ZGODOVINSKI ZBORNIK.
PRILOGA
LJUBLJANSKEMU ŠKOFIJSKEMU LISTU.
~wcxe Izhaja v nedoločenih obrokih.
Dvanajsto leto. Ljubljana, meseca januvarija 1899.
Številka 49.
Zgodovina horjulske fare.
Sestavil Jožef Kržišnik. (Nadaljevanje.)
Kapelan Evgen Sabukovitz je zapustil Horjul 31. julija 1796. Nekaj časa je bil župnik brez kapelana. Dokler je bilo lepo vreme, je hodil župnik tudi na Vrzdenec maševat. Ko je pa nastopila zima, je prosil ordinarijat, naj ga odveže od te dolžnosti. Dnč 21. decembra 1796 so mu odgovorili, da lahko odneha, dokler bode brez kapelana. S tem zopet niso bili zadovoljni Vrzdenčani. Da bi jih pomiril, je zapovedal') generalni vikarij pograjskim duhovnikom, da morajo začasno sami opravljati soseskine sv. maše pri podružnicah horjulske fare. Vsled tega ukaza je župnik horjulski samo oznanjeval te sv. maše v horjulski farni cerkvi. Pograjskim duhovnikom ni ugajala ta zapoved. K sreči je bil 1. novembra 1797 imenovan g. Jakob Tanzmann kapelanom horjulskim. Novi duhovni pomočnik je nastopil svojo službo 18. novembra. Ko je zvedel, da bode moral maševati vsako drugo nedeljo na Vrzdencu, je prosil župnika, naj posreduje zanj pri ordinarijatu, da ga bodo oprostili teh nadležnih potov. Župnik je na to sestavil2) prošnjo in skušal dokazati nesposobnost svojega duhovnega pomočnika, da bi opravljal vzajemno službo božjo." Zjutraj ob 6. uri je še vse temno in po blatni cesti komaj hodi g. kapelan, ker se mu še ni popolnoma pozdravila zlomljena noga. Nadalje ne more noben kapelan živeti svojemu stanu primerno s 150 gld. plače, dokler bode moral plačevati luč, služabnika in obutev, katero rabi za oskrbovanje
*) Dopis z dne 14. julija 1797.
3)	Dnd 26. novembra 1797.
vzajemne službe božje. Generalni vikarij je na to ’) dovolil, da sme opustiti g. kapelan toliko časa službo božjo na Vrzdencu, kolikor časa bode slaba pot vsled blata in snega. Ob enem je nepripravno, če se opravlja tako zgodaj služba božja pri podružnici. Župnik naj naznani ljudstvu ta odlok in obljubi, da se bode začela vzajemna služba božja na Vrzdencu, kakor hitro se bode vreme zboljšalo. Takrat bodo določili tudi pri-pravnejši čas za službo božjo.
Posestniki hiš. št. 1, 10 in 12 iz soseske Koreno, stanujoči ob vznožji hriba, so prišli prosit horjulskega župnika, naj deluje na to, da bock> prišli zopet nazaj k pograjski fari. Dokazali so, da so oddaljeni od Polhovega Gradca komaj pol ure, dočim imajo eno uro daleč v Horjul in navrh morajo iti še čez strmi hrib Koreno in potem navzdol k horjulski farni cerkvi. Župnik jih je poslal prvič v Polhov Gradec k gospodu župniku, kateremu je kraj bolj znan. Ta jih je pa zavrnil z odgovorom: ,,Kjer je glava, naj bo še rep!“ Ko je šel dnč 23. septembra 1797 župnik Cipriani obhajat v eno teh hiš, se je osebno prepričal, da so ti trije kmetje (Matej Hribernik, iz hiše št. 12, Matej Hudnik, iz h. št. 1, in Jurij Stanovnik, iz h. št. 10) oddaljeni od horjulske cerkve dobro uro, od pograjske pa samo pol ure. Pot v Polhov Gradec je ravna, v Horjul pa morajo nositi novorojence in mrliče čez strmi hrib Koreno. Tudi se je zgodilo, da sta nesla botra novorojenca v Polhov Gradec k sv. krstu, ker nista upala
') Dni 30. novembra 1797.
49
priti z otrokom ob slabem vremenu v Horjul. Župnik Cipriani je priporočil') prošnjo teh treh posestnikov. Vlada je naglo ustregla tej prošnji2) v dopisu krožnega urada in dnč 17. januarja 1798 je ukazal ordinarijat, naj se reši ta zadeva mirnim potom med obema župnikoma.
Kapelan Jakob Tanzmann je ostal v Horjulu samo do marca 1. 1798. Potem zopet ni bilo več časa naslednika. Radi tega je prenehala vzajemna služba božja na Vrzdencu in tudi med tednom je bil pogosto zadržan g. župnik, da ni mogel opraviti oznanjenih ustanovljenih sv. maš. Kasneje tudi ni prišel na Vrzdenec, marveč je navadno doma maševal v ta namen. Znani vrzdenški zastopniki Miha Rozman, Stefan Petrovčič, Florijan in Urban Slovša so vložili pritožbo radi te nerednosti dne 16. februarija 1799 pri okrožnem poglavarstvu. Prosili so za neprejenljivo vzajemno službo božjo ob nedeljah in praznikih, kakor tudi za redno opravljanje ustanovljenih sv. maš. Župnik Cipriani je dokazal v posebnem dopisu z dne 4. aprila 1799 neumestnost teh zahtev. Posebno predrzna se mu je zdela zahteva, da mora tudi horjulski župnik, kedar je brez kapelana, opravljati vzajemno službo božjo na Vrzdencu. Kakor hitro ugodi vlada tej pritožbi, potem ne bode v farni cerkvi vsako drugo nedeljo sv. maše. Vsi farani bodo morali hoditi k sv. maši mnogo dalje in po slabi poti na Vrzdenec. V tem slučaju župnika ne bode izgovarjalo niti slabo vreme, niti izvrševanje duhovske službe. Vrzdenčani bodo nasprotno imeli več sv. maš v svoji podružni cerkvi, kot jih bode v farni cerkvi. Kedar ni kapelana v Horjulu, takrat opravlja pograjski kapelan soseskine sv. maše na Vrzdencu. Toraj v tem oziru ne trpijo nobene krivice. Konečno je še pripomnil, da so Vrzdenčani redno dajali biro pograjskim duhovnikom, njemu pa drva za kurjavo.
Dnč 1. junija 1798 je zaslišal okrožni komisar Schrei vrzdenške zastopnike Mihaela Rozmana, Stefana Petrovčiča in Florijana Slovšo. Izjavili so ti, da Vrzdenčani mrmrajo, ker župnik kasneje ne opravi ustanovljenih sv. maš, če je bil slučajno zadržan na oznanjeni dan.
Nadalje trdi g. župnik, da radi Vrzdenčanov ne ostane noben kapelan več časa v Horjulu. Komisar jim je obljubil, da bode vlada posredovala in izprosila novega kapelana. — Na to je priporočil *) okrožni glavar ordinarijatu prošnjo Vrzdenčanov v blagohotno rešitev. Da bi vsaj deloma ustregel, je poslal generalni
') Dopis z dnč 20. oktobra 1797.
’) Dopis z dnč 8. januarija 1798, št. 4673. *) Dopis z dnč 12. julija 1799, št. 2204.
vikarij duhovnika Mateja Sokolitscha v Horjul. Ker novi kapelan ni bil zmožen slovenščine, je naročil ordinarijat horjulskemu župniku, naj ga nauči deželnega jezika. Na Vrzdencu so potem imeli vsako drugo nedeljo sv. mašo brez pridige. Na jesen je bila zopet slaba pot. Zato je oznanil župnik dne 3. novembra 1790, naj pride vselej cerkovnik vrzdenški z lučjo v Horjul, da bode spremljal g. kapelana. Prosil je tudi Vrzdenčane, naj pošiljajo konja za gospoda, dokler bode pot tako slaba. Vrzdenčani niso hoteli ustreči. To je naznanil župnik ordinarijatu.1) Na željo generalnega vikarija je poklical župnik 1. decembra 1799 štiri Vrzdenčane v župnišče, da bi se ž njimi dogovoril o tej zadevi. Prišli so že znani Matej Petrovčič, Stefan Petrovčič, Florijan Slovša in Urban Sedej. Ti možje niso hoteli privoliti, da bi hodil cerkovnik s konjem po gospoda kapelana. Izjavili so, da tega ne bodo storili, če jih bode tudi priganjalo okrožno poglavarstvo. Naznanili so tudi, da v bodoče ne bode več dobil drv g. župnik od Vrzdenčanov, ker novi g. kapelan ni sposoben za pridigarstvo in pastirstvo. Dva dni kasneje je že sporočil župnik ta odgovor ordinarijatu. Pri kresiji se je pritožil še-le 20. novembra 1800, da zopet nočejo dajati drv Vrzdenčani. Ker te vloge niso kmalu rešili, se je drugič pritožil 15. maja 1801. Na ta dopis je pisalo poglavarstvo graščinskemu oskrbniku Cebulcu v Polhov Gradec, naj zasliši zastopnike vrzdenške. Dne 31. julija 1801 sta prišla v tej zadevi v Polhov Gradec Štefan Petrovčič in Florijan Slovša. Izjavila sta, da župnik toliko časa ne bode dobival drv, dokler ne bode vpeljal od visoke vlade in nadškofijskega ordi-narijata potrjenega reda, da bo eno nedeljo na Vrzdencu prva sv. maša s krščanskim naukom, drugo pa ob deseti uri duhovno opravilo s pridigo. Zapisnik je poslal oskrbnik v Postojno in prepis horjulskemu župniku. Ta je ovrgel ') te zahteve kot neopravičene. Nekaj časa je bila res samo sv. maša brez pridige vsako drugo nedeljo na Vrzdencu, ker ni bil kapelan zmožen slovenskega jezika. Z veliko težavo je sedaj toliko naučil novega kapelana (Fr. Veritija), da bode za naprej že lahko razlagal krščanski nauk Vrzden-čanom. Na to je sporočilo'1) okrožno poglavarstvo pograjski graščini, naj opomni Vrzdenčane na njihovo dolžnost nasproti horjulskemu župniku.
Iz 1. 1802. se je ohranila v farnem arhivu tudi v slovenskem jeziku spisana pritožba vrzdenške soseske. Neznaten del (kar je v oklepajih) so sicer odjedli
’) Dopis z dnč 9. novembra 1799.
’) Dopis z dnč 2. oktobra 1810.
’) Dopis z dnč 25. oktobra 1810, št. 3493.
molji, večina je pa dobro ohranjena. Glasi se pritožba tako-le:
Per (tosh) ne lete gma(ine s ve)rsdenza.
pervizh nam ie bi v osnaienv bo / sdei oboshizh 16 leit, kar nam ie blv / osnaienv na svetiga Shtephana dan / per velki Mashi v te dvanaisti vri / letv ie osnaniv gospvd koplan gra-daski / jnv ie osnaniv takv Sdei se vam na nov / osnani vam versdenzhanam Horjvlzam / jnv Samatozhenam lete tri soseiske / bote tvkai naletem versdenzi iskali vse / potrebe, katere ste do-sdei iskali tamkai / vgraz jnv sdei bote jmeli tvkai ena / nova goff koplaniia. //
jnv mi sma zhakali tri leita jnv sma od / lag dali gnadlivi Shkoffij deb nam / koplana dali, letvkai srnami kvij ker / viza terpeli na andogti sato kie le en / sam dvhoven biv tvkai na versdenzi / sgraza ni hodev koplana nisa dali / jnv kabe se blv tako sgodilo koker ie blo / osnaienv takv bi nam nabla kerviza stvriena / kabe bli tvkai dali koplana naversdenz / takv bi nabla noben Soseiski kerviza / stvriena letv ie stal dvei leit jnv . 8 . / Meszav. //
potem ie pershla komesiia v Horrjvl / jnv nataka vishe ie bla dershana komesija / leta komesar jerekv tvkai je env zesar / skv povele dese jma tvkai ena farra / narediti v Horjvl ali ste vi versden / zhani tega kontent leti verzdenzhani / sma sami persebi diali zheie zesarskv / povele takv mi se nasmema zesarskimv / po veli svper stavit naletv je pa prezei / leta gnadlivi komesar Marenz rekv / jnv oblvbiv nam versdenzhanam koker / gitro bota letvkai pershla dva dvhovna / tokv bote vi versdenzhani jmeli vsaka / Nedele jnv vsak sapovedan prašnik / Mashe ena (ne)dela perva Mashe drvga / nedela pa (velk)a Mashe jnv leta / gnadlivi ko(mesar je r) ekv kar jest / govarim (je koker d)ebi sam zesar govariv / Kar jest pishem koker debi sam / zesar pisav //
Mi pa nisma vedel al bise mogla / ena taka zerkv dol per-pravit al ne / v kater so se she vezh stvv leit / sveti Sakramen gor der shali jnv tvdi / ta dvhoven sraven mišma miselni de / komesar more she vedet letaike rizhi ali ie zesarskv povele ali ne taike / zerkve dol perpravit tamkai ven / na gmetig //
jnv patem sma vender mi shlishali / de zesar ni dav pavele taike zerkve / dol perpravit per katerig ieshe dvhoven / jnv vsi sveti Sakramenti jnv vse potrebe / koker per eni fari jnv vender sa nam / od vsel dvhovna svete Sakramente / stem ker ie nam sam gnadlivi komesar / v zesarskimv jmenv oblvbiv de per vashi / zerkvi bote jmeli vsaka Nedela jnv / vsak sapovedan prašnik Mashe / jnv letv sa nam vezhkrat poterdili / jnv zelv dva dni eden sa drugim / noter vgnadlivi krasij //
ta zhes kader sma mi klvzhe zes daiali / sa nam oblvbili jnv poterdili kar ie / nam tam ta gnadlivi komesar Marenz / oblvbiv per komesij //
Mi sma pa diali de na bo naz leta / gnadliva krasija je pa rekla veriemite / de bo res ena Nedela bote jmeli perva / Mashe druga Nedela pa velka Mashe / sdei bote jmeli spovienv kar ie vam / blo oblvblenv per komesij natv sma mi / diali kei bo pa-tazhes bres Mashe kader / bo per drvsig zerkvag opravk leta / gnadliva krasija je rekla de per farri bo / bres Mashe per vas bo vsaka Nedela / jnv vsak sa poveda prašnik //
jnv natv sma pa mi rekli kai pabo kader / bo le en sam dvhoven natv je pa svpet / rekla krasija leta gnadliva Shkofija / more pa smeram der shati dva dvhovna / satv ker bota na dva kraie opravka / natv sma mi svpet diali de naboie otli / ti duhovni takv opravlati leta gnadliva / krasija ie pa rekla le k nam pridte /
mi boma vam takv dali debote le / pokasali prezei bote jmeli opravk / jnv od lete glignige nam ie dala / krasija env pismv jnv vender na vse / tv mi nimama opravkav takv koker / nam je leta gnadliva krasija oblvbila/jnv paterdila tvdi pismv dala / natv sma pa mi tista Shrifta nasai / vkrasija poslali satv debi ta gnadliva I krasija vidla kakv nam je oblvbila / letega zaita ie she dvei leit mišma / satv nasai dali debi nam leta gnadliva / krisija lete opravke dala katere nam ie / oblila //
pashe Sdei ni saij ne Shrifte jnv ne / odgovora //
Mišma tvdi dali ena svpelga pred gnadliviga / Shkofa ali fershta sakai / on ie shev ven navisita jnv je pvstev / osnanit naprei zheie katerimv kashna / kerviza takv se pertoshite jnv mišma se pertoshili jnv prosili gnadlivga fershta / ali Shkofa deb blo nam tv dapovienv / kokor ie blv na dan Svetiga Shtephana / osnaienv ali pa zhe se namore tokv / sgoditi smaga tvdv prosili debi pa / takv blv koker ie blv nam oblvbleno / per komesij deb bla vsaka nedela jnv vsak sapovedan prashnik Mashe / ena nedela velka Mashe drvga prva / jnv she na prei sma prosili zhese namore / tokv sgodit deb pa takv blv koker ie blv / pred letem osnanilam jnv na vse tv nisma / mi nobeniga odgovara preieli // Mimorema vse od raitant dvhovnam / leti duhovni sa verb nashig Shtarshev / oblvb Mi pa nisma verb kar so dvhovni / nashim Starshem oblvbili jnv she Sdeij kar nam je ta gnadliva krasija oblvbila / nam ne opravie //
jnv sdaij sma bli rigtik derva dovshni / od sterig leit dovshni vsak leit .40 . / tavor Mi sma pa ta derva satv noter / dershali ker nimama opravkov koker / nam je ta gnadliva krasija oblvbila / sdei pa nam ie ferboltar takv sasha- / fav zhe na daste dervv letemv duhovnv / vi boste terpeli Shtrafniga na moshni / jnv na shivotv mi sma prezei diali ja / dama derva pavender sma dali od / govar ali pa veie kaisa nam / v Krasij oblvbili de vi bote jmeli / vsaka nedela jnv vsak sapovedan / prashnik Mashe natv mi per seshema / deset krat en dan zheie treba de ie / nam rigtik ta (gnadliva kra) sija takv / oblvbila //
bera morema mi (sdei od)raitat v graz / sma she v teg (shestnaist) leitag dali / povdrvgv Stvv Mer(nik)ov vshenize / Shedeset vos sena sra(ve)n nekaignaiov / jnv prediva jnv vender mi pomankaine / terma na andogti dvhovni verbaie j Smeram vsak leit kar so nashi / Starshi / oblvbili mi pa nisma Sdei verbi kar sa I leti dvgovni nashem Starshem oblvbili / Sakai tvdi mi bi otli biti radi verbi tega / kar sa nashi Starshi verbali od dvhovnav / /jnv letv prosma//
Sakai mi morem S potam nashiga Shivota / jnv obrasa nash kosz krvha si perdel- / vati jnv boga prositi Sa en niegov Sveti / Shegen debi mi mogli Sami sebe jnv na- / she otrozhizhke pre-shivit zhe nam bog da / j mama zhe na da nimama //
leta dvhoven pa pride naprashe ali si / kai perdelav ali ne on le pravi dei meni / tv moie kar so men toij Starshi oblvbili / tv men gre jnv tvdi mi be otli radi / imeti karsa nam nashi pervi dvhovni / oblvbili //
jnv tod okvll nas lesheiozhig kraiv / kar morma mi vedit jnv shlishati / se ni nobeni soseiski na kmetig ena taka / kerviza sgodila koker se ie nam / versdenzhanam sgodila sakai kerkoli / sa te nave fare ravnali nisa noben- / mv kervize storili ampak le dobrvta / debi enmv vsakarmv blishei bilo / nam sa pa odvseli de jmama dalei / goditi kdv ie vrsheg leta nava farra / jnv mi velika kerviza terpma sovol te / farre //
Koker leta Meshnar terpi velika kerviza / Sakai on be shebiv potegniv od Horjvla / v teg trinaistig leitag . 169 . mernikov / prosa . 169 . glebav krvga . 900 jaiz / jnv she nekai gnariov sraven / kdoie vrsheg fara Mi sosedie terpema / kerviza kdv nam
49'
ie vrsheg leta farra / Mimorema nadalei g Mashi godit / kdv ie vrsheg leta farra / Mimorema nadalei g kerstv nositi / kdv ie vrsheg leta farra / is ena beseda leta fa(rra) nam ni nezh / knvzv namorma zel(nezh) sposnati / jnv savole te ker v(ize) smashe mi mogli / velik Sht(rafnige plazh)ati per vizh / sma jmel (sovdashk e-) sekazio pet dne / sraven tega (sma mogli t)vdi Shtrafniga / dati
50	go(ldinari)v sraven te Shtrafnige sma bli tv(d vkl)eieni tri dni / drvgizh sma (m)i vkleieni tri dni v krasij / jnv sma mogl(i) zesta delati koker en / hvdadelnik vkleieni savole te nashe / kervize katera ie nam leta farra naredila / Morema pashe mi shtrafnige terpeti / jnv glig tazhes kader srnami leto / Shtrafniga prestali katera nam je ta / gnadliva krasija naloshila desma tri / dni zesta mogli delat vkleieni / poleteg treg dneg je ta gnadliva / krasije nas pred se poklizala jnv / je nam oblvbila jnv poterdila de / per vas na versdenzi bote sdei / jmeli vsaka Nedele jnv vsak Sapa / vedan prašnik Mashe //
jnv od lete glignige namie dala / ta gnadliva krasija en pismv jnv / letv pismv je blv tvdi poterienv / od gnadlivga lozavt-mana jnv tvdi /od gnadliviga Skhofa aali ferrsta/jnu glig letv pismv srnami nasaij / v krasija poslali jnv satega vrshega / vola ker nam nisa takv opravlali / koker nam ie blv oblvblenv debi / She ta gnadliva krasija prav vidla / soie Shrifte deb nam lete / opravke pershafala debi ti dvgovni / nam opravlali lete Mashe vsaka / Nedela jnv vsak sapavedan prašnik / natv pa nimama nasaij ne pisma / jnv ne obenga odgovara //
zhe Mi pravma tem dvhovnam Mi nadama / bere satv ker nam ne opravte koker / nam grehdo opravki jnv koker nam ie j oblvblenv //
ta dvhoven pa prezei pravi zhe vi men / nadaste bere jnv kar men gre kar ste / men oblvbili tako vi men ena / kerviza (store)te na ker viza pa / jest vas (bom) toshev vi bote mohli / men d(ati kar) men gre //
jnv tudi mi sma per morani / toshet na krivza sa kai mi morama / vse odraitat temv dvhovnv kar / nemv gre mi pa nimama od teg / dvhovnav kar nam gre //
Satega vole nam je ker viza stvrie- / na na kerviza pa tvdi mi toshma / koker ta dvhoven na kriviza toshi / takv tvdi mi na krviza toshma. //
Podpisov ni na listini. Najbrže je bil to nekak vzorec prošnji.
Prebivalci v Podolnici, Zaklancu, Horjulu, na Lesnem Brdu in Korenu niso bili zadovoljni s to vzajemno službo božjo. Nek Jakob Korpč je sestavil pritožbo. Podpisali so jo 24. dec. 1802 ključarji in sicer Andrej Zdešar za Zaklanec, Kaspar Grabeljšek za Podolnico, Andrej Camernik za Lesno Brdo in Lenart Kozjak za Koreno. Prosili so knezonadšk. ordinarijat, naj odpravi na splošno željo vzajemno službo božjo v zimskem času t. j. od 1. novembra do sv. Jurija. .Sklicevali so se predvsem na oddaljenost Podolnice in ostalih sosesk od Vrzdenca, na slabo, močvirno pot in na zgubo časa. Tudi ne morejo priti vsi ljudje na vrsto za spoved, ker kapelana ni do 9. ure v Horjul. Dosegli niso prosilci ničesar. Pri ordinarijatu so bili veseli, da so mirovali Vrzdenčani. Zato je dobil horjulski župnik naročilo,') naj pomiri nezadovoljne farane.
‘) 5. jan. 1803.
Mihael baron Brigido, knez in nadškof ljubljanski, je izdal z dovoljenjem vlade dne 23. marca 1804 poseben pastirsk list. V tem je natančno določil pravila glede bogoslužja v ljubljanski škofiji. Predvsem je omejil število nedeljskih sv. maš pri podružnicah, tako da je bila sv. maša pri podružnicah navadno samo v nedeljo po patrociniju. Na Vrzdencu ni prenehala vzajemna služba božja vsled te naredbe. Število soseskinih sv. maš je pa skrčil horjulski župnik. Opravljajo se še sedaj samo sv. maše ob kvaternih nedeljah, v nedeljo po sv. Kancijanu in po sv. Lovrencu. Po 1. 1804. ni bilo več sv. maše na Vrzdencu v praznik razglašenja Gospodovega, velikonočno nedeljo, vnebohod Gospodov, bin-koštno nedeljo, na praznik vseh svetnikov, o božiču in na praznik sv. Štefana.
S to spremembo zopet niso bili zadovoljni Vrzdenčani. Novo prošnjo za vzajemno službo božjo so vložili še le v januarju 1. 1807. Najpreje so prosili deželnega poglavarja Janeza grofa Trautmansdorfa, naj jim dovoli proti plačilu pristojbin prepise vladnih odlokov glede vzajemne službe božje na Vrzdencu. Vlada je poslala prošnjo ordinarijatu, da izjavi svoje mnenje.')
V	odgovoru z dne 10. marca 1807 je opozoril ordinarijat deželno vlado, da se Vrzdenčani že 20 let pritožujejo in niso nikdar zadovoljni. Najbrže zopet rujejo zoper obstoječi red. Zato naj naznani vlada Vrzdenčanom, da bodo samo toliko časa imeli zjutranjo službo božjo, kolikor časa bodo mirovali. Drugače se bode tudi za njihovo cerkev vporabila nova škofijska naredba. Na to je posvarila vlada prosilce, naj mirujejo, ker več ne bodo nikdar dosegli.
Koncem 1. 1806. je zapustil župnik Cipriani Horjul in se preselil na Brezovico. Župnijo horjulsko je upravljal do 6. maja 1807 kapelan Janez K. Floriančič. Dnč 23. marca 1807 je bila podeljena izpraznjena župnija g. M a t e j u W o 1 f - u, lokalistu na Bohinjski Beli. Novi župnik je prišel v Horjul 6. maja 1807.
Ker niso Vrzdenčani ničesar dosegli pri vladi, so se pritožili pri Nj. Vel. cesarju Francu I. in ga prosili, naj zapove horjulskemu župniku, da se mora strogo ravnati po odloku vis. vlade z dnč 6. junija 1791 in po ustanovnem pismu. Iz dvorne pisarne so poslali to pritožbo dne 2. avg. 1808 deželni vladi in ta dnč 17. avgusta kresiji v Postojno.
Župnik Matej Wolf je prejel še le 4. febr. 1809 nalog od kresije, naj izkaže, kako se je dotedaj opravljala vzajemna služba božja na Vrzdencu in v Horjulu. Župnik je v svojem odgovoru2) zopet ovrgel neopravičeno pritožbo nikdar zadovoljnih Vrzdenčanov in
‘) Dopis z dno 11 febr. 1807; št. 842.
’) Dno 15. febr. 1809.
dokazal, da duhovnika še več storita, kakor je njuna dolžnost. Konečno je še pripomnil, da bode večini faranov in tudi duhovnim pastirjem zelo ustreženo, če vlada odpravi to vzajemno službo božjo. Vrzdenčani se bodo že pomirili, ko bodo spoznali, da ničesar ne dosežejo z upornostjo.
Župnikov ugovor je obveljal. Vrzdenčanom je vlada pustila 1. 1796. dovoljeno odškodnino za odvzeti beneficij, druzega pa nič. V naslednjem letu so prosili Horjulci ordinarijat, naj odpravi škofijski konzistorij vzajemno službo božjo. Njihovi prošnji niso ustregli,1) kakor tudi ne prošnji, da bi dobival horjulski župnik biro in štolnino mesto pograjskega.
Koncem 1. 1811. je zapustil Horjul kapelan Luka Zajec. Njegov naslednik je ostal v Horjulu samo do decembra. Potem so bili Horjulci brez kapelana. Bolehni župnik ni mogel sam upravljati fare s petimi podružnicami in 1335 farani. Zato je prosil ordinarijat,*) naj začasno izroči v oskrbovanje pograjskim duhovnikom soseski Vrzdenec in Samotorico (s 383 Stanovniki^ sosesko Lesno Brdo (s 107 Stanovniki) pa vrhniškim. Ostale vasi Horjul, Zaklanec, Podolnico in Koreno (z 845 prebivalci) bode sam oskrboval. V slučaju, da še huje zboli, bode prosil kasneje še zh izločitev soseske Koreno s 107 Stanovniki. Vsle'd škofijskega odloka z dnč 3. januarja 1812 je prenehala kapelanija v Horjulu, ker zanjo ni bila nakazana plača. Tudi so začasno izločili soseske Lesno Brdo, Vrzdenec in Samotorico, dokler vlada ne določi, ali naj preneha fara v Horjulu ali naj se zanjo uredi plača na stroške stare fare. Ljudstvu se je ta sprememba naznanila v cerkvi.
Župnik Jožef Konstantin ni bil zadovoljen s to premembo. Čudno se mu je zdelo, zakaj je odstopil župnik Wolf pograjski duhovniji soseski Vrzdenec in Samotorico, pridržal si je pa na strmem hribu ležeče Koreno. Svoje pomiselke je tudi sporočil ordinarijatu:3) Samotorica je oddaljena od Polhovega Gradca dve uri. Pot je zlasti po zimi zelo zamudna, ker je treba napraviti velik ovinek čez Koreno. Iz Horjula se pride do cerkve na Samotorici v dobri uri, do zadnje hiše je pa najdalje poldrugo uro. Tudi pelje precej zložna pot iz Horjula na Samotorico. — Do Vrzdenca je čez Koreno dve uri daleč, po zimi pa skozi Horjul mimo župnišča poltretjo uro. Tudi leži cela vrzdenška soseska v ravnini. Če bode ostal Vrzdenec pri Polhovem Gradcu, ni gotovo, da bodo prišli dvakrat v letu Vrzdenčani k službi božji v Polhov Gradec. — Nasprotno je Koreno, čez katero vodi pot iz Polhovega Gradca na Vrzdenec,
') Odgovor z dne 16. jun. 1810.
’) Dopis 26. dec. 1811.
*) Dopis 15. jan. 1812.
oddaljeno samo 1'/* ure. Iz Horjula se sicer pride na Koreno v eni uri, a pot je jako Strma in utrudljiva. Ljudje tudi radi prihajajo s Korena v Polhov Gradec k sv. maši, kadar je prvo duhovno opravilo na Vrzdencu. In vendar hoče bolehni horjulski župnik oskrbovati to sosesko, med tem ko prosi za izločitev vrzdenške soseske, ki leži v ravnini. S tem hoče kaznovati Vrzden-čane in Pograjce, čeprav jih na ta način tudi ne bode spreobrnil. Če je mogoče, naj se vpošteva njegov nasvet: Vrzdenec mora ostati pri Horjulu, Samotorica in Koreno naj se pa izloči in vrne pograjski fari. — V slučaju, da se prestavi fara na Vrzdenec, naj se združijo ž njo soseske Samotorica, Horjul in Žažar (iz podlipške lo-kalije); Zaklanec, Podolnica in Koreno bode potem prevzel pograjski župnik. Na to pa ni treba misliti, da se bodo kasneje prijazneje gledali Vrzdenčani in Horjulci. — Tudi ni umestna ureditev plače horjulskega župnika na škodo pograjskih duhovnikov. Če odvzame ordinarijat biro, bode zmanjšal za polovico že tako pičle dohodke prvega kapelana. Drugi kapelan živi že sedaj od milosti dobrih faranov, ker ne dobiva obrestij od naložene glavnice. Do sv. Jurija ga bode ljudstvo vzdrževalo, kasneje ne več. Na vsak način sta pa po-trebnejša dva duhovnika v Polhovem Gradcu, kot en sam v Horjulu. Tukaj je bilo še nedavno središče cele okolice in tudi sedaj lažje pride duhovnik iz Polhovega Gradca v Horjul, kakor v slučaju sile iz Horjula v Polhov Gradec.
Župnikov nasvet je samo deloma ugajal škofijstvu. Potrebo samostojne duhovnije v horjulski ravnini so vsi spoznali. Č. g. Franc Veriti, vikarij v Rovtah, je bil imenovan') provizorjem izpraznjene horjulske fare. Poslušen ukazu svojih predstojnikov se je preselil g. Veriti v Horjul dnč 16. marca. Novo službo je prevzel takoj naslednji dan; kanonično vmeščen je bil še-le 1. okt. 1812.
Kmalu nato je stalno določil*) ordinarijat meje horjulski fari. Vrnili so soseski Vrzdenec	in	Samotorico.
Nasprotno je ostalo Lesno Brdo pri	Vrhniki,	Koreno
pa vsled zložnejše poti pograjski fari. Ljudem s tem odlokom ni bilo ustreženo. Pograjski „maire“ Franc Sorre je naznanil3) ordinarijatu prošnjo Vrzdenčanov in Samotorčanov, da bi smeli ostati pri pograjski fari. Nasprotno spadata Lesno Brdo in Koreno vsled naravne lege k horjulski fari in tudi prebivalci iz teh sosesk želijo ostati pri tej duhovniji. Maire ni ničesar dosegel. Soseski4) Samotorica in Vrzdenec sta bili samo začasno
‘) Dekret z dnč 21. febr. 1812.
*) Odlok z dnč 26. nov. 1812.
*) Dopis z dnč 22. dec. 1812, št. 408.
4)	Odgovor z dne 23. dec. 1812.
izločeni. Ker je novi župnik zdrav in krepak, zgubi veljavo začasna izločitev. Podružnici Samotorica in Vrzdenec bodeta ostali pri horjulski fari, dokler ne bode drugače odločila nova ureditev horjulske župnije.
Ker so hodili 1. 1812. pograjski duhovniki na Vrzdenec, je maire odločil za odškodnino pograjskemu župniku užitek od beneficijatovega zemljišča na Vrz-dencu. S to samovoljno naredbo ni bil zadovoljen župnik Veriti. Da bi se nekoliko odškodoval za odvzeto zemljišče, ni poslal štolnine v Polhov Gradec. Ko je prišel1) pograjski cerkovnik po zastalo štolnino, je odpisal župnik Veriti:
„Dominus Maire litteris de die 14. Junii 1812. agrum pratumque Vicinitati Schiinbruncnsi adjudicavit, ut I). Curatis Billichgraecensibus pro excursibus etc. facilius Satisfacere posset, idque eo tempore, quo a nemine, nisi a jam pergravatis paro-chianis Substentationem Curatus Horjulensis Sperare poterat. — Si ergo quod Parochus Horjulensis inperturbate ex Fundatione possidebat in Schonbrun, aliis (Saltem indirecte) adjudicatum fuit, illis nempe, qui curam Supradictae Vicinitatis gerebant, ego a pari judicium circa Stollam faciendum puto . . . Horjul die 6. Mai 1813.“
Pograjski župnik se je pritožil na to pri ordina-rijatu,2) a kasneje sta se mirnim potom pobotala župnika.
Po odhodu Francozov iz dežele je zopet določila plačo avstrijska vlada za 1.1787. ustanovljeno kapelansko službo v Horjulu. Kapelana tudi potem niso dobili Horjulci. L. 1816. ni mogel ustreči ordinarijat njihovi prošnji vsled splošnega pomanjkanja duhovnikov. L. 1817. je pomagal v dušnem pastirstvu deset mesecev vpokojeni duhovnik Jožef Messisnev. L. 1818. so imeli kapelana Horjulci dva meseca. Se le po 1. 1824. so redno dobili Horjulci kapelana.
Župnik Veriti se je ravnal po pastirskem listu iz 1. 1804. Zato ni bilo več na Vrzdencu vzajemne službe božje. Samo kadar sta bila dva duhovnika v Horjulu, takrat je bilo vsako leto šestkrat v nedeljo duhovno opravilo na Vrzdencu. Vrzdenčani so prosili 20. maja 1825 škofa A. A. Wolfa, naj jim dovoli sv. mašo s pridigo za vsako drugo nedeljo. Ostali vaščani so prosili, naj se vrneta fari odvzeti podružnici Koreno in Lesno Brdo. Obedve prošnji sta bili nepovoljno rešeni.
V	oktobru 1. 1836. so zopet poskusili Vrzdenčani svojo srečo. Prosili so ordinarijat za lastnega kurata ali vsaj vzajemno službo božjo. Vrhniški dekan je natanko popisal razmere v horjulski fari in odsvetoval vsako spremembo obstoječega reda. Na podlagi tega pojasnila je zavrnil ordinarijat prošnjo vrzdenške soseske. Skliceval se je na oporoko Tottingerjevo, ki ne nasprotuje ustanovitvi beneficija v Horjulu, in na število sv. maš,
') Dne 28. apr. 1813.
•) Dne 17. avg. 1813.
katere opravlja beneficijatov naslednik, horjulski župnik, na Vrzdencu. Nadalje zaračuni vlada obresti glavnice v kongruo župnikovo, tako da nima župnik nobenega dobička od beneficija. Lastnega duhovnika tudi ne morejo zahtevati, ker so komaj pol ure oddaljeni od farne cerkve horjulske. Ta odgovor1) je sporočil vrhniški dekan župniku horjulskemu kakor tudi Vrzdenčanom.
Vrzdenčani niso odnehali. Vložili so novo prošnjo pri vladi. Opravičenost svojih zahtev so skušali dokazati s tem, da so že preje imeli samostojen beneficij na Vrzdencu, katerega je odvzela vlada. Za to zgubo so jim obljubili 1. 1796. službo božjo za vsako drugo nedeljo. Ker so Horjulci 1. 1723. obljubili, da hočejo sami vzdržavati duhovnika, nimajo pravice do Tottin-gerjevega beneficija. Tudi so pripravljeni sami plačevati potrebnega duhovnika, ker imajo predaleč (eno uro) v Horjul,
Knez in škof Anton Alojzij je ovrgel2) tudi te trditve: Gregor Tottinger ni določil Vrzdenca za sedež ustanovljenega beneficija. Hotel je ustreči vsem prebivalcem horjulske doline, da jim ne bode treba hoditi k sv. maši dve uri daleč v Polhov Gradec. Prvi bene-ficijat, g. Jožef Rozman, se je naselil brez višjega dovoljenja na Vrzdencu, kjer se je kasneje ustanovil kuratni beneficij. Zato ni ravnala krivično vlada, ko je ustanovila 1. 1787. v Horjulu samostojno faro z dvema duhovnikoma za vse vasi, ki leže v horjulski dolini. Vrzdenčani so hoteli imeti vse ugodnosti zase. Zato niso privoščili boljših razmer ostalim sofaranom. Toliko časa so se pritoževali, da jim je dovolila vlada 1. 1796. vzajemno službo božjo. Dosegli so to ugodnost samo na podlagi lažnjivih poročil, češ da je bila neopravičena premestitev beneficija z Vrzdenca v Horjul. Poročilo vrhniškega dekana z dnč 23. okt. 1831 jasno dokazuje, da so neopravičene vse zahteve vrzdenške soseske. Ker se ravnata horjulska duhovnika po od vlade potrjenem pastirskem listu z dne 23. marca 1804, ni treba več hoditi ostalim faranom pol ure dalje k sv. maši na Vrzdenec.
Kljub temu uživa tudi sedaj vrzdenška podružnica nekaj predpravic. Na Vrzdencu je vsako leto šestkrat sv. maša s pridigo v nedeljo, pri drugih podružnicah pa samo enkrat. Tudi ob delavnikih še opravi v tej cerkvi štirideset sv. maš. — Vrzdenčani očitajo župniku, da uživa njihov beneficij! Res dobi horjulski župnik po 56 gld. na leto od beneficija, a to svoto mu vlada zaračuni v kongruo. Zraven tega je združenih več sv. maš z beneficijem, katere mora vse opraviti na Vrzdencu. — Horjulci so obljubili 1. 1723, da bodo podpirali lastnega
Dopis z dne 16. jan. 1832.
3) Odgovor z dne 12. nov. 1832.
duhovnika z dovoljenjem deželnega vicedoma. Sedaj dobiva župnik večino plače iz verskega zaklada, kapelan pa celo plačo (200 gld. k. v.). Ker obadva duhovnika plačuje vlada, sme samo ta določiti, kje naj opravljata službo božjo. — Konečno trdijo Vrzdenčani, da so več kot eno uro oddaljeni od Horjula. Iz dekanovega poročila je razvidno, da imajo samo pol ure daleč v Horjul; ki je središče cele doline. Od nobene vasi se ne potrebuje do Horjula nad tri četrtinke ure. Nasprotno leži vas Vrzdenec v zapadnem delu fare. Cerkev je še zunaj vasi. Dve tretjini faranov bi potrošili še pol ure več, ker bi morali vsi iti skozi Horjul na Vrzdenec k sveti maši. Iz tega je razvidno, da bi povzročila med farani samo prepire in sovraštvo vzajemna služba.
Tudi vlada je zavrnila prošnjo Vrzdenčanov. Radi neugodne rešitve so se pritožili Vrzdenčani pri dunajski dvorni pisarni. Tam so potegnili s prosilci. Deželna vlada je prejela ') poseben odlok v tej zadevi s pripombo, da horjulski župnik ni prav ravnal, ker je ustavil vzajemno službo božjo na podlagi pastirskega lista iz 1. 1804. Vlada je dovolila to ugodnost Vrzden-čanom še-le potem, ko se je sporazumela z nadškofijskim ordinarijatom. Deželna vlada je to sporočila2) ordinari-jatu. Ob enem je priložila poročila v tej zadevi z dne 14. aprila 1791, št. 1037 in 18. junija 1796, št. 3129, da se bode škofijstvo podučilo.
Knez in škof Anton Alojzij je kmalu odgovoril3) in dokazal, da je 1. 1791. vlada samovoljno vpeljala vzajemno službo božjo na Vrzdencu in v Horjulu. Ordi-narijat je kasneje dovolil, da sme večkrat biti služba božja na Vrzdencu in to samo radi ljubega miru. Kakšen mir je nato zavladal, najbolje pojasnijo poročila prvih dveh župnikov horjulskih iz leta 1795. in 1796. Ko je 1. 1796. nasvetoval ordinarijat razdelitev horjulske fare v dve lokaliji, vlada ni sprejela tega predloga, ker bi bili duhovniji preblizo skupaj. Nato je naročil ordinarijat horjulskemu župniku vsled višjega ukaza, naj zopet začne opravljati vzajemno službo božjo. Kakor sedaj, tako tudi takrat niso bili zadovoljni duhovniki s to naredbo. Župnik Veriti se že naprej boji novega sovraštva, ki bode nastalo med farani, kakor hitro vlada ustreže Vrzdenčanom. Knezošk. ordinarijat ne more dovoliti, da bi se pomnožilo število nedeljskih sv. maš na Vrzdencu, ker bi to oviralo duhovnika horjulska v pastirski službi, kakor tudi farane v spolnovanju cerkvenih dolžnostij.
Te razloge je vpoštevala dvorna pisarna. Prepustila je deželni vladi rešitev prošnje vrzdenške so-
l)	Dopis z dnč 17. dec. 1833, št. 30198.
s) Dopis z dnč 11. jan. 1834, št. 29002.
’) Dopis z dnd 26. febr. 1834.
seske.') Konečno rešitev te prepirne zadeve je naznanil1) dekan Ignacij Božič horjulskemu župniku z naslednjim dopisom:
„Diesemnach ist laut hoher Gub. Verordnung vom 5. Juni d. J., Nr. 10323, die benannte Gemeinde durch das k. k. Kreisamt Adelsberg sowohl mit der ervvahnten Bitte als mit dem Ansuchen um Anstellung eines eigenen Kuraten zu St. Kanzian zuriick-gewiesen worden.“
Vrzdenčani dolgo niso pozabili tega poraza. Več let so živeli popolnoma ločeni od ostalih sofaranov. Sčasom se je potolažila njihova jeza, čeprav se še sedaj z žalostjo spominjajo preteklih časov. Krstni kamen za velikimi vrati, omarica za sv. olje in stojalo za velikonočno svečo so dragoceni spominki nekdanjega kurat-nega beneficija. V župnišču je stanoval več let Cerkvenik. Vaščani niso posebno skrbeli za poslopje. Polagoma je začelo razpadati in 1. 1897. so podrli zidavo. Gradivo se namerava porabiti za novo mežnarijo.
Znamenitejše dogodke iz poznejše dobe hočem omeniti pri popisu posameznih cerkva horjulske fare.
VII.
Cerkve v	fari horjulski.
V	horjulski fari so	razun farne cerkve	tri podružnice.	Vse	štiri cerkve so	nekdaj spadale pod pograjsko
faro.	Kot	take jih omeni	Valvazor. Dotično	mesto3) se
glasi v slovenskem prevodu: Podružnice župnije Polhov Gradec.
VII. Sv. Urha v Zaklancu; v nji so trije oltarji: sv. Urha, sv. Florijana in sv. Helene. Ta cerkev stoji na taboru. Cerkveni shod je v nedeljo pred praznikom Rojstva sv. Janeza Krstnika.
VIII. Sv. Marjete v Horjulu4) še-le nekako pred sedmimi leti sezidana. V nji stoje trije oltarji: sv. Marjete, sv. Janeza Evg. in sv. Radegunde. Cerkveni shod je drugo nedeljo po vseh Svetnikih.
IX. Sv. Mihaela nadang. na Sam otorici,5) ki ima tri oltarje, namreč sv. Mihaela, Naše Ljube Gospe in sv. Jurija. Cerkveni shod je v nedeljo po prazniku Rojstva M. D.
XX. Sv.	K a n c i j a	n a na	Vrzdencu (Schon-
brunn). Ta ima tudi tri	oltarje:	sv. Kancijana, Matere
Božje in sv. Katarine. Tukaj je cerkveni shod v nedeljo po sv. Lovrencu.
Koncem julija 1. 1631. je bila generalna vizitacija vrhniške dekanije. V vrhniški fari je sam knez in škof
‘) Dopis z	dne 1. maja	1834, št.	9577.
2)	Dopis z	dne 25. jun.	1834, št.	91.
*) Valvasor. Ehre des Herzogthums Krain. II. str. 725.
') V. piše „Hčrjul.“
*) V. piše „Samaturca.“
Rajnald Scarlichi obiskal in pregledal vse cerkve. Ker se mu je mudilo v Ljubljano, je izročil vizitacijo po-grajske fare svojemu avditorju Maksimu Rigo, rodom Ljubljančanu, ki je prišel dne 31. julija leta 1631. na Vrzdenec. V vrzdenški cerkvi je bilo že takrat shranjeno presv. Rešnje Telo in sicer na evangeljski strani v neki omarici, ki je bila vzidana v steno in se je zapirala z železnimi vraticami. Hranili so sv. Rešnje Telo v mali posodici, ki je bila spravljena v večji iz medenine in pokrita s koščekom korporala. Ključ od taber-nakeljna je hranil ključar. Na velikem oltarju ni bilo križa in povoščenega platna. Na oltarju M. B. je bila počena plošča. Na obeh stranskih oltarjih so bile stare podobe in oba brez najpotrebnejše oprave. Pregledovalec je zapovedal napraviti nov lesen in pozlačen tabernakelj, katerega naj postavijo na veliki oltar. Ključ sme hraniti župnik ali kapelana, nikakor ne ključar ali drug sveten človek. Za veliki oltar so morali preskrbeti sv. razpelo, povoščeno platno, čolniček in posodico za blagoslovljeno vodo. Tudi stranska oltarja so morali popraviti, nove podobe preskrbeti in portatile za oltar M. D. Okno zraven oltarja M. D. je ukazal razširiti in kro-pilni kamen so prestavili v kot za vrata. Pred cerkvenimi vrati je stal tudi mal oltarček. Tega so morali podreti in položiti kamne na pokopališčino obzidje. Nad pokopališčine vhode je zapovedal pregledovalec postaviti železne ali lesene križe. — Na pokopališču je stala takrat tudi mala, okroglo zidana kapelica sv. Mihaela. Na oltarju sv. Mihaela je prepovedal vizitator toliko časa opravljati presveto daritev, dokler ne bode preskrbljen z vsem potrebnim in okrašen z novo podobo. Vsi trije oltarji v cerkvi, kakor tudi oltar sv. Mihaela so bili posvečeni.
V	Horjulu sta bila takrat posvečena samo dva oltarja, veliki in stranski, ki je bil posvečen sv. Rade-gundi. Na teh dveh oltarjih so bile nove, lepe podobe. Primanjkovalo je tudi v tej cerkvi vseh najpotrebnejših stvarij. Za veliki oltar je naročil pregledovalec nov križ, kanon-tablice, novo povoščeno platno, nov rimski misale in pateno. Na oltarju sv. Radegunde je naravnost prepovedal maševati. Napraviti so morali na vsaki strani eno novo okno, ono pri vratih je pa ukazal zazidati.
Cerkev sv. Urha v Z a k 1 a n c u še ni bila posvečena, ker je malo preje pogorela. Za veliki oltar je ukazal vizitator preskrbeti vse potrebne stvari. Stranski oltar sv. Helene so pa morali podreti, ker mu ni ugajal. Napraviti so morali na vsaki strani po eno novo okno, ki se bo dobro zapiralo. Okrog cerkve je bilo že takrat pokopališče, a mrličev niso tam pokopavali.
Na S a m o t o r i c o je prišel škofijski vizitator 1. avgusta 1631. Vsi trije oltarji so bili posvečeni, a zelo zanemarjeni. Napraviti so morali vaščani nove podobe za vse tri oltarje, preskrbeti jih s potrebno opravo in popraviti v cerkvi štiri okna.
Sedaj si hočemo ogledati posamezne cerkve, njihove posebnosti in zgodovino, v kolikor jo zamoremo zasledovati.
1. Farna cerkev sv. Marjete v Horjulu.
Vas, ki šteje sedaj že 93 hiš, večjidel leži v ravnini. V vrsti ne stoje hiše, marveč vsaka je tako obrnjena, kakor je ugajalo njenemu zidavcu. Zato je v Horjulu toliko ulic, da tujec kar ne ve, kje je prava pot k farni cerkvi. Skrbni vaščani so napravili cestno kazalo z napisom „Cesta v farovž;‘. Nedavno so pa podrli to znamenje kot nepotrebno.
V	Horjulu sta dve kapelici. Na Smarjetino nedeljo 1. 1896. je bila blagoslovljena kapelica rožnivenske M. B., ki stoji ob poti pred pokopališčem. Kip je podaril pokojni vaščan Martin Kogelšek; napravil ga je ljubljanski kamnosek g. A. Vodnik. Kapelico je preslikal g. Peter Ogrin z Vrhnike. Zunaj je naslikal prav lepi podobi sv. Dominika in sv. Katarine Sijenske. — Drugo kapelico, (posvečeno sv. Jožefu) so začeli zidati vaščani 1. 1897. v Grabnu za župniščem. Tudi na Ljubgojni se pripravlja nova kapelica, ker bode procesija sv. Rešnjega Telesa v bodoče šla po polji okrog pokopališča. — Leseno znamenje pri vhodu v vas so postavili horjulski mladeniči.
S svojo farno cerkvijo se lahko ponašajo farani horjulski. Če sedaj pride Horjulec v cerkev, nekako s ponosom pogleda na krasno izdelane kameni te oltarje, na nove orgije in na novi križev pot. Tudi za nov tlak je bilo nabranih 1.1896. že nad 900 gld. Ako zasledujemo zgodovino te cerkve, jo prvi omeni Valvazor. Sezidana je bila 1. 1678.') Do ustanovitve bratovščine sv. rožnega venca so bili v tej cerkvi trije oltarji. Nov rožnivenški oltar so postavili 1. 1744. in ostale tri so popravili.' Cerkev in vse štiri oltarje je posvetil 20. maja 1744 ljubljanski knez in škof Ernest grof Attems. Ko je vlada ustanovila v Horjulu samostojno faro, je postala cerkev premajhna.
*) Veriti: „Haec ecclesia (priori parvula eversa) aedificata fuit anno 1678;“ Comp. d. p. 4.
(Nadaljevanje prih.)
Zffodoirina horjulske fare.
■	(Nadaljevanje.)
Izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Šiška. — Tiska »Katoliška Tiskarna, v Ljubljani