zemlja je slej ko prej okrogla zima, zima bela Zima, zima bela, prišla je starka zima, bi lahko rekli in se veselili z otroki, ki so letos prvikrat odkrili sneg. Če pa vemo, da se v Sloveniji pozimi vrti 5 gondolskih žičnic (tisti na Skalnico pri Novi Gorici naj sam Bog pomagal), 17 sedežnic in kar 75 vlečnic, kar skupaj znese 97 — se zime upravičeno lahko samo veselimo, zakaj nastopa čas — raj za smučarje, sankarje in vse tiste, ki se radi kepajo ali vsaj povaljajo po snegu. Čez zimo je v Sloveniji široko odprtih vrat tudi 17 pokritih bazenov s toplo vodo. Morje pod streho imamo v štirih bazenih, in sicer v Žusterni pri Kopru, v Simonovem zalivu ter v hotelih Metropol in Palace v Portorožu. Med sladkovodne pokrite bazene s toplo vodo sodijo kranjskogorski v hotelu Larix ter v hotelu Lek, potem plavalna bazena v blejskih hotelih Golf in Toplice, v kranjski Creini, škofjeloškem hotelu Transturist, mariborski Fontani, zimsko kopališče v pomurskih Moravcih, v zdraviliščih Laško, Dobrna, Čateških, Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah in navsezadnje tudi v grosupeljskem motelu ob avtomobilski cesti Ljubljana— Zagreb. Kar zadeva zimske prenočitvene zmogljivosti oziroma postelje, ki so na voljo gostom širom po Sloveniji, jih je natanko 41.620, od tega 17.512 v hotelih, preostale pod streho zasebnikov. Smučarske žičnice, in sicer gondolske, sedežnice in vlečnice, se vrte: na mariborskem Pohorju ter na Sv. Lovrencu na Pohorju, kakor tudi na slovenjgraškem Pohorju (novo smučarsko središče). Potem yjrpmo smučarsko veselje na k&J^kih Ravnah (vlečnica), v . 'Ž' Mežici (na Peco) vlečnica in sedežnica, ter v črni na Koroškem, ki premore poleg skakalnic tudi smučarsko vlečnico. Smučarski vlečnici imata tudi Celjska koča in Svetina, Lon-tovž pod Kumom v Zasavju, črmošnjice v Beli Krajini, Travna gora pri Sodražici na Dolenjskem, vikend naselje na Rakitni, Šentvid nad Ljubljano, vrhniška Zaplana (prenosno), Logatec (kar dve), črni vrh nad Idrijo, Stari vrh nad Škofjo Loko (tri), novogoriške Lokve in Lažna (tri vlečnice), solkanska Skalnica oziroma Sv. Gora ima pozimi „spečo" gondolsko žičnico, Livek pri mejnem prehodu (dve vlečnici), Kobarid ter Log pod Mangartom, če na bovški Kanin pozabimo, ker bo zares stekel šele spomladi ter bo predstavljal daleč največje in najboljše smučarsko središče v Sloveniji in Jugoslaviji. Nikakor ne smemo pozabiti na velikoplaninske smučarske žičnice (od gondolske do sedežnice in vlečnice v Tiho dolino ter ostalih prenosnih, ki obratujejo, kadar se vrte), vlečnice v Cerkljah in na Krvavcu, manjši vlečnici pri Preddvoru in na Jezerskem vrhu, Zelenica z osnovno sedežnico in krajšo vlečnico zgoraj ob državni meji, sedežnica in vlečnica na Španovem vrhu nad Jesenicami, krajša „potegavščina“ v Mojstrani ter Martuljku in najpopolnejši sistem kranjskogorskih in podkorenskih žičnic v Kranjski gori kot našem smučarskem središču 1 A. Kaj pa zimske cene? V istrskem in slovenskem Primorju se penzionske cene vrte od okroglih 42 din do 140 din na dan (apartma odmišljamo), v smučarskem delu Slovenije pa od 38 din (mladinski smučarski paket Transturista) do 9 oziroma 10 ZDA dolarjev, pa tudi več v raznih drugih krajih. Nekakšno penzionsko povprečje se vrti tam okrog 70 do 80 dinarjev na dan, če prištejemo zraven še obvezne stroške za smučarske vlečnice oziroma ogrevane bazene. Posebej priporočljiv za smuko je koroški kot s Slovenj Gradcem vred, Travna gora, Stari vrh nad Škofjo Loko, kakor tudi vsa ostala bolj ali manj „razvpita“ smučišča od Velike planine, Krvavca, Zelenice, Španovega vrha in Vogla do Kranjske gore. Kakor vse kaže — tako ljudski kot poklicni vremenski „preroki“ napovedujejo dolgo in bogato zimo — se po pravici lahko nadejamo dovolj veselja na snegu, soncu in v „pokritem“ morju oziroma zimskih bazenih. Po Delu mihec in jakec O „HAJMATDINSTIH“ NA KOROŠKEM „Si slišou, Mihec, od tistih hajmatdinstov u Austriji? Vse table od slovenskeh vasi po Koroškem so uničli samo zatu, ke so ble dvojezične. Jn policija je bla zraven jn je gledala. Nanka anga niso primli. Jn neč niso računali, kolko šilingov škode so nardili. Kadar je pej tisti štedent Sturm samo napi-sau zraven nemškega tudi slovensko jemš od vasi, so pršci rekli, de je državi naredu škodo za tolko in tolko šilingov jn mu nardili proces, ke magari pole ni blo neč, zatu ke se je zdelo tudi njem preneumno. Zdej ke so tisti neonacisti uničli aneh pedeset tabel, pej nobeden ne računa, kolko škode so nardili. Jen še ke so jo nardili vpričo policije. Jn tisti kancler Krajski se nanka ne jezi jn prave, de bojo nardili druge table." „Bejži, bejži! Tisti kancler je (Nadaljevanje na 3. str. ovitka) Naslovna stran: Pokrajina blizu Bleda v snegu Profesor dr. Franc Perko je zapisal v komentarju „Kako naj razumemo?" (Družina, Ljubljana, 26. nov. 1972, str. 2) med drugim tele misli: Žal so v naši družbeni stvarnosti še vedno navzoče smeri, ki skušajo Pravice vernih omejiti. Včasih pa naletimo celo na očitno protiustavne zahte-Ve Po zapostavljanju vernih pri prosvetnih službah. V začetku novembra je bilo v Ljubljani zvezno posvetovanje o socialistični vzgoji in marksističnem izobraževanju mladine. V razpravi je Lev Modic opredelil stališča glede odnosov: šola — Cerkev, izobraževanje — vera. So/a mora, kot pravi Lev Modic, pri zgodovini, pri sociologiji in pri dru-9ih predmetih obravnavati pojav vere in Cerkve in govoriti o nastanku, razvoju in spremembah ver in Cerkva. Tako obravnavanje mora biti znanstveno Popristransko, ne pa prežeto z vnaprejšnjimi predsodki o veri in Cerkvi. Tako npr. Modiceva pripomba, da je vpliv ver in Cerkva slabil in tudi izginil Povsod, kjer je človek postal močan zaradi svojega znanja in svojega druž-benega položaja, ne ustreza povsem nepristranski zgodovinski resničnosti. ž napredkom znanosti in s spremembami družbenih ureditev izginjajo ali slabijo določene oblike vernosti, nikakor pa ne vera sama. To dokazuje visok odstotek vernih v najbolj razvitih državah, tudi tam, kjer sta šola in država ločeni od Cerkve. Celo v Sovjetski zvezi, kjer je verska vzgoja do °semnajstega leta starosti z zakonom prepovedana in je ves pouk prežet s protiversko propagando, ostaja velik del prebivavstva veren. Do vere Prihajajo celo mladi ljudje, ki so zrasli v brezvernih družinah. Prav med delom izobraženstva je veliko zanimanje za verska vprašanja in iz njenih vrst prihaja mnogo duhovniških poklicev v Sovjetski zvezi. Oprt na temeljne človečanske pravice verni upravičeno zahtevamo, da Peša šola, ki jo obiskujejo otroci vernih in nevernih staršev in je ustanova družbe, v kateri so verni in neverni enakopravni državljani, ne vzgaja otroke v Protiverskem duhu. Jasno je, da mora pouk in vzgoja na naših šolah teme-'Uti na znanstvenih osnovah. Znanstvenost pouka pa nikakor ne pomeni Protiverske usmerjenosti vzgoje. Med dognanji izkustvenih znanosti in krščanskim verskim pogledom ni nikakega nasprotja. Trditev, da je marksizem edino znanstveni pogled na svet, je neznanstven 'n pomeni ponaredbo znanosti. „Delo" je prineslo kratko poročilo o seji skupščine ljubljanske temeljne izobraževalne skupnosti, kjer je bilo rečeno: „Kdor obiskuje verske obrede, io lahko dober državljan, ne more pa biti učitelj v socialistični družbi" (Delo, 10. nov. 1972, str. 7). Taka izjava vzbuja opravičeno ogorčenje vseh vernih občanov naše družbe. Pomeni namreč neposredno nasprotovanje našim ustavnim načelom o enakosti vseh ljudi, ne glede na njihovo prepričanje. Je tudi izraz svetovno-Pazorske nestrpnosti, ki krati ljudem pravice zaradi njihovega verskega prepričanja. To nestrpnost lahko stavimo v isto vrsto z rasno, barvno ali narodnostno nestrpnostjo. Kako globoko so nekateri zdrknili, in kako , so Prežeti s svetovnonazorsko nestrpnostjo, dokazuje pripomba, da so navzoči omenjene besede pozdravili s ploskanjem. mae Izgovor, da verni učitelji lahko ohranijo zasebno svo/e vv ^ po smejo pa ga javno kazati z obiskovanjem verskih o*- neke vrste hinavščina in neodkritost. mesečnik za siovence na tujem leto 22 januar 1973 Revijo ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Dr. Janez Hornböck. Založba: Družba sv. Mohorja v Celovcu. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Izhaja vsak mesec razen julija In avgusta. Naročnina: Anglija 1,40 angl. f. Avstrija 60 šil. Belgija 150bel.fran. Francija 15f. fran. Švica 15 š. fran. Nizozemska 10n. gold. Nemčija 13 n. mark švedska 15 š. kron Avstralija 3,5 av. dol. Kanada 4 kan. dol ZDA 4 am. dol. Razlika v cenah je pogojena zaradi neenakih poštnin v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki In uprava „NaSe luči". Uredništvo in uprava: Vlktrlnger Ring 26, A-9020 Klagenfurt, Austria. Erscheinungsort: Klagenfurt erlagspostamt: 1-9020 Klagenfurt Printed In Austria b. b. 1 kako se imajo doma! UČITELJEV MANJKA Ob začetku letošnjega šolskega leta je v Sloveniji manjkalo 153 učiteljev za razredni pouk. To so učitelji, ki poučujejo v prvih štirih razredih osnovne šole. Obe pedagoški akademiji pa sta dali v zadnjih letih zelo malo rednih diplomantov: 1969 šest, 1970 štiri, 1971 štirinajst in 1972 trinajst. SNEG POSEVKOM NI ŠKODIL Konec novembra je sneg pokril domala vso Slovenijo. Do prvih mrzlih dni se je pšenica pri nas kar lepo razrasla. Le malo je takih posevkov, ki so komaj skalili. Ker je pšenica skalila in rasla v precej mrzlem vremenu, je krepke rasti in bo prezimovanje brez škode prestala. ŠE MED ZADNJIMI Slovenija je po potrošnji mleka na prebivavca in proizvodnji na kravo pred drugimi republikami v Jugoslaviji. Kljub temu je še vedno pod evropskim povprečjem. Povprečna mlečnost na kravo v Sloveniji je okoli 2000 litrov, v živinorejsko razvitih državah pa znaša 4000 litrov in več. Naša potrošnja mleka je približno 180 litrov na prebivavca. V razvitih deželah pa je najmanj dvakrat večja. Upamo, da bomo v nekaj letih dohiteli vsaj povprečne evropske države. Na sedežnici od Ljubelja preko Vrtače do Zelenice KOROŠKI AKADEMSKI OKTET Svoje rojstvo je oktet doživel pred petnajstimi leti na novo ustanovljeni ravenski gimnaziji. Sedaj so tedanji fantje postali že možje, vendar jih to ne moti, da ne bi nadaljevali s svojo pesmijo. Pod vodstvom Cirila Krpača so jim izbrani, lepi in šolani glasovi, obenem pa še veliko požrtvovalnosti, prinesli lepih uspehov v domovini in po vsej Evropi. Prelepa in hkrati vsa otožna je koroška pesem, ki vedno znova izvablja solze v oči, opogumlja in oživlja vse utrujene in jim odpira svetlo upanje v življenje. PREŠERNOV „KRST PRI SAVICI“ Te dni je doživel svoj nov „krst“ z objavo v italijanščini. Pesnitev je prevedel naš rojak Franc Husu, ki deluje kot župnik v Rimu in je doma iz okolice Trsta. Slovenščine se je naučil sam in se ob tem navdušil za Prešerna, Gregorčiča in Cankarja. Izrazil je upanje, da mu bo že prihodnje leto uspelo prevesti vse Prešernove poezije. Prevod in izdaja sta še posebej pomembna v času, ko je ob meji potrebna večja strpnost. Prevod sam bo pomagal k zbližanju Slovencev in Italijanov. Led je prekril Blejsko jezero SLOVENSKA MATICA je hkrati izdala pet svojih knjig. Tri so v redni zbirki: France Koblar: Slovenska dramatika, Sprehod po pariških galerijah Marjana Tršarja in spomini Leva Čermelja: Med prvim in drugim tržaškim procesom. V filozofski knjižnici so objavili Eseje Francisa Bacona. Peta pa je razprava Mirka Župančiča o literarnem delu mladega Linharta. Matica se prizadeva, da bi podpirala in objavila čim več novih del, omejila pa prevode. 120-LETNICA USTANOVITVE MOHORJEVE DRUŽBE Celjska Mohorjeva je na slavnostni seji v Ljubljani ob udeležbi uglednih kulturnih, cerkvenih in prosvetnih osebnosti podala večje poročilo o delu te pomembne ustanove in navzoče seznanila z bodočim programom. Celjska Mohorjeva ima poleg redne zbirke še Mohorsko, Znanstveno, Mladinsko, Družinsko knjižnico in zbirko „Studenci žive vode". Letošnja redna knjižna izdaja obsega po- amummmmmmm leg koledarja še naslednja dela; Divji golob (Alojz Rebula), Od obzorja do obzorja (France Vodnik) in Jezusov evangelij (uvode in opombe so napisali R. Bordon, S. Cajnkar, J. Dolenc, J. Kragelj in Vodeb). (Mohorjeva družba je bila ustanovljena I. 1852 v Celovcu.) * AJDOVŠČINA — Z 10. novembrom /e začel veljati v Ajdovščini odlok o prepovedi točenja in prodaje alkoholnih pijač do 7.30 zjutraj. Nadzor za izvajanje tega odloka izvaja tržna inšpekcija. Za kršivce so določili denarne kazni. BOHINJSKA BELA — Na majhnem gričku nad Bohinjsko Belo so zgradili televizijski pretvornik. Omogočil naj bi dober televizijski sprejem v tem kraju. Ker je del vasi skrit za Jelovico in Babjim zobom, so bili doslej televizijski Prenosi zelo slabi. Pobudo za gradnjo pretvornika so dali doma-öini sami, zbrali so precej denar-ia in z vojaki opravili precej del. BREŽICE — Podjetje „Agraria" iz Brežic je sklenilo povečati površina. posejane s hmeljem, za novih 14 hektarjev. Sadili bodo predvsem visokovrstne sorte hmelja ..atlas", ki ga je vzgojila v Žalcu Ledene sveče na Krvavcu po desetih letih poskusov skupina strokovnjakov Nabavili si bodo več novih strojev, da bodo z njimi lahko opravili vsa dela, posebno v času obiranja, ko je premalo delovne sile. CELJE — Premiero prvega barvnega amaterskega filma „Križ na gori" so doživeli v Celju. Scenarij za film je prirejen po Cankarjevi noveli. Člani celjskega ljudskega gledališča in ostali sodelavci so požrtvovalno in brezplačno sodelovali pri snemanju. Prav tako so dobili tehnične rekvizite, kamere in kostume od kinokluba in SLG. Stroški so minimalni in s tem so amaterji dokazali, da denar ni edini pogoj za umetniško ustvarjanje. DOL. TOPLICE — V sredi oktobra je ljubljanski škof Lenič posvetil v Dolenjskih Toplicah nove orgle. Nove orgle so delo našega znanega mojstra Jenka iz Ljubljane. To-pliška cerkev je v zadnjih letih postala ena najlepše urejenih v škofiji. Domačim vernikom gre za njihovo prizadevanje vse priznanje. GORNJA RADGONA — Rejništvo šolskih otrok je zelo lepo organizirano. Po večini gre za otroke, ki jih je skrbstveni organ odvzel staršem, ker so zanemarjali svoje dolžnosti. Trenutno skrbijo za 126 (Dalje na str. 10) avtobiografija Pogoj za konstruktivno diskusijo je, da imajo vsi dis-kutanti enaka stališča. Lahko je biti dirigent, če vsi trobijo v isti rog. Če zapiha nov veter, se najprej upognejo prazne glave. Čim manj posluha ima dirigent, tem daljšo palico potrebuje. Marsikdo, ki pravi, da je za demokracijo, ugotovi pozneje, da demokracija ni zanj. Mnogo jih je za domovino umrlo. Ampak še več jih živi na račun domovine. Domovina ni krava, čeprav jo včasih molzejo. Zanima me, kdo bo dedoval po državi, ko bo dokončno odmrla — državniki ali državljani? Nesreča je, če ima majhna država preveč velikih ljudi. Poznam človeka, ki je zahteval odpravnino, ko so ga vrgli iz partije. Razveseljiva politična novica: začeli so z demokratizacijo ljudskih demokracij. Govori govornikov so najbolj prepričljivi takrat, kadar jim teče voda v grlo. Kadar se zgodovina odpravi na pohod, obuje vojaške škornje. Izgubili smo kompas, ampak še vedno plujemo v pravo smer. Žarko Petan \_______________________________J Eugene Jonesco. francoski akademik: kako živeti? VERA — GLAS V NAS Vera ni samo stvar umovanja, pa tudi ne stvar površnega čustva. Ne, po veri prihajamo zelo stvarno in zelo globoko v stik z resnico: z zgodovino Izraela, z Jezusom iz Nazareta, z obstojem Cerkve. Vsa ta dejstva nas postavljajo pred izbiro. Naš razum premišlja o tem. A Bog sam nam kliče: „Četudi je res, da ne smeš priti do vere lahkomišljeno, vendar zahtevam od tebe vdanost, če hočeš res vedeti, kdo sem." Vera je odgovoren skok, ki upravičuje sam sebe: ko se predaš veri, občutiš, da je tu življenje, rast, pot. Nekaj podobnega se zgodi kot ko spoznamo drugo osebo. Tudi pri tem umovanje ne koristi dosti. Kdor se poroči, ne stori tega, ker bi drugega človeka do konca spoznal, temveč ker veruje vanj. Na ta na- Počutim se kot na otoku sredi razburkanih valov. Le nekaj evropskih držav — torej samo majhen košček naše Zemlje — nam še daje dvomljivo zaščito. Zunaj tega pa vlada pekel. Toda tudi na tem izvotlenem otoku lahko slutimo uničujoče pretrese. Katastrofa lahko pride že jutri. Naša tako imenovana kultura je videti samo še kot hiša iz kart. Vse je na kocki. Revolucije, ki so se začele v imenu svobode in pravice za svobodo in pravico, so prinesle samo tiranstvo in pekel. Industrija in njeni izdelki so nas pripeljali na rob bankrota, namreč k uničenju zemlje in ozračja. Grozi nam kozmična katastrofa. Še pred tem pa bo naše življenje morda uničilo sovraštvo, ki žene ljudstva drugo proti drugemu, neizpolnjena upanja narodov in razredov. Vsakdo se boji vsakogar. Predvsem med mladimi je še nekaj pametnih glav, ki se še obračajo na vest sveta, naj ustavi ali sploh prepreči priprave na splošno uničenje. Toda vest sveta se ne prebudi. Poti nazaj ni več. Velikanski uničevalni stroji, milijoni izdelkov, ki zastrupljajo zemljo, vodo in zrak, se lahko samo še množijo in vse uničijo. Nobena družbena oblika nas ne more zadovoljiti. Totalitarni režimi se lahko še uveljavljajo s propagando in zatirajo podložnike, ko jih poneumljajo s parolami. Indijske ceste so posejane z mrliči. V Skandinaviji se je število samomorov med bogatimi podvojilo, mladina uživa mamila. Zanje, ki so brez idealov, je smisel življenja skrit. Delavci sovražijo svoje delo. Trem četrtinam človeštva manjka hrane, vsemu svetu pa manjka duševne hrane. Reševanje gospodarskih vprašanj, blaginja in dovolj kruha — vse to ne zadošča, treba je potešiti tudi drugo lakoto. Kako živeti? Česa se osvoboditi, da bi živeli? Mogočna kraljestva se prepirajo za oblast nad svetom. Tisto, kar žene politike vsega sveta, je močnejše kot vse drugo, je sla po oblasti. Izkoriščanje človeka po človeku ni največja težava. Veliko večja težava je brezmejna želja po vladanju človeka nad človekom. Današnja težava je v tem, da nekateri podjarmljajo mnoge. V vseh delih sveta natikajo norci oblasti milijonom ljudi jarem suženjstva. Človek ne sme biti več človek, državljan, temveč mora biti popolnoma in absolutno podružab-Ijen; sam sebi odtujen, izrojen, tako da sta duša in oseba postali nedoločljivi. Kje je izhod? Če je življenje slabo, če se ljudje med seboj sovražijo, če ne ljubijo ne sebe ne drugih, če je vse neznosno in če znanost in kulture ne poznajo več odgovora na najpomembnejša vprašanja, če ne morejo ničesar več izboljšati in puščajo, da drsimo na rob prepada, potem bo človek iskal v politiki odgovor na svoja vprašanja. Politika pa lahko zadosti komaj bistvenim potrebam človeka. Politični voditelji ne ljubijo ljudi, iz njih hočejo narediti orodje. Kako naj verujem v revolucijo, če ni prinesla ali povrnila ne prijateljstva ne bratstva? Saj tega sploh niso poskušale. Brž ko se je kakšna revolucija uveljavila, že misli na kaznovanje, spravo in mašče- vanje. Prijateljstvo je izraz, ki ga /e politika izbrisala. Ljubezen in Poduhovljenje nista postala samo smešna, temveč sta to pojma, ki ne obstajata več. Kriza se je začela že davno. Kultura je postajala vedno bolj človeška, namesto da bi bila čedalje bolj duhovna. Na obrazih svetnikov in nadangelov v katedralah najdemo nasmeh, ki ga ne znamo več prebrati. Vendar nam bi bila vesela umirjenost teh obra-Zov lahko za zgled. Skladnost teh stebrov in figur bi nas lahko pripeljala do duhovne umirjenosti, Ko bi jih znali gledati. Ljudje hodijo po svojem planetu v krogu kot v kletki, ker so pozabili, da lahko pogledajo tudi proti oebu. Med ljudmi krožijo vpraša-nla: kako si bom dobro uredil živ-iienje, kako bi se polastil sveta, Kako bi se do sitega napolnil, ka-Ko bi izdelal stvari, ki služijo mojemu zadovoljstvu, kako bi lahko diivai, ne da bi se brigal za dru- c--------------------------------- STE SE KAJ UDARILI? Neznansko je zaškripalo, šlo ie skozi ušesa. Zaneslo ga je s ceste pred semafor. Z motorjem je zletel po cestišču in podrsal po tleh, da je zazeblo. Ce nič drugega, kožo na dlaneh mu je posnelo. Pa se je Kar hitro pobral, dvignil motor in ga zapeljal k robu pločnika. S središča križišča se je bližal prometni policaj. Prišel je do njega, prav ko se je fant ustavil ob robu pločnika. Fant je dvignil prestrašene oči. Oči, v katerih se je še vedno zrcalila misel, ki ga je nemara prešinila tik pred padcem: da bi le ne bilo prehudo. Policaj se je sklonil k njemu: „Ste se kaj udarili?" Štiri lepe besede: Ste se kaj udarili? VLJUDNOST ENE MINUTE Bilo je ob 22,10 v mestu. Avtobus se je že premaknil, v_______ ge ali jih osrečeval, kako bi industrializiral človeštvo do izčrpanosti? Poglavitno vprašanje, naravnost bistveno vprašanje našega bivanja: Kako si bom dobro uredil živ-umiranja. Zadnji konec je izpodrinjen iz našega mišljenja. Tako ne vemo več, kaj naj naredimo, kam naj se obrnemo. Ker hočemo samo živeti, ne moremo več živeti. Poglejte vendar okoli sebe! Svet je izgubil svojo smer. Iskanje u-žitkov je izpodrinilo čisto veselje. Imamo izbiro med omamljanjem in smrtjo. Pozabili smo, kaj je poduhovljenje. Ne vidimo ne bližine ne daljave našega sveta. Izgubili smo zadovoljstvo z opazovanjem tega sveta. In vendar, če bi pogledali okoli sebe, nadse in vase, bi lahko spet odkrili svežino presenečenja. Otroškega presenečenja, ki naredi svet prav tako svež in mlad, kot je bil prvi dan po stvarjenju. ----------------------------------^ zadnji ženski pa še nisva vstopili. Pozornosti nisem pričakovala. A naenkrat opazim, da se je avtobus ustavil. Stekli sva do vrat. Rahlo je rosilo, morali bi čakati drugi avtobus vsaj petnajst minut. Ni tako težko za šoferja, da je vljuden, zgodi se pa to redkokdaj. Večkrat vidi šofer, da tečeš in želiš vstopiti, pa ti požene pred nosom. Sprevodnik me je slišal, ko sem mimogrede pohvalila šoferja, pa je pripomnil, da nekaterih ljudi ni vredno čakati. Kateri in kakšni so ti ljudje, ki jih ni vredno čakati, ne vem. Hočem povedati samo to, da sem tisti večer čutila veliko razliko med dvema človekoma, ki sta oba dolžna biti vljudna do potnikov. Žal so samo nekateri zmožni deliti svojo srčno kulturo tudi neznanim ljudem. __________________________________J čin spoznavamo vse, kar je v našem življenju velikega. Zato spoznavamo po veri tudi — in še veliko močneje kot druga bitja — Stvarnika, ki se nam razodeva. Globoko v sebi smo prepričani, da je dobro verovati. Ko naša ušesa slišijo sveto pismo in ko opazujemo Cerkev, najgloblje jedro naše osebe zaznava Boga. To zaznavanje usmerja vse naše življenje in nas prevzema bolj kot vse drugo. Ta klic lahko kakšna stvar preglasi, celo zaduši, A ko se človek umiri, se spet oglasi ta zavest, ta glas. Veličina vere je tudi v tem, da po njej preprosti ljudje nič ne zaostajajo za učenimi: saj ne gre predvsem za rabo razuma, temveč za osebno vdanost. Ljudje, ki zrastejo v povsem katoliški deželi in se zato skoraj nikoli ne vprašajo: „Pa je to tudi res?“, imajo lahko zelo pristno vero. gola svetega pisma_ dvanajsteri Jezus je za vodstvo ljudskih množic, ki naj bi živele po njegovi postavi, izbral pomočnike. Zdi se, da je bilo to precej v začetku njegovega javnega delovanja, brez dvoma takoj, ko so ga napadi nasprotnikov opozorili, da bi bilo treba misliti na bodočnost, ko se bo moralo po njegovi smrti njegovo delo nadaljevati. IZBRAL Sl JE DVANAJST SODELAVCEV Iz treh mest, kjer govore prvi trije evangelisti o pozivu apostolov, moremo sestaviti naslednje besedilo: „Jezus se je umaknil na goro in je prečul vso noč v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi one, ki jih je bil določil. Za svoje sodelavce jih je izbral dvanajst in jih imenoval a-postole ter jim dal oblast nad nečistimi duhovi, pa tudi nad boleznimi in slabostmi." Prizor je v resnici lep: Kristus, ki vso noč premišljuje na gori, kako naj se odloči, in prejme Očetov navdih za odločitev, ki jo pripravlja: možje, ki se vzpenjajo na strmo goro in se postavijo okrog Učenika, ki nato med njimi izbira. Kraj je samoten in divji, izbiranje je obdano s svečanostjo. Vidimo, da je ob tej priložnosti odločilna samo Jezusova volja — samo on odloča. Pri velikih poklicih osvoji Bog dušo: ta more poziv samo ponižno in pokorno sprejeti. „Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil,“ jim je pozneje rekel Jezus. 2e Andrej in Janez ob Jordanu, Simon Peter in nato še Filip in Natanael niso sami izbirali. Beseda „apostol“, grško „apo-stolos“, je natančen prevod aramejske besede „šaluhah“, ki pomeni „poslan“. Tako so rekali odposlancem, ki jim je mogel judovski veliki zbor zaupati razna poslanstva pri oddaljenih občinah. Nobenega dvoma ni, da je med učencem in apostolom razlika: apostola obvezuje večja prizadevnost. Tisti, ki jim pravimo apostoli, so več kot navadni učenci. Kar zadeva število dvanajst, ga je nedvomno določil Jezus sam. Po Judovem izdajstvu in smrti so ostali enajsteri takoj poskrbeli za to, da nadomestijo nezvestega in izpopolnijo skupino: izbrali so Matija. Težko je tudi dvomiti, da ima število dvanajst poseben pomen. Jezus je na mesto voditeljev dvanajsterih Izraelovih rodov postavil dvanajst apostolov. To je ena izmed točk, kjer se srečujeta stara in nova zaveza. —življenje piše svoje zgodbe Dva kilometra od Gradišča v Slovenskih goricah stoji zaselek Zgornji Verjan. V eni izmed hiš živi žena s sedmimi otroki. „Je pač hudo zdaj, prej je bilo v redu, ko je bil še mož v službi," je začela svojo pripoved. „Pred dvema letoma je to bilo, takrat pa je bil že štiri leta v Avstriji. Po štirinajst dni na leto je prihajal domov in tu pustil novega otroka. Ko je bil zadnjič tu, mi je pustil tole," je pokazala na najmlajša, devetmesečna dvojčka. „Domov je prihajal in rekel, da je bil v bolnišnici in da ni dosti denarja, da so mu spet odtegnili, da sedaj ni dela — tako iz leta v leto. Zidar je bil in je opeke prodajal, potem je bil brusač, zdaj pa sem slišala, da nič ne dela. Otroci so se rodili, denarja pa ni bilo. Sem mislila, da bom dobila pomoč po porodu, pa ni bil v službi in nisem ničesar dobila.“ Suhljata žena s skrbjo na obrazu je ljubeče pogledala otroke. „Lani četrtega maja je bil zadnjič doma, zdaj ne vemo, kje je, in denarja ne pošlje," je vzdihnila. „Sodišče je odločilo, da mora pošljati denar, pa ga ne. Enega sem v bolnici še lahko oblekla, za drugega pa so mi zbrale denar sestre. Lačni nismo, lačni. Nekaj krompirja pridelam in fižola, pa gre. Zdaj imamo tudi mleko, ko nam je tele poginilo in ne sesa več. Prej še mleka ni bilo. Dva hektarja zemlje imamo, preveč zame. Sedem otrok in zemlja. imena in značaji apostolov Evangeliji in Apostolska dela trikrat navajajo seznam dvanajsterih. Petra navajajo vedno prvega 'n Juda Iškarijota vedno zadnjega. Tudi Filip in Alfejev sin Jakob sta v vseh štirih seznamih na istem mestu. Seznam je tale: Simon Pe-,er in njegov brat Andrej, Jakob, ki mu pravijo Starejši, in Janez (oba Zebedejeva sinova), Filip in Jernej (to je Natanael), Tomaž, cestninar Matej, Alfejev sin Jakob Mlajši, Juda Tadej, Simon, z imenom Gorečni k, in Juda Iškarijot, ki je Jezusa izdal. V evangeliju niso vsi apostoli enako osvetljeni. Več je takih, ki vemo samo za njihovo ime, včasih ®e za priimek, ki poudarja njihovo značajsko ali telesno značilnost. Tako npr. Simon, soznačnica za i^etra, za katerega ne vemo natančno, ali so mu rekli „Goreč-n|k", ker je pri svojem delu ka-zal vnemo, o kateri se, žal, v evan-Seliju niso ohranili sledovi, ali pa, ker je mogoče pripadal politični stranki „gorečnikov“. Včasih mu pravijo tudi „Kananejec", ker mogoče napak uporabljajo besedo „Qanana“, ki pomeni v aramejšči-ni „gorečnika". Ali pa Jakob Mlajši, oziroma Manjši, ki je bil brez dvoma majhne postave. Kako lahko pa je, nasprotno, orisati človeške črte pri tistih, o katerih evangelij bolj podrobno govori! Različnost značajev je eden najmočnejših, najbolj prepričljivih dokazov za resničnost svetega pisma: bravca romanov nujno preseneča. Na primer Peter. Poštenega srca in navdušen. Peter je nagel v besedi in dejanju. Nič se ne obotavlja spraševati Jezusa. „Kolikokrat moram odpustiti bratu, ki mi je storil krivico? Sedemkrat?" Ko so pozneje njegovega Učenika zgrabili, je samo on sunkovito izdrl meč. Pozna se mu, da je človek silovitih, močnih čustev. Ko mu je hotel Kristus pri zadnji večerji umiti noge, je Peter ugovarjal: „Nikoli!“ — „če ti ne umijem nog," pravi tedaj Jezus, „ne boš imel deleža z menoj." — „O, Gospod," je takoj odgovoril apostol, „ne samo nog, temveč tudi roke in glavo." Zgodi se, da se drugi zmedejo, on ostane trden. „Ali me hočete tudi vi zapustiti?" vpraša Učenik apostole, ker se je zdel njegov nauk pretrd. „Kam naj gremo, Gospod? Ti imaš besede večnega življenja." Tako v imenu vseh odgovarja Peter. On je bil tudi tisti, ki je sam od sebe povedal Jezusu skupno misel apostolov: „Ti si Kristus, sin živega Boga." Nato slede drugi. Janez, „učenec, ki ga je Jezus ljubil", je počival na Gospodovih prsih pri zadnji večerji; edini je šel za Jezusom h Kajfu in na Kalvarijo. To je fantovski lik, ki prinaša žarek nežnega prijateljstva v umrljivo življenje učlovečenega Boga, ki pa vendar Jezusov vzdevek „sin groma" v njem vnaprej označuje evangelista največjih razodetij, pisca Razodetja. Filip je bil mogoče bogatejši v veri kot pa v bistroumnosti: nič ni znal odgovoriti Jezusu, ko ga je Saj otroci mi pomagajo. Starejši tako lepo pazijo na najmlajše. In v šoli so pridni. Samo Bog daj, da otroci ne bi kradli! Veste, nimajo in bi si morda zaželeli. Denarja ni bilo. Mož je ostal dolžan tritisoč dinarjev, tisoč dinarjev sem dolžna jaz za popravilo oken, toda kje naj vzamem denar, da bi poravnala dolgove? Lani mi je voda zalila polja m ni bilo nič ne s koruzo ne s pšenico, letos pa je bila suša. Bila sem na socialnem in čakam in čakam. Vlečejo. Naš šolski upravitelj se je zame potegnil in dobila sem nekaj denarja. Poročena sem res in mož bi mi moral pomagati, toda zlati ljudje, povejte, kje ga bodo dobili, in saj mu tudi ne morejo nič vzeti, ker nič ne dela. Če bi samo otroške doklade dobivala, bi imela za zimo dovolj. Drv nimam, premoga pa ne morem kupiti." Otroci so se med materino pripovedjo stiskali na divanu in nič preplašeni niso bili videti. Oblečeni so bili v zakrpane hlače, toda čiste. „Zdravje, da bi vsaj zdravje bilo! Nismo zavarovani. Knjižico imam, pa ni potrjena, a sem vseeno šla k zdravniku. Otroka moram peljati k zdravniku. Se to, ločena nisva in se tudi ne bom ločila.“ S solznimi očmi je končala pripoved. J r ^ Don Helder Camara: trup petrove barke očistiti Bil sem gost nekega Škota, ker me je povabila krajevna skupina podtalne Cerkve, potem ko je za 48 ur zasedla stolnico. Škof je imel za primerno, da povabilo sprejmem. Sestanek je bil odprt in vladalo je medsebojno zaupanje. V glavnem so napadali cerkveni ustroj. Zavračali so vsak ustroj. Mislili so, da bo Cerkev našla duhovno moč za boj proti sodobnim zatiralnim ustrojem, samo če se osvobodi svoje lastne notranje zgradbe. Pustil sem jih, da so se izrazili do kraja in povsem svobodno. Bili smo v nabitem prostoru. Za mizo na odru šest najbolj odločnih voditeljev. Ko sem bil na vrsti, da spregovorim, sem začel tako, da sem preštet te voditelje, ki so bili z mano okrog mize, in sem ljubeznivo pripomnil: \/ manj kot enem mesecu se nam to vaše gibanje, ki se je komaj sprožilo, že predstavlja kot zametek ustroja. Kaj se bo zgodilo, ko bo to gibanje zajeto vse četrti glavnega mesta, vsa mesta v deželi in vse dežele na celini? Poskušal sem dokazati, da je brez slehernega ustroja nemogoče živeti. Vprašanje je le, kako imeti od časa do časa pogum, rešiti se izrastkov, ki so se namnožili na prvotnem ustroju. Lahko pride tudi do tega, da mora biti kakšna notranja zgradba popolnoma spremenjena. Povedal sem, da razumem njihovo stališče. Če Cerkev V______________________________✓ pred čudežnim pomnoženjem kruha vprašal, s čim hoče nasititi pet tisoč poslušavcev. Pri zadnji večerji je prosil Jezusa, naj jim „pokaže Očeta“, in je dobil žalosten odgovor: „Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal. Kdor vidi mene, vidi Očeta.“ Ta Filip je pa sicer dober, dejaven in družaben človek, odličen primer preprostosti, kjer Bog rad nabira svoje svetnike. Tomaževo ime je postalo simbol: tako znamenita je njegova nevera v Jezusovo prikazanje. Vendar ni le nezaupnež in dvomljivec, obenem je tudi trden in pogumen. Ko so se drugi apostoli prestrašeni obotavljali, da bi spremljali svojega Učenika na zadnji poti v Judejo, je on sicer črnogledo, vendar pogumno, vzkliknil: „Pojdimo še mi, da z njim umrjemo!“ Od dvanajsterih je najbolj neznan zadnji na seznamu, Juda, odpadnik. Njegov mračni obraz je udeležen pri dogajanjih v zvezi z zadnjo večerjo. Njegova vloga je strašna in zajeta v namene božje Previdnosti. Pri njem je vse mračno in nerazložljivo. Ta človek je bil skozi tri leta deležen življenja apostolov. Tudi on je učil množice, ozdravljal bolnike in izganjal hudobne duhove. V skupini je imel celo izbrano mesto, ker mu je bila zaupana skupna blagajna. In vendar je postal izdajavec. Zakaj? In kar je še bolj nerazumljivo: zakaj ga je Jezus, ki je poznal njegovo izdajstvo, še preden je Juda izdajo izvršil, pustil med svojimi zvestimi? BILI SO NEUKI IN PREPROSTI Zdi se, da so vsi apostoli pripadali isti družbeni plasti. Niso bili reveži, še manj pa bogati. „Neuki in preprosti ljudje" bo kasneje zapisano v Apostolskih delih. Prvi šesti so bili ribiči in kmetje. Njihovo premoženje so bile mreže in čolni. Imeli so skromno imetje, ki so si ga pridobili samo s svojimi rokami. Sedmi, cestninar Matej, je bil brez dvoma bolj r vsako jutro se jima nasmehnem Sleherno jutro okrog pol šeste drobita mimo okna dva predšolska fantiča, očitno bratca, proti otroškemu vrtcu. Enako sta oblečena in držita se za roke kot priklenjena. Nikoli se ne smejeta. Oči so jima zmeraj uprta v nekakšno nespremenljivo pretnjo „Da bosta pridna!", visečo pred njima v zraku kakor svarilni prometni znak. Včasih, kadar moram na rani avtobus, se srečujemo. Nekega jutra je mlajši jokal, pa sem ju ogovoril. Medtem ko v___________________________ ------------------------------------ sem malega tolažil, sem od starejšega zvedel vse. „Vidva bi zdajle gotovo še rada spala, kaj?" „O, rada ...“ „Zakaj pa ne moreta?" „Teta ima ob šestih že službo." „Kje pa sta očka in mamica?" „V Nemčiji." Ni mi bilo treba več spraševati. Ko prideta v vrtec in se pomešata med druge, za hip pozabita, da ju je vrgel iz sladkega sna tuj glas in da ju ni pred odhodom pobožala ne mamičina ne očkova roka. Ko pa se ob sedmih oglasi „striček" iz radijskega zvočnika izobražen, mogoče je imel tudi nekaj denarja, vendar njegova raven ni bila višja. Jezus je pač izbral tiste, ki so bili na razpolago. Sveti Duh zna, kadar hoče, spremeniti človeka. Jezus ne zahteva od svojih sodelavcev ne visokih razumskih zmožnosti ne koristnih zvez, ampak zatajevanje samega sebe in trden značaj, brez česar ni mogoče doseči na svetu nič velikega. Te lastnosti so bile potrebne, če so hoteli hoditi za Jezusom, če so hoteli živeti življenje, kot je on hotel. Od njih je zahteval samo, da se odrečejo vsemu, kar je doslej izpolnjevalo njihove dneve: očet-no obrt, mrežo ali plug, živahno Prodajanje pridelkov na trgu, prijateljske večere, ko potegnejo ribiči čolne na kopno, raztegnejo mreže in se pogovor raztegne še dolgo v zvezdnato noč. Od njih je zahteval še hujše žrtve. Nam so postale zahteve avangelija vsaj v teoriji domače. Težko pa si je predstavljati, kakšno žrtev so pomenile njim, ki so bili vajeni gledati na vero samo kot na izpolnjevanje zunanjih predpisov in imeti svojo narodnostno nestrpnost za krepost, zdaj so pa nenadoma slišali, da je treba verovati v duhu, ljubiti sovražnike in postati pripadnik neomejene ve-soljnosti. Potujoče življenje, ki so ga tri leta živeli ob svojem Učeniku, vzhodnjake očitno ni tako motilo, kakor bi nas. Toda če so hoteli hoditi za Jezusom, se je bilo treba popolnoma odreči družinskemu življenju. Razen apostola Janeza so bili najbrž vsi poročeni. Hodili so od vasi do vasi. Včasih je odprl trumici vrata kakšen prijatelj, še večkrat pa je bilo treba pod milim nebom jesti kruh s soljo, nekaj grozdja in medu, dateljnov ali rib iz jezera, če so jih utegnili naloviti, in ponoči zavit v plašč spati pod oljkami ali divjimi smokvami. Apostoli so ljudje, navadni ljudje, nad katere pa je prišel Duh, ki oživlja: zato bodo pričali za Gospoda celo z lastno smrtjo. Daniel Rops nima poguma, da bi se dotaknila svojega lastnega ustroja, ne bo imela moči, grajati družbene ustroje. A brž sem jih prosil, naj se vendar za božjo voljo ne utapljajo v notranjih cerkvenih vprašanjih, ko nas od zunaj izzivajo pravi, veliki in nujni problemi človeštva. Opozoril sem jih, da bo mladina Cerkvi obrnila hrbet in odšla, če se bomo razburjali le ob majhnih notranjih cerkvenih sporih. Res je, da je trup Petrove barke, ali bolje, Kristusove barke s Petrom pri krmilu, preobremenjen in nevarno obložen z vsem tistim, kar se je nanj nalepilo. r z vsakdanjim voščilom „Dobro jutro, otroci!", ju zmeraj stisne pri srcu, kadar se s svojim kramljanjem preveč smuka okrog staršev. Kje sta njuna starša, kdaj ju že nista videla! Drugim otrokom žare oči, ko „striček" plete svoje misli o mnogoterih lepih stvareh, ki vežejo starše in otroke, onadva pa le plaho strmita v tisto visečo pretnjo v zraku: „Da bosta pridna!" „Odkar se poznamo, ju neštetokrat okrog pol šeste čakam pri oknu, da prideta mimo, da se jima nasmehnem in jima pomaham. Ko sta mimo, se mi zdi, da je vsem trem laže pri srcu ... Hat fiMitifo dama Ut pa svetu Z izvlečki iz slovenskih revij in časopisov, ki izhajajo doma in po svetu, skušamo zasledovati dogajanje med Slovenci. Za utemeljenost komentarjev in mnenj ne odgovarjamo. Iz podane snovi naj si bravci sami ustvarijo sodbo o življenju slovenske družbe! Op. ured. novice od doma Katolitki GLAS KOROŠKI SLOVENCI — ŽRTEV TUDI LJUBLJANE V tržaški reviji „Zaliv” (štev. 36/37) je objavljen članek koroškega politika Luke Sienčnika z naslovom „Koroški Slovenci — žrtev svetovne politike". Iz članka je razvidno da so koroški Slovenci žrtev tudi zgrešene narodne politike komunistične partije in slovenske vlade v Ljubljani. Luka Sienčnik namreč piše: „Za 25. november 1945 so bile razpisane prve povojne avstrijske volitve v deželni in državni zbor. Koroški Slovenci so pričakovali, da bodo dobili en mandat več, kot so ga imeli v prvi avstrijski republiki (pred nacistično zasedbo). Pravočasno so pri deželni vladi vložili lastno listo z dr. Tischlerjem na čelu. A prišlo je povsem drugače.” Prišlo je namreč to, da sta se v koroške razmere vtaknili slovenska partija in pa vlada v Ljubljani. Ta je odrekla zaupanje dr. Tischlerju in zahtevala, da umakne slovensko listo, svojim privržencem pa je naročila, naj volijo avstrijsko komunistično partijo. Luka Sienčnik imenuje ta ukrep, da so koroški Slovenci umaknili lastno listo in se podali na pot inter-nacionalizma, „usodno spremembo”. Kajti avstrijska partija je po svojem zastopniku dr. Ernstu Fischerju kmalu pokazala, kako se misli boriti za slovenske interese, ko je ta izjavil na zborovanju v Celovcu, da niti ped koroške zemlje ne sme priti k Jugoslaviji. Posledica je bila, da so Slovenci prvič v zgodovini ostali brez svojega zastopnika v koroškem deželnem svetu. Česar nista dosegli cesarska Avstrija in prva avstrijska republika, je dosegel ukaz iz Ljubljane. Pred drugo svetovno vojno so imeli koroški Slovenci zmeraj dva ali vsaj enega poslanca v deželnem svetu. Po drugi svetovni vojni so pa vsa leta brez svojega zastopnika v tej najvišji deželni ustanovi. Krivdo za to nosita slovenska KP in ljubljanska vlada, ki sta vsilili svojo internacio-nalistično politiko slovenski manjšini na Koroškem. Danes pretaka Ljubljana krokodilje solze, svoje zmote pa noče popraviti. Katoliški glas, Gorica-Trst, 30. novembra 1972, str. 2. JUGOSLAVIJA V LUČI ZADNJIH DOGODKOV Tisti, ki so slikali Tita kot dobrodušnega očka, ki se drži v ozadju, obzirno miri sprte sinove in vsakemu daje prav, so presenečeni in razočarani obenem. Tito ljubi oblast in je tudi pri svojih osemdesetih letih ne namerava prepustiti drugim. Sicer pa je to značilno za vse starce. Tako je bilo z Adenauerjem, tako je s Francom. Ko bi se bil Tito pred dvema letoma umaknil s političnega odra, bi zapustil za seboj državo, zgrajeno na zvezni podlagi, v posameznih republikah pa kadre mladega rodu, ki je že imel svoje poglede na moderno vodenje države, zlasti pa gospodarstva. Prav po teh pa je sedaj Tito udaril z močno roko in jih odstranil. Bili so zanj premalo komunistični: v gospodarstvu so uvedli nove prijeme, ki v marsičem niso bili v soglasju z marksistično ideologijo. Ena teh žrtev je bila tudi predsednik slovenske republike Stane (Nadaljevanje s 3. strani) domačih in 30 otrok iz drugih občin. Med rejenci je 29 takih, ki obiskujejo pomožno šolo. Družine imajo razumevanje za zapuščene otroke in jih rade sprejmejo. Nekatere imajo celo tri ali štiri otroke in jim ob socialni podpori želijo čimbolj pomagati, da bi tudi ti otroci postali samostojni in srečni v življenju. HAJDINA — Upokojenci v Hajdini dobijo nove prostore. Društvo u-pokojencev, ustanovljeno leta 1953, šteje danes okrog 500 članov. Aktiv je zelo delaven, skrbi in pomaga socialno ogroženim, prireja kulturne in zabavne večere. Da bi laže dosegli svoj cilj, so zaprosili delovne aktive in organizacije za pomoč, s katero so si ob samopomoči postavili nov dom. HUM — Z nastopom na Humu v Goriških brdih je mešani pevski zbor iz Domžal začel letošnjo kulturno sezono. Zbor, ki je v Brdih nastopil na povabilo domačinov Briškega okteta, se je predstavil s celovečernim koncertom. Domačini so pevce toplo pozdravili. Nastop Domžalčanov je pokazal, da bi bilo potrebnih še več takih prireditev. JESENICE — Na Jesenicah gradi podjetje „Viator“, poslovna enota ljubljanskega „Viatorja", novi hali. Delavnica za popravilo lastnih motornih vozil in delavnica za osebna motorna vozila postajajo pretesni. Novi hali sta namenjeni popravilom in ličenju vozil. Del investicijskih sredstev bodo namenili tudi modernizaciji Viatorjevega hotela v Martuljku. KOZJANSKO — V Spodnjem Ve-trniku so po dolgem času dobili elektriko. V 18 skromnih domači-iah so namesto petrolejk zasvetile žarnice. Veselje občanov, ki so se zbrali k slovesnosti, je bilo veliko. Otroci teh domačij ne bodo več Pisali svojih nalog ob leščerbah, Pe tudi druga večerna dela bo laž-ie opravljati. Gotovo pa so tega oejbolj vesele gospodinje, ko si bodo lahko pomagale s celo vrsto slektričnih aparatov. Pri delu so v Poletnih mesecih veliko pomagali mladi Ljubljančani, za kar so jim vaščani zelo hvaležni. KRANJ — Predstavniki podjetij ••Avtopromet" iz Gorice, „Creina" lz Kranja, „Slavnik" iz Kopra in iransturist" iz Škofje Loke so slovesno podpisali samoupravni sporazum o medsebojnem sodelovanju. s tem hočejo doseči smo-Irnejše izkoriščanje zmogljivosti ln delovnih moči, hkrati pa tudi uspešnejše in ekonomsko učinkovitejše poslovanje. KRŠKO — Okrog sto naših strokovnjakov, ki sodelujejo pri delu Za zgraditev prve jedrske elektrar-ne Pri Krškem, je dokaz o visoki znanstveni ravni posameznikov ln naših raziskovalnih ustanov. To Priča o njihovi tehnični zrelosti in sposobnosti za vključevanje v naj-zahtevnejše projekte slovenskega Gospodarstva. LJUBEČNA — Klasične opeke v 'iubečenskih opekarnah ne bodo vač izdelovali. V novem obratu bodo predvsem proizvajali novi modularni blok velikosti 6 enot in še večjega za potrebe gradenj na Potresnih področjih. Surovin ima-i° v neposredni bližini za nekaj stoletij. Kakovost pa ustreza tudi Za izdelovanje najrazličnejše „klin-ker" opeke. Letno naj bi izdelali bž milijonov opečnih enot. LJUBLJANA — Z zidavo prizidka na teološki fakulteti v Ljubljani Gredo sedaj dela resnično h kon-ou. V novem poslopju so potrebna še nekatera dopolnila. Pač pa je Precej popravil, prezidav in izbolj-sav še potrebnih v stari stavbi Alojzijevišča. Stare predavalni-oe naj bi bile hkrati z novim prizidkom porabne za bolj ustrezno delovanje fakultetne knjižnice in za seminarsko delo različnih fa- Kavčič. Tito ni pozabil, da se je v znani cestni aferi, ko je Beograd zavrnil gradnjo slovenske avtoceste na dveh odsekih in je raje denar nakazal Srbiji, Kavčič postavil na branik slovenskih interesov in dopustil, da je prišlo v Sloveniji do množičnih protestov. Po odhodu Rankoviča leta 1967 se je zazdelo, da Tito sam odobrava, da bo v bodoče partija le še usmerjevavka, ne pa več odgovorni dejavnik javnega življenja v Jugoslaviji. Odgovornost naj bi prešla na gospodarstvenike, politike, izobražence. Toda hitro se je opazilo, da ta način vodenja države ruši partijo v njenih temeljih. Njena beseda je bila zmeraj manj upoštevana, njen vpliv je naglo upadal in Tito je postal neke vrste plašč, s katerim se je vsakdo pokrival, ko je branil svoja stališča. Mnogi, tako doma kot v inozemstvu, so se spraševali: „Kdo pravzaprav vlada v Jugoslaviji? Tito s partijo ali tehnokrati (gospodarski izvedenci), direktorji bank, podjetij, mladi rod?“ Gotovo se je tudi Titu to vprašanje vedno bolj porajalo. Kot komunistu mu gotovo ni moglo biti vseeno, kdo bo imel v bodoče oblast v držo '. ki ji je bil on glavni tvorec. Zato je pred dvema letoma povzdignil glas Začel je opozarjati na pojave nacionalizma, pomeščanjenja partijskih veljakov, liberalističnih teženj v gospodarstvu, gospodarskega kriminala, in na nedelavnost partijskih članov. Najprej je prišlo do odkritega spopada med centralo v Beogradu in partijskim vodstvom Hrvatske. Zadnje tedne se je spoprijel z vodstvom komunistične partije Srbije. V Sloveniji so padle glave kot Kavčič, Krese, Kropušek. I ii i V Sloveniji se sedaj zlasti poudarja, da je treba prevzgojiti mladino. Do sedaj da se je premalo pazilo na to, kdo jo oblikuje. V zvezi s tem se večkrat omenja „nezdravi vpliv“ Cerkve. Cerkev si hoče mladino pridobiti na razne načine: da goji družabnost, športno dejavnost, prireja izlete. Edini oblikovavec mladine naj bi bila partija, edini svetovni nazor, ki ima pravico do obstoja, pa marksizem. Titov nastop gre v dve smeri: partiji hoče pridobiti veljavo, ki jo je zadnja leta izgubila, po njej pa hoče uveljaviti svojo lastno težnjo po oblasti, saj je bila partija ves povojni čas istovetna s Titom. Mnogi inozemski politični komentatorji se upravičeno sprašujejo, ali bo Jugoslavija ta pretres, ki ga ustvarja osemdesetletni maršal z napadi na vse strani in na vsakega, prenesla. Tito je jasno povedal, da je bila storjena napaka, ko so se leta 1952 odločili za demokratizacijo partije. V tem oziru ima prav. Partija je zgrajena na sistemu diktature. Spodnesti ji ta temelj se pravi spremeniti jo v demokratično stranko. To bi pa pomenilo, da lahko pridejo v demokratični igri znotraj stranke na vrh drugi ljudje, znotraj države pa druge politične sile. Tega pa nobena komunistična partija ne sme dovoliti, če hoče sebe in tiste, ki se je poslužujejo za izvajanje oblasti, obdržati na vodstvu. Ravnanje Tita je torej dosledno in v korist tako njega kot partije, ki ji načeluje. Drugo vprašanje pa je, ali je tako ravnanje modro in na dolgo roko koristno. „Ni mar,“ se sprašuje Viktor Meier, dopisnik nemškega lista „Rheinische Post“, ki izhaja v Diisseldorfu, „Tito na najboljši poti, da se bo zapletel v spor z vsemi republikami, ki Jugoslavijo sestavljajo, in postal grobar države, ki jo je s tolikšnim trudom in tolikimi žrtvami zgradil? Ko Tito odstranjuje razne vodilne funkcionarje, žanje, kot se vedno dogaja ob takih priložnostih, odobravanje nižjih plasti ljudstva, raznih pri-liznikov, ki bi radi Titovo avtoriteto izkoristili za svojo osebno kariero, in raznih dogmatikov iz časov revolucije, toda prej ali slej se bo moral soočiti z vprašanji upravnega značaja, gospodarskega razvoja in narodnega sožitja. Vseh teh vprašanj pa z rohnenjem, grožnjami, političnimi procesi in odstranjevanjem neljubih oseb ni mogoče odpraviti. Tito se očividno vrača k sovjetskemu modelu gospodarstva. In morda je to edini način, da se bo preživel sam in z njim partija. Nihče od partije pa seveda ne bo vprašal, ali je s takim povratkom zadovoljno tudi prebivalstvo. V diktaturi proletariata ljudstvo ni nosivec oblasti, ampak njen objekt.“ Katoliški glas, Gorica-Trst, 16. novembra 1972, str. 1. KDO JE KRIV DOLGOV? Jugoslovanska zveza komunistov je v globoki krizi. „Nedeljski dnevnik", ki izhaja v Ljubljani, je zapisal, da si sedaj toliko pepela trosijo na glavo, da zaradi prahu ni ničesar več videti. Videti je predvsem to, da je vse krize kriva predvsem gospodarska stiska, prezadolženo gospodarstvo: skupno 36 milijard nepokritih dolgov v državi. Voda je sedaj prišla do grla in gospodarstvo se utaplja. Kdo je kriv? Krivi so tehnokrati (gospodarski izvedenci), liberalni anarhisti (pristaši brezvladja), kriv je hrvatski, srbski, slovenski, makedonski nacionalizem, kriva je katoliška Cerkev in kriva je srbska pravoslavna Cerkev. Kriv je „Glas koncila“, „Družina", „Ognjišče“ in ne vem še kdo. Krivi so vsi tisti, ki marksizma ne poznajo ali se ga ne držijo. Zato so ugotovili, da je edino zdravilo povratek k Marxu. Da ozdravijo jugoslovansko gospodarstvo, bodo sedaj vsi z večjo vnemo znova študirali marksizem: otroci v otroških vrtcih, šolarji v osnovnih šolah, dijaki na srednjih in višjih šolah, delavci v tovarnah, kmetje v hlevih, zlasti pa še komunisti sami. Katoliški glas, Gorica-Trst, 9. novembra 1972, str. 2. ~} pa tudi zbore iz raz-s n °Per in operet. — Pred 57 leti o Slovenci postavili svojo cerkev Bridgeportu. Pred kratkim pa je 'a blagoslovljena v predmestju nt va. 9erkev, ki so jo postavili r°ci in vnuki tedanjih slovenskih naseljencev. nove knjige Aiojzij Geržlnič: JANEZ GNIDOVEC popoin naslov knjige je: „Božji u*abnik Janez Gnidovec, duhov-Jk vzgojitelj, misijonar, škof“. Iz-,a ° Baragovo misijonišče, Buenos Aires 1972. n Ja življenjepis je bogato dopol-življenjepisov škofa Baraga, 0,o Slomška, misijonarja Knobte-ar/a, nadškofa Jegliča, socialne-99 delavca Janeza Ev. Kreka in škofa Rožmana, ki so vsi izšli v zdomstvu. Iz tega dela nam sije podoba slovenskega človeka, ki je raste! na Dolenjskem, se šolal v Ljubljani in na Dunaju, vodil Škofove zavode v Št. Vidu nad Ljubljano (ki jih je sedanja oblast Cerkvi vzela in iz te prve slovenske gimnazije naredila vojašnico!) in nazadnje kot lazarist-škof misijonaril v Skopju. Še več. Janez Gnidovec, ki je umrl leta 1939, je v dobrih 65 letih dospel do stopnje svetništva. Knjiga ima 300 strani. Njena posebna odlika so številne fotografije. Delo toplo priporočamo! PASTIRJEV GLAS V TUJINI Knjiga objavlja pisma, govore, pridige in duhovne misli škofa dr. Gregorija Rožmana. Zbral in uredil Filip Žakelj. Izdal Rožmanov zavod v Adrogušju, Argentina, 1971. Knjiga ima 483 strani. Iz nje je mogoče spoznati resnično podobo škofa Rožmana, tako oklevetanega v novi slovenski stvarnosti (ker je pač ravnal po lastnem prepričanju, da „je komunizem največja nesreča za slovenski narod"), kot izredno plemenitega, dobrega, v Boga zakoreninjenega človeka in nenavadno sposobnega in zavzetega dušnega pastirja. Knjiga bi morala v vse slovenske družine. Škot dr. Gregorij Rožman •to«-:- KAREL MAUSER: domača prst je v nas Vsak mlad človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da se ni vredno mučiti za stvari, za katere so se gnali njegovi starši. Začuti, da drugo okolje, v katerem živi, zahteva od njega hojo proti drugačnim ciljem, da je preteklost starega rodu pač preteklost, v kateri je stari rod obstal in ni zmožen na nova pota. Mladi rod pa ima si/o-ja pota in svoje cilje. Je to huda skušnjava in na žalost so primeri, ko se mladi trgajo iz slovenskega občestva in se kot drobci potapljajo v tujem mor- ju. Zavest, da so vendar z drobnimi koreninicami pripeti na zemljo, iz katere so izšli njih starši, zgineva, čez čas vstane le zdaj pa zdaj še kak spomin, dokler tudi ta ne ugasne. Težko in bridko je vsako umiranje, najtežje in najbridkejše je narodovo. To je duhovna smrt, umiranje tistega, kar ožarja vsak narod s posebno lučjo. Narod brez mladih duhovnih sil je osivel narod, je starec, ki gleda samo še v preteklost, ker je bodočnost temna. Edina pot, da se ognete skušnjavi, ki sem jo omenil, je zavest, da domovina ni samo na domačih tleh. temveč povsod, kjer slovenski človek živi. So meje, so morja, ki nas ločevajo, toda vsa ta zemlja, ki nas nosi, je v globinah celota, nad žarečim središčem so plasti, na katerih živimo, in pod oceani so trdni mostovi, ki nas vežejo. Duha imamo, ki v hipu preleti tisoče in tisoče kilometrov, ki lahko v hipu obkroži cel svet. Nismo kakor svetloba strašno oddaljenih zvezdä, ki potrebuje leta, da doseže zemljo. Glejte, dragi moji, če boste v sebi začutili, da je vsak izmed vas domovina zase, da je domovina v vsakem, ki slovensko čuti, tedaj boste dovolj močni, da vas skušnjava, ki smo jo omenili, ne zmaga. Občutek, da v sebi nosite vse, kar slovenski človek ljubi, vas bo krepila. Mislite vedno na to, da narodova zgodovina ni zapisana samo na straneh knjig, ampak da ia zapisana v nas vseh, da jo vsak izmed nas nosi in da bo rod 2a nami nosil tudi tisto, ki jo bo-m° mi ustvarili. To je tisto neprestano pretakanje iz roda v rod, ki Pomenja življenje. če boste tako gledali, bo v vas Vedno, želja, da ostanete v slovanski skupnosti, vedno želja, da nosite domovino in njeno zgodo-'no v sebi in da jo tudi na tujem azefe in krepite. Na ta način bo-doživljali domovino povsod, [, eli io boste v Argentini, v Ame-i' 'n Kanadi, v Avstraliji in na z ^Pškem in na Primorskem in a e// obnjo celo tam v Porabju, si da je, čeprav majhna, di h 00 razsežna, bo krepila vaše su ovne sile in nikoli vas ne bo ram priznanja, da ste Slovenci. Prešernovem grobu so v smnu vklesane besede: Mogla umreti ni stara Šibila, da so prinesli ji z doma prsti. PrsfZ Pa d3 /e domača » v nas, da se bomo ob svojem leor V niei s,°Pdi' čeprav bomo 9' v tujo zemljo. Mi smo doma-Ca Prst. fj nas nikdar ne bo sram te cj's. l! Tisoči in tisoči živš iz nje, tak 6 m°i' dra9' Prijatelji, tudi vi, 0 bomo vedno potrebovali drug v uQe9a! Tako bomo vedno cveteli 'sfo bodočnost, ki bo, prepričan m, svetla in lepa. dve pismi ••AH je mogoče, da mi pri o-^^nnajstih letih, preden grem od ma, že vedno naročajo, da naj Zlrn, kadar grem čez cesto, ker 6 lahko avto povozi? Najbrž ne tak*0 V6rieH’ a Pri nas doma je Pr ‘t se Slcer smehlja, kadar 0 estiram, a nič ne ukrene, da tere^^vil ,0 otročarijo moje ma- D'Pa.zi’ ko greš čez cesto!’ ,Ne Idi k vodi, da ne utoneš!’, ,Pazi, s kom hodiš!’, .Ogrni se, sicer se boš prehladila!’ Obupno! A čutim, da pri vsem tem mati zares trpi. Če pozvoni zvonec, ko me ni doma, se že prestraši in misli, da se mi je kaj pripetilo. Zelo me ima rada, vem, a taka ljubezen mi je mučna." „Star sem dvajset let. Doslej se ne spomnim, da bi mi starši kdaj rekli ,ne‘. Vselej so mi vse dovolili, vse ugodili. Preveč me imajo radi. Ali pa preveč nespametno. Kljub temu se čudim, da že dve leti študiram na univerzi. Čudim se namreč temu, da sem sploh za kakšno rabo. Saj bi moral biti pravi .scerkijanček’. Pa sem skoraj normalen.“ anketa o francoskih fantih Francoski tednik „La Vie Catho-lique“ je objavil odgovore pet tisoč francoskih fantov o njihovi vernosti. Ti so iz krščanskih družin. Od 5.251 fantov, med katerimi je največ dijakov, jih 3.817 odgovarja, da verujejo v Boga, od teh spet devet desetin, da verujejo v Kristusa. Osem od desetih jih je prepričanih, da je vera važna za življenje. Ta mladina izjavlja, da je srečna, ker živi v današnji dobi in da z upanjem gleda v bodočnost. Pet šestin teh fantov ugotavlja, da je današnja družba preživela, več kot pol jih je pripravljenih pomagati k spremembi te družbe. Marksizem ima med njimi le malo privlačnosti, saj jih dve tretjini misli, da marksizem sploh ni zmožen rešiti perečih življenjskih vprašanj. r--------------------------\ S SMEHOM SE MARSIKDO IZDA IN ODKRIJE SVOJE NOTRANJE BISTVO IN SKRIVNOST. ČE HOČETE SPOZNATI KAKEGA ČLOVEKA, VIDETI MU V DUŠO, GA OPAZUJTE: NE, KAKO MOLČI, GOVORI ALI JOČE ALI CELO KAKO SE NAVDUŠUJE ZA VELIKE IDEJE, AMPAK, KAKO SE SMEJI. ČE JE SMEH DOBER, JE ČLOVEK DOBER. IN ČE SE VAM SMEJOČI SE ČLOVEK ZDI SMEŠEN, BODITE PREPRIČANI, DA NIMA OSEBNEGA DOSTOJANSTVA ALI PA GA IMA LE MALO. Dostojevski V_________________________J r r n Itakb {e- živet faut? Jezusova domovina je bila v njegovem času okupirana. Od časa do časa so prihajali glasniki rimskih okupacijskih čet, da so spet ljudem kaj pobrali ali zahtevali davke. Možje so se morali, čeprav neradi, zbrati na vaškem trgu in poslušati glasnikova naročila. Vaški vodnjak je pomenil za ljudi pravo bogastvo. V deželi je prihajalo zaradi velike suše večkrat do lakote. Žene so prihajale k vodnjaku z vrčem na glavi, možje pa z mehovi: ti so držali precej več in so ohranjali vodo zelo svežo. Mehove so tovorili na oslih. Vsi so pazili, da vode niso razsipali. Otroci so se igrali kar po ulicah. Nekateri so se igrali skrivalnice, drugi so se lovili, skakali ali brcali kamenje, spet drugi so se igrali poročni sprevod. Tesarska delavnica, kol jo je imel Jožet, je dobivata sledeča naročila: tramove za strehe in terase, vrata, kmečke skrinje, popravila plužnih le-mežev in koles tovornih voz, "N E. KÄSTNER: pikica Ut JamzU \_____________________________ Poznate Ribiški most? Ga poznate ponoči, ko se pod temnim nebom vsenaokrog bleščč svetlobne reklame? Na mostu je stala suha, uboga žena s temnimi naočniki. V rokah je držala torbo in nekaj škatlic vžigalic. Poleg nje je delala poklonč-ke majhna deklica v raztrgani obleki. „Vžigalice, kupite vžigalice, gospe in gospodje!" je vzklikala deklica s trepetajočim glasom. Mnogo ljudi je prišlo, mnogo ljudi je šlo mimo. „Usmilite se nas ubogih ljudi,“ je žalostno klical otrok, „škatlica samo deset pfenigov.“ Debel možakar je pristopil k skupini in segel v žep. „Mati je popolnoma oslepela in še tako mlada. Tri škatlice petindvajset pfenigov!" je jecljala deklica. Debeluh ji je dal groš in šel dalje. „Hvala lepa, gospa!" je vzkliknila deklica. Tedaj jo je suha ženica sunila. „Saj ni bila gospa, to je bil ven- /------------------------------- Sueii tufa Uud{i Jurček, Peter in Marko so se napravili v tri kralje. Naučili so se nekaj verzov in na večer pred sv. Tremi kralji so se spravili na pot. Pred vrati vsake hiše so zapeli pesem in povedali verze. Gospodinje so jim dale darov: klobas in jabolk in krhljev in orehov. V_______________________________ dar gospod, avša avšasta," je ženica jezno zamrmrala. „Kako je zdaj, ali ste slepi ali ne?“ je užaljeno vprašala deklica. Pa je spet naredila poklonček in trepetaje zaklicala: „Vžigalice, kupite vžigalice, gospe in gospodje!“ In zdaj ji je stara gospa dala groš in prijazno pokimala. „Kupčija cvete,“ je zašepetalo dekletce. „Dobili sva že dve marki trideset in dali le pet vžigalic.“ Potem je spet tožeče vzkliknila: „Usmilite se nas revežev, škatlica samo deset pfenigov!“ Nenadoma je veselo poskočila in pomahala. „Tonček stoji na oni strani," je rekla. Potem pa je naglo spet zlezla vase, delala poklončke in jadikovala, da je šlo mimoidočim do srca. „Prav lepa hvala,“ je rekla. Denar se je nabiral. Vrgla ga je v torbo. Padel je na druge novce, da je veselo zažvenketalo. „Pa podarite ves denar svojemu ženinu?“ je vprašala. „Lahko je zadovoljen.“ „Drži jezik!“ je ukazala ženska. „Dajte no, saj je res!“ je odgovorila Pikica. „Zakaj pa potlej stojiva večer za večerom tu in prodajava zijala?“ „Niti besede več!“ je jezno zagodrnjala ženska. „Vžigalice, kupite vžigalice, gospe in gospodje!“ je spet vzdihovala Pikica, ker so spet prihajali — J ■■■■■ gUdie- „Rajši bi dali kaj Tončku. aJ ima do sobote slabo stran." enadoma je zavreščala, kakor da ji je kdo na prste stopil. „Krevlov Bine gre, ta pobalin.“ Tonček je stal na drugi strani mostu, na slabi strani, kjer je šlo malo ljudi mimo. Držal je pred sabo majhen odprt kovček in ponujal ljudem, ki so šli mimo: „Rjave ali črne vezalke za nizke čevlje, izvolite! Vžigalice pridejo zmerom prav, prosim, prosim." Bil je brez trgovske nadarjenosti. Ni se znal pretvarjati, da bi vzdihoval ljudem, čeprav so mu bile solze bliže ko smeh. Hišnemu gospodarju je bil obljubil, da bo pojutrišnjem plačal pet mark najemnine, pa tudi za gospodinjstvo je spet zmanjkalo denarja. Jutri mora kupiti margarino, v načrtu je imel tudi četrt kile jetrne paštete. „Ti bi pa tudi spadal bolj v posteljo kakor pa semle," je rekel neki gospod. Tonček ga je debelo pogledal. „Najbrž mi je beračenje močno pri srcu," je rekel godrnjaje. Moža je postalo malo sram. „No, no, že dobro," je rekel. „Ne bodi no pršcej hud.“ In potem mu je dal novec. Bilo je petdeset pfenigov! „Prav lepa hvala,“ je rekel Tonček ter mu pomolil dva para vezalk. „Škornje nosim," je rekel gospod, se fantiču odkril in odhitel dalje. (Dalje prihodnjič) r ha sanice! Mama je Jerico toplo oblek-la’ potem jo pa na sankah Speljala ven na grič. Tam /e bilo že otrok, kot da bi hruško otresle! Obe sta sedli na sanke in se spu-st'li po griču navzdol. Jeri-01 ib malo sapo zapiralo, pa tudi strah je je bilo, a vse Se /e srečno končalo! Juhu! ograje za polja in ovčje tamar-je. Stanovanjske hiše so bile zgrajene navadno iz dveh sob. Prva s steptanimi tlemi, v isti višini z dvoriščem, je bila istočasno kuhinja, jedilnica in hlev za osla, kozo ali ovna. V njej je stala peč iz žgane gline, statve za tkanje, kad za soljenje mesa, veliki lonci iz peščenca, kjer so hranili žito in suho sadje, vrči za olje, vodo in vino, mlin za drobljenje zrnja, lonec in skleda za testo. Na zidu so viseli mehovi in košare. V vdolbinah in na policah so stale svetilke na olje. V drugi sobi, ki je bila spalnica, je bilo nekaj kovčkov in omar, kamor so spravljali obleko in dragocene predmete. V kakšnem kotu so ležale zvite barvaste preproge, ki so jih ponoči raztegnili po sredini, da so legli nanje. V šoli so otroci sedeli na preprogah iz pletene slame. Učili so se brati s pergamentnih zvitkov, na katerih so bili napisani odlomki svetopisemskih besedil in verske postave. Pod vodstvom oskrbnika sinagoge, ki je bil obenem učitelj, so se vadili tudi pisati z bodalcem na tablice, prevlečene z voskom. Sinagoga je bila javna zgradba. To je bila hiša molitve, kamor so hodili verni ljudje vsako soboto: sobota je bila namreč posvečena Bogu. Sinagoga je bila tudi ljudski dom, kjer so obhajali velike verske praznike. Sredi dvorane sinagoge je stal oder z velikim pultom, obdan z ograjo. Tam so brali svete knjige. V omari so bili shranjeni pergamentni zvitki svetega pisma. Rabin je vodil molitve, vaški možje pa so brali berila in jih tudi razlagali. družina mož z dvema levima rokama TRI HČERE IMAVA. STAREJŠI STA ŽE POROČENI, TRETJA PA JE ZDAJ NA TEM, DA SE ZAROČI. Z ŽENO SVA SKLENILA, DA SE NE BOVA MEŠALA V IZBIRO MOŽ, VENDAR SE NAMA ZDI IZBIRA NAJMLAJŠE LE NEKOLIKO KOČLJIVA. NJEN FANT JE SICER PRIJETEN IN ZANESLJIV ČLOVEK, VENDAR OD ŽIVLJENJA NEKOLIKO „ODMAKNJEN". MISLIM NAMREČ NA NJEGOVO SKRAJNO NERODNOST ZA RAZNA POPRA- VILA, ČISTO NASPROTNO OD PRVIH DVEH ZETOV. NE MOREM Sl MISLITI, DA NE BI BIL TAK ZAKON BOLJ IZPOSTAVLJEN NEVARNOSTIM KOT DRUGI. NAJINA HČERKA NAMA SEVEDA ODLOČNO UGOVARJA. ALI SO NAJINI DVOMI UPRAVIČENI? Pišete, da bi bil Vaš bodoči zet do določene mere „odmaknjen" od življenja, in omenjate istočasno njegovo nerodnost za razna praktična popravila. Ta dva osnovno tako različna pojma ne bi smeli strpati v eno malho. Po vsem, kar sem razbral iz Vašega pisma, je ta mladi fant v svojem poklicu sposoben in zanesljiv, do Vaše hčerke dober in vedno pripravljen pomagati. To pa ni „odmaknjenost“ od življenja. Verjetno mu manjka nekaj rokodelskih sposobnosti. Te bi bile seveda zakonu v prid, vendar u-spešnost zakona ni odvisna le od teh sposobnosti. Tako gledanje se mi zdi napačno. Mnogo moških je, ki se ne morejo ponašati, da so „geniji" v rokodelstvu, so pa zato v drugih stvareh gospodinjam v oporo. In to je važnejše. Najbrž ni imel fant Vaše hčere nikoli priložnosti, da bi se v rokodelstvu bolje izuril. Morda se tega še nauči. Vsekakor pa v tem ne vidim nobenega zadržka za zakon. ali je „prva ljubezen" res nekaj posebnega? DEVETNAJST LET SEM STARA DVE LETI IMAM FANTA, KI JE ŠTIRI LETA STAREJŠI OD MENE. V ZADNJEM LETU SVA SE VEČKRAT SPOREKLA. VEDNO JE ŠLO ZA DRUGA DEKLETA ALI SPLOH ZA NJEGOVO NEZANESLJIVOST. NEKAJKRAT SEM POSKUSILA NAREDITI KONEC, A VSELEJ SEM ZOPET POPUSTILA, KER SEM GA IMELA RADA. MOJE NEZAUPANJE V PODZAVESTI PA JE O-STALO. PO NEKAJ NADALJNJIH PREPIRIH SEM NAREDILA KONEC TEMU ZNANJU. DOLGO SEM TRPELA, DOKLER NISEM V ZADNJEM POLETJU SREČALA DRUGEGA FANTA. RADA GA IMAM, VENDAR MISLIM, DA MOJA LJUBEZEN NE BO MOGLA BITI NIKOLI TAKO GLOBOKA KOT PRI PRVEM. PRAVIJO, DA JE PRVA LJUBEZEN VEDNO NEKAJ POSEBNEGA. TO BO DRŽALO, KER JO TUDI JAZ TEŽKO PREBOLIM. ODKAR VE PRVI FANT ZA MOJO NOVO ZVEZO, POISKUŠA PRITI VEDNO ZNOVA PREKO MAJHNIH POZORNOSTI SPET Z MENOJ V ZVEZO. DOSLEJ SEM O- STALA trdna, ali pa bom to vedno zmogla? mogoče me JE IMEL LE BOLJ RAD, KOT SEM mislila. sedanji fant je po ZNAČAJU brez graje, a ne najdem U0 NJEGA PRAVE POTI, DA BI MU MOGLA SVOJO ZMEDENOST zaupati. Zelo težko je izgubiti človeka, ki s' 9a imel rad. In prav tako težko Se je odreči nekomu, ki ga človek sicer ljubi, dasi ta ne odgovarja ^iegovim predstavam. Ker pa živ-'Jenje ne sestoji samo iz čustev, temveč je trda resničnost, je treba Poslušati tudi sodbo razuma. prevaral me je edini človek ste, ki mu lahko zaupam svoje skrbi. DVANAJST LET SVA BILA SREČNO POROČENA. TUDI NAJMANJŠA SENCA NI SKALILA NAJINEGA SKUPNEGA ŽIVLJENJA “O DNE, KO Ml JE MOŽ PRIZNAL RAZMERJE Z DRUGO ŽENSKO. SKESANO je povedal, da je bila to SAMO PUSTOLOVŠČINA, ki JO V SVOJI NOTRANJOSTI DBSOJA. GOREČE ME JE PROSIL, NAJ MU ODPUSTIM IN ZAČNEM z NJIM NOVO ŽIVLJENJE. SE VEDNO G-4 IMAM ČEZ VSE rADA. ALI PA BO MOGLO BITI ŠE KDAJ TAKO, KOT JE BILO? ALI NE BOM MORALA STALNO MISLITI NA ONO DRUGO, KADAR BO MENE OBJEL? ALI BOM SPLOH IMELA TRAJNO MOČ — IN ODKOD NAJ JO VZAMEM? — DA MU BOM VERJELA, DA MISLI POŠTENO? Brez dvoma je bilo to moževo priznanje največje razočaranje v Vašem življenju. Vse, kar je bilo doslej, se zdi človeku naenkrat brez smisla in zastonj. Tudi bodočnost se Vam zdi brez izhoda. A kljub vsemu morate priti preko tega čustvenega iznenadenja! Še ni vse izgubljeno. Tem manj, ker imate svojega moža še vedno radi in je tudi on pripravljen, vse popraviti. Odkod vzeti moč za nov začetek? Iz dosedanje ljubezni! Saj ni mogoče, da bi bilo vse, kar Vaju je toliko let osrečevalo, kot od-pihnjeno! Poleg tega imate tri otroke, ki potrebujejo družino! Dajte torej možu še eno priložnost! Z odklonitvijo bi Vi sami lahko novi začetek preprečili. Ne pozabite, da bi v tem primeru nosili tudi Vi krivdo za dokončni polom zakona in družine. Bila je epizoda, nič več. Odpustite, a ne iz usmiljenja, preudarnosti ali samo stvarnih razlogov, temveč iz ljubezni! To je najboljša in najbolj gotova pot iz te slepe ulice. ----------------------------^ Frančku Prijatelju slovenskemu duhovniku med zdomci, ki se je 3. januarja 1972 smrtno ponesrečil blizu Frankfurta v ZR Nemčiji. Že eno leto je od tega, kar si odšel, pa se nam res zdi, kot da bi bili še včeraj skupaj. Ves živ si še med nami, ves poln ognja in sil, ves nepogrešljiv. Spoštujemo sveto božjo voljo, ki vodi niti sveta, čeprav ne razumemo nuje tvojega darovanja. Nekoč bomo razumeli božjo ljubezen, ki ljubi tudi na tak način. Radi bi se ti ponovno zahvalili za vse: za tvojo predanost božjim načrtom in zavzetost za ljudi, za tvojo osebno skromnost in zvesto prijateljstvo. Cim bolj čas odmika naša osebna srečanja s teboj, tem bolj se kaže tvoja podoba čista, klena in dobra. Pa še to: Naj še naprej čutimo tvojo navzočnost med nami, kot smo jo doslej! Saj smo se drug ob drugem tako dobro počutili. V mali oglasi PREVODE DOKUMENTOV, ki lih potrebulete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na na/bllžjegal ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice In dokumente In se zmeni s krajevnim župnikom za kraj In čas poroke. NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri Izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slove-nija-Jugoslavlja. MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 40 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 1.50 avstrijskega šilinga (ali enako vrednost v drugi valuti). Uredništvo posreduje le naslov oglaševav-ca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov ogla-ševavca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem v tujino. • JANKOVIČ, 17 rue de Belgrade, 54 Tucquegnieux, Francija, posreduje uradne prevode in prošnje. Pišite mu! • PREVAJAVSKA PISARNA V MÜN-CHNU vam ekspresno in uradno uredi vse prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje, daje informacije in poučuje nemščino po zanesljivi metodi — dipl. filolog JOSEPH ARECH, 8 München 50, Pfeilschifterstraße 21, tel. 1413 702. • SLOVENSKI, HRVAŠKI IN SRBSKI EKSPRES-PREVODI, sodno overovljeni: sodni prevajavec in tolmač MILENA GRATZA, 8 München 50, Menzinger-straße 195, tel. 81218 20. Končna tramvajska postaja linije 17 ali 21, nato z avtobusom 77 (Finsterwalderstr.) all 75 (Eversbuscherstr.). • NAPRODAJ takoj vseljiva HIŠA in GOSPODARSKO POSLOPJE s sadovnjakom, travniki, posejanimi gojišči, vse tik za kmetijo. Prodam tudi gozdove. Posestvo je na Mosti, 3 km od Ljutomera, povezano z asfaltno cesto. Za informacije se obrnite na naslov: Franc Cigan, Ormoška, 69240 Ljutomer, Slovenija. • NAPRODAJ je v Mariboru (Ljubljanska 74) enonadstropna HIŠA (dve stanovanji, eno prazno) z velikim vrtom. Informacije daje: Anica Medic, Calle A. Rivas 1533, Morön, Pcia. Buenos Aires, Argentina. • KOTNIK KAREL, veletrgovina s pohištvom „Francal-Meubles“ (44 route de Mettet v FLORENNES, tel. 07/70-89-20), nudi veliko izbiro pohištva po ugodnih cenah. Posebni pogoji za slovenske rojake, ki žive v Belgiji in Severni Franciji. • LJUBITELJI SLOVENSKE GLASBE: vsako soboto igra trio Korazon. Vabljeni tudi prijatelji športa, vstopnine ni. Toni Cikojevič, 7336 Uhingen, Kirchstr. 8, tel. 07161 — 31320. • V TISKOVNI SKLAD NAŠE LUCI je darovala Marija Staudacher, Celovec, 20 šilingov. Bog plačaj! AU že itnoic cdovšUz maUbciwUe? Družba sv. Mohorja v Celovcu opravlja svoje poslanstvo in uresničuje cilje, ki so jih zastavili njeni ustanovitelji pred več kot 120 leti, tudi v današnjem času. Mohorjev knjižni dar za leto 1973 obsega naslednje knjige: • KOLEDAR za leto 1973. Mohorjev koledar ohranja tradicijo nekdanjih izdaj in istočasno nudi tudi današnjemu mohorjanu vse, kar bravec pričakuje, da bo v njem našel. Ud Mohorjeve družbe postane in je deležen sadov svetih maš in odpustkov vsakdo, ki vzame vsaj Koledar. • Karel Mauser, RAZDRTO GNEZDO (26. zvezek družinskih večernic). Povest govori o redovnicah-usmiljenkah, ki so se ob novi ureditvi bolnišnic znašle pred bistvenimi življenjskimi in poklicnimi vprašanji. • Alojzij Bolhar, PEKLENSKI BOTER in druge slovenske pravljice. Zbirka obsega najbolj značilne in najbolj ustrezne pravljice z vsega ozemlja, kjer prebivajo Slovenci. Nekatere beneško-slovenske pravljice so v tej knjigi prvič objavljene v knjižni slovenščini. • Dr. E. Pertl — Prof. M. Krašovic-Pertlova, NASE ŽIVLJENJE. Pred petimi leti je celjska Mohorjeva družba izdala priročnik za pouk in vzgojne napotke staršem, vzgojiteljem in mladini sami. Prva naklada je bila v najkrajšem času razprodana. Avtorja sta prvo izdajo pregledala, dopolnila in nanovo priredila, da je zdaj izšla v knjižnem daru celovške Mohorjeve. • Milka Hartman, LIPOV CVET. Ljubiteljem koroške zemlje in koroških ljudi je posebej namenjena jubilejna zbirka Milkinih pesmi. V_____________________________________________________________________J —da bo krajši £as! IMENA IN PRIIMKI Gospodje Avguštin, Božič, Cvetkovič, Damijanovič in Fa-bijančič imajo priimke, ki odgovarjajo imenom Avgust, Božo, Cvetko, Damijan in Fabijan, a nihče od njih nima imena, odgovarjajočega njegovemu priimku. Tudi njihove žene imajo ta imena, v ženski obliki, a nobena od njih ne nosi imena, ki bi odgovarjalo imenu ali priimku lastnega moža. Vsi ti se nekega dne zbero k družabnemu večeru. Gospod Avgust Damijanovič in gospa Fabijana Avguštin sta se pogovarjala, medtem ko ju je Fabi-janova žena Avgusta poslušala. Gospod Božič se je približal gospej Boži Fabijančič, misleč, da ga je ta poklicala po imenu, medtem ko je ona v resnici poklicala gospo Damijanovič. Kako je ime gospodu Fabijan Čiču? PREPROSTA RISBA Kaj pomeni ta preprosta risba? Vsakemu človeku njegova domišljija pove kaj drugega. Najboljše odgovore bomo z imenom ali s kraticami, kakor bo pač kdo želel, objavili prihodnjič. (Rešitve vseh ugank prihodnjič). REŠITEV PREJŠNJIH UGANK ČUDNA BRATOVŠČINA: Gali sta dva in sicer B in E. Uvrstimo odgovore v razpredelnico: A B C D E F G Ali 1 0 3 2 3 2 2 Rali 3 4 3 3 1 3 2 Gali 4 3 1 2 3 2 2 Le dva sta enako odgovorila (D in F), zato so tele možnosti: ali ni iz rodu Ali sploh nikogar ali je 1 ali sta 2 (več jih ne more biti, ker bi moralo biti tedaj več kot dve skupini odgovorov enakih, saj ti govorijo vedno resnico). Ko bi ne bilo nikogar iz rodu Ali, bi bil B Rali (njegov prvi odgovor je pravilen, zato ne more biti on Gali) in bi bil zato pravilen tudi njegov tretji odgovor. Ker je teh mož vsega skupaj 7, bi bil pravilen tudi njegov drugi odgovor, kar pa za člane rodu Rali ni možno. Torej mora biti med temi ljudmi kdo iz rodu Ali. Če je 1, more biti to le A (samo on odgovori na prvo vprašanje točno), spet pa on ne more biti, ker navede popolno zmoto, da je teh mož 8. Torej sta člana rodu Ali 2, to sta D in F, ki enako odgovorita. Če primerjamo ta pravilna odgovora z odgovori drugih, ugotovimo, da so Rali 3 (to so A, C in G, ki govorilo izmenoma resnico in laž) in da sta Gali 2 (to sta B in E, ki vedno lažeta). ČESTITKE H GODU: Voščilnico od Capudra je prejel Petelin. Če zaznamujemo priimke z njihovimi začetnicami, moremo na podlagi podatkov sestaviti razpredelnico, v kateri sme biti vsak priimek v pokončni in v vodoravni vrsti le enkrat: Odpo- telegram voščilnico šiljatelj komu komu P C C x M x L y F z V L z F Ko bi bil y = P, bi bil x = F in z — M in bi torej poslal M voščilnico samemu sebi ali pa bi jo F poslal isti osebi, kateri je telegraliral. Ko bi bil y — C, bi bil x = L, a z bi ne mogel odgovarjati nikomur. Ko bi bil y = F, bi bil x — P, a z bi spet ne mogel biti nihče. Zato mora biti y — M. Po izključevanju dobimo iz ostalih podatkov sledečo razpredelnico: Odpo- telegram voščilnico šiljatelj komu komu P C F C M P M P L L F M F L C Torej je Capuder poslal voščilnico Petelinu. MIHEC IN JAKEC (Nadaljevanje z 2. str. ovitka) že v intervjuji, ke ga je jemu to poletje, govoru taku, koker de be dajau koražo tistem od hajmatdinsta. Je govoru, de zastran tabel de je težko, de ne mislejo vsi glih, de morajo računat tudi s tistmi, ke so pru-ti. De je treba zastopet. Jn ku so tisti od hajmatdinsta vidli, de jeh Krajski zastope jn so si misleli: nečko dejmo, sej nas zastope. Jn policija je tudi zastopla.. „Ma so obsodli tisto razbijanje tabel tudi politiki jn poslanci stranke!“ „Videš, tu je pej narbol grdo pr vsej stvari. Austrijski odgovorni ledje prou dobro znajo, de takšno ravnanje ni prou. Jn zatu pravejo, de uani so zatu, de se Slovencam priznajo vse pravice jn tudi table. Jn jeh tudi nardijo. Ma pole pestijo, de jeh nacisti razbijejo. Jn vlada je pokazala dobro voljo: uana je table nardila jn zdej tabel vselih ni. Jn taku je vse u redi." „E, dragi moj, so govorili ja, de je vsega kriv samo Hitler in Mušolini, ma ni res. Je biu kriv tudi narod, al vsaj an del naroda. Kaku je drugače mogoče, de jemajo še danes, sedemindvajseti let po končani vojski, fašisti jn nacisti še tolko besede?“ (Po Novem listu) / NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE: NAŠA LUČ Viktringer Ring 26 A-9020 Klagenfurt, Austria SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI: RAVNATELJSTVO slovenskega dušnega pastirstva v zdomstvu: Tajnik: Franc Bergant, Via della Sagrestia 17, 1-00120 Cittš del Vatica-no. (Tel. 6382-3924). ANGLIJA Msgr. Ignacij Kunstelj, 62 Offley Road, London S.W.9. (Tel. 01-735-6655). AVSTRIJA Ciril Lavrič, Kirchenstraße 1, 4053 Haid bei Ansfelden. Martin Belej, Enzenbach, 8112 Gratwein. Anton Miklavčič, Kappellengasse 15, 9800 Spittal/Drau. (Tel. 0-47-62/3-34-62). P. Stefan Kržišnik, Zist. Stift, 6422 Stams. „Korotan“, Albertgasse 48, 1080 Wien Vlil. BELGIJA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, B-4000 Ličge. (Tel. 04/23-39-10). Kazimir Gaberc, rue L. Empain 19, B-6001 Marcinelle. (Tel. 07/36-77-54). FRANCIJA Nace Čretnik, 4 rue St. Fargeau, 75020 Paris. (Tel. 636-80-68). Jože Flis, 7 rue Gutenberg, 75015 Paris. (Tel. 577-69-93). Stanislav Kavalar, Presbytöre Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mčricourt. Anton Dejak, 33 rue de la Victoire, 57710 Aumetz. Msgr. Stanko Grims, 259 bis Avenue de l’Europe, 57800 Freyming-Merlebach. Franjo Pavalec, 8 Avenue Pauliani, 06000 Nice. ITALIJA Slov. dušnopastirski urad, Via dei Colli 8, 00198 Roma. (Tel. 845-0-989). NEMČIJA Dr. Janez Zdešar, 8 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel 0811 — 53 64 53). Mirko Jereb, 28 Bremen 1, Kolpingstr. 3. (Tel. 0421 — 32 84 10). Ivan Ifko, 43 Essen-Altenessen, Schonnefeldstr. 36. (Tel. 02141 — 2913 05). Pavel Uršič, 42 Oberhausen 11, Oskarstr. 29 (Tel. 02132 — 6 26 76). Ludvik Rot, 5 Köln 1, Norbertstr. 25. (Tel. 0221 — 24 38 89). Jože Bucik, 5 Köln 1, Norbertstr. 25. (Tel. 0221 — 24 38 89). Dr. Edo Škulj, 6 Frankfurt 70, Textorstr. 75-II. (Tel. 0611 — 61 37 22). Jože Cimerman, 68 Mannheim, A 4, 2. (Tel. 0621 — 2 85 00). Ciril Turk, 73 Esslingen, Häuserhaldenweg 36. (Tel. 0711 — 3821 74). Janez Demšar, 741 Reutlingen, Mittelstädterstr. 91/0. (Tel. 071 21 — 3 51 98). Dr. Franc Felc, 798 Ravensburg, Raueneggstr. 13. (Tel. 0751 — 2 20 00). Feliks Grm, 807 Ingolstadt, Hohe Schulstr. 3 1/2. P. Janez Sodja, 8 München 80, Röntgenstr. 5. (Tel. 0811 — 9819 90). Dr. Branko Rozman, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 0811 — 53 64 53). Tine Vrečar, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 0811 — 53 64 53). Stefan Vereš, 1 Berlin 61, Methfesselstr. 43, Kolpinghaus. (Tel. 0311 — 7 85 30 91 do 93). NIZOZEMSKA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. ŠVICA P. Fidelis Kraner, Postfach 191, Seebacherstraße 15, 8052 Zürich. (Tel. 01/50-44-15).