Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) »Nikoli tudi nisem slišal - lako nadaljuje monsignore Jeran — da bi ga bil kak profesor posvaril ali mu kaj očital. Živo se spominjam, kakor bi danes bilo, zadnjega našega izpita pri profesorju Adolfu Fiker-ju. Ko je bil Kosar izprašan, rečo mu ta profesor, veselo iznenaden po njegovih izvrstnih odgovorih: »Vi boste kinč vsacega stanu, za kateiegakoli se odločite«. Kako so se te preroške besede izpolnjevale in izpolnile nad Kosarjem, znano je slebernemu, kdor pozna življenje duhovitega prelata«. Za Kosarja bila je resna nevarnost, da ga dolg f'as ne pohujša, ker tako nadarjen dijak ima časa na razpolaganje. Toda Kosar je uvidel to nevarnost. Sv. Bonaventura ga je opozoril na nevarnost, rekši: »Kdor je delaven, njega skuša le eden Imdobec, a lenuba brez števila dosti«. Rad je torej ustregel gospej Kčistčlnovi, ki ga je naprosila, da naj podučujc njenega sina; tudi laščine in francoščine se je marljivo poprijel. Spričevalo iz laškega jezika po očitni skušnji I. 1841. izpoveda, da je Kosar predavanja »jako pridno« obiskoval, a da se jo jezika naučil »vrlo dobro«. Kosarjevi evelniki v modroslovskih študijah spre- menijo popolnem svoj obraz. Tukaj ne izpisuje več rcknv pcsnikov in leposlovrev. nr»go zdn.j nabira reko, in nnvoin zlate ll. -v. <Tikvc očetov. Na vsaki strani njegovih cvetnikov se prepričamo, kako se je raladenič vnemal za duhovski poklic in kako zveslo se je n&.-nj pripravljal. Kakor cvetlica obrača svoje lepn !iee proli solncu, tako je njegova sveta duša hrepenela po ISngu »Moja duša žeja po Tebi«. Predrzno bi pa bilo, bližati se svetišču brez po klica, in nikdo ne sine si polastiti duhovstva, razven če je poklican kakor Aron. Sem-li jaz pokliean? To je vestnega Kosarja tako skrbelo, da je zapisal v svoj dnevnik: »Gospod, le katere si izbereš, smejo se ti bližati.« ZaLo pa zdihuje njegovo srce in prosi Boga: «Pokaži ini pot, po kateri naj hodim, ker k tebi povzdigujemo svojo dušo;« zato moli in pravi: nGospod, — povej tako glasno, da ne bom nič vcr dvomil — kaj houeš, da naj storimV« 0 ko bi inngel zvndeti božjo voljo, hilro bi slušal ter rekel: »Glej tukaj sem, ker si me po kl ioal!« »Milost svclega Duha namreč počasnosti ne pozna.» Trudi se svojo dušo bolj in bolj posvetiti ter lako ulrdili svoj poklic. »Kdor je pravičen, bodi še p ra vičnejš i, i n kdorje svet, bodišesvetejši«. Da se l.orej ovarujo greha, premišljuje mladenič z moško resnobo poslednje reči človeka. »Pri vseh svojih delih spominjaj se s voj i h poslednj ih reči j, i n vekomaj ne bos greSil;« »pomisli, da smrtno o d 1 a š a;« »dnevi človekasokakortrava, kakor cvetlica na polju, tako on ocvete, veter potegne po njej, in ni je več, in ne poznaseveč njeno mesto«. Zlasti pa zveslo in z nekakim svelim strahoin goji cvellico diviSk(> nedolžnosli, ker *e, da nosimo toliki zaklad v prstenih posodiih,- in je torej treba velike pozornosli zalemu in prebrisanemu dijaku, da ta zaklad škode ne trpi, in ker je prepričan, da je h; čislomu mladeniču prosta pot v svetišče: «Kdo pojdc na (inspodovo goro? ali kdonaj stoji na svetem ineslu? Kdorje nedolžnih rok in čistega srca, in kdor ne obrača svoje duše vnečimurno!« Naj ga tudi svet vabi ter mu kaže vso svojo lepolo, naj lnu zviti skušnjavec še tako lepo slika svoje kraljestvo, Kosar ne mara upognili svojega kolena pred njim, in ga segurno zavrne, rekoč: »Poberi se sasan!« — »Kaj pomaga človeku, čepridobiceli svet, a škodo trpi na svoji duši!« — Mladi modroslovec ,jc iskal kakor skušen modrijan biser, in ko ga najde, proda vse, kar ima, ter zapusti ludi svet, in se oklene z vso ljubeznijo mladostnega srca svojega poklica. V tej vojski pa zaupa mladi naš junak najbolj na varstvo božje Matere Marije ier je uverjen, da ž njeno pomočjo prav gotovo zmaga. »Jaz upam, tako govori s sv. Janezem Berchmans, da svoj poklie dosežem ter niu ustanera zvest, ker si ti, o Devica in Mati' Marija, varhinja mojega potovanja, raojega zdravja in šolskih raojih le t.» Vse to pa, kar smo lukaj navedli, .je le pičla izbira iz bogatih njegovih letnikov. a že to, kar smo lukaj posneli, glasno priea, kakovega duha bil je dijak Kosar. Pogreb č. g. žnpnika Bl. Rotnika. Vkljub slabemu vremenu in vkljub neugodnemu dnevu (v soboto, na god sv. Mihaela) se je vendar zbralo 18 čč. gg. duhovnikov, ki so rajnemu gospodu Blažu Rotniku skazali zadnjo čast. Preč. ^ospod Karol (iajšek, časlni kanonik z Dobrne, so kot dekan novoeerkovške dekanije vodili sprcvod in spregovorili raz leco kralko, pa do srca segajočo nagrobnieo. Naslikali so nam pokojnega gosp. Blaža kot moža po volji božji, ki je nad 50 let bolehal, a vse britke bolečine prenašal ves udan v voljo božjo. () ranjketn se sme reči, da je polovico svojega duhovskega življenja — premolil. Mrtvaško sv. maSo za rajnim g. Blažem pel je njegov rojak č. g. Blaž Dolinšek, župnik Frankoljski. Temu sta stregla č. g. J. Mere, žu.pnik Grešnjiški, in č. g. ,1. Kardinar, kaplati Dobrnski. Ko je pri farni cerkvi zapel zvon opoldne k angeljskemu češčenju, spustili so od ranjkega odbrani fantje-pogrebniki njegovo, po dolgoIrajni bolezni posušeno Iruplo ob desnico pokojnega g. župnika Laha v hladni grob. Vernikov se je udeležila te ganljive svečanosti velika truma — s kmetov, kakor iz trga — da so tako svojeniu nekdanjemu g. kaplanu in potem lnnogoletnemu pcnzijonarju g. Rotniku izkazali zadnjo časl. Tužnim srcem sino se ločili od njihpve gomile, katero smo izročili varstvu bogoljubnih djjš Vojniške fare. Odslej bodo one skrbele za njeno lepoto, kakor skrbijo za kine gioba nepozabnega kaplana č. g. Antona Kavčiča, ki počivajo na drugi strani duhovnega g. »očeta Laha«. Obširncjšega življenjepisa tega vzglednoga duhovnika še pričakujemo, da bi se učili še pnzni rodovi po njegoveni vzgledu svoje križe voljno nositi in se Bugu popolnoma darovati. Iklili darovi za diMižbo vednega češčenja. Sv. Hema 18 fl., Ra/.bor pri Slov. Gr. 15 fl., Žalec 28 11. 30 kr., Slivnica pri Mariboru 21 fl., Videm 9 fl. 33 kr., Ponikva 22 11. 58 kr., Zilalo 62 11, Loka 5 11. 49 kr., Kapele pri Brežieah 3 11. 79 kr., Mariju Lešnik 130 fl., Gotovlje 6 fl., Devica Marija v l3uščavi 12 fl. 36 kr.