"Discipliniranje" v družini
JANEZ PEČAR
I
If you can look into the seeds of time and say which grains will grow and which will not Speak then to me ...
Shakespeare, Macbeth
Zaradi naraščajoče deviantnosti med mladimi, pri katerih ugotavljajo čedalje več zlasti nasilniškega vedenja, ki sc pomika vedno bolj v otroštvo, prihaja v središče pozornosti preprečevalnih dejavnikov zlasti družina s svojimi nadzorovalnimi dejavnostmi. Ker pa sodobna družina opravlja znatno manj nalog kot nekoč, ker jih mora deliti z mehanizmi izven sebe, je za družboslovno proučevanje toliko bolj zanimiva, ker še vedno ostaja marsikomu in za vse življenje ključna referenčna skupina.
Čeprav je družina izredno pomemben posredovalec družbenih norm, svojih skupinskih pravil in poglavitni socializator, ki opravlja neposredno nadzorovanje, zlasti nad otroki, se v literaturi srečujemo s konceptualnimi unifikacijami posameznih strok, ki vsaka po svoje pojasnjuje primarno socializacijo, sprejemanje vlog, lcgitimiteto družinskih položajev, skupno bivanje, družinski čut, nastajanje in vzdrževanje družinskih pravil, (ne)stabilnost družinske .vzgoje, integracijo, partnerske odnose, družinske mite, moč v družini itd., tja do vloge zaposlene matere (žene) in vdiranje države v družinske zadeve, pri katerih posreduje zlasti takrat, kadar si družinski člani to žele, ali kadar ne zmorejo sami urejati razmerij med seboj. To seveda obenem tudi pomeni, da je družina še vedno dokaj intimna in diskretna skupina in jo kot takšno varuje tudi sodobno (državno) pravo.
Nenazadnje pravo ureja vedenjske oblike za vse na splošno in prisiljujc ljudi k želenemu konformizmu, hkrati ko družina, poleg državnih norm, uporablja za socializacijo in za opravljanje svojih vzgojnih, kulturnih in zaščitnih vlog še svoja pravila, odvisno od staršev v družini, ali enega izmed njiju, ali skupaj z vsemi, ki lahko kakorkoli prispevajo k dinamičnim družinskim procesom. S tem pa se odpira pestra
Janez Pečar, diplomirani pravnik, doktor znanosti, redni profesor za kriminologijo, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti UliK v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 11
problematika družinskega nadzorovanja in discipliniranja, ki ju navadno določajo lokacija avtoritete, stopnje in smeri identifikacije, pomen in naravo čustvenih odnosov in nedvomno tudi posebnosti družinskega vzdušja.
Zato je tudi nadzorovanje v družini ali discipliniranje oziroma kar normaliziranje še kako povezano z avtoriteto, močjo in ugledom tistega nadzorovalca (ali nadzorovalcev), ki uspevajo pritegnili ustrezno spoštovanje drugih tako in na način, da jc lahko družina temeljni dejavnik socializacije. Kolikor to ni ali ne v zadostni meri, potem tudi z njeno kontrolizacijo ni vse v redu in tudi postopki "discipliniranja" (zlasti otrok) ne prinašajo želenih učinkov, kolikor sploh ne vzbujajo posledic, ki so nasprotne od pričakovanih. Seveda pa gre pri tem sploh računati tudi z dejstvom, da prenckatcrc družine sploh niso sposobne opravljati tistih vlog, ki kakorkoli vsebujejo kontrolne in disciplinske naloge. Morebiti tudi zaradi tega ne, "ker družina ni pravi dom človeku, v katerem bi lahko živel na odtujen način"1. Za družino pa so najpomembnejši skupni interesi, privrženost in občutek vzajemne gospodarske odvisnosti2 ter seveda najugodnejša možnost rccipročncga prilagajanja posamezne osebnosti in družbe. Kajti družina je vsakomur prvi prcna&ilec norm širše skupnosti in hkrati ožja skupina, v kateri vsakdo pričakuje varnost in v kateri mu je dana neposredna priložnost za primerjanje sebe kot dela celote, ki ji pripada in v kateri se odraža predvsem psihično.3
Čeprav so v okviru družine njeni člani v različnih odnosih, nas zanimajo predvsem nadzorstveni, ki temeljijo na vedenjskosti kot tisti paradigmi, ki večinoma vpliva na vse druge, tudi zaradi čustvenosti. Kajti vsa razmerja so v tej človeški, predvsem intimni skupnosti vedno močno emocionalizirana. To pa lahko pomeni, da je tudi "discipliniranje" pod vtisi afekliranih stanj obeh strani tako nadzorovalca kot nadziranca. Tega pa ne gre zanemarjati ne pri doseganju socializacijo ne pri upiranju njej, kar lahko pelje v deviantnost in kriminalnost tudi prek stresov in travm - spet na obeh straneh. Prav zato pa je tudi "discipliniranje" v družini vsebinsko vprašanje, od katerega je marsikdaj odvisno posameznikovo (kasnejše) življenje (etiologija in prevencija deviantnosti, morala, socialni karakter itd.).
1. DRUŽINSKI MORALNI SISTEM
O tem, kaj je morala, kaj sodi in kaj ne vanjo, je bilo doslej že veliko napisanega, čeprav različnega in nasprotujočega. In kolikor so si posamezne človeške skupine same oblikovale moralna pravila in jih pogosto tudi zapisale, je danes družina "primarna družbena skupina", ki si z "moralo" zastavlja svoj, predvsem nadzorstveni moralni sistem in ustrezne vrednote. To pa je gotovo najbolj podvrženo skupinskim navadam, ki sta jih oba starša prinesla vsak iz svojega socialnega okolja. Že v otroštu in v odraščanju sta doživljala vsak svoj moralni razvoj lastnim sistemom obrambnih mehanizmov, ki gotovo ne morejo mimo stereotipnih delitev vlog na moške in ženske. Zato verjetno v skupnem in zakonskem življenju dveh oseb, ki morata prevzeti skrb za otroke, nujno Prihaja do zakonskih frustracijskih situacij, ki jih največkrat rešujeta kakor vesta in znata, nenazadnje tudi s "pravili", ki sta jih prinesla s seboj.
^Oolubovič, sir. 212.
j Prav Um.
Gi. Shcrif v Sociological Theory, sir. 285.
Rccipročna organiziranost staršev jc potemtakem le zunanji odraz vsebinskosti razmerij, v katerih morata graditi samo "njun" moralni sistem z ustreznimi pravili sožitja, da bosta lahko poleg izključno svojih vlog (tudi diskretno spolnih) opravljala vse funkcije materinstva in očetovstva. Prav glede na to je v literaturi dosti spoznanj o komunikacijah med starši, ki nanj bi bile v pozitivnem smislu predvsem jasne, poštene, moralne in uspešne, čeprav ob obravnavanju družinske patologije in tudi zaradi morebitnega svetovanja, spreminjanja ter popravljanja "zakonskih" zdrah še kako nastajajo potrebe po različnih tehnikah za poglabljanje družinskega življenja in vzajemnega delovanja.
To gotovo pomeni, da je zaradi izogibanja konfliktnosti v družini potrebno poučevati ostale družinske člane o vsebini njihovih vlog, ki jih lahko različno dojemajo, pri čemer tudi oba starša nista nobeni izjemi, kajti razloge za družinsko konfliktnost, dezorganizacijo, ekscesivnost posameznih družinskih članov navadno vse znanosti o človeškem vedenju najprej iščejo pri starših. To seveda spet pomeni, da starši kreirajo družinska pravila sožitja, postavljajo svoj normativni koncept, z njim socializirajo druge, čeprav ne vedno izključno, toda hkrati z njimi opravljajo najrazličnejše družinske, kontrolne (četudi diferencialne) funkcije odkrivanja kršitev (svojih in izven družine postavljenih) pravil in se navsezadnje tudi odzivajo nanje (ali bi se vsaj morali).
Otroci imajo razmeroma malo moči za vzpostavljanje družinskega moralnega sistema, čeprav niso brez vplivov nanj, saj jih starši in drugi, ne glede na to, ali gre za dihotomne, trihotomne ali kakšne druge interakcije, različno upoštevajo, odvisno od pomena, ki jih zanje imajo. Od tod tudi generacijske vrzeli ali generacijski konflikti, ki jih "idealne" družine uspešneje premoščajo, pomirjajo ali rešujejo, medtem ko jih manj uspešne in seveda predvsem nefunkcionalne, nepopolne in podobne celo pospešujejo in poglabljajo. V njih se poraja (ali obstaja) nasilje in agresivnost, trpinčenje otrok, pretepanje žena, nesmotrno ravnanje s premoženjem, konflikti z bližnjimi in izven doma.
Zato bi lahko rekli, kolikor bolj je družinski moralni sistem vrednot skladen z ustreznim stanjem v socialnem okolju, toliko bolj je družina kot socializator in nadzorstveni mehanizem legitimen in priznan za prenašanje določene kulture iz roda v rod. Toliko bolj lahko uspešno institucionalizira pravila vedenja in jih selekcionira za družinske potrebe. Zato je družina za vsakogar prva oblastvena avtoriteta, ki vsakomur določa pravice in dolžnosti, opravlja izbor družbenih vrednost4 in jih zagotavlja s svojo ureditvijo vsiljevanja ali konformiranja.
Družinski moralni in vrednostni sistem, ki deluje na otroke, je potem takem čedalje bolj predelano prenašanje pravil iz. skupnosti, ki od šole, prek delovnega mesta staršev, pravil soseske, državnih norm itd. vsebujejo določene vedenjske zadeve, od katerih je tudi družina vedno bolj odvisna. S tem pa ji seveda ne gre odrekati možnosti ustvarjanja svojih moralnih norm, tudi sodobna družina je vedno bolj odprta navzven in pripravljena na ustrezno odzivanje5. V tem je videti tudi ključni pomen staršev za ustvarjanja identitete otrok, upoštevanje vedenjskih norm in razumevanje kontrolnih tehnik, odvisno tudi ali gre za tradicionalno hierarhično družino6 itd., tja do participativnc. Tudi zato je lahko družina pomemben varstveni dejavnik, ki nevtralizira krimogene dejavnosti, kolikor seveda sama ne ustvarja svojih kriminalnih situacij.
4	Golubovič.str. 199-201.
5	Primerjaj, Žmuc-Tomori M., sir. 19.
6Fagan/We*ler,slr.654.
2. MEDSEBOJNA ODVISNOST DRUŽINSKIH ČLANOV
Kjerkoli so si ljudje prostorsko blizu, so že od nekdaj odvisni med seboj, če pa gre pri tem šc za sorodnike in sploh družino, so odnosi članov take skupnosti toliko bolj tesni in določeni s posameznimi vlogami, ki jih družinski člani imajo. In zavedajoč se drugih, ki so vedno individualizirani, morajo potemtakem urejati svoje interakcije, ki niso vedno le pozitivne. Zato gre zlasti v družini predvsem za razmerja med vlogami, ki v povezavi z nadzorovanjem (vedenja) drugih ustvarjajo položaje, v katerih so lahko posamezni preveč nadzorovani, drugi pa premalo, ali vsi enako, kar tudi v skrajnosti spet povzroča ustrezne nasledke.
Zalo so družinska razmerja predvsem zelo občuteni, prefinjeni in z daljnosežnimi posledicami oblikovani medosebni odnosi, ki kot celota predstavljajo družinsko dinamiko različne kakovosti, od idealnega sožitja in mučnega sovraštva, zatiranja in nasilnosti (pojavi "trpinčenja" otroka, sindrom "pretepane" žene itd.). To tudi pomeni, da so socializacijski pogoji v družini zelo različni in jih gre vedno ocenjevati odvisno od njihovih ciljev, ki so vzgojni, psihološki, kulturni in celo politični (navsezadnje). Ne glede na to, kako psihoanalitične teorije, teorije samooblikovanja in teorije socialnega učenja7 pojasnjujejo vprašanja družinska dinamike in njenega pomena za razvoj, posameznikova družina ni zaman po eni plati temeljni vzgojnokulturni ali socializacijski, kot je lahko po drugi, nezanemarljiv kriminogeni dejavnik. Medsebojni vplivi v družini so torej ključnega pomena in nedvoumni, zaradi česar ni slučajno, da sta zakonca Glucck že samo po majhnem številu določenih lastnosti v družinski skupnosti skušala napovedovati prihodnost. Klasika marksizma in prcnekateri kasnejši kriminologi so upoštevali materialno plat družinske skupnosti in šc danes, v neugodnih gmotnih, stanovanjskih in drugih materialnih družinskih razmerah, iščejo "determinante" vedenjskega oblikovanja, ki pa se marsikdaj še zdaleč niso pokazale tako pomembne kot tiste, ki izhajajo predvsem iz čustvenih in psiholoških odnosov med člani družinske skupnosti.
Če pa mladi v družini gledajo okoli sebe "manipuliranje, sebičnost, izkoriščanje, življenje na račun drugih, nekulturne vedenjske vzorce"8, alkoholizem, potepuštvo, brezdclništvo, ali če je družina nefunkcionalna, kolikor ni sploh obremenjena z raznovrstno "patološkostjo", potem morajo modele socializacije iskati izven nje, kolikor so za to seveda sposobni in kolikor jim družinska odvisnost ne zamegljuje možnosti v tej "skupnosti" videti pričakovane humane psihološke cilje.
Ker pa večina družinskih članov zaradi svoje podrejenosti in nemoči nima možnosti izbirati svojih pozicij, ki so določene s spolom, starostjo, položajem itd., se mora ravnati v skladu z razmerami, ki pač veljajo, kajti vsako upiranje pretežno izziva konfliktnosl in s tem tudi represijo močnih nad podrejenimi. Včasih roditelji niso tisti, ki imajo družinsko in kontrolno moč, kajti v družini se razmerja spreminjajo tudi v skladu z "role and status distance".
Potemtakem so v družini različne vloge, ki v ustrezni "klimi" (vzdušju) omogočajo spoštovanje avtoritete, oblasti in moči ter s tem ustvarjajo priložnost za posnemanje, kolikor ne celo za poistenje. Če je to dvoje kolikortoliko prostovoljni proces, pa so
7
g Glej Zupančič Maja, «tr. 258-264.
Ahiik, str. 496.
želene stopnje konformizma gotovo vedno vsiljene z nadzorstvenimi tehnikami in metodami, ki so čustvene, materialne in Se kakšne druge narave, v vsaki družini lahko tako drugačne in brezmejno domiselne kot so nadzorstvene toge ali skonvencionalizirane, tako da ustvarjajo čustvene travme, odpor in različne druge pojave tja do sovražnosti.
Prav glede na to so v družini pomembni razni podsistemi9, ki se ustvarjajo s posameznimi povezavami med družinskimi člani in dajejo možnosti ne le za socializacijo, marveč tudi za različne stopnje kontrolizacijc z vsem, kar sodi vanjo. Tega pa v družini prav zaradi psihološke in osebne blizkosti (ali oddaljenosti) ni tako malo. Od tod tudi bolj ali manj trdna družina, bolj ali manj uspešna, funkcionalna ali disfunkcionalna itd., oziroma z bolj ali manj "funkcionalnimi medsebojnimi razmerji10, ki so včasih razdeljena tudi bipolarno11, in to najraje v smislu dominantnost -podrejenost. Ker pa vsakdo v družini opravlja več vlog in se te vloge tudi prepletajo, jc odtujenost v družini relativno nizka in možnost prilagajanja vedno dokaj velika. Od vseh teh okoliščin pa je odvisna tudi družinska stabilnost.
3. ČUSTVENI ODNOSI
Zagotovo v nobenih družbeni skupni ne gre toliko računati s čustvenostjo kot prav v družini. Kolikor v drugih družbenih skupinah temelje medsebojnega razmerja ljudi na racionalnosti, brezosebnosti, na podlagi soglasno sprejetih ali vsiljenih pravil, ki omogočajo minimum sožitja in razumevanja, je v družini prav narobe. Četudi se v družini najrazličnejši problemi ne rešujejo brez razsodnosti, prcmišljanja, načrtovanja, predvidevanja iid. do realizacije, je vendarle čustvenost lista lastnost, ki preveva prenckatcra področja, zlasti pa disciplinsko, nadzorstveno in kaznovalno. Ljubezen ali sovraštvo kol skrajnosti sta afektirani čustvi in določata ali vsaj vplivata na odločitve, ki so marsikdaj v normalnem stanju predimenzionirane in nerealne, še posebej če gre za disciplinske zadeve, v katerih je treba posamezna stanja normalizirati, popravljati, družinske člane poboljševati, jih usmerjati ali celo kaznovati. Občutljivost za reševanje prcnckatcrih družinskih nadzorovalnih problemov je zato neredko čustveno obarvano in zato tudi reakcije niso vedno razsodne, še zlasti če je nadzorovalec - kaznovalec (to pa sta največkrat starša, oba ali eden od njiju) užaljen, ogorčen, osramočen ali kako drugače prizadet s kršitvami pravil, ki jih postavlja družinskim članom, zaradi doseganja določene stopnje konformizma, da ne rečemo ubogljivosti, podrejanja, poslušnosti ali kar dominacije.
Družinski odnosi z ustrezno moralno "klimo" (vzdušjem) so zato predvsem čustveni, dajejo ton družinskim razmeram in gotovo niso brez vplivov na nadzorstvene funkcije kogarkoli izmed družinskih članov. Prav zato je družinsko življenje zamotan splet emocionalnih interakcij v družinski hierarhiji, v kateri lahko vsakdo že vnaprej predvideva, kaj ga bo in od kod ga bo doletelo v primeru kakršnihkoli kršitev vedenjskih zahtev, ki jih sankcionira družinska oblast. Ta je lahko različno porazdeljena, toda tudi
^ Glej zlasti, Žmuc-Tomon M., str. 14-15.
10
^ Coser, Role Distance v Sociological Theory, str. 328. Poiamik.str. 15.
obrobni, manj pomembni, nedorasli, nepridobitni in še povsem odvisni od drugih v družini niso oropani možnosti, da se lahko "igrajo" z ljubezenskimi čustvi drugih, nenazadnje tudi v svojo korist. Zato čustvena razmerja vedno določajo ne le način, ampak tudi ostrino reakcije na (nc)sprcjcmljivo vedenje, da ga nadzorovalci temu primerno sankcionirajo. In ker so čustvena razmerja bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu takšna, kakršna so, in ker gre v družini nenehno za izmenično "razkazovanje" čustev, je potemtakem vsakdo (toda navadno ne vsi enako) v položaju, da uporablja svoja in tuja čustva za reševanje medsebojnih razmerij, nenazadnje tudi nadzorovalnih in kaznovalnih. To pa spet predstavlja širok diapazon vplivov medsebojne socializacije, resocializacije, manipulacije v širšem, kakor tudi inkriminacije in penalizacijc v ožjem kontrolnem smislu.
Kakršnakoli družinska inkriminacija potemtakem nikoli ne poteka brez čustvenosti bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem pomenu. Čustvene nevtralnosti skoraj ni mogoče pričakovati, kajti odnosi v družini navadno ne potekajo brezosebno, nevtralno, docela hladno in neprizadeto. Če je tako, potem gotovo s tako družino nekaj ni v redu, kajti v družini vsakdo (zlasti pa starši) nenehno želi vplivati na drugega. Če se zlasti starši odrekajo temu, potem sploh ne opravljajo temeljnih družinskih vlog, ki izhajajo iz njihovih pozicij, kljub temu da morajo v vsem iskati ustrezno ravnotežje in stabilnost, blažiti družinske tenzije, omogočali med člani primerne čustvene relacije, razumevanje, motivacije, uravnavati predsodke in mišljenje itd., pogosto dokaj odvisno od tega, kakšen tip je kdo od staršev (narcisopidni, transferni, zavezniški itd. tja do paranoidnih).
Kolikor čustvenost obravnavamo v kontekstu dobrega, pa ne gre prezreti emocionalnega trpinčenja, čustvene hladnosti, nespoštovanja, nerazumevanja, omalovaževanja, ustvarjanja strahu, nemira, napetosti12 itd., kot docela nasprotnih skrajnosti, ki ogrožajo psihično zdravje posameznih ali vseh družinskih članov in ustvarjajo razmere za družinsko patologijo ter razdirajo možnosti za oblikovanje potrebnih, splošno priznanih vrednot. To pa je druga stran "čustvenosti" v družinskih razmerjih, ki ne omogoča emocionalnega ravnovesja ter neodvisnosti, ker ne ponuja ustreznih "pravil igre", tudi cilji družine se oddaljujejo, ker so zanje uporabljena predvsem napačna sredstva. Od tod spet jeza, osamljenost, nemoč, zavračanje, upori in konflikti. S tem prihajajo v "senco" tudi vsi tisti, s katerimi tako ravnajo. To pa je daleč od "ljubezni samouresničenih ljudi"13.
4. "NORMALIZIRANJE" S ČUSTVENOSTJO
"Discipliniranje" v družini je nedvoumno eno od ključnih vprašanj socializacije, ki je za ta namen najbrž nima pomena šc posebej razlagati. Od družine se namreč na splošno pričakuje, da bo svoje člane konformirala, ne le s parcialnimi družinskimi, marveč tudi s splošnimi družbenimi vrednotami. Pod "parcialnimi" v tem kontekstu gre razumeli predvsem tiste vrednote, ki so posebnost za družinsko skupnost in ki kot take dopolnjujejo, izpolnjujejo, razvijajo in šc posebej poglabljajo zlasti tiste vrednote, ki jih družina sprejema iz širše družbene skupnosti. In čeprav vse skupaj tako ali drugače sodi
12
Mikžaj-Todorovič, str. 259/b.
Maslov A., v navedbi RnjSa, str. 18.
v kulturo ali v civilizacijo, je družina z obema staršema vendarle tisti selektor, ki določa, kaj bodo sprejeli v družinsko dinamiko, koliko od vsega, kar jo obdaja, pri čemer gre seveda razločevati različne tipe družin, ki so, kot pravijo, npr. patriarhalne, poljedelske, obrtniške, meščanske in druge, ali proletarske, mestne, vaške, oziroma podeželske itd.
Pri tem gre pogosto tudi za različne tradicionalizme in konzervativizme, toda zlasti "v zahodni družbi se otrok postopoma osvobaja vezi s tradicijo in si Uiko pridobiva lasten pogled na svet. V primitivni družbi pa je relativno svoboden in se šele z odraščanjem postopoma absorbira v vrsto plemenskih običajev ,.."14. To hkrati pomeni, da tudi otroci vplivajo na svet staršev in tako spreminjajo njihovo vedenje, zaščito, urejajo njihovo občutljivost, delujejo na popustljivost, redoljubnost (ne)zahtcvnost, (nc)stanovitnost, (nc)primernost, trdovratnost, zavest, (ne)gotovost, (nc)zrclost, (neobčutljivost, zbeganost, odpornost, brezbrižnost, kritičnost, izraznost, občutljivost, (nc)prilagodljivost, podjetnost, trdnost, pogum, sproščanje itd., tja do (ne)samostojnosti.
Pri vsem tem pa nikoli ne gre brez čustev, kajti karkoli v družini (pa tudi na sploh) že počno drug drugemu, je vedno tako ali drugače obarvano z določeno čustvenostjo. Sprejemanje in odklanjanje, veselje in žalost, ljubezen in sovraštvo, dobro in zlo itd. so le nekatere možnosti urejanja medsebojnih razmerij, ki so prežeta z različno stopnjo čustev, odvisnosti vlog itd., časa dogodka, relacije, posledice itd., z vsem kar se razpleta med ljudmi, ki so si blizu prostorsko, duševno in socialno. Ker pa ljudje v družini navadno pripadajo drug drugemu, drug drugega tako ali drugače štejejo za "svojo lastnino", in če pravimo "to je moja lastnina, zato jo bom nadzoroval"15, pomeni to izražanje odnosa do lastnine. Ta posesivnost, zlasti v družini, nastaja, raste in se razvija prav zaradi čustvenosti. Zato sla čustvenost in posesivnost ključni lastnosti družinske in prcnekatcre kontrolizacije manjših skupin, ki v skrajnih primerih pripeljejo tudi do uničenja (umori) tistih, ki se odtegujejo tovrstni kontrolizaciji.
Čustvenost je potemtakem neizbežno in upoštevanja vredno sredstvo za vsiljevanje po eni strani in varovanje družinskega konformizma po drugi strani. Z njo je mogoče dosegati znamo več kot brez nje, kolikor gre seveda med dvema subjektoma ali v družinskem podsistemu za resnične relacije s to lastnostjo. Kolikor pa ne, se položaj lahko spreminja v nasprotni smeri, od brezosebnosti, neupoštevanja, netolerantnosti, do odklanjanja, odpora, upora in tja do odkritega zavračanja, v katerem nihče ne ostaja nikomur ničesar dolžan. Tu pa seveda nastajajo družinski pojavi psihičnega in fizičnega nasilja, agresije, do telesnih poškodb in uničenja kot skrajnosti uresničevanja prav določenega čustvovanja do drugega. Zato v družinah ni tako malo umorov, pri katerih so ženske skoraj enako udeležene kot moški, kar je seveda posebnost glede na drugo udeleženost žensk v kriminalu.
V dihotomijah mož - žena, oče - sin, oče - hči, mali - sin, mati - hči in otroci med seboj nastajajo različne, zlasti čustvene situacijskc variacije16 razločevanja, diadične interakcije itd., v katerih se čustva (tako ali drugače) nenehno uporabljajo in izrabljajo za različne namene, tja do manipulacije in dominacije, da sploh ne omenjamo vsega tistega, zaradi česar se ljudje vedejo po željah drugih, ne da bi jim to pomenilo prikrajševanje lastne osebnost:.
14
^ Zupančič Maja, str 263.
Mead v Sociological Theory, str. 279.
16
Emmerich v tjfe-span Developmental Psychology, str. 168.
Vse to tako ali drugače sodi v družinsko kontrolizacijo, v kateri nihče, tudi tisti z obrobnimi vlogami, niso čisto brez vpliva nanjo. Odkrilo povedano, vedno se vsi gredo, "kdo bo koga"17, tudi v pozitivnem smislu, in s čustvenostjo ter odzivanjem na druge se kaže največja "prozornost" vsakogar, četudi sc le-to marsikdaj odkriva in dojema znatno kasneje, ko je bila v vertikalnih ali horizontalnih relacijah izražena kaka zahteva. Gotovo pa je, da so v tem smislu najbolj pronicljiva nasilniška ravnanja in dosti manj vse drugo, šc posebej, kolikor gre za mimikrijo v družinskih razmerjih, zlasti med zakonccma. Zatorej sta družinska socializacija in kontrolizacija nenehen "game we play", oziroma igranje posameznih vlog, ki je v družini še najbolj neposredno in odkrito.
5. IZVRŠEVANJE SANKCIJ
V vsaki človeški skupini inkriminira in penalizira vedenje Osti, ki ima moč, da to počne. V družini sta to navadno roditelja, ki sta kot par, za naš namen, kolikortoliko egalitarna in imata ključno vlogo moškega in ženske, torej očeta in matere. Ob "normaliziranju" ali discipliniranju, kot izhaja iz literature, uporabljata pozitivno ojačevanje, negativno odtujevanje in modeliranje vedenja. In glede na to, da je pretežna večina kontrolnih dejavnosti naravnana v to, da se z njimi dosega neka posledica tudi v vedenjski spremembi, je "kaznovanje" gotovo eno izmed ključnih kontrolnih vprašanj. Tudi če vzamemo v poštev katerokoli dinamiko vzgojnega procesa v družini, le-ta ne poteka brez sankcioniranja vedenja, nc glede na to, ali je pozitivno ali negativno. Od obeh je namreč mogoče ali pričakovati neke rezultate ali pa sploh ni mogoče vplivati nanje. Prvo in drugo lahko pelje k nevarnemu odtujevanju, kajti pri tem največkrat ni ključni dejavnik nadzorovalcc - kaznovalec, marveč predvsem nadziranec - kaznovancc. Nanj je naravnano kontrolno delovanje in on je osrednji subjekt sprememb ali "lokus kontrole". Pri tem pa nc gre zanemarjati sposobnosti tistega, ki jemlje "kaznovalno" oblast v svoje roke, hkrati ko je to v družini absolutna diskrecija, ki najbrž v nobeni drugi človeški skupini ni tako prepuščena selektivnemu odločanju. Odločanju o vsem, o kaznovanem, kaznovanju, izbiri kazni, načinu, času, kraju, javnosti, jakosti, trajanju itd.
Družinsko izvajanje sankcij bodisi od staršev bodisi od drugih (saj gre za nenehen recipročen, socializacijski in s tem tudi kontrolni proces) je zato najbolj samostojen in neodvisen, zaseben, nejaven ter predvsem diskreten penalni sistem. Toda za razloček od vseh drugih uporablja tudi pozitivne sankcije, ki pa za nadziranca nimajo tako, vsaj navidezno, občutljivih posledic, kajti negativne sankcije niso le povračilo, maščevanje, plačilo, ampak tudi opozorilo na izogibanje zlu, medtem ko so pozitivne predvsem nagrada za učenje zaželenega.
Družinska pcnalizacija temelji na psihičnem, telesnem, čustvenem, materialnem in socialnem ustvarjanju vplivov. Le-ti pa so omogočeni samo nekaterim v družini, ne pa vsem, in prav v tem gre iskati tudi razločke v porazdelitvi moči v družinski kontrolni ureditvi, ki nikoli ni za vse enaka. Zato prihaja tudi do najrazličnejših oblik družinske viktimizacije, ki lahko ustvarja neugodne posledice neslutenih razsežnosti, pri marsikom za vse življenje, kažejo pa se kot nespravljivost, strah, maščevanje, sovraštvo, okvara značaja itd.
17 Žmuc-Tomori M., »tr. 97.
Neredko so družinski kaznovalni postopki tudi močno rilualizirani, sankcije stopnjevane ter sredstva vnaprej pripravljena, često kot nekakšna, iz kazenskega prava znana "generalna prevencija", s katero naj bi domnevno zastraševali možne deviante in jih tako odvračali od nezaželenega vedenja.
Za kaznovanje pa je tudi v družini pomemben tip avtoritete z vlogama, ki sta predvsem instrumentalni in ekspresivni. Po prvi naj bi bil v ospredju mož (oče), po drugi pa žena (mati)18' ki se povezujeta še z drugimi lastnostmi, pomembnimi za sprejemanje kontrolnokaznovalnih odločitev. Raziskave kažejo, da je oče bolj kaznovalen in zastrašujoč kot mati in glede na ta pričakovanja tudi bolj učinkovit19 Oče naj bi bil potemtakem listi posameznik v družinski skupnosti, ki najbolj konformira druge in hkrati s svojo disciplinsko močjo izstopa v tej skupini, kolikor na to gledamo s te plati. Konformizem in odklonskost sta v družinskem življenju listi področji, okoli katerih se sučeta socializacija in konlrolizacija, in vzgojitelja ter disciplinski starešini navadno budno pazita na ustrezno razmejevanje pričakovanega in odklonskega, kar temelji na pravilih družinskega življenja. Ta pravila pa redkokdaj postavljajo vsi in marsikdaj v discpliniranju te skupnosti niso določena s soglasjem, marveč so največkrat vsiljevana in zato često tudi slabo sprejemljiva in celo zavračana.
Toda kontrola je družinsko dejstvo in jo vsi sprejemajo, četudi se je prcnckateri tudi ne zavedajo. Ker je raven manifestnega sankcioniranja tako lastna družinskemu življenju, bi se zlasti mladi marsikdaj počutili zapuščene in negotove20, če jih ne bi disciplinirali. To pa je za socializacijo v družini druga plat vprašanja, ki neredko opravičuje njene morebitne negativne lastnosti. Kaznovalnost v družini ima ponekod tudi zaščitniško vlogo in to je njena ključna družinska funkcija, poleg vzgojne in moralnosocializacijske (poleg drugih seveda, ki pa niso naravnane kontrolno).
Na področju kaznovalnosti pa v družini, prav tako kot drugje, nastajajo razmerja med deviantom - storilcem ter nadzorovalccm, zlasti kadar je prekoračena raven "družinske pristojnosti" v reševanju disciplinskih vprašanj, ki izhajajo iz "trde discipline" nenazadnje tudi s sovražnostjo. Takrat pa navadno, četudi nerada, posreduje družba s svojimi regulatornimi in nadzornimi mehanizmi.
6. VZAJEMNOST IN REŠEVANJE KONFLIKTOV
Družina je tista primarna skupina, v kateri se morajo njeni člani ob skupnem bivanju navadno na prav določenem prostoru in ob kolikortoliko znanih materialnih možnostih tudi vedenjsko nenehno dopolnjevati in upoštevati drug drugega. Pri tem nedvomno pomaga samokontrola kot posebni vidik internalizacije družinskega in širšega nadzorovanja, ki zahteva ozaveščenost, strpnost, razumevanje, vživljanjc v položaje drugih in nenazadnje tudi čustveno pripravljenost, zaradi katere je morebitno odrekanje dosti lažje kot sicer, ko mora posameznik živeti v okolju (npr. na delovnem mestu), kjer mu drugi ne pomenijo nič ali pa vsaj ne dosti. Toda to je le ena plat "družinske medalje", ki upošteva pozitivne okoliščine, druga pa se kaže v tem, da si družine ni mogoče izbirali, ker je ljudem določena biološko in socialnopsihološko takšna, kakršna je.
18 Golubovič, str. 181.
in
Patterson v The Reinforcement of Social Behavior, str. 168. ^ Ackerman, prevod, str. 66.
Čeprav je mogoče upali na njeno spreminjanje, po kakih izhodiščih in željah posameznikov (zlasli otrok ali roditeljev), pa to ustvarja prcnckatere travme, strese, zaostrovanja in spopade bolj ali manj resnega pomena za vso družinsko skupnost. Zatorej morajo biti vzgojne tehnike, medsebojni odnosi, nadzorstvene dejavnosti, vzorci sodelovanja, discipliniranja in normaliziranja, stopnja stabilnosti itd. venomer prilagojeni nekemu ravnovesju, ki pa je nenehno v nevarnosti, da se bo porušilo. In res se to dogaja, skladno s prcnckaterimi okoliščinami, s kateri se srečuje vsako družinsko okolje in v katerem je treba reševati družinske konflikte, ki izhajajo iz spola, ranga, vloge in drugih določilnic posameznega člana, da pri tem sploh nc omenjamo številnih dogodkov, ki pritegujejo družinsko skrb v materialnem, moralnem, vzgojnem, kulturnem in drugih pogledih. Zato se prav v tem smislu v literaturi z vso pozornostjo obravnava problematika takoimčnovanc cnkapsulacije ali prizadevanj, ki pomenijo izmikanje dogodkom, ki kakorkoli ustvarjajo napetosti. Iz viktimologije vemo, da je družina "kraj", kjer naslaja izredno veliko žrtev psihičnega, fizičnega in materialnega ogrožanja. In kolikor je družina tista skupinam, v kateri je mogoče upati na zoževanje možnosti za produkcijo "nevarnih stanj", ali kriminologi bi rekli "kriminogenih situacij", pa je po drugi strani prav tako mesto za sproščanje tenzij, agresivnosti, napadalnosti in "razkazovanja" vsega tistega, čemur se mora posameznik ogibati v življenju z drugmi izven družinske skupnosti. Kajti "zunaj" družine bo ustvarjal s svojim nezadrževanim vedenjem dosti hujše posledice in povzročal konflikte z dosti bolj usodnimi izidi kot znotraj nje.
Zato je lahko družina oboje: možnost za obvladovanje napetosti in priložnost za "razbrzdanost", kjer se sploh ni treba nadzorovati. Kajti v družini prihaja do sankcij ali pa tudi ne. S tem vedno računa in pričakuje določeno stopnjo strpnosti, razumevanja, odpuščanja in solidarnosti.
S civilizacijo pa se v družini ustvarjajo neprestani procesi dezorganizacije tja do deviantnosti in delinkventnosti. Od tod tudi razni pojavi reorganizacije in harmonizacije družine, ki naj bi sledili raznim prizadevanjem, tako imenovano mentalno higieno, skupinsko terapijo, skupinsko občutijivostno vzgojo, ob raznih tehnikah kontrole in discipliniranja, kar se v družini že tako ali drugače dogaja, ne da bi se ta tega sploh zavedala. Tako vsaka družina (s starši predvsem) izvaja dosti vzgojnoizbraževalnih, kulturnih in predvsem preprečevalnih tehnik z namenom, da bi ovirala nastajanje motečega in nesprejemljivega vedenja, zlasti pri mladih.
To pa seveda pomeni, če je družina po eni plati vir za delinkventnost21, naj bi bila (in tudi je) po drugi njena ovira. Kajti na voljo ima veliko resnično ustvarjalnih in nesformaliziranih možnosti tako za vzajemno kot za posamezno reševanje vse tiste vedenjske (pa tudi druge) problematike, ki kakorkoli zadeva družinsko kontrolizacijo, ne glede na to, ali je ta skupna, roditeljska, ali lista, ki nastaja iz "oči v oči", v kateremkoli paru družinskega podsistema. To pa je odvisno tako od pozitivnega kot od negativnega usmerjevalnega sistema, čeravno ugotavljajo, da se otroci v družini z družinskimi vrednotami bolj identificirajo, če gre za kaznovalne odrasle, kot s tistimi, ki nagrajujejo22- Kaže torej, da je kaznovanje vedno bolj v ospredju kot nagrajevanje, in zato ni čudno, če ga v družini uporabljajo prej kot vse drugo in nedvomno je zaradi
21
Rosenbaum.str. 31.
Glej The Reinforcement of Social Behavior, str. 163.
razširjenosti tudi bolj domiselno. Od tod pa spet potreba po družinski terapiji kot sredstvu za spreminjanje vse družine in ne le posameznikov23
SKLEPNO RAZMIŠLJANJE
Danes se veliko piše in govori bodisi v posamezni znanosti bodisi v literaturi ali pa v sredstvih javnih komunikacij o "zdravi družini". Le-ta se največkrat "določa" po nekaterih vnaprej pripravljenih izhodiščih pojasnjcvalccv posameznih strokovnih posploševanj in raziskovalcev, ki navsezadnje nimajo na voljo niti tako malo teorij, bioloških, socioloških, psihosocialnih pa tudi ekonomskih in drugih. Zlasti v vedenjskem, po eni plati, in v kontrolnem pogledu, po drugi, privlači družina posebno pozornost, kajti posameznikovo obnašanje sc začne oblikovati ž.c v družini kot najpomembnejšem socializacijskem dejavniku, hkrati ko je družina kot primarna skupina najbolj značilna neformalnokonlrolna inštitucija. In v tej kakovosti z njenimi poglavitnimi razsežnostmi naj bi jo obravnavali tudi v kontrololoških razmišljanjih, ki pa jih še ni veliko, čeprav je konlrolizacija eno izmed osrednjih vprašanj, in to toliko bolj, kolikor več je kriminala in devianlnosti, kolikor manj je poslušnosti in konformizma in kolikor bolj stopajo v ozadje človekova krivda in njegova odgovornost za vse, kar se dogaja bodisi v intimnih odnosih med ljudmi bodisi v gospodarjenju in politiki. Med vsemi krizami se čedalje bolj srečujemo s krizo družine, ki zaradi časa, v katerem smo, ne opravlja več svojih vlog povsem zadovoljivo, prav tako kol jih ne opravljajo listi dejavniki, ki zaradi silnic razmer prevzemajo njene funkcije. Iz lega izhajajo temeljne dileme današnjega časa, ki se sučejo okoli družine in družbe, in prav tu se iščejo nove paradigme, ludi zaradi uspešnejše socializacije, ki prav tako prihaja pod vprašaj.
Ker gre tu predvsem za kontrolno problematiko, ima družina poseben pomen za politiko omejevanja odklonskosli, v zadnjem času zlasti nasilne, ki sc razrašča po svetu. Kajti "splošna modrost sedanjosti je, da nasilniške družine ustvarjajo nasilniške otroke"24. Družina pa je hkrati s šolo in sosesko glavni socializacijski dejavnik, v katerem so nadzoroval ne dejavnosti ključne, osebne in pomembne ludi za osamosvajanje otrok, samospoštovanje staršev in sploh za ustvarjanje samozadostnih osebnosti v družini in družbenih skupnosti, ker bo ludi pri nas treba čedalje bolj tekmovali, po izhodiščih socialnega darvinizma pa "prcživc le najboljši". Kako se to seveda lahko odraža v kriminološkem razmišljanju, je drugo vprašanje. Lahko bi ga razumeli tudi tako, da je posameznik lahko najboljši ludi v kriminalu, s tem da ostaja neodkrit, kar se ludi res dogaja, morda tudi zaradi neustrezne družinske in predvsem nesformalizirane kontrolizacijc.
Družinske vzgoje, socializacije in kontrolizacijc ter prenckaterih drugih njenih funkcij ne moremo proučevati ločeno od družbene skupnosti, čeravno je družina najbolj zaprta in sklenjena družbena skupina, ki jo še posebej varujejo diskretnost, intimnost, vzajemnost, solidarnost itd. Prav zaradi lega je morda družina loliko bolj lahko žrtev širših družbenih kriz in so posamezniki v njej dvojno viktimizirani, tako od države, kot od družine še posebej. Sodobna viktimologija družine ne zanemarja teh vprašanj, saj se
23	Glej Poiarmk. »tr. 97-99.
24	Fagan/Wcxlcr.slr. 662.
šc s posebno zavzetostjo loteva obravnavanja posameznih trpinčenih članov, in to tudi pri nas in nenazadnje ob podpori feminističnih gibanj. Za družino pa se čedalje bolj zavzemajo tudi razna politična gibanja, morda tudi zaradi morebitnih pričakovanj, po katerih je družina tudi politični socializator25, čeprav različen in morebiti vedno manj močan.
Družina je izpostavljena najrazličnejšim pritiskom in težavam znotraj nje same, npr. zaradi bolezni, zaradi deviantnosti, socialnega prikrajševanja, razvez in umorov ter drugih motečih pojavov, zaradi katerih nc more opravljati svojih vlog. Zato tudi spoznavajo, da so ob takih pojavih njene nadzorstvene možnosti neustrezne in nezadostne, kajti lahko bi rekli, daje družinsko življenje nenehno ncodtuljivo in osebno, diskretno ali javno opazovanje, occnjcvanjc, razsojanje in kaznovanje oziroma odzivanje - tudi s pohvalami, nagrajevanjem ter kaznovanjem. Prav zato je družina s svojimi diadičnimi podsistemi in drugimi povezavami "laboratorij" konlrolizacije z različnimi sredstvi, domiselnimi tehnikami, čustvenimi možnostmi in predvsem preprečevalno vzgojnimi vplivi. Takšnimi, ki jih nima nobena druga združbena skupina; le redke se ji približujejo na posameznih področjih. Od tod seveda tudi njena odgovornost za razvoj in motnje pri mladih ljudeh, katerih deviantno vedenje sc kate kot sindrom neustreznosti družinskega nadzorstva, šc posebej tistega, ki poteka v razmerjih med starši in otroki.
LITERATURA
t. Ackcrman, N.: Psihodinamikaporodičnog fjvota. Titograil, Grafički zavod 1966, 444 s.
2.	Ahlik, M.: Nehumani odnosi u braku. Sociologijii, Beograd 25 (1983) 4, 493-496.
3.	BrajSa, P.: Očetje, kje ste? Ljubljana, Delavska enotnost 1987, 153 s.
4.	Ccmkovich, S.; Giordano, P.: Family Relationships and Delinquency. Criminology, Ix>ndon 25 (1987) 2, s. 295-321.
5.	Čačinovič-Vogrinčič, G.: DruJ.ina - neraz.rcSljiva drama ločevanja med starSi in otroci. Revija zj Kriminalistik*) m kriminologijo, Ljubljana 38 (1987) 4, s. 301 -312.
6.	Davis, J.: Family issue». V: Social Problems. New York, The Free Press 1970,». 147-170.
7.	De Vos, G.: The Relation of Guilt Toward Parents to Achievement and Arranged Marriage Among the Japancsse. V: Personality and Social Systems. New York, Wiley 1970, s. 154-176.
8.	Dukanovič, B.; Vulctič-Korač, Z: Socijalizacija decc iz porodica očcva-alkoholičara. Socijalna psihijatnja, Zagreb 11 (1983) 3, s. 190-202.
9.	Emmerich, W.: Socialization and Sex Role Development. V: Life Span Developmental Psychology. New York, Academic Press 1973, s. 123-144.
10.	Fagan, J.; Wexler, S.: Family Origins of Violent Dcliquents,. Criminology, lxmdon 25 (1987) 3, s. 643-669.
11.	Flandrin, J.L: Drufjna. Ljubljana, Delavska enotnost 1986,269 s.
12.	Godina-Vuk, V.: SocioloJki aspekti socializacijskega procesa. Si>ciologija, Beograd 30 (1988) 4, s. 665-681.
13.	Godina-Vuk, V.: Težave s socializacijo (v novejSi jugoslovanski druJhoslovni literaturi). Anthwpos, Ljubljana 18(1988)1-3,«. 114-142.
14.	Golubovič, Z.: Porodica kao ljudska zajednica. Zagreb, Naprijed 1981, 307 s.
15.	Goodc, W.: Sociologic der Familie, München, Juvcnta 1971, 224 s. (Gnindfragcn der Soziologie; 8)
16.	Ilartup, W.; Ixmpcrs, J.: A Problem in Ijfc-Span Development: The Interactional Analysis of Family Attachments. V. Life-Span Developmental Psychology. New York, Academic Press 1973, s. 235-252.
17.	Horvat,Ž.: Nesporazumi ra/.vcdcnih supruJnika oko odvijanja videnja sa decom. Socijalna politika i socijalni rad. Beograd 21 (1985) 5 6, j. 83-87.
25 Ju*nič,slr.ll5.
18.	Janjič-Komar, M.: Psihološki roditelj. Pravni život, Beograd 34 (1984) 1, s. 71-84.
19.	Jankovič, I.: Rusche-Kirschheimcrova sociologija kazne. Sociologija, Beograd 22 (1980) 1-2, 111-125.
20.	Kaplan, B.: Understanding Family Disruption: The Cognitive Development of Children. Social Scrvicc Review, Chicago 54 (1980) 3, s. 414-422.
21.	King, M.; Goldman, R.: Crisis Intervention and Prevention with Children of Divorce and Remarriage. V: Crisis Counseling, Intervention, and Prevention in the Schools. Hillsdale, Erlbaum 1988, s. 51-71.
22.	Kušmič, E.: Djcca alkoholičara i alkoholizem. Socijalnapsihijatrija, Zagreb 15 (1987) 2, s. 115-124.
23.	Laub, J.; Sampson, R.: Unraveling Families and Delinquency. Criminology, London 26 (1988) 3, s. 35 5-380.
24.	Laub-Coser, R.: Role Distance, Sociological Ambivalence, and Transitional Status Systems. V: Sociological Theory. London, Macmillan 1970, s. 318-335.
25.	Mead, G : Play, the Game, and the Generalized Other. V: Sociological Theory. London, Macmillan 1970, s. 273-281.
26.	Mikšaj-Todorovič, Lj.: Obilcljske i socio-dcmografskc karakteristike maloljctnih delinkvcnata u SR llrvatskoj i povezanost s nekim oblicima poremečaja u ponašanju Disertacija. Zagreb, Fakultet za dcfcktologiju 1987, 443 s.
27.	Mladcnovič, M.: Ponxlica iporodični odnosi. Beograd, Rad 1963, 459 s.
28.	Müssen, P.; Parker, A.: Parents and Caretakers as Rcinforcers. V: 77ic Reinforcement of Social Behavior. New York, Houghton Mifflin 1971, s. 163-166.
29.	Patterson, G.R.: Parents as Dispensers of Avcrsivc Stimuli. V: The Reinforcement of Social Behavior. New York, Houghton Mifflin 1971, s. 167-174.
30.	Pcdičck, F.: Totalni človek - naš tel os vzgoje in izobraževanja. Anthropos, Ljubljana 18 (1988) 1 -3, s 239-246.
31.	Požarnik, H.: Zakonski in družinski konflikti ter njihovo zdravljenje. Ljubljana, Dopisna delavska univerza 1979,156 s.
32.	Queloz, N.: Lien social et conformation des individus. Deviance et sociele, Geneve 13 (1989) 3, s. 199-208.
33.	Radke-Yarrow, M., Zahn-Waxlcr, C.: The Role of Familial Factors in the Development of Prosocial Behavior. V: Development of Antisocial and Prosocial Behavior. London, Academic Press 1986, s. 207-233.
34.	Rener, T.: Nekatera vprašanja konstituiranja družinske politike. Teorija in praksa, Ljubljana 26 (1989) 6-7, s. 864-869.
35.	Roscnbaum, J.L: Family Dysfunction and Female Dcliquency. Crime and Dcliquency. London 35 (1989) l.s.31-44.
36.	Scott F... Scott, K.: Healthy Families. International Journal of Offender Therapy and Comparative Criminology. I>ondon 27 (1983), s. 71 -78.
37.	Singer, S.; Ixvine, M.: Power-Control Theory, Gender, and Delinquency. Criminology. London 26 (1988) 4, s. 627-647.
38.	Šestakov, D.A.: Koryslnaja naprvlcnost' i ce formirovanie v kriminogennoj seme. Vestnik l^eningradskogo universiteta, Ixningrad (1983) 1, s. 79-84.
39.	Šram, Z.: Devijantni oblici ponašanja maloletnika, obeležja njihove porodične sredine i cfikasnost sprovošenja vaspitnih mera. Socialna politika i socijalni rad, Beograd 23 (1987) 4, 35-50.
40.	Tavuchis, N.: The Analysis of Family Roles. V: The Family and its Future. Ixindon, Churchill 1970, s. 13-23.
41.	Thomas, W.; Znaniccki, F.: Family Disorganization - "I" Attitudes vs. "We" Attitudes. V: Sociological Theory, Ix>ndon, Macmillan 1970, s. 588-590.
42.	Toman, W.; Preiser, S.: Familienkonslcllationen und ihre Störungen. Stuttgart, Ferdinand Enke 1973, 83 s.
43.Ule,	M.: Emancipacija žensk kot model emancipacije subjekta. V: fimancipacija v jugoslovanski družbi -protislovja in problemi. Zihcrlovi dnevi 1984, Ljubljana, FSPN 1984, s. 383-394.
44.	Vasovič, M.: Porodično vaspitanje kao činilac vrednosne orijcntacijc aktivizma. Psihologija, Beograd 21 (1988)3,s.46-58.
45.	Wells, E.; Rankin, J.: Direct Parental Controls and Delinquency. Criminology, London 26 (1988) 2, s. 263 285.
46.	Wilson, IL: Parental Supervision Re-examined. The British Journal of Criminology, Ixindon 27 (1987) 3, s. 275-301.
47.	Wolfe, D.: Child Abuse, I>ondon, Sage 1987, 156 s.
48.	Zupančič , M.: Temeljna psihološka spoznanja o moralnem razvoju. Anthropos, Ljubljana 20 (1989) 1-2, s. 258-269.
49.	Ženske in diskriminacija. Ljubljana, Delavska enolnost 1986, 156 s.
50.	Žmuc-Tomori, M.: Klicpoočctu. Ljubljana, Cankarjeva založba 1988,139 s.
51.	Žmuc-Tomori, M.: Vloga očeta v psihodinamiki. Iskanja, Ljubljana 5 (1987) 6, s. 10-16.
Seznam uporabljene literature pripravila Marija Milenkovid.