Ciril Bergles                                                                                                         170
Ciril Bergles NAČIN BIVANJA
NAČIN BIVANJA
Je neko dejanje, ki nam pravi: način bivanja vas izdaja, čas je tisti, ki vas spomni, kaj ste.
Rodi se jutro, prepojeno z zarjo, potem teče najbolj oddaljeno otroštvo, se vrne iz šole, počasi poje pomarančo, ne da bi opazilo, kako rišejo njena krila nove pokrajine.
Strgamo masko lepih sanj, da bi stopili v dan. Takoj se spomnimo, da moramo nekaj reči, nekaj pametnega, posnemati navade drugih, jih vaditi pred zrcalom, nespravljivo vztrajno, da bi ne bile samo privid.
Potem nam naša žalost odkrije, da lahko včasih nahranimo dan tudi s kriki, da bi izžareli med ruševinami to počasno smrt, še krajšo od sončnega žarka v vodi.
Da se lahko rešimo teh starih voda, ki se utrudijo kot stoletja, da se lahko oživi dež med kamni in to, kar smo pozabili, brez potrebe, da bi čakali na zvezde in iskali po slovarjih pozabljene besede.
171
MOJA MATI
Moja mati je bila včasih
hudo žalostna.
In tega me je bilo strah.
Prala je moje srajce in je vedela, koliko svetlobe in mraka je v meni. Prosila je Boga, da bi ostal dober in kot ptiček letal od veje do veje pod tem sinjim nebom.
Moja mati je bila tako lepa,
tako vdana, a včasih tako žalostna.
Kadar se mi je mlado življenje nekoliko strgalo, ga je zašila s svojo potrpežljivo iglo, globoko zamišljena.
Moja mati je bila oltar v naši hiši, skromni, a vedno nekam slovesni. Z izbranimi besedami je nas vabila k daritvi vsakdanjega kruha.
Mila ptica njene nežnosti je krilila nad stvarmi, se pogovarjala z njimi, se jih vdano dotikala, da so nam potem razkrivale svojo dušo.
Moja mati me je dostikrat poljubila na čelo in potem je bilo v mojih očeh polno svetlobe.
VČASIH BI RAD BIL DOBER
Včasih bi rad bil dober.
A, če sem pošten, moram priznati,
da se pravzaprav trudim biti
dober vsak trenutek.
Z vsakim, ki govori dovolj razločno
in se postavi dovolj blizu mene,
da prepoznam njegovo poanto.
NAČIN BIVANJA
Ciril Bergles
172
Rad bi razumel tudi želje drugih in prenehal z malikovanjem samega sebe.
Morda bi bil potem srečen, kajti sreča je zmeraj odvisna od neke druge sreče.
Moral bi biti bolj vdan stvarem, ki jim sledijo otroci in poezija. Ne bi smel tako dolgo molčati in potem govoriti šepetaje.
Moral bi iznajti način, kako biti zanesljiv zjutraj in prizanesljiv zvečer.
KDAJ BEREM POEZIJO
Do tega ne pride po naključju. Kot pihljaj sapice. Kot frfotanje vrabčka.
Zdi se mi, da je včasih koristno oponašati kakšen klic na pomoč. Cukati nebo za lase. Reči jutru, da je enkratno, večeru, da je bil dan prizanesljiv.
Poezija se trudi.
Čeprav ve,
da je slab prevod
polnokrvnega obupa,
vonljive melanholije,
bridke jeze,
ko cena življenju pada
navpično na sneg.
Nobenega reševalca ne more priklicati poezija. Nobene politične zarote preprečiti.
173
NAČIN BIVANJA
Nobene naftne mavrice na gladini vode. Smrti nedolžnega otroka, neskončne bridkosti osamljenega starca.
Zato berem poezijo zmeraj potem, ko popijem kavo, ki mi nacedi nekaj odrešilne moči v meso in prepriča mojo melanholično dušo, da se ne splača v zrelih letih objokovati zgrešenih namer.
Potem je poezija to, kar je: velika oponašalka.
POGOVOR Z OČETOM
Pustil si mi,
da govorim v prispodobah,
a zdaj me le redki razumejo.
Imam nekaj prijateljev, nekaj hudo molčečih, nekaj zgovornih kot molilni mlinčki.
Tudi psa imam, ki loči sovražnika od prijatelja.
A če bi iskal prenočišča, to mi je vse bolj jasno, bi bila vsaka vrata trdno zaprta. Nihče bi mi ne ponudil kruha in pijače.
Zakaj si me zapustil. Oče.
Nisem hotel gledati televizije, ki prikazuje samo nasilja in tekmovanja prvoligašev.
Ciril Bergles
Hotel sem govoriti samo resnico, a so me vrgli iz tvojega svetišča.
Tvoj sin sem, narejen po Tvoji podobi. Imam Tvoje roke in Tvoja usta. Imam Tvoj nasmeh in Tvoje lase. Imam Tvoj jok in Tvoje besede. Imam Tvojo knjigo in Tvoje misli.
Rečem Ti: življenja se ne da stlačiti v Noetovo barko. Človek živi kot veter. Kot regratova lučka.
A to ni več tožba, to je že pesem.
TA MOJA SAMOTA
Predvsem ne pozna
nobene poetične vzvišenosti,
nobene enostavne plemenitosti,
ta moja samota,
kadar je prisiljena biti sama.
V kakšnega paranoika
me spreminja,
v kakšnega psihopata.
Sram me je povedati,
do kakšnih škandalov prihaja,
do kakšnih pomot.
Kaj vse mi dovoli.
Da sem ljubosumen,
satansko privoščjiv.
Da lahkomiselno načrtujem,
se odpovedujem prisegam.
Da se prepiram
z odsotnimi prijatelji.
174
 175                                                                                       NAČIN BIVANJA
In jih brez vzroka
začenjam sovražiti,
čeprav vem,
da me ljubijo
in jaz hudo potrebujem
njihovo ljubezen.
Strašno nevaren postajam samemu sebi. Dokler se ne utrudim in vse to potisnem v sistem, ki počasi mojstri mojo samoto.
RESEN POGOVOR S SAMIM SEBOJ
Tistega dne sem se
resno pogovarjal s seboj:
o pravici, da pišem pesmi,
da jem žabje krake,
si namažem kruh z medom,
gledam, kako vzhaja
sonce, ki je oko dneva,
naš pravi vladar,
da berem pornografske romane,
da sem sit deževnih dni
in si želim nekaj sončnih,
da sem sit samote,
da počenjam vsemogoče stvari,
da se, na primer, v parku zjočem
kot izgubljen otrok,
da sem prestrašen, ko se mrači,
ali ko poskušam napraviti
kakšen lep verz
in mi to ne uspe.
In sem si rekel: Glede na to, da sem prebral toliko knjig, da sem se nag okopal v reki, da sem videl toliko filmov, lahko v miru umrem.
Ciril Bergles_____________________________________________________________________
Tako bogato je bilo tole
moje življenje.
Toliko sem se
ljubil, neštetokrat umil
z dišečim milom, pokazal vrata
žalostnim dnevom in se navduševal
nad imeni zvezd.
Potem sem stopil pred zrcalo in videl v njem vse svoje življenje in tudi ekstazo smrti.
Zdaj si želim samo še miru. A tudi ta še pride.
Ciril Bergles                                                                                                                         176