C. Cdrr. con la Pdsta IZHAJA VSAK ČETRTEK Naročnina: Letno poiletM ntrtlitio ITALIJA ... Lir 10-4U 5-20 2-60 INOZEMSTVO . . . ■ 18-20 910 4-60 Posamezni izvod 20 oent. Uredništvo in upravništvo: Trst, Via Maiolica 10-12 DELO Trst, 7. avgusta 1924. — Leto V. - Štev. 208. Glasilo Proletarskega udruženja Ne vemo, kdaj bo udarila naša ura, ker ne moremo premeriti časa, v katerem deluje zgodovinski zakon. Vemo pa, da je zgodovinska nujnost, za kar se borimo, in da kolesa te nujnosti ne ustavi človeška roka. PO PORAZIH V avgustu 1922 je Splošna delavska zveza proglasila generalno stavko, ki je v dveh dneh končala z velikim porazom delavstva. Uspela bi, če bi se razvila v prevrat, a za to ni bilo najmanjšega pogoja. Tudi če bi Turati ne šel h kralju z izjavo, da bo stavka uzakonita«, bi se akcija ne mogla razvili. Gibanje ni imelo vodstva, fašizem pa je stal na višku svoje moči. Vse meščanske stranke so se mu klanjale, zavedni (proletariat jc bil popolnoma osamljen, njegove vrste razbite in razredčene. Ponesrečena stavka, zlomljena po fa-šistovski sili, je bila znamenje, da je prišel čas za popolno zmago reakcije. V oktobru so kocke padle, fašizem je dobil v državi neomejeno oblast. Zavladal je, ne da bi si bil v svesti ciljev, ne da bi imel pojmov o politični u-metnosti, ki je potrebna za sigurno vodstvo ogromnega državnega ustroja. Zavladal je z ulično lahkomiselnostjo, z mogočnimi kretnjami brez vsebine, z velikimi besedami in z nizkimi nagoni. Nosilci gibanja niso vedel druzega, kot da morajo vladat. Le oni, ki so bili gibanje sprožili, so bili na jasnem, dr. pomenja reakcija čas, ko bo mogoče iztisniti večjih dobičkov iz novega reda. Na delovno ljudstvo je legla velika preizkušnja. Vse gospodarske ustanove so bile že davno uničene, delavski domi požgani, obrambne organizacije raztepene na vse strani, najboljši bojevniki delovnega razreda pa pobiti, izgnani ali vsaj vrženi iz služb in brezposelni. A vse še ni bilo dovolj. Zdaj so začela preganjanja v velikem obsegu, povsod, kjer se je le še zdele, da tičijo iskre pod pepelom. Treba je lilo, kakor se je izrazil Mussolini, zlomiti hrbtenico komunistom. Od Alp pa do Sicilije so se odkrivale velike zarote, poimlad 1. 1923. je našla ječe polne zavednih proletarcev. Ta divja preganjanja, ko ni bilo življenje delavca in kmeta vredno piškavega oreha, so se izkazala najkrasnej-ša propaganda za proletarsko misel. Listi so molčali o ciljih delovnega ljudstva, govorili so ljudje, ki so morali uklenjeni iz kraja v kraj, govorili so ubežniki, ki niso bili nikjer več varni, govorile so neštete žrtve. Takrat so padali od nas šibki in' boječi, sebičneži, ki so od nas pričakovali koristi in dobičkov, častilakomni, ki so se nadejali častnih mest in ki se jim je zdelo, da v naši družbi nekaj pomenjajo. Vse to je šlo, kakor gre navlaka o nevihti po hudourni strugi. Eden za drugim so nas izdajali, trikrat so nas zatajili, predno je petelin dvakrat zapel, ker so se bali, da bodo morali pomagati nositi naš težki križ. Šli so in prav so storili. Niso nam bili v korist, ampak v škodo. Sramotili so nase ime, niso ga bili vredni. Dokler ni bilo nevarnosti, so bili veliki, ko je nastopila, nas niso več poznali. Že davno prej so vedeli, kako nas bodo piustili, da pademo sami. Nistmo padli, kje ste, ki ste nam hoteli zlomiti hrbet? Le dve leti je prešlo od onega velikega avgustovega poraza, in niti dve leti ne od onega divjega progona... A danes nismo več neznatno perišče nesrečnih otrok neizvedljive ideje. Nismo [več gruča} blazinili, ki jih je obsedla blodna misel. Nismo več ona upehana zver, ki jo bo divji pro-gon do smrti utrudil. Danes smo živa priča, da je ni sile, ki bi nfl&o misei. ubila. Ne vemo, kdaj bo udarila naša ura, ker ne moremo premeriti časa, v katerem deluje zgodovinski zakon. Vemo pa, da je zgodovinska nujnost, za kar se borimo, in da kolesa te nujnosti ne vstavi človeška roka. Le dve leti sta prešli in delovno ljudstvo je mnogo večje, mnogo jačje kot poprej, Krvava reakcija se ruši sama v se. Vse, kar jo je včeraj podpiralo, se spet umika. Kaj govori iz tega? Govori, da ni več mogoče vladati proti delovnemu ljudstvu z mečem in z ognjem. Včeraj še je dnevni red kongresa po-polarske stranke v Turinu prikrito odpovedal podporo reakciji, danes se oglašajo na isti sovražni način bojevniki v Assisi. Unitarci, maksimalisfi, republikanci, demokrati, vse se zgrinja v opozicijo, najzvestejši podpirate-lji sistema se umikajo po nasilni smrti Matteottija, tretjega Grachusa Italije, ki je dal življenje na oltar ljudskih pravic, v boju z morjem gnilobe. Neizogibno je, da prihajamo iz porazov in preganjanj močnejši. Stranka, ki ima velike cilje in naloge pred seboj, ki obsega pol sveta, mora zrasti v bojih. Samo to jo bo usposobilo, da izpelje svojo zgodovinsko poslanstvo. Brez teh preizkušenj bi ne bila zmožna dvigniti spet človeštva iz današnjih nižin krvi, strasti in sramote. Vzlic teinu, da so nas hoteli poteptati v zemljo, se Siri spoznanje, da bosta le delavec in kmet v veliki, želeani organiza ciji ustvarila nov red, boljši red kot jv. kapitalistični. Kakor plamen drvi to spoznanje iz zemlje v zemljo in ne ječa, ne smrt ga ne moreta ustaviti! Koliko porazov še pride, kdo ve. Iz vseh teli porazov pa bodo vstajale vedno nove čete za našo borbo, dokler ne pride, kar ima priti. «Vojna ni le rezultat politike svetovnega oboroževanja, tajne diplomacije, ne le neposredno proti delavskemu gibanju naperjeno podvzetje. Vojna je, po njenem zgodovinskem bistvu, imperialistična. Ona je imperialistična po njenih izvorih. Imperialistična je po njenih ciljih, to se pravi, ona zasleduje cilje kapitalističnega razširjenja in za-vojevanja». (K. L i e b k n e c h t, v resoluciji proti vojni, z dne 4. avgusta 1914.). Roparski načrti kapitalizma V Londonu se vrši medzavezniška konferenca, na kateri se kapitalisti dogovarjajo, kako bodo še nadalje odirali proletariat, r.e le nemški, ampak tudi onega drugih dežel in kako bodo pn-pripravljali splošno ofenzivo proti vsemu delovnemu ljudstvu. Predmet razprav te konference, o kateri trdijo vsi meščanski listi, da bo končno vspostavila ravnotežje v Evropi, tvori vprašanje reparacij, ki bi jih morala dati Nemčija zaveznikom. Pretkani amerikanski kapitalisti so uvideli, da nimajo nikake koristi od francoske zasedbene politike, in so zato izdelali poseben, takozvani Dawesov načrt na podlagi katerega naj bi se od Nemčije doseglo najvišjo mero letne odškodnine. Amerikanski oderuhi bi hoieli tudi pokazati, da so zelo velikodušni. Ne napram njihovim bratcem, nemškim kapitalistom, ampak napram ... nemškemu delavstvu. Ker pravi namreč poročilo zavezniških izvedencev, med drugim : ((Posebno trpe vsled razvredenja nemške valute srednji in delavski sloji. Nemško delavstvo bi ne (moglo prenesti ponovne inflacije (nagromadenja papirnatega denarja). Treba je izdati proglas na svet, da bi se dobil stalen denar, ki bi jim omogočil, da kaj kupijo s svojo plačo tudi štiri tedne potem ko so jo dobili«. Kakor vsaka druga kapitalistična «ljubezen» do delavstva, je tudi ta podobna ljubezni lisice do kokoši. Amerikanski oderuhi napravijo sicer «uslu-go» Nemčiji, hočejo pa pri tem profiti-rati. Pa še koliko ! Nemčija bi dobila gotovo posojilo, ki naj bi ji omogočilo ustaliti svojo valuto, morala bi pa plačati, za vojne reparacije sledeče svote : v 1. letu 1.000 milijonov; v II. letu 1.200 mil., v III. letu 1.200 mil., v IV. letu 1.750 mil. in v naslednjih letih 2.500 (milijonov. Odkod bo Nemčija vzela ta denar? Naravno, iz žepov nemških proletarcev. Ti bi postali, vsled udejstitve Da-vvesovega načrta, še večji sužnji kakor so bili doslej. V tem načrtu je izrecno omenjeno, da bi se moral potrebni denar za reparacije dobiti potom nalaganja direktnih in indirektnih davkov. Ne le to, ampak vse nemške državne železnice bi se morale oddati zasebnim podjetnikom. Kapitalisti upajo, da bi se dalo na ta način še več izmozgati iz nemškega delovnega ljudstva, ker bi se, v svrho ekonomiziranja, odslovilo na desetine tisočev nameščencev. Tudi voznine bi se zvišale. Naravno je, da bodo nemški kapitalisti, ako bo ta načrt odobren, še bolj pritiskali na delavstvo, potom zvišanja delovnega časa in znižanja mezd. In vse to ne pomeni le obubožanje nemškega proletariata, ampak predstavlja istočasno \udi veliko nevarnost za delovne sloje drugih dežel. In to v toliko, v kolikor bi se kapitalisti drugih dežel sklicevali na dejstvo, da nemški delavci delajo 10-12 ur ter bi tako podaljšali delovni čas svojemu delavstvu. Mac Donaldova vlada seveda podpira ta načrt. Ker je namreč ((delavska« in «demokratična» in mora torej braniti «svojo» buržuazijo. Po zadnjih poročilih so prispeli v London tudi nemški delegatje. Pa naj se konča ta konferenca tako ali tako, eno je gotovo: da ne bo imel nemški kakor sploh svetovni proletariat miru, ne z Davvesovim načrtom in ne z na-daljno zasedbo Porurja. Mir bo imel Je, ako bo strl fse pijavke, v starem in v novem svetu, Ull lili! pariškega proletariata preti voinl Ob desetletnici izbruha svetovne vojne se je francoska Kom. stranka odzvala pozivu Tretje Internacionale za mednarodni teden proti vojni in izdajstvom social-reformistov z vneto agitacijo. Na raznih shodih, ki so se vršili pc različnih delili mesta, so govorili poleg francoskih in nemških sodrugov, tudi predstavniki bivših bojevnikov. Najveličastnejši pa je bil shod, ki se je vršil prošlo nedeljo v Garches-u. Delavstvo vseh pariških predmestij je prispelo tjakaj. Računa se, da je bilo okrog 50.000 udeležencev. Da je izpadla manifestacija sijajno in, da je buržuazija v velikih skrbeh nam priča sledeči komentar buržuazne «Liberte», ki se glasi : v Bilo bi brezplodno in nevarno zaničevali take revolucionarne manifestacije, kot so se vršile v vedel jo v Garches-u. Torej, točno deset let. po vojni napovedi je vlada dovolila obhajati na lak način žalostno obletnico, ko so odhajali Nemci čili in zmagoslavni na vojno. Neki Sch.wa.rz, poslanec v Reichs-tag-u je govoril 25.000 Francozom, v nemškem jeziku, da jim. pove, da je kriv toliko Poincare, kolikor Viljem JI. in, da je Foch zločinec kakor Hindenburg, hi je požgal toliko naših mest in dal postreliti nedolžne talce. In tistih 25.000 Francozov mu je odobravalo. Da podkrepi svoj govor, je gosp. Schioarz povabil k sebi na oder mladega vojaka, ki se je udeležil shoda v u-ni formi (zdi se, da jih je bilo mnogo) m ga objel. Ta čin je povzročil med množico izbruh blaznega navdušenja. Na včerajšnji manifestaciji sla se pokazala dva znaka resne revolucionarne nevarnosti, ki nam preti, — to je številna udeležba mladih vojakov, in pa nastop obratnih celic, to so tisti lajni organizmi, katere ustanavljajo bolj-ševiki po vseh večjih kapitalističnih industrijah, da te, ko je čas zato, zasedejo ali pa sabotirajo. To je vzorna taktika mednarodnega ■ omunizmau. Naročnikom v vednost Že v zadnji številki smo na uvodnem mestu omenili, kakšna je dolžnost naročnikov, namreč, da redno poravna* vajo naročnino. Tistim, ki so delj časa v zaostanku, smo poslali posebne opomine in jih danes vnovič opozarjamo, da jim pošljemo ge današnjo številko. Ako ne prejmemo do prihodnje številke zneska za zaostanke in za naprej, jim bomo ustavili nadaljno pošiljanje. UPRAVNIŠTVO. Mimogrede Pravijo, da smo na socialnem pcijit precej napredovali, da smo na tem j o -lju že marsikaj pridobili, praktično in miselno. Bo že tako in nič ni treba, da oi se čudili ako je tako. Saj smo imeli rngleško revolucijo, potem franco ko rcvolucijo in njej sledeča gibanja, bi r.o mrd drugim ustvarila tudi podi igo >:i pogoje slovenskemu narodne'.av življenju, ki so povzročila razmah industrije in trgovine in so kumovala p« iirslu proletariata. Imeli smo tudi, če ■ e ne molimo, veliko rusko revolucijo z njenimi sovjeti, edini, ki so dali 'vojim narodom vsem enake pravice in položil temelje bodoči družbi. In ■ mo imeli in imamo poleg tega še marsikaj, ki molče potrjuje, da ni nič čudnega ako smo šli na socialnem polju nekaj klaftrov naprej. Pa je nek na svetu še zmiraj nekaj, ki je ostalo od pamtiveka vedno enako. Zgodovina je šla mimo te reči ne da bi pustila na njej najmanjšo sled. Taka je danes kakršna je bila ko jo je Bog vrgel med ljudi za zabavo in nadlego. Ta reč so slovenski narodnjaki, tisti ki se zbirajo krog društva in lista «Edinost». Tem ljudem je nebeški oče naprtil nalogo, da morajo braniti slovenski narod. In ti ljudje ga branijo odkar so prišli na svet. Ta naloga se jih drži kakor neozdravljiva bolezen. — Največji so-vražniki slovenskega naroda so delavci. Zalo branijo narod najrajše proti delavcem. Oni so korajžni in gredo zato na najbolj nevarna mesta. Leta 1902 so avstrijske svinčenke ubile po tržaških ulicah 12 delavcev. «Edinost» je nastopila proti delavcem, ker je videla v avstrijskih, svinčenkah slovenski narod. Ko so železničarji prvič stavkali, je «Edinosl» branila slovenski narod tako, da je nastopila proti delavcem in branila koristi francoskih in belgijskih kapitalistov. V zgodovini slovenskega proletariata je posvečena slovenskim, narodnjakom. posebna stran. Slovenski narodnjaki so se vedno borili v prvih vrstah proti proletariatu in so to svoje umazano delo zavijali v trobojnico in upravičevali češ, da branijo narod. Sedaj branijo narod pred komunizmom. In pred komunisti. Ako dobi »Edinost» brco od strani italijanskih fašistov, pravi, da je tako početje barbarsko. Ako ubijejo slovenski fašisli-orjunaši nekaj delavcev (Trbovlje) in razdjajo pohištvo komunističnemu voditelju, tedaj je tako početje hvale vredno. Ubiti delavci, ki jim domovina ni dovolila niti pogreba, so barabe; orjunaški razbojniki so za «Edinost» narodni junaki. Menil sem, da je pametno omeniti mimogrede tudi to reč, ki potrjuje še enkrat, da je sovraštvo slovenskih narodnjakov do delavcev in do socialnega napredka neozdravljiva bolezen. zna v ii i. ihikii u. iiier Peroiilo sodr. Kolarova Sodrugi! Ze od drugega kongresa sem prihaja na dnevni red nadaljnih kongresov, v eni ali drugi obliki, raz prava o kmečkem vprašanju. Na drugem kongresu smo se bavili na splošno s programom Kominterne o kmečkem vprašanju in na IV. kongresu o sestavi tozadevnega akcijskega programa. Danes se bo kongres bavil s kmečkim gibanjem, s politično, revolucionarno silo, ki spi v kmečkih množicah. Komunistične stranke so stranke množic in socialna revolucija, za katero delujejo, mora biti le rezultai revolucionarne akcije teh množic. Gre se torej za vedeti: kje so pravzaprav mpožice? 0e govorimo na splošno, si nahajajo, za nas, v prvi vrsti v mestih v mestnem proletariatu. Ampak, v devetih desetinkah dežel se nahajajo, poleg proletariata, tud; množice na deželi. Zadostuje le pogled na statistiko. Na Angleškem je devet odstotkov od vseh tistih, ki delujejo v proizvodnji, kmetov. To je najbolj industrijelna dežela od celega sveta. V Belgiji jih je že 23 odstotkov, ki se bavijo s poljedelstvom. Na Bolgarskem 83 odstotkov. V Nemčiji jih dela na deželi 29 odstotkov, na Danskem 82.6 odst; v Italiji je 59.4 odst. kmetov, na Norveškem 29 S odst., v Franciji 41.2 odst., na Holandskem 29 odst., v Sviti 31 odst., na Švedskem. 50 odst., v Avstriji (pred vojno) 56.8 odst., na Ogrskem, vključno s Hrvaško in Slovenijo (pred vojno) 64.3 odst., v Ameriških Združenih državah 33.2 odst., v Španiji 56.3 odst., na Japonskem 64 odst., na Kitajskem 60 odst., v današnji Jugoslaviji 80 odst. Vse te številke pa ne zadostujejo. Treba je proučevati stvar s stališča razredne razlike in tedaj se bo prišlo, računajoč na podlagi nekaterih dežel, do sledečih rezultatov: V Nemčiji dela od tistih 29 odst., ki se bavijo s kmečkim delom, 12 odst. na svoj račun. 13 odst. je polproletar-cev in 75 odstotkov je kmečkih delavcev in nameščencev. Kakor je iz tega razvidno, se kmečko vprašanje v Nemčiji postavlja na ta način, da se gre za pridobitev poljedelskih delavcev. V Franciji je od 41.2 odst., to se pravi od Piribližno 8 in pol milijonov, 60 odst. dninarjev in 40 odst. samostojnih. V Franciji se postavlja kmečko vprašanje, kakor je iz tega razvidno, tako, da se gre za pridobitev kmečkih delavcev a poleg tega tudi za pridobitev malih kmetov in samostojnih malih na jemnikov. V Jugoslaviji — na Hrvat-skem in v Sloveniji — se bavi s kmetijstvom 85 odst. od vsega prebivalstva. Od teh je 52 odst. ki posedujejo zemljo, ki pa ne presega 5 hektarjev. To so polproletarci in mali klmetje. V Bosni in Hercegovini, kjer je 86 odst. prebivalstva, ki se bavi s kmetijstvom, jih 77 odst. od teh poseduje zemljo, ki ne presega 5 hektarjev. Na Japonskem je 64 odst. zaposlenih v po ljedelstvu. Od teh je 70 odst. najemnikov ali malih posestnikov in istočasno najemnikov. 89 odstotkov od posestnikov ne poseduje več nego 2 hektarja zemlje. Te številke dokazujejo, da se nahaja večina delovnega ljudstva, ki ga je treba pridobiti za revolucijo na deželi. Zgodovina nam je pokazala važnost, ki jo imajo za revolucijo kmečke množice. Kajti dobro nam je znano, da je buržuazija v pretečenih časih zamogla udušiti vse revolucionarne ustaje v mestih le potom kmečkih množic, Imaimo n. pr. zgled pariške komune. Imamo nadalje vzgled ruske revolucije 1. 1905., v kateri je bilo veliko gibanje petrogradskih, moskovskih in delavcev raznih drugih mest udušeno s pomočjo kozakov in vojakov, ki niso bili drugega kakor kmetje. Te zgodovinske Izkušnje nam so potrdili veliki revolucionarni pisate- lji, kot Karol Marx in Pavel Lafargue, v Franciji. Socialna demokracija pa je kaj kmalu pozabila na te tradicije in končne popolnoma zapustila to stališče. Leta 1905., ko se je Rusija nahajala na predvečeru meščansko-dernokratične revolucije, je Lenin uvidel pomen, ki ga ima za revolucionarno gibanje pridobivanje kmečkih množic ter postavil geslo «Diktatura delavcev in kmetov». Uresničenje meščansko-dernokratične revolucije v Rusiji, potom delavcev in kmetov, je moralo privesti k predigri socialistične revolucije na zapadu. Ko je Lenin 1. 1917. smatral da je položaj v Rusiji zrel za socialistično revolucijo, je staro geslo «Diktatura delavcev in kmetov» nadomestil z novim, popolnejšim geslom: »Diktatura delavcev in revnih kmetov». Ta diktatura delavcev in revnih kmetov pa je pomenjala za Rusijo že proletarsko revolucijo. Komunistične stranke in Komunistična internacionala morajo najti sredstva in pota, da združijo mestni proletariat z revnimi kimeti, zato da pritegnejo to stranko k revoluciji, kakor tudi, da tiste, ki jih je mogoče pridobiti za komunizem, pripravijo za aktivne nosilce revolucionarne borbe. Medtem ko se morajo vsi drugi nevtralizirati, zato da bo buržuaziji odvzeta vsaka možnost uporabiti deželo proti mestnemu proletariatu, zato da ji ne bo mogoče zvabiti kmečkih množic na bojna polje, proti revoluciji. (Dalje prihodnjičI. «Vojna se ne bije za mirni razvoj Nemčije, kakor se je izjavila socialde* mokratična parlamentarna skupina. Ne bije se za nemško kulturo, kakor p;še socialdemokratidni tisk, ampak se bije za sedanje profite Nemške banke v azijatshi Turčiji in za bodoče profite Mannesmannov in Kruppov v Maroku, za obstoj in reakcijo Avstrije ... Roza Luxemburg. se m Pisma kmetov liji (O ičekovstvu) ii“ Kani Politika gospodov okrog «Malega lista« in «Goriške Straže« zahteva, da ji zavedni kmetje, tisti namreč, ki so izprevideli, da mora trpin na deželi korakati ramo ob rami z mestnim delavcem, — posvetiti gotovo pozornost. In ta pozornost mora biti tem večja, čim bolj se takozvani ((krščanski so-cialci« laskajo klmetu in delavcu, čimbolj pišejo in govorijo, da so tudi oni za boljši družabni red, nego je sedanji. Zato povem tudi jaz, kar mi leži na srcu. Med izkoriščevalci iz izkoriščanimi more biti le boj Če opazujemo razmerje med delovnimi sloji in kapitalisti, med revnimi kmeti in tistimi, ki imajo vlast v svojih rokah, vidimo, da postaja nasprotje vedno bolj rezko. Kapitalizem ne mort trajno vspostaviti ravnotežja v gospodarstvu, ne da bi dan za dnevoim izvrševal, na najbolj ogaben in zločinski način, napad na tiste, ki mu ustvarjajo bogastvo. In kapitalistične vlade ne morejo nikakor ozdraviti svojih razdrapanih bilanc, ne da bi stiskale i' delavcev in kmetov tople krvi, v obliki vedno večjih in vedno novih davkov. Vsled tega neznosnega stanja je naravno, da postaja nezadovoljstvo med izkoriščanimi vedno večje. In je tudi razumljivo, da to nezadovoljstvo sili k boju. Pa še najbolj razumljivo ji to, da se ta boj prenaša na teren razrednosti, da zavzema take oblike in take metode, ki še najbolj jamčijo za gotov uspeh. Jamčijo zategadelj, ker ima evropski proletariat lep vzgled v ruski revoluciji, ki je zmagala z neizprosnim bojem protj tlačiteljem. Zmagala je zategadelj, ker se je borba ruskih kmetov in delavcev vpotila po tistih pravcih, ki nam jih je dal veliki prvoboritelj K. Marx, ko je rekel, da mora biti osvobojenje proletariata delo proletariata samega. Da more biti delavec in kmet svoboden le tedaj, ako zruši politično in gospodarsko moč velein-dustrialcev in veleagrarcev, da jih razlasti, da uvede nov način proizvajanja, kmečkih in industrialnih pridelkov in izdelkov, to je riačin, ki mora sloneti edinole, na vzajemnem, zadružnem delu delavca in kmeta. Kdor ni soudeležen pri tem proizvajanju, nima pravice do življenja. Jasno je kot beli dan, da se to ne da nikakor doseči z moledovanjem in tarnanjem, ampak edinole z železno pestjo. Ne samo, ampak po doseženem uspehu, po strmoglavljenju buržuazi-je, bo moralo delovno ljudstvo ravuo-tako z železno pestjo preprečiti, da se tisti sloji, ki so prej gulili delavca in kmeta, ne opomorejo. Dva sovražna tabora si stojita torej nasproti. Na eni strani kapital z vsemi njegovimi pomočniki, na drugi pa izkoriščani sloji, ki uvidevajo, da so slepljenj potom različnih ((zakonitosti« parlamenta, ustavnosti itd., in ki postajajo uverjeni, da bodo zmagali edinole potom svoje železne pesti. Kapitalizem ima tvoje železne zakone- Laže tisti ki govori, da ga je mogoče premagati zlepa Vedno in povsod pa se najdejo ljudje, ki prigovarjajo izkoriščanim, da ni lepo, ako se v svojem boju poslužujejo «nasilnosti«. Da morajo imeti vero in zaupanje v parlament, v ustavnost in še v marsikaj podobnega. Zgodovina in pa še posebno dogodki v povojnih letih nas učijo, da ne more nikakor biti osrednje poti«, da ni nikdar mogoče napraviti tako, da bi bila ovoa cela vin volk sit. Kapitalizem ima svoje železne zakone. On more živeti edinole, ako izkorišča drugega. To izkoriščanje pa pomeni, da se odtegne delavcu dobršen del tega kar je izdelal, kmetu pa dobršen del njegovega pridelka, v obliki davkov. Dogodki zadnjih let pa morajo poučiti delavca in kmeta še o nečesem, kar je največje važnosti. Namreč, da tisti, ki stoje «na sredini«, predo kon cem koncev na desno, to je v naročje bogatašev in jim zvesto služijo. Citate 1 j se bo gotovo še spominjal, kako so postopali in postopajo tisti, ki hočejo stati «na sredini«. Predolgo bi bilo navajati vseh zločinstev in izdajstev, ki so jin izvršile «delavske# stranke (so-cialpatriotične) proti delavstvu v Nemčiji, na Ogrskem, v Italiji, na Bolgar-skem in drugod. Posledica njih ((zmerne« politike je bila vedno ta, da so koncem koncev zagovarjali buržuazijo. Najhujši nasprotniki Jasno je, da so taki ((prijatelji delavca in kmeta« njegovi najhujši nasprotniki, ker izvršujejo na njega zavratne napade. Dejanja teh zavratnih nasprotnikov proletariata (socialpatriotov in drugili) jih že sajma na sebi razkrinkavajo. Predstraža revolucionarnega proletariata pa vodi proti njim neizprosen boj, potom tiska in besede, zato da jili še bolj razkrinka in končno odstrani. Ker se gospodi majajo tla, se dobrika kmetu Po iem splošnem pregledu pa preidem k stvari sami, to je k slučaju ((kmetu in delavcu naklonjenih gospodov«, kakor jih imamo v Jul. Krajini. V slovenskem delu dežele nimamo desničarskih socialistov (socialpatriotov). Za te ni bilo nikdar ugodnih tal. V masi kmetov in delavcev, izkoriščanih in zatiranih na vse mogoče načine, so bili že dani potrebni predpogoji za nagibanje h komunizmu. To odločno nagibanje h komunizmu pa je povzročilo strah v krogih meščanov in njih hlapcev. Strah, ki ga je gospoda pokazala ob raznih prilikah. Posebno pa po zadnjih volitvah se kaže na razne načine, posebno pa v dobrikanju napram kmetu in delavcu, v načinu pisanja takozvanih ((krščansko socialnih« glasil. Sedaj je poslalo vse «revolucionarno», vse «proti kapitalistično« in «protimagnatarsko«. V teh gla silili se pretakajo cele reke najbolj razbeljenih fraz proti bančnikom, profi-tarjem in oderuhom. Njih dejanja jih pokazujejo v pravi luči Vse to pa ne more nikakor omamiti in prevariti pazljivega opazovalca. Dejanja teh gospodov jih pokazujejo v pravi luči. In kadar zaplapola kje ognjeni petelin, ki grozi kapitalistični baraki, tedaj so pokažejo, kaj da so pravzaprav: nič drugega kot hlapci buržuazije. Navedem tukaj par slučajev, ki dokazujejo kaj da so pravzaprav takozvani «krščanski socialci«. Poslanec Besednjak je hotel v parlamentu braniti koristi slovenskega prebivalstva. Braniti pa jili je hotel s tem, da je kazal Mussoliniju ((komunistično pošast«, ki dviga glavo. Prigovarjal je ministrskemu predsedniku, da je v korist države, ako se da slov. življu narodne pravice. Kaj se pravi to? Nič drugega kakor to, da igrajo gospodje kršč. socialci vlogo lakajev. Morebiti bo omenjeni poslanec znal, da kapitalistična družba ne more in noče dati kmečkemu in delavskemu ljudstvu svojih pravic, kulturnih in vobče jezikovnih. Ampak njemu je glavno to, da opozarja na ((komunistično nevarnost#! j DELO - slučaj je ta : Na Balkanu — v Bolgariji, se je pričelo aekivno ljudstvo probujati. Kom. strnila dobiva vedno več simpatij, vršijo se spopadi, zatirane množice se popravljajo na odločilen naskok. Ker dobro vedo, da s popolnim strmoglavljenjem buržuazije bodo pridobile popolno svobodo. Ampak vse to ni prav gospodom okrog «Malega lista». Svoboda? Je že prav, ampak v okvirju ((demokracije«. Piše omenjeni časopis : ■S' temi vladnimi grozodejstvi se vzdržuje med ljudstvom trajna razdraženost. Zato je lahko umeti, da ljudstvo želi rešitve izpod jarma, četudi \ pomočjo boljševilcov. Sila z ene strani vzbuja silo na drugi strani. Tako tedaj ramo zagrizeni nacionalisti s svojimi naših! vi utirajo pot komunistični revoluciji. Če se v gozd laja, tudi lajež odmeva iz gozda. Tako torej i Ljudstvo naj bi si sicer snelo jarem Cankovljeve vlade, ampak zato, da o si pustilo nadeti drugega, «demokr&'ič-nega» ki bi ga ravnotako gulil. Zakaj izkušnja nas uči, da «demokratien< vlade izvršujejo na delovno ljudstvo ravnotakšen pritisk kakor fašistovsk". Naloga naših pred»traž Po vsem tem postaja naloga takemu časopisja, ki se hlini ljudstvu, zelo jasna, zelo očitna: z besedami ti» koristi ljudstva, napadati navidez kapitalizem. Na drugi strani pa se za ganjati proti vsakemu najmanjšemu pokE#u, ki stremi za res.vrmm osvo-bojejilfm. Naloga naših zavednih borcev na de želi je, da predočijo kmetom nevarnost takih zavratnosti. Potrebno je, da se odpravi vse to, kar stoji «na sredi«. Potrebno je, da bodo pozicije jasne, da bo potegnjena črta med dvema bojujočima se tabora. Med izkoriščanimi in izkoriščevalci je prepad. In ta prepad bo izginil le tedaj, kadar bo železna roka kmeta in delavca odpravila sistem izkoriščanja. Zavedni kmet naj torej tisto gospodo, ki se damo. Dejanj je treba ! Vspodbujajmo in vnemajmo za naše ideje tudi naše prijatelje ih tovariše, povejmo jim, da edinole v proletarski, edinole v vladi ljudstva moramo doseči naše pravice. Dobro poznamo zapreke, ki nam o virajo našo nalogo, preveč bi bilo, akc bi hoteli jih tukaj navesti. Vemo pa tudi, da napredujemo, da vstajamo, da vstajamo gotovo ! Zato stopajmo premišljeno, samozavestno poti proletarsko zastavo, pod okriljem katere se hočemo boriti za našo osvoboditev. Dolžnost naša je, da čitamo in širimo naše glasilo, posebno ko vidimo, da je mnogo naših sotrpinov, ki segajo po meščanskem časopisju, ki slepi na vse mogoče načine premalo za vedno ljudstvo. Kmetje in delavci. Premislile dobro kam spadamo, kje so naši interesi. Delajmo tako da kadar bo odbila ura odločitve, da bomo Dripravljeni. K omunist. Či ta tel Jem v Sp. Idrlfi Od prihodnje številke (203) naprej, bo dostavljal novi kolporter «Delo» na dom. Toliko bodi v vednost, da se ne bo list naročevalo drugod. Obenem se toplo priporoma našim somišljenikom, da pridobijo novih čitate-ljev «Delu». Tolminsko V «Delu» čitamo poročila iz vseh krajev naše Julijske Krajine, le od nas ni poročil. Vzrok temu je, da smo komunisti večinoma le kmetje in delavci, ki se moramo trdo boriti za vsakdanji kruh in so nam vsled tega roke preokorne. Toda vseeno si moramo očitati, da nam manjka tudi nekoliko poguma in dobre volje. Zatorej kmetje in delavci, pogumno na plan, nič strahu, bodimo srčni in pogumni, ne vprašaj mo kaj reko naši nasprotniki, ne zmenimo se za njihova zbadanja, bodimo samozavestni, pokažimo da vemo zakaj se gre, da hočemo samo naše Pismo iz Francije Po dolgem in brezplodnem iskanju dela in zaslužka v domačih krajih, se nam je vendar posrečilo, potom Emigracijskega urada, se izseliti v Francijo, s trebuhom za kruhom! Delavec je kot stroj, dokler ga rabijo v ((domovini)) je dober. Tam mu dajo toliko olja kolikor vedo da je potrebno zato da vrši svoje delo. Ko te več ne rabijo pa hajd na cesto in poišči si zopet kakšnega da te bo izkoriščal in še zadovoljen bodi da ga dobiš. Težko je vsakemu ki mora prvič v svet med neznane mu ljudi: drugačen jezik, drugačne šege. A kako prijetno postane ti pri srcu ko vidiš, da v enem smo vsi edini, kar nas je nemaničev, edini v borbi za boljšo bodočnost proletariata celega sveta. Že ko smo prestopili mejo smo zapazili v francoskih železniških vozovih lepake Komunistične stranke, ki je vabila delavstvo pod svoj prapor. To se je za nnalo zdelo nekaterim gospodom fašistom ob pogledu na te lepake. Mislili so razgrajati, pa so morali takoj uvideti, da so tu, v Franciji, tla Jprevro-ča za njih bedarije, kakoršne jih ugajajo v Italiji. Neka takšna zgubljena ovca doma iz Mirna je mislila, da je povsod tako kakor doma. Ob pogledu na zagorele obraze delavcev pa je stisnil rep med noge, ker gorje mu če bi le pisnil, da je fašist. Ker vemo, da so bili mnogi od njih zapeljani, nočemo da bi se jim pripetilo kaj žalega. Bolje je, da se jim dokaže zlepa, kako so bili na krivih po teh. Saj upam, da sami uvidevajo, da če so fašistični voditelji siti s tem že niso vsi. Kruha pa jim «pa-tria» noče dati, ravnotako kakor tudi meni ne, čeprav so ji zvesto služili. Tudi mene doma je včasih napadala misel: k čemu te žrtve? saj nikdar ne bo nič. A sedaj sem kakor prerojen ko vidim, da nismo sami, da nas je ogromno število enih misli, ker vseh nas veže in tišči ena veriga, en sa|m jarem Proč torej z obupom! Vsak naj se poprime dela kjer, koder in kakor more, ker vsak kamen k naši veliki stavbi je dragocen. Mesto obupa vživimo se v vero resnice in pravice, katera nam gre vedno bolj nasproti. Brez vere v bodočnost ni življenja in ta vera nas bo spremljala povsod kjer si bomo morali služiti svoj kos kruha. Zdravo ! J■ B. P! Buržuazija na Balkanu je silno alarmirana vsled komunistične poplave ki ji grozi in zato kliče na pomoč vse imperialiste v državah Male antante. Rumunska vlada je proglasila obsedno stanje in razpustila kom. stranko. Turška vlada, ki ji načelujejo predstavniki mlade turške buržuazije, je tudi v skrbeh radi kom. agitacije, kateri so zelo dostopni revni sloji. — Oe-hoslovaška vlada je uslišala klic balkanskih kapitalističnih bratcev in pričela gonjo proti kom. gibanju. V Pragi je razpustila dijaško koim. organizacijo j n prepovedala protestne manifestacije, povodom obletnice svetovne vojne. Največje zanimanje pa je vzbudila vest, cla je Radič, voditelj Hrvatske republikanske kmečke stranke pristopil k Rdeči kmečki internacionali. Skrajni elementi v tej stranki so uvideli, po kateri poti morajo korakati in zate so Radiča prisilili, da gre v Moskvo. Radi tega koraka je v stranki nastal razpor. Meščanski elementi se vesele, toda vse to pride v prilog delavsko-' kmečkega gibanja, ker se bo stranka očistila desničarskih elementov in korakala vedno bolj na levo. (d sedanji dobi imperialističnih vojn ne more biti nikakega drugega gesla revolucionarnih Socialdemokracij, kakor izprememba imperialistične v meščansko vojno«. G. Z i n o v i j e v (1. 1914.). nova knjiga V oceno je prejelo uredništvo knjigo «Idealizem«, temeljna načela borbe proti kapitalizmu, spisal D. Godina, cena L. 12.—. Dobiti jo je v knjigarni Štoka v Trstu in v obojih slovenskih knjigarnah v Gorici. V koliko se vsebina te knjige strinja ali ne z marxističnimi načeli, bomo spregovorili v eni prihodnjih številk. «... Izven meščanske vojne, za socializem, ni nikake druge rešitve jrred nevarnostjo podivjan ja, ni nikake druge možnosti za napredek v Evropi"-N. Lenin (1. 1914)- Tiskovni sklad Trajna pomot Sodrugi in somišljeniki, ki so prejeli časopis, naj se ne udqjajo misli, da so že dovolj storili za njega. Proletarski tisk potrebuje tralno pomoti. N^j se torej podajo z vso energijo na delo. Nabiralne pele žiev. 138, 139, 140, 1<1, so se izgubile in so vsled tega razveljavljene. Prej izkazanih L 1394.95 Skupina delavcev iz Bo- 1 ju nca......................» 36.50 Ferjančič Ignacij, Vipava . » 4.60 Nab. pola 129, Gorjansko ; L. Štrekelj 6; J. Petelin 5; A. Golja. 5; 1. Kosmina 2; K. Jelen 5; G. Šušteršič 5; L. Kosmina 5; J. Metljak 5; A. UršiČ 1; I. Colja 1; . . » 39.— Nab. pola 130, istotam : L. Petelin 3; R. Kosmina 1; K. Štolfa 1; M. Kosmina 2; A. Kosmina 2; D. V. 0.90 » 9.90 Nab. pola 131, istotam:: V. Pangos 1; K. J. 1; P. A. 2; U. J. 2; J. Petelin 2; Al. Cotar 2; E. F. 1; V. S. 1; Al. Uršič i.10; A. Kosovel 1; E. Štrekelj 2; K. Suban 2; N. N. 3; D. J. 2^L. Štrekelj 1; M. F. 2;..............» 30.10 Nab. pola 135, Opatjeselo : . pri veseli družbi 7; po L. 2: D. Pahor, I. Pahor, F. Marušič, J. Pahor, A. Pahor, P. Gorjan, A. Pahor, J. Devetak, A. Jelen, E. Blažič, N. N., M. N.; po L 1: S. Pahor, F. Pahor E. Pahor, F. Pahor, N. N., A. Marušič, J. Zavadlav, E. Marušič, N.; po cent. 50 : K, Zavadlau, N- N., M. 50: K. Zavadlan, N. N., M. Bajc fcent. 20;..............» 47.20 Mladi sodrugi iz Rojana • • » 10 — Mihelčič................. . » 2.— Skupaj L 1570.25 Odgovorni urednik: Vekoslav Rovan. Stab. Tip. s. Spaual — Trlaata PODLISTEK I MflOBSIl-IMOOMIII POKi ID Sili (Ob desetletnici svetovne vojne) Zgodovina je hotela, da je postal ravno tak iskreno revolucionaren čin, kot,je bil sarajevski atentat, izhodišče neizmernega svetovnega klanja v imperialistične svrhe; toda zgodovina je hotela tudi, da postane to svetovno klanje i&hodišče ruske revolucije in izhodišče revolucionarnega proletarskega pok reta v svetovnem obsegu. Ta dialektični razvoj, na prvi pogled očivi-den, je eden najinteresantnejših pojavov osvobodilne borbe proletariata in vsega zatiranega in izkoriščanega človeštva^ Qšvobodilna borba jugoslovanskih narodov, zapoznela za ono ostalih velikih pvropskih narodov, ali nič manj revolucionarna in energična, se javlja baš v trenotku, ko so razvitejši narodi moment že pričel zahtevati tozadevne orientacije. Ta nacionalno-revolucio-narni pokret, — kljub temu, da je imel na sebi že mnogo proletarskih in sicer a n a r h o-kam u n i stičn ih odsenkov — je vendar še vedno živel v iluziji, da je bila mogoča v onem zgodovinskem trenotku samostojna revolucionarna borba za nacionalno osvoboje-nje, kot je bila n. pr. mogoča v Italiji za paribaldija in Mazzinija in ni opa zil, da je postal na ta način le slepo orodje v rokah ententnega imperializma. In vsled tega je bil kot lak že v kali obsojen na pogin, kljub temu, da je združeval v svojih vrstah ljudi z neverjetnim, samožrtvovanjem, visoko inteligenco in gigantsko energijo. S. Trocki, ki je napisal 1, 1915. na podla- stali ze na razpotju med kapitalizmom,gi podatkov, ki mu jih je dal eden od jn komunizmom in ko je zgodovinski i najinteligentnejših voditeljev tedanje Omladine) Vladimir Čačinovič, lep feljton v sarajevskem atentatu*), podaja o tem pokretu sledečo sodbo : »Ako bi bili kot rezultat, teh teženj ustvarjeni potrebni pogoji skupnega življenja narodov v jugovzhodni Evropi, tedaj bi ta nacionalni pokret odstopil mesto socialnemu, z najpovoljnejšimi predpostavkami za nadaljni razvoj. Ako se pa dopusti, da. se. ohranijo tudi še po sedanji, katastrofi stare meje, ki gredo preko živega telesa narodov, bodo v vsej nadaljni zgodovinski epohi zaostali narodi potrošili svojo energijo v ekonomskem in kulturnem udejstvovanju v okviru starih mej — v atmosferi narodnega razočaranja in ravnodušja. Bilo tako ali tako, vsekakor je gotovo, da generacija Žerajiča, I-------- *) Eksistira hrvatski prevod tega feljtona v brošuri skupaj z dvema drugima : L. T.: Sarajevski atentat. Izšla 1. 1922. v založbi «Svetlost« na Dunaju. Jukiča, Iliča in Principa odhaja s po-zorišča.« Videli smo, da se je zgodovina Slovencev v poslednjih devet,letjih pod Avstrijo že precej stalno razvijala v drugem pravcu in da je bil pokret okrog k Preporoda«, ki je nastal malo pred vojno, s svojimi nacionalno-revo-lucionarnimi idejami precej osamljen in izoliran. Klašičen primer razvoja naroda v prvem pravcu smo pa imeli v Italiji, kjer je generacija Mazzinija in Garibaldija po ujedinjenju skoro kompaktno prijadrala v socializem; Mazzini sicer v nekak utopistični ro-publikansko-nacionalni socializem, Garibaldi pa že precej daleč v socializem Prve Internacionale in pariške Komune 1. 1871. Pri Srbih in Hrvatih se je del te na-cionalno-revolucionarne generacije po «ujedinjenju» 1. 1918. res začel orienti rati v pravcu revolucionarnega socializma in doprinesel komunističnemu gibanju v Jugoslaviji precej novih sil. Toda jedro pokreta s svojimi organizacijami in, s svojimi najmarkantnejši-'mi osebnostmi je bilo uničeno, na bo jiščih v ječah Avstrije in Srbije in v juridičnih in zavratnih umorih. Zločinci, ki vladajo Jugoslavijo, so zatrli v krvi in nasilju tedanjo razširjeno nacionalno-revolucionarno organizacijo «Ujedinjenje ili smrt« (ali — kakor so jo tudi nazivali — «0rno roko«) ter dali usmrtiti v zloglasnem solunskem procesu 1. 1917. njenega duševnega voditelja in organizatorja Dragutina Dimitrijeviča-Apisa, možu ki je bil gotovo ena najmočnejših individualnosti nove srbske zgodovine, enega izimed glavnih organizatorjev dveh velikih revolucionarnih atentatov : na kralja Aleksandra in kraljico Drago v Beogradu, l. 1903., in — sara jevskega atentata. Z jugoslovanskim «ujedinjenjemn 1. 1918. pa ni še 5w.lale.ka zaključena doba nacionalnih osvobodilnih bojev na Balkanu. Jugoslovansko «ujedinjonje» se je kaj kmalu pokazalo kot hegemo-nistična diktatura srbske buržuazije v sli’*hi francoskega imperializma na Bi j """•olfltariatom, am- P' IHOC narodi, nad Hrvati, Slovenci, Macedon-ci, Črnogorci, Albanci itd. Uloga riacio- nalno-revolucionarnega pokreta v oni obliki, kot jo je imel pokret srbske, hrvatske in bosanske omladine pred vojno, je prešla na zaostalejše balkanske narode, na Macedonce in Albance, ki se bore sedaj za svoje ujedinjenje in za neodvisnost v borbi, ki prikazuje v bistvu iste znake nevarnosti in K» spremljajo iste iluzije, kot pri jugoslovanskih revolucionarjih predvojne geL neracije. Borba Hrvatov aa svojo samostojnost je pa zavzela že socialni značaj in se izkristaliz’rala v Radičevem kmetskem gibanju, dočim so ostala stremljenja v današnji Ju- goslaviji bistveno ista, kot so bila pod Avstrijo. Kontinuiteta pokretov je torej ostala. Važnost in pomen predvojne jugoslovanske nacionalno-revolueio-narne generacije pa obstoji baš v tem, da je nudila dialektično izhodišče na nadaljni zgodovinski razvoj v jugovzhodni Evropi in — posredno — na celem: svetu. (Dalj« prihodnjič). Vi- Ji:. tM