17. IZDAJA DIAGONALE SE JE V SKLADU 2 MOČNO PROTESTNIŠKO TRADICIJO TEGA FESTIVALA ZAČELA S POZIVOM K PODPISU PETICIJE,1 S KATERO AVSTRIJSKA FILMSKA SRENJA NASPROTUJE ODLOČITVI ORF-A - NADVSE POMEMBNEGA (SO) FINANCERJA AVSTRIJSKIH FILMOV -, DA ZARADI ZMANJŠANJA PRIHODKOV OD NAROČNIN, DO KATEREGA JE PRIPELJALA NEPREMIŠLJENA ODLOČITEV AVSTRIJSKE VLADE, ZA TRETJINO OKLESTI ŠTEVILO SVOJIH FILMSKIH PROJEKTOV. AVTORJI PETICIJE OPOZARJAJO, DA BI TA UKREP OGROZIL OKOLI 1.500 DELOVNIH MEST IN POVZROČIL PROPADANJE AVSTRIJSKE FILMSKE INFRASTRUKTURE - IN TO PRAV V OBDOBJU, KO AVSTRIJSKA KINEMATOGRAFIJA (S HANEKEJEM, SEIDLOM, GEYR-HALTERJEM, SPIELMANNOM, VVAGENHOFERJEM IN DRUGIMI) DOŽIVLJA VELIKE USPEHE TAKO DOMA KOT V TUJINI. 1 Fernsehfreunde-Petition: . Sicer pa je letošnja Diagonala minila umirjeno in brez velikih filmskih pretresov. V osrednjem delu programa se je odvrtelo dobrih sto avstrijskih (ko)pro-dukcij, ki so nastale lani in letos, od tega 40 dolgometražnih (več kot polovico jih je sofinanciral ORF) in 62 kratkega metra. Eden najzanimivejših novih avstrijskih filmov je bil otvoritveni dokumentarec Veliki muzej (Das große Museum, 2014) Johannesa Holzhausna, ki je doživel svetovno premiera februarja na Berlinalu. Film v maniri Wisemanovih portretov institucij (brez intervjujev, komentarjev in dodane glasbe) predstavi delovanje enega najpomembnejših muzejev na svetu - leta 1891 ustanovljenega dunajskega Kunsthistorisches Museuma. Režiserje dobro leto dni s kamero spremljal vsakodnevna opravila široke palete zaposlenih v muzeju (od direktorice do fizičnih delavcev) ter ustvaril očarljiv dokumentarec, ki navduši tudi s številnimi humornimi detajli. V filmu, denimo, vidimo skupino re-stavratork, ki posvečeno išče črvičke v starem lesenem okvirju, njihov kolega tiho besni med restavriranjem modela bojne ladje, eden od zaposlenih se po muzejskih sobanah prevaža s skirojem, poslovni vodja muzeja pa med razpravo o novem plakatu na piko vzame številko3 ... Vse to so pač posebnosti in privilegiji dela v instituciji, v kateri ni stiske ne s časom, ne s prostorom, ne z denarjem. Toda Hoiz-hausnov dokumentarec ob tem mozaiku zabavnih utrinkov iz zakulisja slovitega muzeja napeljuje tudi k razmisleku o času in minevanju, ohranjanju, razstavljanju in promoviranju umetniških del ter vlogi umetnosti pri samopredstavitvi naroda v politiki in turizmu. V dokumentarni sekciji je poleg Velikega muzeja izstopal tudi najnovejši film oskarjevca Štefana Ruzowitzkega Radi-kalno zlo (Das radikal Bose, 2013), ki na primeru grozljivih sistematičnih pobojev judovskega prebivalstva v vzhodni Evropi med drugo svetovno vojno skuša pojasniti, kako lahko običajni ljudje (v tem primeru mladeniči in družinski očetje, ki so služili v nemški vojski) postanejo brezčutni množični morilci. Ruzowitzky na eni strani uporabi citate iz pisem in dnevnikov nemških vojakov, arhivske posnetke z morišč, odlomke iz poročil o ubitih Judih in iz povojnih sodnih protokolov; na drugi strani pa z igralci rekonstruira prizore iz življenja vojakov in potek znanih socialnopsiholoških eksperimentov, kot so na primer Aschev eksperiment o konformiz-mu, Milgramov o podrejanju avtoriteti in stanfordski o vedenju v zaporniškem okolju.Ti poskusi, kijih v filmu dopolnijo komentarji strokovnjakov s področja prava, zgodovine in psihologije (mdr. tožilca z nurnberških procesov Benjamina Ferencza in začetnika t. i. psihozgodovine Roberta Jaya Liftona), razkrivajo vzorce človeškega vedenja, s katerimi seje udejanjala strašljiva »banalnosti zla« holoka-vsta in drugih genocidov. Od igranih filmov letošnjega osrednjega programa je vredno izpostaviti franco-sko-avstrijsko koprodukcijo Grand Central (2013) mlade pariške režiserke in scena-ristke Rebecce Zlotowski. Film pripoveduje zgodbo o ljubezenskem trikotniku, ki pa je umeščena v skrajno neromantično okolje: mladi brezposelni Gary (Tahar Rahim) dobi službo v jedrski elektrarni; tam se kmalu po prihodu zaljubi v Karole (Lea Seydoux), zaročenko sodelavca Toni- ja (Denis Menochet), in bolj ko se njuno prepovedano razmerje poglablja, bolj brez zadržkov se Gary v želji, da bi ostal blizu Karole, izpostavlja radioaktivnemu sevanju. Grand Central, ki so ga posneli v edini in nikoli delujoči avstrijski jedrski elektrarni Kernkraftwerk Zwentendorf, ob napeti zgodbi nevsiljivo posreduje tudi kritiko brezvestnega izkoriščanja nekvalificiranih delavcev, ki jih postavljajo na najnevarnejša delovna mesta. Nekoliko slabši vtis je naredi! najnovejši igrani celovečerec Götza Spiel manna Oktober november (Oktober November, 2013), od katerega je bilo zaradi režiserjevih zadnjih dveh filmov - Povračilo (Revanche, 2008) in Antares (2004) - vsekakor pričakovati več. Spielmanna tudi tokrat zanimajo napeti medčloveški odnosi (v središče dogajanja postavi dve povsem različni, že odrasli sestri in njunega bolnega očeta), vendar mu tem, ki se jih loti v tej komorni družinski drami (vprašanja samouresničitve, odtujenosti od najbližjih in sebe, smisla življenja, soočanja s smrtjo ...), ne uspe povezati v res prepričljivo celoto. Poleg tega moti preveč klišejski, že skoraj karikiran prikaz življenja mlajše od sester. Vseeno je Oktober november zaradi nekaj izredno močnih prizorov (zlasti očetovega presunljivo veristično predstavljenega umiranja), odličnih glavnih igralk in igralcev (Nore von Waldstätten, Uršule Strauss, Petra Simonischka, Sebastiana Kocha in Johannesa Zeilerja) ter metafizično skrivnostne, na trenutke že skoraj numinozne atmosfere vreden ogleda. Med najboljšimi filmi osrednjega programa so bili tudi trije, ki so že bili predvajani (in recenzirani) tudi pri nas: Shirley-Vizije realnosti (Shirley - Visions of Reality, 2013) Gustava Deutscha, Poslednji krivič-nik (Le dernier des injustes, 2013) Clauda Lanzmanna in Abeceda (Alphabet, 2013) Erwina Wagenhoferja. V spremljevalnem programu letošnje Diagonale so med drugim obeležili 50 let obstoja Avstrijskega filmskega muzeja; prikazali so 33 film(čk)ov iz muzejskega arhiva, ki so jih razdelili v pet sklopov: Kino, Nacisti, Naš Dunaj: pot v svobodo, Zven govorice jezika in V tranzitu. V počastitev okrogle obletnice rojstva in smrti avstrijsko-ameriškega filmskega in gleda- liškega igralca Petra Lorreja (1904-1964) so predvajali tri klasike, ki jih je Lorre zaznamoval s svojo izjemno igralsko pre-zenco: M - mesto išče morilca (M - Erne Stadtsucht einen Morder, 1931) Fritza Langa.The Face Behind the Mask (1941) Roberta Floreyja in Arzenikin stare čipke (Arsenic and Old Lace, 1941/44) Franka Capre,ter edini film, pod katerega seje Lorre podpisal kot režiser - Izgubljeni (Der Verlorene, 1951 ). Z obsežno retrospektivo so predstavili dunajskega družbeno-angažiranega »raziskovalca, arhivarja, fotografa in iskalca zvokov« Manfreda Neuwirtha (1954), ki deluje v polju do-kumentarno-inovativnega filma in novih medijev. Odlična neavstrijska popestritev festivala je bil izbor filmov, ki jih je posnela Francozinja Agnès Godard (1951). Kot asistentka kamere, snemalka ali direktorica fotografije seje podpisala pod skoraj šestdeset TV- in kinoprodukcij. Velja za izjemno senzibilno ustvarjalko in mojstrico snemanja teles v gibanju. Najbolj znana je po sodelovanju s Claire Denis, za katero je posnela že dvanajst filmov (tudi najnovejšega - Svinje [Les salauds, 2013]), delala pa je še z mnogimi drugimi režiserkami in režiserji - z Wimom Wendersom, Alainom Resnaisom, Petrom Greenawayem, Agnès Varda, Érickom Zonco, Noémie Lvovsky, Andrejem Téchinéjem, Emanuelejem Cria-lesejem, Uršulo Meier ... Kot že vrsto let je bilo tudi tokrat na Diagonali podeljeno morje nagrad. Eno glavnih je dobila lanskoletna prejemnica nagrade Darko Bratina - Ruth Beckermann. Njen najnovejši dokumentarec Those who go Those who stay (2013), ki zaključuje dolgo serijo režiserkinih filmov o nacizmu, antisemitizmu, sovražnosti do tujcev in migracijah, je zmagal v kategoriji dokumentarnih celovečercev. Za najboljši igrani celovečerec pa so razglasili Zadnji ples (Der letzteTanz, 2013) Houchanga Allahyarija - film o prepovedani ljubezni med ostarelo alzheimerjevo bolnico in njenim mladim negovalcem. Agnès Godard, ©zasebni arhiv Grand Central, © Les Films Velvet/Elle Driver Oktober november, © coop99/5pielmannFilm