250
Natoroznanske stvari.
Nekaj o vidri.
Znano je, da žabe žive v vodi in na suhem; imenujejo se zato dvoživke ali zemljovodnice. Tudi vidra živi tako, namreč v vodi, na suhem pa le počiva in spi; vendar se pa ne prišteva dvoživkam, temveč kunam, ker jim je zarad svoje podobe , in kakor so ji zobje ustvarjeni, najbolj podobna. Vendar jo pa plavne kožice med prsti na vseh štirih nogah tolikanj od kun ločijo, da bi smela lastno mesto v natoropisji imeti; tako jo tudi naravoslovci   najnovejših časov popisujejo.
Znano je do sedaj skoraj dvanajstero plemen vider; posebno veliko jih je v Ameriki, ki so našim manj ali bolj podobne. Vse plemena nam dajo prelepo kožuho-vino; sveti se, da ne kmali ktera druga tako, pa je tudi kaj mehka; zavoljo tega jo zelo cenijo, pa tudi drago plačujejo. Ta kožuhovina je tudi od poleti vjetih živali enako dobra, kakor od onih vider, ktere o zimskem času ujemo. To je drugače pri kunah in drugih živalih, kijih lovimo zavoljo kožuhovine , kajti poleti ima njihova koža rejo in slabejo dlako. Pri vidrah je koža morebiti zato vedno enaka, ker žive po hladnih krajih, po vodah.
Vidre, kakoršne so pri nas, so dolge po tri do štiri čevlje. Telo njihovo je okroglasto , kakor tudi glava, ki ima majhne v kožuhu skrite ušesa. Rep je kratek, tako tudi noge; med prsti imajo plavne kožice, kakor je bilo že pred omenjeno. Dlake so svitle in rujave, spodaj bolj sivkaste; kocine so kaj goste in tanke. Pri mlajših živalih je dlaka bolj temna, na koncu repa skoraj črna.
Vidra živi po rekah, jezerih in ribnikih, zlasti ondi, kjer je veliko rib.   Iz rek ti zahaja tudi rada v potoke in druge manje vodice, ako čuti, da bode imela bogat lov; posebno pozimi hodi rada v  take vode,  ki ne zamrznejo.    Pravo   svoje   stanišče   si   kaj   lepo pripravi; skoplje si   pri vodi   pod  zemljo precej prostorno jamo, iz ktere luknja v vodo drži, tako da, kadar se ji zljubi, v vodo   šine,   pa   zopet   nazaj v jamo,   ki je navadno vedno suha, ker je više od vode napravljena. Te luknje je težko najti, v nji je tedaj vidra brez skrbi.    Tu spi podnevi,   ponoči ti pa gre lovit ribe, žabe in rake;  to je edina njena hrana.    Na lovu je vidra kaj   ročna ter ribnikom in tistim, ki ribštva imajo, veliko škodo dela. Ni treba dolgo, pa imaš prazen ribnik, ako se ti je kaka vidra med ribe  naselila;   najlepše   in   najboljše   ribe ti
bode polovila; posebno ji diš6 postrvi, zato si časih rada poišče take vode, kjer jih čuti, ter ne mara nič, če mora tudi dalječ za postrvi iti. Hoja njena pa ni nič kaj hitra, saj žival ni podobna za to; grede zel6 se opoteka. Vse drugače urna je v vodi; tu potaplja se in plava ko riba, in to se ve, da z odprtimi očmi. Le redko pride na vrh, da sope; ako misli, da je nevarnost blizo, ti pomoli samo nos iz vode. Kaj premetena je in lovcem veliko kljubuje, predno je ujemo ali ustrle. Vendar si pa človek vse prizadeva, da jo dobi, nekaj zavoljo kožuha, nekaj pa za to, ker pri kuharjih, natoropisju vkljub, veljd za ribo; mislijo namreč, da se po vidri le ribja kri pretaka, ker le ribe vživa. — Spomladi ima vidra navadno po troje mladičev, za ktere napravi posebno luknjo, ker v domači bi jim bilo pretesno. Stara jih doji dolgo in z živežem preskrbuje, kajti precej morajo že odrasli biti, da samijamejo ribe loviti. Se le na jesen se ločijo mladiči ter začno živeti na svojo roko. — Da si je vidra, zlasti ako je že stara, precej huda žival ter rada popada, mlada se dd vendar rada ukrotiti.                                            Peščenikar.
251