Sicherl Janko: Mladina na smučeh Nova zima je letos kaj kmalu pokukala v dolino in zdramila je mlade smučarje. Ti so se hoteli ta-ko rekoč kar po kopnem smučati, posebno še ker so bili lansko zimo tako prikrajšani za belo zimsko veselje. Mihec, mladi navihanček, je brž drl pod streho po smuči in paliee. Čeprav trdi, da je velik športnik, je imel mnogo opravka, da je uredil svojo zanemarjeno smuško opremo, na katero je med počitnicami popolnoma pozabil. Ka-ko tudi De! Saj je vse dni brcal žogo, tičal kakor riba v vodi in dirjal s kolesom po cesti, da so imeli celo starši sitnosti radi njega na policiji, ker se je pregrešil zo-per policijske predpise. Sicer Mihcu, ki je velik šport-nik, ni mnogo do predpisov, ur-nikov, nalog in učenja. Kaj še! To mu je postranska stvar. Le poslušajte, kako misli o športu. »V dobi športa zdaj živimo, gol v steklo — kaj me briga. za rekorde se borimo. Drsam, smučam se po cesti, Uspehi olimpijade niso nič, čeprav kaznivo to je v mesti. jaz drugačen sem vam ptič, Skačem urno kakor maček, Brez predpisov okrog dirjam, kaj bi Novšak, Smolej, Praček. kdor" jezi se, ga ozmerjam, Hokej meni je igrača, kar po cesti žoga šviga, streljam gole kakor prača. Tek in slalom pa še smuk, tam bom dirkal prav po konjsko. to zabaven je pouk. Američane, Japonce in Kitajce, Kaj učenje, pusta šola, " napodim ko plašne zajce. šport, to naša je parola ! Vse uženem v kozji rog, Na olimpijado pojdem na Japonsko, saj sem športnik urnih nog.« Tak športnik je Mihec. Mislim, da med vami ni divjih športnikov. Če pa je kdo, bo pa kmalu sprevidel, da ni na pravi poti. Pametno pot pa ubira Tone iz Bohinja, ki se mnogo giblje v lepi planinski naravi, o kateri pravi pesem : »Mi Bohinjci sredi raja, gladko plara ladjica, radost sladko vživamo, ptice spevajo po gaju, hladna sapica izhaja, žlahtna raste iravica. tu Savico pijemo. Triglav kralj je naš planiue, Rožce krasne, zvezde jasue, premogočni star očak. mične tukaj vidimo. Ta navduši svoje sine, Po jezeru ribce igrajo, nepremagani mejak.« Da, navdušen planinec, drsalec, sankač in smučar je Tone, ki živi svoje športno življenje takoie : Moje igrišče je mehka travica, Kadar je treba, dobro zaviram, kjer v planini se pase kravica. krepko z nogami v sneg se opiram. Visoke so gore, strm je breg, — V šolo pa pot vso presmučam, dolge so zirne, visok pade sneg. čudom se čudim prelenim bučam, Kravica lačna muka doma, ker sapa, snežinka jih močno plaši, hajd na planino, je treba sena. ue da se jim v šolo, drže se peči. ¦ Ridamo sneg, poje lopata, — Jezero kadar zamrzne Bohinjsko, urnih sva rok jaz in pa ata. drsalico obujem svetlo, kovinsko, Iz senika seno na sani, skrajšam si pot z brega na breg, samotež hitro v dolino brzi. gladek je led, drsalec sem vnet. Tako je, fantje ! Šport je danes res razširjen povsod. Mladina ljubi posebno zimski šport. Z zanimanjem in veseljem se ga je poprijela. L. 1936. je bilo olimpijsko leto. Ves svet je tekmoval in rneril telesne moči. Zimska olimpijada je bila največja zimskošportna priieditev, kar jih je doslej videl svet. Spored je bil nenavadno pester. Deset dni so se vršile razne tekme, kakor: tek na daljavo 18 km, vztrajnostna tekma na 50 km, štafetna tekma 4X10 km, smuk, slalom, umetno drsanje, hoki na Iedu, sankanje z bobom, tek vojaških patrulj, streljanje na ledu itd. Te moderne, rekel bi, umetne panoge zimskega športa sem obravnaval že v lanskem Vrtcu. Letos bom napisal nekaj o koristnih zimskih športih, ki naj jih goji pred-vsem tista naša mladina, ki živi skromno v krajih, kjer ni športnih dru-štev, pač pa mnogo nadebudnih mladih fantov, ki prežive vso zimo ne samo v snežnem veselju, ampak tudi v snežnih težavah. Pomislite, da je naša domovina predvsem gorata. Da so po vseh hribih raztresene vasi, zaselki in posamezme hiše. Mogoče je do soseda četrt ure daleč. V šolo dve uri in v cerkev včasih še več. Pozimi zapade mnogo snega. Pot je slaba, sneg se udira. Treba je daleč po opravkih, v šolo. Tu pridejo do veljave smuči kot prometno sredstvo. Drugo važno prometno sredstvo "v gorskih vaseb so sani. Drva, les, seno, vse je treba zvoziti predvsem po- zimi, saj so gorska pota poleti največkrat tako slaba, razdejana od hudo-urnikov-,- da -j-e po kamenitih razdrapanih potih vsak -promet z vozom-skoraj nemogoč. Vozniki bi pokončali mnogo voz in bi bili še v življenjski nevarnosti. Zato se ne čudimo gorjancem, ki prosijo Boga, naj pade po-zimi pravočasno sneg, da jim olajša zimske vožnje. Na jezerib. in večjih vodah pa pride v poštev tudi drsanje po ledu. Blejsko jezero zamrzne in tedaj, ko je debelina ledu dovolj močaa, jo uberejo tudi vozniki s konji in tovorom brez skrbi čez jezero po bližojici na drugo stran jezera. Mladina pa šviga sem ter tja, nikamor ni daleč, led je tako*gladek, za-prek ni — kar naravnost, kamor si poželi oko. Smučanje. Zanimiva je zgodovina smučarštva. Severni narodi so najprej za hojo po snegu uporabljali krplje. Te podolgovate ali okrogle obroče so natikali na noge, da se niso pogrezali v debelem snegu. Po-časi so šele nastale smuči. To prometno sredstvo se je polagoma razširilo. Danes seveda si je smučanje kot šport osvojilo svet, saj je to najlepši zimski šport. Pri nas smučanje ni nov pojav. Na Blokah je bilo že v XVII. stoletju zelo razvito. Zato imamo pisane dokaze. Zgodovinar Valva-/sor nam poroča, da je smučanje na Blokah stara navada. Slovenci iraamo zato tudi lepe, pristne domače sinuške izraze. Fantje, skrbno se ogibajte nelepih tujk! Predvojai smučarji so bili pri nas bele vrane. Daues pa lahko rečemo, da je smučanje naš narodni šport. Staro in mlado, vse smuča. Kdor ne more smučati, pa se mimogrede veseli, ko gleda smučarje. Posebno iz 8rca se nasmeje, kadar kak Cefizelj štrbunkne v sneg. Celo mamice smu-čajo, v mislih seveda, in se z otroki vred vesele. Sestra Francka, brat pa Pepček, brž na smuko odhitiva.« oba še otročiča mala, Krive doge navezala, žalostno na pragu stala, metle slare vse pobrala, smučarje občudovala. hajd, na smuk junaka mala ! Ata smučat ne pusti, Prvi smuk zares ni šala. za otroka se boji, Večkrat v snegu sta tičala, da ne zlomita kosti. vselej urno se pobrala, Francka milo zajokala : če mama gleda, sta se bala. »Jaz bi lada smucat znala.« Mama gleda, huda ni, Pravi Pepček: »Tiho bod', le na