Per 1366/2003 10038960, COBISS o glasilo Kulturnega društva Zavratec Zavratec KAZALO UVODNIK UVODNIK 3 UVODNIK - Marko Vehar AKTUALNO 4 OBČNI ZBOR KULTURNEGA DRUŠTVA ZAVRATEC - Alenka Kotar 5 OPTIMISTIČNO NAPREJ - Darko Bogataj 6 NOVI TRG PRED CERKVIJO SV. URHA V ZAVRATCU - Cveto Koder 8 SVETI URH - ZAVETNIK ZAVRAŠKE ŽUPNIJSKE CERKVE - Alenka Kotar IZ ZGODOVINE 10 STARI OBIČAJI - Darja Kogoviek 11 LES - SREDSTVO DOMAČE OBRTI - Jože Lazar 12 SLAMNATA STREHA - Darja Kogovšek 14 POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU, III. DEL - Darko Bogataj 15 KONTRABANT - Jelka Žejn KULTURA 16 CERKVENI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC -Jasmina Kogoviek 17 SLOVENSKA BESEDA JE BESEDA PRAZNIKA - Tomaž Miviek 18 POLŽ , POLŽA... - Tomaž Miviek 19 PUSTOVANJE JE LAHKO PRIJETNO DRUŽINSKO DOŽIVETJE - Ana Rejc PROZA 20 SPOMINČICE IN BELA CESTA - Veronika Hatlak 21 KONJEVA MOLITEV - Evgen Sovan, po Markizu Cranafreiju POEZIJA 22 TOLOVAJSKA »FASUNGA« - neznani avtor 23 STRAH - Veronika Hatlak ŠOLSKE STRANI 24 ŠOLSKE STRANI STRAN ZA NAJMLAIŠE 28 RISBE NAJMLAJŠIH ŠPORT IN RAZVEDRILO 30 S KOLESOM NA MRLIŠE - Polona Gantar 30 SKAVTI - Tadeja Lapajne RAZVEDRILO 31 RAZVEDRILO - Matej Kogoviek in Žan Menegatti 32 POSLOVNE STRANI UVODNIK Čas hitro teče in pred nami je nova, že sedma številka Oglarja. Čeprav je manj obsežna, vam želimo prijetno branje. Vsekakor pa se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali pri njenem nastajanju s svojimi članki ali nabiranjem sponzorjev. Tudi slednjim smo dolžni zahvalo, saj brez finančnega kritja Oglarja ne bi bilo. Vsekakor se bo tudi novo vodstvo KD Zavratec še naprej prizadevalo za redno izhajanje Oglarja. Hkrati se kot novi predsednik društva zahvaljujem za izkazano zaupanje in vabim vse, da še naprej nič manj zavzeto sodelujejo v njem. Marko Vehar 32,^0 I OGLAR, letnik 4, it. 1, julij 2003 Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno Uredniški odbor: Nataša Pintar (glavni in odgovorni urednik, jezikovna dodelava), Marko Vehar, Renata Kogovšek, Jožef Lazar, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darko Bogataj, Mojca Mivšek, Kristina Bogataj, Sašo Pintar, Tomaž Mivšek, Polona Gantar Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija Naklada: 250 izvodov OBČNI ZBOR KULTURNEGA DRUŠTVA ZAVRATEC Alenka Kotar Minilo je tri leta, odkarje bilo ustanovljeno KD Zavratec. Člani društva smo se v soboto 22. marca 2003 zbrali na rednem letnem občnem zboru. Vodila sem ga predsednica društva Alenka Kotar in najprej podala poročilo o delu v letu 2002. Za društvo je bilo to zelo uspešno leto. Poleg organizacije odmevne že tradicionalne likovne kolonije, povezane z ohranjanjem oglarske tradicije z mentorico Elzo Pavšič, je bil posebej izpostavljen uspeh, ki gaje dosegel mešani pevski zbor pod vodstvom Polone Gantar. Že drugo leto je postal izbrani zbor idrijsko-cerkljanske regije in tako nastopil vTolminu. Oktobra je kot delovni zbor v Idriji sodeloval na seminarju za zborovodje, ki gaje vodil priznani zborovodja Matjaž Sček. Zelo uspešna je bila tudi otroška dramska skupina pod mentorstvom Nataše Pintar, ki je bila prav tako izbrana za najboljšo v regiji ter nastopila z igrico Butalske razglednice v Tolminu. Društvo je s kulturnim programom sodelovalo pri različnih praznikih - kulturni dan, materinski dan, razstava pirhov vvelikonočnem času, razstava otroških likovnih del na Urhovo nedeljo, organiziralo je dva literarna večera z umetnikoma Andrejem Žigonom in Francem Černigojem ter sodelovalo na dobrodelni prireditvi Karitas v Rovtah in tekmovanju v postavljanju oglarske kope v Idrijskih Krnicah. O vseh teh dejavnostih smo poročali v svojem glasilu Oglar, kije bilo tudi v preteklem letu izdano dvakrat. V njem poleg člankov o kulturi lahko berete tudi o aktualnih gospodarskih temah, o zgodovini in ljudskem izročilu ljudi Zavratca, svoje strani napolnijo šolarji, seveda pa ne manjka tudi razvedrilnih prispevkov. Na vseh področjih kulturnega delovanje nameravamo biti aktivni tudi v letu 2003, kar pa je v veliki meri odvisno od finančnih sredstev. Vimenu društva se na tem mestu zahvaljujem za vso podporo občinskemu JSKD in vodji ga. Barbari Pust, kot tudi prejšnjemu županu g. Cvetu Kodru, sedanjemu županu g. Damjanu Krapšu in ostalim, ki ste nam kakorkoli pomagali. Na koncu občnega zbora smo v društvu izvolili še novo vodstvo. Za predsednikaje bil izvoljen Marko Vehar, za podpredsednika Jožef Lazar, za tajnico Kristina Bogataj in blagajnika Sašo Pintar. Uredništvo glasila Oglarje prevzela Nataša Pintar, nov upravni odbor društva pa sestavljajo Robert Rijavec, Andrej Mivšek, Polona Gantar, Renata Kogovšek, Nataša Pintar, Darko Bogataj, Mojca Mivšek in Tomaž Mivšek. Vželji, da bo društvo še naprej bogatilo življenje v Zavratcu in po svojih močeh pripomoglo k dvigu kulturnega nivoja vobčini, smo pozno v noč nazdravili terse poslovili polni novih upov in idej. OPTIMISTIČNO NAPREJ Darko Bogataj Po izvolitvi novega sveta KS Zavratec so bili pregledani rezultati dela v preteklem mandatu in sprejet plan dela in investicij v kraju za naslednje štiriletno obdobje. Ugotovili smo, da seje v zadnjih petih letih investiralo samo v ceste, zato so ostali nekateri pomembni projekti nerealizirani. Ob koncu obdobja samoprispevka nam je ostalo nekaj več kot ki I o m ete r n easval ti ran i h j avn i h cest. Željo, da bi asvaltirali cesto do vsake domačije v kraju, nam ni uspelo realizirati zaradi pomankanja sredstev in nepridobitve soglasji lastnikovzemljišč. Vsekakakor se bozasvaltacijocestv kraju nadaljevalo, vendar s počasnejšim tempom, saj ne razpolagamo z namensko zagotovljenimi sredstvi. Glavni projekt v štiriletnem obdobju je ureditev trga pred cerkvijo. Sedanje parkirišče pred cerkvijo je premajhno in neurejeno. Z ureditvijo trga pred cerkvijo, ki bi imel večfLinkcijski značaj bi uredili ustrezno parkirišče, kraj bi dobil prostor za družabne prireditve na prostem in hkrati bi povezali cerkev, kapelico in trg v zaključeno enoto. Urejen trg in obnovljena kapelica bi odlično dopolnjevala že urejeno cerkevz novo fasado in urejenim pokopališčem. Trg bi lahko uporabili za prireditve na prostem, saj smo dosedaj imeli prireditve in veselice kar na lokalni cesti pred gasilskim domom. Oblikovanje trgaje bilo zaupano arhitektu g. Cvetu Koder, ki je dober poznavalec arhitekture podeželja. Po planu naj bi v letu 2003 pridobili vso potrebno dokumentacijo, sama dela pa bi se pričela izvajati v letu 2005 in nadaljevala leta 2006, saj v tem letu pričakujemo sredstva iz proračuna občine Idrija. Trenutno imamo že pridobljeno lokacijsko informacijo in izdelan geodetski posnetek. Idejni projekt, ki ježe v izdelavi, bo predstavljen krajanom na zboru krajanov. Zelo pomembno je, daje projekt uvrščen v Načrt razvojnih programov v občini Idrija do leta 2006, kar pomeni, da so za investicijo rezervirana sredstva občinskega proračuna v višini 3 mio. SIT, kar predstavlja manj kot tretjino vrednosti ocenjene celotne investicije. Sredstva za investicijo bomo zbirali tudi sami krajani, način zbiranja pa bo določen do konca leta. V naslednjih letih bomo poskušali sredstva pridobiti tudi iz drugi h virov, namenjenih razvoju podeželja. N as led nj i p roj e kt j e u red i tev p rosto rov KS Zavratec v p rosto ri h gasilskega doma. Projekt naj bi po prvih dogovorih financirala PGD Zavratec, KD Zavratec in KS Zavratec. Z ureditvijo mansardnih prostorov v gasilskem domu bi oba društva in krajevna skupnost dobila prostorza pisarno, arhiv in sestanke. Glede na majhnost kraja in dejstva, da smo skoraj vsi vključeni v vse inštitucije, je smiselno, da se projekt realizira v sodelovanju in skupnem financiranju. Sredstva KS vvišini 165.000,00 SIT so zagotovljena iz sredstev, kijih Kolektor namenil občini Idrija. Verjamem, da bomo z iznajdljivostjo in lastnim delom pridobili lepe prostore, iz katerih bomo kasneje povezali preko internetne povezave naša društva s svetom. Na svetu krajevne skupnosti je vedno izraženih veliko idej za razvoj kraja od javne razsvetljave do igrišča. Žal so vsi projekti povezani z visokimi sredstvi, ki jih je vedno premalo za uresničitev vseh želja. Pomembno je, da so dolgoročno načrtovani in potrebni projekti, ki bi jih želeli izvesti v kraju, vključeni vobčinski pregled dolgoročnih investicij. Za pridobitev sredstev iz občinske blagajne pa bomo morali pokazati pripravljenost za sofinanciranje razvoja kraja tudi sami krajani. Glede na dosedanje izkušnje in visoko zavest krajanov za ureditev cest v kraju ostajam optimist tudi za projekte v prihodnosti. NOVI TRG PRED CERKVIJO SV. URHA V ZAVRATCU Cveto Koder, univ. dipl. inž. arh Uvod Krajani Zavratca so se odločili zgraditi vaški trg, ki naj bo zasnovan večnamensko za potrebe kraja. Pod cerkvijo sv. Urha s pokopališčem naj bi služil kot parkirišče za osebna vozila in kot površina za družabne in kulturne prireditve, na njem pa bi se lahko odvijale tudi športne dejavnosti, gasilske vaje, ipd. Na tem mestu stoji ob cesti kapela, ki bi jo morali obnoviti in smiselno vključiti v območje trga. Ponudbo za projekt trga sem sprejel kot izziv, saj naloga ni lahka, posebno še zaradi zapletenih prometnih razmer, ki jih povzroča lokalna cesta Zavratec - Potok. Obstoječa prostorska situacija Zavratec nima izrazitega vaškegajedra, saj so stavbe nanizane vgrozdih ob številnih poteh, ki prečkajo vas po dolgem in počez ter iz doline na grebene. Lega bodočega trga je precej nenavadna, saj je lociran na zaobljenem slemenu nad vasjo, preko katerega poteka lokalna cesta ter priključek vaške in pokopališke poti. Vzdolžna os slemena poteka v smeri sever-jug, pri čemer cerkev sv. Urha navzpetini brani severne vetrove, južne pa strmo pobočje Kresnega griča, od kjer se odpirajo čudoviti pogledi na Predalpsko hribovje in Julijce. Vzhodna in zahodna stran sta odprti. Funkcionalna zasnova Novega trga ni mogoče funkcionalno urediti brez spremembe poteka lokalne ceste Zavratec - Potok. Os ceste se preusmeri vzporedno ob pokopališkem zidu, kjerseji vzporedno približa pokopališka cesta. Na ostrem ovinku za kapelo pa se za novo traso ceste izvede nasip po katerem se cesta vzpne na staro traso vbližini prve domačije. Osterovinekob kapeli zagotavlja potrebno umirjanje prometa med trgom in cerkvijo. Na tem mestu je tudi mogoče nekoliko znižati sedanjo niveleto terena. Trg je zasnovan v pravokotni smeri na pokopališki zid, ki s cerkvijo in zvonikom oblikuje severno - dominantno fasado trga. Južna stranica je zaradi terena vkopana v pobočje in zaključena s dvignjenim platojem, na katerem stoji pokrit oder. Zahodno stranico trga se omeji z dolgim, neprekinjenim enojnim kozolcem, ki bo, obložen, tudi zmanjševal hitrost vetra čez trg. Vogal severne stranice trga zaključuje ureditev kapele, ob kateri je tudi prehod čez cesto na pokopališko in vaško pot. Cesto in trg na zahodni strani razmejuje zidec z ograjo, ki se na koncu poviša v oporni zid med cesto in nivojem trga. Obdelava trga Trgje mogoče obdelati v kombinaciji tlakovcev in asfaltbetona, kar pa bo gotovo predmet nadaljnjih projektnih faz in usklajevanj. Gotovo bo najprej potrebna javna razsvetljava, zlasti na mestu, kjer so prehodi preko ceste. 'A TTL L/.- ’ Idejna zasnova novega trga. Lokalna cesta poteka za kapelo. Oster ovinek zagotavlja umirjanje prometa. SVETI URH - ZAVETNIK ZAVRAŠKE ŽUPNIJSKE CERKVE Alenka Kotar O župniji Zavratec je bilo v Oglarju že marsikaj napisanega tako o preteklosti kot pomembnejših dogodkih sedanjega časa. Pasi poglejmo tokrat življenje našega župnijskega zavetnika sv. Urha, katerega god praznujemo v teh dneh. Sv. Urh je bil augsburški škof, kije umrl 4. julija leta 973. Letos mineva 1030 let od njegove smrti. To je še toliko večji razlog, da se ga kot svetnika in zavetnika župnije spomnimo in se mu priporočimo. Na Slovenskem je bil sv. Urh nekdaj med najbolj češčenimi svetniki. O tem pričajo številne cerkve, ki so mu posvečene. V Sloveniji jih je kar 37 (med njimi 15 župnijskih in 22 podružničnih). Na stotine pa obstaja še njegovih kipov in podob (znane so freske na Križni gori nad Soriškim poljem). Takoje bila tudi župnijska cerkev vZavratcu posvečena svetniku Urhu. Vglavnem oltarju župnijske cerkve je njegov kip in slika. Njemu je bila nekoč posvečena tudi Rupn’kova kapelica, ki stoji prenovljena sredi vasi Gornjega Zavratca. V njej je sedaj Marijin kip. Pa poglejmo, kakšno je bilo življenje sv. Urha. Urh seje rodil uglednemu plemiču Hupaldu leta 890 naŠvabskem (dežela v Nemčiji) in dobil imeUdalrik, kar pomeni ‘mogočen knez’. Kot otrokje bil telesno zelo občutljiv in šibek, zato je staršem zbujal mnogo skrbi. Mati gaje na vso moč negovala, dokler je ni duhovnik, kije bil vgosteh, pregovoril, naj ga prepusti zraku in soncu, rekoč: če je Bogu všeč, se bo okrepil. In res seje razvil v krepkega in bistrega fanta vedre narave. V njem so starši videli namig, naj ga izroče Bogu. Ko so se rodili še mlajši bratje, so starši Udalrika prepustili v vzgojo menihom v Sankt Gallnu v Švici. Ti so bili znani po učenosti, pobožnosti in umetniški kulturi. Fantje bil v šoli zelo uspešen, vzljubil je knjige in rad prepeval, vendar se je čutil utesnjenega, zato ni prosil za sprejem v benediktinski red, kakorso pričakovali njegovi vzgojitelji. Leta 908 gaje škofAdalberon, kije bil znan državnik in očetov prijatelj, povabil, naj postane v Augsburgu njegov zakladnik. Takoje Urh imel stike z vsakdanjostjo, kljub temu pa je vse življenje ostal zvest samostanskemu redu. Bilje vedre narave, njegova pokončna osebnost pa seje izražala v prisrčni molitvi in trdi odpovedi. Kmalu gaje ŠkofAdalberon posvetil v duhovnika. Kerje bil plemenitega značaja in vreden zaupanja, mu je škofAdalberon kmalu prepustil najkočljivejša opravila. Odpravil seje tudi v Rim obiskati grob apostolov Petra in Pavla. Med tem časom je škofAdalberon umrl, papež Sergij III. paje škofovsko službo ponudil Urhu. To službo je Urh preveč spoštoval, da bi jo sprejel v svojih mladih letih, zato jo je odklonil. Službo novega škofa je prevzel malo sposobni Hiltin. Kernjegov zaprt značaj Urhu ni bil všeč, ni maral ostati v njegovi službi. V tem času je Urhu umrl oče. Ustregel je materini prošnji, naj pride pomagat pri upravljanju rodbinske posesti. Do vseh ljudi, tudi do podložnikov na posesti, je hotel biti prijateljski pomočnik, saj je imel vse ljudi za enake pred Bogom. Pri svojem delu seje tako čutil bolj duhovnika kot upravitelja premoženja. Še vedno je v sebi dvomil, kaj je njegovpravi poklic, zato je po nekaj letih spet obiskal Sankt Gallen, da bi preudaril, kam ga Bog kliče. Za nasvet je vprašal tudi pobožno ženo z darom prerokovanja Viborado, ki mu je napovedala: ‘Tvoj svet ni samostan. Na vzhodu ob reki, ki loči dva rodova, te čaka polje, namenjeno tebi v obdelavo.” S tem je mislila na augsburško škofijo, katere škofje postal po smrti škofa Hiltina. V božičnih dneh leta 923 je Urh sprejel škofovsko posvečenje. V tedanjem času to ni pomenilo le škofovske službe. Imel je vidno mesto tudi kot knez in užival državne fevde. Svojo dvojno službo je Urh opravljal petdeset let sklad no in zelo zgledno kot višji pastir velike augsburgške škofije, ne da bi kdajkoli prenehal s podporo državi. Nanj sta se opirala kralja Henriki, in Oton I. Vtem času je bila Nemčiji ogrožena od upadov Madžarov in kot država tudi notranje razklana. ŠkofUrhje ustavil državljansko vojno in leta 926 komaj ubranil Augsburg pred madžarskim napadom. Po tem je mesto obdal z močnim obzidjem. Avgusta leta 955 so Madžari zopet napadli Augsburg. Urh je sam vodil obrambo in poveljeval s konja oborožen samo s škofovsko štolo. Med tem časom je poslal redovnice in slabotne ljudi vstolno cerkev naj prosijo za pomoč nebeško Mater. Po pridružitvi močne armade Otona I. in Čehova, so bili Madžari popolnoma poraženi. Posledica tega poraza je bila stalna naselitev in pokristjanjenje Madžarov, ki so prej več kot pol stoletja vojaško tlačili in ogrožali Evropo. Te nadloge so bili takrat rešeni tudi slovenski kraji. ŠkofUrhje svoje pastirske dolžnosti opravljal zelo odgovorno in modro. Večkrat je prepotoval pokrajine svoje škofije in po potrebi ukrepal. Da bi vzgojil dobre duhovnike, je ustanovil stolniško šolo za mladino, kije kmalu zaslovela daleč naokrog. Tudi pri redovnikih ni trpel nobene površnosti in malomarnosti, saj je hotel imeti samostanezasvetilnikevsvoji škofiji. Razprtije med ljudmi je reševal na zborih duhovnikov ter vsakoletnih sodnih zborih na podeželju. Najbolj so mu bili pri srcu reveži, bolniki, sirote in starčki, katerim je zidal dobrodelne domove in jim sam večkrat osebno stregel. Obnovil je mnogo razdejanih in zapuščenih cerkva ter pozidal tudi nove. Močno sije prizadeval za lepo bogoslužje. V Sankt Gallnu sije izprosil učitelje za cerkveno petje in po vsej deželi uvajal obrede zurejenim petjem. Čeje le bil doma,je vsakdan tudi sam prihajal prepevat v svoj stolni zbor na pevske vaje. Njegovo zgledno opravljanje škofovske in duhovniške službe je ljudi zelo prevzemalo in kot beremo v njegovih biografijah, so ljudje po njem ganjeni začutili navzočnost Kristusa. Moč za svoje delo je škof Urh iskal v molitvah, spokornih vajah, zelo strogih postih in češčenju svetniških relikvij. Svetnike je imel za svoje zagovornike in priprošnjike pred Bogom. Poleg tega paje vsak dan opravljal dnevne molitve v čast sv. Križu in božji Materi. Ko je obiskoval razne kraje svoje škofije, je najraje potoval z vozom. Ves čas poti je molil, zavedal pa se je, daje njegova prva dolžnost pomoč in ljubezen do bližnjega. Vse do svoje smrti je ohranjal prijateljske vezi do svojih sorodnikov in pomagal pri vodenju posesti svojih staršev. Ko je Urh začuti, da se mu bliža smrt, sije dal posuti po tleh pepel v podobi križa, legeljetjain med petjem litanij izdihnil 4. julija 973, poln upanja v srečo pri Bogu. Na ta dan se tudi po slovenskem koledarju praznuje njegov god. Sv. Urhaje papežJanezXV. leta 993, torej dvajset let po njegovi smrti, po rednem procesu razglasil za svetnika. Bilje prvi svetnik, ki gaje razglasil papež; prej so razglašenje opravljali lokalni škofje sami, navadno nazboru kake pokrajine ali države. Tako je sv. Urhu postal svetnik, kije ljudem zbujal zaupanje s svojo prisrčno dobroto in junaško odpovedjo. Ljudje so se mu priporočali za srečno zadnjo uro. Prosili so gaza pomoč zoper raznim telesnim slabostim ter varstvo pred mišmi in podganami, torej je zavetnik zoper strupeno golazen. Na ta dan so bila prepovedana nekatera opravila. Tudi voda iz studencev pri cerkvah sv. Urha naj bi bilazdravilna. Kljub temu, daje bil sv. Urh med najbolj češčenimi svetniki na slovenskem, je to ime danes pri nas zelo redko. Pojavlja se lahko tudi v različnih izpeljankah kot so Uroš, Ulrih, Ule, Udalrik, Riko in ženska oblika kot Urška, Urša, Uršula in Ula. Po podatkih statističnega urada o živorojenih dečkih imena Urh v letih od 1994 do 1998 ni mogoče zaslediti med 65 najpogostejšimi imeni. V letih 1999 in 2000 pa je to ime na 62 mestu. Vsem faranom Zavratcaželim lepo praznovanje Urhove nedelje. Viri: Sveti Urh se šesto upodablja z ribo, ki simbolizira post. Foto Alenka Kotar Leto svetnikov - 2., prenovljena in razširjena izdaja / pripravil in uredil Marijan Smolik. - Celje: Mohorjeva družba, 1999-(2000) Kdaj goduješ?, izpopolnjena izdaja iz 1.1970 / Zdravko Reven. -Katehetski center - Knjižice, Ljubljana, 1990 Prebivalstvo Slovenije 2000 (elektronski vir) / Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana, 2000 STARI OBIČAJI Darja Kogovšek Skoraj vsak kraj ima svoje običaje, karje prav. Drugače bi bil svet pust. Zlasti lepi pa so stari običaji, ki počasi tonejo v pozabo. Prav okrog velike noči, največjega krščanskega praznika, so se ohranile številne navade. Priprava na veliko noč seje začela že pred cvetno nedeljo, ko so malo bolj spretni izdelali butare. Če so še kje ostalajabolka od jeseni, sojih privezali na butare in jih odnesli na cvetno nedeljo v cerkev k blagoslovu. Ko pa sojih prinesli domov, so jabolka sneli z butare, butaro samo pa postavili v hišo v kak kot. Razkopali sojo šele, koje prišel veliki četrtek. Bršljan so odnesli živini, vejico oljke pa so zataknili za križ v bogkovem kotu, karje pomenilo simbol miru. Vrbje so odnesli na podstreho, ponavadi so gazataknili za tram, in to blagoslovljeno vrbje naj bi celotno hišo varovalo pred požarom. Na veliki petek pa so se ljudje držali strogega posta. Pa tudi cel post je bil bolj strog kot danes. V tem času se fantje in dekleta niso smeli poročati in niti ne plesati. Tudi še na veliko soboto je bil strogi post do dvanajstih, kljub temu, da so gospodinje pekle potico in je po vsej hiši tako lepo dišalo. Pirhe so ponavadi obarvali kar s čebulnim perjem. Na veliko soboto je imel pri hiši vsak svoje delo. Gospodinje so pekle potico, otroci so barvali jajca, moški so odkopali korenino hrena. Zgodaj zjutraj je bil blagoslov ognja. Po hišah gaje največkrat nosil karmežnar. Na takem blagoslovljenem ognju so potem gospodinje pekle potico in kuhale šunko. Popoldne so dekleta ali gospodinje odnesle jedila kžegnju. V košare so naložile okroglo potico, kruh, hren, pirhe, šunko in vse skupaj lepo pokrile z lepim vezenim prtičkom. Ko so prinesle domov, pa so košaro z vsemi temi dobrotami skrbno spravile, da ne bi slučajno kakšen pirh »dobil noge«. Dekleta so med sabo tekmovale, katera bo prej prišla domov od žegnja. Kajti veljalo je pravilo, katera bo prišla prva, tista se bo to leto poročila. Zvečer paje bila velikonočna procesija. Na samo veliko nedeljo ali veliko noč paje bil tako velik praznik, da so bili vsi ljudje doma. Rekli so, da če bi šel kdo na veliko nedeljo h komu na obisk, bi dobil »šilo v tazadnjo«. Zjutraj seje cela družina zbrala okrog velike mize in so jedli velikonočni zajtrk. Zlasti otroci so trdili, daje to najboljši zajtrkvcelem letu, in da imajo pirhi čisto drugačen okus, kot pa navadna jajca. Po obilnem obedu pašo se vsi člani družine odpravili k sveti maši. Velikonočni ponedeljekje bil prav poseben dan. Na ta dan so fantje sekali pirhe. To je bila prav posebna igra. Na tla so postavili pirh in z velike razdalje vanj metali kovance. Kdor je zadel, je bil zmagovalec. V teh in še drugih običajih pa na radiu Cerkno letos spomladi spregovorila tudi moj stari ata in Rupn‘kova mama. O, kako lepi so ti stari običaji! Zato se potrudimo, da bodo ostali živi in se prenašali iz roda v rod. LES - SREDSTVO DOMAČE OBRTI Jože Lazar Gotovo smo se že kdaj spraševali o sreči, o bogastvu. Bogastvo so zame informacije, iz katerih iz meseca v mesec tkemo revijo. Prav zaradi tega bogastva, ki naj ne bi usahnilo kot voda v puščavi, pač pa bi ga negovali kot potok, ki odžeja, je prav, da ohranjamo našo revijo. Naša lepa dežela ima še danes ohranjenih nešteto lesenih kozolcev, oltarjev, prižnic pa tudi drugih okrasnih predmetov na primer kapelic in križev. Posebno v zimskem času so na podeželju izdelovali vozove, škafe, pletli koše in košare in še marsikaj. Lepa Gorenjska je bila znana prav po stegnjenih kozolcih in gorenjskih balkonih, na katerih so cveteli gorenjski nageljni. Oželo razviti rezbarski obrti, ki ima korenine v lesenem gradivu in dolgi tradiciji njegove obdelave, pričajo številni še ohranjeni materiali velike umetnostne vrednosti. Številni leseni stavbni členi, likovno opremljeni z okrasjem, pričajo o veliki ljubezni in splošnem veselju vseh prebivalcev ne le izučenih rezbarjev do oblikovanja in krašenja lesenih izdelkov. Ni bilo velike kmečke hiše, da ne bi imela v hiši lesenega stropa, in vsak je bil drugače izdelan. Podobo z okrašeno oblikovanimi invidno poudarjenimi lesenimi členi so dobile vse prenovljene lesene in delno tudi zidane stavbe v območju prevladujočega lesenega gradiva. Vidni poudarek in okras posameznih členov je bil različen. Primer, kjer je še vidna zunanja lesena stena, je v Sopotu. Narejenaje bila iz tesanih brun, vmes pašo bila majhna okna. Večini vaščanov so vratna krila, vratne in okenske okvirje, ograje, stopnice in druge lesene arhitekturne člene izdelali mizarji in rezbarji pa tudi cimparmani, saj je bilo včasih zrezati pravi kmečki kozolec ali štalo prava umetnost. Takrat so pri cimprih uporabljali še lesene žeblje. V krašenje arhitekturnih členov so med podrobnosti, ki izvirajo predvsem iz lesene opreme, vpletli še tradicionalne geometrijske motive: pravokotnike, kroge ali motive, ki so bili močno povezani s kmečkim življenjem in delom (žitno klasje, trto, rože). To je bilo predvsem vidno na kozolcih, skednjih in še kje. Kakovostni preplet tradicionalnih lepotnih meril z novimi usmeritvami lepega, je tista vrednost oblikovanju lesenih členov, ki še danes plemeniti zunanji videz podeželja. Vsi ti izdelki nesporno odsevajo veliko kulturno raven in lepotni občutek naših prednikov. Taobčutekžal danes izginjazvnašanjem novih meril lepega, pa čeprav je to samo modna muha. Če pogledamo samo stavbno pohištvo, sta plastika in aluminij močno zamenjala les. Resje, daje s tem vzdrževanje omiljeno, a vendarje les bolj prijazen in topel. Vprašajmo se s kakšno moralno odgovornostjo. Mar nimamo pravice do te kulturne dediščine tudi mi in naši zanamci? Stara hiša, narejena iz brun v Sopotju. Foto Jože Lazar, Z 16. SLAMNATA STREHA Darja Kogovšek moj ata naučil kriti strehe in pri tem zaslužil še kak »dinar«. Ponavadi so kar dobro plačevali, saj je bilo to delo nevarno. Eni ljudje bi, če bi že prišli na streho, po hitrem postopku pristali pod njo, po možnosti zzlomljenimi kostmi. Kultura je skupek vrednot, ki jih je ustvaril človek v svoji zgodovini. Sam beseda kultura pa izhaja iz latinščine in pomeni gojenje, negovanje... Vsak rod prevzame dediščino prejšnjega rodu, svojih prednikov. Ne smemo zamenjati dediščine, ki sojo nam nekako zaupali naši očetje, mame, dedki, babice... V tej seminarski nalogi bom bolj podrobno predstavila obrt, (lahko bi temu tako rekli) in sicer kritje streh s slamo. Ta obrt je že skoraj pozabljena. Včasih pa je to znal vsak malo večji kmet, kije imel nekoliko več poslopij kotle hišo, v kateri je živel. Včasih, približno 60,70 let nazaj, so bila vsa poslopja, od velikih hiš do majhnih drvarnic, krita s slamo. Po vseh slovenskih pokrajinah so imele vse hiše kljub različni gradnji slamnate strehe. Toliko let nazaj strešnikov še poznali niso. Zaradi tega je bilo tudi nekoliko večje število požarov. S čim so bile strehe krite še pred slamo, ne vem. Kako se naredi slamnate strehe in kako se pripravi slamo za to delo, sem vprašala mojega starega ata, ki je v okolici verjetno edini še živeči, kije to znal in še vedno zna. Povedal mije, dase je tega dela naučil čisto slučajno. Doma so imeli za prekrit polovico strehe na hiši, v kateri so živeli. Ker niso imeli doma nobenega krovca, (mož, ki krije strehe) so povabili nekega krovca iz Godoviča, zdaj žal že pokojnega. Rečeno, storjeno. Ko je pripravil vse potrebno orodje, je vprašal ata, če mu bo pomagal. Ata, takrat še mlad fant, ga je samo začudeno pogledal in dejal:« Kako, ko pa ne znam? «Nič ne skrbi, bova že,« mu je tolažilno rekel. In je začel z delom. Ata gaje nekaj časa le opazoval, ker pa je bil dokaj bister fant, mu je kmalu lahko pri delu zares pomagal. Ko je bilo delo opravljeno, gaje povabil, da bi skupaj hodila krit strehe, kamor bi ju seveda povabili. Z dvema je to delo veliko lažje. Domenila sta se ter kasneje šla v »žernado«, kamor soju prosili, nekateri tega dela namreč niso poznali. Tako seje Cepec, s katerim so manjši kmetje mlatili slamo. Pa poglejmo, kako seje pripravila slama za kritje. Včasih je vsak kmet sejal veliko njiv z raznovrstnim žitom. Za kritje streh je bila najbolj primerna pšenična slama. Bilaje nekako najbolj močna in dovolj dolga. Če pa kje le ni bilo pšenice, je bila primerna tudi ovsena slama. Najprej so pšenico s srpom skrbno poželi. Nato sojo dali v štant, da seje malo posušila, saj se neposušena ni dala mlatiti. Potem je sledil kar težak postopek ločevanja slame od zrnja. Temu postopku se je reklo mlatenje. Večji kmetje so imeli mlatilnico, ki jo je poganjal konj. Manjši kmetje so pažita mlatili ščepom, karje bilo zelo težko delo. Slamo so položili na sredino skednja, okrog pa so se postavili štirje mlativci, vsak s svojim čepom. Potem pašo izmenično udarjali. In to udarjenjeje bilo slišati nekako takole: pika, poka, pika, poka... Vtem udarjanju je bilo tudi kanček umetnosti. (Ko sem jaz to poskusila, bi kmalu udarila samo sebe, pa sem bila sama, kaj pa tam, kjer so bili štirje?) Pri nas so sprva mlatili s čepom, kasneje pa so kupili mlatilnico, karje zelo olajšalo mlačev. Zrnje, ki seje pri tem ločilo, so kasneje sejali, pa to nas niti ne zanima. Na mlatilnici ali kar na zidu so bile pribite nekakšnje grablje z zelo dolgimi zobmi. Kako seje temu pripomočku reklo, se ata žal ne spomni več. Na Štajerskem so temu rekli baba. Potem so vzeli vsak kup slame tervlekli gor in dol po tistih grabljah. Rekli so, daškopajo slamo. Pri tem seje slama sčistila, izločil seje plevel in slama se je poravnala.Tako očiščeno slamo so povezali v snope, te snope pa v škopnke. To je več snopov, povezanih v ogromen snop. Ko je bilo to delo opravljeno, so te škopnke spravili na skedenj ali na pod, kot so nekateri temu kraju, kjer so mlatili in imeli spravljeno slamo, rekli. Vsak kmet, kije imel streho,je prinesel s seboj le orodje, slame pa ne. Pravzaradi tega sušenjažitje imela vsaka kmetija kozolec, danes pa tega, nažalost, skoraj nikjerveč ne potrebujejo, saj se seje vedno manj žita. ~*~~;4ST m} i im ♦ *i ■ - - ■ t,* TffaL M Skedenj ali pod, kot nekateri pravijo, prav tako pokrit s slamo. V eni stavbi je vse: pod za mlatenje slame in štant za sušenje slame Tako se pripravi slamo. Zdaj paje bilo treba to slamo znositi na streho. A to le ni bilo tako preprosto, kot se sliši. Vsa orodja, ki jih je krovec potreboval za kritje strehe, so bile domače izdelave. Potreboval je »kovc«, žmevdo, leskove palice, debel štrik, deko, srobot.... Krovec je odnesel cel škopnk na streho. Tam gaje razrezal ter ga lepo enakomerno razgrnil po prekli, tako daje bila prekla spodaj pod slamo na sredini. Pri tem si je vsak krovec pomagal zžmevdro, daje bila slama lepo enakomerno razporejena po prekli. Na vrh te slame je položil leskovo palico. Potem je z beko (leski podoben grm) ali dobrotavko (prav tako leski podoben grm, primeren tudi za izdelovanje košev) privezal slamo, spodaj je to beko ovil okrog prekle, na vrhu pa okrog leskove palice. S kovcem paje pritisnil na preklo, daje lažje zvezal. Slamo je krovec polagal tako na gosto, da se leskove palice niso videle. Za malo srednjo dolgo streho je bilo, da si prekril eno preklo, potrebno približno 5 škropnikov. Ko je po istem postopku prišel do vrha, je moral slamo privezati na zadnjo preklo pod vrhom ter prvo preklo na drugi strani strehe. Tako, da se je slama na vrhu strehe lepo ukrivila. Potem je šel na začetek in spet kril, dokler ni prišel do vrha. Veliko težjeje bilo narediti lep zaključek ob straneh strehe.Tu je bilo treba splesti iz slame prav posebno kito ter jo na vsakih nekaj decimetrov povezati s srbotom primerne debeline. Odvisno je bilo tudi od naročnikov, kakšno streho bi radi imeli, eni so dovolili, dajo krovec na strehe pribil kar desko, da ni bilo treba plesti kite. Krovci pa so bili tudi varovani. Nekje na vrhu je bila za tem privezana vrv. Ko so prekrili, so se morali premakniti naprej. To so storili tako, daso se prijeli za konec vrvi terse pomaknili za eno preklo naprej. To delo so morali opravljati kleče in sojih nazadnje bolele noge in hrbet, ker biti toliko ur sključen »ni mala malica«. Tako daje bilo to delo kar naporno, čeprav bi kdo rekel, da ni bogve kaj posebnega. Ataje predvsem popravljal strehe in je le redko kje kril streho čisto na novo. Ko je začelo zamakati, so morali staro slamo zamenjati z novo. Drugače paje dobra posušena in pripravljena slama kljubovala vsem vremenskim pogojem. Od suše do hudih nalivovin snega. Če je bila streha debelo krita, je vzdržalatudi 40 do 50 let. Tako, sedaj sem napisala, kako so včasih prekrivali strehe. Tako delo je zahtevalo precej več časa kot danes, ko samo položimo strežnike in je delo opravljeno. Prav vesela sem, da seje ata naučil te obrti in da tudi jaz nekaj vem o tem skoraj pozabljenem delu. In če bom jaz imela kdaj svoje otroke, bom tudi njim povedala, kako je moj ata kril strehe. In tako ta stara obrt ne bo, vsaj ne v našem rodu, utonila v pozabo. In prav je tako! Kovc. Fotografije: Darja Kogovšek. POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU lil. DEL Darko Bogataj Nadaljujem povzetke zanimivejših odsekov kronike, ki jo je na osnovi oznanil napisal pokojni g. Ivan Kobal.V prejšnji številki so povzeti dogodki obdobja med letom 1920 in 1936. V tretjem nadaljevanju povzemam zapise iz oznanil vobdobju pred, med in po II. sv. vojni. 12.9.1937 je bilo izrečeno priporočilo za mlekarno. 2.9.1938 je bilo oznanjena obnova in povečava zakristije, kije bila doslej najslabša v dekaniji. Oblast bo pomagala s cementom. Priporoča se za delo. 9.7.1939 je bilo prvo sv. obhajilo. Pripomba glede puščice: Drobižje za otroke, z njim se ne da vzdrževati cerkve. 11.2.1940 je bila oznanjena sprememba posta. Namesto v sredo, petek in soboto, le v četrtek in petek. Velika noč je bila to leto že 24.3.1940. 14.4.1940 je bil objavljen predlog glede nabave orgel in proračun. 9.6.1940 je bil oznanjen dar za neoznanjeno mašo 7 lir, za oznanjeno 8 lir, na Medvedjem Brdu 13 lir. 1.9.1940 je bilo nabito navodilo o ravnanju pri zračnih napadih. 1.12.1940 je bilo zapovedano, daje potrebno zvečer zagrni ti okna. Bivši vojaki 1886-1899 letnika so superarbitrirani in naj se zglasijo naobčini. 8.4.1941 so šli krajani v begunstvo zaradi vojne med Jugoslavijo in Italijo. 12.6.1941 seje iz begunstva vrnil župnik in nekaj skupin. 1.6.1941 na binkošti je bilo oznanjeno postavljanje orgel. Blagoslov je bil na Vidovo. Orgle je izdelal orglarski mojster Valiček iz Gorice. 12.4.1942 je bilo svetovano nekaj ženskam, ki so bile na moški strani cerkve, naj se umaknejo, če zraven pristopijo moški. Pod korom naj ne ostajajo ženske. 21.2.1943 je bilo rečeno, da po policijski uri nihče ne sme iz hiše. Statistika 1943:18 krstov, 6 umrlih in nič porok Po kapitulaciji Italije je bil spetšolski poukvslovenščini. Nekaj časaje poučeval župnik, kasneje pa domobranski učitelj. 15.10.1944 je bilo oznanjeno, daje potrebno imeti za pot v Idrijo dovoljenje domobranske posadke na Mravljišah. 6.5.1945 je bilo oznanjeno, da vsa oznanila veljajo, če ne bo ovire. Zzačetkom leta 1946 ni več dovoljen verouk med šolskimi urami. 15.8.1946 je bilo prvo sv. obhajilo. Statistika leta 1946:16 rojstev, 8 umrlih in 2 poroki 28.9.1948 ob 8.30 uri je umrl g. Ivan Miklavčič. 10.4.1949 je bilo oznanjeno, da ne sme biti puščice brez dovoljenja iz občine. 3.9.1950 je bila birma v Sp. Idriji. 14.2.1952 je bilo oznanjeno, daje na voljo samo 15 izvodov koledarjev Mohorjeve družbe po 110 din. Za božične praznike je bil g. Govekar 14 dni v zaporu zaradi neke prilike o preklinjanju. Statistika 1953: 9 krstov, 5 pokopanih, 12 porok, 4300 obhajil 6.9.1954 je v cerkvi na Medvedjem Brdu prvič zasvetila luč na elektriko. Statistika 1955: 571 prebivalcev doma, 11 pri vojakih od tega 270 prebivalcev na Medvedjem Brdu, 12 rojenih, 4 umri, 7 porok. KONTRABANT Jelka Žejn Ko gledam skozi okno v lep majski dan in mi misli hitijo v daljno preteklost, se spominjam dogodkov, katere smo doživeli včasu vojne. Trgovine s prehrano so bile skoraj prazne, če pa je na policah že bilo kaj, je bilo to možno dobiti edino na “karte” pa še teh ni mogel dobiti vsak - kmetom to ni pripadalo. Te karte so dobili edino delavci, uradniki in tisti, ki niso imeli obdelovalne zemlje. Tudi zaslužka ni bilo. Zbrale smo se dekleta iz Rovt, pet nas je bilo, vse tja do petnajstega leta. Če si bil starejši, si moral imeti dovolilnico za prehod čez mejo. Nakupile smo saharin, franckin projo, kerse je to v Idriji dobro prodajalo. Šle smo do Kurje vasi tervizogib uradnemu mejnemu prehodu naTratah (stražili so “financarji”), pot nadaljevale pritajeno in čim bolj neopazno kar po gmajni in senožeti do Leskovca na Medvedjem Brdu in še naprej preko Dol v Idrijo. Moram tudi pripomniti, daje bilo včasih zelo slabo vreme in smo gazile sneg do kolen. V Idrijo smo prispele čisto premočene in premražene. Ko smo tako nekaj zaslužile, smo se včasih odpravile tudi vTrst in tam kupile moko, ki sojo kmetice s črnimi rutami, sede na tleh po turško, prodajale kar na pločniku. Klicale so nas, naj moko kupimo, ato ni bilo mogoče, dokler nismo same prodale domačega masla - “putra”. Surovo maslo smo morale nesti skrito na raznorazne načine, da ga niso odkrili policisti, ki so na vlakih stalno kontrolirali. Nekatera dekleta so skrivala maslo po torbah, jaz pa sem bila bolj suha in visoka in sem ga skrila kar pod pazduho. Dala sem ga v nogavici, kateri sem zašila terju skrila na vsako stran pod pazduho eno - 4 kilograme masla! Skritega pa sem imela tudi v nedrih in sicereno štruco (mama jo je posebej za to vrtela v skledi in jo ustrezno izoblikovala). Z odpetim plaščem sem poskušala prelisičiti kontrolorje. Italijani pa so se bolj kot za maslo zanimali za... punce. Vzklikali so:”Come bellasignorina!”- kako lepo dekle. Zgodilo pa seje tudi, da so nas zasačili v Prestranku ter poslali nazaj v Logatec, kamor smo prispele nekaj po deseti uri zvečer. “Kam pa sedaj?”, smo se vprašale. Prevozov do doma takrat ni bilo in nevarnost ob tej uri je bila velika. Ena od deklet seje spomnila, da ima teto v bližini železniške postaje v Logatcu. Šle smo in potrkale na vrata. Gospa nas je sprejela, vendar za vse ni bilo dovolj prostora, kerje bila hišica majhna. Zatrdile smo ji, daje dobro tudi na tleh, samo da dočakamo peto uro zjutraj in se odpravimo nazaj navlak. Spale smo v shrambi, v kateri je bil tudi pehar suhih hrušk, katerih pa se nismo upale dotakniti. Vstopile smo navlak ter v Postojni opazile, daje kontroliral ravno tisti gospod, ki nas je prejšnji večer nagnal nazaj v Logatec. Bila sem na zadnji strani vagona, ko sem ga opazila. Hitro sem se odpravila dol ter ponovno vstopila na sprednji strani. Oddaljila sem se od ostalih deklet. Da bi nevarnost minila, sem se zaprla v stranišče terz roko držala za kljuko. VTrst smo sicer srečno prispele - one skupaj, jaz sama - vendar jih je skrbelo, kako naprej, saj Trsta ni nobena poznala, mene pa tudi ni bilo nikjer. Ko so me zagledale, je strah minil, saj sem se sama v Trstu dobro znašla. Zadovoljne smo bile, ko smo vse prodale in nakupile potrebno - moko, da so lahko mame spekle kruh. Odpravile smo se nazaj domov. Včasih premišljujem, daje bilo hudo, vendar vsake toliko tudi zabavno. Samo, da smo se srečno vrnile! CERKVENI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC Jasmina Kogovšek Prva polovica leta 2003 je bilazazavraški cerkveni pevski zbor zelo pestra in delovna. Leto se je pričelo še v duhu božiča in božičnih pesmi. Čas je hitro tekel dalje in žeje bil tu 8. februar, ko smo v čast Prešernu, našemu največjemu pesniku, zapeli in recitirali pesmi na kulturnem dnevu vZavratcu. Februarje bil mesec, v katerem so se zvrstile mnoge pevske vaje in dva naša pomembna nastopa. Prvi je bil nastop na reviji pevskih zborov idrijske in cerkljanske regije 2003, ki je bil 15. februarja v Idriji. Predstavili smo se kot eden izmed enajstih zborov in bili prav prijetno presenečeni, ko smo izvedeli, da so nas izbrali za zmagovalni zbor. Tako nas kot izbrani zbor čaka vjeseni nov nastop. Naslednji dan, 16. februarja, pa nas je že čakala naslednji nastop naše mini turneje in sicervČrnem Vrhu nad Idrijo. Tu je potekalo srečanje cerkvenih pevskih zborov, na katerem smo se zbori posamično predstavili, na koncu pa zapeli še vsi skupaj. V črnovrški cerkvi je petje odmevalo tako mogočno, da smo bili prav ponosni, da lahko sodelujemo s svojim petjem. Koncert je posnela tudi ekipa radia Ognjišče in ga predvajala na svojih valovih. V marcu smo neutrudno ponavljali pesmi za naš napomembnejši koncert. NaNabrežinah pri Trstu je potekal eden izmed koncertov v sklopu revije Primorska poje 2003. Pri reditev že preko 30 let združuje slovenske zbore iz treh držav Slovenije, Italije in Avstrije. In prav ta tradicionalna srečanja nas združujejo v enoten kulturni prostor in s tem krepi zavest našega naroda. Slovenska pesem in beseda presežeta pregrade med rojaki, deželami in narodi. In tudi to je poslanstvo revije Primorska poje. NaNabrežinahjezapelo 6 zborov in mi smo se kot tretji zbor predstavili s 4 pesmimi Kambrca, Da bi jaz znala, O salutaris in Že pada mrak. Po koncertu smo se vsi skupaj zbrali ob pijači in jedači terzapeli še veliko pesmi in dobivali nova povabila na skupna srečanja. j s; E" ' j [j Jj "* 11 | if ]l i* I -ta — | H ¥ A ~ T Lta-/ B&k v i A - H ”* j®* ^ JI .:\ M Naš zbor v Črnem Vrhu, foto Robert Rijavec. S tem koncertom seje naša turneja končala. Svoje glasove pa smo na vajah pilili še naprej za naš največji praznik veliko noč, s čimersmo se trudili izpoljnevati prvo poslanstvo našegazbora - čim bolj ubrano prepevati v čast Bogu. V zboru seje zgodilo še par novosti in sprememb. Začasno smo izgubili enega pevca in pričakujemo njegovo vrnitev. Novost je tudi sprememba kraja vaj, ki so v zimskem času potekale v toplih prostorih zavraške šole. Posodobljeno paje tudi obveščanje glede naših vaj, saj nam je Matej vestno pošiljal SMS sporočila preko računalnika. Tako je naše srečevanje še bolj vestno in usklajeno. V svoji sredi pa imamo tudi lastnega šoferja Gabrijela, tako so skrbi glede prevoza odveč. Na Nabrežine nas je pripeljal vesele in nasmejane. Tudi v prihodnosti se bomo še naprej udeleževali koncertov, kjer bomo sklepali nova prijateljstva, se družili in prepevali, predvsem pa kazali svoj pevski napredek. Petje je govorica, ki jo lahko vsak razume. Z njim se razvijata prijateljstvo in sodelovanje in na tem lahko gradimo našo prihodnost. SLOVENSKA BESEDA JE BESEDA PRAZNIKA Tomaž Mivšek Kot se spodobi, smo Zavračani kulturni praznik obeležili na soboto 8. 2. v gasilskem domu vZavratcu. Kot je že v navadi, seje prireditev otvorila z našo poskočno Zdravljico, ker brez Prešerna pač ni kulturnega praznika, ter nadaljevala z recitacijami drugih avtorjev. Najprej sta svoje odrecitirali Špela in Andrejka in to na pamet! Njima pa so sledili še starejši kulturniki, ki so misli Franceta Prešerna, Franceta Bevka in Ivana Cankarja raje prebrali. Vsekakorje potrebno poudariti, daje na izbor teme vplivalo notranje slovensko in evropsko dogajanje politične arene. Zato je toliko bolj pomembno poudariti pomen kulture kot tisto entiteto, za katero se je potrebno zavzeti. Pa naj bo to kultura glasbe, vizualnega izražanja, etnologije ali narodne pripadnosti in jezika. In zaradi zavzemanja slovenskih velikih kulturnih mož in žena se moramo zahvaliti, da smo Slovenci narod. Primož Trubar seje zavzel, da smo leta 1550 vstopili v krog narodov, ki so Sveto pismo brali v svojem jeziku. France Prešeren in Ivan Cankar pa sta dokazala, da slovenski jezik ni jezik hlapcev, temveč živ in bogat. Koliko je verzov, rim, vzklikov, retoričnih vprašanj, podvojitev, polisindetonov, antitez, metonimij in paralelizmov. Pa naj jih kdo prešteje, če more! Že Ivan Cankarje v Kurentu, starodavni pripovedki, izpovedal domovini hvalnico z besedami: » Zemlja, zemljica, mati! Če nimaš kruha, daj mi kamen; še ob kamnu bom prepeval! « In...« vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti...«. Seveda so take besede v prejšnjih stoletjih bile naravnost predrzne. Zato so kulturniki Cankarjevega kova pogosto želi neuspehe in krivice. Prešeren je veni izmed pesmi izjavil: »Pusti peti moj ga slavca, kakor sem mu grlo vstvaril». Tudi France Bevkje svoje prepričanje in pravico položil v besede Kaplana Martina Čedermaca. Svoboda jezika, lastne identitete in kulture, da bi zanikal svoje lastne korenine? Raje v smrt. Smisel kulturnega praznika je biti vizionar tudi v kulturi. Zato se spomnimo odlomka iz Krsta pri Savici kjerje Prešeren zapisal : » Največ sveta otrokom sliši slave, tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave.« POLŽ, POLŽA... Tomaž Mivšek To je le eden izmed mnogih vzklikov, katerim smo bili Zavračani priča v domu gasilcev zadnjo nedeljo v letošnjem marcu. Igra Josipa Jurčiča in Svetlane Makarovičje dodobra navdušila staro in mlado. Igralci so se počutili na odru kot doma. Verjetno tudi zato, ker tudi doma navadno budilka robanti in rogovili mnogo poprej, kot bi bilo potrebno, oziroma si bi mi to želeli. Resnici na ljubo je potrebno poudariti, da domačnost izvira tudi zaradi preteklih dramskih izkušen igre Butalske razglednice, ki prav tako hudomušno predstavlja ruralni svet 19. stoletja. Kdo ne pozna slovite zgodbe okrog sodbe zastran nepopasenega vrta Andraža Slamorezca (igral Niko Gantar) in Lukeževega (Julijan Gantar) kozla Lisca (Boštjan Kogovšek)? Seveda je sodba popolnoma legitimna, saj seje kozel Lisec izkazal za Pametnega. Kaj bi ne bil. Kateri kozel pa bi mulil pusto travo, če pa se mu pri sosedu Slamorezcu rejena zelna glava (Špela Kogovšek) ponuja kar sama od sebe? Vendar zakon je zakon. Višnjanje pač ne poznajo šale, zato so na pomoč poklicali Flereta Krivostegno (Jure Leskovec), ki razsodi vedno prav.Tudi nekaj znanja iz zdravilstva imavsvoji lasti, za katerega bi lahko veljalo operacija uspela, pacient umrl. Polž (Žan Menegatti) pa prekosi prav vse. Fleretu dirigira sodbo, od katere bo imel največ koristi ravno on. Strasti okrog kozla so se umirile. Zato si upravičeno priskrbi plačilo. Zelno glavo seveda, ki na koncu ne konča v kozlovem gobcu temveč pod polževo slino. Zato si sonce (Lara Menegatti) ne more kaj, da se ne bi pošteno nasmejalo ob vsej tej zmešnjavi. Pa kdo bi jim zameril, navsezadnje je kelnarca (Darja Kogovšek) dobro poskrbela, da občinski možje pri razsodbi niso imeli suhih grl. Tudi Žužnjal ne! (Matej Kogovšek). Višnjo goro emancipacija med spoloma vsekakor ni obšla. Zakaj bandero slovitega polžaje imela čast nositi le ena oseba; gospodarica Gobeželova (Andrejka Kogovšek). Dramsko besedilo je bilo zelo zahtevno. Resda ni bilo veliko teksta v45 minutni dolžini predstave, so pa bili zato toliko težji vstopi in interpretacija besedil. Kljub temu je bila igra odigrana zelo dobro. Zato ni potrebno posebej poudarjati, da bi se letos zelo dobro predstavili tudi na območnem srečanju otroških gledaliških skupin, kljub mladosti nekaterih igralcev. Vendar nesreča nikoli ne počiva in tudi tokrat ni. Pavle Zaropotaj (Urban Kogovšek) sije na eno izmed dveh nog nadel mavec, zaradi tega je pedagoški proces tekel počasneje kot smo pričakovali tersmo bili prisiljeni udeležbo na območnem srečanju odpovedati. Po vsem povedanem naj zaključim takole: Pomembno pri vsem tem igranju dramskih iger je, da skrbimo za druženje in kulturo. Zabavamo obiskovalce in sebe terse naučimojavno nastopati. Zato nadaljevanje bogate tradicije ni pod vprašanjem. Kakor nam je že potepuh (Borut Gantar) obljubil, se srečamo ob naslednji predstavi. PUSTOVANJEJE LAHKO PRIJETNO DRUŽINSKO DOŽIVETJE Ana Rejc Koliko veselja nam lahko prinese ta pust! »Kaj bomo letos za pusta?« se sprašujemo. Najhitrejši odgovor in ideje dobimo od otrok. »Jaz bom lisica!« »Jaz pa zajec.« »Kaj pa ati in mami?« »Kar medved in Mojca bova!« Seveda lahko predstavljamo osebe in živali iz pravljice o Mojci Pokrajculji in njenem piskru. Zdaj pa nadelo. Cel teden je bilo zanimivo, ko smo z otrokoma izdelovali vse te maske. Porabile smo goro časopisnega papirja, skuhale moko z vodo ter packale in packale ter nazadnje oblikovale obraze živali. In Mojce. Deklici sta zelo uživali, vsakdan smo nekaj časa ustvarjale. Potem so se maske morale posušiti. Medtem smo šle vtrgovino počel kup tempera barvic, da smo vse lepo pobarvale in narisale vse, kar spada zraven. Sešiti je bilo potrebno še kostume - kardve trenirki. Atija paje čakalo še nekaj dela, da poskrbi za orodje. To je naredil kar na pustno nedeljo, ko smo ga že vse čakale, da končno začnemo klicati pomlad v naše kraje. No, paje narejeno. Gremo! »Kaj pa volk čevljar in srnjak drvar?« so spraševali ljudje, ko smo jih obiskali. »Ta dva pa še prideta, morda,« smo odgovarjali. SPOMINČICE IN BELA CESTA Veronika H a tla k Vsako leto, kjerkoli ugledam spominčice, se spomnim na dogodek, ko sem bila stara 6 let. Ob poti pri peskovijami sem nabirala spominčice. Obgovorila meje Brencela izŽirov, ki je prišla peš skupaj z Laznarjem iz Brekovc v Zavratec k maši. Vprašala me je:« Kaj delaš?« »Nabiram rožceza Mater božjo,« sem odgovorila. Skupaj smo potem odšli v našo hišo, jaz sem spominčice dala v kot pred kipec Matere božje, onadva pa sta sedla k peči na klop. Mama jimaje dala piti vodo, kije bila rjava zaradi slamnate kapnice, katero smo potem s korcem zajemali iz Štirne. Kersem bilaže takrat nerodna, je mama stalno govorila: «Pazi, da ne boš padla v štirno!« Pokrita je bila samo z dvema surovima plohoma. Vodo je mama ponudila tudi drugim potnikom, ki so hodili mimo naše hiše; bili so utrujeni in žejni od dolge poti in klanca. Jaz sem z odprtimi usti in razširjenimi očmi bosa občudovala te popotnike. Bili so: učiteljica iz Brekovic, nekjože izSnežeti, kije bil z železno roko in govoril sam s seboj- mama je rekla daje zmešan, ni pa nevaren, Kožuhova lepa dekleta, Pucova, Zagorjeva, paStrojercas Podklanca, kije bila bolehna in jo je spremljala hčerka Milka, Pepca Preskarjeva, kije imela strašno pametnega sina- da seje samo učil, je rekla mama. Hodili so lepi fantje izŽirov, Brekovc, Izgorij. Lepo so peli. Najlepši pa je bil Milan Abrohtov. Tudi Podbukovškažlahtaje hodila. Mati Podbukovškaje hodila bosa, čižme paje nosilaokrogvratu. Oče Podbukovškje hodil k nam z bratrancem Ninotom s frlanko, s katerim sta skupaj sekala gmajno. Oče Podbukovski je nosil frlanko, bil pukljast in žvečil je tobak (tega seje naučil v avstrijski vojski). Teta Justina je imela lepo hojo in lase spletene okrog glave. Sestrična Olga je znala izrezat iz papirja fantov in deklet. Stric Francelj si je stalno pucal čevlje in pel. Mami je prinesel radio. Hodili so še cigani, mašetarji, ozna vSpodnji Zavratec in peljala Matjaževa dekleta in mater v Idrijo v zapor. Mama in teta sta pri peči jokali in molili. Da ne govorim oZavratčanih. Slabečka mi je dala prvo liziko. Milenka od učiteljeve žene, je stanovala s svojimi pri Goznk, mi je dala prvo pomarančo. Zameje bila kisla, kersem imela slabe zobe. Šternska, Katrna, Matjaževa dekleta so imele lepe obleke in bile z mamo in mano zelo zgovorne. Rada meje imela tudi Johana Menegattijeva, mi smo vedeli, da je imela za moža Italijana. Bili so Sopovški. Polde je kupoval jajca in puter in nosil v Ljubljano prodajat. Jože Nivrsk je bil izredno deloven, Niverca pa prijazna. Matjažev Vinko je znal vse narediti in bil ponosno korajžen. Kolesa so začela dekleta kupovati, ko so šle v Logatec v tovarno delat. Avto je imel samojože Slabetov. Taje bil gozdar. Bilje Blaževe iz Izgorij, kije odiral mačke in pobral kože. Njegova žena Blaževka je imela žlahto v Ameriki, tako je rekla mama. Lazarjeva Pavla seje poročila in imela belo jopo iz zajčje kože. Tudi Žvižgovčeva dekleta so bile v Ameriki in pošiljale Pepi obleke. Aleksander Ferjamcev je imel unimog, tovornjaki so vozili z Matjaževe gmajne čoke za Idrijsko jamo. Premalo je prostora zaen opis, še in še bi se našlo. Samo to vem: rastlinje, pot, spominčice, vse se ob pomladi obnovi, tako se tudi rodovi menjajo. Moram pa reči, da dogodki, katere človek v mladosti prejme, ostanejo zavedno. Spominčice, bele ceste in Mati božja nam dajo moč, da preživimo vse, kar nam življenje prinaša. KONJEVA MOLITEV Avtor Markiz Cranafei, pripravil Evgen Sovan Obračam se k tebi, dragi moj gospodar. Večkrat mi daj jesti in piti; ko je moj delovni dan končan, poskrbi za udobno in suho ležišče ter primerno velik prostor (box), tako bom lahko mirno počival. Vsak dan mi poglej noge in me očedi z vlažno gobo. Ko odklanjam hrano, mi poglej zobe; lahko imam želodčne težave, zato ne morem jesti. Kerti ne morem povedati, kdaj sem žejen, mi daj večkrat piti hladne in čiste vode, tudi ko opravljam svoje delo, to odganja trebušne krče in ostale bolezni. Pogovarjaj se z menoj; tvoj glas bolj zaleže kot bič in vajeti. Večkrat me pobožaj, tako te bom vzljubil in ti še bolje služil. Ne veži moje glave z vrvjo v višino povzroča bolečine v vratu in v ustih in me ovira, da razvijem vso svojo silo in me rešuje pred padci. Ne odreži mi repa, saj se tako ne morem uspešno braniti pred nadležnimi muhami in sršeni. Ne poteguj sunkovito vajeti in ko se vzpenjam, ne uporabljaj biča. Ne brcaj me in ne pretepaj, ko ne razumem, kaj želiš; vedi se tako, da te bom razumel. Če se upiram, preglej, če so brzda v redu nastavljena, mogoče pa je kaj v kopitih, kar mi povzroča bolečine. Če se splašim, me ne pretepaj, raje pomisli, če nista za tako obnašanje krivi plašnici, ki mi ovirata pogled, ali pa ni nekaj v redu z mojimi očmi. Ne prisili me, da vlečem pretežak tovor za svojo moč in niti, da hitro hodim po spolzkih cestah. v Ko padem, imej potrpljenje in mi pomagaj, saj sem jaz napravil vse, karje v mojih očeh, da bi ostal na nogah; če se spotaknem, vedi, da jaz tega nisem kriv in ne dodajaj mojemu strahu, ker sem se izognil padcu, še bolečine in udarce, vse to poveča mojo prestrašenostin postanem živčen. Napravi vse, da me zaščitiš pred soncem. Ko je mraz, me pokrij z odejo, toda ne takrat, ko delam, ampak ko mirujem. In končno, moj dragi gospodar, ko se bom postaral in ti ne bom več koristil, ne dopusti, da bom bedno in žalostno končal pod rokami kakšnega suroveža, raje me pokončaj ti sam tako, da ne bom trpel in to ti bo poplačano. POEZIJA Dr. Marija Stanonik, Žirovka po rodu, zaposlena na Znanstvenoraziskovalnem centru slovenske akademije znanosti in umetnosti na Inštitutu za slovensko narodopisje, nam pošilja naslednjo hudomušno pesem neznanega avtorja, kije bila objavljena med drugo svetovno vojno in izvira iz naših krajev. TOLOVAJSKA »FASUNGA« Miting komisar pripravlja, da bolj slab bo, ugotavlja. Kruha ni že od nedelje, Rus ničesar ne pripelje; treba bo napravit bone, pa živil bo na vagone. Bosega nažene fanta, naj pokliče komandanta. Komandantu pravi: »Bratec, mahnimojo naZAVRATEC. Tam imajo dosti žita, vsa brigada ga bo sita. Tam je žganja in živine!» Komandant požira sline. Brž se za pohod odloči, urno k svoji tolpi skoči. V žepe bonov si natlači in prot' Sovri že korači. Zad vozovi ropotajo, ki naj plen domov peljajo. V Sovri kmetič žganje kuha. Komandant na usta suha hitro ga par meric cukne vsi za njim slade si luknje. Potlej vse pijane bratce ropat pelje naZAVRATCE. Že vZAVRATEC priti hoče, ko iz grma zaropoče. Komandant krvave buče, tolovaje v beg zasuče. Hkrati, čuj, po Sovri krike! Tam ropoče n a voznike. Baš so pili v Sovri žganje, ko seje usulo nanje. Joj, kako so konji tekli, ko voze so prazne vlekli. Tekli so vsi partizani, najbolj kajpak komandanti. Pa če danes prideš vŽiri, tam po tihem glas se širi, RDEČI KO MAN DANT V Žl REH ZADNJIVJURIŠ, PRVI V BEG. Mi gremo naprej, Leto I, Veharše, dne 1. novembra 1944, št. 51, str. ? Arhiv Slovenije, referat II, Tisk : Nasprotniki NOB, F: 14, ovoj 225. STRAH Strah meje, ko se zavem sebe - mene tudi. Strah meje življenja - mene tudi. Strah meje mnenja - mene tudi. Strah meje, če bom dobil - mene tudi. Strah meje, če bom zgubil - mene tudi. Strah meje,... - mene tudi. Veš, strah je kotvezelje (srobot) ob lepem drevesu v gozdu ali ob poti. Če ga pravočasno še prožnega odlomiš, ga lahko uporabiš za vezanje butare, brezovih metelj. Če ga spregledaš, raste, raste po svoje in lahko uniči mlado drevo; tudi gozd. Že uhojena pot ga povozi. Veronika Hatlak POMLAD Vsako pomlad lepo drevo požene liste v nebo. Velik cvet zagledal je svet. Vsako pomlad drevesa obrodijo svoj sad. ('Julijan) Prišla je pomlad, Ki bo obrodila sad. Pomladni cvet, ki krasi naš svet. Lepa roža, kijezalakotjoža. Razprlaje drevo, veje karv nebo. Nam Špela marela lepe pesmi pela. (Špela) Sočnaje trava, lačnaje krava. (Žan) Zunaj so rože, naobiskje prišel Jože, ki nas vsakič boža. Zunaj pa tudi pomlad v sadovnjaku sad že cveti veliko se sveti, da bo sad še bolje dozorel. (Niko) Zunaj je lepo, ko raste drevo. Zunaj je Špela, lepo bo pela. Zunaj je cvet, velik kot svet. Zunaj je Špela in še marela. (Lara) Spomladi cveto rože, kijih odtrga Jože. Pomladi cveti drevo, ko je nebo zelo lepo. HOKUS POKUS SOBUS Pomladi je vse spremenjeno v cvet, ko je zelo lep svet. (ČIRA ČARA SOBA) Žan Menegatti, 2.r. (Matej) Sem čarovnik Žan. Rad bi vam pokazal svojo sobo, ki ni navadna soba, ampak čarobna. Žoga po zraku leti, Janko pa zanjo hiti. (Boštjan) V sobi imam omaro, kije izčokolade. Posteljaje iz vej in sena. Stol je iz rožastega lesa. Levo od čokoladne omare je kletka, v kateri je podgana Mica. Nad kletko, v kateri je podgana Mica, je luč iz sladoleda. Pred posteljo je lonec, v katerem kuham copate. Tla so iz narezanega krompirja. Na pipi mi raste smreka. HOKUS POKUS SOBUS HOKUS POKUS SOBUS (ČIRA ČARA SOBA) (ČIRA ČARA SOBA) Julijan Gantar, 4.r. Špela Kogovšek, 4.r. Ko prideš v mojo sobo, v desnem kotu vidiš rože. Točno na sredini sobe imam posteljo, nad katero visi levv kletki. Postelja je narejena iz moke in vode. V levem kotu imam bazen. Po okenskih policah imam kletke, v katerih so kače in ptiči. Pod okenskimi policami imam omarico iz makaronov. Po tleh je posajena nežna, pol metra visoka trava. Pod posteljo imam vhod v kopalnico. V drugem kotu imam zaboj z gnojem leva, kač in ptičev. Po stropu raste trta, ki vsako leto obrodi. Vrata so iz papirja in na njih napis Soba hokus pokus. Za luč pa imam tri rdeče sveče. Ko stopiš iz sobe, splezaš po plezalni steni v kuhinjo, kije narejena iz blata. V pečici so tri kokoši, ki nesejo makarone. Iz pipe teče črno vino. Krušna peč, na kateri se grejem, je iz papirja in drv. To se pravi, daje moja soba res hokus pokus sobus. Sem Špela in živim v majhni Čira čara hišici. V tej hišici imam stranišče, sobo, kopalnico in kuhinjo. Soba je zelo razmetana in zato ni preveč primerna zame. Ko prideš skozi vrata, je na desni strani na zid naslonjena kletka, v kateri je riba. Na stropu imam svečo, ki visi na volni. Za vrati je postelja iz slame in trave. Za vzglavnik pa imam sneg. Na pisalni mizi, kije iz gnilih gob, pašo različne skale in posušene rože. Na nočni omarico so nasajene vrtnice in dišeče ciklame. Nad posteljo so police in na njih slastne torte. Okno je iz slame in lepih vej, na katere sem obesila jajca, ki jih vsakdan znese moja riba. V kopalnici imam banjo, ki je sestavljena iz papirnatih srčkov. V njej se skupaj s svojim levom kopam v ledeni vodi. Na pralnem stroju pasem naredila snežaka. Velikokrat grem lulat na stranišče, kije iz kartona. V kuhinji pa imam na buči lonec, v katerem kuham mamutove in dinozavrove kosti. Nad zlatim pomivalnikom imam pipo, iz katere tečejo zmlete nogavice. Jem pa kar na tleh. Zdaj pase moram odpraviti spat v stranišče. M f M A iASAA , ica 3 ČAROVNIŠKA TORTA Julijan Gantar, 4.r. Opisal vam bom čarovniško torto, kije res nekaj posebnega. Sedaj pa vam bom začel pisati čudežni recept. Najprej na pladenj razmažemo blato, ki gazačinimozmivko in peskom. Nato to popečemo na čarovniškem ognju. Tam pustimo okoli 15 sekund. Nato jo premažemo z mivko, zmešano z vodo, ki jo pomešamo z ledeno svečo. Potresemo jo lahko s čarovniškim praškom gnojem. Moje čarovniške torte ne pecite doma in je ne jejte! MLADI PASTIR Niko Gantar, 2.r. Zjutraj je pastirju Jožetu zvonila ura, da mora iti past živino v gore. Ko je šel na pot, je s seboj vzel pet ovc. V gorah pa je pri srticu Francitu vzel še tri krave in enega konja. Malo naprej od strica Francijaje potok, ki tiho Šumija. Pri potoku seje živina malo odžejala in tudi Jože seje malo odžejal. Ko je prišel na goro, je bila ura poldne. Dve uri je pustil živino pasti. Med tema dvema uramaje nekaj pojedel. Potem paje zelo počasi gnal živino nazaj domov. UGANKE Zan vam zastavlja uganke: Špela vam zastavlja naslednje: Okrogel je za dva, v blatu se valja. Pisane barve preko obzorja se pokaže po dežju. V kopalnici v kotu tiči in kadar kdo na njej sedi okoli strašno smrdi. Velikaje kot hrček, z njo hrani se muc, če premešaš črke šmi, lažje jo dobiš. Na steni visi in vsem govori, dase mudi. Podoben je harmoniki greješ se ob njem. Kaj je to? Z njim vozim se vsakdan všolo in še kam. Rešitve ugank: miš, radiator, mavrica V kotu visi, težko jo opaziš, a pajku poslastice lovi. V brlogu živi, brunda za tri in vsak se ga boji. Rešitve ugank: ura, medved, kolo, straniščna školjka, pajkova mreža, prašič Poskusite rešiti še Larine uganke: V kotu stoji, obleko drži. Majhnaje, sejo v ustih ima, a kdorje nima, zaspati ne zna. Majhnaje še, rada nasmehne se, da se v ličkih vdolbinice narede. Čejih ni, dolgčasje, če pa so, vse joka se. Rešitve: igrače, duda, obešalnik, moja sestrica Maša V sliki se nam predstavljajo naši najmlajši člani, ki že kar spretno vodijo svinčnik po papirju. l£b>CA H4Ur. 1005 Zgoraj: Prisrčna risba tate triletne Lenče Rijavec poudarja najpomembnejše - obraz. Risbici desno: Triletnajulija Rejc je prav uspešno v črte ujela oblike sadja. Veliko spretnost v kompoziciji in lovljenju ravnotežjaje prikazala v risbi svojih glavonožcev, ki sta obrnjena drug proti drugemu. Hana Rijavec, je narisala cerkev zodločnimi črtami in ni pozabila na posamezne podrobnosti, ki jih je opazila na stavbi (križi oken, detajli strehe). Hana ima pet let. Štiriletna Klarisa Rejc je z izredno potrpežljivostjo obdelala zanjo najpomembnejše detajle na risbi oseb - lase in gumbe. ŠPORT IN RAZVEDRILO S KOLESOM NA MRLIŠE Polona Gantar Saj ne vem, kako seje začelo. Vem pa, da mi je bilo kolo vedno pri srcu. Še preden smo začeli hoditi v šolo, smo se igrali »za policaje« in dirkali s kolesi (in opraskanimi koleni). Kotvidim, je ta igra med otroci v Spodnjem Zavratcu - in gotovo tudi drugod - tudi danes priljubljena, saj se dirka in tekmuje po cele dneve, gor in dol in kjer že pride... Ko jih takole gledam, si mislim, da so na boljšem, kot smo bili mi, saj imajo asfalt... Kasneje, ko smo začeli hoditi v šolo v Logatec, nam je vsem kolo prišlo zelo prav. Hoja do Loga - do žirovske ceste je trajala sicer okrog pol ure, če si šel s kolesom do Loma, pa je bila precej skrajšana. Seveda smo tekmovali, kdo bo prej tam. Jaz sem svoje kolo čisto pobarvala, daje bilo v stilu »rally-ja« in na njem je pisalo »relacija- Spodnji Zavratec-Lom« (in seveda še marsikaj drugega). Sčasoma je bilo vedno več avtomobilov, nekateri so ostajali čez teden v Ljubljani, zato je bila »razstava koles« na Lomu vedno krajša. Velikokrat je tam samevalo samo moje kolo. Zvečer, kosem izstopilazavtobusa na Logu, meje kdo »pobral« z avtom. Meni se ni dalo iti na Lomu ven in se peljati naprej s kolesom in tako je ostajalo kolo tam tudi čez noč. Seveda mu je bilo dolgčas in se je večkrat, ne vem, kako to, znašlo na vrhu hruške, ki je rasla v bližini. Kolesa, obrnjena okrog so se lepo vrtela v vetru... Potem sem morala dati za »rundo« v kavernah in kolo je prišlo nazaj na cesto. No, enkrat seje pa zgodilo, da ga tudi na hruški ni bilo. Očitno so tudi v naše kraje prišle nove »manire«: Nekdo mi gaje namreč ukradel... Od takrat naprej sem morala hoditi peš na Log. Velikokrat sem za povrh še zaspala in zamudila avtobus in tako štopala... K sreči se je ravno v tistem času vozil na delo tudi Jože Lazar (Z.25), kije velikokrat rešil situacijo in me peljal celo do Logatca. Meni paje bilo zmeraj bolj dolgčas po kolesu, zato sem si nekega dne le kupila novega. Potem sem si kupilaše avto, kersem si ga morala, saj so ukinili skoraj vse avtobuse... in naenkrat nisem več vedela, zakaj potrebujem kolo. Tako sem se začela voziti na Mrliše, in sicerzvečer, ko sem prišla domov. Kmalu sem ugotovila, daje to zelo dobro za linijo, človek potem dobro spi in ima več moči (ne manj) in zagonaza vsakdanje delo. Med potjo človek lahko razmišlja marsikaj, včasih pridejo nove ideje, za katere se mi zdi, dajih drugače ne bi bilo... Saj ne vem, če bi bilo pri vseh tako. Vendar, ko se zdaj skoraj vsakdan peljem z Mrliš nazaj domov, ko mi veter piha v obraz in so občutki zares »cool« (dobesedno), si mislim: «Kdorje iznašel bicikel, je moral biti pa res genij!« SKAVTI Tadeja Lapajne Sem Tadeja in prihajam iz Dol. Rada bi vam na kratko predstavila idrijske skavte. Zgodovina skavtov je zelo kratka, saj je bil prvi ustanovitelj skavtovlord Baden Povvel, ki je živel v 19. stoletju. Prvi slovenski skavt paje bil Peter Lovšin. No, idrijski skavti delujemo že 7 let. Vzadnjem letu smo si nadeli ime: STEG SONČNIH RUDNIKOV. Pri skavtih ni nikoli dolgčas, ved no je čas za zabavo in sprostitev. Seveda pa tudi brez molitve in nekaj znanja ne gre. Stegje razdeljen na 5 vej: VOLKI in VOLKULJE (skavti, stari od 1- 4 razreda), ČETA (od 5-8 razreda), NOVICIAT(2 letnik), KLAN (OD 17-21 let) in SKVO (voditelji posameznih vej). Čez leto imamo tedenska srečanja, pri katerih se spoznavamo in osvajamo skavtske vrline. Na koncu leta imajo novinci obljube, kjer dobijo rutko in kroj. Med počitnicami pa imamo tabor, ki ponavadi traja 10 dni. Drugače pa smo veseli vsakega novega člana, zato če koga zanima, naj se nam pridruži. Lep skavtski pozdrav - BP! RAZVEDRILO RAZVEDRILO Matej Kogovšek in Žan Menegatti vam zastavljata besedni izpolnjevanki. Rešitve vpisuj po vrsti. Pravilna rešitev Matejeve izpolnjevankeje ime sosednje države, geslo Žanove je zanimiv poklic. 1. Glavno mesto Slovenije. 2. Raste po zemlji. 3. Je voblakih in sije. 4. Sosednja država na i. 5. Živi v vodi. 6. Z njo se šiva. 7. Mesto na c. 8. Prva črka v abecedi. 1. Z njim se voziš. 2. Visi na steni. 3. Dobiš jo za rojstni dan. 4. Živi v vodi. 5. Vanjo spravljamo obleke. 6. Za dnem pride .... 7. Naša sosednja država na a. 8. Je lešnike in orehe. 9. Z njim telefoniraš. eltos d.o.o. idrija Izdelki domače obrti Vojko Česnik s.p. Osnovni pribor za klekljanje: - blazine (bule) vseh velikosti od 25-50 cm - košare (jerbasi) vseh velikosti - klekeljni (javorjevi, češnjevi) - ročni kolovrati za navijanje klekeljnov - mize za klekljanje - darila in spominki s čipko Obiščite ali pokličite našo delavnico in si izberite, kar potrebujete. Kje nas dobite? Idrija,Triglavska43, telefon: 05 37 22 636, faks: 37 22 637 e-mail: vojko.cesnik@siol.net, gsm: 041 508 988 KOLEKTOR O Kolektor d.o.o. Idrija, Slovenija Franci Kavčič LIVAR d.o.o. Dole 15 a, 5280 IDRIJA, telefon: 05 37 47 038 ULIVANJE ALUMINIJEVIH IN CINKOVIH ZLITIN Odkup hlodovine, razrez in prodaja rezanega lesa SIMON RUPNIK s.p. 5280 Idrija Telefon: 05 37 47 146, faks: 05 37 47 195 & BOŽIČ d.o.o inženiring PREDSTAVITEV - prostorsko in urbanistično planiranje - priprava in izdelava lokacijskih dokumentacij - pridobivanje soglasij - izdelava ureditvenih in zazidalnih načrtov - arhitekturno in gradbeno projektiranje - oblikovanje - notranja oprema - svetovanje STANOVANJSKO, POSLOVNO IN INDUSTRIJSKO PROJEKTIRANJE Ne smo ? Stara rudniška uprava Arkova 43, 5280 Idrija Telefon ? 05 37 22 5 33 E-mail: bozlc.lnzeniring@siol.net OBČINA IDRIJA B ZALOŽBA BOGATAJ ABC MERKUR d.o.o. Idrija telefon: 05 377 37 47,05 372 22 80 i AVTOKLEPARSTVO VULKANIZERSTVO AVTOVLEKA Rovte 21 a, 1373 Rovte telefon: 01 750 10 89,0609 63 98 77,041 63 98 77 KLI LOGATEC, d.d. www.kli.si telefon 080 12 44 NARTNIK Rovte 29,1373 ROVTE telefon: 01 750 12 06,041 540 124 IZDELOVANJE LAM PARKETA Jakob Menegatti s.p. Zavratec 29,1373 Rovte telefon: 01 750 11 02 , GSM: 031 333 632 PETROL NAGODE LUDVIK s.p. BENCINSKI SERVIS ROVTE telefon: 01 750 30 51 KOMBI VZDRŽEVANJE CEST-POTI PREVOZI S TRAKTORSKO 5-TONSKO PRIKOLICO MIRKO KOGOVŠEK s.p. Potok 5,1373 Rovte tel.: 01 75013 84,041 270069 Avtobusni prevozi s turističnim avtobusom do 35 oseb in servis kmetijskih strojev (motorne žage, kosilnice in traktorje). OBLAK FRANCI s.p. Hlevnivrh 11 e, 1373 ROVTE telefon in faks: 01 750 12 20, GSM: 041 64 27 28 “S. VAR” Slavko Kržišnik s.p. Medvedje Brdo 33 5275 Godovič telefon: 01 750 30 63 faks: 01 750 30 64 VARJENJE IN IZDELAVA: konstrukcij, boljerjev, cistern, balkonskih in stopniščnih °graj» garažnih vrat, snežnih plugov in rolb, gozdarske opreme za traktorje,... VRTNARIJA CVETLIČARNA ANJA JANEZ PEČKAJ s.p. Petkovec 5,1373 ROVTE Telefon: 01 750 13 09, GSM: 041 932 502 vaII