Regionalizem kot upravljalski sistem Author(s): Boris GABERŠČIK Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 17- 21 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179812 Accessed: 27-09-2018 08:15 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:15:24 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV ÇXgR^ št. 15 /1991 Boris GABERŠČIK Regionalizem kot upravljalski sistem Predmet, ki ga obravnavam v tem be- sedilu ima različne konotacijç: metodološke, znanstvcnc, razvojne, planerske, politične in druge. Današ- nji čas zahteva, da ponovno intenzi-, viramo razprave o regionalncm pla- niranju in regionalncm razvoju ter regionalizmu sploh. Konstituiranje lastne državě Slovenije zahteva po- globljeno razmišljanje o republiki kot regiji v širšem evropskem prostoru in evropskih integracijah, pa tudi o no- tranji organiziranosti republike. Zato je pohvalna pobuda Urbanistič- nega inštituta RS, da je ponovno odprl to problematiko, trideset let potem, ko smo jo skupaj z nekaterim kolegi spo- čeli. Cilj razmišljanja ni samo razčišče- vanje planiranja in njegovih metod, saj je planiranje navsezadnje le orodje za doseganje drugih ciljev. Sam pojem regije. je torej mogoče aplicirati na zelo različne prostore in dimenzije, tako da lahko govorimo o svetovnih regijah, o evropskih regi- jah, o obmejnih regijah, o delnih re- gijah in podobno. Moj namen je razpravljati, kot řečeno, o Sloveniji kot evropski regiji in o vprašanjih notranje regionalizacije naše republike. Problem omejevanja regije Glavne funkcije človekovega bivanja so stanovanje, delo, promet, rekrea- cija, in če gremo še bolj v podrobnosti, izobraževanje, kultumo udejstvova- nje in podobno. Te člověkově dejav- nosti se razporejajo po zelo različnih kriterijih. Govorimo o vplivu, ki ga ima dotočena funkcija v prostoru, o dosegu njenega vpliva, o intenziteti vpliva. Mnogi analitiki in načrtovalci, ki so se v preteklosti ukvarjali s tem vprašanjem, so se zedinili, da eksak- tnih meja ncke regije ni mogoče določiti z enostavnim seštevanjem ali prekrivanjem vplivnih območij raz- ličnih funkcij, Kajti vplivi posamezne funkcijc so zelo različni, glede na značaj same funkcijc. Z lahkoto sc da določiti meja regije tam, kjer se prck- rivajo meje tch funkcij, medtem ko se meje regije ne da določiti tam, kjer se mcjc posameznih funkcij razhajajo. Zaradi tega se je rcgija pojavljala v preteklosti bolj kot enota opazovanja in analizę, bolj kot miselni model in metoda planiranja. Sintetično definiranje regij po H. W. Odumu pomeni, da določimo pros- torske enote različnih namembnosti, toda najvcčje možné homogenosti, določene z najvcčjim možnim števi- lom različnih namenov in najmanjšim možnim številom ugovorov in kon- fliktov. Objektivno gledano znanost ni uspěla rešiti tega problema pogojenega omejitvenega dejavnika. Razmcjitve in tipizaeja prostorskih enot - regij so še vedno stvar metod in kritcrijcv. Mnogo je takih poznanih in različnih metod. "Metoda šcstila" von Schotta iz leta 1912, metoda mejnih vrednosti in značilk, razné korelacijske metode, ki tcmcljijo na stopnji intenzivnosti pojava npr. agrame kvote. Nikakor ob tem ne smemo pozabiti na celę serijo teorij, od teorije Christallerja o centralnih krajih naprej - na Löschevo teorijo spccializirane mrežc naselij, Isardovo teorijo lokacije proizvodnje in potrošnje, Tinnenbergovo teorijo industrijskc lokacije in ekonomske baze mest, Pcrouxovo teorijo razvoj- nih polov ali pa Friedmannovo teorijo integralnih regij in inicialne vloge mest v razvoju. Ekonomsko bolj enostransko razvite 0 17 100% recycled paper 100% reeikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:15:24 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms CBHE3D št. 15/1991 regije, kjcr prevladuje pretežno en sektor kot na primer kmetijski, nad drugimi, se označujejo kot homogena regija. V razvitcjših deželah industrij- skega in postindustrijskega razvoja, kjer ne prevladuje en sektor nad drugimi, se označujejo regije kot he- terogene. Nckateri jih označujejo tudi kot fuiikcijske regije ali regije z več , funkcijami. Če gre za močno vlogo nekega središča v regiji, jih označ u- jemo tudi kot centralne ali urbane regije. Pojav urbanih ali mestnih regij Če razpravljamo o urbanih ali mestnih regijah, je potrebno definirati pred- vsem eksistenco mesta ali urbanega centra ali celo sistema centrov. Mesto je člověkova multifunkcionalna tvor- ba, je večinoma središče sociálně in ekonomske moči. Urbanizacija in "demografski razvoj nam postavljata velike probleme razvoja in ureditve mest. Ni slučaj, da so Združeni narodi že v Vancouvru razpravljali o vseh razsežnostih človekovega naselja. Mnogo se govori o koncentracijah in aglomeracijah, o prostorih zgošče- vanja. Obstaja leza, da je mogoče pričakovanja človeštva realizirati sa- mo z zgostitvami poselitve. Mesta pa so vedno bila in bodo kraji takega zgoščevanja, koncentracije, asimila- cije, sprememb, impulzov, inovacij, celo revolucij, prostori tehničnega razvoja, znanstvenega dela, trženja in komunikacij. Kljub temu da zagovar- jam mesto in mestno regijo, ne bi bilo prav, da ne omenim tudi nasprotnih gledanj, namreč popolne negacije koncentracij ali aglomeracij. V tem kontekstu pa se široko odpira prav vprašanje ekvilibracije razvojnih tren- dov in usmeritev, kar nam omogoča regionalno načrtovanje in razvoj. A Vrsta dejstev podpírá oblikovanje funkcijskih mestnih regij. To so pred- vsem elementi gravitacije, drievne migracije med centrom in zaledjem, fízična rast mest, možnost racionali- zacije v širših prostorskih okvirih in ne nazadnje varstvo okolja v kontek- stu urbanizacije. Cilji razvoja mestnih regij so lahko v socialni sferi: - večji obseg stanovanjskega in rek- reacijskeg^ fonda, - izgradnjainponudbaboljkomplék- sne oskrbe, ponudba boljših komunikacijskih sistémov vseh vrst, - koordinācijā vseh akcij v prostoru zaradi večje sociálně integracije in identifikacije občanov v regiji, v ekonomski sferi pa: - ustanavljanje diferenciranega in dosti velikega tržišča delovne sile, - redukcija stroškov za celotno infra- strukturo in boljše izkoriščanje le- te, - optimizācijā določenega prostora za večje število ekonomskih sektor- jev. / Pomen , razvojnih regij in politika V tem' kontekstu morarno omeniti ' nekatera vprašanja, ki zadevajo re- gionalizacjo Slovenije. Mnenja o potřebnosti regionalizacije so si pri nekaterih politikih močno nasprotna. Prav v sedanjem času razdruževanja Slovenije in Jugoslavie, ko se Slo- vēnija osamosvaja in konstituira kot samostojna država, ko se Slovenci koncentrirajo okoli določenih politič- nih programov, se namreč nckaterim politikom zdi, da čas za regionaliza- cjo ni najbolj primeren. Obstoja namreč bojazen, da bi se nekatere slo- venske subregije pretirano emancipi- rale v nekem zgodovinskem kon- tekstu in se skušale močneje približati sosednjim državamģ Tako bi lahko za- čele delovati namesto zaželenih cen- tripetalnih nasprotne centrifugalne sile. Tako bi se npr. Štajerska močneje približala Avstriji aliPrimorskaltaliji. Gotovo je ta teza zanimiva. Vendar takim morebitnim težnjam ne bómo ušli s trdovratnim centraliziranjem Slovenije. S tako politiko bi samo še spodbujali danes po moje še marginal- ni skupini in jih potiskali v omenjeni smeri. Pred istim vprašanjem bomo namreč jutri, ko bomo odprli meje proti Evropě. Zato se mi zdi veliko bolj učinkovita regiònalizacija, ki bo 18 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:15:24 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV st. 15/1991 prcbivalstvu določcne rcgije omogo- čala, da se z njo identificira in da razvije svoje dinamične potenciále. Z regionalno politiko na nacionalni rávni pa je potrebno ponuditi druge povezovalne elemente, npr.: boljše prometne povezave z republiškim cçntrom, spodbudne nadregionalne razvojne programe, centralne medna- rodne servise itd. O pótrebni regionalizaciji je potrebno razmišljati tudi v kontekstu komunal- ne reforme. Vsem nam je znano, s kakšnimi razvojnimi težavami se so- očamo zaradi sedanjega neurejenega komunalnega sistema. Naše občine so prevelike, občinski centri pa ponekod / odtujeni od lokalnih okolij, zato ne dopuščajo razvoja lokalne razvojne iniciativě, ki ustreza že doseženi stopnji razvoja. Naj navedemo samo dva primera, ki sta že dovolj prisotna. Prvi je primer občine Jesenice z železářsko mentaliteto na eni in Kranjske Gore s turistično ¡dentitelo na drugi strani, drugi pa občine Ra- dovljica z predominacijo Bieda in Bohinjska Bistrica na drugi strani. Kranjska Gora in Bohinjska Bistrica bi lahko osmislili svoji občini, s tem pa bi přišlo do povsem drugih in močnih impulzov. īsto veļja za Me- dvode v odnosu do občine Šiška. Gre torej za drug komunalni sistem, ki bi se približal evropskemu pojmovanju občine kot iniciativně lokalne skup- nosti. %V takém kontekstu se seveda še bolj utrjuje spoznanje o potřebnosti pove- zovanja večjega števila manjših lokal- nih skupnosti - občin v razvojno regijo. Regionalizacija pa bo potřebná v Slo- veniji tudi zaradi čvrstejše uprav- Ijalske, analitsko-načrtovalske kon- cepcije. Razvojne primerjave so na- mreč možné le, če unificiramo tudi celotno statistično službo, in sicer na določene prostorske, staine enote - re- gije. Tu ne sme biti nobene fluidnosti in prostorske nedefiniranosti ali celo fůnkcijske različnosti regionalnih me- ja. O tem še nekaj več v zadnjem poglavju. Regionalizacija v Slovcniji Praktično planiranje zahteva razné strukturně analizę določenega ob- močja - regije. To so sociálně analizę, ekonomske analizę ter analizę okolja, urbanizacije in prostorske poselitve. V světu so že přešli na regionalno statistiko in opazovanje regionalnih razvojnih pojavov. Zato so se v ńckatcrih razvitih državah - v ZDA, Kanadi in Evropi lotili re- form prostorskih cnot. V ZDA imajo poleg zveznih držav še 501 državno ekonomsko regijo, pa še tako imeno- vane metropolitanske regije. V Ka- na i so ekonomske regije v okviru provine. V Fraciji je 500 geografskih rogij. V Zvczni republiki Ncmčiji je npr. dežela Hessen razdeljéna na 14 planskih regij. Na Nizozemskem so med občinami in provincami obliko- vali 78 statističnih enot na osnovi po- kjicne strukture prebivalstva in po- sebej znano Randstadt Holland. V Švici gradijo svoj sistem na 26 kan- to ih. Primcrjava povprečnih velikosti teh enot daje naslednjo sliko: Država Povprečna velikost enote Štcvilo enot Prcbivalcev na km2 ZRN - Hessen plan, regija 80.000 1500 14 Nizozemska stat. enota 180.000 430 78 Švica kanton 245.000 1580 26 Danska okraj 200.000 1720 25 Bavarska vládni okraj 750.000 3900 18 Belgija subregija 335.000 924 33 Če skušamo aplicirati na Slovenijo povprečje števila prebivalstva take enote, dobimo število 190.000, kar C£} 19 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:15:24 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms ÇXgR3^) št. 15/1991 pomeni, da bi v Sloveniji imcli 10-1 1 takih enot - rcgij. To osupljivo sovpada z regionlizacijo, ki sojo v zvezi s policcntrično uredit- vijo predlagali že nekateri avtorji, npr. dr. V. Kokole. 1 ljubljanska ali osrednjeslovenska 2 kranjska ali gorenjska 3 goriška ali primorska 4 postojnska ali notranjska 5 koprska ali obalna 6 novomcška ali dolcnjska 7 trboveljska ali zasavska 8 slovenjegraška ali koroška 9 celjska ali spodnještajerska 10 mariborska ali gornještajerska 1 1 murskosoboška ali pomurska Taka regionalizacija (seveda je možná tudi drugačna modificirana) je že se- daj realna in ljudje se v mnogočcm dnevno s temi regijami že identifici- rajo. Ta psihološki moment pa odlo- čilno vpliva na pripravljenost ljudi za razvojne akcije, jih dodatno motivira in mobilizira, saj v takih okvirih tudi veliko lažje spoznajo svoj napredek. Evropski vidik regionalizacije Počasnejše ali hitrejše vključevanje državě Slovenije v integracijske ev- ropske procese bo odvisno tudi od ustrezne organiziranosti republike. Gre za ustavno-upravno strukturo in za prostorski planski instrumentarij, v tem kontekstu pa za politično- upravljalski, pravni in finanční vidik ter za planski sistem. Politično-upravljalski vidik se re- ducirá na to, katera družbenopolitična skupnost bo v Evropi odločala o do- ločenih zadevah. Gre torej za proces odločanja, za veto, za omejeno možnost kontrole izvajanja in za že sedaj prisotno možnost eskiviranja določene članice EGS ob nekem problemu. V Evropski gospodarski skupnosti obstajajo Stiri ravni upravljanja: - raven Evropě, - raven državě članice, - raven deželc regije in - raven občinc. V tem sistēmu imajo evropskc male občine obrobno vlogo. Še posebej bi rad opozoril na sistem planiranja, kot instrumentarij razvoja. V EGS so izvedli nekaj bistvenih iií ovacij. Gre za zakonsko novelo o pre- komejnih akcijskih programih in njihovo metodologijo izdelovanja in potrjevanja. Ta metoda pa obsega: - soglasje pristojnega organa EGS, ministrskeģa světa in regije k iz- delavi, - določitev o oddaji razvojnih nalog, - izdelavo vseh potrebnih aňaliz mej- nih regij, - izdelavo razvojnih strategij in cil- jev, - izdelavo katalogov ukrepov, stroš- kov in prioritet, - usklajevanje, - objavo akçijskega programa. Ni potřebo posebej poudarjati,daima- mo tudi pri nas nekaj takih subregij ob mejah, za katere bi bilo zanimivo prekomejno sodclovanje in načrtova- nje razvoja, in da bo v bodoče le s tako razvojno metodo mogoče pridobiti tu- di ustrezna evropská sredstva za nji- hov razvoj. Naj za zaključek navržem še globalni problem, o katerem intenzivno raz- mišljajo v Evropl. Gre namneč za bo- doče scenarijc prostorske usmeritve in tri alternativně modele: - model centralnih razvojnih osi; za- govorniki tega prostorskega modela ' zagotavljajo izgradnjo velike ev- ropske infrastrukture v koridorjih "banana" (Rotterdam-Porurje- Po- renje/ Frankfurt -Basel in "sončni lok" (Barcelona-Marseille- Milano- Mestre); - model Evropě "malih metropol" npr. Madrid, München, Kopenha- gen, ki upošteva tudi razvoj izven dominantnih osi; - model "kooperativnih mest" - mesta kot nosilci "Evropě regij". 20 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:15:24 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 15/1991 Brez dvoma slovenskému razvoju najbolj ustreza ta zadnji model, ker se s tem ohranja zgodovinska naselbin- ska kotinuiteta, ki je tako pomembna . za slovenski prostor. Ta model temelji tudi na življenjskem regionalizmu in najbolje rešuje vprašanja okolja, po- rabo novih površin za razvoj, s čimer se bodo ohranile tudi kulturološke regionalne značilnosti in posebnosti Evropě in S lo veni je. Vsekakor je ta model kooperativnih mest ena od realnih možnosti, čeprav je Slovēnija v evropskem prostoru v naravnem podaljšku "sončega loka" proti Avstriji in Madžarski, tudi v prostorsko političnem kontekstu "Lege nord" in v kontekstu predloga kolege Janeza Lajovica o tesnejšem sodelovanju mest Reka, Koper, Trst in Ljubljana. V Evropi v kateri smo, moramo ne glede na formalne povezave in inte- gracije - nadaljevati z všemi pobudami stro- kovne in politične narave za vklju- čitev Slovenije v združeno Evropo, - razvijati sodelovanje in vključe- vanje v sistem evropskih regij, - rehabilitirati regionalno planiranje v smislu razvoja slovenskih mestnih regij in ponovno proučiti slovenski policentrizem z vidika njegove ev- ropske učinkovitosti, - dopolniti ekskluzivno in neučinko- vito sektorsko upravljanje in pla- niranje s "prečno funkcijo" - pro- storskim planiranjem in integrira- nim varstvom okolja, - slovenske regije morajo postati tudi titular za podjetništvo in razvojne projekte, - zagotoviti moramo operacijsko u- sklajevanje akcijskih programov in projektov na ravni republike in nje- nih regij, - regionalni menedžrtfent bo zahteval vertikálno in horizontálno pove- zovanje in bo sprožil povpraševanje po visoko specializiranih kqdrih vseh profilov, pośebej še generalis- tov prostorskih načrtovalcev, - razviti moramo regionalne akcijske programe manj razvitih območij, starih industrijskih regij, podeželja in vasi, - posebno pozornost pa je třeba pos- vetiti urbanim problemskim regi- jam in centrom kot lokomotivám razvoja. Gledano v ceļoti je regionalizem im- anenten sodobnim razvojnim usmerit- vam v združeni Evropi in sodoben instrument planiranja in upravljanja razvoja. Zato bi bila veliká strokovna in po- litična napaka, če regionalizma ne bi vgradili v novo ústavo Slovenije. Prof. dr. Boris Gaberščik, dipl. inž. arh., Ljubljana. C£j 21 100% recycled paper 100% recüdiran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:15:24 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms