—  151   —
Prag v gozdu
^ol ure od mcsta MefJikp, blizu Kolpe, sfoji * lepgozd. Imenujejoga »mestni log". Metli-čani in bližnji vaščani paso po letu v njem svojo živino. Polovico gozda pa je v najemu. Na vzhodni strani je log jako gost. Komaj se človek prerije skozenj. Ta del gozda se imenuje ,goščine". Na sredi loga pa stoji drug del z imenom ,čistine". To je precej velik raven prostor kroginkrog obdan z gostim grmovjem. Tupatam stoji košat hrast ali brest. Na čistinah paso pastirji najrajši, ker jim ni trcba tako zeld paziti na živino. Zraven imajo vedno kako za-bavo. Največkrat bijejo svinjko, ali kakor sami ime-nujejo (o igro: npražičkajo se."
Neke poletne nedelje popoldne sem šel na iz-prehod. Ker je solnce jako pripekalo, sem krenil s ceste in zavil v log. Hodil sem po gozdu, opazoval rastline in poslušal petje raznih ptitev, ki so imeli gnezda po grmovju in po drevju.
Čez dokaj časa sem dospel do sredine rJgoščin". Sidel sem pod debel hrast, ki je raztezal svoje veje daleč naokoli. Nekaj časa sem ogledoval drevje, ki je stalo okoli hrastovega velikana.
Za menoj je nekaj zašumelo. Ozrl sem se in zagledal starega lovca s puško na rami. Siva brada mu ie segala skoro do pasa. Oblečen je bil napol lovski; ime! je namreč lovsko suknjo, a hiače so biie navadnega kroja. Ko ga prijazno nagovorim, sede poleg mene. Začneva se pogovarjati
Oovorica nanese tudi na ,šentjernejsko žegnanje" pri Treh farah. Vprašam ga, odkod je dobila vas ime ,Tri farc?"
flKer ima tri cerkve, pa nobene fare", je odgovoril mož s prijaznim nasmehom.
,,Odkedaj pa stoji tam tri cerkve? In lovec mi pripoveduje:
,V davnih časih je stala tista cerkev, ki je po-svečena Materi božji, tam nekje daleč na Turškem. Takrat še ni bilo Turkov tam, le kristjani so imeli svoja
— 152 —
bivališča. Ko so si osvojili Mohamedani ono deželo, so pobili vse kristjane do zadnjega. Tudi cerkve so se polastili. Oltarje so razdjali in sežgali s podobami vred. Na zvonik so namesto križa postavili polumesec. Hišo božjo pa so izpremenili v konjski hlev.
Milostljivi Bog je pripustil divjakom nekaj časa to početje. Toda ne dolgo! Nekega lepega jutra ni bilo cerkve več v Turčiji.
O polnoči namreč je Bog poslal iz nebes trumo svitlih krilatcev. Ti so cerkev osnažili, vrgli polumesec raz zvonik in, pevajoč Bogu zahvalo, nesii visoko po zraku hišo božjo.
Hitro so prinesli angeli cerkev v nal kraj. Na pokopališču pri Treh farah pa so jo spustili na tla.
Drugo jutro so seveda vaščani začudeno gle-dali, ko so videli sredi vasi dve cerkvi. PrejSnji večer je stala samo ena, zdaj pa vidijo dve . . .
Hitro so šii ogledovat cerkev. Kmalu so zapa-zili, da nima praga pri glavnih vratih. Zastonj so ugi-bali, kje da je prag.
Čez nekaj dni pa je prinesel neki vaščan veselo novico, da je prag našel. Rekel je, da ga je videl v Iogu sredi ngoščin".
Vaščani so verjeli njegovim besedam in šli po prag v log. Ko so ga premerili, so se prepričali, da je to res cerkveni prag. Hoteli so ga naložiti in peljati domov. Toda nikdo ni mogel premakniti praga. Tudi združene moči so bile preslabe. Ko so pa uvideli, da je ves trud zastonj, so se vrnili.
Drazega praga pa niso napravili. Še zdaj stoji cerkev brez praga pri glavnem vhodu.
Ccrkveni prag pa leži v goščinah. Pravijo, da so ga izgubili poslanci božji, ki so nosili cerkev nad logom. Zdaj je že ves z mahom poraSčen in skoro ves v zemlji; zakaj ko je padel iz višine, se je glo-boko udrl v mehko zemljo.
Tako je prišla druga cerkev v vas.
Tretjo pa so vaščani pozneje sami sezidali. Odtod jme ,Tri fare".
Tako mi je pripovedoval stari lovec.
Potem sva 5la pa gledat znameniti prag.
Jaroslav Resan.
Oj, naš dobri dedek!