45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino Marija Wakounig Politika ministrskega predsednika Alfreda Windisch-Graetza na podlagi stenografskih zapisnikov državnega zbora I. Uvod: Rodbina Windisch-Graetz v drugi polovici 19. stoletja Rodbina Windisch-Graetz je imela v drugi po- lovici 19. stoletja posestva na Češkem, Moravskem, Ogrskem, v Nižji Avstriji in v današnji Sloveniji. Spadala je med najvišje plemiške družine, čeprav se po posesti in tudi ugledu ni mogla meriti n. pr. s Schwarzenbergi ali Liechtensteini. Alfred I., ki je kot feldmaršal za cesarja igral 1848 važno vlogo, ni svoje rodbine le uveljavil v zgodovinski literaturi, temveč je tudi pri svojih potomcih zapustil tako močan vtis, da pri še živečih Windisch-Graetzih ni o njem dovoljena niti najmanjša kritična beseda. V današnji Sloveniji je bila udomačena mlajša veja družine, ki izven avstrijskih dežel ni imela pravice, nositi naslova knez in je bila zaradi tega tudi iz- ključena iz nasledstva v rodbini. Oče te veje je bil Veriand, brat legendarnega Alfreda I. Med leti 1820 in 1850 je prodal svoja posestva na Morav- skem in v Nižji Avstriji in si za ta denar kupil no- va tam, od koder je izvirala družina od 11. stoletja naprej. Gospostva na spodnjem Štajerskem, kot Konjice z Oplotnico, Podčetrtek, Bizeljsko, Podsre- da, in na Kranjskem Bled, Bogenšperk, Slatna, Haasberg ali Planina, Logatec, Jama pri Postojni in Štegperk so obsegala nad 45.000 ha, po agrarni reformi pa približno 18.000 ha.^ Veriand je bil izrazito gospodarsko misleči mož in je to lastnost izvrstno povezal s svojo muzično nadarjenostjo. To lastnost je prenesel na svoje potomce na Kranj- skem in spodnjem Štajerskem, ki so se od starejše veje na Češkem razlikovali predvsem mentalno. Veriandov sin Emst (oče Otona, ki je poročil nad- vojvodinjo Elizabeto ali Erszi) na primer ni bil samo "žolnir" za cesarja in domovino, temveč je kot numizmatik in prazgodovinski raziskovalec obogatil duhovne vede.^ Iz redkih pisem vemo, da Schematismus der Herrschaften und Güter in Steier- mark, Brünn 1904 2. Auflage; Schemtismus des land- täflichen und Großgrund-Besitzes von Kärnten und Krain, Wien 1902; Hugo-Vinzenz Windisch-Graetz, Unsere Familiengeschichte, o.O. 1959, 148 - 150, 168, 188. Eduard Fiala, Collection Ernst Prinz zu Windisch- je bil hudomušen in poln humorja in tegob življenja v primerjavi s svojimi sorodniki na Češ- kem ni jemal preveč resno. Približno od leta 1850 do druge svetovne vojne se opira znanje o mlajši veji rodbine Windisch- Graetz zgolj na fragmente. Baje je med drugo sve- tovno vojno požar popolnoma uničil rodbinski ar- hiv na gradu HaasbergPlanina. Kar vemo, je da- nes ohranjeno v Mariboru.^ In to je malo, kajti iz fragmentarno ohranjenih gospodarskih virov in nekaterih privatnih pisem ni mogoče napisati niti gospodarske, niti družinske zgodovine o mlajši veji. Leta 1959 je napisal Hugo-Vincenz Windisch- Graetz za družino "Unsere Familiengeschichte", ki pa je slab plagiat, na katerega se ni moč opirati, ker celo znanstvena dejstva interpretira fantastično (zbrane anekdote). Potomci te veje so danes udo- mačeni v Italiji. Ukvarjajo se predvsem z gospo- darstvom. Rodbinski oziroma družabni deficit so deloma nadoknadili s porokami v visoke plemiške družine v Nemčiji (Fürstenberg) in deloma z moč- no prisotnostjo v italijanskih in nemških bulvamih časopisih. Medtem ko sta obe veji do približno štiridesetih let tega stoletja gojili medsebojno ko- municiranje, je to danes popolnoma ukinjeno. Bist- veni razlog je ljubosumnost. II. Alfred kot ministrski prezident Za zgodovinarja je kljub dobrim virom težko preveriti, zakaj je po padcu Taaffejeve vlade leta 1893 postal novi ministrski predsednik ravno Al- fred Windisch-Graetz. Od 1876 šef rodbine, je tri leta, pozneje kot 28-letnik pričel svojo politično ka- riero v državnem zboru. Politične izkušnje si je pridobival od osemdesetih let naprej predvsem kot podpredsednik oziroma predsednik gosposke zbornice - kjer je poročal o raznih materijah, in kot član avstro-ogrske delegacije. Lojalnost rodbine do cesarja ga je spodbujala, da se je z vso vnemo lotil Graetz, Prag 1895; Hannes Stekl, Marija Wakounig, Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert, Wien/KölnAVeimar 1992, 146. 3 Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz, 17. 83 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 političnega delovanja, kjer je prav kmalu zaslovel kot eden najbolj zavzetih, vendar ne inovativnih parlamentarcev. Izkazal se je kot vnet bojevnik proti nemško-liberalni buržoaziji. Njegova konci- liantna narava in njegov izraziti čut za harmonijo sta omogočila kompromisno politiko, vendar sta ravno ti dve lastnosti vsebovali tudi nevarnost, da postane žrtev različnih interesov in skupin."* Po padcu Taaffejeve vlade jeseni (novembra) leta 1893 se je na Dunaju pričelo prerivanje za nje- govega naslednika. Pri tem sta si lastila vodilno vlogo Kari Hohenwart, predsednik fevdalno-kon- servativnega kluba, in Emst Plener, voditelj libe- ralne zedinjene levice (nemški liberalci). Obadva sta favorizirala VVindisch-Graetza. Kmalu zatem pa je Hohenwart začel govoriti o šibkem zdravju kneza in z nominacijo češkega namestnika, grofa Franca Thuna, popestril in razburil politično jav- nost. To je zopet pozvalo poljski klub, da je pred- lagal Kazimierza Badenija.^ 2. novembra 1893 je cesar sprejel v Budimpešti vse tri omenjene in predlagane osebe. Po pogo- vorih je Franc Jožef pozval Alfreda Winisch-Gra- etza, da sestavi kolalicijsko vlado. Zdi se, da je bil Plener tisti, ki je to v ozadju omogočil. Kajti Plener, ki je z Windisch-Graetzom sedel pri čeških po- gajanjih, je vedel, da je knez korektnega, zanes- ljivega in lojalnega značaja, čeprav je v svojih spominih priznal, da je bil težaven in počasen mož, bojazljive in zadržane narave, kar ga je naredilo previdnega in nesigumega.^ Očividno se je Plener tako zavzel za Windisch-Graetza zato, ker se mu je zdel le ta preračunljiv in šibek, kar bi Plenerju omogočilo, da bi se uveljavil kot siva eminenca. Kot politični mentor je Alfredu stal ob strani njegov stric, princ Ludwig Windisch-Graetz. Oči- vidno ga je on, proti lastnemu prepričanju, opo- gumil, da je nasledil Eduarda Taaffeja, kajti nečak mu je čestokrat v pismih pisal: "Ob ich was Gescheites zu Wege bringe, ist eine andere Frage" in s tem razodel svojo nesigurnost.'' Najbrž je ^ Prim. Gerald Stourzh, Die Milgliedschaft auf Lebens- dauer im österreichischen Herrenhause,1861-1918, Mit- teilungen des Instituts für österreichische Geschichtst- forschung 73, 75; Eugen Mack, Alfred Fürst zu Windisch-Graetz 1851 - 1927, Wolfegg 1929, 4; Friedrich Prinz, Die biihmischen Länder von 1848-1914, in: Han- dbuch der Geschichte der böhmischen Länder 3, Stuttgart 1967/68, 3 - 238, tukaj 162; Stenographische Berichte des böhmischen Landtages, Sitzung 1883 August 6, 622. ^ Emst von Plener, Erinnerungen 3, Stuttgart 1921, 99 - 101. ° Plener Erinnerun en 3, 106, 112; Alois Czedik, Zur Geschichte der k.k. österreichischen Ministerien 1861 - 1916, 2, TeschenA^eipzigAVien 1917, If; Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz, 227. Pismo Alfreda Windisch-Graetza stricu Ludvigu Windisch-Graetzu, Tachau 1879 april 4, Stätni Archiv Mätovy (StAK), fond Windisch-Graetz (FWG), Rodinnyi Ludwig kot general, in ker je bil v politiki one- mogočen, upal, da bo preko nečaka v avstrijskem delu monarhije realiziral svoje politične ideje. Za Alfreda je izdelal politično strategijo s tremi alter- nativami: prvič naj bi si Alfred samostojno izbral ministre, kar je bilo v koaliciji pravzaprav uto- pično; drugič naj bi Alfred razvil daljnoročne poli- tične koncepte, s katerimi bi si postavil spomenik in tretjič naj bi Alfred pri navidezno važnih zakonih ne pozabil na javni red in varnost.^ Knez je zares upošteval nasvet strica, samo predlog, da bi si pridobil Badenija kot ministra, je opustil.^ Najbrž je vedel, da bi mu poljski graščak v vladi zmajal zastavljeni cilj, to je, postaviti si spomenik. Windisch-Graetzovo vlado so 11. novembra 1893 predstavili javnosti. Sestavljena je bila iz libe- ralne zedinjene levice, Hohenwartovega kluba in Poljakov.lO Konservativci, staročehi in deli polj- skega kluba so v tej "zaprašeni, od ljudstva od- tujeni koaliciji" videU samo prehodno vlado. Tudi cesar sam je hotel premostiti čas,^^ kajti v rokavu je imel talon poljskega "Bismarcka", Kazimierza Ba- denija.^^ Domače naloge nove vlade so bUe tako obširne, da je bilo že novembra 1893 jasno, da koalicijska vlada tega ne bo zmogla. Omenim naj samo osnutek deželne hrambe, proračun, soglasje k proglašanju izrednih razmer na Češkem, razen tega socialno politiko, sodstvo, izobraževanje, gos- podarstvo, posebno pa denarno reformo in izpe- ljavo reform neposrednih davkov ter spremembo volilnega reda.^"* Od vsega začetka je imela vlada hude težave, kajti med koalicijskimi partnerji (kdo bo imel naj- več vpliva na Windisch-Graetza) je takoj izbruhnil hud izpodrivalni boj, ki je otežil produktivno delovanje. Opozicija je to nesložnost začela izrab- ljati, posebno mladočehom je uspelo vladi doka- Archiv (RA), karton 510. Cit. pri Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz, 227. ° Pismo Ludwiga Windisch-Graetza nečaku Alfredu Windisch-Graetzu, Lemberg 1893 oktober 31, StAK, FWG, RA, karton 472. Cit. pri Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz, 229. " K Badeniju prim. Gerhard Dabringer, Marija Wakounig, "So liegen einmal die Verhältnisse in Osterreich, daß man nicht mit rechter Freude ans Werk geht." Ein Vergleich der Kabinette Fürst Alfred Windisch-Graetz und Graf Kazimierz Badeni (v tisku). '^^ Gospodarstvo in finance liberalci: Wurmbrand in Plener; sodstvo in poljedeljstvo konzervativci: Schön- born in Falkenhayn; pouk, Galicija in notranje Poljaki: Madeyski, Jaworski in Bacqehem. Richard Charmatz, Lebensbilder aus der öster- reichischen Geschichte, Wien 1947, 139. '2 Protokoll des Ministerrates 1893/18, Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien (HHStA Wien), Kabinettsarchiv, Direktionsakten/12. Prim. Dabringer, Wakounig, "So liegen einmal die Ver- hältnisse in Österreich, daß man nicht mit rechter Freude ans Werk geht." 14 Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz, 229-232. 84 45 12 KRONIKA časopis za slovenstvo krajevno zgodovino zati, da ji povsem manjka čut za narodnostna vprašanja in socialnopolitčni angažma. Ministre v parlamentu so tako zapletli v diskusije, da delo sploh ni šlo naprej, v javnosti pa se je ustvaril vtis, da Windisch-Graetzu primankuje avtoritete. Vzdušje pri debatah o veroizpovedi in izobra- ženaju je bilo tako napeto, da je vsa ostala prereča vprašanja porinilo v ozadje. Da ministrski pred- sednik sam ni imel čuta za potrebe prebivalstva se ni izkazalo samo pri njegovih visokoletečih govo- rih, temveč tudi pri zaščiti dela prebivalstva. Ko je na primer katoliški župnik Deckert v letu 1894 v svojih pridigah napadal dunajske Jude, je društvo za boj proti antisemitizmu (Verein zur Bekämp- fung des Antisemitismus) od Windisch-Graetza zahtevalo javno in jasno stališče. Razen mlatenja praznih obljub pa knez ni nič ukrenil. Čeprav je iz njegovih osebnih pisem mogoče razbrati njegovo nenaklonjenost do vseh, ki niso bilo katolild, po- sebno pa do ljudi, ki so bili židovske vere, je v tem primeru popolnoma klonil Plenerju, katerega orodjeje bil še jeseni 1894.^^ Tako ni čudno, da se tudi glede reforme vo- lilnega reda ni nič premaknilo. Windisch-Graetz je skušal ugoditi vsaki frakciji, kar pa je precej raz- kačilo cesarja, ki se je v svojem prestolnem govoru zavzel za to reformo.^^ Odborniki se niso mogli zediniti zaradi petega volilnega razreda, sploh so se konzervativci branili politične participacije obrtnikov in delavcev. Potem, ko so šli delavci na cesto,^^ je Franc Jožef jeseni 1894 poklical Windisch-Graetza k sebi, ta pa je za tako delovanje vlade imel samo izgovore. Zdi se, da je hotel predložiti izpeljano reformo, kar pa ni bilo mogoče, ker so ministri iz različnih političnih taborov zasledovali nasprotujoče si cilje. Šele, ko so v začetku marca 1895 demonstrirali delavci pod okni njegovega službenega stanovanja, kjer je plesala izbrana dunjaska družba, se je Windisch- Graetz odločil, da predloži državnemu zboru vsaj kompromisni predlog. Ko je nastopil pred parlamentom, se je izkazalo, da je nudu poslancem samo minimalni konsenz brez posebnih vsebinskih kakovosti. Klonil je cesti, katero je mrzil, ker je bila zanj sinonim za delavsko gibanje.^^ Čeprav je koalicija pri reformi volilnega reda podlegla, je šele celjsko gimnazijsko vprašanje zru- šilo to nesrečno vlado. 15 Plener, Erinnerungen 3, 118, 130, 171; Erich Graf Kiel- mansegg, Kaiserhaus, Slaalsmänner und Politiker, Wien 1966 252. 1° Kielmansegg, Kaiserhaus, 250; Slekl, Wakounig, Win- disch-Graetz, 229. ' Czedik, Ministerien 2, 3; Kielmansegg, Kaiserhaus, 251; Plener; Erinnerungen 3, 186. Peter Schöffer, Der Wahlrechtskampf der öster- reichischen Sozialdemokratie 1888/89 - 1897, Wiesbaden 1986, 439 - 441, 466 - 468, 481f. III. Celjsko gimnazijsko vprašanje na podlagi stenografskih zapisrükov Objektivno je treba priznati, da je Windisch- Graetzova vlada naletela na zelo neugodno raz- poreditev političnih sil. Poraz volilne reforme in odstop zunanjega ministra Gustava Kälnokya so koalicijsko vlado pripeljali v neizhodno situacijo.!^ Spodtaknila se je ob navidezno nevažnem vpra- šanju, namreč vpeljavi paralelnih razredov na celjski gimnaziji,2'J kjer je z izjemo dveh let od 1851 naprej prevladovalo število slovensko govo- rečih dijakov .^1 Slovenski poslanci Hohenvvartovega kluba so podprli vlado Windisch-Graetza samo pod pogo- jem, da le-ta uresniči že od Taaffejeve vlade ob- ljubljeno vpeljavo dvojezičnih razredov na celjski gimnaziji. Ze ob koncu novembra 1893 se je vlada obvezala poslancu Mihaelu Vošnjaku, da bo upo- števala to obljubo pri proračunu za leto 1895. Ko so bila v marcu 1894 v proračunskem odboru po- gajanja za pouk, je uspelo Slovencem doseči pri- stanek, da bo vpeljava slovenske nižje gimnazije že v šolskem letu 1895/96, ne da bi se pri tem vlada za ta rok definitivno izrekla. Potem ko je poslanec France Šuklje z argumentom, da je na celjski gimnaziji 210 slovenskih proti 123 nem- škogovorečim dijakom, še opomnil na obljubo Taaffejeve vlade, se je razplamtela živahna dis- kusija, ki pa s strani nemškonadonalcev ni obetala nič dobrega, kajti češki Nemec, Emst Bareuther je napadal vlado in ji očital, da proti lastnim zago- tovilom obravnava v prvi vrsti narodnostna in po- litična vprašanja. Kljub stvarnim razlogom so se začeli upirati tudi nemški liberalci, kar je sprva Plenerja samega zelo začudilo. V poletju leta 1894 so se nasprotja zaostrila. Minister za pouk, Stanislat Madeyski, je za izpeljavo te obljube pridobil celo cesarja, ki sicer ni bü zelo navdušen, da se na celjski gimnaziji vpeljejo paralelni razredi. Vendar si je, ko je Madeyski avgusta 1894 predlagal finančni prora- čun, premislil tudi Plener in skupno z grofom Gundackerjem Wurmbrandom zavzel odklonilno 1^ H Kälnokyju in k aferi Agliardi prim. Walter Rauscher, Zwischen Berlin und St. Petersburg. Die österreichisch- ungarische Außenpolitik unter Gustav Graf Kälnoky, Wien/KölnAVeimar 1993, 208-214. ^'^ Nadalje primerjaj Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordenten des öster- reichischen Reichsrates, XI. Session, knj. 10 - 17, 1893 - 1895. Izčrpno Berthold Sutter, Die Badenischen Sprachen- verordnungen von 1867, ihre Genesis und ihre Aus- wirkungen vornehmlich auf die innerösterreichischen Alpenländer 1, Graz/Köln 1960, 107-109; Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich 7 (osem knjig), Wien 1902 - 1914, 512 - 514; Plener, Erinnerungen 3, 146 - 150, 242f. 85 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 stališče. Da ne bi prišla med mlinske kamne stran- karskih zahtev in lojalnosti do vlade sta mobili- zirala za nadaljna pogajanja vplivne nemško-na- cionalce, ki naj bi se namesto njiju pogajali na Štajerskem. Zato sta štajerskemu odborniku Karlu Stürgkhu obljubila naslov ministrskega svetnika in nemškemu poslancu Richardu Foreggerju priklju- čitev obrobnih občin na celjsko. Obe kupčiji je zavrnil sam cesar. Ker se po tej poti ni dalo nič doseči, so nemški liberalci celjski problem s hujskanjem povzdignili na prestižno raven. Njihov vpliv na[ bi se meril s celjskim gimnazijskim vprašanjem. Se oktobra so se nemški liberalci odločili, da bodo glasovali proti Celju, nakar je predlagala vlada slovenskim odbor- nikom gimnazijo v Žalen (tam bi bila samo slo- venska gimnazija, ne dvojezična oziroma v spodnji stopnji dvojezična, v višji pa nemška). V decembru so zaradi tega Slovenci zavrnili finančni proračun za leto 1895, ker ni vseboval obljube vlade. V dru- gi polovici februarja 1895 so Slovenci s poudarkom ponovili svojo zahtevo. Windisch-Graetzu so bile roke zavezane. Hohenwart mu je grozil, da bo takoj izstopil iz koalicije, če ne bo uresničil slovenske zahteve. Po drugi strani mu pa ni ostalo prikrito, da so nemškonacionalci hudo pritiskali na nemške liberalce, posebno še na Plenerja. Še pred vigredno sejo leta 1895 je povabil Windisch-Graetz k sebi na slavnostno večerjo, kjer je hotel rešiti celjski problem, vodilne zastopnike vseh strank. Štajerska koriservativca Alois Liechtenstein in prelat Alois Karion sta skušala vplivati pomirjujoče, kar pa jima ni uspelo, ker Madeyski pri večerji ni odprl ust, čeprav so ga Slovenci spraševali, kako naj bi se ureclila celjska gimnazija. Zaradi nadaljnjih pogajanj se je debata v parlamentu zavlekla do 11. junija 1895, ne da bi se pristojni zedinili, tako da so pogovore ukinili. V zasedanju ministrskega sveta 14. junija je Plener grozil z izstopom iz koalicijske vlade, če bo odobrena proračunska postavka Celje. Nemški liberalci so namreč zaradi Celja zašli v hudo notranjo krizo in Plener je skušal z grožnjo očividno rešiti lastno kožo. Da bi rešil koalicijsko vlado, se je začel Windisch-Graetz ponovno po- gajati s Hohenwartom in ga tudi pridobil za to, da se ustanovi gimnazija v bližnjih Brežicah. Ker si nemški liberalci zaradi novega kraja niso bili edini, je dva dni pozneje vprašal Windisch-Graetz Plenerja in Wurmbranda, če hočeta zapustiti vlado. Potem, ko sta odgovorila, da mora cela vlada od- stopiti, je skušal ministrski predsednik pomiriti tako konservativce kot liberalce in predlagal, da se na tihoma vpeljejo slovenski paralelni razredi v Celju brez proračunskega odloka. To vprašanje je hotel povezati z drugim perečim vprašanjem, namreč s ponovnimi pogajanji o volilni reformi. Plener mu je odgovoril, da bi izzvala vpeljava paralelnih razredov v Celju hud odpor Nemcev in da je zaradi tega vlada predlagala slovensko gimnazijo na drugem kraju. Ker pa so se Nemci uprli tudi temu predlogu in je vzdušje napeto, morajo zavzeti liberalci od svojih volilcev jasno stališče. Izjavil je, da nemški liberalci, ne le zaradi Celja, ne vidijo več nobene možnosti plodnega so- delovanja in da bodo po odobritvi paralelnih raz- redov na celjski gimnaziji zapustili koalicijo. Ple- nerjevim izjavam se je priključil Olivier Baquehem in krivil posebno konservativce. Julius Falkenhayn pa jih je branil in dolžil liberalne časopise. Ma- deyskiju je uspelo, da so se ministii po med- sebojnem obtoževanju zopet ukvarjali s causo primo. Da se bi naslednja vlada znova spopadla s tem vprašanjem, je predlagal odobritev celjske gimnazije, potem pa odstop vlade. Temu se je uprl Wurmbrand. Plener pa se je izrekel za demisijo še pred formalnim izstopom liberalcev koalicije. Po- tem ko je izjavil Jaworski Appolinar, da mora biti demisija utemeljena, se je večina izrekla za ta po- stopek. 18. junija je bila predčasno zaključena ple- narna seja poslanske zbornice, ker je bila nato seja proračunskega odbora. Po odobritvi paralelnih raz- redov na celjski gimnaziji z devetnajst proti pet- najst glasov so nemški liberalci zapustili koalicijsko vlado. Dan pozneje je bilo zadnje ministrsko za- sedanje vlade, nato je Alfred Windisch-Graetz iz- ročil cesarju pismeno svoj odstop.^^ Rodbina sama je kot zmeraj tudi tokrat poka- zala družinsko solidarnost. Še preden so nemški liberalci zapustili vlado, je izdelal stric Ludwig za Alfreda neke vrste obrambno strategijo, ki naj bi preprečila izgubo avtoritete in prestiža. Ludwigovi argumenti glede volilne reforme se niso ujemali z resnico, ker je krivil izključno nemške liberalce. Sklepal pa je pravilno, da so nepomembno stvar, to je celjsko gimnazijo, neupravičeno napihnili za življensko vprašanje nemštva.^^ Politično dejavnost Windisch-Graetza je težko objektivno oceniti, ker ji manjka rdeča nit. Med- tem ko je kot podpredsednik in pozneje kot pred- sednik gosposke zbornice in kot član avstro-ogrske komisije objektivno in odprto agitiral, je kot mini- strski predsednik koalicijske vlade izživel skorajda vse napake, ki jih je imel kot mladenič. Od strica Ludwiga vemo, da je v svoji pedantnosti tako trmoglavil pri malenkostih, da je ob tem popol- noma izgubil čut za celoto oziroma za pomemb- nost stvari. Stric ga je novembra leta 1893 svaril. 22 StAK, FWG, RA, karton 646. 2^ Ludwig Windisch-Graetz nečaku Alfredu Windisch- Graetzu, Wien 1895 Juni 14, StAK, FWG, RA, karton 472. 86 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino da ne bi dražil Franca Jožefa s svojo pedantnostjo a prav to se je zgodilo. Razen tega se je Alfred pri važnih političnih odločitvah zanesel raje na svojo vero in svetega Tomaža kot pa na razum.^ V dru- žini ni primanjkovalo glasov, ki so se zgražali nad tem, da se je rodbina v temeljnih vprašanjih mo- rala podrediti vlogi rodbine za cesarja in za dr- žavo. Njegov izrek "Wie Euer Majestät befehlen!" je imel veljavo za vse Windisch-Graetze in je pre- sedal vsem, tudi cesarju. Kot knez v Tachovi na Češkem je bil vajen reprezentirati. Čeprav je bila rodbina zaradi loterije feldmaršala od sredine šestdesetih let naprej v hudi denarni stiski, se Windisch-Graetz ni bil pripravljen sprijazniti s tem. Avstrijsko plemstvo si je tam posebno v zimski sezoni podajalo kljuko, kar je še bolj zaostrilo finančne probleme rodbine. Kot ministrski predsednik se je posvetil najprej po- polni prenovi službenega stanovanja v Herren- gasse na Dunaju. Adaptacija se je tako zavlekla, da je v njem do svojega odstopa preživel le nekaj družabnih večerov. Nekateri, kot Kielmansegg, so ocenili Alfredovo vladanje kot prezidiranje, ne pa kot vladanje.^5 Priznati pa je treba, da Windisch-Graetz ni imel težav z javno dvo- oziroma večjezičnostjo. V čeških pogajanjih se je posluževal Lz taktičnih raz- logov češčine. Do razpada monarhije ni le dopi- soval v tem jeziku, temveč je bil zagovornik dvo- jezičnosti. S tem hočem samo reči, da za Windisch- Graetza paralelni razredi na celjski gimnaziji niso bili problem, temveč odnos nemških liberalcev do drugomislečih. Celjsko gimnazijsko vprašanje pa je bilo samo pretveza za odstop Windisch-Graetzove koalicijske vlade, kajti prej ali slej bi se njegova vlada zrušila tudi brez "Celja". ZUSAMMENFASSUNG Die Politik des Ministerpräsidenten Alfred Windischgrätz im Spiegel der stenographischen Protokolle des Reichsrats Die Familie Windischgrätz hatte in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts Besitzungen in Böh- men, Mähren, Ungarn, Niederösterreich, aber auch im heutigen Slowenien. In Slowenien war der jüngere Zweig der Familie Windischgrätz behei- matet. Dieser Zweig hatte Besitzungen in der Steiermark und in Krain, die mehr als 45.000 ha, nach der Agrarreform 18.000 ha umfaßten. Nach dem Fall der Regierung Taaffe im Jahre 1893 begann unter den Politikern in Wien der Kampf um Taaffes Nachfolge. Von drei Kandi- daten entschied sich der Kaiser für Alfred Win- dischgrätz. Auf die politische Tätigkeit des letz- teren versuchte seine Umgebung Einfluß zu neh- men, vor allem sein Onkel Ludwig, der auf diese Weise einen Ersatz für seine mißglückte militärische Karriere zu finden versuchte. Alfred Windischgrätz war dem Herrscher ge- genüber loyal, ein eifriger Kämpfer gegen die liberale Bourgeoisie, hatte jedoch keine durch- greifenden politischen Ideen und entbehrte der notwendigen politischen Flexibilität. Die Koalitions- regierung, an dessen Spitze er stand, betrachteten geschicktere Politiker als eine Übergangsregierung, mit der der Kaiser Zeit zu gewinnen versuche. Die Koalition war nicht imstande, auf alle Heraus- forderungen der Zeit zu antworten. Der Sturm, der durch die Frage der slowenischen Parallelklassen am Celjer Gymnasium ausgelöst wurde, brachte diese Regierung zu Fall. "Ich habe heute morgen bei St. Thomas meine Andacht verrichtet und ich hoffe daß Gott mir helfen wird in der Erfüllung meiner Pflicht und meiner Aufgaben. Cit. pri Alfred Johann Resseguier, Fürst Alfred zu Windischgraelz, Freiherr zu Waldstein und im Tal, in: Jahrbuch der Vereinigung katholischer Edelleute in Österreich, Innsbruck/Wien/München 1929, 57 - 69, tu- „ kaj 67. Kielmansegg, Kaiserhaus, 252. 87