BESEDA 9 772463 821805 / REVIJA ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE / januar 2016 / cena 3 eur / letnik I / ISSN 2463-8218 Spominska slovesnost v Dražgošah Akademik Saša Vuga: Dražgoše so nesmrtne Ob 74. obletnici dražgoške bit­ke, najpomembnejše bitke v drugi svetovni vojni na Gorenj­skem, se je v Dražgošah zbralo več kot tri tisoč ljudi. // PIŠE IN FOTO: Jani Alič // P očastili so spomin na pobi­te domačine (Nemci so jih 41 postrelili, 81 vaščanov so odpe­ljali v koncentracijska taborišča in v izgnanstvo, vas pa požgali in zrav­ nali z zemljo) in padle partizane. Bitka je trajala tri dni (od 9. do 11. januarja 1942), ko so se morali partizani zaradi izjemne premoči Nemcev (razmerje 1 : 14) umakniti na planoto Jelovica. Zbrane, med njimi so bili tudi pred­ sednik države Borut Pahor, predsednik državnega zbora Milan Brglez in števil­ ni ministri, je nagovoril akademik, pisa­ telj Saša Vuga, ki je med drugim dejal, da bodo Dražgoše, dokler bodo Sloven-ci, ki jim pomen in zgodovina ter vse­bina dražgoških dogodkov v drugi sve­tovni vojni dajejo pogum, samozavest in kažejo pot. Ocenil je, da so Dražgo­še največji dogodek v evropskem od­porniškem gibanju, dokaz legendar­nega junaštva in skrajne domoljubne požrtvovalnosti. Večkrat je poudaril, da so Dražgoše nesmrtne in naj se nika­kor ne zgodi, da bi našim ljudem ope-šal zgodovinski spomin. Drago Štefe, predsednik organizacijskega komiteja, pa je ob tem dodal, da vasica pod Je­lovico ostaja simbol slovenskega upora proti okupatorju. Na slovesnosti je so­delovala tudi častna straža Slovenske vojske. Venec v imenu ZZB za vredno­te NOB Slovenije so k spomeniku po­ložili podpredsednik ZZB Slavko Grčar ter člana predsedstva Marko Vraničar in France Križanič. Tudi tokrat so številni prišli v Dražgo­še peš. Organizirani so bili številni po­hodi, ki pohodnikov kljub slabi vre­menski napovedi niso odvrnili od obi­ska vasi. Najtežji je bil po tradiciji 37. pohod Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v organizaciji planinskega društva Škofja Loka. Veliko Primorcev, med njimi so bili tudi zamejci, se je ude­ležilo 40. pohoda čez Jelovico s startom iz Bohinja (Soteska). Med njimi je bil tudi Milan Brun iz Nove Gorice: »Pot je bila naporna, blatna, toda z voljo smo premagali vse težave. Zagotovo pridem tudi prihodnje leto. Menim, da je treba ohranjati spomin na slavne dogodke iz naše zgodovine, spomin na tiste, ki so nam priborili svobodo.« Že sedemnajstič so se ljubitelji rekre­acije podali na pohod iz Železnikov čez Ratitovec in Jelovico. Nekateri so po prihodu v Dražgoše odšli še do legen­darne Bičkove skale, drugi so si ogledo­vali lepo urejeno vas, ki jo ob žalostni obletnici obiščejo tudi številni izseljen­ci iz nje. V Dražgošah so vse pričakali sončno vreme in prijazni domačini. Organizatorji so pripravili bogat kul­turni program. Še posebej prisrčen je bil nastop učencev podružnične šole v vasi in Osnovne šole Naklo. Svoje je dodal policijski orkester, piko na i pa so s krat­kim koncertom postavili člani Tržaške­ga pevskega zbora Pinko Tomažič. Ob koncu je pri spomeniku zadonela pri­morska himna Vstajenje Primorske. 2 december 2015 Praznujmo – in se spominjajmo // PIŠE: Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije // BESEDA 7 - 8: Kolumna: Jože Poglajen: Burke v parlamentu Martin Premk: Bodeča žica 8 - 10: Naš pogovor: Miloš Ivančič 10 – 11: Srečanje generacij v Celju 12 – 13: Spomini Miloš Poljanšek: Kam se izgublja naš glas Sonja Zabric Vrščaj: Moj spomin na božič 1943 14 – 17 V metežu zgodovine Višnja Gora v času kapitulacije treh držav 2. Razmere v Brkinih pred in med vojno 18 – 21: Dogodki 22 – 23: Leto 2015 v slikah 24 -26: Jubileji 28 – 29: Pisma 30 – 31: Imeli smo ljudi 32 – 38: Sporočila Zveze združenja borcev za vrednote NOB Slovenije 39 – 40: Utrinki iz govorov Fotogra.je na naslovnici: Risba iz koledarja Partizanski glasbeniki, pesniki in pisatelji, ki ge je izdalo ZZB za vrednote NOB Krško. Avtorica risbe z naslovom Pesem o svobodi je Lea Les, E1A, Srednja poklicna in strokovna šola Krško SVOBODNA BESEDA je revija ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: Janez Alič (predsednik), dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol in Rok Židanik. V. d. odgovornega urednika: Slavko Grčar Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana Cena: 3 € letna naročnina: 36 evrov, polletna naročnina: 18 evrov, trimesečna naročnina: 9 evrov telefon: (01) 434 44 45; fax: (01) 434 41 17 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com ISSN 2463-8218. Transakcijski račun: SI56 0201 0001 8541 225 Davčna številka: SI 84151714 Tisk: Schwarz print, d. o. o. Ljubljana Vidmarjeva vila v nemškem lastništvu Po poročanju Dela je znamenita Vidmarjeva vila v Rožni do­lini v Ljubljani, na Cesti 27. aprila 51 (ob nekdanji Večni poti), končala v nemški lasti. Za 2,78 milijona evrov jo je kupila nemška veleposlanica, saj ima Nemčija v njej svojo ambasa­do. Stavba s statusom zgodovinskega spomenika lokalnega pomena ima v zavesti številnih domoljubnih Slovencev sim­bolni značaj, v njej je bila namreč 27. aprila leta 1941 usta­novljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Letos se bomo spominjali 75. obletnice tega dogodka in začetka organiziranega odpora proti okupatorju. Stavba je bila nekoč v lasti esejista, literarnega kritika in po­litika Josipa Vidmarja, enega od soustanoviteljev OF, po voj­ni pa predsednika Prezidija ljudske skupščine in dolgoletne­ga predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pred leti pa sta njena lastnika postala Gorazd in Lara Jančar, ki sta jo pod strogim nadzorom spomeniškega varstva tudi obnovila. Lani je vilo kljub predkupni pravici Mestne obči­ne Ljubljana, ki je tudi sofinancirala obnovo, kupila nemška veleposlanica. Na MOL so pojasnili, da je bila kupnina zanje preprosto previsoka. Vila je bila sicer pred zadnjo prodajo v lasti družbe Besago Anstalt iz davčne oaze Liechtenstein, ka­mor je šla tudi celotna kupnina. V delno nemško last je prešla tudi spominska plošča na hiši, ki spominja na zgodovinski dogodek, v občinski lasti je le spodnji del podstavka, ki sega na pločnik. H. J. Knjigo Moj boj razgrabili Münchenski Inštitut za sodobno zgodovino (IfZ) je na začet­ku leta objavil zloglasno Hitlerjevo besedilo Moj boj z obra­zložitvami, saj so želeli doseči, da bo kritična izdaja na vo­ljo takoj, ko bodo potekle avtorske pravice. Do zdaj je bilo Hitlerjevo delo last bavarske deželne vlade, ki je preprečila vsakršne nove izdaje v Nemčiji za obdobje 70 let po Hitlerje­vi smrti. Knjiga je na knjižne police prišla 8. januarja v nakladi 4.000 izvodov, povpraševanje pa je preseglo vsa pričakova­nja, zato je v pripravi ponatis. Knjiga stane v knjigarnah 59 evrov, po spletu pa dosega tudi desetkratno ceno. Moj boj (Mein Kampf) je leta 1923 med prestajanjem zapor­ne kazni v landesberški trdnjavi napisal Adolf Hitler. Delo je pozneje postalo evangelij in programska smernica nacional­socialistične politične stranke. V knjigi je Hitler napovedal, da bo najpomembnejši cilj »nemškega naroda gospodarjev« doseči nov življenjski prostor, ki si ga bo treba izboriti na vzhodu, pri čemer je mislil na Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo 4 december 2015 (pozneje so pri uresničevanju te smernice oživili staro geslo Prodor na vzhod, saj naj bi zlasti v Ukrajini, evropski žitnici, ustvarili prostor za arijsko raso). Kot je mogoče prebrati na Wikipediji, knjiga združuje avto­biografske elemente Hitlerja s priročnikom njegove politične ideologije. Prvi del knjige Mein Kampf je bil objavljen leta 1925, drugi del pa leta 1926. V času, ko je bil Hitler na oblasti (1933–1945), je knjiga doživela tri izdaje. Prva, »ljudska izda­ja« (Volksausgabe) je imela originalen ščitni ovitek mornarsko modre barve z zlatim orlom in svastiko, reliefno upodobljeno na naslovnici. Druga, »poročna izdaja« (Hochzeitsausgabe) je bila z reliefnim pečatom pokrajine z zlatim pergamentom in namenjena mladoporočencem kot darilo ob poroki. Leta 1940 je izšla izdaja Tornister-Ausgabe, to je bila kompaktna in neskrajšana verzija z rdečo naslovnico, izdala jo je nem­ška pošta in je bila namenjena pošiljanju nemškim vojakom na fronto. Leta 1939 je v čast Hitlerjevega 50. rojstnega dne izšla še »jubilejna izdaja« (Jubiläumsausgabe) v kombinaciji temnomodre in rdeče barve z zlatim mečem na naslovnici. H. J. Zasavski borci z novo predstavnico v Mladinski komisiji Pred poldrugim letom ustanovljeno Mladinsko komisijo pri ZZB za vrednote NOB Slovenije sestavljajo predstavniki vseh slovenskih regij. Od ustanovne seje do sredine prejšnjega leta je zasavska združenja v komisiji predstavljal Primož P. Ram Siter, aktivni član trbo­ veljskega združenja, nato pa je svoj sedež zaradi pre­koračitve starostne meje za sodelovanje predal mlajši članici. Odslej bo zasavske barve zastopa­la Marija Topole, 25-letna članica zagorskega združe­nja. Topoletova je do zdaj poleg rednega študija de­lovala kot radijska vodite­ljica, pred meseci pa je tudi magistrirala iz slovenske dramatike na Filozofski fa­kulteti v Ljubljani. Njen predhodnik Primož Siter je ob predaji nalog za­ pisal, da se je Marija Topole »izkazala za zanesljivo, kreativ­no, odgovorno in kompetentno organizatorko, motivatorko in vodjo. Program, naravo, organizacijsko strukturo in vred­note NOB dobro pozna, prihaja iz partizanske družine in je pripravljena na delo in priložnosti, ki jih organizacija ponuja.« Marija Topole uživa podporo vseh treh predsednikov zasa­vskih združenj. P. S. Srečanje v Ogleju 13. decembra lani so predstavniki združenja ANPI v Ogleju (Aqiuleia) v Italiji pripravili srečanje s predstavitvijo knjige Vojaki Rdeče armade na vzhodni meji (Soldati dell'Armata Rossa al confine orientale). Avtorica Marina Rossi je preda­vateljica zgodovine slovanskih narodov na tržaški in beneški univerzi, zanima pa jo predvsem obdobje prve in druge sve­tovne vojne, natančneje dogajanje na vzhodni fronti in ruski ujetniki. Omenjeno delo govori o sovjetskih partizanih v ita­lijanskem odporniškem gibanju (1943–1945), o ruskih tabo­riščnikih v Avstriji in Nemčiji, o nacistični propagandi proti zapornikom, o italijanskem in slovenskem odporniškem gi­banju na vzhodni meji, o zavezniških misijah v Sloveniji in drugih delih Jugoslavije in o težavah sovjetskih vojakov po vrnitvi v domovino. Avtorica posveča posebno poglavje le­gendarnemu azerbajdžanskemu borcu Mehdiju Husejnzade­ju Mihajlu; v drugem delu knjige pa je objavila tudi dnevnik Grigorija Žiljajeva in pripoved o ruskem bataljonu v Bazo­viški udarni brigadi. Pri nastajanju pomembnega dela so av­torici s podatki in nasveti pomagali Stanka Hrovatin, predse­dnica ANPI - VZPI tržaške pokrajine, in podpredsednik Edvin Švab, poleg njiju pa še številni vidni predstavniki kulturnih Ker je revija Svobodna misel prenehala izhajati, zno­va prosimo vse naročnike, ki ste prejeli novo revijo Svobodna beseda in se nanjo še niste naročili, da to storite najpozneje do 15. februarja. To lahko storite bodisi s podpisano izjavo, ki je bila priložena prvi šte­vilki Svobodne besede (november 2015, poštnina je plačana), ali z naročilnico, ki jo najdete na predzadnji strani revije, ali na telefonsko številko 01 434 44 45, ali na enega izmed elektronskih naslovov: romana.jemec@zzb-nob.si ali svobodna.beseda@gmail.com Naročnike tudi obveščamo, da bodo položnice za leto 2016 dobili ob drugi številki revije Svobodna beseda, ki bo izšla 26. februarja 2016. // Foto: Luca Moimas institucij in organizacij v Italiji, na Tržaškem in v Sloveniji. Izredno dragocena so bila za avtorico pričevanja še živečih borcev, med drugimi Stanislave Čebulec - Katre, Livia Mala­lana in Boga Gorjana. Decembrskega druženja v Ogleju so se udeležili predvsem predstavniki borčevskih organizacij iz južne Primorske (Bo­jan Pahor, Bojan Česnik, Kristina Drenik, Ciril Ravbar, Ester Tomažinčič in drugi), navzoča sta bila tudi Edvin Švab in Šte­fan Cigoj, član Sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije, nek­danji diplomat in družbenopolitični delavec. V imenu prire­diteljev je navzoče pozdravil Ludovico Nevio Puntin, štiri mandate župan Ogleja in nekdanji predsednik tamkajšnjega združenja ANPI. Na tem mestu ga je nasledil mladi Luca Mo­imas; od italijanskih predstavnikov sta se srečanja udeležila tudi podpredsednik ANPI iz Vidma (Udina) in Diego Verseg­nazzi iz Fiumicella. Po opoldanskem kosilu so si gostje in go­stitelji ogledali še razstavo del Joana Miroja v Vili Manin v Passarianu. A.J. Dokumentarec o ŽPZ Kombinat Začetek leta je prinesel premierno predstavitev dokumen­tarnega filma Kombinat, ki govori o istoimenskem ženskem pevskem zboru. Pod filmom se podpisujejo Zvonka T. Sim­čič, Valerie Wolf Gang in Urša Bonelli Potokar, ki so poskrbe­le za režijo, scenarij, snemanje, montažo filma, nastal pa je v produkciji Zavoda CCC. Ženski pevski zbor Kombinat, kot se uradno imenujejo, je skupina deklet, ki so se 27. aprila 2008 zbrala na ustanovni skupščini v ljubljanskem Rogu, kjer so sklenila, da bodo pre­pevala pesmi upora z vsega sveta. Postale so maskota vstaj­niških gibanj. Pele so z ljudmi in ljudje so peli z njimi. V tem // Foto: Romana Novak/Kombinat času se je rodila Pesem upora kantavtorice Ksenije Jus, ki je postala himna gibanj. V dokumentarnem filmu o Kombinat­kah spremljamo razvoj in organizacijo skupnosti žensk, ki po­skušajo s pesmijo spreminjati svet in tudi aktualno družbeno in politično dogajanje v Sloveniji. Film lovi trenutke in pesmi, ki postajajo pomemben zapis našega časa, so ob premieri za­pisali v Mladini. V filmu pa o pesmih, ki jih prepevajo dekleta in žene, o njihovi vlogi in sporočilu razmišljajo dr. Renata Šri­bar, dr. Vesna Leskošek in dr. Tanja Rener. »Kombinatke so s pesmijo spregovorile leta 2008 – in na neki način naznanile vse tisto, proti čemur so se v Sloveniji dvignili protesti štiri leta pozneje. Pojavile so se pred vstaj­niškim gibanjem, kar napeljuje na misel, da je to kolektiv, ki lahko koraka pred množico. Pri njih se nam zdi zanimiv in zgovoren kontekst povezovanja vsebin in zgodovinskih pla­sti, ki v filmu sicer ni izpostavljen,« pravijo avtorice filma. Pesmi na zgoščenki so lahko tudi lepo darilo. Na zgoščenki Partizanske pesmi, ki jo je posnela Marjet ka Popovski iz Izole, je 18 partizanskih pesmi, ki jih prepeva ob spremljavi kitare in harmonike in so posnete v živo. Cena: 10 evrov, plačilo po povzetju. Kontakt: Marjetka Popovski: gsm: 041/435-207, e -naslov: marjetka.popovski@gmail.com KOLUMNA Jože Poglajen Napovedovalec pomladi V Slovenijo prihaja pomlad, je na začetku letoš­nje januarske zmrzali na zborovanju kakšne stotine Janševih »vztrajnikov« pred sodno stavbo vizionarsko napovedoval Aleš Primc. A 44-letni Primc ni napovedovalec vremena. Ob lanskem božiču je ta diplomirani filozof, ki si kruh služi na kmetijskem ministrstvu, kjer nadzoruje, kako se troši državni denar za razvoj podeželja, sklenil postati po­litik. S tem, ko je v prostem času na nedavnem referendumu z zavajajočo, a spretno retoriko prepričal skoraj 400 tisoč ljudi, da so glasovali proti temu, da bi gejevski in lezbični pari imeli enake pravice, kot jih imajo – če uporabimo njegovo govorico – normalni zakonski pari, je očitno iz pravega testa. Da se je naveličal vloge agitatorja in organizatorja zborovanj Janševih vernikov pred sodiščem, je oznanil nekaj minut po referendu­mu in napovedal ustanovitev lastne stranke. Primc tega seveda ni storil na pamet. Drži namreč, da desni­čarske ideje po Evropi dobivajo vse bolj množično podporo. Dodaten pospešek dobiva­jo s širjenjem strahu in po­sledično nestrpnosti pred valovi beguncev. Ne le to, v boju za volivce in oblast de­sničarsko retoriko vse bolj prevzemajo tudi stranke, ki bi jih težko šteli za desničar­ske. Desnica se krepi tudi v Sloveniji. Deloma to doka­zuje izid nedavnega refe­renduma. Če je denimo na volitvah leta 2014 za desne 62, bi bilo po eni od raziskav tokrat 38 proti 50. Ta primerjava je bolj korektna zato, ker je referendum eno, volitve pa so (lah­ko) nekaj povsem drugega. Desnica torej napreduje, toda do zmage – če je Primc s priha­jajočo pomladjo mislil na njo – je verjetno še daleč. Še zlasti če bo v namišljene sovražnike in v preteklost zazrti Janša še dol­go vztrajal pri hegemoniji nad desnico. 58-letni Janša z že pre­govorno destruktivnostjo namreč vse bolj odbija zmerne desne volivce in dokler bo tako, se levici ni treba bati, da bi izgubi­la oblast, trdijo celo nekateri Janševi nekdanji zvesti sodelavci. Vstop Primca z videzom dobrosrčnega krščanskega pravičnika v strankarsko politiko bi tako verjetno precej premešal karte na desnici. Kakšna bodo razmerja moči desnih strank, je sicer težko napovedovati, zagotovo pa spomladi še ne bo (predčasnih) voli­tev. V dobrih dveh letih do rednih volitev se lahko marsikaj zgodi in spremeni, a Primc bi se skoraj zagotovo prebil v parlament. Predvsem na račun NSi, kajti Ljudmili Novak ne uspeva, da bi se krščanski demokrati odlepili od janšizma in tako pobrali gla- Desnica se krepi tudi v Sloveniji. Deloma to dokazuje izid nedavnega referenduma. Če je denimo na volitvah leta 2014 za desne stranke, vključno z Jelinčičevo SNS, glasovalo približno 280 tisoč ljudi, je na referendumu desnico podprlo skoraj 400 tisoč volivk in volivcev. stranke, vključno z Jelinčičevo SNS, glasovalo približno 280 tisoč ljudi, je na referendumu desnico podprlo skoraj 400 ti­soč volivk in volivcev. In nasprotno, če so na omenjenih voli­tvah stranke, ki jih sicer pogojno lahko imenujemo levičarske – boljši izraz bi bil protijanšistične – zbrale približno 530 tisoč glasov, jih je na referendumu enakopravnost podprlo le nekaj več kot 220 tisoč. Deloma vtis o velikem desničarskem poku ublažijo podatki iz raziskav, da je na referendumu glasovala proti izenačitvi pravic istospolnih parov skoraj polovica ljudi (se pravi nekaj manj kot 150 tisoč), ki je sicer podpirala stranke vladne koalicije. Ne tako velik, a vendarle premik v desno nakazujejo tudi zad­nje raziskave javnega mnenja. Če je bilo razmerje med desnimi in levimi poslanci v parlamentu po zadnjih volitvah 26 proti sove zmernih desničarjev ter morda oni postali dominan­tna stranka na desnici. Večja uganka je, v kakšnem odnosu bi bila Janša in Primc. Bi se zadnji pustil po­polnoma podrediti Janševi politiki izključevanja in bi postal še en satelit v politični orbiti Janševe SDS ali pa bi politični kapital (in organiza­cijo), ki ga je pridobil z refe­ rendumskimi zmagami (pri katerih je imel Janša zgolj stransko vlogo), poskušal izrabiti za to, da bi Janši prevzel prestol na desnici? Ob ugodnem razpletu Primc ni brez možnosti, še zlasti če bo tudi vrh slovenske Katoliške cerkve ocenil, da je Janša postal politična zguba, in bo stavil na Primca. V SDS sicer o morebitni novi stranki lepo govorijo, verjetno ra­čunajoč s tem, da je Janši do zdaj uspelo podrediti ali odstra­niti vse morebitne resne tekmece. Precej manj prijazni so v NSi. Zavedajo se, da so se pustili potisniti med dva ognja in da jih Primčeva stranka kaj lahko zrine na obrobje ali celo iz parla­menta. V paniki so se tudi do zdaj zmerni v vrhu SKD začeli zatekati k opravljivi retoriki, kakršna je na primer po duhu in argumentih neverjetno uboga interpelacija zoper zunanjega ministra Erjavca. No, pomlad bo kljub temu zagotovo prišla. december 2015 KOLUMNA Martin Premk Izdajalci L etos bo minilo petinsedemdeset let od začetka dru­ge svetovne vojne pri nas, prav tako pa bomo pra­znovali petindvajset let od osamosvojitvene vojne. V obeh primerih smo se poslovili od stare države, najprej od kraljevine Jugoslavije in nato od so­cialistične Jugoslavije. Kaj se dogaja ob propadu kake države, je ob začetku druge svetovne vojne zelo zanimivo opisal zloglasni vodja SS, Heinrich Himmler, v navodilih svo­jim podrejenim: »Kadar potone kakšna država, priplava vse njeno govno takoj na površje. Naredite si iz njega svojo naj­zvestejšo policijo.« Kaj je ob začetku druge svetovne vojne v Sloveniji pa tudi po Jugoslaviji priplavalo na površje, je jasno: izdajalski, po­kvarjeni in lažnivi predvojni politiki, vključno s cerkvenimi, ki so bili za lastne koristi in preživetje pripravljeni služiti naj­večjemu zlu človeštva, nacizmu. Njihovo početje je pripeljalo do ustanovitve švabobranstva pod poveljstvom organizaci­je SS oziroma Heinricha Himmlerja. Svojo pokvarjenost so pokazali tudi ob koncu vojne. Reševali so si svojo glavo in V sicer manjši meri kot »desnica« tudi vsa dosedanja »levica« ni skoparila s prodajo premoženja in z zmanjševanjem dela­vskih pravic. Po izbruhu »demokracije« se je tako iz »levih in desnih« oblikovala »osamosvojiteljska« elita, katere edini cilj je grabljenje premoženja, ki je bilo ustvarjeno v preteklosti. Pri tem ji je šlo na roko odpiranje zahodni Evropi z vključevanjem v evropske institucije. Ta osamosvojiteljska elita spretno upravlja ne samo nagrabljeno premoženje, temveč tudi javno mnenje. Razne teme, kot so poroke istospolno usmerjenih, »povojni po­boji«, žica in burke, so le slepilo, da se lahko v miru do konca razproda, kar je še ostalo. Po nekaterih razlagah naj bi bila kar celotna morija v dr­žavah bivše Jugoslavije potrebna zgolj zato, da so si lahko novonastale elite pod krinko vojnih razmer nagrabile oziro­ma »privatizirale« svojo bogastvo. Najbolj jasno je to po­vedal ošabni Franjo Tuđman, saj je lepo razložil, da naj bi vse hrvaško premoženje postalo last približno dvesto družin. Ljudem bi na koncu ostala le otopela vdanost v suženjsko delo za minimalno plačilo, nedotakljiva osamosvojiteljska premoženje, svojo poraženo vojsko, sestavljeno pretežno iz nevednih in neukih kmeč­kih fantov, ki so jih zavedli in pripeljali v službo nacistom, pa so prepustili usodi. Njiho­vo usodo še danes zlorablja­jo za politične igrice, ki se jih gre naša »desnica«, odkar se je vrnila na politično prizo­rišče v času razpada sociali­stične Jugoslavije. Eden od njihovih ciljev je tudi spreobrniti zgodovino v sodelovanju z vatikansko Cerkvijo, miselnost ljudi pa vrniti v srednji vek. Pri tem se nekateri celo hvalijo, da delujejo v korist Vatikana. Vatikan pa ni samo Cerkev, temveč je tudi država, tako da to pomeni služenje drugi državi oziroma izdajalstvo. elita, ki ji sodišča ne mo­rejo do živega, pa bo ži-vela lagodno življenje in postajala vse bolj bogata. Sramu pri tem bogatenju sploh nima, medtem ko je bilo navadnim smrtnikom namenjeno strogo varče­vanje, si je tudi del elite v državni upravi z raznimi obvodi zagotovil še večje dohodke. Ko so bili zasa­čeni, so ponudili najbolj Naša »desnica« naj bi nadaljevala izročilo švabobranstva, ki naj bi se po današnjih razlagah bojevalo za »demokraci­jo« in proti »brezbožnemu komunizmu«. Eden od njihovih ci­ljev je tudi spreobrniti zgodovino v sodelovanju z vatikansko Cerkvijo, miselnost ljudi pa vrniti v srednji vek. Pri tem se nekateri celo hvalijo, da delujejo v korist Vatikana. Vatikan pa ni samo Cerkev, temveč je tudi država, tako da to pomeni služenje drugi državi oziroma izdajalstvo. Sicer pa se »desni­ca« največkrat zavzema tudi za popolno razprodajo premo­ženja tujcem, pri čemer najraje vidi, da bi bili novi lastniki germanskega rodu. Poleg »desnice« je obdobje pred petindvajsetimi leti naplavilo na površje tudi »levico«, ki smo jo zdaj že dodobra spoznali. bedaste odgovore, ampak večina ljudi je že tako brezbriž­na do dogajanja, da kakšnega večjega razburjenja sploh ni bilo. Prav tako sploh ni bilo nobenega razburjenja ob novici, da naj bi nemška in avstrijska policija prevzeli varovanje naše meje ter tako Slovenijo skupaj z vsem germanskim svetom prav lepo zaokrožili v novi »četrti rajh«. Še pred desetletjem bi bili nemški policisti na naših mejah nekaj nepredstavljivega. A se ljudem vse to zdi »normalno«, saj so osamosvojiteljsko elito evropski gospodarji naučili, da je ljudi treba zasužnjiti in oropati po korakih. In kot kakšni najzvestejši policisti to delo opravljajo poslušno in ustrežljivo. 8 december 2015 Prizadevanja za mir Gibanje neuvrščenos ti v današnjem svetu Neuvrščenost je gibanje in zunanjepolitična usmeritev držav, ki se po drugi svetovni vojni niso hotele pridružiti niti zvezi NATO niti Varšavski zvezi. Izhodišča gibanja so bila določena že leta 1955 na bandunški konferenci, gibanje se je institucionaliziralo na beograj­ ski konferenci leta 1961. // PIŠE: mag. Ivan Lapajne // V saka tri leta so se države čla­nice sešle na vrhunskem sre­čanju. Kot tako imenovani tretji svet so bile dolgo mo­čan dejavnik v mednarodni politiki, po­sebej v prizadevanjih za mir in prepre­čevanje novega kolonializma. Jugosla­vija je v gibanju sodelovala kot edina evropska država. Od devetega vrha ne­uvrščenih v Beogradu (od 4. do 8. sep­tembra 1989) do 1991 je gibanju, ki sta se mu pridružili dve tretjini držav sveta, predsedoval Janez Drnovšek. Slovenija v neuvrščenosti danes žal ne vidi več svoje zunanjepolitične prihodnosti. V času, ko je Drnovšek prevzel pred­sedovanje gibanju, ni bilo mogoče več kaj dosti narediti, saj je razpadel vzhodni blok, bil pa je tudi začetek konca Jugosla­vije. S tem so se tako rekoč končale sanje treh velikih mož – vizionarjev in pobu­dnikov gibanja (Tita, Nehruja in Naserja), ki so si predstavljali svet brez vojn, mir­nejše odpravljanje konfliktov, odpravo kolonialnega izkoriščanja in drugo. Danes je gibanje neuvrščenih le bleda slika tistega, kar je bilo zamišljeno na za­četku. Vendar to ne pomeni, da takega močnejšega gibanja z močno moralno avtoriteto v svetu ne bi več potrebovali, saj je svet razpadel z dveh na tri velike bloke: zahodni (ZDA), vzhodni (Rusija) in Kitajska. Vsak izmed teh blokov ima svoje gospodarske, politične in strateške interese, zato je usklajevanje in reševa­nje problemov in sporov v svetu danes zelo zahtevno. Obstojajo sicer oblike usklajevanja interesov in reševanja kon­fliktov v okviru OZN (G-7, G-8, G-20), kjer pa so učinki dela zelo skromni. Pri­če smo nastajanju vedno novih vojnih žarišč, širjenju različnih oblik terorizma, povečevanju siromaštva v svetu in dru­gim pojavom, ki vodijo človeštvo na rob novih, morda celo usodnih spopadov. Gibanje neuvrščenih je imelo za glavni cilj odpraviti stoletno kolonial­no izkoriščanje držav v razvoju, uskla­jevanje različnih pogledov, razvijanje gospodarskega sodelovanja med čla­nicami in graditev novega sveta s čim manj protislovij in konfliktov. Te ideje nikakor niso bile v interesu omenjenih velikih držav kot tudi ne velikega kapi­tala in multinacionalk, ki so imele pri preurejanju razmer v svetu svoje jasno oblikovane cilje in strategije za njihovo doseganje. Posledica zanemarjanja idej neuvrščenega gibanja se kaže danes v številnih vojnih konfliktih, v neverjet­nem begunskem valu, ki je preplavil predvsem Evropo in mu ni videti konca. Kako se bodo razvijale stvari v prihod­nje, je težko predvideti, saj smo vsak dan priče novim ekscesom, terorizmu in provokacijam, ki vodijo v morebitne nove spopade. Zelo koristno bi bilo, če bi se danes sešle države v razvoju, okrepile in raz­širile gibanje ter nastopile kot močan dejavnik na svetovni sceni. Prek Zdru­ženih narodov bi lahko začele po mir­ni poti na osnovi dogovorov in spora­zumov odpravljati glavne prepreke za oblikovanje boljšega sveta prihodnosti. Čeprav ni več neposrednih groženj in nevarnosti atomske vojne, je ta glede na nepredvidena gibanja in konflikte še vedno prisotna. Grozi lahko tudi bak­teriološka vojna, kar bi imelo še huj­še posledice za človeštvo. Vse to nam narekuje hitro streznitev in dogovor za trajnejši in mirnejši potek prihodnjega razvoja človeštva. Čeprav je Jugoslavija razpadla, je Slo­venija lahko tudi kot pravna nasledni­ca ideje o neuvrščenosti in v sedanjih razmerah v tem gibanju dejavna udele­ženka v procesu odpravljanja svetovnih problemov. NEMA PRIPOVED O domovina, tisočkrat teptana, o domovina, tisočkrat izdana, zasramovana, zatajena, v sovražnih krempljih izgubljena! So hrbet obrnili ti bogovi, ob zid so priklenili te okovi, zakrile so ti zalo lice laži, ostudne neresnice. A ko enkrat bila je polna mera, na dan privrela je v pravico vera, in ne meneč se za številne žrtve in ne da kdaj bi šteli mrtve vihar zagnali tvoji so sinovi, da uresničili bi se jim snovi in volja do svobode in pravice, enakosti, poštenja in resnice. O domovina, tisočkrat teptana, s krvavih travnikov pobrana si zasijala v priborjeni slavi in v svoji praznični opravi si pela srečna in vznesena, po več stoletjih končno potešena. A domoljubje je odtlej beseda, ki je povsod vsevprek v rabi, po nepotrebnem, da ti že preseda, in z lažnim patosom, da bes te grabi. Ni malo jih, ki svoje govorance s skrbjo za narod okrasijo, imajo se za vzvišene poslance, ki nad blaginjo domovine bdijo. So domoljubi in so »domoljubi«, tu priča smo razliki hudi: Kdor s srcem domovino ljubi, z jezikom se o tem ne trudi. V ljubezni najmanj štejejo besede in patrioti padli le molčijo; ozri se kdaj na spomenike blede: molče o tej ljubezni govorijo. Bojan Podgoršek Kaj je svetovljanstvo Počivaj v miru - pomen in izvor Hermann Cohen (1842-1918) je novokantovsko in hkrati še zelo ju­dovsko usmerjeni filozof. Njegova misel je skušala posredovati med nemško idealistično filozofijo in judovskim preroštvom ter oboje združiti v najboljšem pomenu z izrazitim poudarkom na etiki. Leta 1915 je zapisal, da je »revščina optično sredstvo za odkritje človeka kot sočloveka in s tem kot naravni objekt socialne človekove ljubez­ni«. Po njegovem etika razvija čut za zgodovino celo za zgodovino kot svetovno zgodovino, ki skuša objeti človeštvo v celoti. Etična pot je tudi ta, ki je izoblikovala čut za ljubezen in s tem za sočutje. // PIŠE: Cvetka Hedžet Tóth // V morali je prometejska moč, da ustvarja nekaj svetega, večnega, kar je po Cohenu človečnost. Odkrivanje in ne­govanje človečnosti v svoji osebi, v vseh ljudeh, združevanje avtonomije in he­teronomije moralnosti je imperativ člo­vekovega bivanja in vseh ljudi. Ideja človeštva tako pomeni človečnost - v prav vsakem človeku in vseh ljudeh - in ta ideja je sinonim za humanizem; s tem je tudi pojasnjeno, kaj je bistvo in smisel etizacije sveta. Zdaj je razumlji­vo Cohenovo vztrajanje pri tem, da je etika mišljena kot nauk o človeku, in za­kaj vedno znova ponavlja in poudarja, da tega uvida ne daje nikakršen biologi­zem, ne antropologija in še manj psiho­logija, skratka nič fiziološko danega, pa tudi ne teologija. Ker se Cohen zelo oči­tno želi izogniti determinizmom, seže k idealizmu v tem smislu, ker opozarja na moč volje, kajti čista volja je po njego­vem volja moralnega uma, ki naj posta­ne celo volja človeškega rodu. Volja ni nepredmetna, je vedno volja nečesa, po Cohenu volja ideala. In kaj je ta ideal? Mir je krona življenja Ta ideal je po Cohenu, tako kot pri Kan­tu (1724-1804), mir, mir v človeku, v lju­deh, v svetu. »Ves smisel, vsa vrednost življenja je v miru. Ta je enotnost vseh življenjskih moči, njihovo ravnovesje in poravnava vseh njihovih nasprotij. Mir je krona življenja.« Zato je mir enako kot sprava in odrešitev. Žlahtno sporočilo Kantove misli in nasploh nemške ideali­stične filozofije Cohen razume še v pove­ 10 december 2015 zavi z mesijanstvom judovske zavesti, ki s svojim preroštvom tudi vztraja pri pra­vičnosti in miru svetovnih razsežnosti. Vprašajmo se, zakaj tolikšen pouda­rek na miru. Zato, ker je po Cohenu mir »v višjem smislu pot kreposti, da vodi pot k večnemu življenju. Na tirih miru ne more biti strahu pred smrtjo, mir kot mir večnega življenja postane sam več­ni mir, mir večnosti. Večnost pa je smi­sel, cilj, smoter celotnega človekovega življenja. Vse časovno pelje v večnost, če gre po pravi poti. In ta prava pot je pot miru. Mir je krepost večnosti.« Sam pojem večnosti je zelo univerzal­ne narave in že pomen hebrejske bese­de olam vključuje, kakor Cohen sam po­jasnjuje nepoznavalcu hebrejščine, dvo­je, namreč svet in hkrati večnost, kot tudi združuje slutnjo o človekovi nesmrtnosti že zdavnaj ponotranjili, kajti: »Smrt je mir. In grob je hiša večnosti. Ta večnost je resničen konec sveta, cilj zemeljske­ga sveta. In k tej večnosti vodi kre­postna pot miru. Toda ta večnost je le nadaljevanje zemeljskega življenja - isti koren besede zaobjema obe strani biva­nja; tako je mir, kolikor vodi v večnost, prav tako tudi kažipot k zemeljskemu življenju, k začetku, ki je v njem za ce­lotno zgodovinsko posmrtno življenje.« Cohen želi poudariti, da je ta svet ne­kaj večnega, kljub temu da je minljiv in da je v njem takó propadanje kot nasta­janje. Človeku je to bilo razodeto in rav­no mir je tisti, ki dvoje nasprotij pomirja in hkrati simbolizira večnost. Čeprav je človek umrljivo končno bitje, mu je več­nost dosegljiva in postaja zgodovinska večnost s tem, ko se človek odloči za etizacijo sveta in izvršuje poslanstvo miru mesijanske človečnosti. Etizacija sveta kot socializem Še enkrat! Za kakšno etiko gre v tej svojevrstni etizaciji sveta? Etika je po Cohenu razumljena kot logika duhoslov­ja oziroma je logika delovanja in rav­nanja. Kot taka pomeni tudi še nauk o načelih filozofije prava in države. Pri tem je Cohen celo z navdušenjem in deklarativno izražal svojo naklonjenost ideji socializma. Z njim je kot teoretik razreševal probleme zgodovine novej­šega časa, zato ne preseneča tale zapis: Etika je nekaj vzvišenega zaradi tega, ker ustvarja in si prizadeva za človečnost v vsakem človeku, v vseh ljudeh. Da bi do te človečnosti zares prišlo, potrebujemo ljudje vsaj malo volje, da bi tako tudi bilo, namreč da bi mi vsi s svojim samó končnim bivanjem do presežka dobrega in človečnosti tudi prispeli. in večnosti sveta. Smrt pomeni mir in spravo z večnostjo, ki jo je naša kultu­ra, kot ugotavlja Cohen, negovala še na pokopališčih, saj jih je vsaj v nemškem jeziku imenovala hiša večnosti. S temi Cohenovimi razmišljanji seveda dobi tudi pogost zapis v slovenskem jeziku Počivaj v miru dodatni pomen in smisel - za večnost gre in vednost o tem smo »V resnici ni le napredek etične kulture, temveč posredno tudi napredek etič­ne znanosti, da vprašanje optimizma v našem stoletju, če se ne oziramo na zabavno filozofijo, nadomesti problem socializma. Job naše dobe ne sprašuje več, ali človek sploh ima več sonca kot dežja, temveč ali neki človek bolj trpi kot njegov bližnji in ali v pravici ugodja, ki ljudi razdeljuje, obstaja predvidljiva povezava, da presežek ugodja za enega člana v kraljestvu nravi naredi pomanj­kanje drugega za logično usodo.« Soci­alizem torej! Cohen je tudi zelo odločno vztrajal pri tej ugotovitvi: »Kaj naj bi bila etika, to mora posredovati in utemeljevati in to­rej tudi šele ugotoviti filozofija po svojih metodah. Kaj naj bi bila moralnost v re­ligiji, to se mora religija sama učiti šele od etike.« Etika torej, vendar samó kot udejanjena resnica in ideal - zemeljski raj, tu na zemlji. Zato Cohen dopušča možnost samodovršitve življenja ozi­roma resničnosti na zemlji, samodovr­šitve, ki uteleša človečnost, to je ideal človečnosti, kot svojo edino pravo res­ničnost tudi v pravu in državi. Ideja člo­veštva, ki izhaja iz svetosti človeštva v prav vsakem človeku, pomeni nov im­perativ, nov ideal v zgodovini novejše dobe in v organizirani skupnosti ljudi je tudi edino pripoznana etična stvarnost kot taka pa z vsem zavezana konkret­nosti. Ta ideal kot organizirana človeč­nost se po Cohenu imenuje socializem in celotna novokantovska usmerjenost je popularizirala dojemanje socializma kot etično nujnost. Cohen je tako utemeljitelj novokan­tovsko razumljenega etičnega socializ­ma, še posebej marburške šole, poskus socialistične rekonstrukcije Kantove etike ni nikakršen politični program, ki bi si prizadeval za prestižno priznanje znot­raj kake levo usmerjene stranke. Je le teorija, globoko ozaveščena refleksija o tem, da svet potrebuje radikalno novo idejo o človeštvu, ki je stopilo v 20. sto­letje. Iztek tega stoletja spremljajo raz­mišljanja o socialni državi, ki nemara ni daleč od pogledov teh ljudi, Cohenovih še posebej, ko vsaj posredno lahko re­čemo, da v družbi porajajočih se soci­alnih krivic ni miru in blaginje. Gre med drugim za načelo solidarnosti, ki naj ne bi docela onemelo pod težo načela kon­kurence kot zdaj popularnega izhodišča za napredek. Le kakšen napredek naj bi bil to, če bi zatajil človečnost, ki si jo je človeštvo, kot vemo na podlagi zgodo­vinskih dejstev, izbojevalo za grozljivo visoko ceno? Prvi, ki je po Cohenovem mnenju izrekel načelo socializma, je bil ravno Kant, namreč s svojim kategoričnim imperativom, po katerem človek nikdar ne sme biti porabljen zgolj za sredstvo, kajti človek je smoter sam po sebi, dobe­sedno s Kantom rečeno: »Je namreč za­ radi avtonomije svoje svobode subjekt moralnega zakona, ki je svet.« Svetost kategoričnega imperativa Cohen raz­kriva kot svetost samega bivanja sve­tovnih razsežnosti, s to svetostjo je razkrita umnost človeštva, namreč v njegovi človečnosti. Cohenova teorija socializma se zato glasi: »V primerjavi z idejo človečnosti se ideja družbe, ideja socializma nanaša na posamezno bitje človeka in šele z njim se dovrši pojem človeka. Pojem končnega smotra je zdaj jasno postavljen kot pojem samo­smotra. 'Ravnaj tako, da boš človečnost v svoji osebi kakor tudi v osebi vsako­gar drugega vsakokrat uporabljal hkrati kot smoter, nikdar zgolj kot sredstvo.' Te besede izražajo najgloblji in najmo­gočnejši smisel kategoričnega imperati­va; vsebujejo moralni program novega časa in vse prihodnosti svetovne zgodo­vine.« V tem vidi Cohen tudi »novi smi­sel svobode«. Etika je nekaj vzvišenega zaradi tega, ker ustvarja in si prizadeva za človeč­nost v vsakem človeku, v vseh ljudeh. Da bi do te človečnosti zares prišlo, potrebujemo ljudje vsaj malo volje, da bi tako tudi bilo, namreč da bi mi vsi s svojim samó končnim bivanjem do pre­sežka dobrega in človečnosti tudi pris­peli. To bi bila, vsaj po Cohenu, zmaga humanizma kot zares pristna etizacija sveta. S to mislijo je kot nemški Jud ce­lotnemu nemškemu svetu izročil oporo­ko, saj je ravno od nemškega sveta gle­de etizacije in humanizacije svetovnega prostora pričakoval največ. Vsa Cohenova lojalnost do nemške države ter neizmerno občudovanje nemške kulture in njene ideje huma­ nosti sta bila kruto izigrana. Tragična smrt njegove žene leta 1942 v koncen­tracijskem taborišču Theresienstadt je simbolno sporočilo o spodletelosti njegove plemenite ideje o sintezi nem­štva in judovstva in to sporočilo je še danes toliko odprto, kolikor je nemški svet - kljub vsemu - dogajanje neče­sa zglednega v smislu humanizacije svetovnega prostora. Cohenova misel izhaja iz apriorne zaupnice v takšno možnost, ki je trajno odprta, in nemške­mu prostoru je treba priznati, da v naj­novejši zgodovini predaja tudi številne zelo konstruktivne in humane vzore, ki jih je Cohen prepoznaval v kontinuiteti nemškega svetovljanskega humanizma 18. stoletja. V tem naj bi po njegovem bil celo razlog za tolikšno izvirnost, kot je ne premore noben drug narod razen nemškega. Višnja Gora z okolico v času kapitulacije treh držav (1941–1943–1045) Težki časi od kapitulacije Italije do kapitulacije Nemčije Teče že 71. leto od konca druge svetovne vojne, v kateri so prebivalci Krajevne skupnosti Višnja Gora utrpeli 160 žrtev in veliko materialno škodo. Ob nemškem bombardiranju mesta 22. septembra 1943 je bilo ubitih devet civilnih oseb, v Šmarju so Nemci kot talce v času velike nemške ofenzive 11. novem­bra 1943 ustrelili osem naših občanov. Med ofenzivo novem­bra leta 1943 so Nemci na travniku pod Codellijevem gradom ustrelili 23 partizanskih mobilizirancev iz Dolenjske, ki so jih zajeli pri železniškem predoru pod Peščenikom. // PIŠE: Franc Godeša // N a spomeniku pred Mestno hišo v Višnji Gori je vklesa­nih 60 imen borcev NOV ter žrtev italijanske, nemške in domobranske vojske. Na spomeniku ob farni cerkvi je vpisanih sto imen vojnih in povojnih žrtev, ki sta jih povzročili partizanska vojska in jugoslovanska ar­ mada, predvsem domobrancev, pobitih po vojni. Na višnjegorskem pokopališču je pokopanih tudi približno 30 neznanih borcev NOV, padlih med vojno v bojih po naših hribih, pretežno na Kriško-pol­ ževski planoti, njihova trupla so bila iz­ kopana po vojni. Italijanska vojska je poleti leta 1942 požgala Dom na Polževem, hiše in go­ spodarska poslopja v vaseh na Pristavi, na Peščeniku in na Spodnjem Brezo­ vem. V bojih z vaškimi stražarji so par­ tizani jeseni leta 1942 zažgali nekaj hiš na Spodnjem Brezovem in na Zgornjem Brezovem, 1. decembra leta 1943 pa so po uredbi Glavnega štaba NOV in POS o uničenju gradov, šol, prosvetnih do­mov itd., ki bi mogli služiti sovražniku, partizani požgali Codellijev grad, sodiš­če, osnovno šolo in gospodarsko poslo­pje pri železniški postaji. Ob nemškem bombardiranju mesta je bilo popolno­ma uničenih pet stanovanjskih hiš, veči­na drugih, vključno z osnovno šolo, pa močno poškodovanih. V času nemške ofenzive 1. novembra 1943 so Nemci s topovi obstreljevali tudi vas Sela ter po­rušili in zažgali tri domačije. 12 december 2015 Vse do 28. maja leta 1944 je bilo ozemlje Višnje Gore in okolice pre­hodno ozemlje, zasedeno od partizan­ske, nemške ali domobranske vojske, z vsemi hudimi posledicami za prebival­stvo. Domobranska zasedba Višnje Gore 28. maja 1944 je mesto zasedel domo­branski udarni bataljon M (Mitte), Stič­no bataljon W (West) in Šentvid pri Stič­ni bataljon O (Ost). Nemci so namreč v nasprotju z Italijani domobrance vo­jaško usposobili na šesttedenskem urje­nju, jih oborožili, oblekli, prehranjevali in tudi plačevali. Vsak udarni domo­branski bataljon je štel 620 vojakov, po­doficirjev in oficirjev ter nemško četo z inštruktorji in oficirji za zvezo. Mesto so večkrat napadale partizan­ske brigade, vendar ga predvsem zaradi pomoči domobranskih udarnih bata­ljonov iz Stične, Šentvida pri Stični in Grosuplja niso mogle zavzeti. 21. janu­arja 1944 so zavzele in uničile le domo­bransko postojanko v Kriški vasi nad Višnjo Goro. Višnja Gora je bila tako kot Ljubljana obdana z bodečo žico in španskimi jezdeci. Poleg stavbe sodišča so bili domobranci nastanjeni tudi po zasebnih hišah in v bunkerjih, zgrajenih po gričih, ki obkrožajo mesto. Obdobje domobranske zasedbe Viš­nje Gore je bilo najtežje obdobje med drugo svetovno vojno. Dosledno so iz­vajali, kar je škof Rožman že 12. sep­tembra leta 1942 predlagal v spomeni­ci, izročeni generalu Robottiju, za izved­bo oboroženega in policijskega sodelo­vanja z okupatorjem, »da bodo nevarni elementi odkriti, prijeti in izročeni obla­stem in da jim bodo sami izročali komu­niste«. V Ljubljanski pokrajini je že mar­ca leta 1944 delovalo 31 uradov Do­mobranske obveščevalne službe, med drugim v naši soseščini v Grosupljem in v Šentvidu pri Stični. Njihovi agenti so s pomočjo mrež zaupnikov priprav­ljali sezname z imeni sodelavcev OF. Tiste, ki so bili osumljeni sodelovanja z NOB, so najprej zaslišali domobranci in nato izročili nemški varnostni službi s predlogi za nadaljnje ukrepanje. Posa­mezniki so bili evidentirani tudi zaradi predvojnih sosedskih zamer in osebne­ga maščevanja. Tako so bili številni Vi­šnjani pobiti ali odpeljani v nemške za­pore in taborišča. Nekaterih aretirancev pa domobranci niso izročili Nemcem, ampak so jih sami tajno likvidirali. V mestu je zavladalo tudi pomanjka­nje. Preskrbe prebivalcev z živilskimi kartami, kot je bila v času italijanske okupacije, ni bilo več. Prebivalci, zlas­ti v mestu, so si za preživetje različno pomagali. Redili so prašiče, kokoši in zajce. Ker ni bilo kvasa, so zamesili te­sto z drožmi, izdelanimi iz jagod vinske trte, za sladilo so uporabljali rjav sirup, pridobljen iz sladkorne pese, za tobak so uporabljali posušene liste vinske trte in rmana. Z ničimer pa ni bilo mogoče nadomestiti pomanjkanja soli. Vse na­vedeno je bilo mogoče dobiti le na črni borzi, ki se je zelo razvila z ilegalnim prinašanjem blaga iz Ljubljane. Vendar je bilo to opravilo nevarno, kajti te ose­be, pretežno ženske, so v zasedah pri­čakali ali partizani ali domobranci, oboji pa so jim zaplenili, kar so pri njih našli. Meseci tik pred koncem vojne Spomladi leta 1945 je bilo že pričakova­ti kapitulacijo Nemčije. Padale so drža­ve, nemške zaveznice Romunija, Bolga­rija in Madžarska. 5. aprila leta 1945 je Rdeča armada pri Murski Soboti prvič stopila na slovenska tla. V neštetih krvavih bitkah je NOV Jugoslavije poti­skala okupatorja proti severu in severo­ zahodu. Nemška vojska je za zaustavi­tev prodiranja NOV Jugoslavije zgradi­la obrambne barikade na vzhodnem in južnem delu slovenskega ozemlja. Ta ko je marca in aprila leta 1945 po­tekala fronta po vsej dolini reke Krke, od Kostanjevice do Žužemberka in vse do Kočevja. Tu je bilo razporejenih šest domobranskih gibljivih bataljonov in 48 domobranskih postojank s približno 11.500 vojaki, tudi z nedićevci, četniki in vlasovci, skupaj približno 2.300 mož ter nemške enote okrog 3.000 mož. Ope­rativna vojska VII. korpusa NOV pa je štela 5.850 mož in zaledne enote 4.740 borcev, skupaj 10.950 mož. 8. aprila leta 1945 se je začela ofenziva na sektorju Suhe krajine z od 4.000 do 5.000 vojaki nemškega SS-policijskega polka in vla­sovci ter s štirimi domobranskimi bata­ljoni. Iz spominske literature izhaja, da je nastal pravi pekel, v katerem so hru­sedla 12. brigada, ki je prišla iz sme­ri Kočevja in obrobja Suhe krajine ter skozi Kriško vas. Ker so prišle vesti, da se iz smeri Novega mesta pomika proti zahodu močna nemško-domobranska vojska, je postavila zasedo na Peščeni­ku. Vendar do srečanja ni prišlo, ker je V Ljubljanski pokrajini je že marca leta 1944 delovalo 31 uradov Domobranske obveščevalne službe, med drugim v naši soseščini v Grosupljem in v Šentvidu pri Stični. Njihovi agenti so s pomočjo mrež zaupnikov pripravljali sezname z imeni sodelavcev OF. Tiste, ki so bili osumljeni sodelovanja z NOB, so najprej zaslišali domobranci in nato izročili nemški varnostni službi s predlogi za nadaljnje ukrepanje. Posamezniki so bili evidentirani tudi zaradi predvojnih sosedskih zamer in osebnega maščevanja. Tako so bili številni Višnjegorčani pobiti ali odpeljani v nemške zapore in taborišča. Nekaterih aretirancev pa domobranci niso izročili Nemcem, ampak so jih sami tajno likvidirali. meli tanki, pokale topovske granate ter goreli polja, gradovi in vasi in padali vo­jaki na obeh straneh. Višnja Gora je bila zunaj tega ofenzivnega območja, tako da so ji bile te strahote pretežno brato­mornega boja Slovencev prihranjene. Konec druge svetovne vojne tudi v Višnji Gori 30. aprila 1945 je Hitler naredil samo­mor, pred tem pa je v oporoki imenoval za novega predsednika Nemčije admi­rala Karla Dönitza. 1. maja 1945 so vko­rakale v Trst enote jugoslovanske ar­made, naslednji dan pa angloameriška četa z zahodne strani. 4. maja so sovjet­ske čete zavzele Berlin. 7. maja 1945 je v Reimsu v Franciji Nemčija podpisala kapitulacijo z zahodnimi zavezniki, nas­lednji dan, 8. maja 1945, pa v Berlinu s sovjetsko vojsko. Medtem pa so še vedno divjali hudi boji med nemško in domobransko ter partizansko vojsko, pretežno na obmo­čju Kočevja, Ribnice in Dobrepolja, vse do Grosuplja in Ljubljane. Na višnje­gorskem območju, kjer ni bilo bojev, se je začela domobranska in nemška po­sadka iz Višnje Gore 5. in 6. maja 1945 umikati proti Grosuplju, kjer je 6. in 7. maja prišlo do bojev med partizani in domobranci. Ko so partizani vdrli v Grosuplje, so se domobranci umaknili proti Lipoglavu in Ljubljani. 6. maja 1945 je bila nedelja, proti ve­čeru je že izpraznjeno Višnjo Goro za­ta vojska že pred tem zavila proti Savi in po tej smeri proti Štajerski. Konec vojne, ki je sicer v Sloveniji kljub kapitulaciji Nemčije trajala še vse do 15. maja 1945, je bil za prebivalce Krajevne skupnosti Višnja Gora hkrati vesel in žalosten. Tedaj namreč še niso vedeli, kakšna je usoda naših ljudi, ki so bili v partizanih in v internaciji ter v ujetništvu, kje so naši štirje krajani, ki so jih domobranci aretirali 4. maja 1945, in kakšna bo usoda domobrancev, ki so se z nemško vojsko umaknili na Koroško. Pred umikom iz Višnje Gore so do­mobranci 4. maja aretirali štiri civilne osebe: 64-letnega Leopolda Žnidaršiča st., 66-letnega Milana Defarja, 57-letne­ga Jožeta Kodriča in 23-letnega Francija Groznika. Vse so privedli v stavbo so­dišča, od tam pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Vsi štirje so bili zaznamovani kot »rdeči«, ker so bili njihovi družinski člani v partizanih ali so bili aktivisti OF. Sorodniki in drugi krajani so takoj po odhodu domobrancev začeli iskati štiri krajane, iskali so njihove grobove, vendar jih niso nikoli našli. Pri pregle­dovanju prostorov, posebej zaporov na sodišču, so ugotovili, da so po stenah in tleh krvavi madeži, na zidovih pa so bili pritrjeni železni kavlji. Ko so julija 1945 kopali po dvorišču sodnih zaporov, so odkrili deset trupel, zvezanih z žico, ki pa niso pripadala našim štirim kraja­nom. Identiteta teh žrtev ni bila ugoto­vljena, sodnomedicinski izvedenci pa so ugotovili, da gre za ujetnike, zverin­sko pobite spomladi leta 1945. Pripoved Lojzeta Masla - Stjenke Razoroževanje italijanskih enot ob kapitulaciji v Brkinih Poleti leta 1943, v dneh po padcu fašizma, sem bil v Trnovskem gozdu, kjer je potekala reorganizacija Gradnikove in Gregor­čičeve brigade. S Čavna so me poslali v Brkine. Od Aleša Beblerja, člana Glavnega štaba, sem dobil pismo, namenjeno sekretarju Rudiju Mahniču - Brkincu v okrožnemu odboru OF. V njem so bili navodila in ukrepi o delu v zvezi z bližajočo se kapitulacijo Italije. Ob prihodu v Brkine sem se vključil v te­rensko delo kot član okrožnega odbora OF. O b kapitulaciji Italije se je okrožni odbor z večino akti­vistov preselil v Ilirsko Bistri­co. S Francem Polesom, do­ segljivimi kurirji, terenskimi sodelavci in preostalimi aktivisti smo prevzeli na­ logo razoroževanja italijanskih vojakov, karabinjerjev in policije na območju vasi Loč, Gradišča, Markovščine, Ska­ danščine in okolice. Pod mojim poveljstvom je skupina bor­ cev in aktivistov zgodaj zjutraj 9. sep­ tembra leta 1943 v Markovščini zavzela položaje ob Cepčevi in Žgajnarjevi hiši na blagi vzpetini v smeri Kozine, druga sku­ pina pa je bila usmerjena proti Gradišču. Čez cesto smo postavili zapreke iz debel, drogov, desk, kamenja … V treh dneh smo razorožili najbližje italijanske posto­ janke v Materiji, Rodiku in Vodicah. Te­ daj dobro oboroženim petnajstim borcem se je pridružilo še petindvajset novincev. Veliko orožja smo razdelili aktivistom, domačinom iz vasic ob cesti, vračajočim se zapornikom iz Italije, internirancem in prihajajočim slovenskim vojakom iz itali­ janske vojske. Utrdili in okrepili smo zase­ de v Markovščini in Gradišču. Prav tako smo povečali patrulje in zasede v smeri Kozine in Podgrada ter postavili straže v Tubljah, Gaberku in Baču. Vseskozi pa smo nadaljevali razoroževanje prihajajo­ čih posameznih skupin italijanskih voja­ kov iz reške smeri. Borcev je bilo vse več in dobro smo bili oboroženi. Organizirali smo se v desetine, vode, čete in bataljone. V štabu Brkinske brigade smo delovali: obveščevalec Franc Vouk, komisar Franc Poles, njegov namestnik Tone Juriševič, namestnik komandanta Pavle Maslo in jaz kot komandant. 14 december 2015 Razoroževanje italijanskih vojakov 11. septembra 1943 smo dobili v šta­bu obvestilo, da se od Rupe proti Trstu pomika večja italijanska enota. Na vse strani smo razposlali kurirje z vestjo in pozivom o mobilizaciji vseh za orožje sposobnih ljudi, ki bi pomagali pri ra­zoroževanju prihajajoče Hitre divizije in drugih skupin italijanske vojske. Pri mobilizaciji, prehranjevanju in drugih nalogah so nam bili v veliko pomoč ak­tivisti, obveščevalci, krajevni in rajonski odbori OF NOO, drugi dejavniki odpora ter še številni zavedni Brkinci, Istrani, Kraševci in Pivčani. Predhodnico italijanske Hitre divizije je zaustavila dobro pripravljena zaseda v Gradišču in jim odvzela zastavo. Sku­pina motoristov pa je vseeno nadalje­vala pot in zaustavljena je bila šele v Markovščini. Za njo je prihajala kolona motorizirane divizije, ki so jo zaustavili do zob oboroženi borci z avtomatskim orožjem in s štabom nastajajoče Brkin­ske brigade pod mojim poveljstvom. Odločnost, ki so jo pokazali borci, člani štaba skupaj s tolmačem italijanskega jezika Danilom Juriševičem, je odločila, da se je divizija zaustavila. Štab je poslal Pavla Masla v izvi­dnico z nalogo, da ugotovi številčnost in sestavo vojske. Kolona se je nepre­trgano vlekla od Markovščine pa vse do Hrušice. Po vrnitvi v štab je Pavle o vsem poročal in tedaj smo v štabu zatrdno vedeli, da imamo pred seboj celotno 1. hitro motorizirano italijansko divizijo Eugenio di Savoia. Italijanski general Giovanni Lombar­di je s svojimi oficirji privolil v pogaja­nja o predaji orožja. Pogajanja so pote­kala 11. in 12. septembra v Gradišču in so bila pravo merjenje sposobnosti mož dveh vojská. Kurirji in aktivisti so prina­šali v štab vesti o Nemcih. Nemške eno­te so že 11. septembra zapustile Trst in Senožeče, vendar so odšle proti Kopru in Pulju. Partizani smo utrdili svoje po­ložaje v smeri Kozine in bili v priprav­ljenosti na spopad. Vest o morebitnem nemškem napadu je med italijanski­mi vojaki vzbujala nelagodje, njihovo vodstvo pa ni in ni hotelo popustiti in zatrjevalo nam je, da bi se nam prid­ružili v morebitnem spopadu z Nemci. V štabu nismo popustili. Do spopada z Nemci ni prišlo, zato smo se v štabu proti večeru 12. septembra dogovorili, da bomo ponoči na 13. september sti­snili obroč okrog Hitre divizije, organi­zirali občasno zastraševalno streljanje, v večjem številu kurili ognje, s katerimi smo italijanskim vojakom in oficirjem želeli dokazati, da smo številčno močni. Psihični pritisk je dosegel svoj namen na že dva dni stoječo divizijsko kolono. Dobro oborožena partizanska skupina je v tej noči začela razoroževanje in ita­lijanski vojaki so ji predajali orožje. Zaplenili smo šest oklepnih avtomo­bilov, oklepni voz – metalec ognja, 16 topov, približno sto avtomobilov in veli­ko pehotnega orožja. Skupaj z okoliški­mi prebivalci smo z avtomobili in živin­sko vprego odvažali orožje in bojni plen na skrivna mesta v Brkine in pod Slav­nik. Vzporedno z razoroževanjem divi­zije pa so predajale orožje tudi druge italijanske enote. Domov odhajajočim italijanskim vojakom pa so naši ljudje in terenski aktivisti OF priskrbeli hrano, obutev in druge nujne potrebščine ter jim omogočili varno pot, da ne bi pad-li v nemško ujetništvo. Partizani smo se zelo trudili, da ni prišlo do izgredov, in nikomur od pripadnikov italijanske V štabu brigade smo se odločili, da organizacijsko preuredimo bataljone. Domov in na terensko delo smo poslali vse starejše in tiste, ki so bili premladi za boj. Brigada, ki je v času razoroževanja štela do 3000 mož in žena, se je zmanjšala na šestino njenih borcev in bork. vojske se ni nič žalega zgodilo. Spravlja­nje orožja in vojnega materiala je pote­kalo kar dva dni. Delovanje Brkinske brigade V tem času je Brkinska brigada pospe­šeno utrjevala svoje položaje v smeri Kozine in se pripravljala na morebiten spopad z Nemci. Proti večeru 14. sep­tembra so Nemci napredovali z blin­dami in tanki proti Tubljam in Materiji. Na cesti Kozina–Podgrad, pri odcepu v smeri Rožic, je izbruhnil silovit spopad. Umikati smo se morali vse do Materije in šele tu smo Nemce zaustavili s pro­titankovskim orožjem. V spopadu tega dne so padli komandant 1. bataljona Brkinske brigade Boris Štefančič -Sta­ne, komisar bataljona Jože Kocjančič, pomočnik komisarja brigade Toni Ju­riševič, obveščevalka Marija Klun, ob­veščevalec brigade Franc Vouk in še enajst borcev in bork. Dobro organizi­ran protinapad je prisilil Nemce k umi­ku na izhodiščne položaje. V Materiji je sovražnik ob cesti zažgal Župančičevo hišo. V štabu brigade smo se odločili, da organizacijsko preuredimo bataljone. Domov in na terensko delo smo poslali vse starejše in tiste, ki so bili premladi za boj. Brigada, ki je v času razorože­vanja štela do tri tisoč mož in žena, se je zmanjšala na šestino njenih borcev in bork. V noči na 15. september se je Br­kinska brigada premaknila mimo Ska­danščine v smeri Vodic in prispela na Mune v popoldanskem času. Izdal sem ukaz o razporeditvi dveh bataljonov v zasede vse okrog Velikih Mun in v sme­ri Reke. Obveščevalci so nas obvestili o velikih premikih italijanskih motorizira­nih in pehotnih polkov iz različnih se­stavnih delov divizij, ki so se pomikale po vojaški cesti proti Velikim Munam in naprej proti Trstu. Brigadna izvidnica je ugotovila, da gre za več kilometrov dol­go, strnjeno kolono italijanskih vojakov. Partizanske zasede so zaustavile pri­hajajočo italijansko vojsko. Skupaj s člani štaba in oboroženim spremstvom sem zahteval pogovor s poveljujočim italijanskim generalom. Pogovori s tre­mi generali in osmimi polkovniki so potekali v noči s 16. na 17. september. V zgodnjih jutranjih urah je italijansko vodstvo ugotovilo, da bodo nadaljeva­li pot le, če sprejmejo našo zahtevo in predajo orožje. Razoroževanje je pote­kalo hitro in brez ovir. Ogromne količi­ne orožja, topov, tankov, blind, vojaških tovornjakov, konjev, mul in drugega vo- Lojze Maslo - Stjenka se je rodil 25. maja leta 1925 na Ostrožnem Brdu v Brkinih, v enajstčlanski zavedni slovenski druži­ni Maslo, v kateri sta oče Franc in mama Jožefa otroke vzgojila v ponosne, zavedne in svobodoljubne ljudi. Italijanski okupa­torji so v koncentracijsko taborišče najprej izgnali očeta, pozneje tudi mamo. Ko se je mama po italijanski kapitulaciji vrnila, so jo Nemci izgnali v Auschwitz, kjer je umrla. Vsi odrasli Maslovi otroci so bili v partiza­nih, brat Karlo Maslo -Drago je postal na­rodni heroj. Lojze je skupaj s sestrama Ma­rijo in Kristino spomladi leta 1942 vstopil v Brkinsko četo in bil z njo v vseh akcijah, 13. marca 1943 je bil prvič ranjen. Ko ga je krogla zadela drugič, je po okrevanju ostal na terenu, postal je član okrožnega komiteja OF in med drugim skrbel tudi za bolnišnico Zalesje. jaškega materiala smo odvažali v skri­vališča po Čičariji in Istri. Za prevoze navedenega kakor tudi goriva iz skladi­šča v Račicah je skrbela brigadna enota pod vodstvom Lada Ferluge -Vojka in komisarja Maria Maganje. V teh dneh se je na poti proti Pazi­nu pri Brkinski brigadi na Munah usta­vil komandant slovenske vojske Franc Rozman - Stane. Podal sem mu izčrpno ustno poročilo o razoroževanju 1. hitre motorizirane divizije Eugenio di Savoia v Markovščini kakor tudi o dejavnostih na Munah. Komandant Franc Rozman -Stane je borcem javno izrekel prizna­nje za njihove neprecenljive napore pri razoroževanju do zob oboroženih ita­lijanskih divizij. Brigadnemu štabu je ukazal, da moramo del zaplenjenega orožja in opreme izročiti hrvaškim par­tizanom v Lupoglavu. Brkinska brigada je v dneh od 9. do 17. septembra 1943 v Markovščini razorožila približno 20.000 italijanskih vojakov, na Munah pa 16. in 17. septembra približno 18.000. Br­kinska brigada, ki je bila osnovana 11. septembra 1943 v Markovščini in je bila na bojnem položaju v zasedah ob cesti Trst–Reka, je nalogo razoroževanja in prevzem oblasti na tem območju op­ravila korektno in uspešno. Če bi tedaj imeli več sposobnih kadrov, bi lahko us­tanovili najmanj dve partizanski diviziji NOV. V Ilirski Bistrici je italijansko vojsko razoroževal Brkinsko-bistriški odred pod vodstvom Vidka Hlaja, komisarja Antona Dolgana in s skupino oborože­nih aktivistov. Po kapitulaciji Italije so razorožili več kot osem tisoč vojakov. Ta odred se je 17. septembra leta 1943 na Mašunu preoblikoval v Brkinsko brigado. V slovenski Istri je Istrska bri­gada pod poveljstvom Ivana Kovačiča -Efenke in komisarja Vladimira Ben­čiča -Brkina razorožila več tisoč ita­lijanskih vojakov. Na območju Gornje Pivke so razoroževali tamkajšnji kurirji iz karavle P-1 skupaj z aktivisti in do­mačini. Po oktobrski nemški ofenzivi leta 1943 smo se borci Brkinske brigade, Snežniško-brkinske brigade in Istrske brigade v glavnem vrnili v Brkine, kjer smo se pridružili takrat na novo usta­novljenemu Istrskemu odredu. Številni izmed teh borcev so se zatem po vsej Sloveniji vključili v sestav 7. in 9. korpu­sa in v Četrto operativno cono. Bojevali so se proti nacistični tiranski okupaciji vse do dokončne zmagovite osvobo­ditve Slovenije v maju 1945. leta in za hkratno združitev slovenskega Primorja in Istre z matico Slovenijo. Alojz Usenik: Najtežji dan v mojem življenju Alojz Usenik je v sestavku »Najtežji dan v mojem življenju« opisal dogodek jeseni leta 1944, ko se je kot dvanajstletni fant za las izognil smrti //PIŠE: Srečko Knafelc // »Bila je jesen zadnjega leta pred osvobodi­tvijo. Z mojo pokojno mamo Alojzijo sva bila kot begunca na osvobojenem ozemlju na Notranjskem. Mama je začasno ži-vela na Runarskem, jaz pa na Studencu pri družini Rot. Starejši bratje so bili v partizanih, prav tako sestra Albina. Pri dobrih ljudeh v Želimljah je bila še se­stra Angela, najmlajša Nada pa je bila pri sorodnikih v Dobrepolju. S sestro Albino sva tistega jesenskega dne kopala krompir na vrtu. Čeprav je bila vas požgana in v ruševinah, so se nekateri vaščani vračali na vrtove in njive, da bi pobrali pridelke. Nenadoma je priletelo nemško letalo, »štorklja«, in začelo krožiti nad vasjo. To je pomenilo, da nekaj ni v redu, da se nekaj priprav­lja. Sestra mi je naročila, naj grem na hrib pogledat, kaj se dogaja. Že na za­četku poti navzgor pa sem opazil po va­ški cesti prihajati kolono Nemcev in do­mobrancev. Albini sem pritajeno zakli­cal: »Beži!« Odvrgla je motiko in zbeža­la mimo zadnjih hiš po poti, ki vodi proti Lojze Usenik Šumniku, potoku pod vasjo. Sam sem se vrnil na njivo in kopal naprej krom­pir, kot da se ni nič zgodilo. Vojaštvo se je ustavilo za počitek pri zadnjih hišah v vasi, mimo katerih je prej sestra zbeža­la v globel. Nenadoma me pokliče glas: Pionirček Lojze kot zastavonoša takoj po vojni »Ej, dečko, pridi bliže!« Spustil sem mo­tiko iz rok, od strahu sem se podelal v hlače in se napotil proti vojakom. Ko sem se dovolj približal, sem prepoznal zloglasnega črnorokca Kožarja. Njegov udarec z roko je bil tako močan, da mi je izbil dva zoba, pri padcu na zoglenele ostanke tramov pa sem si polomil še tri rebra. Strahovito me je bolelo, ko sem se pobiral, medtem pa je mlad nemški oficir nekaj vprašal Kožarja – razbral sem, da ga sprašuje, zakaj me prete­pa. Domobranski prevajalec je oficir­ju nato razložil besede Kožarja, češ da sem brat partizanov. Seveda so domači izdajalci dobro vedeli, katera družina je partizanska in kdo kam spada. Nemški oficir je ustavil Kožarja, meni pa so za­povedali, da jih vodim do sosednje vasi Bukovec. V Bukovcu je bila rajonska komanda, tam sta bila tudi moja brata Ivan in France. Bolečina mi je meglila misli, po drugi strani pa sem razmišljal, kako ukrepati. Na srečo so mi ukazali, da moram hoditi približno trideset me­trov pred kolono. Vas Bukovec je od Krvave Peči oddaljena dobra dva kilo­metra, pot do nje pa vodi z vrha planote po cesti, vrezani v strmo pobočje daleč v globel. Hodil sem po poti v Zavrhu, kakor pravijo tistemu delu, ob samem robu, pod katerim je bila huda strmina, in z rokami sem mahal od bolečine. To je sicer motilo vojake in jih spravljalo ob živce, vendar sem se delal neumnega. Nenadoma sem za prvim ovinkom zag­ledal dva partizana v patrulji. Ker sem bil toliko pred kolono, Nemci tega niso opazili, partizanoma pa je bilo po mo­jem signaliziranju takoj jasno, za kaj gre, zato sta v trenutku skočila čez cesto in odhitela po bližnjici v Bukovec opozorit o prihajajoči nevarnosti. Tako sem pripeljal Nemce in domo­brance v Bukovec, do Koščaka, od ko­der so se partizani že umaknili. Nemški oficir je videl, da zaradi bolečin ne mo­rem nadaljevati poti, zato je vlogo vo­dnika prevzela domačinka iz Bukovca, Koščakova Justina. Nemec me je celo pobožal in mi dal bombon in kos trdega kruha, »cvilbaha«. Dal mi je znak, da se lahko vrnem, od koder sem prišel. Po­ 16 december 2015 Požgana Bečnikova (Usenik) hiša v Krvavi Peči 22. marca 1942 (iz arhiva Antonije Usenik, rojene 1928, iz Zapotoka) časi sem se vračal ob vojaški koloni, ko me je na začelju spet prestregel Kožar. »E, tokrat mi ne boš ušel!« je rekel, me prijel za rame in me odpeljal na križišče, od koder vodi pot do starega Bukovca in na planoto nad Kresirjevo hišo. Tam mi je ukazal, naj zmolim očenaš. Začel sem momljati očenaš, medtem pa sem zaslišal repetiranje pištole. V trenut­ku sem se odločil, udaril sem Kožarja po roki, da je pištola zletela po bregu navzdol in se ustavila v živi meji. Kožar je stekel proti pištoli, jaz pa sem v is-tem trenutku preskočil živo mejo in se po strmini – napol valeč se, napol v diru – hitro oddaljil od nevarnosti. Ko sem ocenil, da sem že dovolj oddaljen in da za mano ni zasledovalcev, sem se zavle­kel v kup suhih vej in tako prebedel noč in zatem še drugi dan do večera. V mraku naslednjega dne sem se nato previdno približal Koščakovi domači­ji, tam pa je že bil brat Ivan, ki me je solzen od sreče objel – to je bil nepo­zaben objem. Vsi so namreč mislili, da nisem več živ, da sem nesrečno končal. Nato me je odpeljal do Zavrha, kjer so me čakali mama (včasih smo svoje star-še onikali), in tudi njihovega objema ne bom nikoli pozabil, kot ne krompirje­vih žgancev, ki so mi jih pripravili – pa čeprav brez ocvirkov! Na domačiji pri Apnenčevih so me po­tem še nekaj časa negovali, da so se zlomljena rebra zarasla, jaz pa sem imel dober občutek, ker se je zgodba zame in za partizane na javki tako srečno kon­čala. Nemci in domobranci namreč za mano niso streljali, ker so hoteli parti­zane presenetiti, s streljanjem pa bi opo­zorili partizane nase. Približno trideset partizanov z javke se je zato lahko po mojem signaliziranju nevarnosti patrulji hitro in varno umaknilo iz Bukovca.« Alojz Usenik se je rodil leta 1932 kot predza­dnji od trinajstih otrok (sedem deklet in šest fantov) v močni kmečki družini v Krvavi Peči. Oče je bil gostilničar in kovač, ukvarjal pa se je tudi s čebelarstvom in lovom. Oče je leta 1935 umrl dokaj mlad za posledicami padca po strmem pobočju nad Iško. Vse breme skrbi za družino je zato padlo na mater. Druga vojna vasi ni prizanesla. Zaradi odmaknjenosti je bil to teren partizanskih enot in Italijani so zato vas dvakrat požgali, po drugem požigu leta 1943 pa so morali prebivalci vas zapustiti, a so se nekateri še vračali obdelovat svoje njive. Po osvoboditvi je Alojz končal osnovno šolo v Robu, nato gimnazijo v Stični, zatem pa še vrtnarsko šolo v Celju. Prva zaposlitev je bila v italijanski vrtnarski šoli v Škocjanu pri Kopru, kjer je poučeval praktični pouk. Mnogo ljubša mu je bila umetnost govorjene besede, zato je deloval tudi kot zunanji sodelavec v Gledališču slovenskega Primorja. Ljubezen do dramskega izražanja je Alojz kazal že med vsemi stopnjami šolanja. Uspešno sodelovanje pri uprizoritvi in organizaciji Kralja na Betajnovi je bilo vzrok, da je Alojz pustil delo v vrtnarski šoli in se zaposlil v koprskem gledališču. Po ukinitvi tega gledališča leta 1957 je iskal delo v primorskih gledališčih vse do Pulja in na koncu dobil stalno zaposli­tev kot inspicient v reškem Hrvaškem narodnem gledališču Ivana Zajca. To delo je spoštovan op­ravljal vse do upokojitve. Pomemben del svoje­ga delovanja pa je namenil tudi Slovenskemu domu Bazovica na Reki, kjer je skrbel za dram­sko-recitatorsko skupino. V času svojega delo­vanja na amaterskem področju je režiral veliko predstavin igral vveliko vlogah.Za svoje delo je dobil zlato Linhartovo značko, nagrado Staneta Severja za življenjsko delo in nagrado dramskih umetnikov Hrvaške. Alojz Usenik zdaj kot 84-letnik živi v domu starejših občanov Vitanova v Mariničih pri Reki na Hrvaškem. Literarna nagrada Mira Kseniji Jus Glasbenica, kantavtorica, članica Ženske pevske skupine Kombinat in Pe­smi upora, ki je postala neuradna slo­venska protestniška himna, je letošnja dobitnica literarne nagrade mira. Podeljuje jo ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira domačim ustvarjal­kam za »izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja in premišljeva­nja o literaturi in kulturi ter celostne osebnostne drže«. V obrazložitvi je ko­misija, ki so jo sestavljali dr. Irena No­vak Popov, dr. Maja Haderlap, Tatjana Pregl Kobe, dr. Andrej Detela in dr. Ka­tja Mihurko Poniž, med drugim zapisa­la, da je »nagrajenka Ksenija Jus od leta 2004 samozaposlena na področju kultu­re, do zdaj je izdala deset avtorskih al­bumov. Njene pesmi so bile prevedene v nemški, angleški, poljski, bolgarski, češki, slovaški, bosanski in srbski jezik in so jih izvajali različni izvajalci in iz­vajalke iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Makedonije, sodeluje tudi pri aranžma­jih za ženski pevski zbor Kombinat, ki deluje v okviru zavoda Novi kombinat, ki je Ksenijo Jus nominiral za nagrado in v utemeljitvi med drugim poudaril njeno družbenokritično držo, izraženo tudi v Pesmi upora, ki je postala neu­radna protestniška himna.« »Na tem planetu smo zato, da svoj glas in notranji potencial razvijamo zato, da svetimo,« je na podelitvi priznanja deja­la Ksenija Jus. Vir: www.kombinatke.si Jože Prepeluh: Moj spomin na taborišče Rab Mnogo let je minilo in spet sem se vrnil, kar za tri avtobuse se nas je prišlo poklonit spominu na vse, ki so za vedno ostali tu­kaj. Sprašujemo, kje je bil ženski logor, pa nihče ne ve, ne voznik in ne naš vodnik. Saj ni čudno, trava je prekrila vsako sled! N a spominski proslavi ob 70. obletnici osvoboditve tabori­šča sem videl grobove, ob njih imena, spominska znamenja, na novo postavljen pano s sliko starega taborišča, poleg pa članke o tem, kaj se je v taborišču Kampor na otoku Rab do­ gajalo. Na panoju je le slika moškega ta­ borišča, ni pa tudi ženskega, a bi morala biti, da bi obiskovalci vedeli, kaj vse se je tukaj dogajalo. Še vedno me preganja vprašanje, kam so po kapitulaciji Itali­ je odšle ženske iz taborišča. In otroci? Moški smo se v glavnem pridružili par­ tizanom, kaj pa ženske? Tudi sam sem imel sliko nekdanjega taborišča, a sem jo nekomu posodil in je nikoli več nisem dobil nazaj. Imel sem tudi sliko komandanta taborišča, zagri­ zenega fašista, ki je užival v tem, da je videl ljudi okrog sebe umirati od lakote. Ko sem gledal ta pano s slikami in besedili, sem v tem videl tudi samega sebe, na vsa vprašanja svojih sopotni­ kov v avtobusu sem imel odgovor. Ve­ del sem za grob sedemdesetih umrlih. Vprašali so me, kako vse to vem, pa sem povedal, da sem bil tudi jaz tukaj kot otrok. Ljudje, ki so prišli sem, niso pozabili svojih bližnjih, iskali so grobove, veči­ na jih ni našla. Tudi sam sem iskal grob svojega soseda, pa ga nisem našel … Samo zamižim in se vrnem 70 in več let v preteklost. Danes je tukaj trava in vse poraščeno, jaz pa vidim taborišče in barake, žico okrog taborišča, štiri stra­ žarske stolpe, železna vhodna vrata. Še vedno sem hvaležen tistim Čab­ rancem, s katerimi smo se po kapitula­ ciji skupaj vrnili z Raba na Susak. Tam smo se ločili. Čabrance so odpeljali v bolnišnico, Slovence pa razporedili po enotah. Imeli smo srečo, da smo sreča­ li dva kurirja Prešernove in Cankarjeve brigade in z njima nadaljevali pot v Slo­ venijo. Ko smo prišli čez hrib do Čab­ ra, smo tam zagledali same porušene in požgane hiše. Pot smo nadaljevali prek Snežnika do vasi Pudob. Pot, ki bi jo ku­rirja sama prehodila v eni uri, je trajala pet ur, saj številni med nami niso zmogli sami hoditi. Zato so nas borci Prešer­nove brigade naložili na vozove in nas prek Velikih Lašč in Turjaka odpeljali do Velikega Lipoglava, od koder sem se peš odpravil domov. In takrat sem se vnovič rodil, saj so me imeli doma za mrtvega vse od februarja leta 1943, tako so moji materi povedali tisti, ki so z Raba prišli prej domov. Interniranci v koncentracijskem ta­borišču na Rabu smo bili iz Ljubljane in njene okolice, Notranjci, Belokranjci, iz Jože Prepeluh se je rodil 8. decembra 1926 v Dobrunjah pri Ljubljani. Družina, v kateri so bili štirje otroci, se je takoj pri­družila odporu, zato so očeta odpeljali v italijansko internacijo, sam pa je, čeprav še otrok, kot kurir delal na terenu. Sredi leta 1942, ko so Italijani iz vasi odvažali ljudi v koncentracijsko taborišče na otoku Rab, sam sicer ni bil na seznamu, a so do­mači izdajalci odločili, da mora tudi on v transport. Na Rabu je preživel 14 mesecev. Po vrnitvi je sicer želel v partizane, pa ga zaradi mladosti niso sprejeli, zato pa so ga Nemci odpeljali na prisilno delo v Postoj­ni. Jože Prepeluh, ki bo konec leta dopolnil 90 let, je v Dobrunjah še edina živa priča medvojnega dogajanja in trpljenja v tabo­rišču Kampor na Rabu. Loške doline, večina jih je bila iz Čab­ra na Hrvaškem. Gledal sem ljudi, ki so zaradi lakote začeli hujšati in se je za­čel boj za življenje. Vsak dan je bilo več mrtvih. Najhuje je bilo, ko so prišli prvi paketi. Tisti, ki paketa niso dobili, so bili obsojeni na smrt. Številni niso ime­li doma več svojcev, saj so bili mrtvi, ustreljeni, izgnani, v partizanih, domovi so bili požgani in porušeni. Vsak sektor je imel svojega vodjo, kapo smo mu rekli, veliko jih je bilo iz naših vrst, tako so pač določili fašisti. Moj kapo v četrtem sektorju je bil Maks Premrov iz Bele krajine, ki mi je bil kot oče. Veliko sva se pogovarjala, tudi o tem, koliko jih vsak dan umre. Kot kapo je moral vsak dan dežurnemu fašistu poročati o številu umrlih, ta je poročila pošiljal naprej glavnemu komandantu. Ob kapitulaciji je prišel Maks k meni, mi dal roko in rekel: »Pazi, Jože, kako boš hodil domov. Še se bova srečala!« Odšel je k ženi in sinu, ki sta bila v ženskem lo­gorju. Žal se nisva nikoli več srečala in ne vem, kako je prišel z Raba in kakšna je bila njegova usoda. Ko je odšel, sem žalostno zrl za njim, saj sem se počutil povsem samega. Z menoj je ostal Savo Hrast, ki je v taborišču vodil seznam ljudi v tretjem in četrtem sektorju, žal je proti koncu zapisoval samo še ime­na umrlih. Poslovila sva se četrti dan po kapitulaciji, ko sem sam odhajal skupaj z dvema Čabrancema, ki so jima starši umrli v taborišču. Žal se tudi z njima ni­sem nikoli več srečal. Mene so v taborišču porabili za pri­našanje vode za pitje na deloviščih. To sem izkoristil za to, da sem se na enem delovišču najedel fig in sliv, na dru­ 18 december 2015 Slovesnosti na Osankarici in v Slovenski Bistrici Poklon borcem in partizanskemu zdravniku Slokanu Čeprav je bilo napovedano slabo vreme, pa je bila sobota, 9. januarja, prijeten zimsko hladen dan in na Osankarici na Pohor­ju, pri spomeniku pri Treh žebljih, se je zbrala zavidanja vredna množica ljudi. P rišli so se poklonit spominu na borce Pohorskega bataljona, ki so 8. januarja 1943 padli v ne­enakem boju s sovražnikom. Zaradi izdaje je padlo vseh 69 borcev, bork in otrok. Najbolj odmevna je bila smrt Alfonza Šarha in njegovih treh si­ nov, starih 12, 14 in 16 let. Slavnostna govornica je bila obrambna ministrica Andreja Katič (njen govor je objavljen na spletni strani http://www.zzb-nob. si/govori2/), slovesnosti pa so se ude­ ležili tudi predsednik države Borut Pa­ hor, kmetijski minister Dejan Židan in župani okoliških občin. Večer prej pa so se na prireditvi v vi­ teški dvorani gradu v Slovenski Bistrici poklonili spominu partizanskega zdrav­ nika in ravnatelja Splošne bolnišnice Zmago Slokar – partizanski zdravnik Zmago Slokar se je rodil 15. aprila 1915 v številni rudarski družini v Trbovljah. Po maturi leta 1935 se je vpisal na štu­dij medicine, ki ga je končal leta 1941 v Beogradu. 5. januarja 1942 se je zaposlil kot rudarski zdravnik v rudniški bolni­šnici v Trbovljah, nato pa je do odhoda v partizane 15. aprila leta 1944 kot zdrav­nik delal v hrastniški steklarni. Najprej je postal član Kamniško-zasavskega odre­da, nato so ga napotili v štab 4. operativ­ne cone, 6. maja 1944 pa so ga imenova­li za upravnika partizanskih bolnišnic na Trški gori, a je že 15. junija postal uprav­nik bolniških postojank P2 na Pohorju in na tem mestu ostal vse do konca vojne. Odlične pevke podružnice Osnovne šole Antona Ingoliča Zgornja Polskava Maribora, Hermana Slokana -Zmaga. Ob predstavitvi knjige z naslovom Zma­go Slokan, partizanski zdravnik – ravna­telj Splošne bolnišnice Maribor, ki je izšla v sodelovanju med občino Slovenska Bistrica in Medikohistorično sekcijo Slovenskega zdravniškega društva, sta spregovorila upokojeni zdravnik Elko Borko, sodelavec Zmaga Slokana, in Gregor Pivec, direktor Univerzitetne­ga kliničnega centra Maribor. Center je nastal na temeljih, ki jih je v maribor­skem zdravstvu zgradil prav Zmago Slokan. Predgovor h knjigi je napisal dr. Marjan Žnidarič. Tukaj je spoznal tudi bodočo ženo Vido Urbanc z Lehna na Pohorju, ki je odšla leta 1944 v partizane in vse do osvobo­ditve delala kot bolničarka v partizanski bolnišnici Zaklon. Po osvoboditvi je Zmago Slokan skupaj z ranjenimi borci prišel v Maribor, kjer ga je komanda mariborskega vojnega okrožja imenovala za upravnika vojaške bolnišnice, ki jo je moral najprej ustano­viti in pripraviti za delo v težkih povoj­nih razmerah. Januarja leta 1948 so ga imenovali za upravnika glavne armadne bolnišnice v Ljubljani, zaradi bolezni srca pa so ga 31. marca 1950 odpustili iz JLA. Vrnil se je v Splošno bolnišnico v Mariboru in se zaposlil kot specialist za rentgenologijo, leta 1953 je postal ravna­telj bolnišnice in leta 1962 še predstojnik rentgenskega zavoda. Leta 1966 je bil zaradi svojega uspešnega dela imenovan za primarija. Umrl je leta 1970. Graditelj bolnišnic na Pohorju Pod vodstvom Zmaga Slokana je med vojno na vzhodnem Pohorju nastalo več partizanskih bolnišnic. Zaradi strahu pred izdajo so gradili vedno nove manjše bolnišnice ter v njih zdravili in skrivali ra­njene borce. Med drugimi je Zmago Slo- Zdravnika Gregor Pivec (levo) in Elko Borko kan z ekipo oktobra leta 1944 zgradil bol­nišnico Jesen, ki pa je okupatorji niso ni­koli odkrili, vse do osvoboditve je ostala nepoškodovana. Danes je obnovljena in priča o težkem, nevarnem in plemenitem delu med NOB na Štajerskem. Dr. Slokan je z ekipo zgradil sedem partizanskih po­stojank, v katerih se je zdravilo več kot 300 ranjenih partizanskih borcev. V knjigi Zmago Slokan, partizanski zdravnik – ravnatelj Splošne bolnišnice Ma­ribor je življenje tega izjemnega zdravni­ka podrobno predstavljeno, tako njego­ve zasluge za graditev in delovanje par­tizanskih bolnišnic kot tudi njegovo delo v Splošni bolnišnici Maribor. Veljal je za velikega intelektualca in strokovnjaka, hkrati pa je bil topla osebnost, prijeten sogovornik, spoštovan predstojnik in med bolniki zelo priljubljen zdravnik, ga je opisal dr. Elko Borko. Na prisrčni pri­reditvi v povsem polni dvorani bistriške­ga gradu je zbrane nagovoril tudi župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar, pogovor pa so z odličnim pevskim nasto­pom popestrili mladi pevci podružnice Osnovne šole Antona Ingoliča Zgornja Polskava, ki jih vodi Rebeka Bračič. 19 Obnovljena bolnišnica Travni laz na Bohorju S prostovoljnim delom in dobro voljo Člani veteranskih in domoljubnih organizacij občine Krško so obnovili partizansko bolnišnico Travni laz na Bohorju. //PIŠE: Lojze Štih // FOTO: Oto Ivačič P artizansko bolnišnico Travni laz so zgradili borci Kozjanske čete leta 1943. Prvič je bila polno zasedena, ko je prišla na Bohor 14. divizija. Že v prvih dneh po prihodu so imele brigade nekaj tež­kih spopadov z Nemci. V bojih je bilo ranjenih več partizanov. Treba jih je bilo prenesti na varno. Rešitev je bila bolnišnica v Travnem lazu. Prenos ra­njencev je bil prava kalvarija. Nosači, v glavnem so bili to borci Kozjanske čete, so med poledenelimi kamni iz­gubljali ravnotežje, ranjenci so stoka­li. Sneg je padal vse močneje. Po več urah nečloveških naporov so prinesli ranjence do bolnišnice in jih odložili v sneg. Bolnišnica je bila polkrožen, v breg iz­kopan nizek prostor, prekrit z neote­sanimi smrekovimi debli, zasutimi s prstjo. Prednji del bolnišnice bunkerja je bil zgrajen iz brun. Pograde za ranjence so naredili iz dolgih zbitih količev. Sla­me na pogradih je bilo malo, tudi odej je primanjkovalo, mraz pa je pritiskal vse huje. Kuriti niso smeli. Ob prihodu ranjencev ni bilo v bolnišni­ci nobene zaloge hrane niti zdravil. Živi­la so začeli zbirati krajevni aktivisti, pri čemer se je posebno izkazal domačin Alojz Zupanc - Tine. Vodja bolnišnice je bil bolničar Janez Šiško - Ivan. V bolni­šnici je oskrboval več težkih ranjencev. Prve dni je bilo glavno Šiškovo zdra­vilo čaj iz smrekovih iglic z dodatkom praženega sladkorja. Poleg bolničarja je bolnišnica imela še kuharja, ekono­ma in pomožnega delavca. Aprila leta 1944 je bila bolnišnica izdana. Ranjenci so za izdajo izvedeli in se pravočasno umaknili. Nemci so stavbo popolnoma razdejali. Poleg Travnega laza sta bili v bližini še dve bolnišnici. V vseh treh so se zdravili 103 ranjenci, med njimi dva Američana – padalca, Francoz, Avstri­jec in Grk. Leta 1966 so s pomočjo osebja nek­danje bolnišnice našli kraj, kjer je bila stara bolnišnica, in prav tam zgradili nov objekt, enak prejšnjemu. V akciji so sodelovali člani borčevske organiza­cije, planinskega društva, turističnega društva, mladinske organizacije, šolska mladina in drugi. Po dobrih dvajsetih letih je bila bolni­šnica obnovljena, vendar je narava spet opravila svoje: streha je začela puščati, pozimi je burja nanjo nanesla kupe sne­ga. Stavbo je bilo treba znova obnoviti. Ko je občina na razpisu za sofinancira­nje obnove kulturnih spomenikov zago­tovila ustrezna sredstva (obnova 2.000 evrov), je akcija hitro stekla. Združili so se Združenje borcev za vrednote NOB Krško, Veterani vojne za Slovenijo Kr­ško, Policijsko veteransko društvo Krško in Slovenski častniki Krško. Strokovna dela je opravil Jože Požun, d. o. o., Seno­vo, obsežna vzdrževalna dela pa so op­ravili člani zgoraj omenjenih organizacij. Bolnišnica je v glavnem obnovljena, ne­kaj dela je ostalo za pomlad. Škofja Loka: Visoka priznanja zaslužnim članom ZB ZB za vrednote NOB Škofja Loka je ob 70. obletnici osvobodi­tve lani štiri svoje zaslužne člane nagradila s priznanjem ZZB za vrednote NOB Slovenije. Plakete so podelili septembra na spo­minskem srečanju borcev gorenjskih partizanskih enot na Puču. // PIŠE: Milena Sitar // FOTO: Andrej Babič Z lato plaketo za življenjsko delo je dobil Stane Pečar. Za njim je 60 let tesne povezanosti z organizacijo, njegov prispevek k njenemu delovanju, predvsem k zgo­dovinopisju, povezanemu z NOB na šir­šem škofjeloškem območju, pa je velik. Kot kustos za NOB v Loškem muzeju je podrobno raziskal teren in rezultate objavil v gradivu za topografijo NOB. Pomembno je sodeloval pri nastanku knjig Pomniki NOB na Škofjeloškem in Škofjeloško okrožje 1941–1945. Izčrpno je raziskal domobranstvo, žal pa je ve­lik del zbranega gradiva izgubljenega. Je pa objavljal številne svoje prispevke v Loških razgledih in Svobodni misli. Veliko je pisal tudi o italijanskih parti­zanih, predvsem o garibaldincih, ki so se bojevali v njim popolnoma neznanih hribih in gozdovih okrog Blegoša, saj so številni prihajali iz južne Italije. Pečar je vodil organizacijski odbor za postavitev spomenika italijanskemu partizanu na­rodnemu heroju Manfrediju Mazzocci -Tordu. Prav ta spomenik še danes po­vezuje Vsedržavno združenje partiza­nov Italije (VZPI – ANPI) za Gorico in Čedad s škofjeloško Zvezo borcev, zato se vsako leto na začetku julija skupno poklonimo padlim junakom obeh na­rodnosti. In ker je Stane Pečar tudi pe­snik, je bila prenekatera njegova pesem objavljena in recitirana na spominskih prireditvah po vsej Sloveniji. Zlato plaketo za dolgoletno uspešno delo v Občinski organizaciji ZB NOB Žiri je prejel Adolf Križnar, ki že vse življenje izkazuje pripadnost organi­zaciji ter prispeva k ohranjanju zgodo­vinskega spomina na NOB in k utrje­vanju domovinske zavesti. V upravnem odboru občinske organizacije deluje že več kot 20 let: opravlja funkcijo blagaj­nika in vestno pokriva velik del tere­na, obiskuje ostarele in bolne člane ter pridobiva nove člane. Mlajšim je vzor kot športnik, saj se kljub svojim letom redno udeležuje Partizanskih smučin v Cerknem, 29-krat je prevozil mara­ton Franja, lani so ga kot najstarejšega udeleženca na svetovnem prvenstvu veteranov v Ljubljani pospremili z be­sedami: »Med NOB je kot deček vozil v bolnico Franja ranjene partizane, danes pa v njihovo čast sodeluje na dirki za svetovno prvenstvo.« Srebrni plaketi sta dobila Martina Sedej in Franc Justin. Martina Sedej deluje v okviru KO ZB Železniki predvsem na kulturnem področju, in to na način, ki daleč presega krajevni odmev in pomen. Organizira in soustvarja kakovostne programe ob spominskih slovesnostih v Selški dolini ter jih dokumentira z zapisi v krajevnem glasilu Ratitovška obzorja in v Svobodni misli. Veliko pozornos­ti namenja sodelovanju s Skupnostjo borcev Prešernove brigade na njihovih poteh po Sloveniji, lani je organizirala koncert slovenskih partizanskih in naro­dnih pesmi ob 100-letnici borca Antona Bušljete -Cveta. S spremno besedo je sodelovala pri ponatisu pesniške zbirke legendarnega komandanta in pesnika Ota Vrhunca -Blaža Ostrovrharja, ki jo je Združenje izdalo ob 100. obletni­ci njegovega rojstva in ob 70. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom. Franc Justin je bil eden ustanovnih članov Krajevne organizacije ZB na Ho­tavljah v današnji občini Gorenja vas -Poljane. 16 let jo je vodil in v tem času je bil ob njegovem velikem prizadevanju sredi vasi postavljen spomenik sedem­desetim padlim borcem, talcem in dru­gim žrtvam nasilja. Vsa leta je skrbel tudi za urejenost spomenika in za vsakole­tno pripravo žalne slovesnosti. Navezal je dobro sodelovanje z drugimi organi­zacijami v kraju in skrbel za ohranjanje zgodovinskega spomina na NOB, kar v spreminjajočih se razmerah ni bilo lahko. Podeljeno pa je bilo še posebno prizna­nje ZZB NOB Slovenije praporščaku KO Stara Loka - Podlubnik Sreču Pirmanu, ki se redno udeležuje proslav in drugih prireditev s praporom, na leto približno 20-krat. Od leta 2007 je odgovoren za praporščake na slovesnosti v Dražgo­šah. Šestkrat je prapor Cankarjevega ba­taljona ponesel na Triglav in takrat je bil ne glede na vremenske razmere vedno na čelu pohodnikov kot vodja. Tradicionalni koncert Partizanskega pevskega zbora Partizanska pesem kot uvod v praznike Tradicionalni letni koncert Partiz anskega pevskega zbora že nekaj let poteka sredi decembra na Golem pri Igu, kjer mu gostoljubje ponudi Društvo Odmev Mokrca. Koncerta se vedno udeleži veliko poslušalcev in tudi tokrat so do zadnjega kotička napolnili kulturno dvorano gasilskega doma. Ob poslušanju partizanskih in ponarodelih pesmi je uradni del večera hitro minil, nadaljevalo pa se je druženje v prijetnem razpoloženju. // PIŠE: Mojca Poredoš // FOTO: Jurij Kogej N ekdanjo pojočo četo je na oder priklicala partizanska pesem Hej, brigade, ki jo je na harmoniko zaigral Val Wostner. Partizanski pevski zbor je ob spremljavi Branka Sladiča na harmo­ niki in pod vodstvom Antona Zaletela poleg pozdravne pesmi v prvem delu večera zapel tudi pesem Nismo se uklo­ nili, ki je že nekaj let neuradna himna društva Odmev Mokrca. Pesmi v prvem delu koncerta so bile posvečene še Lju­ bljanski brigadi, ki je bila ustanovlje­je drugi del večera zaokrožil s pesmijo Slavka Avsenika Slovenija. Petje Partizamskega pevskega zbo­ra je s svojim nastopom dopolnil član zbora, dr. Iztok Jan, ki je deklamiral nekaj pesmi iz svoje zbirke. Eno izmed pesmi je napisal in posvetil vasi Golo. Tik pred koncem koncerta sta sprego­vorila tudi predsednik društva Odmev Mokrca Jurij Kogej in predsednik Par­tizanskega pevskega zbora Daro Maj­cen, ki sta se zahvalila prisotnim. Daro Majcen se je v imenu pevcev še zah- na na Golem, in komandantu Francu Rozmanu - Stanetu. Koncert je letos za­radi bolezni minil brez dirigenta Franca Gornika, ki ga je dostojno kot dirigent zamenjal pevec Tone Zaletel. Krajši oddih so Partizanskemu pev­skemu zboru omogočili domači gosti: Mešani pevski zbor Društva upokojen­cev Ig pod vodstvom Klemena Jerinca, ki je zapel štiri pesmi. V svojem nastopu nas je spomnil na ljubezen do domače­ga kraja, čisto romantično ljubezen, do­taknil pa se je tudi partizanstva in smrti. Pevci so nastop končali nekoliko hudo­mušno s pesmijo Čas je, da končamo. Za njimi je znova nastopil Val Wostner, ki 22 december 2015 valil nekaterim posameznikom, ki so pripomogli k uspešnemu delu zbora v preteklem letu. Ob koncu je občin­stvo zbor z aplavzom spodbudilo, da so kljub uradnemu koncu nadaljevali nastop in ga sklenili z vsem poznano pesmijo Hej, brigade. Prijetno razpoloženje, ki sta ga s svo­jim petjem pomagala ustvariti oba zbo­ra, je ostalo v dvorani in spodbudilo k druženju ob prigrizku, ki so ga s skup­nimi močmi pripravili člani društva Od­mev Mokrca. Posebna zahvala ob tej priložnosti gre Minki Nagode, ki je kot vsako leto za pogostitev spekla številne sladke dobrote. Koncert je bil odličen, vesel sem, da sem prišel. Tukaj sem spet srečal znane in meni drage ljudi, kar je tik pred prazniki zelo prijetno. Pogosto se udeležujem slovesnosti in proslav, tudi na Golem sem že bil. Zaradi bolezni našega dirigenta Franca Gornika sem se kot pevec naenkrat znašel v povsem drugi vlogi, a v zboru nismo imeli nikogar, ki bi prevzel dirigentsko mesto, pa sem to storil jaz. Ni bila lahka naloga,zato se zahvaljujem vsem članom zbora, da smo s skupnimi močmi izpeljali koncert, našemu dirigentu pa seveda želimo, da se čim prej vrne med nas. Partizanski pevski zbor že nekaj let pripravi svoj letni koncert tukaj pri nas pred koncem leta, na kar smo v društvu Odmev Mokrca ponosni. Naši krajani iz podmokrških vasi se vedno odzovejo v velikem številu, pridejo pa tudi od drugod, na primer iz Ljubljane. Kot vidite, je bila tudi nocoj dvorana povsem zasedena. Koncertu vedno sledi Bili smo na prireditvah Tradicionalno srečanje v Jajcu »Jugoslavija je bila najlepša, najbolj poštena in najbolj demokratična!« Te besede je bilo v Jajcu, rojstnem kra­ju Jugoslavije, slišati tudi letos. Jugoslavije ni več, še vedno pa živi povezanost med jugoslovanskimi narodi, čeprav imajo zdaj vsak svojo državo. // PIŠE: Tilka Bogovič // T o je v pozdravnih besedah poudaril tudi gost de­legacije ZZB za vrednote NOB Slovenije, pred­stavnik Zveze vojnih veteranov Ruske federaci­je, generalporočnik Aleksander Kravčuk, ki ga je spremljal Oleg Kalinin, tajnik te zveze. V naši delegaciji sva bila predsednik Zveze Tit Turnšek in Tilka Bogovič, člani­ca predsedstva. Pred slovesnostjo v dvorani Muzeja Avno­ja, kjer so se pred 72 leti jugoslovanski narodi odločili za skupno pot, so vse delegacije položile vence in se poklonile spominu na padle borce. Razpoloženje med obiskovalci je bilo posebno. Prišli so iz vseh krajev nekdanje skupne države, med njimi tudi več kot 300 Slovencev. S seboj so pripeljali veliko dobre volje, smeha, pesem in harmoniko. Zaplesali so kozarsko kolo in z veliko dobre energije v svet poslali sporočilo vsem tistim, ki znova načenjajo svetovni red in mir, da so še ljudje, ki želijo dobro vsem, ki želijo živeti v miru in ustvarjati tam, kjer so. S podobnimi besedami je na začetku slovesnosti pozdravil navzoče tudi ravnatelj muzeja Mirsad Duranović. Da letos sicer slavimo 70. obletnico konca druge svetovne vojne, da pa fašizem še zdaleč ni premagan, je v svojem govoru poudaril tudi dr. Bakir Nakaš, predsednik sabora BiH. Najbolj vznesene pa so bile besede Borisa Petkovića, glavnega tajnika gibanja YU Center Tito iz Beograda. Na­pori borcev, njihova življenja, žal niso bili dovolj, da bi se kolo zgodovine vrtelo samo naprej – fašizem in nacizem nam spet grozita, le da veliko bolj zahrbtno kot pred 72 leti. Na srečanju delegacij zvez borcev in antifašistov po slo­vesnosti so te znova potrdile pripravljenost podpreti vsa gibanja proti fašizmu, ki se širi po svetu. Bili smo na Kadinjači Na Kadinjači v Srbiji stoji mogočen spomenik z grob­nico junakov, borcev Delavskega bataljona, ki so pad- li 29. novembra 1941, ko so varovali umik vrhovnega štaba in partizanske bolnišnice iz Užiške republike prek Zlatibora v Sandžak. // PIŠE: Aleksandra Jankovič // 3 00 užiških obrtnikov, delavcev in borcev Posavskega odreda je poskušalo ustaviti pritisk veliko številnejše nemške 342. divizije, ki je prodirala iz Bajine Bašte. V neenakovrednem boju so padli skoraj vsi. »So ve­deli za Termopile …?« sta se v umetniškem programu spra­ševala recitatorja. Užičani so ponosni na 67 dni Užiške re­publike, edinega svobodnega ozemlja v takratni okupirani Evropi, in na junaštvo borcev, ki jih je v boju proti fašizmu in nacizmu vodila misel, da je »za obrambo svojega mesta, svojega domačega praga in svobodo, v kateri bodo živeli njihovi potomci, vredno žrtvovati tudi življenje«. V nedeljo, 29. novembra, je bil čudovit zimski dan. Poleg državnih zastav Srbije, jugoslovanskih trobojnic s peterokra­ ko zvezdo in proletarskih zastav so se na Kadinjači vili tudi prapora ZB za vrednote NOB iz Pirana in originalna bojna zastava 20. udarne brigade Garibaldi italijanskih partizanov. V imenu piranske organizacije ZB in italijanskega ANPI-ja smo se spominu padlih poklonili tudi z vencema. V delega­ ciji smo bili Monique in Diego Verzegnassi, člana ANPI iz Vidma, Luka Čibej in Sonja Frančič iz Pirana in podpisana. Na Kadinjačo smo potovali skupaj s predstavniki Sabo­ ra iz kantona Sarajevo, s katerimi že nekaj let sodelujemo. Ogledali smo si spominski muzej, potem pa smo bili v Uži­ cu gostje na tovariškem druženju, ki ga je pripravilo tam­ kajšnje združenje borcev in antifašistov. Tovariši, ki so nas toplo sprejeli, so nas povabili na slovesnost ob 75. obletnici Užiške republike prihodnjo jesen. Pravzaprav pa nas je pri­ jetno presenetil že sprejem na bosansko-srbski meji: ker je bila naša delegacija dobesedno mednarodna – v njej smo bili Francozinja, Italijan in trije Slovenci – so nas prisrčno pozdravili in dejali, da je to, kar počnemo, prav in da bi se morali narodi v današnjih časih še bolj povezovati. Ob obletnici igmanskega marša Ta konec tedna bo na Igmanu pri Sarajevu potekala pomemb­na slovesnost, na kateri se bodo spomnili 74. obletnice slovite­ga pohoda čez to planino, znamenitega igmanskega marša. // PIŠE: LXXX S amo iz Slovenije je na pot že kre­nilo več avtobusov, na njih so po­hodniki, ki nameravajo prehoditi del te poti, pa tudi tisti, ki poti (več) ne zmorejo, gredo pa tja zato, da se spomnijo nečloveških muk, ki so jih pre­trpeli borci, tudi zelo veliko Slovencev, med 19-urnim pohodom v tisti usodni noči s 27. na 28. januar leta 1942 . Med udeleženci bodo številni člani Društva za ohranjanje spomina na pohod po poti 14. divizije iz Laškega, ki tesno sodeluje­jo z borci in antifašisti iz Bosne in Her­cegovine. Med obiskovalci pa bo znova tudi 85-letni Albin Pibernik, upokojeni pilot iz Ljubljane in najmlajši udeleženec igmanskega pohoda leta 1942. Le 11 let je bil star Albin, ko je skupaj z mamo Julko in očetom Albinom pred 74 leti doživel najhujšo noč v svojem življenju in nekaj dni pozneje še usoden udarec: v bolnišnici v Foči je namreč za posledicami ozeblin umrla njegova mama. Albin se je slovesnosti udeležil že lani. Nagovoril je več sto udeležen­cev in požel izjemno zanimanje za svo­jo pripoved in spomine. Albin Pibernik je namreč eden redkih živih pričevalcev o nastanku Prve proletarske brigade v Rudu, katere najmlajši član je bil sku­paj starši in je osebno poznal skoraj vse najpomembnejše osebnosti jugoslovan­ske narodnoosvobodilne vojske, vključ­no z Josipom Brozom Titom, ki je Albi­na, pretresenega zaradi mamine smrti, v Foči za nekaj mesecev vzel pod svo­je okrilje. Tito je bil namreč zelo dober prijatelj Julke Pibernik, spoznala sta se v Moskvi kot člana Kominterne. Albin Pibernik starejši se je rodil leta 1905 v Šmarci pri Kamniku, že leta 1931 je kot delavec v Železarni na Jese­nicah postal član Komunistične partije Jugoslavije. Tam je spoznal domačinko Julko, napredno žensko z Javornika, s katero sta se leta 1930 poročila, leto po­zneje se jima je rodil sin Albin. Julka, s partizanskim imenom Anica, je bila čla­nica KPJ in je leta 1935 za dve leti od­potovala v Moskvo. Oče je ostal na Je­senicah, sina, starega komaj štiri leta, je pustila pri svoji starejši sestri, ki je bila poročena v Avstriji. 24 december 2015 Ob okupaciji so družino Pibernik sku­paj s številnimi drugimi izselili v Pri­bički Kiseljak pri Užički Požegi v Srbiji. Tam je že obstajala slovenska kolonija, saj je bilo veliko Slovencev izseljenih, in oče je postal predsednik te koloni­je. S prihodom prvih partizanov pa so vsi vstopili v Ivaniško četo. »Mene so starši vzeli s seboj. Bil sem zelo živahen otrok, vse me je zanimalo, poslušal sem, kaj se odrasli pogovarjajo, veliko sem bral - mama je imela veliko knjig o zgo­dovini ruske partije, pa sem tudi to bral. Mama, ki se je s Titom poznala iz Mo­skve, je velikokrat omenjala 'Starega', in jaz sem ga poznal samo pod tem ime­nom. Vem pa tudi, da se je srečevala z njim. Šele pozneje sem ugotovil, da je to v resnici Tito,« se še vedno spominja Albin. V Užicu je Tito mami svetoval, naj sina kje pusti, saj otrok ne spada na fronto, a mama je bila neomajna: »Mali ide bolje od nas,« je odgovorila in tako je bila tema končana, 11-letni Albin pa je ostal med borci. Na začetku novembra leta 1941 je bil v Užicu ustanovljena slovenska par­tizanska četa, ki je štela 25 slovenskih borcev. Njen namen je bil zbrati Sloven­ce po Srbiji in jih pritegniti v boj proti okupatorju. Njen komandant je postal Albin Pibernik, njegova žena Julka pa je prevzela partijsko delo. Zaradi močnega pritiska sovražnikov pa so se sredi de­cembra leta 1941 partizanske čete čez Zlatibor umaknile proti tromeji Bosne, Srbije in Črne gore in tako so se borci vseh treh republik znašli v vasi Rudo. 22. decembra je bila tam ustanovljena Prva proletarska brigada kot prva redna enota jugoslovanske vojske. V njej so bili tudi vsi trije člani družine Pibernik. Brigado je vodil Koča Popović, politko­misar je bil Filip Kljajič - Fiča. Ob nje­nem nastanku je bil prisoten tudi Tito. Zaradi hudega pritiska sovražnih enot se je brigada odločila za premik skozi Podromanijo proti Han Pjesku, Vlase­nici in Pjenovcu. 21. januarja 1942 so Pibernikovo četo, ki je branila položaje pri železniški progi pri Pjenovcu, prese­netili sovražniki na smučeh, oblečeni v bele pelerine, borci so utrpeli hude iz­gube. Pibernik, ki se je umikal zadnji, je bil hudo ranjen, v brigadi je padlo več kot 60 najboljših borcev, med njimi šte­vilni slovenski. To je bila prva velika tra­gedija Prve proletarske brigade. Zaradi vse močnejšega sovražniko­vega pritiska je brigada nadaljevala pot čez Sarajevsko polje proti planini Igman, saj drugam ni bilo več mogoče. Pri -30 stopinjah in v visokem snegu so slabo obuti, lačni in prezebli borci gazi­ li v hrib. Ker so si nekateri pri prehodu kanala pri Rajlovcu zmočili noge, se je zgodila strašna tragedija na Igmanu, saj so jim mokre noge v tistem strašnem mrazu zmrznile. Pod vrhom Igmana so prišli do koče, v kateri je gorel ogenj, in čeprav jim Koča Popović ni dovolil k ognju, so nekateri vseeno šli, tudi Jul­ka Pibernik. Ko pa so sezuli zmrznjene čevlje, so jim noge strašno otekle, na okončinah se je nabirala voda, hoditi sploh niso več mogli. Mnogo jih je umr­lo na gori, drugi v osvobojeni Foči, ka­mor so jih prepeljali z vprego in sanmi in nato z vlakom do Foče. Tudi Julka Pibernik je umrla zaradi gangrene po amputaciji nog. Postojna: Prvo soboto v decembru smo v postojnski krajevni organizaciji Zveze borcev za vrednote NOB pripravili slovesnost, na kateri smo se poklonili desetim umrlim članom, čestitali letošnjim jubilantom in sprejeli 41 novih članov. Med nami je bil tudi župan Igor Marentički. Članica gibanja Puntarji Tina Žigon je v svojem pozdravu poudarila, da vse, kar je človek vedel, ustvaril in gradil,zaman,če tega ne prenese na novo generacijo.Zaman je tudi,če nove generacije ni naučil, naj vse to neguje, brani in plemeniti naprej. Slavnostni govornik je bil član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije Milan Gor­janc. V kulturnem programu so sodelovali članice Ženske vokalne skupine Vanda Križaj iz Orehka, harmonikar Kristjan Arh iz Glasbene šole, Ela Obreza iz OŠ Miroslava Vilharja, recitirala pa sta Jožica Perenič s Prestranka in Igor Rojc iz Sežane. Program je vodila Katja Vuga. Predsednica krajevne organizacije ZB Bruna Olenik je spomnila na šte­vilne prireditve in dogodke, ki jih je pripravila ZB Postojna v iztekajočem se letu. »Spomladi, ko sneg skopni, obiščemo spomenike, pregledamo, ali so poškodovani, jih očistimo, da so urejeni v pomladnem soncu. Redno obisku­jemo naše člane v domu starejših, s tem jim polepšamo dan, saj smo jim hvaležni za njihov prispevek v NOB in v povojni obnovi porušene domo­vine,« je med drugim poudarila. V aprilu je ZB Postojne pripravi­la proslavo v Črni jami v spomin na pogumne partizane, ki so 23. aprila 1944 zažgali sovražnikov bencin v Postojnski jami. 4. julija, na nekda­nji praznik, dan borca, so v parku pripravili lepo obiskano slovesnost, septembra pa še proslavo na Mač­kovcu, ki je bila posvečena huma­nosti in tovarištvu med NOB, ko so na vozovih vozili ranjene partizane s Primorskega na partizansko letališče v Nadlesk, od tam pa z letalom v os­vobojeno italijansko mesto Bari na zdravljenje. »Bili smo tudi na raznih partizanskih proslavah od Dražgoš prek Trsta, Lipe, Kumrovca, Tolmina do Kučibrega. Tudi praznik dan žena smo lepo organizirali. V vse to smo vložili veliko truda, pa tudi iskrenega tovarištva in spoštovanja vrednot NOB,« je poudarila predsednica. Bruna Olenik je opozorila, da je bila potrebna velika zavzetost članstva, da je organizacija pridobila tako veliko novih članov. »Bodimo ponosni na vse svoje matere,očete,dede in nonote ter na aktiviste,kurirje,kmečke ljudi po vaseh, ki so s hrano in zavetjem po domovih pomagali partizanom, da so nam priborili zlato svobodo. Številni so umirali na pragu težko priborjene svobode, zato ohranjajmo spomin nanje, ki niso mogli izsanjati svojih sanj,« je še poudarila Bruna Olenik. B. O. Foto: Milan Murovec Ribnica: Združenje borcev za vrednote NOB Ribnica je konec novembra lani prip­ravilo spominsko slovesnost ob 72. obletnici smrti Antona Majnika. Anton Majnik je bil pred drugo svetovno vojno učitelj v Ribnici, kamor se je zatekel kot primorski emigrant in tigrovec, ko se je umaknil fašističnemu nasilju. Ob začetku druge svetovne vojne, po razpadu Jugoslavije, sta se na poti domov na Primorsko k njemu zatekla Danilo Zelen in Ferdo Kravanja. Prišla sta iz policijske konfinacije Kraljevine Jugoslavije v Srbiji. Takratne oblasti so ju zaprle na zahtevo Italije, ker so ju obtoževali sodelovanja pri diverzijah na železnici na meji Italije s takratno Nemčijo. Italijanski okupator je vse tri dobro poznal. Skupaj z Majnikom so se skrili v gozdarski koči na Mali gori, kjer pa so bili izdani in so doživeli spopad. Majnik se je rešil in zatem orga­niziral Ribniško partizansko četo. Padel je v Ribnici ob vpadu skupine Nem­cev in domobrancev iz Kočevja. O tej priložnosti je o Majniku spregovoril Franci Zajc, predsednik KO ZB Ribnica, ki se mu zahvaljujemo za ohranitev Majnikovega spomina. Lucijan Pelicon Nemci pri Orehku: Na Nemcih pri Orehku v občini Cerkno je bila 26. decembra lani zdaj že tradicionalna spominska slovesnost ob 73. obletnici prvih padlih partizanov na Cerkljanskem. Na večer pred božičem 1942 je šest partizanov obkolilo kar 200 okupatorskih vojakov. V hudem boju so padli štirje: Bogdan Jeram ­Roman, doma s Krtečen, Gabrijel Pajntar -Slavko, doma iz Orehka, Valentin Eržen -Osvetnik, doma z Nemcev, in Peter Čelik -Zajčev, doma z Reke, ki je bil smrtno ranjen. Rešila sta se komaj 17-letni Gabrijel Peternelj -Jelko, doma iz Planine pri Cerknem, in mitraljezec Taras, doma iz Gorenjske, ki je bil v bitki ranjen. Letos se je spominske prireditve, ki jo pripravlja domačin Jože Jeram, član ZZB iz Cerknega, udeležilo več kot 300 ljudi. Slavnostni govornik je bil član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije, Milan Gorjanc. Opozoril je na pomanjkanje enotnosti v Sloveniji, pa tudi na to, da so država in naši poli­tiki čedalje manj samostojni. V kulturnem programu so sodelovali učenci iz OŠ NOB iz Cerknega, ženska pevska skupina Iris z Bukovega, Marjetka Po­povski iz Kopra in igralec Iztok Mlakar, poseben pečat pa sta dali prireditvi tudi spominski partizanski četi – Duletova in Novomeška. Med udeleženci prireditve so bili predstavniki ZZB iz vse Slovenije, predstavnici Zveze ko­roških partizanov iz Pliberka ter predstavniki Zveze slovenskih častnikov in veteranov. Posebej pa so bili toplo sprejeti borci: trije borci prekomorskih brigad: Izidor Čebron, Osvald Močnik -Valdi in Danilo Škorja ter partizanski poveljnik Franc Sever -Franta in eden najmlajših partizanov, Radovan Hrast. Del prireditve je bil tudi letos že peti pohod po poti cerkljanskih borcev. Udeležilo se ga je približno 150 pohodnikov. Po prireditvi je sledilo še pri­jetno tovariško druženje v koči LD Otavnik. A. J. Foto: Bojan Jeram Prevoje v Zgornjem Tuhinju: Že štirinajstič so zadnjo decembrsko nedeljo pri spomeniku na Prevojah v Zgornjem Tuhinju počastili spomin na 192 padlih borcev NOV, na parti­zanskega zdravnika dr. Petra Držaja in vodjo ameriške misije pri IV. opera­tivni coni, kapetana Charlesa Fisherja. Tradicionalne spominske prireditve, ki sta jo pripravili občinska organizacije ZZB za vrednote NOB Kamnik in krajevna organizacija ZZB za vrednote NOB Tuhinj, se je udeležilo veliko krajanov iz Tuhinjske doline in članov veteranskih organizacij iz kamniške in komendske občine. Med udeleženci so bili tudi Marjan Šarec, župan občine Kamnik, Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki je bil tudi slavnostni govornik, veleposlanik ZDA v Sloveniji Brent Hartley, poslanec Matej Tonin in številni drugi. Po položitvi skupnega venca k spomeniku padlim je udeležence slove­snosti najprej pozdravil župan Marjan Šarec, nato pa je spregovoril ameriški veleposlanik Brent Hartley, ki je poudaril pomen partizanskega boja in so­delovanja z zavezniškimi vojaki, med katerimi so bili tudi njegovi sorodniki, za zmago nad nacističnim okupatorjem. Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, je v svojem nagovoru najprej na kratko ori­sal zgodovinske dogodke pred več kot sedmimi desetletji v Tuhinjski dolini pod partizansko Menino planino in se dotaknil aktualnega dogajanja. Po-leg častne enote Slovenske vojske je na slovesnosti sodelovala partizan­ska enota Kulturno-zgodovinskega društva Triglav, katere najmlajša članica Mina je v kulturnem programu, ki ga je občuteno povezovala Barbara Božič, tudi recitirala. Z bojnimi pesmimi so nastopili pevci Moškega pevskega zbo­ra Solidarnost iz Kamnika. Besedilo in foto: Franc Svetelj Celje: Združenje borcev za vrednote NOB in Društvo pohodnikov Stari pisker Celje sta organizirala dve prireditvi v spomin na 71. obletnico osvoboditve poli­tičnih zapornikov Starega piskra, ko je šest aktivistov Osvobodilne fronte celjskega okrožja v noči s 14. na 15. december 1944 izvedlo drzno akcijo v Celju, trdnjavi nemškega okupatorja na Štajerskem, in iz zaporov rešilo prib­ližno 300 zapornikov kot talcev, ki so bili namenjeni streljanju. Na spominski akademiji, ki so jo pripravili 11. decembra lani pred polno veliko dvorano Narodnega doma v Celju, je bil slavnostni govornik dr. Mar­jan Žnidarič, zgodovinar in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB iz Maribora. Opisal je vzroke in posledice osvoboditve zapornikov ter pozi-tivne odmeve akcije v okupirani domovini. O akciji je bil posnet tudi film Stari pisker, ki ga z velikim zadovoljstvom prikazujemo šolski mladini v Celju. V kulturnem programu so nastopili učen­ci in učenke Osnovne šole Lava, pevke in pevci Pevskega društva upokojencev Celje, zborovodja Milan Kasesnik in pevci Okteta 9 z vodjem Gregorjem Delejo, ki so zape­li nekaj pesmi s svoje zgoščenke Svoboda. Prireditev je povezovala Marijana Kolenko, dolgoletna voditeljica te prireditve, pred njo pa smo delegacije položile cvetje in svečke na dvorišču Starega piskra, kjer so streljali talce. Dan pozneje, v soboto, 12. decembra, pa smo v organizaciji Društva pohodnikov Stari pisker uspešno izvedli pohod po poti osvo­boditeljev od Celja do Šmartnega v Rožni dolini. Udeležilo se ga je več kot 200 pohodnikov, ki so na sklepni prireditvi na dvorišču Osnovne šole v Šmartnem z navdušenjem poslušali edinega še živečega udeleženca osvoboditve Ivana Grobelnika. Ta je spregovoril tudi o svojem odhodu v partizane, v Zidanškovo brigado. Udeleženci akademije in pohoda smo se s ponosom in besedami zahvale spominjali odmevne akcije mladih aktivistov OF v letu 1944 in se tudi s tem poklonili spominu na leto 1945, na veliko zmago nad nacifašizmom pred 70 leti in s tem na položitev temeljnega kamna za današnjo svobodno Republiko Slovenijo. Marijan Petan Hrastnik, Kočevska Reka: 5. novembra lani je povsem poln avtobus članic in članov Združenja borcev za vrednote NOB Hrastnik obiskal Kočevsko Reko in okolico. Ob prihodu nas je sprejel Franci -Frenk Šega, predsednik ZB NOB Kočevska Reka, ki nas je 26 december 2015 tudi popeljal po tem območju. Ogledali smo si film o nekdaj zaprtem ob­močju Gotenice, Kinološki vzrejni center RS z demonstracijo psov vodnikov in njihovih trenerjev, obiskali smo Spominski park osamosvojitve. Globoko v spominu pa nam bosta ostala ogled Taborske stene in pripoved tovariša Frenka o dogodku, ki se je tukaj zgodil 24. julija leta 1942. Tovarišu Frenku se zahvaljujemo za čudovit dan, ki smo ga preživeli v tem delu Slovenije, in za njegovo zanimivo vodstvo, ponos, pokončnost in odkrito besedo. Ljubica Oberčkal Medvode: Tako kot v prejšnjih letih je tudi v sredo, 30 decembra lani, ob 16. uri orga­nizacija ZB za vrednote NOB Medvode pripravila spominsko slovesnost v opuščeni gramozni jami na Svetjah, v kateri je nemški nacistični okupator na silvestrovo leta 1943 sadistično postrelil 25 talcev. Minilo je že 72 let od tega tragičnega dogodka, ko človek po toliko letih težko sprejme dejstvo, da je le človek lahko tako krvoločna zver, kot so to bili zločinski nemški tujci v času druge svetovne vojne pri nas. Ti so si pri nas, v naši slovenski deželi, dovolili pobijati ljudi v tuji deželi. A žal se je to zgodilo na dan, ko si normalni ljudje sežemo v roke, si želimo zdravja, ljubezni in v tistem času nedvomno tudi miru in končanja vojne. Talci so bili ljudje iz različnih krajev Slovenije in zamejstva, zaporniki, pripeljani iz Begunj, ki so tukaj v Medvodah dobili strel v glavo. O tem je na spominski slovesnosti spregovoril Matevž Barle, sekretar Združenja ZB za vrednote NOB Medvode. Vreme je omogočilo številno udeležbo na slove­snosti. Za kulturni program so poskrbeli recitatorja iz KUD Pirniče in KUD Medvode, Orkester godbe na pihala ter Lovski pevski zbor, oba iz Medvod. Vladimir Bertoncelj Foto: Matevž Jekler Radomlje: V soboto, 9. januarja 2016, se je ob spomeniku NOB v Rudniku pri Ra­domljah zbralo veliko število krajanov, pripadnikov veteranskih organizacij s prapori in občinskih vodstev iz kamniške in domžalske občine na tradici­onalni slovesnosti v počastitev spomina na 6. januar 1945, ko je na pragu svobode pod streli nemškega okupatorja padlo 30 borcev NOB. Spomin na te dogodke so prišli obudit tudi člani Kulturno-zgodovinskega društva Tri­glav in častna enota območnega združenja slovenskih častnikov Domžale. Poseben pozdrav so udeleženci namenili domačinu, 91-letnemu Vinku Že­bovcu, nekdanjemu borcu Šlandrove brigade in dolgoletnemu praporščaku, imena njegovih dveh padlih bratov so tudi napisana na spomeniku. Ker je organizacija prireditve kot vsako drugo leto tokrat pripadla kam­niški občini in Zvezi borcev za vrednote NOB Kamnik, je bil slavnostni go­vornik Igor Žavbi, podžupan občine Kamnik. Orisal je zgodovino tragičnih dogodkov v rudniških bunkerjih pred 71 leti in postavitev leta 1960 ter lansko obnovo spomenika NOB. Spomnil je tudi na boj za osamosvojitev Slovenije pred 25 leti. V programu, ki ga je vodila Barbara Božič, so učenci Osnovne šole Marije Vere z Duplice s pesmijo in recitacijo predstavili svoj pogled na naše boje za svobodo in preživetje. Splet partizanskih pesmi pa so dodali pevci moškega pevskega zbora Solidarnost iz Kamnika, ki so ga končali kot vedno, z znano Mihelčičevo Domovina naša je svobodna… Besedilo in foto: Franc Svetelj Ruše: Lani 23. decembra je Gimnazija in srednja kemijska šola iz Ruš na letnem prizorišču pripravila proslavo ob dnevu samostojnosti. Eno izmed številnih, vendar posebno, predvsem zato, ker je vsem sodelujočim uspelo pripraviti praznik pravega domoljubja; pa tudi zato, ker je bila prireditev srednješol­ska. Prav mladim domoljubne vzgoje hudo primanjkuje. Ravnatelj Marjan Kukovič je ob 25. obletnici plebiscitarne odločitve za sa­mostojno državo poudaril pogum in samozavest, ki smo jo Slovenci izkazo­vali skozi vso zgodovino: od kmečkih uporov, Maistrove vojske, slovenskih partizanov do odločilne skupne volje, da vzamemo svojo usodo v svoje roke in svobodno Slovenijo ubranimo tudi z orožjem. Na proslavi, ki jo je vsebinsko pripravila profesorica slovenščine Met­ka Volmajer, pri organizaciji pa ji je pomagal pomočnik ravnatelja Samo Robič, so mlade navdušili pevci Pevskega zbora Slave Klavora iz Maribora pod vodstvom profesorja Sama Podbrežnika. Slava Klavora je bila 20-letno dekle in je, kot je v nagovoru poudaril ravnatelj, poosebljala junaški upor proti okupatorju in njegovemu poskusu izbrisati Slovenijo z zemljevida in iz zgodovine. Mlada upornika sta bila tudi Bojan Ilich, ki je tri dni po Hitlerje­vem obisku Maribora zažgal nemške avtomobila v Volkmerjevem prehodu; in seveda Kajuh, pesnik upora in maturant mariborske gimnazije. Prav mla­di so dojeli usodnost tistega časa. In njihovi nasledniki so z navdušenjem pritegnili pesmi o legendarnem komandantu slovenske vojske Stanetu in 14. diviziji. Dijaki so zavzeto spremljali tudi recitacije sošolcev Mihaele Hajšek, Roka Beguša, Brine Jakopič, s harmoniko pa je prireditev popestril še dijak Ivo Godina. Saša Jankovič Sveta Ana nad Ložem: V sredo, 13. januarja 2016, smo pri Sveti Ani nad Ložem izkazali čast in spo­štovanje padlim in ubitim borcem Notranjskega odreda NOV in POS, ki so na pragu svobode in osvoboditve domovine izpod nacističnega jarma da­rovali svoje življenje. 13. januarja leta 1945 so namreč domobranci 47. čete Rupnikovega bataljona napadli speče borce prve in tretje čete Notranjskega odreda. V boju je padlo 16 borcev in domačin Žnidaršič. 16 borcev pa so do­mobranci ujeli in jih odpeljali v Cerknico, kjer so naslednji dan dva ustrelili, preostale pa predali Nemcem. Slavnostni govornik na letošnji prireditvi je bil zgodovinar dr. Martin Premk, v kulturnem programu pa so sodelovali: Ženski pevski zbor Jasna, Tone Šepec, Magda Mlakar in Pihalni orkester Ko­vinoplastika Lož. Svojevrsten opis napadov na čete Notranjskega odreda na Glini 3. janu­arja in pri Sveti Ani je bahavo opisal nekdanji poveljnik enote iz 47. čete 2. udarnega – Rupnikovega – bataljona Slowenische Landeswehr – Slo­venskega domobranstva, kar vzbuja zlasti pri mlajši generaciji dvome in zmedo. Rupnikov udarni bataljon je bila tedaj formacija pod neposrednim vodstvom SS-višjega skupinskega vodje in generala policije Erwina Roes­senerja, sicer komandanta 18. nemškega vojnega okrožja. Akcije na Glino in Sveto Ano je opisal mag. Ivan Korošec v knjigi Moja dolina. Omenja, da so bile akcije izvedene kot odgovor na ponujeni amnestiji vlade NKOJ Tito -Šubašić 15. septembra 1944 in 15. januarja 1945. Amnestiji sta podprla predsednik londonske vlade Winston Churchill in jugoslovanski kralj Peter II. v Londonu. Ponujeno roko sprave so odbili tudi z vrsto akcij za uničenje NOG in za učvrstitev nacistične genocidne politike nad slo­venskim narodom. V okviru tega so začeli čiščenje moštva v vseh enotah Slovenskega domobranstva, uvedli so obvezne tečaje nemškega jezika za vse uradništvo in nemško korespondenco v vseh domobranskih enotah. Iz učnih načrtov so odstranili vse, kar je obravnavalo novejšo zgodovi­no Slovencev, iz slovenščine pa dela pisateljev in pesnikov z domoljub­no vsebino, npr. Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, Gregorčičevo Soči, dela pisatelja Franceta Bevka idr. Dogovarjali so se celo za vključitev Provinz Laibach – Ljubljanske pokrajine v Paveličevo Nezavisno državo Hrvaško. S silovito zagnanostjo pa so se lotili čistke prebivalcev, ki so podpirali OF in bili njeni člani, najprej v tistih krajih, kjer so imeli stalno kontrolo, nato pa z vdori in obračunavanjem s prebivalstvom na osvobo­jenem ozemlju. V ta namen so organizirali okrajne in občinske narodno­stne odseke pri upravnih enotah za obveščevalno službo, to je terensko obveščevalno službo (TOS). Omenjeni akciji sta zelo odmevali v domobranskih vrstah. Generalni in­špektor Slowenische Landeswehr – Slovenskega domobranstva, general Ru­pnik, je domobrance 47. čete obiskal 15. januarja na Rakeku, jih pohvalil in nagradil s cigaretami. Poveljujoči višji skupinski vodja SS in general polici­je Erwin Roessener pa je dal še posebno pohvalo, prebrano v vseh enotah slovenskega domobranstva, ter jih več odlikoval in povišal v višji čin. Med odlikovanimi je bil tudi poveljnik Ivan Korošec za akcijo na Glini, kjer so pobili sedem partizanskih borcev in prignali kolono 16 ujetih partizanov v Cerknico. Partizani so morali korakati v dvojni vrsti s harmonikarjem in partizanko na čelu. Vse akcije so domobranci imeli za domoljubna dejanja, čeprav je šlo samo za del slovenskega okupiranega ozemlja – žal pod komando SS. Hodili so mimo Križne jame, ki je bila upodobljena na domobranski znamki z napisom: Ljubljanska pokrajina – Provinz Laibach in z nominalo 5 centezimov. Tone Avsec Foto: Danijel Divjak 28 december 2015 Štorje pri Sežani: V osrednji dvorani v Štorjah pri Sežani je 17. januarja potekala spominska slovesnost v spomin na 15-letnega partizana Kosovelove brigade Marjana Štoka, doma iz Proseka, ki so ga nemški okupatorji januarja 1944 ujeli v bližini Štorij, ga vso noč mučili in zasliševali, nato pa zjutraj obesili na drog ob glavni cesti. Domačine so nagnali gledat mrtvega partizana v opomin, kaj se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval s partizani. Komemoracija poteka vsako leto in je postala tradicionalna oblika srečevanja slovenskih in zamej­skih rodoljubov, ki skupaj sestavijo kulturni program. Prireditelji slovesnosti so bili Sekcija Vsedržavnega združenja partizanov Italije (VZPI -ANPI) Pro­sek -Kontovel, Krajevna skupnost Štorje, Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Štorje in Vrhe ter Občinski odbor Zveze borcev za vrednote NOB Sežana. Številne udeležence sta pozdravila podžupanja občine Sežana in podpredsednica ZZB NOB dr. Ljubica Jelušič in predsednik občinskega od­bora ZB NOB Sežana Bojan Pahor. Slavnostna govornica je bila Barbara Fer­luga, podstarosta oziroma podpredsednica tabornikov rodu Modrega vala iz Trsta in Gorice. Zbrane je navdušila s svojim optimizmom, energijo in zavezo vrednotam, ki so združevale partizane in prebivalce Primorske v boju proti fašizmu in nacizmu. Med udeleženci sta bili podpredsednica VZPI -ANPI Stanka Hrovatin in predsednica Krajevne skupnosti Štorje Ivica Podgoršek. V kulturnem sporedu so nastopili: domači sekstet Štorski kosi in recitator Bojan Podgoršek, ki je prebral svojo pesem Nema pripoved, zamejski soor­ganizatorji pa so nastopili z Ženskim pevskim zborom Prosek, Moškim pev­skim zborom Vasilij Mirk in proseško godbo na pihala. Delegacije so položile vence k spomeniku padlim in talcem iz Štorij ter k spomeniku Marjanu Štoki. Na koncu prireditve je iz grl vseh udeležencev zahrumela primorska himna Vstajenje Primorske. Foto: Henrik Sturman, Primorski dnevnik Tisje: Na dan pred božičem so na Tisju nad Litijo počastili spomin na obletnico bojev 2. štajerskega bataljona in legendarnih borcev Franca Rozmana -Sta­neta, Dušana Kvedra -Tomaža in Petra Stanteta -Skale z vojaki nemške oku­patorske vojske. Ti so se na božični večer leta 1941 spopadli z okupatorji in jim prizadejali velike izgube. Prireditve, ki jo tradicionalno pripravlja ZZB za vrednote NOB Litija Šmartno, se je tudi tokrat udeležilo veliko ljudi, v kulturnem programu so nastopili člani Partizanskega pevskega zbora in re­citator Zlatko Zavrl, slavnostni govornik pa je bil podpolkovnik Franc Kalič, poveljnik 10. pehotnega polka SV. Slovesnosti se je udeležil tudi edini še živeči borec te bitke, Ivan Benedik - Matiček. Foto: Breda Bizilj Promocija Slovenije Med novoletnimi prazniki so nas navdu­ševali naši smučarski skakalci. Če sem natančen, posebno sta blestela brata Prevc. Verjetno ni državljana, ki ne bi bil ponosen na doseženi rezultat. Pa še nekaj me je osebno najbolj navduševa­lo: imata Elanove smuči. Na zmagoval­nih stopničkah so kraljevale elanovke. Zame izjemni in nepopisno lepi občutki. Na čeladi napis Gorenje in seveda napi­si tudi drugih prestižnih slovenskih bla­govnih znamk. Kako sem se pred časom vedno veselil tudi uspehov Tine Maze! Po drugi strani pa sem bil neizmerno žalosten, ko je naša odlična slovenska smučarka smučala s švicarskimi smuč­mi. Seveda so mi razlogi za to popolno­ma jasni, vendar tako pač razmišljam. Nostalgija za svetovno znanimi sloven­skimi izgubljenimi podjetji je v meni velika. Zaradi prostorske omejenosti jih seveda ne morem naštevati. Želim pa opozoriti slovenske ljudi, kaj vse zmore­mo in znamo, pa brez hvalisanja in ba­havosti, da se razumemo. Hkrati pa ne moremo mimo tistih, ki jim je uspelo ves dolgoletni trud, velik ugled, znanje, ki se je desetletja uspešno nabiralo in gradi­lo, v tako kratkem času po osamosvojitvi Slovenije popolnoma izničiti, tudi uničiti in pokrasti. Oh, kako sem tako naiven, da tega ne razumem in ne morem dojeti! Zato je razočaranje Slovencev neizmer­no. Patriotizem sta pokopala korupcija in pohlep po denarju in oblasti. Ugled pa ne nazadnje prinašajo tudi nekateri poli­tiki.Vmislih imam dva finančna ministra, ki sta bila deležna priznanja na evropski ravni, pokojni dr. Bajuk in dr. Mramor. Zunaj meja Slovenije nam glede pro­mocije dobro kaže. Veliko teže nam gre na domačem političnem področju. Neki kvazi »domoljubi« so poskušali zažga­ti knjigo o nekdanjem predsedniku RS Milanu Kučanu, ki jo je napisal priznani zgodovinar dr. Božo Repe. Takšna gnus­na dejanja nam zagotovo niso v ponos. Zagotovo bomo na tretjem programu nacionalne televizije spet gledali re­dne nadaljevanke iz Državnega zbora. Izredne seje, za katere bodo predloge vlagali poslanci SDS in NSi, se bodo vrstile iz dneva v dan kot po tekočem traku. Polpretekla zgodovina bo spet dobila svoje mesto, čas in prostor. Znani nakladači in demagogi bodo spet prišli na svoj račun, pa tudi kakšen minister bo interpeliran. Nekaj je pač treba po­četi, po navadi in največkrat tisto, kar pač znajo in za kar so usposobljeni. Ali imajo od tega država in ljudje kakšno korist, pa jim je figo mar. Ko sem članek naslovil o promociji Slo­venije, sem imel v mislih tudi promo­viranje nekdanjega predsednika RS dr. Danila Türka ob kandidaturi za gene­ralnega sekretarja Združenih narodov. Vsekakor izjemna funkcija v svetovnem merilu,za Slovenijo še kako pomembna. Resnično bedno gonjo proti njemu, ki jo vodita stranki SDS in NSi, združeni kot vedno, je vredna vse obsodbe. Iz nafta­lina bodo vlekli drugorazredno temo o Hudi jami, podpirati domače izdajalce pa je prvorazredna sramota, očitali mu bodo odlikovanje na predlog veteran­skega združenja Sever pokojnemu To­mažu Ertlu in še na kupe druge nesna­ge. Če me spomin ne vara, je nekdanji predsednik tudi član društva generala Rudolfa Maistra. Bojim se, da se zaradi tega ne bi lotili celo Maistrovih borcev. Srečko Križanec, Štore Na Bledu ringaraja, čez njive pa ograja Na svetu ni lepšega kraja, ah, daleč je, daleč ograja! Nič nimam proti športno in promocijsko naravnanemu veselju na Bledu. Skoraj šest tisoč ljudi si je seglo v roke za nekaj dobrega. Sklenili so člo­veški, s pozitivno energijo izpolnjen ob­jem okrog našega bisera. In cilj? Kajpak, začinjen precej (veliko)slovensko: vpis v Guinnessovo knjigo rekordov! In glej, glej! Ob naših olimpijcih je bil (kot obi­čajno) komaj opazno prisoten skromen, naiven in preprost človek iz ljudstva – predsednik naše države. Niti z besedico pa ni bil omenjen neki drugačni slovenski »objem«. Tam daleč nekje, na mejah slovenske domovine, se na 150 kilometrih razteza čudna napra­va, ki ji (po prvem ministru tudi drugi ministranti) rečejo tehnična ovira. Na njenih ošiljenih žiletkah so se že pore­zale ali umrle nemočne živali, ob njeni grozljivi prisotnosti in simbolični pred­stavnosti pa poštenega človeka spre­letava srh. In samo po sebi se postavlja tudi vprašanje iz mišnice: bo tudi ta »ograja« vpisana v Guinnessovo knjigo? Več kot šest tisoč ljudi je podpisalo zah­tevo, da se bodeča žica odstrani. Ne vem, ali so med podpisanimi tudi naši olimpij­ci, gotovo pa ni predsednika države. On je namreč vrhovni poveljnik Slovenske vojske, ki nam z bodečo »žico svobode« ograjuje domovino. Domnevno po nare­ku Bruslja oziroma Nata. Je na pomolu kakšna nova »mramorjanska« nagrada? Res, primerjava obeh dogajanj se konča nenavadno: na Bledu ringaraja, čez nji­ve pa ograja! Se prefinjena demagogi­ja oblastnikov že (uspešno?) preveša v odkrito ignoranco in zavajanje? Radivoj Pahor, Renče Poreferendumsko razmišljanje Od referenduma je minilo že kar ne­kaj časa, pa se marsikdo med nami še vedno sprašuje, v katerem stoletju ži­vimo in kakšna je to demokracija, ko je mogoče glasovati proti ljubezni in enakopravnosti vseh ljudi. Predlagatelji tega absurda so naši politični desničar­ji, leva stran politike pa se je spet zelo medlo odzvala na to kršitev človekovih pravic. Ampak to je na žalost stvarnost današnje slovenske politike, ki ni zmo­žna treznega premisleka in odgovorne­ga odločanja, in zato tako kočljive za­deve, kot so človekove pravice manjšin, prepušča v presojo ljudstvu namesto strokovnjakom. Predvsem pa je obsojanja vredna slo­venska Katoliška cerkev s škofom Zo­retom na čelu, ki je duhovnike pozval, naj s cerkvenih prižnic vernike prepri­čajo h glasovanju proti. Kot slišim, je šlo tudi tako daleč, da so ljudem grozili, da bodo storili smrtni greh, če se od­ločijo drugače. Vrh Cerkve, ki naj bi te­meljila na božji zapovedi o ljubezni do bližnjega, se je odločil, da bo nastopil proti tej ljubezni do sočloveka le zato, ker nekdo občuti ljubezen do človeka »napačnega« spola. Pri svojih 93 letih se spominjam svojih mladih let, ko so nas pri pouku učili, da je Jezus pozival ljudi: »Ljubite se med seboj!« Po začet­ku pontifikata zdajšnjega papeža Fran­čiška smo pričakovali, da se bo Katoli­ška cerkev spremenila, saj se je papež zavzel za vrnitev k temeljem krščanske vere, obsodil je bogastvo in samopaš­nost cerkvenih veljakov, izrazil je ra­zumevanje za različnost ljudi. Zato je razočaranje še toliko večje. Žalostno je, da po referendumu tako med nami živijo drugorazredni drža­vljani in drugorazredni otroci. In zakaj? Nikomur ne bi bilo nič odvzeto, nihče ne bi bil za nič prikrajšan, le nekaj naših sodržavljanov bi dobilo vse tiste pravi­ce, ki jih mi drugi uživamo že ves čas. Sprašujem se, zakaj so otroci gospoda Primca več vredni kot otroci, ki že živijo v istospolnih družinah. Ali se bo gospod Primc, ko mu bo to politično koristilo, spravil še na enostarševske družine, saj tudi v teh družinah otroci ne živijo sku­paj z mamo in očetom? Pri mojih letih se še spominjam, kako zaničevani so bili nezakonski otroci tako od družbe kot predvsem od Cerkve. Ali se vračamo v tiste mračnjaške čase? Rezultat vsega skupaj je spodbujanje nesoglasja in nerazumevanja med ljud­mi, kar je zelo slaba popotnica za našo družbo ob začetku novega leta. Ivan Urbančič, Mirna Vrednote Živimo v času propada vrednot, v kate­rih smo rasli, zrasli in se razvili. Propada tistih vrednot, v katere smo živo verjeli in bili pripravljeni zanje veliko žrtvovati, tudi življenje. Veteranov v naših vrstah je vsakdan manj,z njimi pa ugašajo tudi njihove vrednote. Tiste vrednote, ki so zaznamovale tisti čas in jasno zarisale razliko med domovino, bojem za njeno svobodo in razčlovečenjem, h kateremu sta silila fašizem in nacizem ob pomoči zapriseženih domačih izdajalcev. Vred­note, za katere so umrli borci Pohorske­ga bataljona, v katere so verjeli naši tal­ci, vrednote, kot je bolnica Franja. Vred­note povojne zagnanosti v obnovo do tal porušene domovine. Vrednote neuk­lonljivosti in privrženosti, zaradi katerih so nam zavidali tako na vzhodu kot na zahodu in nam hkrati kazali svoje spo­štovanje. Vrednote v blagovnih znam­kah, s katerimi smo osvajali svet in ki so druga za drugo klonile pod škornjem novodobnih pohlepnežev. Vrednote, ki so bile trn v peti hegemonizmu v obeh blokih takratne hladne vojne in ki jih je bilo treba uničiti,odstraniti,zaznamova­ti, inkriminirati, lustrirati. Ko smo se jim odrekli, je tekla kri. Pov­sod po Balkanu. In na površje so prišle druge vrednote. Te, ki veljajo danes, so 30 december 2015 plod sprevrženosti in nizkotnosti tistih, ki bi jim morali najbolj zaupati; tistih, ki so nepošteno razgrabili in uničili vse, kar smo ustvarili. Nekoč vrednote naše mladosti, kot so poštenje, tovarištvo, odgovornost, spoštovanje dela, ustvar­janja, so zdaj zaničevane, nekatere celo z zakonom prepovedane. Grešniki na najvišjih položajih v politiki in upravi se požvižgajo na poštenje, odklanjajo vsakršno odgovornost za svoje počet­jd. Spisali in sprejeli so takšne zakone, ki so jim tudi omogočili vsakršne go­ljufije, korupcijo in bogatenje. Živijo v svojem svetu, ki je svetlobna leta da­leč. Dejansko ne čutijo odgovornosti za nečednosti, ki jih vsakodnevno počnejo, in so globoko užaljeni, ko jim predstavi­jo dokaze njihovega nepoštenja. Za svet zunaj njih jim ni mar. Le tako tudi lahko razumemo lahkot­nost Bavčarja, ki je z nepremišljenimi potezami uničil celotno primorsko go­spodarstvo in spravil ob kruh številne družine. Le tako lahko razumemo pre­senečenje in sprenevedanje Mramorja, ko je denar odvzel študentom, da si je lahko napolnil svoj žep. Lahko razume­mo predsednika, ki je do konca verjel propadlemu gradbenemu baronu. Koli­ko je on dobil, si lahko samo predsta­vljamo, če je njegova tajnica dobila vilo in sanjsko posojilo! Vpogled v dejansko stanje pa banka lahko tudi pred sodni­ki skrije pod plašč varovanja osebnih podatkov. Lahko verjamemo sodnikom, da oprostijo očitno korupcijo, ki so jo obsodili v sosednji Avstriji in so to isto korupcijo obsodili v daljni Finski. Lahko verjamemo sodnikom, da raje pustijo primer zastaranju, kot da bi se zamerili. Vse to bo narod plačal. Iz svojih žepov. Zato ne smemo dovoliti, da bi vredno­te naše mladosti šle v pozabo. Zanje se moramo bojevati in jih znova uvesti. Kot je napisal Kajuh: »Veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti«! Zoran Markuža, Ankaran Domoljubi in voluharji* Nedavno me je v tujini tujec, sicer prija­telj mojega sorodnika, spraševal, kaj se dogaja v Sloveniji. Najbolj me je prese­netilo to, da ve o naši državi več kot jaz. Vedno sem bil vdan domoljub in mo­ram priznati, da me je danes sram. Ko smo praznovali obletnico osamo­svojitve, sem ugotovil, da si ne znam odgovoriti na številna vprašanja: total­na razprodaja državnega premoženja in suverenosti, predsednika vlade in države se ne zmenita za zasužnjevanje naroda; pravna država (kaj je že to?) pa deluje po »banana« standardih. Pa ko­liko lepih besed smo slišali v številnih govorih, katerih pomen se v hipu izgubi v vetru! Gospodje, ki so dobro poskrbe­li zase, nam zdaj sadijo umetne rože, ki vse bolj smrdijo. Pravijo, da imamo parlamentarno de­mokracijo: štiri leta imajo prav eni, šti­ri leta drugi. Rezultati so enaki, država pa vsak dan bolj tone v pogubo. Najbolj odgovorni skrbno ščitijo plenilce bank in državnega premoženja. Očitno se je v parlamentu priboril zakon, ki elitam omogoča zakonito plenjenje. Čeprav se ve, kdo in kaj je »plemenito« škodoval domovini, se volivci ne naučimo ničesar. Na volitvah jim dajemo glasove podpo­re, potem pa tarnamo in preklinjamo iz­voljene. Če se v tem, kar pišem, motim, mi naj, prosim, nekdo pojasni, ali so tis-ti, ki so plen izropane države spravili v tujino – domoljubi! Pri državnem kriminalu nas preganjajo celo bratski sosedje Hrvati, s katerimi izgubljamo sodne spore na vsej fron­ti. Kot domoljuba me je pošteno sram, čeprav sem osebno kriv le toliko, da sem naše izvoljence podprl na volitvah. In kaj sem odgovoril tujcu, ki pozna Slovenijo kot vse manj ugledno drža­vo? Glede na to, da pozna našo državo, o kateri pišejo tudi mediji in jo ozna­čujejo, da se nagiba k nacifašizmu, sem mu odgovoril, da gre za brezves­tno kliko potomcev poražencev v drugi svetovni vojni. Tisti, ki bi morali stvari urediti, pa se obnašajo kot zdravniki, ki brez odgovornosti pišejo napačne diagnoze. In gospodje: brez nacionalnega pono­sa tudi titule, ki si jih pišete pred svo­ja imena, kot so dr., mag., ing., prof. in podobno, zvenijo vse prej kot pozitivno. Država pa ne najde in ne najde rešitve. Seveda je nikoli ne bo našla, saj jo išče na napačnem mestu. Jože Bračun, Artiče *Voluharji so živalce, ki jih ne vidiš, delajo pa ve­liko škodo. Če ne veš, bilo je nekoč … Italijanska vojaška oblast je že v letih 1940–1941 s posebnimi pozivi klicala k orožju primorske fante in može, pred tem jih je pošiljala tudi v Abesinijo, za »laško« zmago. Med drugo svetovno vojno sta tako italijanska kot nemška okupacijska vojska izkoristili mile zime za lov na partizane in aktiviste OF na terenu. Požigali so slovenske vasi, jih obstreljevali s topovi, pobijali in zapi­rali ljudi, vas Dražgoše je najbolj znana. Le kdo si v tako hudih razmerah ne bi želel miru, a svoboda je bila izbojeva­na šele čez dolga dolga leta! Po Itali­ji je bila poražena tudi Hitlerjeva sol­dateska, vztrajali so le še Japonska ter številni nekdanji fašistični in nacistični pomagači in skrivači po jugoslovanskih in slovenskih gozdovih, ki so se boje­vali proti komaj nastali jugoslovanski državi. Veliko je o tem in o delovanju sovraž­ne emigracije iz tujine, ki je želela pre­obrat v novi Jugoslaviji ter prikriti svoja nečedna dejanja med vojno v Jugosla­viji in Sloveniji, opisanega v knjigah. O tistih, ki so se bojevali proti novi državi Jugoslaviji, pa je mogoče prebrati tudi v knjigi dr. Martina Premka Matjaževa vojska. Vsakdo, ki ga to zanima, ima na voljo dovolj gradiva. Janko Mlakar, Tolmin Ne mara Cerkev pričevanja zgodovine: gozdovi širni, zlati dvorci, dragotine, opoj denarja, čar bogatih zapuščin – vse je vrelec grešnih podkupnin! Le Cerkev ve, zakaj parola večna »Daj in dam« tako ljudem je všečna, da nikoli in nikdar ne mine ... Edo Tomc, Radovljica Zgodbe o Dobrijah in Dobrčanih Nabernikovi, po domače Blatnikovi Dobrije so manjša vasica ob reki Meži nizvodno od Raven na Ko­roškem. Nekdaj gručasta vasica je danes vaška skupnost, ki gnezdi med Sveto Nežo - Koroškim Selovcem, Brdinjami in Tolstim Vrhom. // PIŠE IN FOTO: Miroslav Paškvan // T ukaj je spomenik častniku Franju Malgaju, saj je tu kraj njegove tragične smrti. Skozi čas se podo­ba kraja spreminja, a ostajajo spomini ljudi, ki so morali nekdaj zapustiti do-move, prvič takoj po prihodu Nemcev v Mežiško dolino, drugič pred koncem vojne, ko je ranjena zver še bolj grizla … V zgodbah sem zapisal pripovedova­nja še zadnjih živečih ljudi iz teh časov, saj se generacija, ki je najbolj čutila gro­zodejstva vojne, poslavlja. Domačija pri Blatniku Na hišni številki Dobrije 1 je dom Jože­ta Nabernika, ki ga kličejo Pepi, doma­čija ima domače ime Pri Blatniku, saj naj bi se eni od prejšnjih lastnikov pisali Blatnik. Oče Jože Nabernik je prišel s Šentpri­moža nad Muto in si z ženo Emo ustva­ril dom. Imela sta osem otrok. Bil je Malgajev borec, borec za severno mejo, kmetijo je podpirala gostilna. Leta 1941 ob prihodu Nemcev so se umakni­li v hrib k sosedu Spodnjemu Lečniku. Spomnijo se, kako so jugoslovanski vo­jaki v obupu razstrelili železniška mo­stova pri kinodvorani in pri Pandelu. Sorodnica je bila poročena z znanim partizanom Šarhom na Pohorju, sestra pa je skupaj s sosedo Erno Štraser odšla v partizane. Strica so že imeli v tabo­rišču v Dachauu, vedeli so, da so pod budnim očesom Nemcev. In res, Nemci so prišli 2. decembra leta 1944 s tovor­njaki in naložili vso družino – najmlajši otrok je bil star šest let, dovolili so jim vzeti s seboj samo nujna oblačila. Odpe­ljali so jih v dravograjske zapore, od tam pa z vlakom v Beljak, kjer so v barakar­skem naselju preživeli tri tedne. Potem so jih odpeljali na Bavarsko, v mesto Alttoeting, ki je bilo središče za oskrbo nemških ranjencev s fronte. Nastanjeni so bili v kloštru, vsi sposobni za delo so morali delati: oče je postal komunalni delavec, mama je pomagala v kuhinji, sestra v tekstilni tovarni, druga sestra pa je bila dodeljena nemški družini za pomoč v gospodinjstvu. Tukaj so sre­čali kar precej ljudi iz bližnjih domačih krajev: Črnjanov, družino Zdovčevih iz Kotelj ... Oče je pomagal družini tako, da je pobiral konjski gnoj z ulic in ga vozil bližnjim kmetom, ti pa so mu dali nekaj hrane … Družina je tukaj ostala vse do konca vojne, do prihoda Američanov. Konec aprila leta 1945 so se podali domov: najprej z vlakom do Celovca, potem pa nekaj časa peš, pa spet z vlakom do Dravograda. Prespali so kar v čakalnici železniške postaje, drug dan so prišli do Beganta na Otiškem Vrhu in do sorod­nikov Pernat; mama se je skrivala z ot­roki v kleti. V okolici so še potekali srditi boji, tako da niso mogli v Mežiško doli­no. Sledil je umik v Pameče in čez nekaj dni, ko so se razmere umirile, končno domov. Dom pa je bil izropan, še ved­no je bilo tudi nevarno, saj so v okolici še potekali boji. Pojavljale so se različne vojaške skupine, ki so silile v Avstrijo. Pri znancih so našli svoji dve kra­vi, nekaj živil so jim podarili sosedi in začelo se je novo življenje, ki ni bilo brezskrbno, a bila je svoboda. Prišla je obvezna oddaja in še marsikaj hudega, a družina in z njo domačija sta zaživeli in preživeli do današnjih dni! S eptembra smo se v Ljubljani poslovili od Adolfa Strake, ki je umrl v svojem 91. letu. Komaj 17 let mu je bilo, ko so ga Nemci prisilno mobilizirali v nemško vojsko, in šele na ruski fronti se je izkazalo, da kot češki državljan sploh ne bi smel biti vpoklican. Njegov oče je bil namreč Čeh, in čeprav je živel v Sloveniji in so bili otroci rojeni tukaj, so imeli po očetu tudi češko državljanstvo. A med vračanjem iz Rusije je padel v ujetništvo ruskih partizanov, tukaj pa se je prijavil v enoto pretežno slovenskih ujetnikov, ki so sestavljali prvo enoto narodnoosvobodilne vojske, ustanovljeno v Sovjetski zvezi. S to enoto se je nato čez Ukrajino in Romunijo sku­paj z Rdečo armado vračal proti domovini. Sodeloval je pri osvobajanju Srbije, bojeval se je na sremski fronti in je kot tankist s svojo enoto po vrsti bojev sredi leta 1945 pri Sed­larjevem znova prišel na slovensko ozemlje. Po osvoboditvi je ostal v vrstah jugoslovanske armade, a je v temačnih časih okusil še štiri leta povojnih čistk in zaporov, kar pa ga ni zlomilo. Z ženo Pavlo, prav tako borko in taboriščnico, sta si končno ustvarila miren dom. Zaposlil se je v Litostroju in tam preži­vel vso aktivno delovno dobo do upokojitve. Ves čas pa je sodeloval v najrazličnejših hu­manitarnih projektih in v borčevski organizaciji predvsem za Bežigradom v Ljubljani. Kot tajnik Skupnosti borcev brigad in enot, ustanovljenih v ZSSR, ki je šele v 90. letih dobila svoj domicil v Celju, je neutrudno skrbel za korespondenco in organizacijo vsakoletnih srečanj v Sedlarjevem. Tone Vrhovnik Straka N a Žalah smo se 25. novembra poslovili od Florijane Rejc, rojene Špringer, borke Prešernove brigade. Rodila se je 23. januarja leta 1920 v Clevelandu v Ohiu v ZDA. V domo­vino se je s starši vrnila leta 1926 v Stražo pri Novem mestu. Leta 1940 je prišla v Ljubljano in se zaposlila v Pivovarni Union. Takoj se je vključila v delavsko gibanje in nato v or­ganiziran upor. S sodelavci so zbirali denar, sanitetne potreb­ščine in prenašali orožje za partizane. To delo je opravljala vse do aretacije 6. marca leta 1943. Odpeljali so jo v zapo­ re ljubljanskega sodišča, kjer je bila obsojena na dosmrtno ječo in nato pomiloščena na 15 let zapora. Po izreku sod-be so jo odpeljali v italijanske zapore, najprej v Koper, nato v Trst, Benetke in na koncu v Perugio. Iz Italije se je vrnila decembra leta 1943 in še isti dan odšla v Prešernovo brigado, kjer je bila dodeljena v 2. bataljon 3. čete. V bitkah na Gorenjskem (Stepnik v Selški dolini) so jo 28. aprila 1944 ujeli in jo odpeljali najprej v Be­gunje in nato v taborišče v Nemčiji, kjer je dočakala svobo­do. V domovino se je vrnila junija leta 1945. Čez težke ovire in skozi hude življenjske preizkušnje jo je življenje popeljalo do lepe in srečne starosti. Čeprav rojena v tujini, je s starši in sestro kmalu prišla v domovino, ki jo 32 december 2015 je spoštovala in zanjo veliko žrtvovala. Boj je ni strl, niso je strla ujetništva, iz katerih se je vrnila polna vneme in ener­gije, s katerima je nadaljevala življenjsko pot kot zavedna Slovenka. Nikoli ni gledala le nase, vedno je skrbela za dru­ge. Pomagala je, kjer je bilo treba, in sodelovala v številnih družbenopolitičnih organizacijah, predvsem v Rdečem križu in Zvezi borcev. Nikoli ni pozabila na družino in prijatelje, ki smo ji stali ob strani. Tudi zadnja leta, med njenim bivanjem v Domu starejših občanov Fužine, smo uživali v njeni na­lezljivi življenjski sili, včasih skriti za razposajeno pikrostjo. Jožefa Malus N ovembra smo se poslovili od Marjana Pogačnika, čla­na ZZB za vrednote NOB Pivka. Antón Marij Pogačnik se je rodil 21. februarja 1919 na Mišačah pri Kropi v obči­ni Radovljica. Po osnovni šoli v domačem kraju je odšel v srednjo meščansko šolo v Škofjo Loko in nato na trgovsko učiteljišče v Ljubljani. Po končanem šolanju je dobil mes­to administratorja v nadzorništvu proge na Gorenjskem. Ob nemški zasedbi Gorenjske je bil okupatorju sumljiv zaradi članstva v organizaciji Južni sokol. Aretirali so ga in konfini­rali v delovne enote nemškega rajha v Leipzigu. S pomočjo sestre Ivanke mu je uspelo pobegniti v partizane. V Prešer­novo brigado 9. korpusa je vstopil 28. decembra leta 1943. V propagandnem odseku je deloval kot dopisnik in informa­tor. Pozneje je bil imenovan za referenta za kulturo v Vojko­ vi brigadi. Aprila leta 1945 je šel z 9. korpusom proti Trstu, med osvobajanjem tega mes­ta pa je bil ranjen. 31. decem­bra 1945 je bil demobiliziran s činom kapitana. Za zasluge med NOB je dobil medaljo za hrabrost in red zaslug za na­rod tretje stopnje. Po nalogu direkcije za žele­ znice, ki je takrat imela sedež v Pivki, je postal komandant železniške linije za Primorsko in Istro. Ob delovnih obve­znostih je deloval tudi v raznih društvih. V Pivki si je leta 1949 ustvaril družino z Mirko Srebot s Kala. V zakonu sta se jima rodili hčeri Mirjam in Ksenija. Po končanem študi­ju ob delu na Višji upravno-pravni šoli v Ljubljani je postal vodja splošne službe pri Sekciji za vzdrževanje prog Postoj­na. Pred upokojitvijo je bil direktor Stanovanjskega sklada Jugoslovanskih železnic s sedežem v Postojni. Marjan Po­gačnik je bil izredno iskriv in dinamičen človek, zato je bil tudi nenehno vpet v družbeno in politično življenje našega kraja. Od leta 1946 je deloval v Zvezi borcev in bil tudi njen tajnik, bil je še v Zvezi rezervnih starešin, v SZDL, v Društvu upokojencev, v Sindikatu železnic in v drugih ljubiteljskih združenjih. Andrej Žele S redi novembra lani smo se na pokopališču Dol pri Hra­stniku družina ter najožji svojci in prijatelji poslovili od prvoborca in nosilca partizanske spomenice 1941 Ludvika Mlinariča - Ivanova. Rodil se je 9. septembra leta 1921 v vasi Prapretno v občini Hrastnik v delavski družini, ki je štela šest otrok. Po končani osnovni šoli se je leta 1936 zaposlil v Steklarni Hrastnik, kjer je delal tri leta. Bil je član Sokolskega društva v Hrastniku, kjer je poleg telovadbe igral tudi v društvenem orkestru. Kot dober glasbenik se je vključil v Rudarsko godbo na pihala. To mu je omogočilo, da je dobil delo v Rudniku Hrastnik, in sicer v zunanjem obratu. V Sokolskem društvu in med god­beniki Rudarske godbe se je nacionalno ozaveščal. Ob okupaciji Jugoslavije se je Ludvik Mlinarič -Ivanov kmalu povezal s člani odbora OF in se že 4. novembra leta 1941 pridružil borcem NOV. Bil je borec Prvega štajerskega bataljona, v katerem je že leta 1942 postal komandir voda prve čete. Izkušnje in pogum, ki jih je pokazal pri izvajanju akcij bataljona, so ga privedli v zaščitno enoto komandanta glavnega štaba NOV in PO Slovenije Franca Rozmana - Sta­neta, ko je ta organiziral partizanske enote na Dolenjskem in Štajerskem. V drugi polovici leta 1942 in do sredine leta 1943 je opravljal naloge političnega delegata samostojnega voda minerjev, ki je imel nalogo rušiti proge in komunikacije na železniški progi od Zidanega Mosta do Maribora. Okto­bra leta 1943 je bil imenovan za politkomisarja prve čete Vzhodnokoroškega bataljona, februarja 1944 pa je prevzel naloge politkomisarja prvega bataljona Pohorske brigade Miloša Zidanška. V tej brigadi je bil tri mesece komandant četrtega bataljona. Vse močnejše delovanje okupacijskih enot in na drugi strani velik pritok novih borcev v enote NOV sta zahteva­la hitro organizacijsko in tudi kadrovsko reševanje v enotah NOV. V teh razmerah je bil Ludvik Mlinarič - Ivanov zaradi svojih bogatih izkušenj dode­ljen v štab brigade, kjer je de­loval vse do osvoboditve, ki jo je doživel v Ljubljani. Za us­pešno in pogumno opravlja­nje zaupanih mu nalog je bil na zboru Zidanškove brigade na Dolenjskem 14. oktobra 1944 odlikovan z redom hra­brosti, ki mu ga je podelil ko­ mandant glavnega štaba NOV in PO Franc Rozman - Stane. Takrat je postal tudi nosilec partizanske spomenice 1941 in bil povišan v čin kapetana. Poleg tega je bil nosilec številnih drugih visokih partizanskih odlikovanj. Po osvoboditvi je Ludvik Mlinarič - Ivanov ostal v službi v JLA. Dvakrat so ga poslali na šolanje za častnike v Saraje­vo in Beograd in tako si je s šolanjem pridobil čin majorja. Službene dolžnosti so ga vodile po več mestih Slovenije in Jugoslavije. V letu 1962 je bil povišan v čin podpolkovnika, leta 1965 pa je izpolnil pogoje za upokojitev. Po upokojitvi se je zaradi šolanja hčere naselil v Zagrebu, kjer je 11. no­vembra lani v starosti 95 let umrl. Njegova želja je bila, da ga pokopljejo v domačem Hrastniku. Jože Zorčič K onec julija nas je za vedno zapustila Julka Avguštin, Šu­štarjeva Julka z Zgornje Dobrave pri Kropi. Bila je dol­goletna članica krajevnega odbora ZB za vrednote NOB, to­varišica in zanimiva, iskrena prijateljica, ki je znala prisluh­niti sogovorniku. Rodila se je 10. februarja leta 1928 na Mišačah kot edinka materi gospodinji in očetu Andreju Volku, ki je družino pre­življal z delom na železnici. Družina se je pozneje preselila v lastno hišico na Zgornjo Dobravo, od koder je bila 5. decem­bra 1941 tako kot večina dobravskih družin izseljena v nem­ško taborišče. Tam je Julka – takrat še slabotno, nedoraslo dekle – morala trdo delati na eni od nemških kmetij. Po vrnitvi v porušeno domovino je sodelovala v delovnih akci­jah po vsej nekdanji domovi­ni in se nato zaposlila, najprej v Jugobruni v Kranju, nato v Iskri Otoče, večino let vse do upokojitve pa je bila zaposle­ na v kontroli Iskre Lipnica. V zakonu z Ivanom je rodila dva otroka: hčer Vando, ki je zad­nja leta mamo oskrbovala, in sina Romana, njegove zgodnje smrti zaradi nesreče v gorah ni mogla nikoli preboleti. Julka je delovala v več društvih: v krajevnem odboru Rde­čega križa, v Društvu izseljencev, predvsem pa v KO ZB NOB Dobrava - Kamna Gorica, kjer je dolga leta sodelovala pri pripravi komemoracij in s sočlani vzorno skrbela za ure­jenost krajevnih spominskih znamenj. Draga naša Julka, zelo te bomo pogrešali! Mira Hladnik, v imenu članov KO ZB NOB Dobrava – Kamna Gorica L e nekaj dni po svojem 90. rojstnem dnevu se je za ved­no poslovil naš član Ladislav Ferfolja - Lado. Ob jubileju sem z njim opravil pogovor, takole mi je pripovedoval: »Na svet sem privekal kot dvojček z bratom Slavkom v železni­čarski družini v Novem mestu. Družina je bila liberalna, ot­roci smo sledili očetu pri njegovih prepričanjih. Naselje žele­zničarske kolonije je v Novem mestu ležalo na levem breku Krke, nad jezom in žago. Otroci smo imeli veliko prostora za svet otroških iger in kopanje. Po končani meščanski šoli sem šel v uk za ključavničarja, vendar ga nisem končal, ker sem s šestnajstimi leti postal borec 2. bataljona Tomšičeve bri­gade. Pozneje sem kot ponosen partizan postal mitraljezec. V času nenehnih premikov, bojev, hladu, mokrote in lakote sem trpel, vendar nisem nikoli razmišljal, da bi bilo lahko drugače. Zavedal sem se, da je edino boj proti okupatorju pravilna pot, da ohranimo svoj jezik, kulturo in domovino. Trikrat sem bil ranjen. Prvič se je to zgodilo v bližini Ra­ keka, nato v bojih za Graho­vo, ko sem skočil v bunker in s pištolo streljal na nemškega oficirja. Takrat mi je iz gornje­ga dela bunkerja domobranec vrgel na glavo bombo, ki je po eksploziji bolj ranila borca za mano kot mene. V tem boju sem za hrabrost dobil vojaške škornje nemškega majorja. Ob napadu na Kočevje sem se znašel v bližini topa, ko se je od tam odbila krogla in me težje ranila v nogo. Le skrbi par­tizanskih zdravnikov dr. Kopača, dr. Medveščka in drugih se lahko zahvalim, da sem preživel. Rešili so mi nogo, me z nas­veti bodrili pri rehabilitaciji ter mi pozdravili nadležne griže in driske. S pomočjo in priporočilom štirinajst let starejšega brata Ermina, tedaj advokata in svetovalca v komandi slo­venskih partizanskih enot, mi je z notranjskega partizanske­ga letališča uspelo priti v bolnišnico v Bariju na jugu Italije.« Lado je po osvoboditvi naredil vozniški izpit in vozil avto­bus. Na prigovarjanje brata Ermina je uspešno končal študij in bil zaposlen kot kontrolor na SDK. Trpljenje, pomanjkanje, izguba najdražjih, graditev poru­šene domovine in prizadevanje za mednarodno potrditev partizanskega boja so mu dajali moč za delo v organizaciji radiotelegrafistov in foto klubu. V KOBVNOB Mestne njive – Ločna - Mačkovec je bil dobrih deset let blagajnik in dejaven član Zveze borcev. Odklonil je zlato plaketo za svoje delo s pojasnilom, da teh velikih priznanj ljudje, ki so bili v času boja na nasprotni strani, ne priznavajo. Vsi še živeči tovariši pa njegovo življenjsko delo poznajo in cenijo, je poudaril. Jože Pečnik D esetega junija lani se je ustavilo srce našega očeta Bogo­mirja Krenčiča - Boga, udeleženca NOB in borca 14. di­vizije. Rodil se je 31. oktobra leta 1922 v Zagorju ob Savi oče­tu čevljarju in mami gospodinji. S petimi leti ga je oče vpisal v telovadno društvo Sokolske dece. Po končani osnovni šoli se je preselil k teti v Ljubljano, kjer se je vpisal v meščansko šolo, nato pa še v trgovsko. Vseskozi je bil športno dejaven v sokolskem društvu Bežigrad 3. Treniral je gimnastiko in atle­tiko. V šoli se je pridružil političnemu gibanju Vzajemnost, zaradi svojega političnega delovanja je bil aretiran in zaprt. Ob drugi aretaciji je pobegnil. Moral je v ilegalo, kjer je delo­val v trojkah OF. Aprila leta 1942 je zaradi vse večje nevarnosti z dvema prija­teljema odšel čez žično ograjo pri tovarni Žima na Fužinah v partizane. Prek tabora za no­vince na Pugledu je bil razpore­jen v Varov bataljon, nato je bil premeščen najprej v Tomšičevo in zatem v Šercerjevo brigado, septembra leta 1943 pa v novoustanovljeno Brigado Mirka Bra­čiča, v kateri je bil imenovan za komisarja 3. bataljona. Udeležil se je pohoda 14. divizije na Štajersko. Po hudih bojih v mrazu in snegu je na Štajerskem dobil omrzline na nogah in bil ranjen v hrbet, zato so ga premestili v partizansko bolnišnico blizu Črne. Po odpustitvi iz bolnišnice aprila leta 1944 je bil razpo­rejen za političnega sekretarja okrožnega odbora Slovenske Konjice - Slovenska Bistrica z operativnim centrom pri Op­lotnici, blizu kmetije Črešnar v Koroški vasi. Za delovanje odbora so zgradili dva bunkerja. Umeščena sta bila v gozdu na težko dostopni strmini. V bunkerju sta bila administra­tivno središče in tiskarna okrožnega odbora OF. Gestapo je vseskozi pošiljal svoje ovaduhe po terenu, da bi izsledili de­lovanje odbora in glavnega vodjo, a mu tudi po zaslugi tam­kašnjih zavednih kmetov to ni uspelo. Iz pokrajinskega odbora za Štajersko so ga marca leta 1945 poslali v Maribor, kjer je organiziral odbor OF. Sledila je premestitev na mesto sekretarja okraja v Mursko Sobo­to, kjer je organiziral priprave za krajevne in državne volitve proti koncu leta 1945. Na začetku leta 1946 je bil premeščen v Celje, kjer je poleg službe maturiral na Gimnaziji Celje in se vpisal na pravno fakulteto. Kot pooblaščenec UDV je bil iz Celja poslan v Postojno. Tu je po službeni dolžnosti sodelo­val v AMD Postojna in postal tudi njen član. Leta 1955 je bil službeno prestavljen v Ljubljano, kjer je postal predsednik 34 december 2015 KS Kodeljevo in bil leta 1960 med ustanovitelji AMD Moste, postal je predsednik društva. Začeli so organizirati vzgojo voznikov v cestnem prometu in športne dejavnosti, dirke z motorji, spretnostne vožnje z avtomobili in dirke z gokar­ti. Zgradili so garaže, avtomehanično delavnico, pralnico za svoj avtopark in društveni dom. Društvo je pripravilo več mednarodnih dirk z gokarti, na katerih so bili vozniki AMD Moste vedno med najboljšimi. Letu 1966 je v društvu prev­zel mesto sekretarja, leta 1969 pa je postal član mednarodne organizacije CIK. V tem letu so za potrebe avtošole zgradili tri predavalnice in sedem pisarn. Bil je pobudnik za zgradi­tev poligona v Ljubljani, namenjenega vzgoji voznikov mo­tornih vozil in za potrebe moto športa. Za svoj prispevek med NOB in k povojni graditvi domo­vine je dobil številna odlikovanja, med drugim tudi medaljo za hrabrost, medaljo Brigade Ljuba Šercerja in XIII. brigade, priznanje republike z bronastim vencem, red zaslug za narod s srebrnimi žarki in številna druga. Hčere Mira, Slavka, Nataša V 90. letu nas je novembra lani zapustil Rudi Fatur, dolgo­letni član ZB Pirniče in borec v 3. prekomorski brigadi. Izgubil je svoj zadnji boj s težko boleznijo, ki je bila posledica rane iz vojne in ga je spremljala vse življenje. Rudi se je rodil 3. novembra 1925 v vasi Šembije na Primor­skem. Tam je končal osnovno šolo, trgovsko šolo pa v Ljublja­ni. Že v mladih letih je spoznal veliko ljudi, med njimi pa tudi italijanske vojake, ki so zahajali v njihovo gostilno. Da se ne bi tudi on pridružil osvobodilnemu gibanju, so ga Italijani febru­arja leta 1943, ko še ni dopolnil 18 let, na silo odpeljali v Trst. Dodelili so ga v delavski bataljon in ga skupaj s številnimi za­vednimi primorskimi Slovenci premestili v Kalabrijo, kjer so opravljali razna težaška dela. Po kapitulaciji Italije je pobegnil in se pridružil 3. prekomorski brigadi, ki so jo zavezniki febru­arja 1944 prepeljali iz južne Italije na otok Vis. S to brigado je sodeloval v vseh bojih za osvoboditev otokov in južne Dalmacije, med drugim v težkih bitkah za osvoboditev Splita, Šibenika in Knina. V bitki za Knin je bil decembra leta 1944 težko ra­njen v glavo in le zaradi hitre pomoči v bolnišnici v Šibeniku je preživel, a je posledice čutil vse življenje. Maja leta 1945 so ga poslali na rehabilitacijo v Invalidski dom v Ljubljano Čeprav invalid, pa se je po vojni redno udeleževal različ­nih delovnih akcij, za kar je med drugim dobil tudi prizna­nje udarnika. Do svoje predčasne invalidske upokojitve leta 1973 je bil kar 20 let zaposlen v SDK Ljubljana. Za svoje družbeno delo in sodelovanje v raznih organiza­cijah in društvih je dobil veliko odlikovanj, priznanj in pla­ket. Iz obdobja NOB je imel medaljo za hrabrost. Kot ak­tivni športnik balinar je dobil Bloudkovo plaketo s srebrno značko in zlato plaketo ZZB za vrednote NOB Slovenije. Kot član ZB Pirniče je opravljal različne naloge, kar 25 let je bil naš blagajnik, za kar je prejel posebno priznanje. V spominu nam bo ostal kot vesten in natančen član našega združenja, ki ni nikoli skoparil z dobronamerno kritiko, posebej na ra­čun aktualnega političnega dogajanja. Emil Doles Mladi antifašizem Rodil sem se v osemdesetih. Lahko bi se reklo poslednji Jugo­slovan. In tega me ni sram. Otroštvo sem preživljal v času nove slovenske države, ki se je po izstopu iz »svinčenega komuniz­ma« podala na pot svobode in pravičnosti. Demokracije. // PIŠE: Andrej Lenič // Čeprav vnuk treh partizanov, nikoli ni­sem bil vzgajan v pretiranem poveliče­vanju spomina na herojske čase sloven­skega upora. Bili so namreč časi, ko je veljalo, da umetno ustvarjanje protifaši­stičnega duha ni več aktualno ali je celo uperjeno proti novozgrajeni demokra­tičnosti. Pri skoraj tridesetih pa se vedno bolj soočam s slutnjami, da se v naši mla­di, a po mnenju nekaterih tako zelo zre­li državi in naši skupni evropski družini znova razrašča fašizem v svojem na­josnovnejšem pomenu in obstoju. Zato me ni sram povedati; sem antifašist. Antifašist v času, ko nam življenje krojijo tablični računalniki in spletne aplikacije. Nasilni nacionalizem, podprt z nestrp­nim političnim hujskaštvom, kateremu svojo pridigo doda še »dobrohotna« Cerkev, se pred našimi očmi razširja na vseh koncih in krajih. Državo smo za­čeli obdajati z bodečo žico. Ozemeljsko mejo, ki je z žico nismo obdajali niti v najhujših časih naše zgodovine, danes v imenu varnosti zapiramo tako rekoč po vsem južnem delu države. Ostra žica, ki mejo varuje že celo pri Ilirski Bistrici, v Beli krajini, kmalu pa še v Istri, je nič drugega kot le način za dodatno sis­tematično podpihovanje sovraštva do vsega neslovenskega. Če to ni dovolj, se hitro začnemo pre­rekati o sprejemanju drugačnih. Poleg prišlekov iz drugih držav nekdanje Ju­goslavije, Romov in muslimanskih rut smo zdaj (že tretjič) svoj gnev po refe­rendumski poti namenili še istospolnim parom. Osnovne pravice redkih posa­meznikov zdaj s svojo bolno manipu­lacijo upravlja klerikalno-nazadnjaška klika, podprta z večno salomonskim ustavnim sodiščem. Oznaka sramotnost, kakor je stavko policistov opisal prvi mož slovenske po­litike, kaže predvsem na težnje po do­končnem razvrednotenju sindikalnega boja. Obsojanje katere koli stavke, češ da je ta nezakonita in nedostojna, nas vrača v čas pred sto in več leti, v čas popolnega izkoriščanja in nespoštova­nja človeka. Ali je vnovični vzpon fašizma torej res le izgovor za absurdno oziranje po nek­danjih časih, ko naj bi bil antifašizem vsiljen element ohranjanja miru in na­predka? Ali se nam po vsem, kar se do­gaja, res ni treba bati, da bi se ponovilo sovraštvo, ki so ga nekoč v narodu pod­pihovali ljudje s pokvarjenimi ambicija­mi? Bo človek še pripravljen priskočiti na pomoč človeku v stiski ne glede na njegovo barvo kože, naglas ali osebno izpoved? Zato me ni sram povedati; sem anti­fašist. Antifašist v času, ko nam življe­nje krojijo tablični računalniki in spletne aplikacije. Brez sramu si nataknem tri­glavko in se s prijatelji podam po poti ohranjanja spomina na upor, na boj, na uničenje sovraštva, na pravico. Na svo­bodo! Referat dr. Ljubice Jelušič, podpredsednice ZZB za vrednote NOB Slovenije, o družbenih razmerah v naši državi na seji glavnega odbora ZZB 22. decembra 2015 Družbene razmere v Sloveniji pred vsto­pom v leto 2016 moramo presojati iz med­narodne in notranjepolitične perspektive. V obeh primerih pa analiza ne omogoča veliko pozitivnih pričakovanj. Mednarodnopolitična perspektiva Slovenije 1) Gospodarski položaj Slovenije se zaradi uspešne izvozne politike izbolj­šuje. Sankcije Evropske unije proti Ru­siji zaradi ukrajinske krize povzročajo recipročne ukrepe, ki prizadevajo tudi slovensko predelovalno industrijo. 2) Položaj naše države v mednarodnih organizacijah je prepoznaven, vendar je zunanjepolitičnih multilateralnih dejav­nosti izrazito malo in niso ciljno usmer­jene. V Organizaciji združenih na­rodov poteka postopek kandidiranja za novega generalnega sekretarja OZN, v katerem ima Slovenija svojega kandida­ta, prof. dr. Danila Türka, vendar ni opa­ziti državnih diplomatskih prizadevanj za iskanje podpore njegovi kandidaturi. Vlada RS je na svoji seji 24. decembra 2015 sicer sprejela sklep o podpori tej kandidaturi, vendar je bilo hkrati pou­darjeno, da za to ne bodo nastali nobeni stroški v proračunu. V Zvezi NATO je bila verodostojnost zdajšnje vlade izničena takoj po prip­ravi proračuna za leti 2016 in 2017, saj vlada ni upoštevala obljube, ki jo je dal predsednik vlade novemu generalnemu sekretarju Nata Jensu Stoltenbergu ob njegovem prvem obisku Slovenije. Šlo je za obljubo o povečanju obrambnega proračuna (predvsem za investicije), ki je v letu 2015 padel na 0,95 odstotka BDP, vključno z vojaškimi pokojninami ter zaščito in reševanjem. V Evropski uniji ima Slovenija vi-den položaj zaradi begunskih vprašanj, predvsem z vidika obrambe schengen­ske meje, ter zaradi položaja na bal­kanski begunski poti, na kateri je križišče vseh kanalov tihotapljenja v srednjo in zahodno Evropo. Z vidika dvostranskih odnosov je Slovenija v pat položaju gle­de določanja morske in kopenske meje s 36 december 2015 Hrvaško. Hrvaška enostranska odpoved arbitražnemu sporazumu pomeni izdajo pogojev, pod katerimi je sosednja država sploh lahko vstopila v Evropsko unijo. 3) Slovenija se v dvostranskih odno­sih sooča z ambivalentnim vprašanjem odnosa do Turčije. Marca leta 2011 je bilo podpisano slovensko-turško strate­ško partnerstvo, ki zadeva diplomatske odnose, gospodarstvo, naložbe, trgovi­no, okoljska in energetska vprašanja, globalne izzive in turško približevanje Evropski uniji. Slovenska diplomaci­ja je na vseh forumih v Uniji zagovar­jala vstop Turčije v Unijo in pozitivno vizumsko politiko. Danes je ta država strateški partner Evrope pri begunski krizi, čeprav se notranjepolitično odmi­ka od sekularne Turčije, kakršno je ute­meljil Kemal Atatürk po padcu otoman­skega imperija. Nekateri futurologi Tur­čijo omenjajo kot prihodnjo regionalno velesilo, katere vpliv bo primerljiv z nekdanjim otomanskim imperijem (Ge­ orge Friedman, The Next 100 Years, 2009). Njena vloga pri ustanovitvi, oborožitvi in finančni podpori Islamski državi po­staja vse bolj javno prepoznavna, kar povzroča v Evropi nelagodje. Vendar je ta država hkrati tudi tamponsko ob­močje za zaustavitev migrantskega vala proti Evropi v prihodnjih mesecih. Čaka nas obdobje tehtanja med strahom za­radi povečevanja turške regionalne moči in strahom zaradi turške odločilne vloge pri ravnanju z migranti. 4) Stališče ZZB za vrednote NOB Slo­venije o begunskem vprašanju, ki ga po­vezuje z odpovedjo vojnam, je še vedno aktualno, vendar ga bo verjetno treba dopolniti z vprašanji mednarodne soli­darnosti in pravične delitve dobrin. 5) Množičen prehod migrantov čez naše ozemlje je treba povezati s spreme­njeno politiko kapitalskih naložb. Potem ko je Nemčija v svoji gospodarski politi­ki napovedala premik svojega kapitala s tujih (pretežno azijskih trgov) na nemški trg z zahtevo, da znova ustvarja delov­na mesta doma, je to reinvestiranje na domačem trgu spremenilo gospodarske tokove v svetu tako, da se kapital zdaj ne seli k delovni sili, temveč nasprotno, delovna sila znova migrira h kapitalu. 6) Nekatere tuje analitične institucije (npr. Center on Foreign Relations, Preven­tive Priorities Survey 2016) opozarjajo, da bo prišlo do politične nestabilnosti v dr­žavah Evropske unije zaradi migracij in terorističnih napadov v Evropi. Konec leta 2015 se je v nekaterih evropskih državah začel opazen politični premik v desno. Prav desnica povezuje begunsko vprašanje s terorizmom in s tem prido­biva javno podporo. Notranjepolitična perspektiva 1) Naj nadaljujem z begunsko-mi­grantskimi vprašanji: vlada RS je pomen te problematike podcenila, verjetno je imela preskope obveščevalne podatke o velikosti drugega begunskega vala, ki poteka nepretrgoma že od sredine okto­bra 2015. V paniki in kaosu ob pogledu na večtisočglavo množico, ki je kreni­la proti Sloveniji na mestih, kjer ni bilo sprejemnih centrov, je vlada pretiravala pri popravljanju zakonodaje v zvezi z uporabo vojske, namesto da bi jo upora­bila v skladu z že obstoječimi določbami zakona o obrambi. S tem je povzročila nepotreben vtis o militarizaciji begun­ske krize, ki je zajel svetovni tisk in slo­ vensko javno mnenje. Zaradi specifične protivojaške kulture v slovenski javno­sti, ki je posledica delovanja nekdanje jugoslovanske vojske proti lastnemu narodu v času balkanskih vojn, mora vojska v Sloveniji ostati v vlogi podpor­ne organizacije policiji, se pravi še ved­no predvsem v vlogi, ki jo je predpiso­val četrti odstavek 37. člena Zakona o obrambi. Dopolnitev Zakona o obrambi s 37. a členom, ki v zelo omejenih pri­merih prenaša policijska pooblastila na vojsko, je vojski prej škodovala kot kori­stila. Javnost je po nepotrebnem začela kritično obravnavati vlogo vojske v po­licijskih nalogah, k čemur je še prispe­vala odločitev o postavitvi žične ograje, ki jo mora operativno postaviti vojska, čeravno po policijskih navodilih. Ljud­je pa vidijo samo vojsko in jo za njeno izvajanje ukaza politike tudi kritizirajo. Ker je sprva kazalo, da Slovenija ne ob­vladuje begunskega toka in da preveč izpostavlja vojsko, so države EU obljubi­le kadrovsko pomoč s svojimi policisti in vojaki. Zdaj poteka na meji s Hrvaško in Avstrijo posebna vrsta operacije obram­be schengenske meje, v kateri poleg slo­venske policije, vojske, civilne zaščite in nevladnih organizacij sodelujejo še estonska, litovska, latvijska, nemška, av­strijska, madžarska policija in slovaška vojska ter tuji prostovoljci, UNHCR in Zdravniki brez meja. 2) Vlada RS je z nepotrebno milita­rizacijo begunske krize in s postavlja­njem žičnate ograje na meji s Hrvaško, kar je bilo oboje zahteva desnih strank, izgubila velik del javne podpore in ve­rodostojnosti. Žične ovire so posledica nezaupanja v politiko sosednje države (ne pozabimo, da odstop od arbitražne­ga sporazuma ni pripomogel k večje­ mu zaupanju) in pomenijo enega prvih ukrepov slovenske politike, ki kažejo na nujnost »opore na lastne sile«. Me­dijsko so izpostavljeni tisti dogodki, ko obmejni prebivalci kritizirajo ograjo (ne glede na to, kako obskurno majhno je število udeležencev teh dogodkov); tis-ti, ki ograji ne nasprotujejo ali jo celo podpirajo, pa ne dobijo prostora v me­dijih (njihovi odgovori bi bili družbeno nezaželeni). Postavljanje ograje poteka vzporedno z organiziranim in utečenim ravnanjem z begunci in migranti, kar je slovenski policiji uspelo ob pomoči ci­vilne zaščite, vojske, številnih nevladnih organizacij in prostovoljcev. Begunska kriza je operativno gledano povsem pod nadzorom, čeprav dnevno še ved­no prihaja na naše ozemlje od štiri do pet tisoč prebežnikov, kar pa za sloven-ski medijski prostor ni več novica. 3) Javni protesti in poglabljanje raz­kola med vlado in stavkajočimi policisti dodatno majejo ugled vlade. Dejstvo je, da imajo nižje postavljeni policisti, ki delajo na terenu (in prav tako poklicni vojaki in gasilci), res slabe plače. Za ure­janje notranjih varnostnih razmer vlada žal ne more najeti drugih policistov, če ti, ki jih imamo, stavkajo. Obstaja teore­tična možnost, da bi se kdo spozabil tako daleč, da bi za stavkokaze na mejo hotel postaviti vojake. Temu se je treba upreti z vsemi močmi. Stališče ZZB za vredno­kot skrajna desnica naravno potisnila SDS bolj v center političnega spektra, to pa bo sedanjo največjo opozicijsko stranko približalo zmernim volivcem, ki bodo – razočarani nad Cerarjevo vlado in stranko – prenesli podporo na novi desni pol. V kampanji se je izdatno an­gažirala slovenska Rimskokatoliška cerkev v novi obliki, to je z nevladnimi organizacijami in gibanji, registriranimi na naslovih nekaterih slovenskih župni­šč. Desni politični pol se bo v prihodnje zagotovo okrepil tako zaradi evropskih premikov kot tudi zaradi domače be­gunske krize. V stanju, ko je Slovence postalo strah vsega drugačnega, bodi­si migrantov ali gejev, bodo pridobiva­le politične stranke, ki bodo dajale lažni vtis odločnosti in s tem varnosti. Pričakujem politično zelo nestabilno leto, v katerem bo tudi naša organizacija morala prevzeti delež javne odgovornosti za stabilnost države. Treba bo skrbno in pogosto tehtati aktualne razmere in se nanje odzivati z našimi stališči, ki povezujejo Zvezo borcev z dnevnimi izzivi državljanov. te NOB bi moralo iti v smeri spodbujanja vladnega dialoga s policisti s pravičnim plačilom za terensko delo. Poleg tega je treba spodbuditi javno razpravo o ustre­znem povečanju varnostnih sil v Slove­niji. Vprašanje je, koliko varnosti lahko zagotovi naša država v primerih, kot so bila množična spolna nadlegovanja in ropanja, do katerih je prišlo v večjih nemških mestih na silvestrovo. 4) Poleg policistov vlado majejo kul­turniki, zdravstveni delavci in župani. Popuščanje v plačni politiki do ene sku-pine bo verjetno imelo učinek podiranja domin za celoten javni sektor. 5) Referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je razga­lil dvoličnost sredinskih strank in tako imenovane liberalne levice, ki se niso afirmirale v kampanji, ampak so pri­spevale k abstinenci glasov ZA. Izkazali sta se tudi izrazita politična kratkovi­dnost in nesposobnost strateške oce­ne kampanje za ta zakon. V kampanji ni šlo samo za zakon ene opozicijske stranke, niti ne samo za geje in njihove družine, temveč za mobilizacijo desnih političnih sil pred frontalnim napadom na sedanjo vlado, njene ministre in mi­nistrice in pred zahtevo za predčasne volitve. Kampanja je merila domet pod-pore morebitni novi desni stranki, ki bi 6) Pojav fašistoidnega delovanja in skrajnežev, kot smo jih videli pred Kuča­novo hišo ob poskusu zažiganja knjige dr. Boža Repeta o Milanu Kučanu, se bo ver­jetno širil. Takšni pojavi bodo spremljali vse knjižne ali druge dosežke avtorjev, ki bodo govorili o levih, naprednih in protifa­šističnih silah v Sloveniji. Banalne diskre­ditacije bodo zmanjševale ugled teh knjig in avtorjev. Naša naloga je, da na takšne pojave opozarjamo in jih obsojamo. Na podlagi povedanega pričakujem politično zelo nestabilno leto, v katerem bo tudi naša organizacija morala prev­zeti delež javne odgovornosti za stabil­nost države. Treba bo skrbno in pogos­to tehtati aktualne razmere in se nanje odzivati z našimi stališči, ki povezujejo Zvezo borcev z dnevnimi izzivi državlja­nov. Naša skupna naloga je, da ta stali­šča hitreje in učinkoviteje promoviramo med članstvom in širše. Ocenjujem, da sta bili stališči v zvezi z begunci in Zako­nom o zakonski zvezi zelo dobro sprejeti in sta Zvezo borcev tudi med nevladni­mi organizacijami uvrstili med najbolj napredne organizacije (nekateri pravi­jo, da skrajno leve). To svojo vlogo mo­ramo ohraniti, saj to dolgujemo našim borcem v NOB, ki so bili, kot smo rekli v eni od izjav, najnaprednejši del družbe svojega časa. To mora biti tudi vodilo za nas in naše prihodnje ravnanje. Seja Glavnega odbora ZZB NOB Slovenije Slavko Grčar, podpredsednik Zveze 38 december 2015 Utrinki iz govorov Dražgoše: akademik Saša Vuga, ob obletnici požiga vasi v Dražgošah 10. januarja 2016 »Sredi prejšnjega stoletja je, ob razbijaškem kan­kanu, zlasti Evropo vse bolj obnorevalo v pe­ kel, ki je v primerjavi z njim Dantejev zgolj ge­ nialna literatura. Prip­ ravljal se je strašen konec nekega sveta. Perspektive so bile apoka­liptične. Čas pa čas grotesk, celo karika­tur. Smrt je jadrno začela spreminjati živ­ljenje v usodo – čeprav je že Publij Kor­nelij Tacit, rimski zgodovinar, sodil, kako je mir zgolj izčrpanost po kakšni grobi, krvavi vojni. Hkrati smo hitro prešli v leta najbolj barbarskega protislovenskega divjanja najbolj banalnih nemških in italijanskih oblasti. V čas, ko je akademski slikar Tone Kralj v krvnikih, ki v šentviškogor­ski cerkvi mučijo svetega Vida, tvegal in glavnemu rablju narisal Mussolinijevo lo- banjo in žabasto čeljust. Judje in Slovenci smo bili naroda, na­menjena za v popoln nič – pogin. Zato rad večkrat in spet navajam dva kani­balsko gnusna, zgovorna dokumenta. Prvi: v dnevniku grofa Ciana, Mussolini­jevega zeta in zunanjega ministra, je za 5. januar 1942, ko je sprejel tajnika fašistov Julijske krajine, naslednje: »Vidussoni mi je razložil krvave namere proti Sloven­cem. Namerava vse pobiti. Opozoril sem ga, da jih je milijon. Ni važno, je odločno odgovoril. Delati moramo kot naši v Afri­ki – vse pokončati!« Drugi dokument: visoki komisar Emi­lio Grazioli je leta 1942 poslal iz bele Lju­bljane v Rim naslednji načrt: »Vprašanje slovenskega naroda se lahko razreši po enem od tehle načinov: 1. Da ga uničimo. 2. Da ga razselimo. 3. Da ga povsem asi­miliramo – moramo se samo odločiti za smer, ki jo bomo ubrali.« Ta dokumenta tako ostudno jasno pričata o neki že načrtani prihodnosti, da tretji ni potreben – pa vendar. Naj dodam osebno pričevanje: leta 1942 me je, dvanajstletnega dijaka salezijanske­ga zavoda San Luigi sredi Gorice, do­letela velikanska čast. Na petindvajset metrov sem na trgu, od zmeraj imeno­vanem Travnik, po 1918 pa Piazza del­la Vittoria, trg zmage, gledal nič manj kot Mussolinija, penastega od akcij Janka Premrla -Vojka. Skakal je po balkonu prefekture. Rjovel, smešen, pod ponvasto čelado na labodje pero: »Bi­sogna sterminare tutti i maschi di qu­esta maledetta razza,« kar v natančnem prevodu pomeni: »Treba je iztrebiti vse moške (ali samce) tega prekletega ple­mena (ali pasme)!« Seveda ni slutil, da bo čez tri leta za noge obešen visel kot zaklana mrhovina sred Milana. Ampak to ni bila cirkuška komedija. Bila je groteskna tragedija: od tega klovnske­ga rjovenja je v mukah umrlo na tiso­če naših ljudi. Zgolj mimogrede: istega dne ponoči so v tržaški slovenožerski ječi Coroneo do nezavesti mučili tudi mojega očeta.« Osankarica: Andreja Katič ministrica za obrambo, na slovesnosti v spomin na zadnjo bitko Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici 9. januarja 2016 »Tu na partizanskem Po­ horju, na mestu tragič­ nega konca Pohorskega bataljona – bataljo­ na, ki je pripomogel k temu, da Spodnja Šta­ jerska kljub premočrtni nameri okupatorja nikoli ni bila priključena tretjemu rajhu – čutim ve­liko spoštovanje. Veliko spoštovanje do slovenskega na­rodnoosvobodilnega partizanskega boja. Spoštovanje do odločitve za boj proti na­cizmu in fašizmu. Do odločitve, ki je vodi­la k temu, da je naš narod obstal, ohranil svojo identiteto in se lahko razvijal. Ki je vodila k temu, da smo v okviru nekda­nje skupne domovine zaživeli v svobodi in socialno pravičnejši družbi. In k temu, da smo kot narod, okrepljen v svoji drža­votvorni zavesti, lahko pozneje tudi v pol­nosti uresničili svoji samostojnost in suve­renost. Zato je več kot prav, da narodno­osvobodilni partizanski boj z vso srčnostjo spoštujemo. Trdno sem prepričana, da to spoštovanje delim s številnimi. Zato vam zagotavljam, da bomo odločno storili vse, kar je v naši moči, da se v javnosti pomen tega boja ne bo zmanjševal in oskrunjal. Da bomo oh­ranili dostojanstven spomin na to junaško obdobje naše zgodovine ter ga prenašali na mlajše generacije. Na tem žalostnem mestu, kjer se zaveda­mo tragične smrti narodnega heroja Alfon­za Šarha - Iztoka, njegovih sinov ter vseh drugih pokončnih bork in borcev Pohor­skega bataljona, čutim tudi veliko odgo­vornost. Odgovornost za to, da bomo 25. obletnico samostojne in suverene Republi­ke Slovenije lahko pričakali s čim boljšimi rezultati. Vsi gospodarski kazalniki kaže­jo, da smo – kar zadeva težave, s katerimi smo se kot država soočali v zadnjih letih – na dobri poti.« Nemci pri Orehku: Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije, na spominski slovesnosti v spomin prvim padlim borcem na Cerkljanskem 26. decembra 2015 »Referendum nam je rodil novo stranko. Junak – zmagovalec – filozof (ljubitelj modrosti – mar res?) bo ustanovil svojo stranko. Politični analitiki pravijo, da hoče volivce na desnici pripelja­ti pod streho vodjeve stranke. Menim, da se to ne bo zgodilo. Resničnim, žlahtnim desničarjem so postale sedanje stranke slovenske pomladi že zimsko skopnele, potrebna jim je nova pomlad. Predvsem pa nekaterim gospodom ni po godu, da je stranka mile gospe preveč mlačna in da tam ni pravega in uglednega staroste, mladenič pa je zaletav. Na drugi strani so stavili na slovenske demokrate in njihove­ga vodjo, pa so ugotovili, da vse manj pos­tajajo všeč celo kmečki srenji in mestnemu lumpenproletariatu, da so preveč napadal­ni, na vodjo pa so vezane nič kaj všečne afere in nerazumne sodne odločitve (ali pa ovadbe?). Če bo nova stranka pobrala ne­koga glasove, se bo to zgodilo predvsem so­dobnim sredincem in prikazal se jim bo po vsem svetu znani sredinec. In potem bodo odšli na smetišče slovenske moderne politi­ke, kot so odšli Pučnikov Demos, Peterleto­vi krščanski demokrati, Omanova Kmečka zveza, Drnovškovi liberalci, Jelinčičevi na­cionalisti, Pahorjevi združenolistni social­demokrati, Virantova Državljanska lista, Bratuškove Zavezništvo, pa tudi Gobarska stranka. Čas je za novo pomlad, čas je za nove mlade ljudi. Torej, Puntarji, vaš čas prihaja. Ne s piščalko, z glasno in odločno besedo stopite na plan! Jaz sem že z vami in tudi številni Slovenci.« Sv. Ana v Loški dolini: zgodovinar Martin Premk, na slovesnosti v spomin na ubite partizane Notranjskega odreda 13. januarja 2016 »Prav Notranjska je bila med prvimi upor­ nimi območji, kjer so se leta 1941 takoj pojavili odbori OF in prve partizanske čete. Jeseni 1941 so se prve partizanske čete združile v Krimski par­tizanski bataljon, ki je 19. oktobra 1941 napadel Lož in Bezuljak. Uspešna na­pada pa sta imela velik odmev med pre­bivalstvom in prestrašila italijanske sile. Januarja leta 1942 pa je bil na Kožlje­ku ustanovljen Šercerjev partizanski ba­taljon, ki je aprila istega leta prerasel v prvi Notranjski partizanski odred. Spo­mladi leta 1942 je bilo ozemlje Notranj­ske prvič osvobojeno, nastajati je začela tudi nova oblast. Konec junija so nastali Dolomitski, Kočevski in Krimski parti­zanski odred, ki so delovali do italijan­ske ofenzive poleti 1942. Velika italijan­ska ofenziva je takrat z množičnimi po­boji civilistov, požigi vasi, bombardira­njem in množičnimi internacijami hudo prizadela prav Notranjsko. Jeseni 1942 pa je partizanska vojska obnovila svoje enote na Notranjskem, ki jih je zdeset­kala ofenziva, in ustanovila Loški odred ter nova Notranjska odreda in Šercer­jevo brigado. Nove partizanske enote na Notranjskem so začele nastajati po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko je Notranjska postala svobodno ozem­lje, razen krajev ob železnici, ki so jih zasedli Nemci.« Štorje pri Sežani: Barbara Ferluga, podstarosta tabornikov rodu Modri Val Trst – Gorica, na spominski svečanosti v Štorjah 17. januarja 2016 »Verjela sem, da so vred­note protifašizma in so­lidarnosti močno vsid­rane v srca ljudi, tudi mladih. V zadnjem letu mi je to prepričanje nekoliko splahnelo; še vedno pa imam občutek, da mi ostaja upanje. Verjeti v vrednote anti­fašizma, v tisto solidarnost in enakoprav­nost, v katero so verjeli naši nonoti in pra­nonoti v partizanskih brigadah, danes ne pomeni samo to, da se nanje spominjamo na vsaki vaški proslavi ob spomenikih. Če želimo danes še vedno verjeti v te ideale, nas čaka težja preizkušnja, saj je naš ži­vljenjski trenutek vpet v družbene poja­ ve, pred katerimi si ne moremo zatiskati oči ali se jim izogniti. Gledati moramo naprej. Spomenikov imamo dovolj in ne potrebujemo novih. Namesto spomenikov potrebuje družba solidarnost in pomoč. Stopiti moramo iz začaranega kroga svo­jega vsakdana, v katerem večkrat vidimo le same sebe, svoje nove obleke in želje po najnovejšem iphonu. Evropa in svet nas danes ne potrebujeta takih. Antifašizem, solidarnost in dostojanstvo pojmujem da­nes kot boj vseh tistih, ki vanje res verja­mejo. To so na primer vsi prostovoljci, ki so se aktivirali, si nadeli kapo in rokavice in se odpravili v Dobovo ali v Šentilj, da bi po­magali neštetim pribežnikom, otrokom in družinam, ki še vedno vsak dan prihajajo na slovenska tla in odhajajo z njih v upa­nju, da lahko nekje v veliki zibelki Evropi najdejo svoj kotiček, kjer bodo lahko ži­veli dostojno. To so tudi vsi protestniki in aktivisti, ki se upirajo sramotnemu posta­vljanju bodeče žice na slovenski meji. To so vsi, ki ob branju novic o terorističnih napadih v svetu ne ostajajo pasivni. Toda kaj, ko je včasih pasivnost najlaž­ja in najbližja rešitev, saj nas edina lahko pelje v iluzijo, da begunske krize ni pred našimi vrati, da ne bo terorističnega na­pada v našem mestecu na robu Evrope in da bodeča mreža konec koncev le pre­prečuje nenadzorovano prihajanje ljudi v našo malo domovino ...« 40 december 2015 95 let Friderika Mlinarja V Stari vasi v Žireh na Gorenjskem se je 1. januarja leta 1921 rodil Friderik Mlinar. Že pri dvanajstih letih mu je umrla mati in ostal je sam pri stari materi. Po kon­čani osnovni šoli ga je k sebi vzel oče in ga poslal v uk za tr­govskega pomočnika v triletno obrtno trgovsko šolo v Žalec. V Petrovčah je pri trgovcu Polancu opravil vajeništvo in tam tudi stanoval, nato pa ga je oče Alojz Štraus zaposlil kot tr­govskega pomočnika v svoji trgovini v Hrastniku. Tu je ostal do oktobra leta 1942, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko. Mobiliziranci so bili najprej poslani na urjenje v Francijo, v mesti Pray in Dijon, od koder so jih januarja leta 1943 pos­lali na rusko fronto, kjer so doživljali hude boje v Belorusiji: v Smolensku, Polocku, Vitebsku. V januarju leta 1944 je Fri­derik dobil dopust, prišel domov in se poročil z Marijo Koro­šec, s katero sta že imela hčerko. Takrat je načrtoval prebeg v partizane, vendar ga je oče Alojz rotil, naj tega ne stori, saj je bil sam zaradi svojega sodelovanja z OF Nemcem sum­ljiv. Ker se je zbal represalij za očetovo in svojo družino, se je Friderik vrnil na fronto z zaobljubo, da bo od tam skušal prebegniti na rusko stran. To se je zgodilo marca leta 1944. Po prebegu je delal kot ujetnik v vojaškem skladišču. Ko se je v Rusiji oblikovala druga jugoslovanska brigada, se je javil vanjo in se decembra leta 1944 vrnil v Jugoslavijo. Tukaj je bila brigada razformirana, borci pa dodeljeni v 6. ličko in 21. srbsko divizijo, v zadnjo je bil dodeljen tudi Friderik. Z njo je sodeloval v bojih pri osvoboditvi Beograda, na sremski fronti in v bitkah vse do osvoboditve, ki jo je dočakal v Celju. Po končani vojni pa se je z 21. srbsko divizijo vrnil v Srbijo, kjer so nadaljevali boje s preostalimi sovražnimi enotami. Domov k svoji družini se je vrnil šele marca leta 1946. Za svoje medvojno delovanje je dobil dve ruski spominski me­dalji in medaljo jugoslovanske brigade, ustanovljene v Rusiji. Friderik ali Frido, pod tem imenom ga poznamo vsi, ki ga srečujemo in cenimo, je član ZB za vrednote NOB Hrastnik že od vsega začetka in je sodeloval v vseh organih, komisijah in odborih tako v KO Rudnik kot tudi na ravni občine. Vseskozi je bil zaposlen na vodilnih delovnih mestih v Tovarni kemič­nih izdelkov in Jugometalu Hrastnik. Sodeloval je v različnih družbenopolitičnih organizacijah in se leta 1980 upokojil. ZZB za vrednote NOB Hrastnik mu je na predlog kra­jevnega odbora lani podelila posebno občinsko priznanje, ki mu ga je izročil predsednik ZZB za vrednote NOB Hrastnik Martin Mlinar na prednovoletnem srečanju članov v Športni dvorani Hrastnik. Ob njegovem 95. rojstnem dnevu sem ga obiskala na njegovem domu. Tam smo skupaj z ženo Maro in hčerko Božo sproščeno poklepetali in mu kot najstarej­šemu članu naše Zveze borcev zaželeli zdravja in še veliko skupnega druženja. 90 let Franca Štefeta -Miška // PIŠE: Emi Leon Sekne, Občinski odbor ZB Šenčur // Na lanskoletni prvi decembrski dan je tovariš Miško – tako ga poznajo vsi njegovi prijatelji – dočakal spoštljivih 90 let. Rodil se je v Šenčurju v delavski petčlanski družini. Oče je bil zaradi delovanja zoper izkoriščanje in brezpravnosti de­lavcev politično preganjan in tudi interniran. Zaradi tega je družino lahko preživljal samo s priložnostnimi deli. Po oku­paciji je bil organizator OF. V pripravah na oborožen upor in ustanavljanje Kokrške čete je bil kot ilegalec ujet. V gesta­povskih zaporih si je ob strahovitem mučenju 6. marca 1942 sam vzel življenje. Ob tem so zaradi sodelovanja s partizani aretirali ženo Ivano in jo skupaj z mlajšima sinovoma izgnali v taborišče, kjer so ostali do osvoboditve. Miško se je ob očetu in drugih borcih že kot osnovnošolec izjemoma pridružil delovanju naprednih mladincev. Zaradi političnega delovanja je bil dvakrat v policijski preiskavi v Kranju. Ob okupaciji se je kot član vodstva mladinske orga­nizacije takoj vključil v OF. Sodeloval je s prvimi partizani in borci Kokrške čete, ki je bila decembra leta 1941 ustanovlje­na v Šenčurju. Kot ilegalec se je 16. februarja leta 1942, star komaj 16 let, pridružil borcem Kokrške čete, ki je prerasla v Kokrški odred. Kot komandir čete Gorenjskega odreda je deloval na širšem območju pod Storžičem. Zadnje leto vojne je deloval v varnostno-obveščevalni službi. Vsa leta po vojni je Miško vse do visoke starosti sodeloval v skupnostih gorenjskih borcev v Kranju in Ljubljani. Pose­bej je bil dejaven v ZB NOB Kranju in Šenčurju pri organizi­ranju številnih spominskih prireditev, posvečenih dogodkom iz NOB. Sodeloval je pri organiziranju spomina na ustano­vitev Kokrškega odreda na Kališču pod Storžičem, pri smu­čarskih tekih po poteh Kokrškega odreda na območju Udin boršta in pri spominskem zaznamovanju dogodkov in padlih borcev vse od Begunj do Krvavca. Izjemni so njegovi obsežni zapisi za ohranjanje zgodovi­ne predvojnega delavsko-kmečkega gibanja, zapisi NOB na šenčurskem in širšem kranjskem območju. Je avtor zapisov: Delavsko-kmečko gibanje med obema vojnama v Šenčurju in okolici (Borec 1985), Šenčur z okolico v NOB (Kranjski zbornik 1990), Tragični avgust 1942 pod Krvavcem (Kranjski zbornik 1980, Borec 1980), Osvoboditev Kranja maja 1945 (Kranjski zbornik 2010), Ljudstvo pod Storžičem v boju za svobodo (Goriče 1955). Kot izreden poznavalec razmer med NOB je sodeloval pri vseh pisanih dokumentih, ki so izšli v povojnem času, ki je bil naklonjen ohranjanju tradicije NOB. Najpomembnejše delo Franca Štefeta - Miška pa je vsekakor osnovni prispevek pri izdaji zbornika Šenčursko območje med nemško okupacijo in NOB (Šenčur 2008). Dobil je vrsto odlikovanj in priznanj, je nosilec partizanske spomenice 1941, kar izjemno ceni, prav tako kot zlato plake­to Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Člani Občinske organizacije ZB Šenčur se tovarišu Mišku posebej zahvaljujemo za njegovo pokončno držo in branjenje idealov narodnoosvobodilnega boja. Postojna: Zb za vrednote NOB Postojna vabi na pred­stavitev knjige Boža Repeta Milan Kučan, prvi predsednik, ki bo v ponedeljek, 1. februarja, ob 18. uri v Kulturnem domu v Postojni. Na pred­stavitvi bodo sodelovali Milan Kučan, Božo Repe in Jože Pirjevec. Laško: Društvo za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije Laško vabi na tradicionalni, letos že 42. pohod Po poteh 14. divizije. Tridnevni pohod bo potekal od petka, 5. do nedelje, 7. februarja od Sedlarjevega do Gračnice pri Rimskih Toplicah. Odhodi avtobusa bodo v petek, 5. februarja: iz Radeč ob 6.30 (s trga), iz Laškega ob 7. uri (AP), iz Celja ob 7.20 (nova AP), iz Šentjurja ob 7.30 (AP Šentjur ) in s Prevorja ob 8.15 (izpred samo­postrežne). Rok za prijavo na pohod je 31. januar 2016. Kontakt: Društvo za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije Laško, Trubarjeva ulica 3, 327o Laško; telefon 070/557 077 ali 040/518 248, e-naslov: bostjan1612@gmail.com Sedlarjevo: ZZB za vrednote NOB Šmarje pri Jelšah in obči­na Podčetrtek vabita na svečanost ob 72-letnici prihoda 14. divizije na Štajersko in 71-letnici prihoda brigade, ustanovljene v SZ v Slovenijo. Prireditev bo v petek, 5. februarja, ob 10. uri v Sedlarjevem. Slavnostni govornik bo Andrej Marinc, član sveta ZZB za vrednote NOB Sloveni­je. Na slovesnosti bodo prisotni tudi pohodniki, ki bodo nato v organizaciji Društva za ohranjan­je spomina na pohod 14. divizije na Štajersko iz Laškega, krenili na tridnevni pohod preko Bohor­ja v Gračnico. Gračnica pri Rimskih Toplicah: Društvo za ohranjanje spomina na pohod 14. di­vizije na Štajersko iz Laškega ter veteranske in domoljubne organizacije občine Laško vabijo na spominska svečanost ob 72-letnici prihoda 14. divizije na Štajersko, ki bo v Gračnici, v nedeljo, 7. februarja, ob 11. uri ob zaključku spominske­ga pohoda. V kulturnem programu bodo nasto­pili Godba na pihala Laško in Moški pevski zbor Laško. Škofja Loka: Občina Škofja Loka in Združenje borcev za vred­note NOB Škofja Loka vabita na slovesnost v spomin petdesetim ustreljenim talcem za Kam­nitnikom, ki bo v sredo, 10. februarja, ob 16. uri. 42 december 2015 Diabetes, grozeča bolezen sodobnega časa Odgovori diabetologa o bolezni in zapletih V Zavodu Diabetes je izšla knjiga z naslovom Diabetolog sve­tuje, v kateri je zbranih 160 odgovorov na vprašanja o diabe­tesu tipa 1 in tipa 2, o nosečniškem diabetesu in o diabetični prehrani. Odgovore je prispeval Damjan Justinek, dr. medicine, ki si je pridobil zaupanje slovenskih bolnikov z diabetesom tudi zaradi svojega sodelovanja z revijo Dita, v kateri že deset let odgovarja na vprašanja, povezana s sladkorno boleznijo. // PIŠE: P.R. // P o zadnjih podatkih iz leta 2003 živi na svetu 194 milijonov lju­di s sladkorno boleznijo, od tega 30 milijonov v Evropi. V Sloveniji ima sladkorno bolezen osem odstotkov prebivalcev. S sodobnim na­ činom življenja ta bolezen dobiva tudi nove oblike, a še vedno je, kot pravi dr. Justinek, »tiha, mirna, nevarna in takoj za prvim ovinkom«. Mednarodna zveza diabetikov (IDF) sladkorno bolezen opredeljuje kot kro­nično stanje, pri katerem celice trebu­šne slinavke (pankreasa) ne proizvajajo dovolj inzulina oziroma pri katerem telo proizvedenega inzulina ne more učin­kovito porabiti. To glukozi (ki jo dobimo iz hrane) oteži prehod v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Zmoti se tudi presnova ogljikovih hidratov, belja­kovin in maščob. Po opredelitvi Svetovne zdravstvene or­ganizacije (WHO) pa je diabetes motnja v presnovi, izhajajoča iz številnih vzro­kov, ki jo določa kronična hiperglikemi­ja (stanje zvišane ravni sladkorja v krvi). Kaže se kot motnja v presnovi ogljiko­vih hidratov, maščob in beljakovin, kar je posledica nepravilnosti v izločanju ali delovanju inzulina. Končni učinki bolez­ni so lahko trajne okvare, nepravilnosti v delovanju ali pa celo odpoved števil­nih telesnih organov. Ker je s pojmom diabetes tesno pove­zan pojem inzulin, povejmo še, da je to hormon, kemijsko beljakovina, ki ga izločajo beta celice v trebušni slinavki, natančneje v tako imenovanih Langer­hansovih otočkih v trebušni slinavki. Koncentrat trebušne slinavke je bil za zdravljenje sladkorne bolezni prvič upo­ rabljen leta 1922. Nekdaj so inzulin pri­dobivali iz goveje ali svinjske trebušne slinavke, danes pa ga proizvajajo tako, da neki bakteriji ali plesni z genetskim inženiringom vsilijo, da ga izdeluje, po­tem pa izcedek očistijo. Tako pridoblje­ni inzulin je povsem enak človeškemu in ga imenujemo tudi humani inzulin. Tipični klinični znaki za nastanek slad­korne bolezni so: povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje), s tem po­vezana dehidracija in huda žeja, slabo počutje, izguba teže in zmanjšana od­pornost. V knjigi Diabetolog svetuje so zbrani odgovori na najpogostejša vprašanja, s katerimi se prej ali slej sreča vsak bol­nik. Zdravnik pa v svojih odgovorih podaja širše razumevanje bolezni, opi­suje vzroke za nastanek posameznih dodatnih težav in zapletov, svetuje o prehrani, telesni aktivnosti, vztrajanju pri rednem jemanju zdravil ali odpravi vzrokov za dodatne težave. »V moder­nem času ljudje nimajo radi omejitev, neradi slišijo, da je hrane preveč in ne le dovolj, vsaj v zahodnem svetu. Čudno se jim sliši, da je sprehod bolj zdrav kot televizija in da je gibanje pomembno za naše zdravje. Neradi si kontrolirajo sladkor, saj jih to spominja, da so bolni­ki, torej ljudje z napako. Neradi prevze­majo odgovornost za svoje zdravljenje, ker jih ta omejuje,« med drugim ugota­vlja Damjan Justinek. Cena knjige je 24,50 evra, naročila: 01/542-5004 ali revija.dita@siol.net BES E D A UČENKA A RAZREDA MESTO V JUGO­VZHODNI NIZOZEM­SKI HLOD ZA PREDE­LAVO (IZ ČRK: KRELJ) MESTO V JUGO­ZAHODNI NIGERIJI PRIPRAVA ZA DOLO­ČANJE PRAVIH KOTOV KONEC GESLA LOJZE ROZMAN POLJSKI EVROPSKI POLITIK (DONALD; NI: TISK) JAMAJŠKI ŠPRINTER BOLT DOLGA VRSTA ALEKSAN­DAR KMETIJ­STVO, POLJE­DELSTVO BRUSILEC JEKLENIH IZDELKOV STARO­GRŠKI FILOZOFI IZ ELEJE VETRC BIBLIJSKA OSEBA TANČICA, PAJČOLAN SVALJKI, CMOKI EVIDENČ­NIK SLOVENSKI PISATELJ IN AFORIST (ŽARKO) BILJARD­NA PALICA BRITANSKI PISATELJ FLEMING NOVA EKO­NOMSKA POLITIKA OPRAVI­ČENJE DELO V PROZI ANDREJ NAHTIGAL NASIČEN OGLJIKO­VODIK VILER ELDA PASTIR OVNOV DOJKA BES E D A ŽENSKA, KI VSE VE MAJHEN OLTAR ITALIJAN­SKI PESNIK ALIGHIERI SLOVENSKI OPERIST DARIAN BES E D A MITJA OKORN OTO PESTNER CIKLIČNI ALKOHOL, INOZITOL AMERIŠKI IGRALEC (ALAN) RAČUNALO ABAK OSNOVNA TEKOČINA UŽITNA GOBA, SMRČEK PISATE­LJICA BREST 14. GRŠKA ČRKA JED LAZANJA ZAČETEK GESLA NAROD, PLEME JUTRANJA PIJAČA SL. MODNI KREATOR HRANITELJ VLEČENJE AM. IGR. (LORENZO; IZ: SLAMA) ENOTA ZA MOČ ILIRSKA PROVINCA SIMON AŠIČ TONE VOGRINEC FRANC. MEHKI SIR (IZ: RIBE) STISNJEN SPODNJI DEL ROKE CVETICA PODZEM­LJE V GRŠKI MI­TOLOGIJI, EREBOS B ANTON NOVAČAN E S RIBIŠKI ČOLN E D A ODŽAGAN KOS DEBLA, HLOD PARTIZAN. PISEC BRATOŽ ORGANI VIDA DRAGICA ČUDEN CIGAN DOLŽINA MEJE LIKA ATA MARILYN MONROE EDO MURIĆ RUDOLF TROFENIK STROKOV­NJAKINJA ZA KEMIJO SNEŽENI MOŽ PRIPAD­NIKI AKMEIZMA BES E D A SLOVEN­SKA POLI­TIČARKA VONTA BE S E DA Izžrebani reševalci križanke iz 2. številke revije Svobodna beseda 2015: 1. Miha Grošelj, Mestni trg 30, 4220 Škofja Loka 2. Avgusta Dokl, Pod gonjami 60, 2391 Prevalje 3. Doroteja Simčič, Scopolijeva 3, 1000 Ljubljana Rešitve križanke: EFEKTNOST, TRGOVALKA, NAOČAR, RT, AN, ARTHUR, ENN, ANE, KATAKLIZMA, RELI, LJUDJE PRIŽGIMO LU, ADRIANA, LLOSA, KČ, UN, TT, VAČE, VIA, SANI, NEGIBNOST, IVAN CANKAR, AMI, POŽIG, SAVA, IŽ, ATI, EMA, KN, ČLANI, SONČNIK, IJEKAVEC, TRAKTAT, ETAŽERA. Geslo: FRANE MILČINSKI; LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ. Rešitve križanke pošljite do 22. 2. 2016 Pokrovitelj križanke je Zavod Diabetes, trem izžrebanim reševalcem, ki bodo križanko pravilno rešili, bomo podarili knjigo Diabetolog svetuje. Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: Revija Svobodna beseda, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 22. februarja 2016. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ Geslo 1. številke SB: