Portret Duše Lah
Vrste pričevalcev  se redčijo
Naši prošnji se je vijudno od-zvala in nas prijazno sprejela na svojem domu v Tacnu, kjerživita s svojim možem v Krajevni skupnosti »Edvarda Kardelja«, tik pod Šmarno goro.
»S političnim delom sem se seznanila že zelo mlada,« je pri-čela pripovedovati, »saj je bilo Polje pri Ljubljani, kjer je živela naša šestčlanska družina, že pred vojno po zaslugi Mačkovih, že dolgo pred vojno žarišče na-prednega gibanja. V osvobo-dilno gibanje se je 1941. leta najprej vključil starejši brat, potem pa prek njega tudi vsa naša družina. Bila sem tretji otrok med štirimi. Najprej sem opravljala kurirske naloge, nato pa dolžnosti predsednika mla-dine in člana rajonskega odbora OF za Polje vse do kapitulacije Italije, septembra 1943. leta. Po nemški zasedbi takratne Ijub-Ijanske pokrajine, sem morala nekaj časa ilegalno živeti v Ljub-Ijani, predno sem odšla v parti-zane. Glede na dotedanje izkuš-nje in takratne potrebe sem bila imenovana za članico Okrož-nega komiteja SKOJ-a za Ribni-co, ki je imel svoj sedež na bazi 24 nad Črnomljem. Naloge so se vrstile in menjavale. Pred nami so bili veliki cilji osvoboditve do-movine, zato za nas ni bila ni-koli nobena naloga pretežka, da bi je ne opravili po najboljših močeh,« se je spominjala naša sogovornica.
Duša Lah je zagledala luč sveta pred 63 leti na Lovrencu na
Pohorju nedaleč od Ptuja. Njen oče je bil namreč železniški uradnik in se je njihova družina morala v bivši Jugoslaviji kar tri-najstkrat seliti po celi državi od Vinkovcev, Subotice do Trbo-velj, dokler 1936. leta ni končno pristala v Polju pri Ljubljani. V Ljubljani je obiskovala srednjo tehnično šolo. Vojni in povojni čas pa sta v marsičem spreme-nila nadaljni tok poti od prejšnjih ciljev. Prišla je družina, službe po raznih krajih in različne dolž-nosti so terjale podrejanje oseb-nihželja. Kerjojeprosvetnodelo veselilo, je s študijem ob delu končala Višjo-pedagoško šolo ter se kot predmetna učiteljica zaposlila na osnovni šoli.
»Vedno sem si prizadevala življenje in delo našoli povezati s potrebami in interesi Ijudi kraja in okolja. Sicer pa se je tatn ne-nehno prepletalo mnogo različ-nih aktivnosti in dejavnosti, ki so bila na ta ali oni način po svoji vsebini hkrati tudi političnega pomena.«
Sedaj je Duša Lah upokojena že sedem let vendar zato ni nič manj aktivna kot prej. Tudi sedaj vedno poišče stik z osnovno šolo, kjer se ji zdi da najhitreje realizira katero svojih akcij. V svoji krajevni skupnosti, kjer namreč opravlja dolžnosti taj-nice KO ZZB NOV in članice ko-misije za obujanje tradicij NOB, prizadevno zbira zgodovinsko dokumentacijo, kar ji posebno dobrodošlo omogoča sodelova-
nje s tamkajšnjo šolsko ustano-vo.
»Čeprav je v Tacnu sora-zmerno precej Ijudi sodelovalo z NOG, je o tem zelo malo znane-ga. Ljudje se zelo težko odločajo za pisanje spominov, mnogi so marsikaj že pozabili, vrste priče-valcev tistega časa pa se vse bolj redčijo, zato tudi zbiranje . gradiva teče s težavo in sila po-časi. Prav zaradi tega si prizade-vamo na razne načine to akcijo pospešiti, sicer bo za vedno iz-gubljeno marsikatero dragoceno pričevanje.«
Potem smo spregovorili še o sedanjih oblikah in načinu druž-benopolitičnega delovanja or-ganizacije SZDL ter drugih or-
ganizacij in društev v krajevni skupnosti, za katere so se, kakor zatrjuje, razmere iz vojnih in medvojnih časov precej spre-menile. »Danes so Ijudje pri-pravljni na sodelovanje, vendar kadar čutijo, da so akcije usmer-jene v zadovoljevanje njihovih interesov. Pri nas so konkretno naprimer v izgradnji vodovoda, kanalizacije, urejanju pločnikov, postavitvi mrliške vežice. Ti pro-blemi so namreč zapisani v ho-tenjih krajanov pod številko ena. Prav zato si naša temeljna dele-gacija zelo beli glavo, kako jih v teh časih čimprej spraviti pod streho,« je razFagala Duša Lah.
Ivo Osolnik