329
Na rovtah.
Po ravnem je pomladni sad dozoril, žita so požete in mar-sikaka cvetlica je pod ojstro koso pridnega delavca že usahnila. To naše kmetiške fante in dekleta jako veseli, še bolj pa na rovte iti, kar kakor božji dar sprejemajo. Minka že na sejmu nove grablje kupuje, da bi ji delo bolj od rok šlo in da bi ne imela le bistrega obraza, timveč, da bi tudi vunanje pokazalo, s kakošnim veseljem se na to delo verne; Jože že koso kleplje, da bi svoje tovarše osramotil in prekosil. Že pripravljanje je lepo viditi, ko je v nedeljo po kersanskem nauku vse po delavniško, vendar pa čisto in priljudno oblečeno. Skerbni oče pokličejo sedaj svojo družino, jim na serce polože, da naj pridno delajo, orodje varujejo in jim potem pri odhodu za bokal vina dado. Po ti južni vzame nar poprej vsak svoj del; poverh pa še vsakega kaj doleti; eden dobi v bisago dva ali tri hlebe kruha, drugi sira, tretji kak verč vina, dasiravno kislega; ženske morajo za kosila, južne in večerje skerbeti. Bog varuj, ko bi pleče doma pozabile! — Sedaj vidiš versto za versto veselih koscov na rovte hiteti, stareji imajo vsak svojo lulo v zobeh in ga počasi pijo, mlaji pa kinčani po slamnikih z zalimi venčiki, ki so jim jih nježne dekleta spletle, lepo po domače zapojo, in nekoliko deklet, ki niso doma ostale, jim tudi pomaga. Kako lepo petje se sedaj nazaj v vas, po logih in gojzdih razlega, si vsak lahko sam misli, če je čiste glasove naših Gorencov slišal.
O takem petji z mrakom vred na rovte pridejo. Pod seboj zrejo mirne doline in homce, pod temi majhne vasi, nad kterimi se dim za dimom v višavo dviguje. Ce se ober-neš na Bleško dolinico, vidiš v srebernem zerkalu na nebu,
utrinjajoče se zvezdice plavati; če se oberneš proti Triglavu se ti hrib čez hrib povzdiguje, in zadnji beli glavan z oblaki obdan   sinje nebo podpira.
Po tem ogledu se stari k pokoju spravijo in s kakimi rijuhami odeti kmali sladko pospe. Ko vse tiho in mirno postane, zapuste fantje domače svisli in se na druge vernejo. Ko pa zarja pervokrat nad nebotičnimi gorami zablisči, se snidejo pri domačih svislih in sledečo pesmico zapojo :
Vstanite fantiči!
Sem slišal tri bit', itd.
Ne dajo se dvakrat klicati; hitro mož za možem iz sena leze; vsak svojo koso pridno nabrusi in pervi pravi: „Bog in sveti božji križ!" Sedaj se zastavijo eden za drugim in vsak pazi, da je njegov red ličen in da pervencu na pete bije. Pervi na konec pridši čaka zadnjega, in v tem redu gre do kosila; po kosilu še bolje, če jim krape kaj dobro polijejo, do južine, od južine do malice (maleju-žine) in od te do večerje. Navada je, da priden kosec dvakrat na dan kleplje.                                                   B—n.
330   -
Odgovorni vrednik: Dr. Janex BleJVeiS. — Natiskar in založnik: Jožef Blainik,