Otroška individualnost. Fr. Gabršek. II. Pač je težko prav izpoznati duševno stran človeško. Lažje je izpoznati telesno ali vnanjo, ker jo vidimo. To vnanje vedenje otroško, v katerem odseva notranjost, navadno je učitelju sredstvo, da pobližje izpoznava otroka. Na ta način ga motreč, osvedočuje se vedno bolj o tern, kar biva v njegovi duši. Toda ravno v tem vnanjem vedenji otroškem se često prikazujejo raznolike razvade in mehkužnosti, katere branijo, da nam ni mogoče pogoditi pravega svojstva otroške duše. Zato je treba v prvi vrsti, da ločimo napačne, krive in nebistvene pojave od onih, ki so občni znaki, vkupni večjemu številu otrok. Taki občni znaki se razvijo na podlogi nekaterih nadarjenosti in teženj, ki so sosebno močne in odločne, ki pa se pozneje omehče po vplivanji telesnem ali po silah duševnih. Drugače bi bilo jako težko, vzgojo tako uravnati, da bi se vzgojal vsak posebej in vsi vkup. V tem smislu tudi umevamo prejšnjo trditev, po kateri bi bilo toliko načinov vzgoje, kolikor je pojedincev. Pravo načelo se namreč glasi, da zahteva sicer vsak otrok nekega posebnega vzgojanja, a v veliki večini se venderle še najdejo vkupni znaki. Tako vzgojanje je tem potrebnejše, ker je namen vzgoje vkljub individualnosti občen; vseiu ljudem je občen smoter duševnega razvitka, kakor jim je občen smoter njihovega življenja. Razlika je le ta, da se nekateri bolj, nekateri manj približavajo temu smotru. Na sploh pa vse ne pristje vsem; tega je treba voditi, onega vzpodbadati, kakor pravi Ciceron. Dušeslovje nas seznanja s pojavi človeške duše, ono nas uči o vzmožnostih in svojstvih človeških, razklada nara, kako se razvijajo misli, kako se skladajo v sode in sklepe; pri vsem tem pa govori največ o vkupnem bistvu naše notranjosti, prepuščaje nam samim, da si iz občnih znakov razberetno primerna vodila za razmotrivanje pojedinih svojstev. Temu moramo povsem pritrjevati, ker drugače ne bi dobili trdne podloge, na katero bi se naslanjala naša individualna opazovanja. Vsaj vemo, da je vsak človek na poseben način razvit, in to duševno in telesno. Vsak ima svoj potreben razura, ki se raalikuje od druzega po vsebini, po razsežnosti, natančnosti in zvezi. Nadalje vemo iz izkušnje, da ima vsak človek svoje posebno srce, kar stori, da je ali veselejši ali žalostnejši, mirnejši ali živahnejši. Tudi volja je v vsakem človeku na poseben način razvita; ysled tega je človek več ali manj energičen, slab, dosleden itd. Razlika pojedinih ljudi se torej pokazuje v spominu in v mišljenji, v čustvovanji in v domišljenji itd. Na teh posebnostih je osnovana raznolika znanstvena obrazovanost; taka posebnost človeška je podloga moralnemu svojstvu pojedincev, okusu in talentu za umetnost; od nje so zavisni tudi verski nazori in sploh razna čustva. Iz tega je razvidno, da ni prav, ako se preveč trudimo, individualnosti otroški dati drugo mer, določiti jej druge težnje. Piavo storimo, ako pustirao individualnost, kakeršna je, in ako jo le ondi silimo na druga pota, kjer bi se pokazalo, da je napačna. Da pa bodemo mogli to storiti, moramo pred vsem vedeti, česa želimo in česa ne dela gojenec po svoji individualnosti; sosebno pa nam je iraeti vedno pred očmi ono dejanje, kakeršno daje prednost otroški želji. Ako najdemo, da je otrokovo delovanje, izvirajoče iz njegove individualnosti, pravo in njegovemu bistvu ustrezajoče, tedaj nam je opustiti vsako lastno željo in udati se morarao le otroškemu nagibu. Proti temu se pregreše vsi oni roditelji, kateri umetno vzgojajo svoje otroke. Taki otroci se vzgoje le navidezno po navodu svojih roditeljev, njihova prava priroda se ni zatrla po umetnih vzgojnih sredstvih, otroški nagibi so se umaknili ptujemu vplivu le za toliko časa, dokler ne neha pritisek nanje. Ko pa se osvobode ptuje nadsile in ko postanejo saraostalni, vzbude se jim znova prvotne sile ter postanejo tem opasnejše za njih samo, pa tudi za občni blagor. Ko bi vzgojali na ta način, vzgojili bi le ponarejene osobnosti, podobe, kakeršnih kaže današnji svet v obilici. Na ta način se poizgubi oni čisti izraz osebe, obitelji, rojstva in naroda, kateri priča o individualni sposobnosti vsakega pojedinca in vsakega naroda. Kar je v pojedincih občnega in vkupnega, to se v teku i/obrazovanja itak krepko razvije v vkupne znake, kateri potein določajo večjo ali manjšo otniko narodove večine. Brez individualnih značajev pa bi moralo prenehati vsako uspešno tekmovanje. Res, da teži vzgoja po občnosti, kajti inače bi jej nedostajalo krepke podloge, na katero bi se opirala pri raznoličnih vnanjih ovirah. Prava podloga služi vsera pojedincem za merilo in vodilo njihovega notranjega in vnanjega vedenja. Z vsakim korakoin, s katerim se oddaljimo od take občne podloge, približarao se individualnosti. Za razne opravke se potrebujejo razni ljudje. Temu niora ustrezati že vzgoja, vender tako, da poleg individualnega razvoja ne zanemarja občnosti. Pri tem se je ozirati sosebno na to, kar človeku ostane še v poznejšem življenji; na tem se more izpoznati tudi ono, kar je itnel v mladosti. Take posebnosti se večkrat imenujejo individualni značaji. A pravi značaj se rabi v drugem ponienu. Otroci imajo sicer razločne individualnosti, a značaja še niraajo, kajti manjka jim volje, katera se najkrepkejše pojavlja v značaji. Otroška individualnost pa se ne zaveda svojega svojstva; ona se ne pojavlja z ono samosvestjo, da bi mogel otrok sam iz sebe razločevati pravo od nepravega. Zato največkrat ne moremo. individualnosti soditi po posameznih dejanjih, kajti tako delovanje je lehko izjema od otroškega drugačnega ravnanja. Zato je tudi presojevanje individualnosti zavisno od presojevatelja samega, to je od njegovega vsakokratnega duševnega razpoloženja, pa tudi od vnanjih razmer, v katerih se pojavlja otroško delovanje.