436                                                                 Književnost.
le nekaj stvari. V prvem spisu pravi (na strani 130.), da so v 16. stoletju, ko se je luteranska vera širila vedno bolj in bolj, ljubljanski frančiškani pobegnili pred luterani drug za drugim". To ni docela resnično. Poglavitni vzrok, da se je takrat tako skrčilo število frančiškanov v ljubljanskem samostanu, je bil pač ta, da jih luteranski meščanje niso hoteli podpirati, in je samostan slednjič tako obubožal, da mu je sam nadvojvoda Karol moral nakazati letno podporo 50 gld. Primorani vsled bede torej so zapuščali frančiškani svoj samostan. Na isti (130.) strani pisatelj dalje tako piše o zidavi jezuitskega kolegija in cerkve, kakor bi se bili ti stavbi gradili samo z odkupnino, z desetimi odstotki premoženja onih protestantov, ki so morali zapustiti deželo. To ni res. Koliko so dajali za jezuitske stavbe tudi nadvojvoda Ferdinand, deželni stanovi, duhovniki in pobožni laiki, o tem nam priča skoraj vsaka stran jezuitskega letopisa „ Historia annua Collegii Societatis Jesu Lab." Dalje piše pisatelj (stran 145.), da se je „iz zvonika cerkvice na Gradu leta 1684. razlegalo prvikrat še sedaj po vsi deželi navadno zvonjenje ob sedmih zjutraj". Tudi to ne more biti resnično. Saj so že leta 1607. pri škofijski sinodi v Gornjem gradu eksaminatorji ljubljanskega škofa Tomaža Hrena izpraševali duhovnike - udeležnike: „ Ali dad6 zvoniti zjutraj ob 7. uri proti Turkom?" — K drugemu spisu bi pa to opomnili, da je gospod pisatelj precej v začetku svojega prvega predavanja: „0 nekdanjih ljubljanskih pokopališčih" zašel malo predaleč. Na dolgo in široko namreč najprej govori o „ starem katoliškem načelu pri pokopavanju mrličev." Namen tega dolgega uvoda je prozoren: Hotel je podpreti z zgodovinskimi razlogi teženje onih, ki hočejo na vsak način prestaviti sedanje ljubljansko pokopališče od sv. Krištofa daleč vstran od mesta — iz zdravstvenih ozirov. Rimljani so mrliče sežigali, pravi pisatelj, kristjani pa pokopavali, „a ravno tako stroga je bila pri njih tudi zahteva, da se mrliči pokopujejo kolikor mogoče daleč proč od človeških bivališč" (str. 177.). Ta trditev ni docela resnična. Kakor stari Judje in Egipčani so tudi stari Rimljani nekdaj pokopavali svoje mrliče. Diktator Sulla je bil prvi, ki je v svoji oporoki določil, naj se sežge njegovo truplo. In prvi kristjanje so pač pokopavali svoje mrliče izven mesta, a ne kakor bi bila to njihova stroga zdravstvena zahteva, ampak ker so jih k temu silile rimske postave. Pozneje pa so pokopavali svoje mrliče ob svetiščih, da, celo v svetiščih. Ko so se krščanske srenje pomnožile, je morala seveda
cerkev omejiti in prepovedati pokopavanje v cerkvah. Od prejšnjega stoletja sem pa je pokopavanje na novo urejeno skoraj povsod po državnih določbah, ki so izšle v zdravniško-policijskem interesu, a nikakor ne v izključno tem interesu. — Toliko smo hoteli opomniti k Vrhovčevima spisoma. Sicer pa ju moramo le hvaležno in radostno sprejeti, ker sta res zanimiva in poučna. — Bibliografijo je sestavil g. prof. dr. Karol Glaser z znano natančnostjo.                                    Dr. M. P.
Poezije. Zložil Simon Gregorčič. III. — V Ljubljani. Založil Josip Gorup. Natisnila „Narodna tiskarna".  1902. 80.  175 str.
Odkrito povemo, da smo se težko lotili presojanja te knjige. Tako hudo je v delih velikih mož videti tudi kaj manj popolnega. In naš Gregorčič je velik mož, on je pesnik naših velikih simpatij, simpatij, ki so že zarana pognale krepke korenine v naših srcih. Nikoli ne pozabim, kako je bilo nekoč, ko smo še sedeli na gimnazijskih klopeh. Nekega dne — bilo je v sedmi ali v osmi šoli — je završalo po razredu:„ Gregorčič je pred gimnazijo! . . ." Nekaj čudovitega je zaplalo ob tej nepričakovani vesti po naših srcih —; kakor bi trenil, nas je bilo nekaj po stopnjicah doli in na Vodnikovem trgu, samo da smo ga videli, slavljenega ljubljenca Muz, pesnika po volji božji... Da, biser-pesnika! To, kar nam je bil podal Gregorčič v prvem zvezku svojih „Poezij", to so bili dragulji, lepi in blesteči in polni notranje vrednosti, ki so nas res bogatili; to so bile žarne iskre bogonadarje-nega duha, ki so resnično vžigale; bili so glasovi velikega in nežnočutnega srca, ki so divno odmevali v naša srca. — Drugi zvezek je nekoliko zaostal za prvim. Nič čuda. V prvem je pesnik izbral, kar je bil dotlej ustvaril najlepšega, najboljšega; v drugem je med mnoge krasne nove pesmi pobral tudi še one starejšega datuma, kar jih je bil izpustil v prvi zbirki. Potem pa ga dolgo dolgo ni bilo več med nas, „goriškega slavca". No zdaj imamo v rokah tudi še tretji zvezek „Poezij". Bog ne daj, da bi dejali: To ni več Gregorčič! Še je ! Globoke misli, bujna fantazija, pristno čuv-stvovanje, jezik, slog, ritem, rima — vse še_ pokaže namah Gregorčičevo Muzo. Vendar povse taka ni, kot je bila. Tistega polnega življenja, se nam zdi, ni več v nji, tiste mladostne moči in dražesti, tistega visokega poleta nad zemljo ni, kot nekoč... Nemara so bile res življenske razmere pesnikove tiste, vsled katerih je njegova Vila obnemogla nekoliko. Nemara  jo  je  pa  tudi   pesnik  sam  napačno
Književnost.
437
zavel v gaje, ki so ji nekam tuji. Da, to kaj zelo mislimo. Gregorčičeva struna je — lirična struna. Ta je čisto njegova. Iz nje nam izvabi, kar hoče: veselje, smeh, sladkost, navdušenje, bolest in solzo in trpko pobitost... Kar hoče — tu je mojster! Kjer pa se oddalji od čiste lirike, tam, sodimo — ne uspeva popolnoma.
V  tem tretjem zvezku se je brezdvomno podal pesnik precej na drugo pot. Ne toliko v „ Pred-smrtnicah"; zato so pa „Predsmrtnice" tudi še najboljši oddelek teh novih „Poezij". Zlasti v nekaterih je res ves Gregorčič zopet oživel. Prim. L, III., XVII., XXXII., XL., LIL, LIV., itd.
V  drugih pa je tudi marsikaj prozaiškega.
N. pr. (na str. 14.):
Da bi od nje (od Muze) ne ločil
se čeloma,
da mi živi vsaj deloma . . .
Ali (str. 22.):
Oj solnce vedno krasno, od neba dan ti je nalog, da brez prestanka moraš krog!...
Ali cela ona pesem XIX.:
Prispe pa k meni stari fant prijatelj dohtar Ferdinand!..
Takisto (str. 46.): Grmeči Elija!
Oh, kaj da ognjeni tvoj voz bi stri se vseskoz . . .
In še več drugih mest. Splošno smo opazili, da so pesnika zavajale v tako prozaične stihe — rime. — Pa tudi kaj neestetičnega je tupatam v „Predsmrtnicah". N. pr. končna misel v pesmi XXII., v kateri nam pesnik ostavlja v oporoki
lobanjo! v njej možgane, možgane svetu maloznane; a kdor možgane te dobi, ga petje pač ne zapusti! . . .
Ali ono iz telesa izrezano srce, zaprto v „mal, steklen zaboj", v pesmi XLVII...
Ali tudi ona sklepna ideja, ki naj nam nekako mitološko razjasnjuje rojstvo „Predsmrt-nic", češ (str. 140.):
Aj, kaj se zgodilo je? — mar se mi sanja?
Odprla se, glej, je nad čelom lobanja —
In kaj iz kipečih (!) možgan
na jasni zletelo je dan ?
Nikakor božanstvena Uoclla^ AS-r^,
predsmrtnice te le — polmrtve rojene!
Vendar pustimo to! „Predsmrtnice" so, ponavljamo, vkljub nekaterim hibam — najlepši del tega zvezka; to pa vsekako zato, ker
jih je pesnik izvečine zabrenkal na sebi lastno, na pristno lirično struno.
V   „Pogr ebnicah" in „Posmrtnicah" pa je krenil drugam, človek bi dejal — nekako na epiško ali satiriško plat. In dasi so misli originalne, domišljija celo malo več kot bujna, izraz plastičen in krepak — pa vendarle se nam zdi, kakor da ni vse po sreči... Nehote se nam vsiljuje manj povoljna sodba. No v „Pogrebnicah" morda motijo zlasti nekatere malo čudne situacije. . . . Pesnik, navidezen mrlič, gleda iz svoje steklene mrliške „truge", (tega izraza bi ne priporočali posebno v pesmih — čeprav bi ga kdo odičil z „ušesci"), kaj se godi krog njega. Ljudje ga hodijo kropit brez boli, brez molitve zanj .... Preden ga odneso na pokopališče, mu pevci zapojo pred hišo. Njihova edina beseda ob njegovi krsti je: „Kako lepo smo mu zapeli!"... Tudi ob grobu žaluje le obleka... Vsi, ki so spremljali pokop, se takoj vrnejo .... Samo po-grebci ostanejo. Vzdignejo krsto, da jo polože, v grob —; tedaj pa se potare krsta — pesnik plane iz nje... in mrtvaško obleko vstran. . . in z grobov proti mestu ... k prijateljem . . . k domačim .... Bodisi, da je vse to „geni-alno", ali čudne pesniške situacije so — prosimo, le berite!
V   „Posmrtnicah" pa zlasti prereka pesniškemu okusu ona vreča, v kateri
pol je žolča (v vreči!), žali pol,
to je, v kateri nosi pesnik gori nekje po nebeških prostorih svoje še neizpete pesmi:
To vrečo polno pesem,
ki lenec jih izpel še nesem . . .
Pa tudi še drugod je ta in ona podoba manj srečno doslikana, oziroma izbrana. N. pr. na str. 168., kako ob sodbi trepečejo,
kako z zobmi šklepečejo pred stolom tam škrlatniki in zlati ti ovratniki in mošnje težke z zlatniki! . . .
Ovratniki in mošnje pa — sklepe-tanje z zobmi! Čudno dirne . . .
In nemara še to in ono . . . Toda bojimo se že, da se nam bode očitala malenkostnost, in sami smo v začetku poudarili, da je tako težko zavedati se v delih imenitnih mož tudi te ali one nepopolnosti. Zato dovolj! Še enkrat povemo odkrito — in pesnik sam to dobro ve —: tisto, kar je bil „Poezij" prvi in tudi drugi zvezek, tisto ta tretji ni... Ali še je tudi v tem Gregorčičevega duha in čuvstva in besede ... In kdorkoli nam bode v bodoče ob svojih skoraj šestdesetih letih še podal takih pesmi  — njemu lahko čestitamo.
Dr. M. Opeka.