Prva beseda. Razgovor na poverjeništvu za uk in bogočastje, ki se je vršil — kakor smo že zadnjič kratko omenili — dne 14. t. m., je že pokazal nekaj uspebov. Ti uspehi so razvidni iz odredb, ki jih prijavljamo n;i drugem mestu današnjega lista. Opozarjarno nanje! Smisel temeljnega sklepa Narodne vlade glede šolstva v prehodni dobi je ta, da prevzame Narodna vlada začasno vse javito šolstvo in učiteljstvo v svojo upravo in ga plača enotno brez ozira na dosedanje kronovinske razlike. Končna ureditev šolskega vprašanja je pa stvar legislative in ga sedanja prehodna vlada ne more rešiti. Tak sklep je umesten in nujno potreben. Doslej je bilo učiteljstvo v vsaki deželi drugače plačevano. Ker je naša vlada razširila delokrog bivšega de^elnega šolskega sveta v Ljubljani na vse svoje ozemlje države SHS, je morala pasti ta razlika. Bivše kranjsko učiteljstvo ne bo pos!cj prejemalo drugačnih dohodkov, kakor ga je prejemalo bivše štajersko učiteljstvo itd. Vse plače se torej izenačijo tako, da bodo povsod odgovarjale najvišji možni meri. Za višino ni mogoče vzeti štajerskih plač, ker je tam uveden krajevni sistem in so bile ravno slovenske šole potisnjene na najnižjo stopnjo. Treba bo dobiti merilo, ki bo za prvi čas zadovoljivo na vse strani. V smislu 12. točke naše spomeni je naša organizacija sestavila konkreten predlog, kako se naj urede plače. Ta predlog je kombinacija plač državnih uradnikfiv in državnih učiteljev, zato odgovarja že toliko let ponavljani zahtevi učiteljstva, in udejstvitev tega predloga je edina možnost, da se urede plače po načelu pravičnosti in faktičnih potreb. Mislili smo tudi na vpokojence, na učiteljske vdove in sirote. Ta materialna zadeva kliče po temeljiti in nujni rešitvi tudi zato, ker prenehajo z novim letom vsi dosedanji državni prispevki in ker ni primorsko učiteljstvo za leto 1918 dobilo šploh še nobenih doklad. Mi smo s svoje strani storili vse, kar je v naših močeh, da privedemo vprašanje do čim hitrejše in ugodne začasne rešitve. Narodna vlada ima sedaj prvo in zadnjo besedo. Od članov te vlade smo čuli zagotovila, da učiteljstva ne pozabijo. V kaki dejanjski obliki se pokaže ta. spomin na nas, to nam pokaže bližnja bodočnost Za iigodno znamenje smemo smatrati dejstvo, da se hoče Narodna vlada resno lotiti tega vprašanja in da sede v njej možje, ki so že obilokrat imeli priliko zagotavljati učiteljstvo o svojih simpatijah. Definitivno bo ugotovljen naš materialni položaj takrat, kadar bo uveljavljen novi šolski zakon za vso Jugoslavijo. Ob izbruhu svetovne vojne so bili tnnogi učitelji in mnoge učiteljice preganjani na podlagi golih denuncijacij. Tudi v slučaju, da jim niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, so bili premnogi suspendirani in materialno oškodovani. Premnogo rekurzov leži še danes nerešenih na Dunaju, ako so sploh tja dospeli. Narodna vlada je sklenila, da vse take slučaje revidira in da izkusi storjeno krivico popraviti s tem, da suspenzije razveljavi in povrne izgubljene prejemke m plači. Pozdravljamo ta sklep, kakor obenem želimo, da zadene zaslužena kazen krivce-denuncijante, ki od njih še marsikdo s ponosno glavo in z narodno kokardo na prsih šari po Jugoslaviji! * Vsako krivico je treba popraviti pod  vsakim pogojem in za vsako ceno. Toliko bolj velja to za krivice, ki jih imamo mi v mislih, ker so jih provzročile politiške strasti in ker še vedno provzročilce lahko pokličemo na odgovor, saj se še svobodno in ponosno gibljejo v svojih funkcijah, kakor da imajo do njih dosmrtno dedno pravico! Vsaka krivica boli; toliko bolj boli, kolikor bolj namenoma in premišljeno je bila storjena. Šusteršičeva in Kalteneggerjeva era je rabila take valpte in jih je imela. Prokleto brezobzirno so nas bičali! Niti čuvstvo pravičnosti, niti zakon, niti oziri na rodovino niso bili zapreka, da se ni razgibala strast do kvarnih posledic za posamezriika, za šolo in stan. Vsa javna morala se je razbegnila v zaničevano nebogljenko. Kdor je kaj držal nase, na svojo čast, na svoj značaj in na svoj stanovskiponos, ta je bil poplačan s krivico, ki ga je oblagodarila z njo — šolska oblast! Dospel je čas, ki kategorično zahteva, da izbrišemo žalostne spomine na avtokrate preteklosti in na njih zveste ter po morali svojim zapov.ednikom enakc valpte! Z drugo besedo: padel je sistem — pasti morajo tudi osebe! Ob tej zahtevi neizprosno vztrajamo, ker hočemo ustvariti pogoje, da se bo vsakdo z veseijem lotil svojega dela, dvigaii od zavesti, da mu šolska oblast ne stavlja namenoma na pot zaprek, temveč da z vsemi sredstvi pospešuje njegovo delovanje in priznava njegovo deloljubnost. Kakor je ta zahteva utemeliena v socialni zavesti, tako jo opravicuje tudi splošno stanje našega šolstva in stanu, ki hoče imeti od poklicane strani pospeševalcev, ne pa zatiraleev. Ako so razmere vrgle Susteršiča in Kalteneggerja, upamo, da vrže šolska oblast tudi njiju valpte, saj ni sedaj nobene sile več, ki bi jih vzlic in vkljub vsemu še mogla in hotela držati na škodo našega kuiturnega pokreta in napredovanja! Cim manj odiašanja — tem hitreje se zacelijo rane in tem prej pride zadoščenje globoko užaljeni Pravici! V zadnjem času smo imeli dovolj žalostne prilike, da smo kazali na krivice in krivce. Zavarujemo se proti očitanju, češ, to so napadi! Ravno toliko, kolikor za lanski sneg, bi se rni brigali za Lavtižarja, Simona itd., ako bi ti možje ne bili zadnji ostanki prejšnjega sistema, ki še danes opravljajo javne funkcije, a ki na svoja mesta nikakor več ne sodijo. Ako so krivci, je naša sveta dolžnost, da kažemo nanje in obenem zahtevamo, da jih odstranijo in da popravijo krivice, ki so jih provzročili. Mi navajamo gola dejstva. Takega baiasta ne maramo več prenašati, ker nas ovira pri delu. Žolč se razliva od gneva, in kar sami ob sebi se snujejo sklepi, da se od takih nadzornikov ne dajo več nadzorovati učitelji, ki kaj drže nase in ki še vedno čutijo spone na vseii svojih deloljubnih moeeh, da jih ne morejo tako svobodno razvijati v svojem poučnem in vzgojnem delovanju, kakor to nujno zahtevajo kulturne potrebe naroda! Od vseh strani nam dohajajo pozivi, naj se vsaj za Božič skliče v Ljubljano velik učiteljski shod, kjer naj govori masa tako, kakor čuti v globinah svojih duš in kakor to zahteva demokracija in sainoodločba. To se lahko zgodi. In če Narodna vlada, oziroma poverjeništvo za uk in bo~ gočastje ne verjame nam, se gotovo takrat prepriča, kako je mišljenje mase. * Ponavljamo: Vsako krivico je treba popraviti pod vsakim pogojem in za vsako ceno. Ne maramo nobene protekcije, nobenega izjemnega stališča. Nečemo ničesar takega, kar bi utegnilo služiti kot netivo novi nemorali. Iz vseh naših duš se vije le en vzklik: Pravice hočemo! Hočerao zadoščenja za krivice! — * K vsemu temu, kar smo že v zadnjih številkah povedali, dostavljamo še tri slučaje, ki odgovarjajo resnici! 1. Pri oddaji nadučiteljske službe v Metliki v Beli Krajini je bil kršen zakon. Zato se naj fmenovanje Leopolda Kopača razveljavi in služba še enkrat razpiše, oziroma odda kompetentu Konradu Barlctu, ki mu to mesto gre. Zakon pravi, da sklepa okrajni šolski svet o svojem predlogu na deželni šolski svet, potem ko zasliši mnenje krajnega šolskega sveta. To zakonito določbo so v tem slučaju prezrli, ker je okrajni šolski svet sklepal o oddaji imenovanega mesta pred krajnim šolskem svetom ter je imel krajni šolski svet opraviti že s sklepom okrajnega šolskega sveta. Nadzornik Grad je zagotavljal Barleta, da službo le ort dobi: ima ¦ izvrstno kvalifikacijo, šteje 23 služben. let (od teh 19 v Metliki), vodi že 3 leta šolo, vsa Metlika je zanj. A nadzornik Grad Barletu ni povedal, da je — Grad! — pisal Kopaču, naj kompetira za isio mesto! Kopač, ki ima 9 službenih let, je storil, kar mu je nadzornik nasvetoval in je službo dobil, Barle je pa propadel! Tako so glasovale krivične roke v dež. šol. svetu! Prejšnji predsednik Attems bi lahko ta sklep anuliral, ker mu je bil položaj natančno pojasnjen in je imel pred seboj cele pole podpisov za Barleta — glas ljudske volje! — a tega Attems ni storil, ker ni imel poguma, da bi krivico popravil. To delo čaka sedaj gospoda poverjenika za uk in bogočastje, ki je — kakor pravijo — energičen in pravicoljuben mož! 2. Nadučiteljsko mesto dekliške in deške osemrazrednice v Šiški je nadzornik Lavtižar oddal brez razpisa učitelju Wagnerju z 9 službenimi leti, samo da tega mesta 47 let stari Petrič s 26 službenimi leti ni dobil, ampak da je moral vrhutega iti k vojakom. Ker zahteva zakon, da se mora vsako inesto razpisati, mislimo, da velja ta zakunita določba tudi za Šiško. Zato pa zahteva prekršeni zakon, da se mu da zadoščenje: \Vagnerjevo imenovanje se mora razveljaviti in služba v Šiški pravilno razpisati! Narodna vlada je razglasila, da ostanejo vsi zakoni do nadaljnega v veljavi. In na ta razglas se mi naslanjamo! Popravite krivico! 3. Letos meseea majnika je deželni šolski nadzoniik dr. Opeka nadzoroval po Beli Krajini. Prodrl ie na svojem potovaiijr globoko v njeno sredo, koder župnikuje navdušen pristaš dr. Šušteršiča. a vodi šolo na pljučih bolan nadučitelj, ki je že silno gorja prebil v bednem svojem učiteljevanju. O tem nadzorovanju imamo v rokah točno poročilo, ki naj iz njega posnamemo samo konec! Na Vnebohod (9. maja 1918.), to je na dan po nadzorovanju, je stopil nadzomik dr. Opeka tudi na propovednico v cerkvi, kjer je izgovoril te-le besede: »Vcerajšnja inšpekcija je bila zame eden najžalostnejših dni v življenju!« Razume se, da so se ob teh strašnih besedah oči presenečenih vernikov — odraslih in šolske mladine — obrnile na učiteljstvo, ki mu je bilo, kakor da mu kdo nož potiska v srce! Gospod poverjenik za uk in bogoeastje — da, tudi Vam zastaja poštena človeška kri! Kadar se osvestite — stopite na stran tako kruto ponižanih, dvignite glas v obrambo brezpravnih, ki morejo in smejo v hramu božjem le svojega duha dvigati na krilih upanja do večne, nezmagljive Pravice!