oli» GLASILO AVTONOMNE TRŽAŠKE FEDERACIJE K.P.J. Obnovljena izdaja ■ Leto X111. - štev. 15 (567) TRST - 8. DECEMBRA 1961 Posamezna številka 30 lir pokument Tajništva KPI XXII. kongresu KP SZ JOŠfc aštv pož cdii ini Objavljamo besedilo dokumenta o XXII. kongresu KP SZ, ki ga je po pooblastilu Vodstva odobrilo Tajništvo KPI. Sklepi XXH. kongresa Ko-•Ustične partije Sovjetske 'eze in teoretično-politični rob!emi, o katerih se je raz-avljalo na tem kongresi!, sprožili široko in živahno' skusijo v partijskih orga-Zacijah in v demokratič-:m gibanju. Ta diskusija je dokaz va-IQsti sklepov kongresa, ve-^ega zanimanja tovarišev, ldai elosti,ki jo je partija do-L'\nžf®la, vo*ie’ da se ideološko ;} politično učvrsti ter še na-"^jflje napreduje. jva » Tematika te diskusije so :ahti’ttieJjni cilji: pfil) nujnost, da se v celoti aj jitiamc in objasni ljudskim IciiiC božicam pomen in veliči-tn vi ^ sklepov XXII. kongresa, TocV^ije napade razrednih na-li, d kotnikov in revizionistič-rCk struj, premaga sektaški ti K ipor, poveže pričakovanja a fl' 'vnega mnenja in širokih astlj^tnokratičnih množic s proemi komunističnega giba-izjUa in s politiko naše parve P' ie ; agaji 2) izsleditev novih proble-eti 11 ov, ki se postavljajo pred rinil*1 Savsko in demokratično i W kionalno in mednarodno i P0* banje; Bol!l 2) ustvaritev novega zale-e d0 1 v ideološki in politični e-:anci iboracjji( razvoju enotne -lotfl jiciative partije, povečanje ^'lenega vpliva, politične in v %r8anizacijske utrditve ter ^JNve. ^ahte diskusija se mora vršiti v ^.jj^hu najširše samokritike. p Rajati mora iz velikih do-' Job sov partije. Izslediti mo-ol* tudi napake, pomanjkljivi Pokazati ).|S|1 stanje organizacije v zve-' ni it'!s kampanjo za včlanjeva-,(lritet h in rekrutacijo, bo povzel la P1^ K zaključke sedanje di-'tesije, v kolikor se bodo Jttašali na cilje sedanjega Ivanja. I. a dnlU SK3 b nca L 44^ | XXII. kongres KP SZ '~iU • * je bil posebno važen e*tvsem zato, ker je odo- bril program prehoda k izgradnji komunistične družbe. ‘ Sovjetski narodi so pod vodstvom Komunistične partije, kljub velikim težavam in bojem proti močnim sovražnikom, zgradili novo, socialistično družbo. Odprli so pot izgradnje sistema socialističnih držav, ki je spremenil ustroj sveta in dal močan impulz osvobodilnim gibanjem zatiranih narodov. Danes si sovjetski narodi, na temelju svojih pridobitev in doseženih uspehov, postavljajo nalogo, da v prihodnjih dvajsetih letih zgradijo tehnične in materialne osnove komunistične družbe. V tej družbi bodo vsi ljudje svobodni in enaki. Vsakdo bo delal po svojih sposobnostih in prejemal to kar potrebuje za življenje. Je to zares velika naloga, saj gre za izgradnjo enakopravne družbe, ki bi imela visoko življenjsko raven, kakršna je komunistična družba. Za dosego tega cilja je po. treben predvsem neprestan postopni razvoj vseh proizvajalnih sil. Zato bo v prihodnjih dvajsetih letih sovjetska industrijska proizvodnja šestkrat večja od današnje, ki je za proizvodnjo Združenih držav Amerike največja na svetu. Kmetij stvo bo premostilo vse težave in zakasnitve ter zagotovilo proizvodnjo, ki bo tri in pol krat večja od današnje. Ta program bo uresničen že v sedanji fazi socialistične ekonomije v ZSSR. In uresničen bo v celoti in na povsem nov način, znižanjem cen in povišanjem proizvajalnosti, izkoriščanjem virov tehnike, znanosti, iznajdljivosti in ustvarjalne sposobnosti delavskih množic. Vzporedno s tem napredkom se bo že v prvih desetih letih delovni čas znižal na šest ur dnevno, v drugem desetletju pa se bo ta še nadalje znižal. Program predvideva, da se bodo že v prvem desetletju povečale količine blaga in služnosti predvsem pa zgraditev stanovanj, ki jih kljub pospešeni gradnji v zadnjih letih, še vedno primanjkuje. Plače se bodo naglo povišale tako, da bodo čez dvajset let stvarni dohodki delavcev dosegli raven, ki bo tri in pol krat višja od sedanje. Socialne služnosti .zdravni-ško-sanitamo skrbstvo, oskrba otrok v otroških ustanovah, brezplačne občinske služnosti itd.) to je tisti del narodnega dohodka, ki se deli članom družbe, ne glede na ga dela, na osnovi njihovih potreb, bodo postopoma povečane. Za dosego dejanske enakopravnosti žena bodo sprejeti novi ukrepi za olajšanje njihovega dela, izboljšanje organizacije družinskega življenja, vzgoje detin-stva in mladine. Ti in drugi cilji nedvomno predstavljajo veliko, zapleteno in težko uresničljivo nalogo. Uresničitev te naloge e ne le odvisna od ohranitve miru, marveč zahteva primeren, nov in izviren razvoj politične in teoretične e-laboracije, povečapje ustvarjalne iznajdljivosti vse partije in delavskih množic, razširitev socialistične demokra. cije, velike spremembe v na-dustrojih, nov idejni zalet in izredno revolucionarno intenzivnost. KP SZ in sovjetski narodi so v prvih šestdesetih letih sedanjega stoletja dokazali, da znajo uresničiti programe, ki so si jih postavili. Zlasti napredek, ki je bil dosežen v zadnjih letih na področju gospodarstva, popravljanja napak, obnavljanja organizacije proizvodnje, na- Proslava Oktobrske revolucije na Rdečem trgu v Moskvi nor.tOK KfACIM« IUOtH*Ak 7 H OS (, P Ji. 19 61 »OAA (Nadaljevanje na 2. strani) Sovjetski narodi želijo mir. Mir želi tudi sovjetska vlada. Le v miru bo Sovjetska zveza lahko uresničila velikanski načrt, ki je bil odobren na XXH. kongresu KH, to je program prehoda od socialistične v komunistično družbo. (Na sliki : pogled na veličastno manifestacijo na Rdečem trgu v Moskvi. Enotnost sindikalnih organizacij se ustvarja z bordo delavskih množic Govor tov. Novelle na kongresu Svetovne sindikalne zveze v Moskvi V Moskvi se vrši 5. kongres Svetovne sindikalne zveze. Na kongresu je zbranih okrog 4000 delegatov in opazovalcev iz 80 držav. Navzoči so tudi jugoslovanski sindikati in sicer kot opazovalci. Kongres je otvoril glavni tajnik SSZ tov. Novella. V njem je obravnaval probleme sindikalne borbe, pozdravil boje alžirskega, kongo-škega, angolskega in kubanskega ljudstva proti kolonializmu ter opozoril na napadalnost zahodnonemškega militarizma. V sredo je imel tov. Novella daljši govor na kongresu. V njem je obravnaval številna vprašanja, ki se tičejo sindikalnih organizacij in delavskih bojev v svetu. Govoril je v svojstvu generalnega tajnika CGIL. Med drugim je tov. Novella poudaril, cìa je velika stavka, ki jo je razglasila uresničitev odkritega fašističnega načrta in poskusov nekaterih skupin italijanske buržoazije, da bi izvedle državni udar. To je bil vsekakor velik uspeh. Vendar pa se ne moremo zadovoljevati z njim, kajti pred delavskim gibanjem v Italiji stoje nove naloge. Potrebno je, da se delavski razred v Italiji še bolje organizira in združi. Samokritika in kritika delavcev je življenjsko važno sredstvo za izvajanje bodočih nalog. Pred CGIL stoji vrsto nalog. Te so zlasti zelo občutne v južnih pokrajinah Italije. Odpraviti je treba popustlji- _______ . ^ _____ vost tudi napram novemu j zelo nujna. Delavski razred žav pri poizkusih, da bi si priboril privilegije v deželah, ki so se pred^ kratkim otresle kolonialistične naod-blasti. Sindikati so dolžni, da se proti tem poizkusom odločno borijo. To nalogo je treba postaviti v mednarodni okvir. Teren za sindikalni borbo in za akcijsko enotnost v deželah, ki so se šele pred nedavnim otresle kolonialističnih okov, ni samo v siromaštvu temveč in predvsem v odporu zavesti delavstva proti novim in najbolj rafiniranim sistemom izkoriščanja in podrejanja kakor tudi v naraščajočih zahtevah delavstva za izboljšanje njihove življenjske ravni. Ločenost na sindikalnem področju je zelo škodljiva tudi v borbi za mir, ki je zlasti v kapitalistični Evropi količino in kakovost njihove- CGIL julija 1960, preprečila kolonializmu. Potrebna je večja povezanost akcij in ciljev CGIL z akcijami in cilji narodov, ki se borijo za politično in gospodarsko osvoboditev. Italijanski kapitalizem sodeluje s kapitalizmom drugih dr- v Italiji je v tej borbi dosegel lepe rezultate, toda ni storil še dovolj. V nadaljevanju svojega go-vora je tov. Novella obravnaval probleme Svetovne sindikalne zveze. Med drugim je poudaril : Politika^ Svetovne sindikalne zveze za enotnost, mora biti bolj dosledna in bolj pogumna. Treba je storiti mnogo več za to, da bodo milijoni delavcev, ki sledijo tako imenovanim «svobodnim sindikatom» hodili po poti, ki je drugačna od one, ki jo kažejo voditelji omenjenih sindikatov, saj gre za konkretne cilje in pobude, ki zanimajo tudi te množice delavcev Prav zato pa ni primeren načrt akcijskega programa, ki bi bil enak za vse dežele. Danes je na svetu mnogo naprednih in revolucionarnih sindikalnih organizacij, avtonomnih ali pa včlanjenih v takoimenovane «svobodne sindikate», ki akcijam na taki osnovi ne morejo slediti. Zahtevati, da bi prišlo do akcijske enotnosti z organizacijami, ki niso včlanjene v Svetovno sindikalno zvezo na tej podlagi niso stvarne. Razvoj politike dosledne akcijske enotnosti zahteva drugačne prijeme. Nadaljevanje na 5. strani) Dokument Tajništva K P (Nadaljevanje s 1. strani) j predek v načinih dela in vo- I denja, predstavljajo izhodišče za rešitev obsežnega pro. ! grama. Z odobritvijo tega programa, ki uvaja nov vsebinski | činitelj tudi v primerjavi z XX. kongresom, se povezuje cilj komunistične družbe s sedanjimi pogoji s sedanjim delom in sedanjimi boji prek številnih objektivnih delnih in vmesnih ciljev. Na ta način se ideali družbe, v kateri se postopoma od pravi j a jo razlike in nasprot-slva med razredi in narodi, med mesti in podeželjem, med fizičnim in intelektualnim delom, med socialnimi pogoji mož in žena, ko se vojna lahko za vselej izloči iz življenja človeštva in ko postopoma odpada država kot vsiljena oblast, začenjajo konkretizirati in izhajati iz kraljestva utopije, trde preiskušnje, znanstvenega predvidevanja in se praktično začenjajo uresničevati. O S tem programom sta ' tesno zdrtiženi politika miru in borba za mir, ki imata v sedanjih pogojih skupen cilj t.j. preprečitev nove vojne, ki bi prav gotovo uničila človeško civilizacijo. Politika miru in borba za mir hočeta preprečiti izbruh vojne in to na edini način, ki je ddnes mogoč, to je z uresničenjem velike spremembe sedanjega mednarodnega reda in z uveljavitvijo režima mirnega sožitja. Režim mirnega sožitja mora temeljiti nà načelih recipročnega spoštovanja in sodelóvanja, ne-vmešavanja v notranje zadeve drugih držav, priznanja in spoštovanja suverenosti, neodvisnosti in ozemeljske celovitosti držav, ter reševanja mednarodnih sporov brez vojnih posegov. Korenita sredstva za zagotovitev trajnega miru so popolna in splošna razorožitev pod stro-jgim mednarodnim nadzorstvom, predvsem pa prepoved in uničenje vsega atom skega orožja. XXII. kongres je potrdil in še bolj preciziral temeljne tčpretične teze, ki so bile formulirane na XX. kongresu, po katerih je poglavitni problem sedanjega časa problem miru in problem vojne in da vojna danes ni več neizogibna. Imperializrr-, ki je po švoji naravi napadalen, grozi človeštvu s ter monuklearno vojno. Toda imperializem danes ni več dominantna sila na svetu, zato ne more več poč; n j ati kar hoče. Toda v borbi proti imperializmu so potrebni Skupni napori močnega socialističnega tabora, miroljubnih ne socialističnih držav, mednarodnega delavskega razreda in vseh tistih, ki se bijejo za stvar miru. Skupni napori lahko preprečijo novo svetovno vojno. Naraščajoča superiornost sil socializma nad silami imperializma, sil miru nad silami vojne, ustvarja položaj, v katerem obstaja stvarna možnost, da bo še pred popolno zmago socializma na svetu in kljub obstoju kapitalizma na enem delu sve- ta, prišlo do izključitve vojne iz življenja družbe. Zrna- | ga socializma na vsem svetu 1 pa bo dokončno odstranila vzroke vsake vojne. Odpra- j viti vojno in za vselej ohraniti mir v svc?tu je zgodovin- j sko poslanstvo komunizma. ! XXII. kongres je ponovno potrdil, da je koeksistenca j osnova za minio kompetici-1 jo med socializmom in kapitalizmom v svetovnem merilu. Ta kongres je ponovno potrdil da koeksistenca u-stvatja ugodnejše pogoje za razvoj ekonomske in politične izgradnje socialističnih dežel, za boje delavskega razreda v kapitalističnih deželah, za osvobodilno borbo narodov kolonialnih in odvisnih dežel. Borba za mir in za režim mirne koeksistence in kompeticije omogoča diferenciacije buržoa-zije in imperialističnega kroga; omogoča izoliranje in premaganje sil oltrancistič-ne vojne, ki so najbolj reakcionarne in agresivne sile. XXII. kongres je dal tudi takojšen politični doprinos za mednarodno pomiritev s tem, da je formuliral točne predloge, ki dajejo zapadnim velesilam možnost, da pristopijo k pravičnemu reševanju zelo resnih in nujnih problemov, kot je n.pr. nemški problem, iti ki so vzrok sedanje nevarne mednarodne napetosti. Spričo zaostravanja nerešljivih, organičnih protislovij kapitalizma in imperiali-. zrna, ki sta nesposobna, da poti, ki odgovarja nacionalnim pogojem, v njih je dobila impulz za popravo napak, za poglobitev in boljšo izdelavo svoje politike, z uvedbo potrebnega delovanja za obnovo in utrditev. V vseh teh letih si je KPI stalno prizadevala, da bi dala aktiven doprinos tudi v mednarodnih Odnosih med komunističnimi partijami. Podpirala je uveljavljanje zgodovinskih sklepov XX. kongresa danes pa izraža vso svojo solidarnost s sklepi XXII. kongresa, ki potrjujejo in razvijajo vse ! cialistični ekonomiji in o- lizma v feni sami deželi, ker blasti sovjetov, po driigi so bile poražene revolucije strani pa so zgrešene meto- alj poskusi revolucij v Sred-de omogočale, da je vodstvo njezahodni Evropi itd, ravnalo na avtoritaren in' Vrsta zahtev, ki so nastale izsiljiven način, kar se je ; \z ostrine razredne borbe v manifestiralo zlasti na vrhu j notranjem in v mednarod-partije in države. Vse to je : )lem merilu, so vsilile bol j-zaviralo sleherni razvoj so- deviški partiji železno osre-cialistične demokracije, j- dotočenje oblastvenega vod- deološko in kulturno ustvarjanje ter je povzročalo vedno večje težave v izgradnji nove družbe. Razkrinkanje in obsodba teh napak in metod ni potrebna samo zaradi posta- stva, da je kljubovalo najprej reakciji, državljanski vojni in imperialističnemu napadu in kasneje, po obdobju NEP, ko se je postavljala zahteva prehoda v naslednjo fazo razredne borbe za preprečitev obnovitve ka- vitve neprehodne pregraje teze XX. kongresa in dajejo ' Prot* n.jim ampak predvsem 1 pitalizma in za napredova-nov doprinos napredovanju mednarodnega komunističnega gibanja. II. C Na XXII. kongresu *** KP SZ je bila obsojena skupina voditeljev sovjetske partije in države, ki so zasidrani na konservativnih stališčih odklanjali linijo obnove in politiko, ki za to, da se razbije tisto, ' nje pri gradnji novih eko-kar zavira razvojni napre- nomskih socialističnih snov, to je zgraditve velike socialistične industrije, kolektivizacije kmetijstva, priprav in Uresničitev prvih petletnih načrtov. Vse to Je nujno, povzročilo borbo proti bi rešila probleme ekonomskega razvoja, demokracije, socialnega in civilnega napredka ter miru, je XXII. kongres KP SZ predložil program politike miru, pravičnosti, svobode, civilnega in demokratičnega napredka ter bratstva med ljudmi in narodi. o Program XXII. kon-gresa KP SZ ni seznam vabljivih brezplačnih obljub. To je program borbe za nadaljnji revolucionarni razvoj, Borba, ki se je začela na XX. kongresu in ki jo je ponesel naprej XXII. kongres proti napakam preteklosti, ki so povezane s kultom Stalinove osebnosti in borba proti dogmatičnim in konservativnim odpornostim, ki so se postavile proti preokre-tu XX. kongresa, ki so zavirale in zavirajo popolno uresničitev politike, ki je izšla iz tega kongresa so del današnje revoluzionarne napetosti. Pogumna obsodba teh napak in odklonov, resna in celo neusmiljena kritika in samokritika ne morejo biti ločene od politične linije prehoda v komunizem in od borbe za mir. A KPI je pred petimi le-^*ti takoj pozdravila XX. kongres kol velik dogodek, ki ima namen utrditi in razviti ne le sovjetsko družbo temveč vse mednarodno delavsko gibanje. V sklepih tega kongresa je naša partija našla potrditev svoje politične linije, svoje borbe za socializem. V teh sklepih je KPI našla potrditev svoje dek sovjetske družbe. Toda to vprašanje se ne more izčrpati samo z obsodbo napak, ki jih je zagrešfl Stalin, kateremu pa se po drugi strani daje priznanje za nesporne zasluge, kajti j levičarskim to vprašanje je mnogo širše j čarskirn odklonom, po pre-in zelo zapleteno. Danes se rani smrti Lenina pa je po-postavlja vprašanje, kako je i vzročilo ostro borbo za enot-bilo mogoče, da je prišlo pri j nost, ciljev, akčij in vod-gradnji socialistične družbe i st va. Potrebno bi bilo teme-jo je določil XX. kongres. I c]0 tako hudih napak in de- i Ijito preučiti in dognati ali Ta skupina je zavirala ure- formacij in ali je mogoče j je že v tej fazi mogoče iska- jamčiti, da se kaj takega nb ti prve pojave tendenc, ki so bo več ponovilo. Potrebno je torej da posežemo globlje. Potrebno je raziskati objektivne pogoje in postopek izgradnje prve socialistične družbe v Rusiji ; pogoje in načine, v katerih je prišlo do teh deformacij ter me- ' ni za proletarsko demokra-tode izgradnje socializma v cijo, prek sklepov, ki so pri-jo odobravamo brez pridr--jEni sami deželi. Zahteva po bajali z.vrha, t.j. iz vrst sku. žkov. taki poglobljeni in zgodo- ! pine, ki se je vedno bolj Bolj na splošno je treba vinski preučitvi ne prihaja zoževala, upoštevati stališče,' da ni j samo iz zgodovinskih kori-| Priznati je trebaj da ^ s i em\e u i m preč - . ve]j^e politične preureditve vsem 1Z točnega političnega mi. X H ijektivnih težav in kont .fikcij. Ce bi bile te kifrf tradikcije in težave odkr priznane bi bile učinkov! vplivale na delavske mne :e in jih silile k reševal nalog z zavestno iniciativ st jo; Posledice teh napak znane. Zlasti huda je hL'/,' tendenca, da so vse teži „ nastajale zaradi sabori , , i 1 . ^ 67, !f«n htn •"/ zaradi delovanja razredni i/,,, sovražnika in protirevc |iPl, cionarnih skupin. Tako tf sničevanje sklepov XX. kongresa. Kot frakcija je skušala z udarom menjati vodstvo partije in tako razveljaviti sklepe XX. kongresa. Zato je XXII. kongres pravilno ravnal, ko je obsodil frakciona-ško dejavnost te skupine, ki jo je izrekel kongres proti tej skupini, je zelo jasna in mi denco je kasneje teoreti [, s ral Stalin v svoji zgreši tezi o večanju razredne b bc vzporedno z napredo! mi njem socializma. Tako je šlo do lega, da ni bilo ' IVII nobene meje v borbi, ki r bila sicer potrebna proti botažam, ki jih je povzroi g(1 sovražnik. Prav tako ni , oj,, lo več nobene razlike m r,,,-, dobrim in slabim, med in in proti desni-j varišem in poštenim drži 2,,n Ijanom, med saboterjem sovražnikom, med težava t(l(/ in objektivnimi protislc i„jn ter med napakami, n zgrešenim delovanjem in via/ni dejavnosti. Temu sledile strahovite kršitve “ fi, cialistične zakonitosti, ki Jsk združene s posebnimi Stalinovimi značilnostmi, v določenem trenutku privedle do prevladanja birokratskih aparatov v partiji ih državi ter do reševanja problemov, ki niso bili normal- dosegle hude zablode in ((i. čine. Na ta način je bila s ^ y rjena velika škoda revo [ (n cionarnemu gibanju in ma lrf( sistično - leninistični teol1 > mogoče postavljati takih nalog kot so one, s katerimi se konkretizira program prehoda v komunizem, ne da bi bil istočasno spremenjen ustroj in nadustroj in ne da bi prišlo do sprememb metod vodenja in delovanja partije, sindikatov, sovjetov in vseh organov sovjetske demokracije ; do sprememb in prilagoditve povezaye partije z možicami ; do sprememb načinov, s katerimi partija vrši vodilne funkcije v odnosih z državnimi in socialnimi organizmi in to v fazi, ki mora biti faza ekspanzije socialistične demokracije in ustvarjalnih iniciativ množic. Vse to je nujno zahtevalo in zahteva Odločno borbo proti težki dediščini političnega odpora, birokratizma in dogmatizma. Vse to je zahtevalo razbitje, ki je omogočilo začetek obnovitvenega procesa. V luči te nujnosti razumemo zakaj je prišlo do ponovnih in hudih obsodb metod vodenja in vladanja, ki so se uveljavile za časa Stalina in ki so privedle do odprave kolektivnega značaja vodenja, do osredotočenja vodstva v Stalinovih rokah, do onemogočenja vsake možnosti teoretične elaboraci-je, do pristranstva in tragičnih kršitev socialistične elaboracije, do pristranstva in tragičnih' kršitev socialistične zakonitosti. Te zgrešene in nedopustne metode so po eni strani povzročale vedno hujša protislovja med vsebino in temeljnimi demokratičnimi osnovami nove družbe, sloneče na so- razloga, kajti množice ko- morale nujno privesti do munistov, delavcev in demokratov, ki so jih huda skrajne napetosti vseh prole- tarskih, ljudskih in narodnih sil, predvsem v izrednem razkritja močno prizadela, svétovnem položaju, v kate-zahtevajo izčrpno objasnitev. ! 1.em je Sovjetska zveza pr- predvsem v ZSSR, a tudi p,, , mednarodni raVni. c, \ /! Toda kljub vsemu te tei gai; so bile istočasno dosužA h le#f toče 'le/ Postavitev napak in deformacij v okvir zgodovinske rekonstrukcije dobe, ki je bila doba velikih bojev, junaštva', pridobitev in od- i va :n edina država gradila socializem. Toda vseeno je mogoče iskati napako v 1 tem, da zavest o nujnosti ločilnih zmag za obrambo in napredek človeške civilizacije ne sme pomeniti o-pravičevanja napak in grdobij, ki nimajo ničesar skupnega z neizbežnimi ostrinami revolucionarnega razvoja, katerega so v resnici zavirale, centralizacije vodenja ni bi- /L Gotovo je, da bi poglo-bitev teh vprašanj zahtevala pozornejšo preučitev pogojev in načinov, v katerih še je v prvih letih izvajala gradnja temeljev socializma in to je naloga sovjetskih tovarišev, ki bi v prvi vrsti lahko dali večji doprinos. Na vsak način pa že danes lahko naredimo nekatere splošne ugotovitve, četudi s primerno previdnostjo. Komunistična partija Sovjetske zveze je prej pod vodstvom Lenina in kasneje pod vodstvom Stalina uresničila nekatere velike in zgodovinske izbire ter določila smer, ki je bila odločilna za gradnjo in zmago socializma, za poraz fašizma in obrambo miru. Zgodovina je že potrdila veljavnost teh izbir in temelnjih usmeritev kot so vstaja in prevzem oblasti, sistem sovjetov kot osnove nove države, gradnja socia- la vedno združena z zavestjo, da ta centralizacija ne mora bili ločena od razvoje proletarske demokracije. Centrizem in demokracija v revolucionarnem gibanju nista antitetična ampak da se recipročno krepita. Dejansko se je zgodilo, da so se tudi potem, ko so bili pre-mosteni najbolj trdi časi pri socialistični gradnji, še nadalje ohranile izredne o-blike vodenja in da so se te oblike kasneje še bolj po-strožile žile in teoretizirale. Pravična in utemeljena borba proti trockistični in desničarski opoziciji se je tedaj degenerirala. Odpravljene so bile vse oblike kolektivnega političnega delovanja. Vedno bolj se je uveljavljalo pretirano poveličevanje uspehov, formalno koncepcijo o monolitnem značaju partije in kult osebnosti. Vse to je bilo tem bolj hudo, ker se je dogajalo po uspešni izpolnitvi prvega petletnega načrta, ko je bila ustvarjena velika socialistična industrija in uresničena — četudi s preveliko naglico in z napakami — preobrazba socialnega ustroja na deželi. Novo obdobje je povzročilo vrsto pojavov ,“«1 "nrj, lC|!( tudi velike, zgodovini in,,, zmage in pridobitve. Ust i stare Rusije je bil temelj spremenjen, Dosežen jé silovit napredek na vseh liti ^d roč j ih gospodarstva, tel 'ke in kulture. Kljub n0uj kam je novi zalet zajel ti dvignil velikanske množi pi ustvaril nove proizvajalne «i le in razvoj nove zavesti, zalet je osvobodil in spri v gibanje velikanske čldt, ške energije. Leta nhjhujših grozot, formacij in zatiralnih akj so bila obenem leta v Jerih je Komunistična in1,__ nacionala na svojem ^ kongresu ostro obsodila s laške tendence in odobf ; platformo demokratične notnosti v borbi proti zrnu. Sovjetska zveza ravno v tistih letih razvi la svojo politiko miru postavljala pogoje za vel antifašistično zavezništvo veliki domovinski vojni sovjetski narodi, z žrtv« in po zaslugi junaštva moralne in politične d ^ nosti, ki je bila ustvari ». na temelju socializma v I , tiji in vladi, zavrnili al sijo in zadali smrtni ^ ree nacizmu zaradi česal bili deležni občudovanja hvaležnosti vsega napre! ga človeštva. Po vojni se je kob med iniciativo in zaloj množic ter birokratskim1 zatiralnimi sistemi še zaostril. Do tega je priš^ času, ko so bile potrebne like žrtve in napori v za ohranitev miru, proti padalnosti imperializma^ je tedaj imel monopol atomskim orožjem. Toda to je bilo obdobje, katerega nost je bila v nastal ia' \ Ira fcie Lst tior &t\ 8os Hi ^Ll |< Ki Ma C ti;, Šril, fpj 5®ui |tl Vi; o XXII. kongresu KP SZ novih socialističnih držav, obdobje zmage socialistične revolucije na Kitajskem, obdobje procesa likvidacije kolonializma, obdobje zaleta komunistov in sovjetskih narodov, ki so izšli zmagoviti iz vojne. Toda napake in deformacije, četudi so bile zelo hude, niso kompromitirale temeljev in demokratične vsebine socialistične družbe. Resnica je, da so prav v tej družbi in v komunistični partiji vznikle sile, ki so izvedle preokret na XX. in na XXII, kongresu. m Na kongresu se je / • mnogo razpravi! j alo o vprašanju jamstev za bodočnost. Razpravljalo in sklepalo se je o ukrepih, ki so bili deloma že uveljavljeni, za zajamčenje demokracije na vseh stopnjah sovjetske organizacije, s spremembami statuta partije, z reformami, ki so bile uvedene v metode gospodarskega načrtovanja in vodenja, z intenzivno dejavnostjo sovjetov, sindikatov, vseh delavskih in ljudskih organizacij. Začelo se je preučevati tudi nove pravne oblike za zaščito osebne svobode. V državi, kjer je oblast v rokah delavskega razreda in njegove partije, temelji poglavitno jamstvo svobode na utzvoju demokratičnega živ Ijenja v vseh organizacijah, v ekonomskem in socialnem napredku, v razvoju kulture ter politične in civilne dejavnosti vseh državljanov. V ta okvir se postavlja problem jamstev socialistične zakonitosti in razvoja demokracije. Pri reševanju tega bistvenega vprašanja je treba izhajati iz stvarnosti zgodovinskega formiranja in iz zavesti, da se napredek demokracije v Sovjetski zvezi ne more razvijati v smislu meščanske demokracije, kot bi hoteli nekateri naši nasprotniki in tudi nekateri socialistični voditelji, marveč da se ta uresničuje v smislu sovjetske demokracije. Istočasno je treba priznati, da je ta problem vedno odprt. Socialistična demokracija se po svojih oblikah, ciljih in po svoji vsebini bistveno razlikuje od meščanske demokracije, ne le zaradi načina, po katerem se je zgodovinsko realizirala v Sovjetski zvezi in v drugih socialističnih deželah, temveč tudi zaradi drugačnih načinov, po katerih se bo lahko uresničila v drugih deželah in tudi tam, kjer bi asimilirala ustanove in a-spekte, ki so svojski meščanski demokraciji (parlamentarni sistem, večstrankarski sistem, večinska in manjšinska alternativa itd.). To pa zato, ker socialistična demokracija, ne glede na različne oblike in realizacije se mora vselej konkretizirati v dejanski in neposredni udeležbi delavcev in ljudstva pri postavljanju in reševanju vseh problemov, ki se nanašajo na njen obstoj in na njeno bodočnost, izhajajoč iz krajev in ciljev proizvodnje in neprestanega dviganja materialnih in kulturnih pogojev delavcev, človeškega in pokličnega dostojanstva ter njihovega položaja v družbi. Prehod od socializma v komunizem bo omogočil realizacijo teh ciljev na še bolj visoki ravni. Osvobodil bo človeka potreb in strahu pred prihodnostjo. Ta prehod bo rešil človeštvo vseh elementov siljenja. V tem je pomen ukrepov, ki jih je nakazal XXII. kongres za postopno zmanjševanje vloge države, prepuščajoč te vloge svobodnim in prostovoljnim združenjem državljanov. V tej smeri izjavlja program KP SZ, da je diktatura proletariata že izčrpala svojo vlogo v ZSSR, da bo država v fazi prehoda od socializma v komunizem težila za tem da se vedno bolj spreminja v državo vsega ljudstva, v kateri bodo komunistični partiji ostale vloge vodilnega organizma ekonomskega in socialnega živ-fjenja. Komunistična družba Pt> ne more biti anarhična družba temveč dobro organizirana družba na solidni tehnični in ekonomski osnovi in na prostovoljnem pristopu vseh državljanov v ljudske organizacije, ki so dolžne, da rešujejo naloge, ki danes spadaja v pristojnost države. C Ze na XX. kongresu • je obsodba tragičnih napak stalinske dobe postavila vprašanje političnih odgovornosti drugih komunističnih partij in vprašanje negativnih odrazov kulta o-sebnosti. Mi se nismo omejili in se ne omejujemo samo na zavračanje sovražnih napadov in na to, da bi sovražnikom metali v obraz blato, ki ga skušajo oni metati na Komunistično partijo Italije in na njene voditelje. To bi bila zelo lahka zadeva. Vsi poskusi blatenja Komunistične partije Italije, ki je s svojo piavilno politiko in s svojimi boji, s svojim samozata-jevanjem in s svojo poštenostjo predstavljala in predstavlja odločilno silo v bojih proti fašizmu, za demokracijo in za obnovo dežele, so se vselej neizbežno naperili pioti tistim, ki so jih sprožili. Že od XX. kongresa smo se ne le borili proti napadom sovražnika, marveč tudi proti zahrbtnim in ko-rumpiranim akcijam socialdemokratske in malomeščanske buržoazije ter si prizadevali, da bi z resno in samokritično preučitvijo popravili naše delovanje. Naša partija je poznala težave revolucionarnega procesa v Sovjetski zvezi in je sprejemala trdoto tega procesa. Deloma je vedela tudi za ostrino notranjih bojev sovjetske partije in za nekatere žalostne primere. Naša partija pa ni vedela in se torej ni zavedala tega, da del težav in trdot ni v nobenem primeru opravičevala obramba revolucije pred sovražnimi dejanji, razbijanji ampak da so to bile posledice napak. Do tega je , prišlo v veliki meri zaradi nepoznavanja posebnim primerov, ki so neizbežni v trdih in izrednih pogojih antifašistične borbe, kospiracije, emigracije, španske vojne in zahtev po uporu proti nacistične agresiji. Z druge strani pa je prav režim vedenja, ki ga je uvedel Stalin onemogočil kakršno koli obliko popolnega poznavanja notranjega življenja KP SZ s strani drugih partij. loda naša soodgovornost izhaja iz dveh jasnih napak, ki smo jih na našem VIII. kongresu ugotovili in priznali. Prva napaka je bila ta, da smo nekritično sprejeli zgrešeno Stalinovo tezo o neizogibnem in postopnem za-ostravanju razredne borbe med napredovanjem socializma v Sovjetski zvezi. V tej tezi se je kazal globok sektaški navdih, ki smo ga pravilno ugotovili in odklonili. Toda ta teza nam je pomagala raztolmačiti vzroke zatiralnih akcij in velike procese, ki smo jih že tedaj lahko vsi poznali. Druga napaka je bila v tem, da smo tudi mi dopuščali prakso neprestanega e-nostranskega poveličevanja uspehov in da smo prešli od priznanja sposobnosti in zaslug Stalina k poveličevanju njegove osebnosti in vloge. Mi nismo zavirali oblik retorične in nevzgojne propagande o stvarnosti socializma in to kljub ciljem, miselnosti in običajem, ki so prevladovali v naši partiji in ki so vedno težili za povsem drugačno vzgojo, razvojem objektivnega analiziranja in prepričevalne propagande, nasprotne vsaki retoriki in površnosti. Na tem področju je bil v času, ki nas loči od našega Vlil. kongresa, napravljen velik napredek. Sprejeli smo vrsto iniciativ, kot n.pr. pošiljanje študijskih delegacij v socialistične dežele, objavljanje knjig in člankov z namenom, da prispevamo k objektivnemu in poglobljenemu informiranju o stvarnih problemih socialističnih dežel. Priznati pa je treba, da ta-le napredek ni še zadosten. Toda temeljni problem je drugačen, to je problem avtonomije partije v bojih za dosego socializma po izvirni, demokratični in nacionalni poti in mednarodne solidarnosti. In naša partija je bila vselej zvesta tem ci-jcm. Vedno je bila solidarna s Sovjetsko zvezo in s komunističnim gibanjem vsega sveta. III. n XXII. kongres KP SZ je tudi zaradi nesoglasij, ki so se odkrito pokazala med številnimi partijami in Komunistično partijo Kitajske v zvezi s pravično in tesno ter javno obsodbo avtoritarnega degeneri ran j a, hudih kršitev demokracije in mednarodne solidarnosti v Albaniji, ponovno postavil vprašanje, kako naj se v se- danji fazi obvaruje enotnost mednarodnega komunističnega gibanja. Zelo zgrešeno bi bilo misliti, da zaradi nesoglasij in urugih diferenciacij in divergenc, ki so se pokazale in se bodo lahko še pokazale ob drugih prilikah med komunističnimi in delavskimi partijami, ni več temeljnih razlogov za enotnost in solidarnost komunističnega gibanja na svetovni ravni ter da je moč sprejeti perspektivo obdobja razbitij. Neglede na diferenciacije ali celo velika nesoglasja o važnih problemih ocenjevanja mednarodnega položaja, strategije in taktike delavskega gibanja, obstaja med komunističnimi partijami široka osnova skupnih splošnih in idejnih ciljev. Opustitev le osnove bi nujno privedla do hudih posledic za celotno gibanje in za razvoj njegovih poedinih delov. Zato se nobena partija ne more izmakniti odgovornosti in bistveni nalogi, da brani in utrjuje solidarnost in mednarodno enotnost našega gibanja. Vendar pa je treba priznali, da se ta problem kaže danes v novih značilnostih. Še posebej je treba upoštevati : A) da je kofnunistično gibanje danes tako razširjeno kot nikoli poprej, da obsega partije, ki delujejo v vseh delih sveta in v najrazličnejših pogojih. Nekatere partije vodijo socialistično in komunistično gradnjo v številnih deželah ki imajo zelo različno zgodovinsko tradicijo in zelo različno raven gospodarskega in socialnega razvoja. Od'tu izhajata nujnost dilerenciacije v poteh socialistične gradnje v raznih deželah in istočasno nujnost postopnega odpravljanja razlik in stvarnih nasprotij tudi z nacionalnim obeležjem, ki še vedno obstajajo in ki bodo neizbežno še nadalje obstajale ter se še dolgo časa kazale pri gospodarski in politični gradnji. Tudi v kapitalističnih deželah so zelo velike razlike v stvarnem položaju in v razvoju komunističnih partij. Poleg nekaterih velikih množičnih partij, ki so politično razvite, obstajajo partije, ki zaradi toliko objektivnih kot subjektivnih razlogov niso še uspele postati važen činitelj v delavskem gibanju in v političnem življenju svojih dežel. Obstaja končno že zelo številna skupina mladih partij, ki so nastale v zadnjih letih v kolonialnih deželah in v deželah, ki so šele pred kratkim postale neodvisne. Te partije se nahajajo v začetku avtonomnega političnega in i-deološkega razvoja. Tudi iz te partikularnosti sedanje faze razvoja komunističnega gibanja izhaja dejstvo, da, kot je naša partija že pred časom poudarila, danes ni pogojev za obstoj vodilne partije ali države in ne pogojev za enoten vodilni in organizativni center mednarodnega komunističnega gi- banja. V sedanjem položaju velja in mora vedno bolj veljati velika artikulacija gibanja in popolna avtonomija posameznih partij. Samo taka je lahko pot, ki omogoča posameznim partijam, da v polni meri prilagodijo svoje idejne impostacije, svoje objektivne cilje in organizacijske oblike različnim nacionalnim stvarnostim, da se ideološko in politično formirajo ter utrjujejo in da dobe potrebno politično težo v političnem življenju svojih držav. B) Vendar pa danes obstajajo razna stališča, ki so še bolj vidna kot v preteklosti, naloge borbe in zahteve razvoja, ki so skupne vsemu komunističnemu gibanju in ki zahtevajo obveznost in prispevek vseh partij. Borba proti imperializmu, za mir, za koeksistenco, podpora narodno osvobodilnim gibanjem, razvoj delavskih, demokratičnih in socialističnih bojev v oblikah in s cilji, ki so v skladu s položajem v deželah kapitalističnega zapada, so naloge, ki jih vsaka partija zasleduje v posebnih nacionalnih pogojih, v katerih deluje. Vse to zahteva, naj se napravi vse kar je potrebno za premostitev nesoglasij, za izsleditev in utrditev poti skupne in splošne valutacije mednarodnega položaja in skupne splošne strategije delavskega gibanja na svetovni ravni. Skupria vsemu gi-• banju in danes zelo akutna je potreba po zagotovitvi novega ustvarjalnega razvoja komunistične ideologije in njene sposob- ! nosti postati kos novim vprašanjem, postavljenim od globokih in zapletenih sprememb, ki so se izvršile in so v teku v ustroju sveta in v mednarodni te? narodni razredni borbi. Priznati je treba odkrito, da širini, doseženi od našega gibanja v zadnjih 10-15 letih, njegovim velikanskim uspehom, naraščajočemu vplivu, ki ga imajo komunistična politika in ideali na sodobno življenje, na splošno še ni odgovarjalo in še ne odgovarja ustrezni ideološki napredek. To resno zaostajanje ima e-nega od svojih glavnih vzrokov — skupno z globljimi vzroki, ki izhajajo iz razvoja evropske in svetovne zgodovine v zadnjih desetltjih in iz dogajanja delavskega gibanja v Evropi in ostalih deželah sveta — v bremenu, ki so ga predstavljale in ga še predstavljajo zavlačevanja in deformacije dogmatskega značaja, ki so ga metode kulta osebnosti uvedle v številne aspekte marksistično-lenininskega nauka, prekinujoč in zavirajoč njegov ustvarjalni razvoj. Tudi zato smo smatrali XX. kongres KPSZ kot dogodek mednarodnega pomena, kot začetek preokreta v celotnem komunističnem gibanju. Na tedaj začrtani poti se je delalo; po tej poti se je gibala naša partija s svojo lastno izdelavo in na podlagi nenehnega in pozitivnega razvoja v stikih z drugimi strankami. Treba pt priznati, da mednarodni kon ferenci iz let 1957 in 196( nista popolnoma zadostil zahtevi nadaljnega razvoji teoretske in politične izdela ve. Zato je treba naprej, li kvidirajoč dogmatske kalu pe, da se omogoči napredo vanje ideološkega in politič nega raziskovanja, in pra\ posebno se je treba boriti is povečanje teže in vloge delav skega in demokratičnega gi banja v Evropi in na kapita lističnem zahodu. Zato načelo o' avtonomij sleherne partije in torej spoštovanju avtonomije os’ ( lih partij naj na noben .-čin ne pomeni nacionalno ( mozapiranje niti ne brezb^ nost do velike tematike rL rednega boja v svetovne j merilu in do vprašanj idt^ loškega razvoja, ki zadeva^, celotno gibanje. Le mnog^ ličnost idejnih in politični^ prispevkov lahko dovoljuje pozitivno reševanje teh vpra. šanj, čeprav se je treba izog niti tisti posebni obliki provincialne domišljavosti, ki teži za tem, da izraža v vsakem trenutku prenagle javne sodbe o vseh aspektih politike drugih partij, ki ne upošteva zamotanosti in raz-nolikosti situacij, v katerih delujejo delavske partije, in njihovih načinov izoblikovanja, in ki prihaja tako d;-površnih, zatorej nespreje^' ijivih posplošile v. Tem raznolikim in zamotanim zahtevam mora odgovarjati poseben sistem odnosov med komunističnimi partijami. Takšen sistem bi moral predvsem predvidevati razvoj bodisi dvostranskih ; stikov srečanj med skupinami partij, delujočih v po. dobnih situacijah, kot je bilo tisto v Rimu v novembru 1959 med 17 partijami kapitalistične Evrope, in kot tista v zadnjih letih v drugih delih sveta. V določenih pogojih bodo vedno koristne tudi konference vseh partij, sklicane zato, da se dosežejo skupne ocene o mednarod nem položaju in da določajo glavne poteze komunistične politike v svetu. Menimo pa, da se ne sme vedno zahtevati doseganje soglasja o vseh vprašanjih, ne da bi to moralo privesti do nerazrešljivih sporov in političnih prelomov. Poleg tega pa glede na velike teme ideološke in politične izdelave, ne sme se izključiti, pač pa, nasprotno predvideti, da se moreta debata v nostranjo-sti gibanja, primerjava različnih mnenj, tez in prispevkov vršiti tudi javno in odkrito v potrebnem bratskem vzdušju in s potrebnim čutom odgovornosti. Na teh podlagah se bo gibala naša partija, v svesti si, da bo tem večji naš prispevek k napredovanju celotnega gibanja in k rešitvi pVvtd,-stoječih vprašanj, čim bolj bomo vedeli razviti svojo politiko in svojo akcijo v naši deželi, v svesti si istočasno tudi o potrebi in koristnosti še jasnejše posplošit-ve naših izkušenj v primerjavi z drugimi izkušnjami, (IS<{Wr ter pospešujejo politiko S histerije in novega uDrang nfincfe O sten », ponovno naperje-inf"'^ predvsem proti slovan- 1 It9kim zemljam. Ive 1 Besedilo apela, ki ga je poslal kiji.Sfl Slovanski odbor se glasi: Ìn U «Militarizacija in fašistizaci-'a Zupudne Nemčije se razvijala tako naglico, da je nastopil rajni čas, da se s tem konča. Heklo je že celih šestnajst let 'CVOj mi eo: -idi Ul 'o končani drugi svetovni vojni temveč tudi po Češkoslovaški in Poljski. Nujno je, da vse napredne slovanske organizacije v svetu dvignejo svoj glas v prid zahteve, naj se It rez odlašanju podpiše mirovni sporazum z Nemčijo ter se ukine nenormalno stanje zapadnega Berlina. Nujno je, da se pošteni in miroljubni ljudje, ne glede na narodnost, politično pripadnost in versko prepričanje, združijo v prizadevanju za zmanjšanji; mednarodne napetosti za dosego splošne in popolne razorožitve ter izpolnitev meddržavne dolžnosti. Nujno je, da se kot za časa druge svetovne vojne uresniči velika protifašistična koalicija miroljubnih narodov, ki naj prepreči pot naduljnernu oboroževanju in fašistizaci ji Zapadite N entri je. Nujno je najodločneje preprečiti mračne poskuse zapadno-nemških revanšistov, da bi zmedli svetovno javno mnenje ter vneli plamen nove vojne. Storiti je treba vse, da bodo lju. d je dobre volje bolje poučeni o prizadevanju Sovjetske zveze za mir, za katero stoji ves so-ciulistični svet. Sovjetska zveza in z njo socialistične države nočejo vojne. Obenem pa hočejo ostati budne ter odločno preprečiti zločinske namere fašistične reakcije. Združimo vse sile v prizadevanju za mir in sporazum, za prijateljstvo in sodelovanje med narodi!» Provokacije nacistov in ustašev proti bivšim partizanskim borcem V bonnski Nemčiji'se še vedno nadaljuje sovražna kampanja proti bivšim partizanom. Kot je znano, so tamkajšnje policijske oblasti že pred časom aretirale bivšega partizana Vračariča in sicer na osnovi zapornega naloga, ki ga je leta 1941 izdala gestapovska policija v Zagrebu. Proti tej aretaciji je protestirala vsa svetovna demokratična in antifašistična javnost. To je prisililo bonnske oblasti, da so Vračariča izpustile. Sedaj se pa vodijo napadi proti jugoslovanskemu konzulu v Miin-chenu. Fašistični poslanec v bavarskem deželnem parlamentu Wilner je nezaslišano predrzno napadel konzula ,elo v poslanski zbornici. To je dalo povod tamkajšnjim oblastem, da so uvedle preiskavo proti jugoslovanskemu konzulu zaradi njegove aktivriosti za časa partizanske borbe. Iste oblasti «upoštevajo» izjave nekaterih ustašev, ki živijo v Zahodni Nemčiji. Tudi proti tej sovražni kampanji se zgraža vsa antifašistična javnost. Glasilo KPI «l’Unità» je obsodila nezaslišan korak, ki ga je napravila zahodnonem-ska sodna oblast s tem, da je uvedla preiskavo proti jugoslovanskemu konzulu. Kongres Svetovne sindikalne zveze (Nadaljevanje s 1. strani) Položaj se je že v taki meri razvil, da omogoča akcijsko enotnost glede specifičnih točk z mednarodnimi in nacionalnimi organizacijami, ki niso včlanjene v Svetov- Problem prodaje mleka v Trstu ± nikakor ni več mogoče odia- | -Sindikalno zvezo. Za ak-sklenitve mirovne pogodbe 1 cllsko enotnost m potrebna Nemčijo, kakor tudi spora- I samo takoimenovana svetov- villS Uma O bodočem statutu zapad-y s tj (ega Berlina. Le tako bo mo-tieljjočp preprečiti izbruh novega j C delovnega požara ter vzposta-eh i^iti pogoje za normalizacijo Icli Meddržavnih odnosov v Evropi. n 3Ì ^iijno je, da zapadne sile pri-jel ^ia/p Depiokratično nemško re. lOŽl hibllka ter podpišejo mirovno Ifià togodbo z, obema nemškima dr s ti. Qvniìia. ;prfl Stališče zapadnih držav, da odložile priznanje DNR, je na mlin zapadnonemških Ot, I f,‘vanšistov ter jim vzbuja rta-aW ta, da bi ponovno stegnili po-V i ‘tapne roke ne samo po NDR, I Vl------------------------------ la 4 lobb :ne Zasedanje mešanega odbora v Beogradu V ponedeljek se je v Beo-| Uradu začelo 8. zasedanje ;Iii ftlešanega italijansko-jugo-*lovanskega odbora za manjšinska vprašanja, ki je bil M Ustanovljen na podlagi lon-1 uranskega sporazuma o re-,saf itVi tržaškega vprašanja. Ju-nja ^slovansko delegacijo vo->reih Prosimo zato, naj se stvAr« nemudoma reši.» fik (Sledijo podpisi) [dj h" Prejeli smo... Janko Jež: «Italijanščini, po radiu», II. del - skladni^11 in izrazoslovje. Knjigo je i? dala Italijanska radioteleV)'^ 1 zija. Knjiga je namenjena 1 stim, ki sledijo izpopolhBih' valnemu tečaju italijanščif po radiu. Stane 850 lir. * * * Izšla je 2. številka mladi11 .s* skega lista «GALEB». Vsebif JE lista je zelo pestra, lepa in bf ^ gala. Toplo jo priporočamo vs<^ našim šolarjem. DELO Sk(] GLASILO AVTONOMNE , . TRŽAŠKE FEDERACIJE Uredništvo in uprava sta v Ij'Rt stu, ul. Capitolina 3, telet. in 44-047. Odgovorni urednik i l .' Anton Mirko Kapeli. Tiska 1 Anton Mirko Kapelj. Tiska Riva v Trstu, ul. Torrebianc» H v s ZAHVALA j) Najtopleje se zahvaljujemo vsem, ki so lajšali b^j ,(| naši nepozabni in nam stali od strani ob smrti mate^ t|) «t ANTONIJE KURET Posebno se zahvaljujemo darovalcem cvetja, pevska mu zboru, godbi iz Brega ter vsem, ki so drago poko) nico spremili na njeni zadnji poti. Ricmanje, 26.11.1961. Žalujoče družine Kuret boi e lev I 5 6 e,