XIV. revija gledaliških skupin naše občine
V nedelfo, 16. aprila, smo gledali v Senoželih prvo revijsko proslavo, komedijo R. VValfrieda MAKSEL, ki jo je prezentiralo M I) Slape. To jc starefše delo, ki Je bilo za to priliko nekoliko adaptirano. Osnovno gibalo komedije je pes Maksel, ki s svojo »aktivnostjo« povzroči na vasi vrslo nepredvidenih pasjih rojstev, med sosedi pa mnogo nesporazu-
Prav taka ugotovitev bi veljala za Vojka Čertiča, ki je igral Marka
¦nov in prepirov.
Režiser je bil Vili Golob, ki je tudi tokrat dokazal, da se na re-žijo in delo z igralci dobro spozna. Uprizoritev je bila gladko tekoča. dialogi primerno izostreni, mi-zanscena dovolj razgibana. Le sem in t ja je gledalec dobil vlis, da so nekatere stvari nedodelane, ker je za študij morda primanj-kovalo časa, kar pa se je končno odrazilo le v nekaterih epizodnih vlogah.
Pri izbiri dela za prihodnjo se-zono bi bilo vsekakor želeli, da bi se skupina odločila za kvalitet-nejše delo, ki bi ji nudilo večje možnosti za uspešno uprizorilev.
Župana Srebrnjaka je s pri-mernimi karakternimi potezami orisal Vili Golob. Prav dobro in prepričevalno so svoje vloge odi-grali: Mari Jeršin, Marjana Lena-si, Bojan Šešek, Milan Cerar in Jože Pečar. Uspešno so še sode-lovali: Taljanca Traven, Bogdan Rojšek in Drago Seferagič.
V Zadvoru je bila 23. aprila na-slednja revijska predstava, ki jo je odigralo KUD Dolsko. Upri-zorili so komedijo Dušana Jova-noviča GENERACUE. Avtor nam v tem sodobnem in aktual-nem dramskem tekstu prikazuje življenje poprečne današnje dru-žine, v kateri so zastopane vse ge-neracije, pa vsaka gleda na živ-ljenjske probleme iz svojega zor-nega kota, živi druga mimo druge, brez pravega razumevanja in sožitja. Jezik je vsakdanji, po-mešan z žargonom ter mnogokrat drastičen.
Naloga, ki si jo je zadala sku-pina iz Dolskega, je bila izredno težavna in zahtevna, saj pred-stavo pogojujejo simultana pri-zorišča ter domiselna mizansce-na.
Režijski koncept režiserke Jože Cerarjeve je bil realiziran z mnogo invencije in smislom za razgibano dogajanje ler s tem v zvezi z odgovarjajočim ritmom. Prizori na različnih prizoriščih so se odvijali pred gledalčevimi očmi v popolni skladnosti celot-nega dogajanja. Vsekakor je to ena najuspešnejših režij režiserke Cerarjeve.
Karakterno vlogo starega Lud-vika Moškriča, ki se z noslalgijo spominja starih časov in svoje mladosli, je zelo dobro in pre-pričljivo   odigral   Sašo   Novak.
Volaja in za Tatjano Dežman, ki je igrala Jano Volaj. Staremu Šu-šiju je s primerno plasticiteto zari-sal poteze Metod Grad. Z uspe-hom so se še vključili v celoto: lrena Lautar, Martina in Svetka Trdin, Polonca Mihelčič, Ciril Zupančič, Jaka Kokalj (zanimiva figura), Bruno Žižek in Sašo Mancin.
Komedija Marjana Marinca LJUBEZEN V KOVČKU je bila tretja revijska predstava, uprizo-rilo pa jo je KUD Prežganje v ne-deljo, 14. maja, v Šmartnem ob savi.
Delo sicer nima kakih večjih li-terarnih pretenzij, nudi pa igral-cem dovolj možnosti za igralski razmah. Ljubezen v kovčku nam med drugim prikazuje življenje mladih Ijudi, njihove stiske in te-žave ter Ijubezensko sanjarjenje. Vrsto komičnih asociacij in situa-cij sproži pomoloma zamenjan kovček, kar povzroči tudi razna ugibanja, ki pa se razrešijo z vrni-tvijo  le-tega pravemu lastniku.
Predstavo je tudi tokrat režiral dolgoletni režiser te skupine Stanko Žontar, ki ji je dal odgo-varjajoč tempo, ustrezne mizans-censke rešitve ter prikupno lah-kotnost. Še posebej so mu uspeli prizori z vizijo. Morda bi bilo treba nekoliko več skrbi posveliti govorici in jeziku, pa tudi neka-tere igralske figure in prizori bi pc ebovali nekoliko več dinami-ke.
Kar se tiče igralskih kreacij, bi na prvem mestu omenili Dareta Avsca, ki je povsem korektno odigral zahtevano vlogo Marka Vesela, vendar mu ne bi škodilo nekoliko več sproščenosti. S pre-pričljivo, zadržano igro nas je v vlogi njegove mame ugodno pre-senctila Judita Jabjak. Kot vedno do sedaj, nas je tudi tokrat pre-pričala o svojem igralskem daru Dragica Černe, ki je igrala Vero. Prav dobro sta odigrali svoji vlogi Anča Grom kot Marica in Jožica Zajc kot Geli. Da je predstava uspela, so dali svoj delež še Lojzka Gorišek. Brane Zajc, Franci Černe in Slavko Skubic. Kot na lanski predstavi, je tudi ob tej priliki občinslvo Šmartnega do konca napolnilo dvorano kul-turnega doma.
(Nadaljevanje na 10. strani)
(NADAUEVANJE   Z 8. STRA-NI)
28. maja so v Javoru nastopili igralci KUD Anton Mehle iz Seno-*.cti z enodejankama KJE JE MEJA in PODLAGA ZAKONSKE SREČE, člani dramatske skupine Saturnus pa so nastopili s skečem.
KJE JE MEJA je starejše, dobro poznano delo Josipa Ogrinca. Prika-zuje zaplet okrog meje dveh sosedov, ki ga reši šele Ijubezenska zveza mla-dih iz obeh sosednjih družin. Enode-janka PODLAGA ZAKONSE SREČE pa nam prikazuje družino mladega Slavoljuba, v katero prinese nemir in zmedo kuharica Jerica, ki z zamenjavo pisem povzroči celo vrsto zapletov, prepirov in ljubosumnosti. Na koncu se seveda vse razvozlja in srečno konča.
Obe enodejanki je režijsko pri-pravila Cilka Pavšičeva, ki ji je uspelo ustvariti solidno uprizoritev z dovolj dinamike in je v njej polno za-živela vrsta figur.
Avetntičnega kmeta Križa je v enodejanki Kje je meja podal Zdravko Oragar, prav dobra pa sta bila tudi Francka Nolimal kot nje-gova žen;. in Jani Sopotnik kot urad-nik Zveriga. S solidno igro sta se še
odlikovala Nevenka Rahne kot Kri-ževa hči in Andrej Bakovnik kot sosed Kraž. V drugi enodejanki bi na prvem mestu omenili Janeza Mark-lja, ki je korektno odigral Savoljuba, uspešno pa mu je v igri sekundirala Vojka Nilimal kot njegova žena.
Eno svojih boljših vlog je ustvaril Jani Sopotnik z zdravnikom dr. Peli-kanom. Omeniti velja še uspešen debut mladih igralk Alenke Gradi-šek, ki je igrala Jerico, in Simone Kovič, ki je igrala mater Ivano.
Po odigranih enodejankah sta na-stopila še člana igralske skupine iz Saturnusa Jana Podgornik in Bojan Kovačič ter v skeču pokazala dovolj smisla za humor in satiro.
Peta revijska predstava je bila 4. junija v Javoru. Nastopila je nova gledališka skupina KUD Hrušica. Uprizorili so komedijo T. Partljiča RIBE NA PLITVINI.
Dejanje se odvija v hribovski vasi Jelovlje, v šolskcm okolju, med uči-telji, ki z nostalgijo ugotavljajo ne-smisel svojega bivanja, se žro med seboj, počutijo se kot ribe na plilv-bini ter hlastajo »za svežim zrakom« ter s tem v zvezi v svojem življenju ne vidijo nobenih svetlih perspektiv.
Režijsko je delo poslavil na oder
Draško Subic. Lahko ugotovimo, da dovolj uspešno, saj so nam igralci prikazali zanimivo in skoraj v celoti sprejemljivo predslavo. Mizanscena je bila smiselno urejena, opaziti pa je bilo, da so bile zaradi pomanjkanja časa nekatere situacije pa tudi igral-ske podobe še neizmerno izdelane. Omenili bi tudi nekatere jezikovne pomanjkljivosli, ki bi jih bilo treba odpraviti. Kljub navedenemu pa pomenu uprizoritev tega dela za pri-zadevno skupino iz Hrušice lep in obetaven uspeh. Z nekaj dodatnimi in intezivnimi vajami bodo lahko za jeseni pripravili solidno predstavo, ki bo prav primerna za gostovanje.
Funkcionalno in estetsko zasno-vano sceno, ki je podpirala dogaja-nje, je pripravil Igor Sotnrak.
Vlogo učitelja Železnika je od-lično zaigral Ludvik Jevšjak in je bila to vsekakor najboljša figura tega ve-čera. Z izrazito in povsem uspešno igro sta se nam predstavila Janez Po-gačar kot Jože in Marjana Jevšjak kot Erna. Prav dobra je bila tudi Zinka Breskvarjeva kot Železnikova žena. Uspešno so še sodelovali Darja Ferkol, Gordana Šubic in Stanislav Stele.
V okviru revije je bila tudi pred-
stava TOLMUN IN KAMEN To-neta Parlljiča, ki so jo 4. junija upri-zorili igralci Svobode Zalog v Seno-žetih. Tolmun in kamen je komedija, ki obravnava sodobno tematiko, živ-Ijenje in probleme inteligence na vasi. Situacija se spremeni, ko se ne-nadoma pojavi na vasi »umelnik« Emil, slikar, ki močno vzburi ženska srca, povzroči več zapletov in pro-blemov v dveh sosednjih družinah, zapusti za seboj še eno sled — olroka — na koncu pa razočaran in resigni-ran zapusti razburkanookolje. Pred-stavo Tolmun in kamen je režiral Franc Rajh. Mizascensko postavitev je realiziral z dovolj investicije v smi-selno zaokroženo celoto. Tudi ka-rakterji so bili pravilno zastavljeni, le da odnosi v nekaterih prizorih niso bili dovolj izostreni, zaradi česar vča-sih tudi ni bilo primerna za jesenska gostovanja.
Marijo Petek je z umir jeno in ruti-nirano igro prezentirala Branka Pa-vlinova, njenega moža Pavleta Petka pa Jože Škerjanec, ki bi bil v nekate-rih prizorih lahko nekoliko izrazitej-ši. Odlično kabinetno figuro je po-stavil Franc Rajh kot Ivan Krivec, pa tudi Ivica Čepinova kot njegova žena se je uveljavila z uspelo igro. Slikarja
Emila je interesantno in z zanimivimi potezami podal Dado Mešič, prav tak pa je bil tudi Slavko Kavčnik, ki je igral dijaka Vladimira.
Clani dramatskega krožka VI. gi-mnazije so v letošnji sezoni pripravili večer poezije in dramskih besedil, ki so tnu dali naslov VIHAR. Na tem večeru smo slišaii odlomke iz del Otona Župančiča (Jerala — 111. po-glavje), V. Shakespeara (Vihar — IV. dejanje), Z. Kvedrove in drugih.
Režijsko vodstvo je bilo v rokah prof. Helene Potokarjeve, ki je tudi tokrat izpričala svojo afiniteto in ve-like zmožnosti za režijo in mentor-stvo mladim članom skupine. Pred-slava Vihar je bila vzorno, studiozno pripravljena.
Na prireditvi, ki je bila popestrena z glasbo in izraznim plesom, smo vi-deli in slišali vrsio zanimivih, zelo dobrih recitacijskih in dramskih in-terpretacij ter opazili med izvajalci tudj nekaj talentov. Ta nedvoumni in evidentni uspeh skupine VI. gimna-zije (skupina šteje skupaj s tehnič-nimi sodelavci prek 30 člancv!) je vsekakor rezultat nekajletnega na-črtnega in predanega dela vseh sode-lujočih, vključno in na prvem mestu tudi profesorjev — mentorjev VI. gimnazije.
Ob koncu lahko ugotovitno, da je bil repertoar dovolj pester, z več so-dobnimi, aktualnimi teksti, da pa bi ga kazalo v prihodnji sezoni nekoliko preusmeriti.
Kar se tiče scenske opreme, mo-ramo žal ugotoviti, da v skupinah niso izrabili vseh možnosti, ki so jim bile na voljo, saj smo na tem po-dročju imeli v prejšnjih letih že lepe rezultate in bo v prihodnje treba temu posvetiti več pozornosti. Pa še to: skupine bi morale začeti priprave za študij novih del že takoj v septem-bru ali oktobru. s čimer bi bilo omo-gočeno, da bi pričeli z gledališko re-vijo na višku sezone.
M. B.