430
Slovstvo
Vojteh  Pakosta,
(Spisal Ant. Sušnik.)
»Quaesivit Dominus šibi virum juxta cor suum«, — »Gospod si je iskal moža po svojem srcu«, ¦— vsklikam s svetim pismom, spomi-njajoč se plemenitega duhovnika, češkega pesnika in pisatelja, kateri je preminul prve dni meseca julija v Pisku na Češkem v 47. letu svoje dobe. Vojteh Pakosta je bil dostojen naslednik slavnih pesnikov duhovskega stanu in buditeljev češkega naroda, kateri so bili n. pr. Jablonsky, Marek, Vinafieky, Štulc, Sušil in Soukop; napajal je svojega duha z vzvišenimi krasotami njih pesniških umotvorov, in popol-nivši jih s pesniškimi pridobitvami noveje dobe, postal je pokojni mlajšemu duhovskemu naraščaju voditelj, za čegar zastavo je s plemenito gorečnostjo korakal voj vrlih sobojevnikov. Plemenitost v obliki, katera je dičila njega spise, ta je samo vnanji odsev plemenitosti svetovnih nazorov in čustev, kakoršna se porajajo v duši, prešinjeni od vere v Boga, kakoršna se nahajajo pri katoliškem duhovniku. ' Pakosta je jednako obdeloval vse literarne stroke, osobito kot ljudski pisatelj: v tem oziru so ga prispodabljali nepozabnemu češkemu pisatelju Ehrenbergerju. Da bi hotel po zaslugi opisati Pakostino literarno delovanje in njega umetelnostni značaj, ni mi možno na tem mestu, prostor je omejen. Trdim pa, da je s Pakosto izgubila češka literarna občina znameniti pojav, bratska občina duhovnikov-pisateljev prosvet-Ijenega duha in najspretnejše pero. Zgodnja smrt je ustavila njega prelagateljsko delovanje iz slovanskih jezikov, zlasti poljščine in slovenščine, s katerim je obogatil češko slovstvo. Priče njega neumorne pesniške delavnosti so skoro vsi odlični češki   časopisi  in literarni zborniki.
Umevno je, da so se potezala za sotrudništvo duhovnika, pedagoga in tako neobičajnega pisatelja skoro vsa književna katoliška podjetja, in mnogim je pokojnik vtisnil znamko svojega prosvetljenega uma. Bil je n. pr. dolgoleten urednik koledarju »Poutnik« (božjepotnik) in »Svatovaclavskj kalen dar«, dalje »Zabav večernich«; prispeval je marljivo v »Bla-hovest« in bil je vnet člen »Katoliškemu tiskovnemu društvu«.
S prvo zbirko svojih pesmij je stopil Pakosta stoprav 1. 1884. v javnost, zakaj častil je
Horacijevo: »Nonumprematur in annum«. Zbirka se zove »Listy a kvety«, s katero se je Pakosta postavil v prednjo vrsto vrle literarne občine češko-slovanske. Leta 1890. je izdal na svetlo drugo zbirko pesmij z imenom »Ruže a ostny« (trnje), v kateri se javlja njega ume-telski značaj očiščen in njega tvorna sila na vrhuncu, in tretja zbirka pesniška zove se »So-nety šumavske«.
Izmed leposlovnih povestij in proze navajam ta-le dela: »Dolorosa«, »Komediant«, »Kova f Simon«, »Venkovsky (kmetovski) reformator«, »Z českych dedin«, povesti in obrazi iz življenja, »Ze statku a z chalou-pek«, dalje »Vyklad katechismn«, mnogo člankov, študij- in literarnih razprav.
Glede na njega prelagateljsko delovanje je pisal »Hlas Naroda«, zlasti o prevodih iz slovenščine in poljščine, to-le: »In da bi pokojni Pakosta drugega ne bil nič spisal, kakor te prevode, že to mu utrjuje na veke častno mesto v češkem slovstvu« Prevel je iz slovenščine v če-ščino Simon Gregorčičeve »Poezije« in Jurčičevega »Desetega brata«; iz poljščine je pa prevel povest »Strašny dedeček« in Lukasz-kiewiczevo povedko »Štesf. na vsi« (Sreča v vasi).
Vojteh Pakosta se je porodil dne 14. aprila 1. 1846. v Desne blizu Sobjeslave, šolal se je na gimnaziji v Henrikovem Gradcu, bogoslovje je dovršil v Pragi in v duhovnika je bil posvečen dne 16. julija 1. 1871. Kapelanoval je kratko dobo na deželi, na to je bil pa poklican za kapelana v Prago, postal je tu katehet novomeških šol in naposled bil imenovan profesorjem praške višje dekliške šole. Pogreb se je vršil dne IS. julija v Pragi iz cerkve sv. Štefana na višegradsko grobišče; bilje veličasten, dasi posvetni češki pisatelji in pesniki niso spremili sodruga svojega na književnem polju k poslednjemu počitku. Da bi ne bil pokojni Pakosta katoliški duhovnik, izkazali bi mu bili izvestno v mnogobrujnem številu zadnjo čast. (Sapienti sat!) Na Pakosti zopet vidimo, kako slovstvene veličine sedanje vrste čislajo katoliškega duhov-nika-pisatelja in kako priznanje imajo za katoliške knjige. Upamo pa, da pravična zgodovina ne pozabi nikdar imena Vojteha Pakoste, niti tedaj, ko bode mnoge sedanje laži-veljake zagrnila zaslužena pozabljenost.
-Sfe^