List 9.
Politični oddelek.
Proračunska razprava.
Od leta 1896. ni imela poslanska zbornica redne proračunske razprave, dasi je dovoljenje proračuna najvažnejša pravica parlamenta in obstoji prav za prav ravno v tem ves konstitucijonalizem, vse sodelovanje ljudstva pri državni upravi.
Vlada si je od leta 1896. morala pomagati ali s § 14. ali s proračunskimi provizoriji. Da se je Kor-berju sedaj posrečilo, poravnati nasprotja mej parlamentarnimi strankami vsaj v toliko, da se more zopet vršiti proračunska razprava, to je gotovo uspeh, naj si bode tudi res, da je bil dosežen le zaradi tega, ker hočejo vse stranke odločilni boj z vlado doboje-vati, kadar pride na razpravo nagodba z Ogrsko.
Glede govorov posameznih poslancev omenimo, da so slovenski, češki in maloruski poslanci izrekli vladi nezaupnico, druge stranke pa ali odkrito ali prikrito zaupnico.
Najvažnejši je bil vsekakor govor ministrskega predsednika Korberja. Ta je v prvi vrsti pač hotel pojasniti svoje dvoumno prorokovanje v zadnjem govoru, katero prorokovanje so razumeli nekateri kot svarilo, drugi kot grožnjo, tretji pa celo kot napoved sistiranja ustave in oklicanje po absolutizmu. Vsa tri mnenja pa je Korber z znano svojo jeguljasto spretnostjo ovrgel, češ, da je s tačasnim svojim na-migavanjem le hotel vprašati, ali sme ohromelost v parlamentarnem delovanju trajati na škodo države tako dolgo, da se razrezi z nepričakovanim dogodkom, s kakim čudežem. Avstrija je bila tačas v obupnem položaju, kajti parlament ni delal, a država je morala iti naprej. Vsaka najmanjša država si prizadeva, povzdigniti si ugled ter si priboriti novih virov za dohodke.   Le Avstrija naj bi bila  zaostala, ker se je
toliko stoletij slavno borila za kulturno misijo, ter priskrbela tolikim narodom mirno (?) domovino. Korber je tedaj le hotel povedati v onem kritičnem trenutku, da sme država zahtevati pomoči tudi pri parlamentu, ako ta ne varuje dovolj svojih narodov.
Glede nagodbe z Ogrsko je rekel ministrski predsednik: „Brez ovinkov priznam, da današnja Ogrska ni več Ogrska iz leta 1867., kakor se je tudi v tostranski polovici od tedaj toliko izpremenilo. Temelj, na katerem stojijo odnošaji obeh državnih polovic, se ne sme omajati. Zabraniti hočemo, da bi producenti jedne države gledali v onih druge polovice svoje sovražnike, obojni naj se spoštujejo v poštenem tekmovanju. Avstrija in Ogrska se ne smeta odtujiti, obe državi morate misliti na nevarnost". Ko se dotakne prav previdno tudi sladkorne konference v Bruselju, spregovori o narodnostnem vprašanju. Tukaj je le zopet povdarjal vladno neutralnost, ki hoče zabraniti vsakteri konflikt. „Z jezo in sovraštvom se ne da nobeno narodnostno vprašanje reševati". Vlada le želi, da se oba prepirajoča rodova sporazumeta svobodno med seboj. O cesarju je končno rekel ministrski predsednik, da ga ni bolj za ustavo in ustavno vladanje vnetega, svoje narode bolj ljubečega in jim bolj zaupajočega vladarja, kakor je cesar Franc Jožef I.
To je vsebina dolzih izvajanj ministrskega predsednika. Kdor prečita ta govor s primerno pazljivostjo in s kritičnim prevdarkom, mora poreči: To je prava Korberijada. Mnogo besedi, sladkih, prikupnih, mnogo fraz, mnogo obljubovanja in namigavanja, a nič jedra. Pri vsakem stavku se vidi, da ima Korber kaka skrita vratca odprta in da misli pri teh vratcih se izmuzniti iz vsacega kočljivega položaja.
In vender je gotovo, da dovoli parlament vse, kar zahteva ministrski predsednik, dasi nihče v parlamentu besedam ministrskega presednika ne verjame in je vsakdo zlasti  po  Lecherjevem  govoru  o
Stran 82.
bosanskih  železnicah   prepričan, da je vse skupaj le „farbarijaa.