natančno videti, ker je Graben spodaj, kjer je najožji, zavit, da ne vidiš njegove struge, naprej gori pa, kjer se razširi, je videti dosti zložen, čeprav je gladek. Največjih težav sva pričakovala takoj spodaj v soteski, kjer se ni dalo pregledati teren. Veva pa, da imajo takile jarki vedno visoke in strme pragove, ki nas najbolj skrbe. Če bi se nama torej posrečilo priti skozi sotesko ali ob njej višje, sva vedela, da imava potem do vrha Črnega Grabna prosto pot. Skrbelo naju je le še to, kako je v Grabnu zaradi kamenja — dva Bavarca, ki sta plezala prejšnje leto (6. septembra 1927.) izpod Črnega Grabna na nemški steber, sta baje pripovedovala, da se v Grabnu venomer ruši kamenje in da ni varno hoditi tam okoli. Sklenila sva zato z Jožem, da se odpraviva na pot šele koncem avgusta, ko pokopni po Grabnu še zadnji sneg, ki je vzrok padajočega kamenja — samo od sebe se kamenje ne bo prožilo: ali ga pomete s strmine veter, ali ga spravi v gibanje tekoča voda, ki mu izpodjeda podlago in se vanj upira, ali pa, kar se največkrat godi, pada kamenje s strmih snežišč, na katera se sčasoma naleti. Čez noč kamenje na sneg primrzne, podnevi pa, ko sneg odjenja, se oprosti vezi, da se svobodno potaka v dolino. Srednji del stene, na desno od Črnega Grabna, med le-tem in onim ledenim žlebom, kjer drži skoz steno dr. Jugova smer, nalikuje pokončni ploskvi ogromne piramide, iz katere razločno izstopajo sle- mena štirih orjaških stebrov, med katerimi zavzema najodličnejše mesto oni tik ob Črnem Grabnu. Značilni za ta del stene so velikanski rumeni odlomi. Prvi steber ob Črnem Grabnu drži skozi vso višino Triglavske stene, ostali trije nehajo že sredi stene ali še više v gladkih masivnih previsih. Zato ta prvi steber sam od sebe obrne nase pozornost plezalca in ga zapeljivo vabi. Dobrih 300 m pod gornjim robom stene iz navpičnega stebra razločno izstopa precej visoko mesto, popolnoma gladko in masivno; podobno je krnu ogromne ladje. To mesto nama je pri ogledovanju delalo največ preglavic, na noben način nisva mogla priti do končnoveljavnega zaključka, kje bi se splazila preko. Precej verjetno se nama je zdelo, da naju bo to mesto nemilo pognalo nazaj — če ne bo kakih posebnih presenečenj. Jaz sem potem poleti še nekajkrat zelo pazljivo motril in proučeval tisto ladjo iz slovenske smeri; rezultat je bil vsakokrat isti: skomignil sem z ramo in plezal naprej. Mrvico upanja sem pa vseeno gojil, ker sem opazil na notranji strani stebra v ladji poševno zeleno črto, ki je zarisana s slemena stebra proti levi in se neha nad ladjo v mali kotlini, iz katere ob deževju drvi hudournik in na ladji pusti crnoumazano, slapu podobno sled; vse je kazalo, da je tam polica ali vsaj drobna poč, s katero bo mogoče spregovoriti pametno besedo. Edina sva si bila z Jožem v tem, da bo tod eno najhujših mest, kar sva jih dosedaj doplezala; natihem pa sva oba upala na dober potek in na nepričakovan prehod, naglas pa sva složno zmajevala z glavo. Saj se nama nihče ne bo čudil, če »ladjo« natančno pogleda! Poleti sva za podjetje zainteresirala še Staneta, ki se nama je seveda brez obotavljanja in z navdušenjem pridružil. Mahnili smo jo drugi dan potem, ko smo prišli z grebenov Široke Peči (Pl. V. XXIX. 1929, št. 12., str. 273 i. si.), v nemško smer, da smo tam od blizu pregledali tisto polico proti Črnemu Grabnu, če bo šla. Ugotovili smo tam na prvo roko, da bomo v Črni Graben z večjo ali manjšo težavo že prišli, kako bo pa za naprej, se bomo odločili pač na licu mesta. Na ta način je načrt polagoma dozorel. Zmenili smo se, da bomo šli plezat, kadar bo stalno vedro in Joža prost. Zato se s Stanetom nisva preveč začudila, ko sva se pripeljala na Belco z Vršiča, kjer sva brodila po Mojstrovki, da sva našla pri nas Joža. Kar na naglem smo se oprtali in odrinili v Vrata. Dne 27. avgusta (1928.) smo ob 9. uri zjutraj vstopili v nemško smer. Čevlje smo pustili kar spodaj pod neko skalo, ker na težki turi silno ovirajo v nahrbtniku, zdelo pa se nam je tudi nekoliko tako od strani, da bomo mogoče kmalu nazaj po steni, če nam se kod zapre. Pogrešali smo jih na turi res prav lahko! Kakih 150 metrov smo plezali po nemški smeri navzgor, dokler nismo prišli na grebenast pomol, ki ga prav lahko najdeš, ker je okolica tam porasla z nizkim vrbo vi m grmičjem. Pomol je nekoliko na desno vstran od nemške smeri in se na njem nahaja piramida s podpisi plezalcev, ki so iskali ponesrečenega Topolovca in so se tu obrnili, češ, da ni prehoda v Črni Graben. Kako so prišli do tega zaključka, ne vem, zdi pa se mi popolnoma razumljiv. Ko namreč gledaš z grebenčka v desno, vidiš, da vede na ono stran široka drnasta polica, ki pa je nenadoma zmanjka, kakor bi se prelomila v gladek, navpičen prepad. Tudi mi smo bili prvikrat tam (pri ogledovanju iz nemške smeri) že mislili, da je koncem police prepad, in bi že skoraj zavrgli misel na Črni Graben, če ne bi mene gnala radovednost tja na rob, da se do zadnje gotovosti prepričam. Tam sem šele videl, da se polica v resnici precej nizko pogrezne za rob, nadaljuje pa se prav lepo še daleč naprej. Prehodil sem že takrat tisto široko polico in prečkal po njej približno polovico daljave do Črnega Grabna ter pri tem dognal verjetnost prehoda v Črni Graben. Z grebenčka smo se spustili nekaj metrov nižje in potem zavili s polico vred kakih 100 metrov na desno v precej obširen kotel, posut z drobnim peskom in stisnjen v kot med gladke stene; le proti nemški smeri je stena razrita po velikem žlebu. Od terase naprej se polica še nadaljuje v desno, vendar se razcepi tu v več manjših in ožjih polic, ki so posute z odkruški in deloma porasle s šopi trave. Nad policami vise prilepljene tenke luske in so za ta del plezarije prav značilne; po njih se zanesljivo orientiraš, ali si na pravem potu. Po zgornji izmed teh polic smo prišli do večjega stolpa, ki je pomaknjen iz stene in nanjo prislonjen tako, da tvori v spojišču s steno kratek kamin. Splezali smo po njem na stolp, za katerim se police še nadaljujejo do drugega, nekaj višjega in obsežnejšega stolpa in nanj skozi širok, ne prestrm žleb. Vrh stolpa je raven prostorček, pomaknjen pravokotno iz stene, prav pripraven za počitek in zavarovanje. Za stolpom pa je gladka navpična stena, brez najmanjše razčlenjenosti, ki pada v enem samem prepadu do dna na prodišča nad Bistrico. Polic, ki smo jih bili pričakovali tu zadaj, ni, in nikamor drugam nam torej ni kazalo kakor naravnost navzgor. Stena nad stolpom je navpična in gladka, po sredi pa je v višini prepasana z dvema policama. Do prve police pelje s stolpa ozka poč, v katero smo zavili. Joža je splezal kakih 8 metrov skozi težavno poč na prvo polico in je tam zabijal klin, ko je po dolgem iskanju našel pripravno špranjo na polici. Klin pa, katerega je Joža izdrl v bogsigavedi kateri steni in ga vzel s seboj (bil je od nemških plezalcev), se je na sredi gladko odlomil, da je moral zabiti še enega domačega izdelka, na katerem je zatem varoval mene. Ko sem prišel do njega, sem slučajno naletel za nekim robom na zarjavel varovalni klin, na katerega smo potem pritrdili zaponko in vrv, ker naš ni bil prav varno zabit. Klin sta bila najbrže rabila omenjena bavarska plezalca (G. Kuglstatter in Hans Unger), ko sta ple- zala direktno smer od prodišča pod Črnim Grabnom na nemški steber (»Bayerlandweg«). Tod sta najbrž zašla preveč na desno; ko sta spoznala, da je na tem mestu prehod na nemški steber nemogoč, sta se vrnila, pustila klin v steni in poiskala bolj levo prehoda. Na vsak način smo mi na polici nekje »bavarsko smer« križali in šli morda nekaj korakov tudi po njej, dosti pa ne, ker pelje bavarska pot naravnost navzgor, naša pa počez. Bavarski klin nam je prišel ravno prav, ker je bilo treba prečkati nekaj korakov na desno po viseči, ozki polici, nevarni zato, ker je vsa posuta z drobnim prodom, na katerem ti plezalka kaj rada izpodleti in te pahne v globino, če dobro ne paziš na oprašene stope. Po polici smo prečkali par sežnjev do precej prostorne vdolbine, v kateri je polica prav ozka in pretrgana, tako da se moraš tam previdno splaziti okrog ogla v vdolbino. Od vdolbine je treba še kaka 2 metra dalje, preden moreš navzgor. Polica se sicer še nadaljuje v desno, je pa ozka in zgoraj poveznjena s previsom, poleg tega pa visi skrajno eksponirano nad globokimi prepadi. Nekaj verjetnosti je, da tudi ona pripelje okrog roba v dno Črnega Grabna ali vsaj tik pod njega, vendar bi bilo plezanje po njej silno tvegano, ker bi se moral po trebuhu plaziti naprej po preozki polici. Zategadelj smo mi raje izbrali drug morda nič boljši prehod naravnost nakvišku po navpični steni. Stena je nad polico tam za vdolbino zopet navpično pretrgana z gladko zajedo, ki pa je v kotu poglobljena z za dva prsta široko počjo. Preden pa prideš v zajedo s&mo, moraš s police splezati čez gladek previs; zato je Joža tam zopet zabil klin, da je bil varen, ko se je dvigal čez previs v zajedo. Zajeda je zelo težavna, ker ima prav majhne opore in je poleg tega še precej krušljiva, da je ves čas drobilo kamenje name spodaj, ki sem Joža varoval, dočim je Stane počakal skrit v dolbini na polici. Vrh zajede je Joža zopet prišel na ozko polico, ki pa je po nekaj metrih na oba kraja odsekana, da je moral še kar naprej in naravnost čez trebušast, močno drobljiv previs. Preveša ni visoka; saj dosežeš s police njen vrhnji rob, če se iztegneš; rob pa je zato nepripraven, ker se neha zgoraj v položni plošči, ki je posuta prav do roba precej na debelo s prodom. Oprimka tam sploh ne dobiš, da bi se potegnil preko, če še tako brskaš po pesku; kar tako pa tudi ne gre naprej, ko nimaš ničesar, kjer bi prijel in izplezal. Joža je precej časa visel v tistem previsu, preden je z nogo dobil toliko opore, da je varno stal in zabil vrh previsa klin, katerega obroček nam je potem nadomestoval prepotrebni prijem, da smo se skobacali čez previs v zaprodeni kotiček. Tu se svet prav znatno nagne, da hodiš skoro po ravnem, ko zavijaš počez na desno po uglajenih ploščah v dno Črnega Grabna. (Dalje prih.) Dr. Fran Ogrin: ymbarsko Goro Čim bolj oddaljene so zemske stvari, čim nedostopnejše, tem bolj nas mikajo in vabijo. To je tudi eden izmed razlogov, da zahajajo planinci tako radi na »strme vrhe«, obligatno hodeč po izhojenih stezah, drugi pa i preko prepadnih sten in skal. Danes bodimo skromni in obiščimo — Limbarsko Goro ali Sv. Valentina (768 m) nad MoraVčami v Kamniškem srezu! Kakor vodijo vsa naša planinska pota naposled na Triglav, tako "jih pelje več tudi na ta hrib: od Save, od Trojan, od Domžal. Uberimo slednjo! Ako se voziš ali hodiš peš iz Ljubljane, se ti odpira od Črnuč in Trzina dalje širen, zanimiv svet: lepa, z zelenimi gozdički in belimi vasmi posuta ravan, segajoč mimo Mengeškega gričevja daleč tja do Kamnika in Kamniških—Savinjskih Planin, proti jugovzhodu pa do Moravškega (Zasavskega) hribovja z Limbarsko Goro, Sveto Goro (849 m), Jablano (919 m) in Kumom (1219 m) v ozadju. Preko poljan te pozdravljajo mične cerkvice: v Grobljah, na Domžalski Goričici, s Homca, s Komende; nad njimi v bregovih in hribih, vse v blišču zlatega solnca, pa se sklanjajo sestrice: Tabor nad Ihanom, Sv. Trojica, Vranja Peč, Sv. Ana v Tunjicah, v sinji dalji proti severu pa Sv. Ambrož (1084 m) in Sv. Primož (842 m) ter na vzhodu Sv. Valentin. Tu je naš cilj. Zamiče nas prijazni trg Domžale, ki smo do njega prispeli; toda danes ni časa zanj, zato dalje! Sredi slikovite, prostrane ravnine s silnim gorskim ozadjem smo. Oko se raduje na ličnih vaseh in njih vabljivih cerkvicah: Dob, Krtina, Rova, Mengeš, ter plava na Karavanke in Julijske Alpe na daljnem obzorju; pozdravljajo te prijazni gradiči: Jablje, Križ, Volčji Potok, Črnelo, Češenik — dočim se skriva Kolovec v šumi nad Rovami — Prevoje—Št. Vid—Lukovica, sami lepi kraji. Že smo pustili za seboj grajski dom pisatelja Janka Kersnika na Brdu in zavili pri Podpeči, nekdanji carinski in poštni postaji v — Črni Graben. Po ozki dolini, z zmernim gričevjem ob straneh, spe naša pot. Ob njej se vrste zeleni travniki in pisana polja, vmes vasice: Trnava, Kompolje, Krašnja. V porastlih bregovih se košatijo med hrasti in bresti bukve; k njim so prišle v vas ponosne smreke in vitke jelke, tako da dobe ponekod celo premoč. V Spodnjih Lokah (gori v bregu je rojstna hiša pisatelja Franja Masla-Podlimbarskega) krenemo vstran na stezo, in onkraj travnika nas zaveje temni gozd. Vroč dan je — nedelja pred Janezom Krstnikom — in pot gre zlasti spočetka strmo navzgor. Zato nam de dobro gozdni hlad. Pod zelenim gozdnim krovom spemo naprej, obdaja nas mir in tihota. Le mestoma jo zmoti pogovor in smeh na goro hitečih ali od prvega jutranjega cerkvenega opravila se vračajočih ljudi. Brez raz- gleda! Pač zablesti vmes levo v dolini bela državna cesta, sicer pa smo v gozdni mračini. Više gori pa se hkrati zjasni: Na levi so poljski in šumnati bregovi, segajoči onkraj ceste daleč gori v Zlato Polje, Češ-njice in v Tuhinjsko dolino; na desni pod nami sredi ljubke doline so Moravče s ponosno dvostolpno cerkvijo. Postanemo in se razgledujemo. In v naše nedeljsko in izletniško razpoloženje se prijetno meša odmev topičev iz Moravške doline ob procesiji na Telovo. In zopet nas zagrne senčni gozd. Pa že smo iz njega in razgled se nam odpre proti vzhodu in nazaj na Alpe. Zvedavo pokuka cerkev sv. Valentina iznad gorske senožeti. Še malo in mi gremo naravnost proti njej. — Danes je drugi romarski shod na Limbarski Gori — prvi je na Binkoštni ponedeljek, zadnji ob sv. Tilnu koncem avgusta. Ljudje prihajajo z več strani, ob stezah molijo in prosijo — neizogibna pridodat romanja — potrebni in nepotrebni berači. Poln, jasen, topel dan. Prevzeti od prazničnosti in rastočega razgleda stopimo zadaj za cerkvijo in posebej stoječim stolpom (oboje mogočna stavba!) na najvišjo gorsko točko. Razgled je očarujoč. Preko neizmerne Gorenjske ravnine z vsemi naravnimi mičnostmi in po človeški roki ustvarjenimi lepotami nam tone pogled v sinji daljini, ustavljajoč se ob sivih, nebotičnih pregradah naših veličastnih planin. Črez hribe in doline zre oko v neme primorske gore doli do Snežnika, v hrvaške in dalmatinske gore. Prekrasni so v svoji pestrosti hribčki in gorski bregovi ob Črnem Grabnu, raztezajoč se na eni strani tja v Tuhinjsko dolino, na drugi strani do Sv. Gore in Cemšeniške (Velike) Planine nad Trojanami. Mika te, da bi kar prijel in objel zlata polja, zelene senožeti, črne šume in prijazne vasice ... Zamisliš se v starodavne čase: Po dolini navzgor proti Trojanskemu prelazu vidiš korakati rimske legije, drveti preseljujoča se ljudstva, v isti ali nasprotni smeri vojščake srednjeveških vladarjev in strumne francoske čete. Med temi je tudi oddelek z blagajno. Ob Konfinu pod Trojanami zavrešči nad njim trop rokovnjačev, se polasti blagajne, mladega francoskega častnika pa trešči v Podmiljske pečine. Pa gledaš zopet v duhu, kako zidajo tlačani Brdski grad, dovažajoč težke kvadre iz ruševin Trojanske trdnjavice. Na našem gorskem obronku gospodari graščak, dozdevno z imenom Limberg. Grad je razvalina in skoro ni sledu po njem. Ostalo je le ime gozdnega dela »Za Starim Gradom« in označba Limbarska Gora. Kje je vse to in drugo! Bilo — minilo. Skoro otožen postaneš in koroška narodna pesem: >---tako bo minilo tud' naše življenje...« ti zazveni na uho. — Pa te zopet prevzame divni, ogromni razgled in znova motriš in uživaš, dokler te ne zdrami po-trkavanje v cerkvi in govorjenje ljudi. Morda si potreben okrepčila? Ako ga nimaš s seboj, ga najdeš dovolj v gostilni zajetnega cerkovnika Grila na gori. Prostor pred cerkvijo se prazni, stojnice zapuščajo redki kupo-valci, treba bo iti. Da ne bio iste poti, jo mahneš doli v Morajvško dolino. V Moravčah se oglasiš radi znanstva ali morda iz potrebe pri starini Tomanu (gostilna) in morebiti pri vedno smejočem se Frfravu v Kraščah. Poln vtisov in doživetja, ne boš niti vedel, kdaj si prispel na šumno domžalsko postajo, zlasti ako so te popeljali tja čili Frfravovi konjiči... Tudi jaz bom ohranil trajen spomin na opisano pot in razna doživetja. Saj sem zahajal prav rad na Limbarsko Goro — dasi na zunaj po uradnem opravilu — leto za letom in preživljal vse to, kar sem opisal na enem slučaju. Paula Jesih - Milan Gostiša: Triglavska severna stena — steber desno od Iz Aljaževega Doma po stezi na levem bregu potoka in v tej smeri naprej do poti, ki veže pot čez Prag z Luknjo ter po strmih zelenicah do pod stene. V kratkem priplezaš na izredno široko polico, po njej desno navzgor do police, ki se od tu odcepi na levo in pelje pod prvi stolp. Na njegovi desni strani po strmi zarezi in kaminu v navpičen žleb do vznožja drugega stolpiča. Tu izstopiš iz žleba, prečkaš vzhodno, nato po strmi skali navzgor nazaj v žleb in iz njega skozi odprtino, ki jo tvorijo tri zagvozdene skale, za drugi stolpič. Na njegov vrh, z njega prestopiš nato na vzhodni strani v steno ter po poševni zarezi precej strmo do tretjega stolpiča. Od tega po poševni zarezi do ogromnega previsa. Tu sva našla že leta 1928. najvišje zabiti klin; okoli tretjega stolpa je namreč vse polno klinov od naših predplezalcev, ki so poizkušali izpeljati to smer. Tod splezaš pod previs na zelo ozko lašto, po njej na levo okoli trebuha v navpičen žlebič, porasel s travo (klin!); stena je na tem mestu gotovo 90° naklonjena! Po žlebiču pod drugi previs, kolikor mogoče visoko; od tu navzgor nemogoče, zato na slab stop kakega x/2 m v levo. Zmagal si, če se ti posreči zabiti klin. Zabijaš ga lahko samo z eno roko, in sicer — z levo, ter rešen si! To mesto je ključ cele smeri in je ponovno prisililo vse dosedanje plezalce k — vrnitvi. * >S k a laška smer.< Kota izstopa '2464 m. Izvršeno od 9. do 14. avgusta 1929. Grabna* Sedaj, kolikortoliko zavarovan, prečkaš 3 do 4 m levo v navpičen travnat žlebič (Riss), po njem navzgor do ozke gladke poličke, ki te vabi. — Od tu po poševni v desno vodeči zarezi (klini!) na široko polico (kjer se nahaja najina piramida iz leta 1928., odkoder sva se morala radi skrajno slabega vremena vrniti). Po položnejši steni nekoliko vzhodno, nato zahodno do gladkih plošč, ki se vidijo iz doline kot ogromen podolgovat »hlebec«. Pod njimi plezaš na vzhodni strani po širokem žlebu in krušljivi skali na široko, prodnato, zelo navzdol visečo polico, ki se vedno bolj zožuje; po njej dalje vedno vzhodno, po redkih stopih v majhen žlebič, po njem par metrov navzgor, zopet na polico in po njej v dolg strm žleb. Žleb se zoži in je na vrhu zagvozden z veliko okroglo skalo. Tej se ogneš čez previs, na nekako prodnato streho. Žleb postane previsen, zato vzhodno na grmado, ki jo tvorijo ogromne naložene skale. Dalje do navpičnih rjavih plošč, čeznje, na ozko prodnato poličko, po njej zahodno v prodnat kotliček in po ozki polici zopet v žleb, po katerem priplezaš na prvo skupino polic v dnu Črnega Grabna. Prvi bivak. (Piramida!). — Od vstopa rabila 11 ur. Teh polic iz doline ne vidiš, ker visijo na znotraj proti steni in se vidi samo njih rob, kakor da bi bil steber na več mestih presekan. Šele zjutraj sva videla, kakšen ogromen kompleks zavzema sistem polic, ki takorekoč radialno izhajajo iz Črnega Grabna. Zelo težko je najti tu prehode. Poizkusila sva najprej po grebenu, a sva se vrnila v vzhodno steno stebra, ki jo reže malo nagnjen žleb. Z iskanjem sva se zelo zamudila, tako da je bila ura že 10, ko sva vstopila vanj. Po žlebu navzgor in po precej razčlenjenem, a dokaj navpičnem terenu dalje. Ker postane žleb skrajno previsen (prehod tod dalje nemogoč), zato zahodno na ozko poličko in čez 6 m visok, skrajno eksponiran previs z redkimi oprijemi (zelo težko — varovanje ilu-zorno!) na drugi sistem polic. Širok prostor! Drugi bivak. Plezala ta dan samo štiri ure. Naj še omenim, da naju je po tej mrzli noči dohitela zelo huda nevihta, ki nama je onemogočila plezanje do 11. ure zjutraj. Od police (na tej polici so postavili plezalci »Gorenjske smeri« piramido!) sva plezala skoro popolnoma mokra po lahki, s travo porasli skali pod steber; od tu vodi zadnja polica zelo strmo v Črni Graben. (Tej so sledili tudi plezalci »Gorenjske smeri«.) Sistem polic tu popolnoma izgine, steber postaja vedno manj razčlenjen, zelo previsen, se zoži in nalikuje ogromnemu jeziku. Po daljšem preudarku — imela sva obilo časa na razpolago, ker sva čakala, da bi se stena vsaj malo odtekla po nalivu — sva se odločila za desni žleb. Prečkala sva torej desno v žleb, ki ga tvori steber s steno, po njem do zagvozdene skale in od tu levo po ozki polički nazaj v steber. Plazila sva se po trebuhu do ozkega žlebicka, do Severna Triglavska stena: steber desno od Črnega Grabna (»Skalaška smer«). (K str. 11.) Razlaga : Točka^ 1. vstop v bteno; 2. najtežje mestov(tr»verza); 3. bele plošče; 4. prvi bivak; 5. drugi bivak in prvo križišče z „Gorenjsko smerjo", ki vodi iz Črnega Grabna (gl. str. 4); 6. tretji bivak, drugo križišče in skupna pot z „Gorenjsko smerjo" do izstopa. Foto Pavlin mesta, kjer je zagvozden z veliko skalo. Vrgla sva vrv okoli te zagvozde, ki tvori ogromen previs in se na ta način po vrvi potegnila čez to težko mesto, ki zahteva izredno moč. Stena pod zagvozdo previsna in popolnoma gladka! Žleb je nato nekaj časa položen, preide pa zopet v ogromen previs, da je prehod — nemogoč. Zato prečkala vzhodno po zelo nesigurnih stopih čez »hrbet« stebra v sosednji žlebič, po previsni steni in dalje na greben. Ta del sliči tehnično traverzi v spodnjem delu; je izredno težak; rabila sva za ta ca. 100 m visoki steber skoroda 8 ur. Na grebenu se združi naša »Skalaška smer« z »Gorenjsko smerjo« in ji sledi do vrha, t. j. do izstopa. Torej dalje po grebenu, ki je tukaj položnejši, na polico, ki ji sledijo še tri, radialno izhajajoče iz Črnega Grabna. Tretji bivak radi bližajoče se noči. Plezala ta dan IVi ure. Noč je bila strašna. Okoli treh je pričelo rositi in strele, ki so nedaleč naju udarjale, so nama javljale bližajočo se nevihto, ki je trajala do devete zjutraj drugega dne. Burni noči je sledil nič boljšega obetajoči dan. Komaj sva se do 11. ure malo osušila in pričela nadaljevati s plezanjem, je že zopet pričelo rositi, tako da sva se še ravno pred nalivom, kateremu je sledila še tri ure trajajoča toča, vrnila na polico ter se skrila v najine spalne vreče (Bivaksack). Zaleglo pa ni nič. Od četrte ure popoldne dalje, ko je vendar odjenjalo, sva trepetajoč od mraza, opazovala ogromne slapove, ki so se spuščali po steni v Črni Graben. Tako sva prebila na tej polici dve dolgi, dolgi noči; kajti druga ni bila nič manj mokra od prve. Razumljivo je, da je orientiranje in iskanje smeri pri takih prilikah docela nemogoče! Prejšnji večer sva naprosila tovariša Miho, ki naju je sklical s turnca pri »Slov. izstopu«, za plezalke in cigarete, kajti najine plezalke so bile vse razdrapane od večnega deževja. In res — okoli devete ure zjutraj drugega dne pridrsi po ca. 12 m visokih ploščah nahrbtnik s plezalkami in z drugimi dobrotami ter se ustavi ravno pri prvem klinu, ki so ga pustili prej omenjeni plezalci v steni. Na tem mestu bodi izrečena požrtvovalnim tovarišem najiskrenejša zahvala. Zavarovana od zgoraj sva preplezala to izredno težko mesto ter dalje po lahkem terenu, poraslim s travo, še vedno v megli na vrh. — Stena je v tej smeri razmeroma malo krušljiva, zato pa zelo strma; zahteva izborno orientacijo pri iskanju prehodov ter mnogo energije in samozatajevanja. Kaj se pravi plezati v takih vremenskih neprilikah, ve samo tisti, ki se je že nahajal v takem položaju! »Skalaška smer« se da preplezati v lepem vremenu in poznanju smeri z 1 bivakom. Plezala sva, ne vštevši iskanja prehodov in bivakiranja, 24 ur Dr Jo, C. oblaki: y okrilju Visoke Tatre Uvod v pokrajino. I. V Ogrski ravnini, preko katere valita svoje valove Donava, hči Črnega Lesa (Schwarzwalda), dobivajoča svoje vode iz vseh glavnih rek severnega in zahodnega alpskega sveta, in motna Tisa, črpajoča svojo glavno moč iz krivuljastih vodotokov čisto drugega gorskega sveta — Erdeljske — se neha alpski svet. Do te ravnine segajo tudi zadnji odrastki naših Alp preko Burgenlanda tam zgoraj do ravnine južno od nekdanjega Požuna ali današnje Bratislave. Zanimiv pojav na zahodu nad Blatnim jezerom je še Bakonski Les s svojim kristalnim jedrom, dočim se pririne doli na jugu naša Fruška Gora kot zadnja izvidna straža Dinaridov do donavskih bregov; potem se začenja čisto drug, za nas alpske sinove tudi čuvstveno tako tuj svet Ogrske Puste in ravnine ... »Modra Donava tam ni več modra, in ko sprejme tam doli Dravo in Savo, je sprejela tudi zadnje pozdrave z naših planin. Vzporedno z ogrsko Tiso režeta to razmeroma neve-liko, a vendar za oko brezmejno ravnino, ki loči dva čisto svoja, rekel bi, nasprotna si gorska sveta: zapadno-evropski alpski in vzhodno-karpatski z Erdeljskim sredogorjem in Transilvanskimi Alpami med Adrijo in Črnim morjem. Nasprotna si gorska evropska sveta? Pa vendar zopet ne!* Ogrska ravnina, srce bivše Ogrske monarhije, je imela v podobi elipse okoli in okoli svojih meja krasen, tudi gori na severu skoro nepretrgan gorski venec; kajti Mali in Beli Karpati nad Bratislavo in Beskidi, ti stražarji ogrske meje na zahodu proti Češki-Moravski, so si podajali roke preko gorate bivše ogrske Slovaške, preko zmerno širokih dolin Vaha, Nitre in Grona z vzhodnimi Beskidi in Karpati, ki so našli zvezo s širokim in bogatim Erdeljsko-gorskim svetom, zaključenim proti bivši Romunski z lepo falango Transsilvanskih Alp. A sredi na vrhu, na skrajni severni točki te krasne gorske elipse, je imela ta srečna Ogrska kakor kraljevsko krono: Visoko Tatro, pravi gorski diadem s čudovito lepo simetrijo v obliki polmeseca ... To je bila slavna gorska krona, ali, kakor bi rekel Mussolini: krasno zaokrožena, od Boga odkazana meja, za katero stoje vsi živi in mrtvi... Tako krono ima danes Italija — na naše in nemško- * Geologi smatrajo Dunajski Gozd kot konec gotove severne alpinske zone (takozvane »Flyschzone«) in Karpate same z njihovimi mehkimi in mirnimi linijami kot nadaljevanje te zone, ki sega tja do Bukovine kot predgorje, očitujoč se kot celo redko lepo strnjen sistem, dočim so Karpati, kakor naše Alpe in Dinaridi sploh, razmetani brez one čudovite sklenjenosti kristalinskega jedra. V Karpatih je to jedro omejeno, a v eni točki nenavadno. Zato sličijo geološko Karpati s Tatro, dasi je ta sicer v marsičem tako slična našim goram. avstrijske, torej tuje stroške. Ogrska pa jo je imela na stroške Češkoslovaške ... Pa kakor je vse na svetu minljivo — tekom stoletij — tako je minljiva tudi taka »prirodna krona« kot meja, ki je elaborat pogodb in posledica diktatov, delo človeških rok ... Kajti priroda sama in v tesni zvezi z njo narodi kot taki, v svoji prirodnosti in preprostosti po prirodnem zgodovinskem razvoju, ruši take namišljene »božje« meje. Narodi se malo menijo za simetrijo in lepoto oblik in zaokroženost državnih in jezikovnih mej; sicer ne bi imela Češkoslovaška danes podobe nerodno okrnjenega srpa z nerazmerno debelim ročajem, čigar rezilo tvori Slovaška s Podkarpatsko Rusijo. Nekateri vidijo v tej obliki — zmaja ... Narodi si pač rišejo svoje meje sami preko geoloških in tako-zvanih prirodnih mej z elementarno silo svoje ekspanzivnosti, le-ta pa zajema svojo naturno moč v individualni odpornosti in — last not least — ljudski snagi, ki je pravir vse moči. In tako se je zrušila tudi ta »krona«, predvsem pa ta krasni diadem v obliki polmeseca na vrhu nje; in ostalo je bivši Ogrski le njeno jedro: poleg Puste tudi njene bogate, rekel bi, skoro brezmejne ravnine z najvišjo svojo sedanjo goro Biik, ki je poprej pred gorskim svetom Slovaške skoro izginjala ... Na zahodu ji je odkrhnila mala Avstrija Gradiščansko, na vzhodu Romunija bogato Erdeljsko z njenimi rudnimi gorami, na Češko pa je odpadla cela divna Slovaška, katere preprosti gorski narod s svojimi gorami in po svojem značaju tako zelo spominja na našo Slovenijo. Tatra (»Die hohe Tatra«) je slovaško ženska; rabi se tudi množina »Visoke Tatry«. Pri nas je v navadi ednina. Narodna pesem »Pod Tatro se bliska« da nam prav. Kako pridemo do pod Tatre? Voziš se najprvo skozi ravnine Ogrske ali pa preko Dunaja do Bratislave, kjer stopa modra Donava kakor skozi vrata v čisto drug svet. Kakor rečeno, tam se neha alpski svet in Donava ni več modra, vsaj zame ne; modra in vesela je tam okoli Dunaja in tam gori, kjer priteka vanjo ena alpska reka za drugo, od Lecha do Izare, od Ina do Aniže. Pred Bratislavo jo najprvo skali motna Morava, prihajajoč s češke Moravske. Morava deli Češkoslovaško v dva dela: v zahodni, lepo zaokroženi, kompaktni del Češkomoravske, ki je kakor močan roč; iz njega raste preko vzhodnega dela Moravskoslovaške razmeroma ozki in dolgi lahko zakrivljeni meč, zasajen med Poljsko in Madjarsko, čigar ostri konec seže na skrajni vzhod tja do Romunske. Zunanja podoba Češkoslovaške je izredna prikazen ne le na evropskem, nego na splošnem, svetovnem zemljevidu. Raz stališče geografske zaokro- ženosti državnega telesa ali celo estetske oblike je to čuden lik. No, narodi se malo menijo za lepoto oblik svojih mej. Zanimiva je v tem oziru primera Češkoslovaške z našo Jugoslavijo v geopolitičnem oziru. Naša država je, rekel bi, lepo izleknjena vzdolž Save in Drave tja do Donave, ob Savi celo prav od njenega izvora; lahko bi jo imenovali Savsko državo. Sploh bi imela na to stran, da ni tako nenaravno in nasilno okrnjena proti Italiji, idealno formo; kajti tudi z juga se osredotočijo vsi dotoki v Savsko strugo iz naše Dinarske Bosne, kakor jih sprejema na severu in vzhodu iz alpskega sveta. Med dva sicer sorodna gorska sveta (ki trčita skupaj v Sloveniji pod prestolom kraljevskega Triglava v razmeroma ozkem kotu) je položen zahodni, glavni del naše države, takorekoč med dve njegovi stranici: med alpsko smer vzdolž Save in Drave v Slavonsko ravnino in med jugozapadno Dinarsko vzdolž Jadrana, ki ga je nam in širšemu svetu odkrila šele lastna državnost v vsej njegovi novi krasoti. In če pogledamo, kako komaj nekaj kilometrov od izliva Save v Donavo sega prav tako simetrično od juga v Donavo tudi dolina srbske Morave, se nam pokaže naša država kakor velikanska pahljača, katere roč tvori Beograd z Vojvodino. Vsekako lepa podoba. Druge nanovo nastale države na telesu bivšega avstrijskega pravcatega konglomerata narodov nimajo (kakor n. pr. Avstrija) bogve kako simetrične in za oko lepe forme, kakor jo ima n. pr. danes menda edino idealno zaokrožena Romunija, poleg katere ima Jugoslavija še najbolj zadovoljive forme. Vse to bi privedlo do zanimivih opazovanj, takozvanih geopolitičnih razmotrivanj, s katerimi pa se tu ne morem pečati. Češkoslovaške ne režejo doline po njeni dolžini, kakor Sava in Drava celo našo državo, nego večinoma ravno nasprotno: kosajoi jo povprek po njeni širini od Vltave skoro do zadnjega podkarpatskega potoka, zlasti pa preko razmeroma vitkega telesa Slovaške od severa proti jugu: Interesantna paralela med našo in bratsko državo, ki mnogo pripomore tudi k podrobnemu medsebojnemu spoznavanju! Ena izmed teh zanimivih dolin in rek je ravno dolina Vaha. Severno nad Bratislavo se jamejo dvigati gozdnati Mali Karpati in njih severni, širši in mogočnejši podaljšek: Beli Karpati, do Be-skidov, vse to na širokem pasu Slovaške zemlje, ločene po tem gorovju od prostrane ravnine Moravske. Z njo teče vzporedno prelepa slovaška dolina Vaha. Na tolikih krajih me je spominjala na našo Savsko! S svojimi gradovi sili v primero najlepše evropske doline. Temu narodu pa je njegova Tatra — vse, najvišje in najlepše. On je zvezan z njo z vso svojo bitnostjo. Tatra mu je vtisnila v duha svoj pečat in dala vsebino njegovemu čustvovanju. Tatra je, rekel bi, poosebljeno hrepenenje njegove sanjave duše. Brez Tatre si ne moreš misliti najlepšega, kar ima vsak narod — slovaške narodne pesmi. Ta Tatra je padla po velikem delu pod žezlo nove slovanske države, ki je vstala istočasno z nami ter stoji in pade z nami. In z njo cela Slovaška s svojimi Slovaki, ki so nam Slovencem po duhu in značaju, da, celo jeziku, čeprav teritorialno tako oddaljeni, najbližji. Da se ni vrinil med nas in Slovake, nemško-madjarski klin, preko katerega smo si zasanjali ob prevratu v svoji naivnosti svoj — »Koridor«, bi jih morali prisoditi nam, ki smo bili nekdaj z njimi že združeni kot Panonski Slovenci. Slovaki — to so danes češki Slovenci! Jugoslavija pa ima svoje južne Slovake — to smo mi. Češki se imenujejo sami tudi Slovence. Zanimivo dejstvo: edino oba najmanjša slovanska rodova: Slovaki in Slovenci, imata še svoje skupno ime, ki ima isti prvotni koren, kakor skupna velika družina vseh bratskih narodov: Slovani! Drugi se imenujejo Rusi, Čehi, Srbi, Hrvati, Bolgari, Poljaki — le ona, Benjamina, Slovak in Slovenec, imata še svoje prvobitno prastaro ime, da celo v marsičem najbolj si podobna jezika, da, še več: tudi značaj in končno celo nekaj čisto slučajnega: slično pokrajino! Kakor mi, so predvsemi poljedelci in živinorejci. In ker jih gorata dežela ne more vseh preživljati, se tudi oni začasno izseljujejo, da si razbremenijo s trdim zaslužkom v daljnih tujih krajih svoja zadolžena posestva. Mehko jim je srce in neutešno hrepenenje po ljubi domovini. Domotcžje jih privede zopet v staro domovino, na katero so navezani z vso svojo dušo. V svojo narodno pesem so zlili vso lepoto svoje notranjosti. Vsa vdana in čisto zvezana s prirodo in njenimi pojavi, poje o pisanih poljih in tratah zelenih, o belih cestah in stezah ter o ljubih Tatranskih planinah. Intimna, sanjava in milo-otožna je kakor njena melodija, prav kakor naša južna — slovenska .. . Kako slični so tudi kulturni in jezikovni odnošaji obeh teh najmanjših narodov, ki oba živita vsak v svoji skupni državi z močnejšim in mnogobrojnejšim bratskim narodom! Tam Slovaki s Čehi, tu Slovenci s Srbohrvati! Skupno s Slovaki smo živeli pod tujim jarmom, mi pod avstrijskim, oni pod ogrskim. In oboji smo bili istočasno rešeni tega tiranstva, težko decimirani, a vendar še krepko živeči, kar kaže, da mora biti nekaj v nas — obojih, če ne toliko aktivne, pa toliko več pasivne odporne sile! Da, pasivne! Saj smo bili vedno le napadani, vedno v vlogi branilca, obupno se borečega z narodno smrtjo, na katero so nas obsodili Nemci in Madjari! Evo nas, danes še živih, še živečih in krepko napredujočih na vseh poljih! Nekaj mora biti v nas in na nas! Kaka razlika med češkim človekom izrazito poslovnega duha in mehkim Slovakom! Tudi zgodovina ima pri oblikovanju duševnosti in značaja vsakega posameznika svoj delež in ni vse eno, ali ima kak narod za seboj burno husitsko dobo, ali pa je le v pasivni od- pornosti živel bolj ali manj mirno, tlačansko, neaktivno življenje. Rekel bi, da je med Slovaki in Čehi prilično taka razlika, kar se značaja tiče, kakor med Bavarci in Prusi. Vsekakor bližnji so po svojem značaju Slovaki nam Slovencem, nam, ki se morda, čeprav manj izrazito, razlikujemo po značaju od bratov Srbov — skoro bi dejal zbog podobne zgodovine, pa tudi krajevnega položaja. Moja misel je, da ustvarja pokrajina dušo in značaj vsakega posameznika, nele pesnika ali pisatelja; ona vpliva z elementarno močjo na njegovo čustvovanje in mišljenje, ona torej oblikuje tudi duševnost celega naroda, ki prebiva v njej. Največjim duhovom; je vedno vtisnjen pečat pokrajine, v kateri so se rodili in živeli. Kakor je stari mrki Velebit zarisal svojim stanovnikom v trdomrke obraze svoje poteze, tako je visoka Tatra s svojo milo otožnostjo oblikovala obraz slovaškega človeka ter dahnila v njegovo sanjavo pesem. S tem narodom je pridobila Češkoslovaška država dragocen duševni kapital, z njegovo Tatro pa najlepše, kar je imela Ogrska gori na severu, predvsem ono veličastno granitno zgradbo, ki se po svoji majestoznosti kosa z najlepšimi gorskimi formami te zemlje. (Dalje prih.) Obzor in društvene vesti Prastara tisa v Solčavi. Izmed redkih dreves raste okrog Kamniško-Savinjsitih Alp tisa (Taxus baccata L., hrvat.-srb. tis, nem. die Eibe); v gornjegrajskem narečju se zove k i s o v ' n a. Tisa je temno, vedno zeleno drevo z gostimi vejami; doseže visoko starost in ima zelo kompakten, rdečkast, trajen les, iz katerega izdelujejo pipe in drugo. Njen plod so škrlatno rdeče jagode. Cvete meseca marca in aprila. Plod in listi so strupeni. Najstarejša tisa v Gornjegrajskem okraju stoji pri Solčavi; opozoril je; na njo takratni profesor Julij Glowacki (v Leobnu). V spominsko knjigo pri Piskerniku v Logarski dolini je namreč zapisal dne 10. avgusta 1876. sledečo opombo: »Bei Sulzbach ist eine in seltener Weise alte Eibe (Taxus baccata) ,na Šturmovem' zu sehen (348 cm Umfang).« Ta tisa raste na posestvu Kristijana Germel, vulgo Šturma, posestnika in poštarja v Solčavi, in sicer pod Hudo Pečjo, pol ure od Solčave proti severu, strmo navzgor. Leta 1912. se je za to tiso zanimal dr. Kari pl. Keissler kot urednik lista »Mitt. d. Sek. für Naturkunde d. Ö. T. K.« na Dunaju; poslal sem mu njen kratek popis in fotografijo, ki jo je izročil bot. oddelku prirodopisnega dvornega muzeja na Dunaju. Na moj poziv je tiso premeril Fortunat Herle v Solčavi leta 1912. Drevo ima pri zemlji obseg 350 cm, v visokosti prsne mere (to je 150 cm nad zemljo) 321 cm, visoka pa je 11 m. Višja ni zato, ker ji je bil svoje dni odlomljen vrh. Zanimivo je, da ljudstvo pozna strupenost tisinega listja. Slišal sem, da je v Mačjem Kotu pri Novi Štifti hotela neka žena spraviti svojega moža na »oni« svet. Kuhala mu je celo leto čaj iz različnih rož, med njimi so bili tudi enoletni poganjki tisinega listja. Mož je že zelo hiral, a nazadnje je vendar slučajno izpre-gledal namen svoje žene. Fran Kocbek. Kongres Asociacije Slovanskih Turističnih Društev se je letošnje leto vršil v Sofiji ob udeležbi vseh včlanjenih delegatov. To je bil zaključek prve štiriletne funkcijske dobe od ustanovitve. Tako je bil prvo leto sedež v Pragi, drugo v Krakovu, tretje v Ljubljani in četrto v Sofiji. Aklo pogledamo nazaj, kaj in kakšno je bilo delo Asociacije v tem času, od ustanovitve, moramo prvič konstatovati tole: Po razsulu vsled svetovne vojne smo bili Slovani popolnoma razcepljeni med seboj; ni bilo nobenih stikov hiti med državami, ki so mejaši, to je na eni strani med Češkoslovaško in Poljsko, na drugi strani med Jugoslavijo in Bolgarijo. Prva dva, ki sta prišla k nam z misijo za ustanovitev Aso-cijacije Slovanskih Turističnih Društev, sta bila naša stara prijatelja dr. Viktor Dvorsky in dr. Jifi Čermafc iz Prage. V Ljubljani so se zbrali leta 1924,- za Binkoštne praznike v dvorani mestnega magistrata zastopniki turističnih organizacij iz Prage, Zagreba in Ljubljane, kjer je dr. Viktor Dvorsky predlagal, da se ustanovi Zveza Slovanskih Turističnih Društev. Vendar do ustanovitve radi raznih težkoč takrat ni prišlo. Šele leta 1925. (meseca septembra) je mogel Klub Češkoslovaških Turistov sklicati ustanovni občni zbor Asociacije v Tatrah v Starem Smokovcu v turistovski koči pri Kamziku. Ravno slovanske turistične organizacije so po prevratu ustvarile med Slovani prvo zbližanje, za nas Slovane važno in potrebno. Danes delajo v tem pravcu že različne organizacije, kulturne in gospodarske. V Sofiji se je sklenilo, da se poleg prezidija ustanovi stalni sekretar i j a t Asociacije, s sedežem v Pragi. Da je delo, ki ga izvršuje Asociacija, važno, vidimo iz tega, da so vse slovanske države posvečale kongresu največje zanimanje; udeležili so se ga zastopniki vseh slovanskih poslaništev. Pred vsem moramo omeniti Jugoslovansko poslaništvo v Sofiji, ki je pod našim jako priljubljenim ministrom g. Nešičem izkazalo ves čas naši delegaciji vso pozornost in ljubeznivost. Dne 22. septembra 1929. ob 10. uri je otvoril kongres dr. Nikola G a 1 č o v v dvorani trgovske zbornice, ki je bila lepo okrašena z zastavami vseh zastopanih slovanskih držav. Za zapisnikarja je bil izvoljen univ. prof. dr. Rajev. Predsednik konstatuje sklepčnost in omenja, da so zastopani sledeči delegati: za Klub Češkoslovaških Turistov v Pragi konservator J e n i č e k ; za Poljsko Towarszystwo Tatrzanskie dr. Emil Stolfa in major Romaniszyn; za Savez Planinskih Društev v Jugoslaviji dr. Jos. Ciril Oblak, Makso Hrovatin, dr. Pavlas in G r a č a n i n ; za Klub Češkoslovaških Turistov na Dunaju J.; Č i E e k. Za bolgarsko ministrstvo prosvete gen. tajnik Aleksander Radoslavov, poljski poslanik Zaleskeho Skerzinskii, jugoslovanski poslanik minister Ljuba Nešič, za Češkoslovaško poslaništvo leg. svetnik dr. Masarik iri konzul Š t a f e 1 ; za Slovansko društvo v Sofiji univ. prof. Zlatarski; za zvezo za-ščite( prirodnih krasot A. Petkov; za zveza učiteljev v Bulgariji profesor Stančev; za zvezo turistov predsednik K o s t e n k o v in za obrtno komoro v Sofiji dr. Z 1 a t a r e v. Poljski poslanik Zaleskeho Skerzinski je želel kongresu največjih uspehov, češkoslovaški poslanik dr. Masarik poudarja, da ravno delo Asociacije odstranjuje zapreke, ki se postavljajo zbližanju slovanskih narodov. Jugoslovanski poslanik minister Nešič pravi, da program Asocijacije mora zbližati bratske narode na polju turističnem. Dr. Zlatarski: z ustanovitvijo Asocijacije se je v mnogem prišlo do zbližanja slovanskih narodov, a to je glavna zasluga AST. Radoslavov: turistijkia je važen činitelj na kulturnem polju, a vodi posebno našo mladino k idealom naroda. Podobno so govorili ostali gospodje: dr. Petkov, predsednik Kostenkov, zastopnik mesta Sofije Ivan Dancev. V imenu češkoslovaških delegatov je pozdravil konservator Je- niče k, za Poljsko Tow. Tatrs. major Romaniszyn, za Savez Planinskih Društev Jugoslavije M. Hrovatin in za Klub Češkoslovaških Turistov na Dunaju J. Čižek. Nato se je prešlo na dnevni red. Odobri se zapisnik zadnjega občnega zbora. Tajnik prof. dr. Rajev je podal poročilo prezidija v tekočem letu. Bul-garsko planinskb društvo je priredilo več skupnih izletov v slovanske kraje. Poudarja važnost propagande dr. Oblaka za Tatre in jugoslovanske kraje; potrebno je, da svoje delovanje razširimo v tem pravcu. Nato poročajo posamezni delegati k resolucijam, sprejetim na zadnjem kongresu. K točki 1.) poroča major Romaniszyn o narodnih parkih v Poljski; ustanovil se je do sedaj v Pienini in Tatri. Izdelan je obširen načrt zakona za zaščito narodnih parkov, ki ima biti sprejet v sejmu v najkrajšem času. Istotako poda poročilo g. konservator Jeniček. V Češkoslovaški se jako deluje na ustanovitvi narodnih parkov, posebno v Tatri. K točki 2.) poroča M. Hrovatin, da se servitutne pravice niso mogle odpraviti v narodnem parku doline Triglavskih jezer, vendar se je sklenilo, dotični del za enkrat primerno zavarovati. Je pa ravno sedaj izdelan nov gozdni zakon; tudi tu bo mogoče doseči ugodnosti, da se narodni parki primerno zaščitijo. K točki 3.) poroča M. Hrovatin, da je odsek za varstvo prirode podvzel potrebne korake, da bi se imenovani kraji zaščitili, posebno Bohinjsko jezero. Omenja, da je Poljsko Tow. Tatrzanskie poslalo poljski načrt zakona o varstvu in zaščiti narodnih parkov, za kar se mu zahvaljujemo. Skušali smo na ta način tudi pri nas uzakoniti vsaj glavne točke; v dogovoru s šefom oddelka za turi-stiko, dr. žižekom, smo vnesli v načrt zakona o turizmu važne predloge, na podlagi katerih bi se mogli zaščititi gotovi kraji. K točki 4.) poročajo delegati vseh navzočih držav. Konservator Jeniček, češkoslovaško: Država podpira v veliki meri turistične organizacije. Dobivajo letno visoke podpore iz raznih ministrstev. Letošnje leto je Klub Češkoslovaških Turistov poleg rednih podpor prejel Kč 2,400.000-— brezobrestnega posojila za zgradbo turističnih naprav. — Major Romaniszyn : Podporo prejema Pol. Tow. Tatrz. od države; poleg tega imajo turisti razne ugodnosti na železnicah itd. Poljsko Towarszystwo Tatrzanskije je kupilo letošnje leto 90 ha zemlje za narodne parke. — G. Hrovatin poroča, da je letošnje leto država dala za turistična društva Din 150.000-—, poleg turističnih pa so tudi tujsko-prometna društva dobila podporo. — Dr. Rajev omenja težko stanje v državi. Vendar podpira po svojih močeh država turistična društva. K toBkli 5.) poda Jeniček predlog za ustanovitev stalnega sekretarijaia. Sklene se, da se ustanovi poleg prezidija stalni sekretarijat, za enkrat s sedežem v Pragi, in se določita -poleg češkoslovaških zastopnikov dva iz Poljske. K točki 6.) poroča delegat Jeniček glede turistične nomenklature in terminologije. Omenja, da je g. dr. Tuma v nesporazumljenju glede lanskega sklepa o zbiranju materijala. Potrebno je, da vsaka skupina samostojno zbere in obdela ves materijal v svojem teritoriju. — Za Jugoslavijo opozarja g. Hrovatin, da bi bilo potrebno pritegniti še enega člana iz Zagreba in enega iz Beograda; tako bi bilo mogoče, da se zbere in obdela snov za celo državo. K točki 7.) Letni čas. Delegati poročajo, da v tem oziru ni bilo mogoče doseči nobenih uspehov. Sklenjeno je, naj bi društva delovala še nadalje v dosego svojega namena. K točki 7.) Poletni čas. Delegati poročajo, da v tem oziru ni bilo Klub Čehoslovaških Turistov zbira materijal, istotako dr. Stolfa in Rajev. Delegat SPD Hrovatin poda poročilo, kako vodi društvo natančno statistiko poseta koč ter članstva. Statistika se redno objavlja v društvenem glasilu; dalje poroča isti k točki 9.), da v Jugoslaviji obstojajo Tujskoprometna društva, ki vodijo vso propagando, istotako pa tudi statistiko o tujskem prometu. Isto poroča delegat Janiček. K točki 10.) poročajo delegati, da se je isto izvršilo z raznimi okrožnicami na posamezna društva. K točki 11.) poročajo delegati Janičeik, Rajev in dr. Stolfa, da so se poskušali uvesti skupni izleti, posebno iz Bolgarije v Češkoslovaško in iz Poljske v Češkoslovaško. Dr. stolfa predlaga, naj ta točka radi važnosti tudi nadalje ostane na dnevnem redu. K točki 12.) V zadevi olajšanja turistovskega prometa med Jugoslavijo in Bolgari j'o so delegati skupno izdelali načrt, po katerem bi mogli bolgarski turisti prekoračiti mejo z dovoljenjem, ki naj ga izdajo politična oblastva brez vseh stroškov. Vsaikia skupina mora imeti natančno označeno smer potovanja in pa naveden čas. Poleg tega se je sklenilo, da naj bi uživali bolgarski turisti v Jugoslaviji enake ugodnosti, kakor jih imajo naši turisti, nasprotno pa naši turisti na potovanju v Bolgariji iste ugodnosti, kakor jih imajo bolgarski turisti. Ti predlogi se predlože bolgarski in naši vladi s priporočilom, da jih odobri. Kongres je sprejel sledeče točke: 1.) Predvsem, da prične z letom 1930. Asociacija izdajati svoj letnik (letno poročilo), v katerem hoče prinašati poročila slovanskih turističnih društev o njih delovanju v slovanskih planinah, taakor tudi, da vrši propagando za poset slovanskih zemelj. Ustvarijo naj se posebni oddelki v društvenih glasilih in objavljajo naj se v tisku obširni članki za turistiko v slovanskih zemljah. 2.) Ustanovi se stalni sekretarijat pri Asociaciji, s sedežem v Pragi za prvi dve leti. Ta sekretarijat se bavi poleg organizacijskih poslov tudi s prirejanjem ekskurzij, predavanj i. dr., ter oskrbuje tiskano propagando za lepoto slovanske prirode, 3.) Poudari se neobhodna potreba, da vlade slovanskih držav podpirajo razvoj turizma v svojih zemljah z rednimi podporami od države, okrožnih oblasti, občin, trgovskih in industrijskih zbornic i. dr. 4.) Ugotavlja se, da gospodarski interesi slovanskih držav nalagajo, da se odpravijo ali ograničijo mejne ovire na skrajni minimum (potni listi in druge formalnosti) za ekskurzije, ki posečajo naše zemlje. 5.) Iznese se želja, da se tudi v Bolgariji ustanovi po primeru Poljske, Češkoslovaške in Jugoslavije poseben oficijelni oddelek za turistiko pri ministrstvu. Tak oddelek lahko zelo mnogo doprinese za privabo tujcev v Bolgarijo in med drugim tudi pokaže blagodejne vplive na gospodarski položaj v zemlji. 6.) Kongres Asociacije, imajoč pred očmi dobre uspehe, ki so se dosegli v Poljski, Češkoslovaški in Jugoslaviji z ureditvijo narodnih parkov, apelira na vsa oblastva in korporacije v Bolgariji, da aktivno podpro stremljenja Bolgarskega Planinskega Društva in Saveza za zaščito prirode, da se ustanove taki parikii tudi v Bolgariji. 7.) Razen tega se predlaga, da se uvede turistična statistika, da se izda v s e s 1 o v a n s k a terminologija, da sfe priredi vsako leto »propagandni teden« za slovanski turizem in da se ustanovi »tiskovni sklad« pri Asociaciji. ^ Obširno in zanimivo poročilo poda prof. Antonov o turistiki in organizaciji, o markacijah, napravi potov, zgradbi turističnih domov, vzajemni propagandi v tujini za lepoto in krasoto slovanske zemlje, za olajšanje potnih listov itd. Delegat dr. Oblak opozarja, da bi bilo potrebno izdajati skupen list, ako hočemo doseči kake uspehe. Sprejete so bile še razne resolucije, ki so jih predlagali delegati Asociacije. Pri volitvah je bil izvoljen za predsednika konservator J a 11 i č e k , «a tajnika pa A. Marelc Sedež prezidija je sedaj Praga. Dne 23. septembra 1929 smo naredili skupen izlet na Vitošo, od koder se nudi krasen razgled na Sofijo in vso okolico. Planinska koča je oskrbovana ter imajo turisti prijetno zatočišče. Zvečer smo se vrnili v Sofijo, kjer je bil banket Bolgarskega Turističnega Društva na čast udeležencem. Zanimivo je, da se v Bolgarskem Turističnem Društvu udejstvuje jako mnogo univerzitetnih profesorjev in druge odlične inteligence. Drugi dan zjutraj je bil določen za izlet na izredno zanimivi Rilski mo-nastir. Velikanska zgradba zapira kar naenkrat celo dolino. Monastir ima preko 300 sob in leži v visočini 1200 m, s krasnim pogledom na Rilsko planino. Od Rilskega monastira smo se vrnili preko Dubnice v Čamkorijo. Na vseh straneh velikanski nasadi tobaka in vinogradi. Čamkorija je imenitno letovišče, ki ga obiskujejo največ Sofijčani. Kraj je zgrajen med krasnimi gozdnimi nasadi, poln lepih vil. Tudi bolgarski kralj ima tam svoje letno bivališče. Ob zaključku kongresa je naš poslanik, gosp. minister Ljuba N e š i č s svojo soprogo, priredil delegatom čajanko. V imenu delegatov je g. Janiček pozdravil gosp. ministra ¡n njegovo gospo soprogo, podčrtajoč, da je gosp. minister star borec za idejo Slovanstva in da je ravno v Sofiji njegova oseba za nas pomembna in vzpodbudna. M. H. Železniška anketa. Direkcija državnih železnic v Ljubljani je sklicala anketo za bodoči poletni vozni red. Zastopnik SPD, g. M. Hrovatin, je stavil razne predloge za vlake, ki so za turiste posebno važni. Prosil je zlasti, naj direkcija za Maribor zopet uvede izletniške vlake s polovično ceno; na gorenjski progi naj ostanejo tudi prihodnje leto vse dosedanje ugodnosti v veljavi. Ker hoče železniška uprava prihodnje leto ustaviti popoldanski vlak od Jesenic do Bohinja (ki ima zvezo z vlakom, ki odhaja iz Ljubljane okoli 3. ure popoldne), češ, da imajo potniki na razpolago brzi vlak, se je naš zastopnik, opozarjajoč, da bi s tem bili občutno prizadeti, z vso vnemo zavzel za to, da se i nadalje obdrži v prometu omenjeni popoldanski vlak; če pa to nikakor lii izvedljivo, naj bi se izletniki smeli posluževati brzovlaka brez doplačila. Mežiška podružnica SPD »Peca« Mežica—Črna. Odbor našega zimsko-športuega odseka SPD sestoji iz sledečih članov: načelnik: ing. Krivospičenko Ivo, tehnični vodja: dr. Punzengruber Rudolf, namestnik: Grčar Gustav, tajnik: učitelj Galob Ivan, blagajniki: uradnik Ule Martin, gospodar: Golob Jaka, rudniški nameščenec. Odbornika: Blajer Jožef in Hinterberger Dragotin; računska pregledovalca: Stopar Mirko in Jurjevc Avgust. Sedež odseka je točasno vi Meižici. Napravi se tečaj ob sobotah popoldne in nedeljah celodnevno. Zimsko-športni odsek Maribor se naprosi, da nam pošlje veščega vodjo, smučarja, oziroma učitelja, da nas izuči. Odseki se je pri ustanovitvi za enkrat omejil na smučanje in drsanje; je pa tudi veliko zanimanje za sankanje. — Odsekova pristopnina je enkrat za vselej Din 5'—, članarina letno Din 10'—. Društvo »Prijatelji prirode«. — Dne 1. decembra 1929. se je ustanovila v Ljubljani podružnica društva »Prijatelji prirode« kot podružnica centrale v Sarajevu. Delovati hoče kot turistično društvo za slovensko delavstvo. Predsednik je dr. Henrik Tuma. Planinci, pozor! SPD v Ljubljani je prejelo večjo pošiljko »Planinskih koledarjev za leto 1930«. Ker je ta koledar kar neobhodno potreben planincem, naj si ga hitro oskrbijo, preden bo pošel. Naše slike. Škrlatica s Špika. V zadnjem letniku je bilo pri-občenih več slik in opisov gorstva, ki oklepa Martuljek. Zato pa ne smemo pozabiti na kraljico tega gorskega sveta — na Škrlatico (2738 m), ki je za Triglavom najvišja gora Jugoslavije. Z Martuljka samega je ne vidimo, ker stoji v ozadju za Ponoo. Znana nam je iz Pišnice in Vrat. Toda, če jo opazujemo iz večje daljave, ne prepoznamo njene prave podobe. Na naši sliki pa jo gledainot s Špika in imamo pred seboj njeno silno severozahodno steno. Iznad snegov Velike Dnine, ki se je en del vidi spodaj na sredi slike, se dviguje mogočna kupola skoraj navpično. V simeri med obema meglicama in potem po sredi na vrh je bila do sedaj samo enkrat preplezana, kakor je opisano v »Plan. Vestniku« 1928., stran 78. Bolj znan, pa tudi eksponiran je pristop z vrha na sliki že zakritega konca Velike Dnine in potem preko severne stene, blizu tam, kjer odboči od Škrlatice skrajno raztrgani, proti severu do Dovškega Križa držeči greben. V početku, te severne stene se je svojčas ponesrečil pok. dr. Stoje. Na Dovškem Krilžu (£646 m), ki se na sliki le nekoliko iz megle prikazuje, se razhajata gorska grebena, ki oklepata Martuljek. Na naši strani proti Špiku nam prihaja nasproti Ponca (2592 m), skoro spojena z Malo Ponco. Vidimo jih na levi strani slike z isto razčlenjenostjo, kakor je Škrlatica. — Pred seboj imamo prizor, kakršnih, je malo v Alpah. T. 4iiiiiiliiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiliiiitiiiii>iiii]iiiiiiiiiiiTiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiMiiiiiiiiiEiiiiiiiiii'iviiiiiEiiiiiiiiiiiriiEiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiitiiiisiiiiaiiiiifi