Ako bi imeli kako željo, bi bila ta, da bi se na-zoačilo pri vsakem kosu, odkod je; to bi služilo več kakor enemu interesentu.
Vzlic vsej previdnosti in vestnosti, katere priča je bil poročevalec, se je utihotapilo še nekaj tiskarskih pogreškov. Tako je citati na ovoju in na notranjem naslovu ornements, ne ornaments. — V slovenskem delu predgovora (3. stolpec, 2. odstavek, predzadnja vrsta od zdolaj) je citati: list 16 (ne 1.10); istotako v srbohrv. delu (3. stolpec, 2. odst., predzadnja vrsta) in v francoskem delu (3. stolp., 2. vrsta od zgoraj). Kar smo rekli o Sičevem delu in njega priznanju, velja v polni meri tudi o tem snopiču. Želimo le, da bi ne podlegel mož, tako usposobljen, pa tudi navdušen in delaven, neprilikam sedanjih dni in da bi nam kmalu predložil nov zvezek naših ornamentalnih zakladov.                           Mantuani.
Slovenska moderna umetnost. I. Slikarstvo. Izdala Narodna galerija v Ljubljani 1922. Reprodukcije izvršil M. Jaffe na Dunaju.
V   27   velikih   enobarvnih  reprodukcijah   podaja Narodna galerija javnosti izbor svojih najboljših del in obenem prvo reprezentativno izdajo o slovenski moderni umetnosti. Narodna galerija zaključuje  pravkar svojo  osnovno  fazo:   organsko je izrastla iz prvega organiziranega umetniškega gibanja med Slovenci, iz impresionizma, in naravno za prvo dobo osredotočila vse svoje moči na to, da čim  izčrpneje zabeleži v svoji zbirki postanek,   razvoj   in   razcvet   impresionizma   in njemu paralelnih smeri med Slovenci. Od Madone Janeza Šubica, stilistično in vsebinsko najstarejšega dela njene zbirke, do Tratnika in Kosovega Filozofa riše ta izdaja razvoj slikarstva pri nas, kakor ga predstavlja zbirka N. g. Brata Šubica, Franke, Ažbe, Petkovšek, Kobilca, Vesel, Grohar, Henrika Šantel, Jakopič, Jama, Sternen, Žmitek, Vavpotič, Tratnik, Saša Šantel, Fr. Klemenčič in G. A. Kos — imena onih, ki so zastopani v tem albumu,   že   sama   označujejo   stopinje   razvoja slikarstva  pri  nas  od realizma  do  konca  vojne dobe. Kot da se je vodstvu galerije zazdelo, da je zadostilo svoji prvotno  začrtani nalogi in zaželelo dokumentirati to stanje pred javnostjo, se zdi, kadar prelistamo liste tega albuma. Uvod k izdanim reprodukcijam je napisal tajnik galerije dr. Izidor Cankar. V velikih, markantnih potezah   riše   osnovne   smeri   razvoja   zapadno-evropske umetnosti XIX. stol., katere odblesk je slovenska umetnost. Na koncu označi tudi razmerje   najmodernejših   smeri   napram   prejšnji, katere jedro je impresionizem, ter njihovo zvezo s splošnim razvojem umetnosti v Evropi. Pričujoča   publikacija   je   vsled   svoje   zdržane resnosti in velikopotezne stvarnosti važen dokaz našega   dozorevanja   tudi   v   proživljanju   umetniških problemov.                                                Frst.
GLASBA.
OPERA.
Pod intendanco M a t e j a H u b a d a so se razmere v ljubljanski operi precej uredile, dela se pridno in smotreno, dosegli so se lepi uspehi. Izvajajo se
sama odlična operna dela, novejša in starejša, tuja in domača. A o tem pozneje. Najprej par besed o opernem osobju.
Opera   je   pridobila   k   dosedanjim   kapelnikom Rukavini, Balatki in Neffatu še glasbeno temeljito naobraženega  in  temperamentnega  Matačiča. Nekateri dobri pevci solisti: Drvota,1 Romanovski, Trbuhovič  in  Šterkova  so  našo   opero   zapustili. Pridobila pa je opera več drugih dobrih, deloma izvrstnih  moči.   Omenjam   zlasti  dva   domačina: Julija Betteta, do sedaj basista pri državni operi na Dunaju, ki  je za našo  opero  kot vzor pevca  in  igralca  velikanskega  pomena   (njegovi nastopi v »Prodani nevesti«, v »Lakme« in »Sevil-skem   brivcu«   so  naravnost  mojstrski);   istotako Marija   Šimenca,   ki   je  prišel   k   nam   od mariborske opere in razpolaga s krasnim, polnim in prožnim tenorom   (takoj  v  »Prodani  nevesti« se  nam  je močno  prikupil, istotako v  »Jenufi«, v »Gorenjskem slavčku« in kot Favst v »Mefisto-felesu«). Novi baritonist   C v e j i c   sicer ne  odtehta  Romanovskega — bori se  še  z  marsikako težavo v glasu in vokalizaciji —, pa  se  utegne sčasoma  razviti v prav  dobrega pevca. Že  od prej  imamo  nekatere  jako  dobre,  deloma prvovrstne   moči.   Gospe    Thierrv-Kavčni-kovi    gre   med   solistinjami   prvenstvo:    njen izredno obsežen glas je vedno lepši in bujnejši, in   kako   čudovito   zna   z   njim  modulirati!   Tudi njena igra  je  mojstrska.  Omenjam  samo  njeno pretresljivo  doživijeno   igranje  v  »Jenufi«, kjer je kot stara, resnobna, težko preizkušena cerkov-nica   središče   in   težišče   te   prekrasne,   pristno češkoslovaške, velike tragične opere, ali v »Car-men«   v   čisto   drugačni,   koketno   omamni   vlogi ciganske  krasotice.  Odlična pevka in  igralka  je gdč. Z i k o v a,  ki pa letos primeroma malokrat nastopa. Zelo lepo in pretresljivo je pela in igrala Sestro Angeliko v »Trvptihonu«, prav tako Margareto   v   operi   »Mefistofeles«.   Zelo   dobra   in porabna je gdč. Lewandovska   (»Prodana nevesta«, Ninon v »Gorenjskem slavčku« in drugod). Dobro napreduje in mnogo obeta gdč. Sfiligo-j e v a (Majda v »Gorenjskem slavčku« in v raznih drugih   vlogah).   Gospa    Lovšetova    sodeluje letos le kot gost, a spada brezdvomno med stebre naše opere. Občudovali smo jo kot koloraturko v »Lakme«, tudi v »Sevilskem brivcu« in posebno v »Gorenjskem   slavčku«   je   izborna.   Omenjati   bi moral potem še gdč. R e w i c z e v o ,   ki se je v mnogih   manjših   vlogah   izkazala   zelo   zmožno; kot   »Carmen«   je   še   nisem   slišal;   dalje   gospo Smolesko, go. Matačičevo, gdč. Thaler-j e v o  in go. K a 11 n e r j e v o. Med pevci solisti so   poleg   par   že   prej   imenovanih   jako   dobri: Z a t h e y ,   s krepkim in hkrati voljnim, simpatičnim basom in lepo igro (izboren je kot Mefisto v  »Mefistofelesu«),   Sowilski   se  mi  zdi  zelo dober zlasti v  dramatično  napetih  scenah,  kjer se tudi pevsko nekako enakomerno razmahne (v »Plašču«,  v   »Jenufi«,  posebno   mi   je   ugajal  v zadnjem   dejanju  opere   »Carmen«).   Levar   je
^_    *  Odšel  vsled  bolezni.  Umrl  4.  januarja  1923  v 63    Pragi.
kot igralec prvovrsten, kot pevec ne vedno enako dober. Zupan postaja vobče čim dalje boljši in porabnejši; s posebnim užitkom smo ga poslušal in opazovali v »Gorenjskem slavčku«, pa tudi v mnogih drugih operah je dobra moč. Vobče dober je tudi Debevec. Mohor i č se je izkazal zlasti v »Prodani nevesti«, Kovač zadnje čase poizkuša priti vun iz raznih napak in manir. B r a t u ž je kaj primeren za komične vloge, n. pr. v »Tajnosti«, v »Prodani nevesti«, zlasti pa briljira kot komik v »Gorenjskem slavčku«. Glasu sicer nima posebno izdatnega, a se prijetno posluša. Z o r m a n se pevsko ni kaj prida razvil, drugače je porabna moč.
Operni pevski zbor ima po večini dober material, zlasti vrle moške pevce. Pazi pa naj, da bo bolj vezano pel in nekoliko več niansiral. Orkester razpolaga z dobro izvežbanimi godbeniki, igra semtertja dosti diskretno (v tem oziru se je odlikoval posebno v »Gorenjskem slavčku«), včasih pa s svojo polno igro duši zbor in soliste, da reveži tonejo v njem.
Igralni načrt se dejansko stopinjo za stopinjo izvaja kot ga je začetkom sezone napovedala intendanca. Tekom treh mesecev, v oktobru, novembru in decembru, je bilo uprizorjenih deset opernih del: Smetanova »Prodana nevesta« in »Tajnost« (kot noviteta), Puccinijev »Trvpti-chon« (Plašč, Sestra Angelika, Gianni Schicchi) in »Madame Butterflv«, Delibesova »Lakme«, Janačkova »Jenufa« (kot noviteta), Rossinijev »Sevilski brivec« (recimo kot »stara noviteta«), Bizetov »Carmen«, Foersterjev »Gorenjski slav-ček« (tudi kot nekaka noviteta) in Boitov »Mefisto-feles« (kot noviteta). Vse naštete opere so bile z malo izjemami dobro zasedene in so dosegle uspeh. Vseh in vsake izmed naštetih in uprizorjenih oper smo bili veseli, na marsikako, zlasti na »Jenufo«, smo lahko ponosni, da se je na našem odru sploh uprizorila in razmeroma prav dobro. Posebno pa nas je razveselila zopetna uprizoritev prvega tosezonskega našega domačega dela: Foersterjevega »Gorenjskega s 1 a v č k a « , ki ga je opera o priliki skladateljeve 85letnice po 26 letih — nekoliko scenično izboljšanega — z vso skrbnostjo pripravila in dala prvič pred praznikom narodnega ujedinjenja z največjim uspehom. Bežijo je vodil g. Šest, dirigiral g. kons. prof. Jeraj, sodelovale pa so na odru razen ge. Lewandovske izključno slovenske moči. Prvi predstavi je prisostvoval tudi gosp. skladatelj in bil od občinstva kakor tudi od opere same najiskreneje pozdravljen in počaščen. O podrobnih lepotah »Gorenjskega slavčka« ne bom govoril; rečem samo to, naj se nikar zopet nekega lepega dne ne izgubi v prašne predale opernega arhiva, temveč naj živi, naj se izvaja leto za letom in zopet in zopet razveseljuje naše občinstvo. V tej operi veje iz dejanja in iz glasbe naš resnično slovenski duh. Bolj pristno slovenske opere nam do sedaj še nihče drugi ni ustvaril. V operi »Madame Butterflv« je nekaj kratov z izrednim uspehom gostovala ruska pevka gospa Ada   Poljakov a.   V tej  operi kakor tudi v
posebnem samostojnem koncertu se je izkazala tako veliko umetnico, kakršnih je bilo v Ljubljani do sedaj še malo.                                                 S. P.
#     #     #
IZ PISMA UREDNIKOMA.
»... Naš novi svet, kako je lep in veren. In dober je. Dvignile so se trepalnice, in pod njimi niso gluhe votline, pod njimi so tople rjave oči: naša zemlja! Pozdravljena! Tak tih pozdrav zdaj gre iz loga v log in kdor mu je svoj glas pripletel — za vami, z vami!
Mnogo vas je, izvečine še nemih, ker trma zaklepa usta. Prvi je bruhnil v dan, vulkan svojo sveto lavo, Tone Seliškar. Vulkanisti, opazovatelji opas-nih žrel, trde, da je le majhen odstotek žlindre v lavi. Vse drugo je živa ruda. Naj bo, tudi ruda še ni železo.
Pri tej priliki sta mi na misli Kralja, oba hkratu. Mučil sem se z Jodlovimi henidami pred njiju platni dalje, kakor se za poprečnega diletanta spodobi: danes vem, da niso henide. Kralja sta le prvič dosledna do okrutnosti, odkrita pred seboj do bolnosti, in pred publiko poštena do neke meje..., ki je publika najbrž sama ne prenese več. Tako so nastale v vrsti Kraljevih platen tiste vrzeli, se pravi so platna, le prazna so, se pravi tudi prazna niso, le nič nas ne brigajo. Pa še to ni resnica. Brigajo nas, le nekoliko manj kakor Kralja sama.
Duhoven je obris naše nove zemlje. Dvanajst jih vpije proti. Ducad! In če je vas tudi dvanajst, ducad še dolgo niste. Treba seči nazaj, hladnega srca nazaj v globino let, in ko si zagrabil, ne med potjo omagati! Bogastva za senen voz: Pregelj sedi na vrhu in pikapoka poje in švrka po konjih. Težavna so ta rojstva. Preveč jih je. Prezapored gredo, še z imeni bo križ. Zato pa se vsak njegovih otrok od ostale romancierske zaplodine razlikuje za ravno toliko, za kolikor so si med seboj podobni, ti otroci solnca, ti župniki in biriči samega sebe. So pa grenkobe, ki ti ostanejo na jeziku vse dni do konca. Pravijo, da je zemlja spomladi grenka. Vem, da je grenak dan, ljubezen, vera, dobrota, kri človeška, kri spomina, borba za kruh, borba za delež na večnosti, vse lepo na tej zemlji. Prvi okus in zadnji — grenka sta. In grenka je smrt. Pride pa čas in ni več daleč, ko bo to obličje postavljeno na soho in dvignjeno iznad krink in krivih lic v čistejšo svetlobo, v toplejši vzduh: Ecce Slovenia!
Še daljnega neznanca naj ne pozabim, krivega velike samote, prestrašile oddaljenosti ter pokolenja, da se Bogu usmili! Švabi, Mažari in prvi pristni Panonci so v pijanosti zamenili ženske in kaj je bila posledica — monstrum, pohabljenec, državljan sicer naš, dr. Richard StrauB kaže nanj (pri tej priliki je izvedel, kje je Prek-murje) — a mi se mu še ogibljemo. Naj nas ne ume napak: Smo sramežljivi ljudje, Slovenci. Pred vrednotami celo — zardimo, če je stvar taka in so vrednote res vrednote ... Še recept, draga mi urednika, za dramo, kakor biti mora, bo biti imela. Slovenska in ina: dra-64    matična   do   vrelišča,   neteatralna   do   askeze...«