166
Politične stvari.
Interpelacije — nič druzega!
Stara pesem je že, da je našemu parlamentarizmu ta- in unkraj Litave v narodno gospodarskih in denarnih vprašanjih v obče spodletavalo. Vendar se ta pesem vedno ponavlja in narodom, katerim se pripeti, poka srce.
Ta- in unkraj Litave so se godile stvari, ki so daleč krog sebe širile pogubo, in še zdaj prete velike nevarnosti; al ne tu ne tam ni pomoči, celo ne ene pametne misli ne, kako bi se našla kaka pomoč. Vrhunec, do katerega se parlamenti spnejo, so resolucije in interpelacije. Toda te resolucije pa so zopet le bolj ali manj trdne izjave, da se nekaj, in sicer kar najboljše mogoče, storiti mora; al kaj in kako se mora to storiti, tega nobena resolucija še ne omeni ne. Interpelacije so namreč le gola prašanja: ali misli ministerstvo sploh kaj storiti in kaj misli storiti?
Al tudi narodi pošljejo svoje interpelacije in sicer: „Cemu li so nam parlamenti, če za nas ničesar ne store, če cel6 ne vedo, kaj bi se moralo storiti, timveč vedno
le prašajo, kaj bo storila vlada, in so potlej površno še s tem, kar res stori, zopet zelo nezadovoljni, a ne da bi tudi le količkaj praktično pokazali, kaj bi se prav za prav storiti imelo, da se stori konec splošnim zadregam?"
Narodi imajo res prav, da se jim zde te interpelacije prazno besedovanje. Narodi so tako pravični, da mislijo, da bi ministri, če bi vedeli prava sredstva pomoči, se nikakor ne mudili poslužiti se jib, da bi se k temu ne dali še le priganjati po opoziciji, da bi jo marveč prehiteli in jej tako orožje vzeli. Narodi so tudi toliko bistroumni, da vedo, da bi interpelanti ne prašali, če bi sami kaj pametnega vedeli, če bi tudi le mislili, da ved6 pravo, timveč da bi v tem slučaji sami nastopili pravo pot, da bi dali dobre svete in s tem ne pokazali le, da so sitni parlamentaristi, marveč tudi delajoči, pridni državljani. Narodi spoznajo in obžalujejo že to, da se parlamentarične interpelacije sploh in posebno one, ki se tičejo narodno-gospodarskih stvari, zlorabijo. Interpelanti sami dobro vedo, kaj hasnijo njihove interpelacije, oni dobro vedo, da ministri v takih stvareh ne dajo odgovorov, s katerimi bi bilo vse zadovoljno, da ne morejo obljubiti čudežev. Interpelanti se vedo prav dobro v enacih sitnih rečeh misliti v položaj ministrov in si na tihem pravijo: „Mi bi tudi ne vedeli druzega." Toda zarad vnanjega svita hočejo, da bi se o njih mislilo, da so kaj storili, ker so interpelirali. Prašati je pač zmiraj lože nego odgovarjati. Cim ostrejših besedi zoper ministra je interpelacija, čim bolj se nravno hu-duje, s čim več ljudoljubnimi frazami je osoljena, tim veČi je domišljevani junaški čin. Pa narodi na to nič več ne drže. Strankarski časniki res s takimi interpelacijami delajo, kakor da bi bile Bog ve kako važne, pravijo, da so pomenljive dogodbe dneva, tedna, morda celo vsega zasedanja poslancev. A sami tega ne verjamejo, dobro vedo, da niso nič vredne, toraj tudi ne morejo ničesar doseči.
Prvi po neposrednjih (direktnih) volitvah nabrani državni zbor Dunajski je storil za zboljšanje narodnogospodarskih razmer toliko ko nič, čeravno so različni veljavni možje svojim volilcem takrat, ko so se jim ponujali, čudeže obetali. Tarnje brez konca in kraja, graje, a ne pravih oseb, resolucije brez vspeha, neizpe-ljivi predlogi — druzega nič! Pač! saj je parlament pritrdil temu, da so se ustanovile državne založnice ali posojilnice; a o teh ni skoro ničesar slišati, kar nikakor ni ugodno. Dovolil je tudi podporo za boj proti hroščem po Ceskem gozdu. Pa še več, delil je in deli še kar na kupe dovoljenja (koncesije) za zidanje železnic, katerih bo sicer vsaka sama na sebi koristna, kar je sploh vsaka železnica, a skoro nobena izmed njih se ne bo dolgo, morda celo nikoli splačala. Za veča narodnogospodarska dela mu ni bilo dosti časa, ker je imel čez glavo opraviti z verskimi postavami. Te postave pa so najvažnejša stvar, najpotrebnejše delo, kajti ž njimi se po mnenji liberalcev in tudi naših svobodomiselnih" slovenskih (?) poslancev tolažijo žalostni, s i ti j o lačni, napajajo žejni, oblačijo nagi; sploh bo po teh postavah v Avstriji kmalo vse dobro!
Pa ne, da bi se kdo smejal!