LETNIK I.	V	TRSTU,	1.	SEPTEMBRA	1921.	ŠTEVILKA	9
fenTrrrni
NAŠ SEJEM.
SPESNIE FRANCE REVK.
Bomo se za vas podali, tam je zemljica rumena.
Pekli bomo in prodali:
„Hej, potica je medena!"
Pa prodaja Minka skopa, roke v bokih: „Vse po liri.11 „Ni mogoče!" — „1 kako pa, kot da kradem.11 — ,,Za pet štiri.11
Vse se drenja: tu kolači, preste, zvezde in rožiči...
Vse kupuje, v žepe tlači — punčke, zajčki in konjiči.
Kima Joško, odinotuje, bele prodnike prešteva...
Ta in oni pomodruje o draginji, da je reva.
Vse prodano. Vsi so siti, a potice vse so cele.
Da boste lepo vsi umiti, sicer bodo šibe pele.
P □ □ □
SIROTA MANA.
SPESNIL FRANJO ROŠ.
Mana nima več očeta, sestre.
V	daljni svet odšli so njeni brati. Nima doma. Da!eč v tuji zemlji spava njena dobra, zlata mati.
Mlada Mana sama hodi, blodi, prosi kruha, išče prenočišče, trde skorje s solzami si moči in ob zori cesto spet poišče.
Tam na travniku so dobre sestre, same drobne, pisane cvetice.
Sede k njim in tiho jim potoži, one pa poljubljajo ji lice.
Tam na veji ptiči govorijo, da bi radi bili njeni brati, gorko solnce pa ji lase boža, kakor nekdaj njena zlata mati.
Pride bel metulj in ž njo igra se, dokler solnce se ne ohladi še.
Že so trudni njeni dobri znanci, Tudi Mana zdaj poišče hiše.
Ce bo prišla k vam, otroci moji in pred vašim domom bo obstala, dajte kruha ji in prenočišča, saj so dobra vaša srca mala.
POLŽEK GRE NA PAŠO...
□	□ □ □
SPESNIL KAREL ŠIROK.
Polžek gre na pašo v deteljico našo.
naj le polžek se napase, nova detelja nam zrase! Polžek prosil bo Boga, da nam dobro letino da. Vsi se bomo veselili,
Primimo ga za roge: polžek v deteljo ne sme! —
Pa smo dobrega srca, naj njegova obvelja:
nove coklice nosili.
ZGODBE KRALJEVIČA MARKA. fr. milčinski. □□□□□
7. Turčini tožijo'kraljeviča Marka.
raljevič Marko je bil boder junak, krivice ni trpel, ne da je delajo njemu, ne da je delajo drugim, in ni ga bilo, kogar bi se bal. Pa je bil veselega srca tudi, rad se je smejal, niti se ni branil vina, kadar mu je žeja žgala junaško grlo.
Turki so ga zavidali in so nosili pritožbe carju gospodarju: kako popiva Marko — predno poteče leto dni, bodo suhe kleti vesoljnega carstva, in nele da pije, še z buzdovanom bije Turkom kosti in s sabljo jim robi glave; in še so ga tožili, rta se oblači v zeleni plašč dolamo, pa je zelena barva sveta in prepovedana, in so ga tožili, da ne posti turškega posta ramazana.
Nosili so tožbe carju gospodarju, car gospodar jih je poslušal, pa je rekel in dejal: „Bog z vami, turški bratje, kar ujemite ga, kar pripeljite ga, da ga sodim!“
Turškim tožnikom niso godile carjeve besede in so odgovorili: „Bog s tabo, car in gospodar! Ne bi Vile ujele Marka, kamoli ga ujamemo mi! Da smo kos ga ujeti, ni nam treba tvoje sodbe.“
Zgodilo se je, sejem je bil v belem mestu Sarajevu, pri mladi krčmarici Mari je pilo trideset Turčinov. Vino jim je bilo udarilo v lica, o vsem vsakem so govorili, ponajveč o kraljeviču Marku, kje in kako ga zajemo, da mu odrobijo ruso glavo.
Pa prijaha preko Sarajeva boder junak, po trgu je nagnal bistrega konja, da so zapele šipe v oknih, pred krčmo mlade Mare se je ustavil. Bil je kraljevič Marko. Razjahal je Šarca, bojno kopije je zasadil v tla, za koplje privezal verno žival in je vstopil: »Pomozi vam Bog, trideset Turčinov!"
Pomeknili so se drug do drugega, da mu napravijo mesto, trideset čaš so mu napolnili, še s tridesetimi mu nazdravili, po volji bi jim bilo, da se opije in da jim vino d£ junaka v roke.
Marko jih je izpil vseh šestdeset, toliko da si je zmočil brk, in še je poklical krčmarico: »Mlada Mara, sukaj se in hiti, žejen sem ! Natoči meh, ki drži dvanajst bokalov, še drugega napolni za vernega mi Šarca!“
Mlada Mara je čula Markove besede in je skočila, da stori po ukazu. Marko je dvignil meh, in ga nagnil, po belem grlu mu je steklo rujno vince, Še mu je dala drugega in je Marko šel in napojil Šarca. Kar je ostalo Šarcu, je sam izpil.
Trideset Turčinov je utihnilo, drug je pogledaval drugega — z vinom ne ujemo junaka.
Pa jim je Marko veselo govoril: »Dajte, trideset Turčinov, nabašite mi pipo!“
Marku je bilo žal pipe in tobaka, ali se ni ljutil.
Vsi po vrsti so potegnili mošnje, izj roke v roko šla je pipa na okoli,* \ sak je vso mošnjo obrnil vanjo.
Prišla je pipa na okrog in Marku zopet v roke, z junaškim palcem jc potlačil tobak — polovica pipe je bila še prazna. .Šleve, trideset Turčinov," je dejal, „da mi nabašete zvrhoma pipo, sem ukazal!“
Pa se oglasi med trideset Turčini mali kapetan:	„Naj ti jo nabašejo
vragi, mi ti je ne bomo 1 Kar ga je pod carjem tobaka, ti bi ga popušil od ene nedelje do druge."
Neprijazne so se zdele kraljeviču Marku te besede pa je dunil malega kapetana s pipo. Kakor ga je lahko dunil, mali kapetan se je trikrat prekopicnil, pipa se je razletela na devet kosov.
Turčinorrt je bilo žal tovariša, s hrupom in vikom so ga pobirali s tal. Marku je bilo žal pipe in tobaka, ali se ni ljutil. „Kaki ste, trideset Turčinov, da ne umejete šale! Moja pipa in vaš kapetan — bot za bot! Dajte, da se junaško objamemo 1*
Ali ni se hotelo Turčinom njegovega objema, šli so in je neslo vseh trideset z malim hapetanom na čelu novo tožbo pred carja.
Carju je tožeb dodejalo. Poklical je črnega slugo in ga poslal, da najde in pripelje Marka, zdaj in takoj mora predenj živ ali mrtev.
Črni sluga si je opasal bridko sabljo, še se je oborožil s težkim buzdovanom, pa ko je stopil v krčmo mlade Mare in kraljeviču Marku pred svetle oči, mu je padel buzdovan iz rok, s čelom se je doteknil tal in je dejal in govoril: »Zdrav, junak kraljevič Marko, pozdravlja te car gospodar in te kliče, da prideš predenj!“
Kraljevič Marko se ni pomišljal in se ni upiral, zajahal je vernega Šarca in šel pred carja. Poklonil se je carju in mu poljubil desno roko in levo koleno.
Ali je bil car zle volje in je govoril Marku: „Kaj kršiš moje prepovedi ? Opraviči se, upornik nasilni, dovolj mi je tožba! Popivaš — predno poteče leto dni, bodo suhe kleti vesoljnega mi carstva! Turške mi brate biješ in pobijaš, dolamo nosiš svete prerokove barve, niti posta ramazana ne spoštuješ!"
Kraljevič Marko mu je odgovarjal: „Car gospodar, da pijem vina — nisem Turek, da bi ga ne smel! Da nosim zeleno dolamo — nisi mi je ti izbral in plačal; jaz kupil, po svoji volji nosil! Da ne postim posta ramazana — moja vera mi ga ne zapoveduje! A da bijem Turke —še jih . bom, car gospodar, ako Bog da in sveta Nedelja in bodo Turki moje pesti potrebni!"
Mrko ga je gledal car, pa mu je tiho besedil Marko: »Ali še veš, car mili gospodar, kako si bil suženj ujet v arabski zemlji ? Pisal si mi drobno pismo: »Kraljevič Marko, moj sinko po Bogu, reši me iz težke nesreče!“ Ali še veš? Zasedel sem Šarca, svojega konja, zvečer sem dospel v arabsko zemljo. Pri večerji so sedeli trije arabski age, ti si jim suženj svetil pri večerji. Izletela mi je damaščanka iz korice, z enim mahom, pogubila age vse tri, oprostila te robstva, da si se vrnil v svoje carske dvore. Ali moreš in se spominjaš, dragi gospodar ?“
Nasmehnil se je car in lepo obdaril Marka. „Idi, Marko, moj verni sokol Ne pozabi svojega carja!“
□	□ □ □
TAM PO KRASU.
SPESNIL CVETKO GOLAR.
Tam po Krasu burja vleče in možice v rupe meče.
V	gube vsi se stiskajo
in premilo piskajo, žalostno vsi jočejo in nečesa hočejo, radi šli bi že domov, ker bojijo se volkov.
SKRB. SPISALA MARIJA KMETOVA, □nnonnnnnnnnnnnnnannnnnnnnnh  
kamenje. In ko sem prišla do trgovine, sem
J^šSJo je bilo zame najhujše, če so me poslali mati k trgovcu. F	(	In vedela sem, da je bilo	tudi materi	hudo takrat.
:	»	Naročila mi je, da prinesem	to in ono,	a pri vsakem
:	novem naročilu se je zamislila, utihnila, prerešetavala
|	j	v mislih, če bi ali ne bi.
Moja glava je bila polna naročil in vso pot sem ponavljala razna imena in težila so me ta imena kakor
morala še vedno postati	za hip in še enkrat našteti vse	po vrsti	in	seveda
narobe in čudno, vse	se	mi je	zmešalo, ko sem vstopila	v trgovino.
Lepa je bila trgovina, lepo je dišalo ondi in bogate gospe so se šopirile in so naročale to	in	ono in uslužbenci so kar tako tekali	s tega	konca
trgovine v drugi konec, merili, zavijali, se priklanjali, zlagali na kup, računali in poslali po fanta, da je odnesel ves ta veliki zavoj z gospo. In besede so kar tekle, prikloni so se pregibali sami od sebe, vrata so se odprla na stežaj, gospa se	je	smehljala in — jaz sem stala v kotu	in strmela in
mislila: „Če bi bila	moja mati taka gospa in jaz gospodična in bi se	takole
vrteli krog naju." Nekdo me je sunil v hrbet, s težko vrečo je prilomastil hlapec v trgovino, v strahu sem odskočila, vsa materina naročila so se mi prekucnila v glavi in zazrla sem se na kup rozin in se zamislila v rožice.
Nihče me ni vprašal, kaj hočem, jaz nisem rekla ničesar, pa so še prihajali in odhajali ljudje, pa	so	se še	priklanjali in smehljali uslužbenci,	pa	sem še
stala pri vratih in še	in	še me	je kdo odrinil v kot.
Potem je prišla gospa trgovčeva in vsa sem se stresla. Bala sem se je, tako hudo je gledala in v svoji debelosti se je nerodno gibala na desno in levo, naprej in nazaj. Še bolj sem se stisnila v kot, temnilo se je že, prižigali so svetiljke	in	prav nad menoj se je nasmehnila ena.	Tedaj	me je
zagledal uslužbenec, oj, zame tak velik gospod, ki ima vse te dobrote v oblasti, in me je vprašal, koj stojim v kotu in če bi kaj rada. Požrla sem slino enkrat, dvakrat in prav tiho dejala:
„Pol kilograma masti."
Šel je, natehtal in zavil. Napenjala sem misli, kaj še.
„Osminko kave." In že sem požirala v mislih sladke fige.
„ Cikorijo."
„Dva kilograma bele moke; pol kilograma soli
In nič več.
Uslužbenec je računal, hitel s svinčnikom po papirju in iztegnil roko, da bi prejel denar. Pomolila sem mu knjižico. Na upanje smo jemali ; denar je bil pri nas redki gost in kadar je prišel, je odšal že v prvih urah.
Pa je prišla gospa, me pogledala osorno in iztrgala knjižico iz rok uslužbenca. Pogledala je ime in zavpila :
„Že spet ti ljudje! Ne plačajo nikdar, pa . . . koliko je danes!"
Vsa sem se tresla, ko je uslužbenec povedal vsoto.
„A seveda, to je preveč! Kaj je pa vzela?“ je zavpila gospa in hitela odpirat zavitke.
„0, kava, kava, kajpa! Vsak bi pil kavo! Zelje pa žgance, žgance, pa ne kava! — In bela moka, seveda, kar bela in — cikorija. Nič, vse nazaj — ne dam nič, alo, pojdi!“
Vsa trgovina je že plesala krog mene in niti dehniti si nisem upala.
„In kam boš zavila, imaš ruto ?“
Odkimala sem.
„Tak tako! Še v papir vam bomo zavijali, seveda, pa ne plačate nič,
Le pojdi, kar pojdi!“
Vrgla mi je knjižico preko mize, odrinila zavoje in se okrenila. Pobrala
sem knjižico in tiho odšla.
Tema me je sprejela zunaj, tekla sem, da mi je bilo vroče in ves čas me je preganjala podoba trgovčeve gospe. A čim bliže sem bila domu, tem počasnejši so bili moji koraki. V duhu sem videla mater in hudo mi je bilo.
„Zakaj nismo bogati ?‘; sem se domislila.
„In zakaj nismo take gospe?"
Plašile so me sence ob poti, že sem čutila, kako me drži nekaj za krilo stekla sem in pritekla v našo vežo. Tu sem obstala. Vsa trgovina je bila nenadoma pred menoj, vse besede sem zaslišala iznova, solze so me oblile in počasi sem vstopila v sobo.
Mati je sedela pri mizi in gledala v tla in ko sem vstopila, se je nagloma okrenila in me vprašujoče pogledala.
„Je tako vpila gospa in nisem nič dobila," sem dejala in se sesedla na stol in zajokala na ves glas.
Mati mi je vzela knjižico, globoko zavzdihnila, nas vse po vrsti pogledala in dejala :
„In še krompirja ni pri hiši."
□	□ □ □
KAČJI PASTIR.
SPESNIL KAREL ŠIROK.
Kačji pastir	Kačji pastir,
leta v močvir;	čudni pastir,
pravi, da pase	leta po ptičje,
pisane kače,	seda na bičje;
pravi, da pase	sredi močvirja,
jezne modrase.	sredi gozdiča
pase brez biča.
v v
KONJ, PRT IN ROZICEK. RUSKA PRAVLJICA, slovenski mladini pripoveduje cvetko oolar. ^□□□□□□□□□□□□□□□□□DDciDniacicicioDnon
la je lena, ki je imela sina neumneža. In glej, nekoč ‘najde neumnež tri grahova zrna, gre za vas in tam jih poseje. Ko je grah vzklil, ga začne stražiti. Nekoč pride k svojemu grahu, pa ti zagleda žrjava, ki sedi na njem in ga kljuje. Neumnež se prikrade k njemu in zgrabi žrjava.
„0, ubil te bom“, mu reče.
A žrjav pravi:
»Nikar me ne ubij, pa ti bom nekaj podaril."
„Daj!“ reče neumnež — in žrjav mu da konja rekoč:
»Kadar boš hotel denarja, pa reci temu konju : „Stoj!“ in ko ti ga bo dovolj, reci: „No!“
Glej, in neumnež vzame konja, sede nanj in reče :
»Stoj 1“	(
Takoj se konj zdrobi v srebro. Neumnež se zagrohota, potem reče : „No!“ In srebro se spremeni v konja.
Neumnež se poslovi	od žrjava	in	odvede konja	domov.	Pripelje	ga	na
dvorišče, pripelje materi	v hišo in	jej	ostro zabiči:
„Mamica, ne reci: „Stoj !“ reci: „No !“ — a sam gre zopet k svojemu grahu.
Mati je dolgo premišljevala :
„Zakaj mi je pa to rekel? Čakaj, nalašč bom rekla: „Stoj !“
In glej, konj	se zdrobi v srebro. Ženi	se zasvetijo	oči, hitro začne	grabiti
denar v svojo	košarico, in ko	ji je bilo	dovolj, reče:	„No!“
Medtem pa	naleti neumnež	v svojem	grahu zopet	na žrjava, ga	zagrabi
in mu zagrozi	s smrtjo. Žrjav	pa reče :
„Ne ubij me! Ti bom nekaj daroval!"
In mu da namizni prt	rekoč :
„Glej, kadar boš hotel	jesti, pa reci:	„Razvij se !“	in	ko	boš	pojedel,	reci:
„Zvij se !“
Neumnež takoj poskusi in reče:
„Razvij se!“
Prt se razvije, on se naje, napije in reče:
„Zvij se!“
Prt se zvije. In ga vzame in nese domov. Reče materi:
„Poglej, mamica! Ne reci prtu „Razvij se!“ nego reci: „Zvijse!“ A sam gre zopet k svojemu grahu. Mati pa napravi s prtom, kar poprej s konjem. Reče:
„Razvij se !“
In se začne gostiti, jesti in piti vse, kar je bilo na prtu. Potem reče : „Zvij se!“
Prt se zvije.
Neumnež pa zgrabi zopet v svojem grahu žrjava, ki mu dar Lije rožiček in dvigaje se v nebeške višine reče :
»Neumnež, reci: Jz rožička!"
Neumnež izpregovori v resnici na svojo žalost to besedo. Kar naenkrat skočita iz rožička dva junaka z gorjačami in začneta mlatiti neumneža in tako dolgo ga mlatita, dokler se ne zvali na zemljo.
Žrjav zakliče z višine:
„V rožiček !“
Junaka se skrijeta.
In neumnež gre k materi ter jej reče :
„Mamica, ne reci: „Iz rožička!" nego reci: „V rožiček!"
Ko odide sin k sosedom, zapahne mati vrata in reče:
„Iz rožička !“
Takoj skočita dva junaka iz njega z gorjačami in začneta mlatiti starko, ki vpije na vso moč.
Neumnež zasliši vpitje, teče in priteče domov, zgrabi zapah, zakliče: „V rožiček!“
Ko se mati iznebi ubijalcev, odpre neumnežu vrata. Neumnež vstopi in
reče:
„Ti je že prav, mamica ! Saj sem ti rekel — ne reci tako!“
In glej, neumnežu pade na um, da bi priredil gostijo. Povabi gospodo in plemenitaše. Komaj so se zbrali in sedli, pripelje neumnež konja v hišo in reče:
„Stoj, dobri konj !“
Konj se zdrobi v srebro. Gostje se začudijo in začnejo grabiti denar in ga tlačiti v žepe. Neumnež reče :
„No !“
In — konj plane pokonci — ali brez repa. Neumnež vidi, da je treba gostom postreči, potegne prt in reče :
„Razvij se !“
Naenkrat se prt razvije, a na njem raznovrstnih prigrizkov in božje kapljice neizmerno. Gostje začno piti, gostiti se in veseliti. Ko se vsi nasitijo, reče neumnež :
„ Zvij se!“
Prt se zvije.
Gostje zinejo od začudenja in reko s smehom :
»Neumnež, pokaži nam še kaj!“
„Pa dobro", reče neumnež „tudi rožiček vam lahko prinesem."
In ga prinese. Gostje zahrume in zakriče na en glas :
„Iz rožička !“
Od nekod jo primahata dva junaka z gorjačami in jih začneta na vso moč mlatiti in jih mlatita tako dolgo, dokler niso gostje vrnili ukradenega denarja in zbežali na vse strani.
A neumnež je ostal z materjo, s konjem, s prtom in z rožičkom in je živel veselo naprej.
□	□ □ □
UČENCEM.
SPESNIL ČIKA JOVA. POSLOVENIL ALOJZIJ GRADNIK.
Bilo je odmora,	V	vodi ste ležali,
hvala Bogu, dosti,	v	vetru, v solncu, v senci —
kakor ptička v zraku	zdaj zberite zopet
bili ste zdaj prosti.	v	šoli se učenci!
Vem, da boste zopet pridni in marljivi — tudi če sedaj ste malo še bolj živi.
NAŠE ŽIVALI. SPISAL FRANCE BEVK. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□
2. Kresnica.
ibenega letnega časa se ne spominjam s tolikim veseljem kot tistih letnih dni, ko so pokosili prvo travo okrog naše hiše. Dolgi so bili	dnevi od vzcvetelega
podleska pa do vzorele trave.	Ves ta čas se nismo
smeli zganiti s tnale in steze. Če smo stopili na vrt, v travo, gorje. Takoj nas je videlo dedovo oko skozi okno :
„Hej, kod skačete? Vso travo boste pomečkali. Kaj bo krava jedla!"
Ded je imel prav, ampak hudo je bilo. Kako vse drugače je v košati senci	pod	hruško, katere sad debeli in postaja rumen.	Hodili smo in gledali
od	daleč.	Bogve, če	niso že zrele ? Naše oko tega ni	moglo zapaziti.
„Krivonjce“ so bile prve zrele. To je bil majhen, a sladek sad, hruške, pri repu in muhi stisnjene oblike kot repa. Piškovke so padle prve v klanec, nad katerega je visel eden izmed dveh vrhov. Pobrali smo jih in prinesli.
„Hruške so zrele."
„Ste že bili zopet v travi."
„0 ne, o ne," smo hiteli vsi v eni sapi. „V klancu so bile.“
Hitro nato so bile zrele »zelenke." Podolgovat sad, zelen, ki je le sčasoma malo porumenel. Niso bile sočne te hruške, a otroci smo jih jedli radi. Te so padale deloma v njivo turščice, velika veja je visela nanjo. Prinesli smo jih in pokazali:
„V njivi so ležale."
To je bilo znamenje, da je treba travo pokositi. Navsezgodaj smo zaslišali, da nekdo kleplje koso. Prisluhnili smo in gledali v okno. Solnce je že pozlatilo drevje. Naenkrat smo zaslišali glas, ki smo ga oponašali: „Viš jo, viš; viš jo, viš!" Oče je brusil koso. Potem pa: ššš-sek, ššš-sek ! Trava je padala . . .
V hipu smo vstali. Nismo vprašali za zajtrk, z berači smo hodili za koso in pobirali hruške, še piškavke in zelene sadove, napol gnile, ki jih je stresel veter na tla. Nekateri so bili od kose prerezani čez pol.
V par dneh je bil pokošen ves vrt. Travo so spravili zvečer v kupe in jo zjutraj lepo strosili na solnčnih legah. Ti kupi so bili naša radost. Skakali smo krog njih in se skrivali. Teh kupov se spominjam s takim veseljem, da bi bil rad še enkrat majhen. Kupi so bili veliki, višji kot mi, toliko veliki, da smo se z uspehom skrivali drug pred drugim. Eden je mižal, drugi smo zbežali. Ko nas je iskal in se oprezno približal okrog kopice, smo ga ostrašili. Tudi nas je bilo strah. Mrak je že ležal na zemlji in z gozda je gledala črna tema. Groza nas je bilo, toda tista lepa groza ie bila v nas, da smo
se je veselili in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi zajokal ali silil domov, četudi je imel solzo v očeh.
Tedaj so letale okrog tudi naše živalice — kresnice. Svetlo rdeče in zelenkaste lučke so plavale po zraku. Mi smo tekali za njimi. Še lepše nam je bilo, če je nismo ujel',	spremljala jih je naša	radost in	naš krik.
Nekoč smo eno prinesli	k luči, v sobo. Ni se	svetila. Črn mrčes'	je	ležal
na dlani. Vrgli smo ga na	tla in roko obrisali ob trebuh.	Kateri spak	nam
je po poti zamenjal lučko	za grdobijo ? Fej !
Zato nismo vedeli o kresnici nič več kot to, da je neviden duh, ki plava z lučko po zraku in sveti bogve komu. Bila je naša živalica, ki smo še v zimskih dneh govorili o nji, ki smo sanjali o nji. Bila je najbolj naša, ker je bila najbolj skrivnostna.
Vprašali smo : „Čemu ima lučko ?“
Babica je dejala : „Živela je mlada deklica — dekličica, ki ni imela nikogar na svetu razen mamice in še to so ji pokopali. Na smrtni postelji pa je še dejala: „Hčerica-hčerka moja, ničesar nimam, kaj naj ti dam? Biser je v škatlici	pisani,	na	mojem srcu leži. Kadar umrjem, je	tvoj in nikomur ga
ne daj,	da boš	prišla v sveti	raj. Mati je umrla, deklica	je vzela biser in šla
je po cesti, po široki planjavi, kjer godejo in plešejo in biser izgubila. Pol dne je jokala, pol dne je spala, vse pozabila, živela je in umrla in prišla pred nebeški raj. Sveti Peter je odprl: ,.Kam bi šla rada dušica zemeljska ?“ — „Rada bi k materi v sveti raj.“ Mati je prišla in ni hčerke spoznala. „Kje imaš biser?“ jo je poprašala. — „Oh, jaz sem biser izgubila!" je hči zavpila. Šla je hči, šla po ravni zeleni, iskala in plakala, bedna, nevidna. Ljudje so jo čuli, delali križe in bežali pred dušo, ki se vica in dela pokoro. Prišla je kresnica, revica uborna, vprašala dušico, kaj joče. Ta je dejala: »Bisera	iščem,	da	mi odpre	sveti raj.“ Šla je kresnica,	prinesla je ogenj z
ognjišča v golih	rokah, da	reši dušico. Svetili sta in	iskali in z biserom
zleteli pred nebeški raj. Mati je dušico spoznala, kresnici pa je svetiljko dala za ves večni čas . . . “
□ □□
EN, DVA, TRI...
SPESNIL FRAN ŽGUR.
Svilena ruta, svilen pas, vriskajo gosli, brunda bas. —
Koliko je junakov nas ?
En, dva, tri... en, dva tri...
Roke kvišku ! Kdo lovi ?
Roke narazen! — Ti, mejaš, teci, ušel je kralj Matjaž. —
Teci, tecite junaki vsi, dajte Matjaža Alenčici!
AMERIŠKI PRVOTNI PREBIVALCI
To dr. B. Platzu in drugih virih. Ferdo Kleinmayr.
II. Peru.
V	južno ameriških gorskih planotah so razna prvotna plemena ustanovila tudi več kulturnih držav. Najznamenitejša med njimi pa je bila ona na Peruanski planoti. Tu so vladali Inke. Inka je bil najvišji posvetni v'adar ter hkrati prvi duhovnik v državi. Inke so bili svojčas mogočni kralji, zmagoviti vojskovodje, a tudi podpiratelji stavbarstva, pesništva in šolstva. Najmogočnejši Inka je bil Huajna Kapak, ki je razširil svojo državo od ravnika do južne meje Čilske države, od Tihega oceana do reke Paraguaja. Zadnji Inka je bil Manko Kapak, ki je po hrabrih bojih podlegel krutim Špancem.	§
Inke so vladali samodržno, vendar modro in blago. Strogemu zakonu se je moral vsakdo pokoriti, tudi vladar. Zakoni so bili kratki in jedrnati. Imeli so pet glavnih zapovedi, ki so se glasile: 1. ne lenuhari, 2. ne laži, 3. ne kradi, 4. ne prešestuj, 5. ne ubijaj!
Država je bila razdeljena v več pokrajin. Vsako pokrajino je upravljal vladarjev namestnik s pomočjo svojih uradnikov. Vsaka Vcis je imela svojega sodnika. Uradniki so morali poznati državni jezik („kvihua“); vladar in duhovniki pa so govorili med saboj posebno narečje, ki je bilo vsem drugim neznano.
Sodba se je vršila naglo, tekom petih dni je moral sodnik dokončati vsako pravdo Tatvina, uboj, premaknitev mejnikov, razdejanje
mostov ali vodovodov ter preklinjanje -olnca ali Inke se je kaznovalo s smrtjo Kdor se je pečal s ^čarovništvom je zapadel smrti in z njim vred vsa njegova družina.
Tudi plemstvo in duhovščina sta morala biti Inki strogo pokorna, vendar sta ta dva stanova uživala mnogo predpravic in prosta sta bila davščin.
Vsi pridelki v državi so bili vladarjeva lastnina. Tretjina pridelkov je pripadala Inki in njegovemu sorodstvu,'tretjina svetiščem in duhovnikom, zadnjo tretjino pa so spravili v posebna skladišča ter jo potem razdelili med ljudstvo in sicer po številu družinskih članov.
Znamenite so bile ceste, ki so jih gradili Inke. Nekatere so dosegale dolgost od 1200 do 1600 milj. Široke so bile od šest do devet metrov, tlakane s kamenltimi Skrlimi. Skalovje so prebili, v prepade in iz njih so vodile orjaške stopnjice, močvirja so zasuli, preko rek so zidali kamenite mostove ali napeli viseče brvi, samo da je obdržala cesta ravno smer. Ob cestah so bila prenočišča in postaje za brzoteke, ki so prenašali pošto. Ravno tako umetno izdelani so bili obsežni vodovodi, ki so po kamenitih žlebovih do-našali pitno vodo, a so služili tudi namakanju polja.
Polje se je sploh dobro obdelalo. Povsod so ga dobro gnojili. Lama je bila poglavitna domača žival.
Poznali so Peruanci tehtnico in uteži, v časomerju pa so zaostali za Mehikanci. Tudi pisave v pravem pomenu besede niso poznali.
Zato pa so se posluževali , kvipa". To je
bila debelejša vrv, ob katero so bile privezane kar po vrsti raznobarvne vrvice. Že barva vrvic je imela poseben pomen n. pr. rdeča je značila vojno, bela mir, rumena zlato i. t. d. Ako so hoteli potom „kvipa“ kaj sporočiti, so delali v vrvice razne vozle, ali pa so raznobarvne vrvice med seboj različno vozljali. Priprost vozel je n. pr. pomenil 10, dva taka vozla 20 itd.; dvojen vozel je pomenil 100, trojen 1000. Na ta način so vodili račune, „pisali“ pisma, poročila, pesmi, da, celo zgodovino svoje države. Vendar nam ključ te čudovite pisave še danes ni povsem znan.
O slavi Inkove države pričajo še danes ohranjene razvaline mogočnih stavb zidanih brez vsake malte. Krasne so bile Inkove palače. Blestele so zlata in srebra; zlati kipi in dragocena posoda jih je krasila. V palačah so bile kopeli z zlatimi in srebrnimi kopalnimi posodami. Divni vrtovi so jih obdajali.
Ravno tako razkošno opremljena so t,j]a svetišča, posebno ono posvečeno solnčnemu bogu. Velikanska zlata plošča, posuta z dragulji, je sredi svetišča predstavljala solncc. Stene in strop so bili z zlatom prepreženi. Ob svetišču so bila stanovanja za duhovnike ter meniški in nunski samostani.
V brambo dežele so gradili orjaške, nedostopne trdnjave, ki še danes stoje. Trdnjava glavnega mesta Kucko, ki je štelo krog 200.000 prebivalcev, stoji na severu mesta na skalnatem griču. Trojno obzidie jo je obdajalo, nad katerim so se dvigali trije stolpi.
V	najmočnejšem stolpu je bil vodnjak, ki je nabiral po tajnem vodovodu iz daljnjih gor napeljano vodo.
Peruanci so bili izborni obrtniki in rudo-kopi. Kdor je delal v rudokopih, tega so preskrbovali z vsem potrebnim. Njegovo polje so morali obdelati sosedje, dokler je delal v rudniku, kar je trajalo navadno 3 do 4 mesece. Železa pa tudi to ljudstvo ni poznalo.
Častili so več bogov, posebno pa solnčnega boga, čegar ime „Inti* je bilo prepovedano izgovoriti, le Inka je to smel. Spoznavali pa so tudi najvišjega stvarnika sveta in ljudi, „Pačakamaka.“ Prepovedano je bilo upodabljati ga, ali pa izgovoriti njegovo ime.
Božanstva so častili z darovi. Prinašali so jim cvetice, kadilo, poljske sadeže, živino.
Le prav redko so žrtvovali ljudi. Predpisani so bili post, spoved ter umivanje.
V	posebnih zavodih so se vzgajali duhov niki.
Trupla umrlih so balsamirali ter jih v sedeči legi povili v odeje ali kože in jih pokopali v skalnatih duplinah, v jamah ali votlih drevesih. Mnogo teh rmumlju, t. j. izsušenih trupel, se je našlo in pri njih razno orodje, nakitje, igrače, ki so dajali umrlemu v grob.
Rešitev ugank v 8. Številki.
D e m a n t.
Uganke.
1.	orgljavec in orgije; 2. likalnik in perilo-3. srajca; 4 deževnica izpod kapa ❖❖❖
Kvadrat.
(Priobčil Dušan Bollč).
a	a	a	k
k	1	1	n
n	0	0	0
0	P	P	t
1) gospodarsko poslopje,
2) moško krstno ime,
3) skupina vojakov,
4) žensko krstno ime.	• Od zgoraj navzdol je brati iste besede,
kakor od leve proti desni.
Uganke.
1. Vem za lesen vodnjak, v njem je kameni-ta dekla, ki je na železno goro vodo vlekla.
2. Vol gre v hlev, rogovi pa ne morejo vanj.
poneEK'1
L MALIH J
PRIPOVEDKA O TREH VIJOLICAH.
Nekoč sla živela deček in deklica s svojo bolno materjo. Bili so zelo siromašni, imeli so samo hišico in toliko polja, da so redili kozo. Neki dan gresta past kozico in se pogovarjata, kako bi prosila Boga, da bi jim ozdravil mamo. Blizu njih je rastel velik grm. Naenkrat zaslišita v tistem grmu žvižg. Deček stopi bliže, da bi videl, kaj je tam Deklica pa mu reče, naj ne hodi tja, lahko je kak modras. Deček vseeno pogumno stopi do grma in vidi malega možička. Imel je dolgo brado, ki se mu je zaplela v grm Možiček jima reče: „Če me rešita iz tega grma, dam vama veliko srečo. “ Res sta ga ubogala in naredila vse, kar jima je velel. Nato pa reče dečku, naj hodi za njim, deklica pa naj ostane pri kozici. Deček je šel prav vesel z njim. Šla sta po neki skrivni stezi in naenkrat stojita pred veliko skalo Možiček udari trikrat ob sivo skalo. Odpre se jima velika zemeljska klet Gresta dalje, prideta v drugo sobo, ki je bila ozaljšana s srebrom in drugimi dragocenostimi. Prideta v tretjo sobo, v tej se je bliščalo samo zlato, po stenah pa so bile razne podobe. V četrti sobi so bili velikanski kupi zlatega denarja.
V	peti pa je bila velika pogrnjena miza. Na mizi je bil kozarec in v njem tri vijolice. Možiček reče zdaj dečku, naj si izbere iz teh treh vijolic eno, in če si izbere prvo, ga bodo vsi radi imeli in častili, če izbere drugo, bo imel veliko bogastvo, če izbere tretjo, mu ozdravi mama. Deček ne pomišlja dolgo in reče, di si izbere tretjo, da mu
ozdravi zlata mati. Mož reče nato dečku:
. Blagor tebi, ki si tako dobrega srca do svoje matere." Pri teh besedah mu je podaril vijolico in rekel, naj da povonjati to cvetico materi. Potem pa naj jo dene v kozarec in vsako jutro naj ji prilije sveže vode. Deček je šel prav vesel proti domu, a deklica, ki ga je videla že od daleč, mu je šla naproti, ker je bila radovedna, kaj mu je dal možiček. Šla sta po kozo in sta hitela veselo proti domu. Ko ju zagleda mama, jima reče: „Kod sta hodila, moja otroka?' Ona pa nista mogla spregovoriti samega veselja. Deček ji da povonjati vijolico. Res je mati povonjala cvetico in je ozdravila. Vsi so bili veseli. Vijolica pa se ni nikdar posušila in vsako jutro je položila v kozarec lep svetel cekinček.
Frančiška Kranjc, Staroselo pri Kobaridu.
PREBRISANI SIN.
Nekoč je živel oče s svojim sinom. Sin je gnal nekega jutra kravo na pašo. Ko je prišel opoldne domov, je rekel očetu: „Oče, ali ste skuhali kosilo?" Oče je bil kosilo že pojedel, pa je odgovoril, da ga šele bo.
Ko zvečer prižene sin kravo domov, ga vpraša oče: „Ali si dobro napasel kravo, da ne bo lačna?" Sin je rekel, da jo bo šele jutri.
Sin je bil vesel, ker mu ni bilo treba pasti krave, a oče se je jezil, ker ni bila krava sita.
Talka Bevk iz Cerkna.
NAŠA DVA STRICA.
V	zadnjem času sem spoznala dva strica, za katera nisem prej vedela. Prvi je v Trstu, ter nam v »Novem rodu“ zastavlja uganke
in sprejera naša pisemca. Drugi je v Gorici. Mi otroci ga imamo radi in se mu že od daleč smehljamo, ker zna tavno tako zapeti kot petelin, kokoJakati kot kokoš, čebljati kot purančki in bučati kot zvon Pri nekem izletu smo se seznanili z njim Bilo nas je 12 otrok, a vsi smo bili okrrg njega, ter smo ga radostno poslušsli. Od istega dne ga imenujemo gospod str c M ha, kakor je tudi njegovo krstno ime. Nada Medvežček, Oorlca.
PALČEK - POTNIK.
Bil je palček, ki je kaj rad potoval. Na svojem dolgem potovanju je prenočeval zdaj tu, zdaj tam. Nekoč pride do hiše, kjer potrka. Hišni gospodar odpre duri, a ne zapazi nikogar zunaj. Ko hoče zapieti duri, prične palček na vso moč klicati, a čmerikavi gospodar silno hud zaloputne z durmi. Pravočasno pa in neopaženo sc zmuzne palček v hišo, kjer se možu krohoče in vpije: .Ej, sem že notri!* Razdražen mož ga nestrpno išče dalj časa po vseh kotičkih svoje koče, ko -čno ga vendarle najde v starem čevlju.
Pomirjen nadaljuje s. oje prejšnje opravilo, delal je namreč klobase. Mali potnik pa ga začudeno opazuje, ker takega dela ni bil še videl nikoli. Stopi na rob velike posode polne sesekljanega mesa in pade vanj. Nevede ga klobasar stlači v klobaso Kmalu potem je mož pogrešal malega gosta in zaman ugibal, kam neki je bil izginil čudni tujček.
Nekaj dni pozneje pride k možu beračica prosit ga milodara. Gospodar ji privošči klobaso, v kateri je bil palček. Žena se zahvali in odide. Med potjo jo napade volk, ki ji vzame darovano klobaso.
Pedenj-človek, oče našega potnika palčka, je imel mnogo ovac.
K njim se prikrade volk. Ko zasliši palčkov oče gladneža, pograbi svojo puško in ga ustreli.
Naslednje jutro prepara volku trebuh, da ga odere na meh. A pri tej priči skoči naš palček še živ in čvrst iz trebuha s pozdravom : „ Dober dan lJ
Iz radosti, da se mu je vrnil rodni sinček, je priredil oče veliko pojedino, na katero je povabil vse znance, sorodnike ter druge goste, ki se še danes imenitno goste, če nimajo Že vsega dovolj.	Macarol	Drago,	Prosek.
„VRAG“ V CERKVI.
Ko je šel v Šebreljah pozno v noč cerkovnik zvonit, je zaslišal kobacanje in strašno ropotanje po cerkvi. Silno se je prestrašil in šel klicat duhovnika. Ta je pr.hitel, da bi spravili pošast iz cerkve. Bila pa je gosta tema in niso videli, da ni nič drugega kot velika svinja. Ko sc je bližal cerkovnik velikemu oltarju, je pribruhala svinja proti njemu, ga zajela med noge in odnesla po cerkvi. Duhovnik je klical- na vso moč: .Ivan-ček, križaj sc, križaj!* Ivanček pa je vpil: .Ne morem, ker sc držim za hudičev rep!u
Hladnik Frančiška iz Spod. Kanomlje.
KAKO SO TRIJE BRATJE ISKALI SLUŽBO.
Nekdaj je bil oče, ki je imel tri sinove. Ker jim ni imel ničesar več dati, jim reče nekega večera: „Ljubi moji sinovi, ničesar vam nimam dati, pojdite po svetu iskat si službe. * Drugo jutro so se odpravili na pot trije bratje Najstarejši gre po desni poti. srednji po levi poti, a najmlajši brat po srednji poti.
Najstarejši brat pride v vas, kjer so sc ravno napravljali, da bi šli volka lovit. Brat jih prosi, ali bi ga vzeli v službo „Da,“ rečejo lovci če pojdeš z nami volka lovit.* Brat je šel z njimi v velikanski in samotni gozd. Pa ker so lovili volka, je moralo bili vse tiho, če ne bi jim volk ušel, ker se je bal. Brat pa je vpil, kar je mogel, zato so ga odpodiii rekoč: .Ti nisi za naše delo, ker preveč vpiješ.14 In moral je proč.
Srednji brat pride do travnika v bližini trga, kjer so kmetje ravno začeli travo kositi. Ko pride do njih, jih prosi, da bi ga vzeli v službo. „Radi, rečejo kosci, .če boš kosil z nami.* Brat je vzel koso, a ko je prvikrat zamahnil, jo je zlomil; vzame drugo, tudi to zlomi; vzame tretjo, a tudi to zlomi. Kosci so ga natepli in pognali po širokem svetu.
Najmlajši brat pride v neko mesto, kjer so zidarji hiše popravljali. Brat jim reče: „Bog daj srečo! Ali bi me vzeli v službo?* „Vzamemo te, če boš pomagal zidarskim pomočnikom.* Brat je ostal pri zidarjih do konca svojega življenja, kajti dobro se mu je godilo.
Marija Pajntar lx Zakojce.