319
Dopisi.
Iz Topčidera v Srbii 1. sept. Dr. Podi. — Letos je srbska zemlja obrodila , da najstareji ljudje tako dobre letine ne pomnijo. Žira, jezic, češpelj, grojzdja in druzega sadja je vse polno. Svinje, pravijo, bojo zlo dober kup, ker je žira sila dosti. Slivovec prodajajo kmetje po 2 krajcarja bokal. Tudi vino, pravijo, ne bo čez 2 do 3 krajcarje bokal. Srbskemu slivovcu gotovo para na svetu ni, pa tudi srbske vina   se morejo  med najbolje   vina   šteti.    Res,  da
imamo letos zopet grozno veliko sušo, pa tukaj nam suša ne škoduje skoraj nič, zakaj strn (zimska setev) je dobro obrodila; in Srb skoraj nobene poletne setve (jare) nima. Ajda, repa, korenje itd. so Srbu čisto neznane reči, ako-ravno bi se tukaj gotovo kaj dobro sponašale. Narodno našo slovensko jed (žgance) so Srbi v Topčideru pri meni kaj hvalili, pa žalibože, da mi je kmali moke zmanjkalo. Letos sem od doma repnega semena dobil in ffa posijal, tudi ajde bi si bil naročil, pa malnov ni, da bi mi znali lepo moko mleti. Pri nas so zdaj opanke pri gospodi iu pri kmetu v modi; vse je v opankah in v orožji. Beligrad je prav vojnišk tabor; vsake ulice so polne barikad in voj-nikov, in skoraj vsako poslopje se je v kosamo in trdvino spremenilo. Tudi Topčider je zdaj poln vojnikov. Turka se nihče več ne boji , samo prekane evropejske diplomacije še narod plašijo.
Iz Sibinja na Erdeljskem 4. sept. — Dokler se vaši dijaki v največi radosti po dokončanem šolskem letu razveseljujejo, še mi z vso marljivostjo v tempelj učenosti zahajamo. Enega vrlega g. profesorja smo zgubili; vrnil se je v Nasavo na Nemško; visoka vlada je ukazala domačina vmestiti,   da   se tako malo po malo ptujci odrinejo.
—   Kar mene zadeva, se z veseljem spominjam pretečenega šolskega počitka , zakaj vidil sem spet po mnogih letih v ljubi domovini slovenski ljubeznjive prijatle in znance svoje, ki so me prijazno in gostomilo povsod sprejemali; moj srčen pozdrav Vam vsim iz daljne dežele: Bog Vas živi! Vidil in slišal sem, kako lepo se slovenščina razcveta v krajih, kjer se poprej za njo še zmenili niso. Srce mi je radosti v prsih igralo , spoznavši, da se domorodci moji zavedajo svojega slovenskega roda! Vidil sem prvikrat in ju spoznal za našo sveto reč vneta in mnogozaslužena gospoda dr. B. in T. Slava jima! Vidil sem, kako se staro Celje — zibelj mojega stana — mladuje in lepša, — kako pa Maribor še zmirom po mestu pretaka gnjusno gnojnico kakor pred 24 leti, ko sem ga prvikrat obhodil. Tudi nckteri Mariborčani mislijo, da le „vinogradu imajo, pa so že veljavni možaki!
—  Kdor hoče kaj divotnega gledati, naj se vozi po železnici čez Ptuj do Pešta memo Blatskega jezera, kjer žerjavi gnjezdijo; dalje do Kašave, prijaznega mesta s priljudnimi prebivavci na zgornjem Ogerskem memo Tokaja, kjer žlahno pa silno drago vince (majhna kupica po 70 kraje.) raste. Povsod pa na Stajarskem kakor na Ogerskem je huda vročina vse — posebno koruzo — posmodila, le na Erdeljskem je bolje; tukaj bomo imeli vsega zadosti. O lepa, dobra in rodovitna dežela, škoda, da niso ljudje enega plemena, ene vere! Hlaponi bojo tudi v kratkem, kakor se kaže, čez njo dirjali, ako zavid in razprtija močneja od njih ne bode, zlasti koloških Madjarov. — H koncu še nekaj za kratek čas. Gospodična iz bele Ljubljane mi je pravila, da pri ^besedi" v Ljubljani je neki mestjan neko mestjanko prav po domače brez vse politure na ples povabil: ^Slišite dečva, hočete z menoj ripsati ?4C Te besede so nek blago dečvo toliko razkačile , da je hipoma kviško planila in zbežala s plesišča. Renegatu, ki je to laž skoval menda za ^Tagespoštnega" dopisuna, ponudim jez drug nagovor, da vidi, kako je Slovenec, ki gaje že ^kultura" oblizala, svojo plesavko nagovoril; naj postopač še to povabilo si zapiše v svoj „portefeuillett: wPrecartana in najlepša izmed vseh lepih gospodičin! S ponižnim srcom se Vaši krasoti priklanjam in Vas milo prosim, dovolite mi, Vašemu nevrednemu slugu, da z Vami rajati smem". Ta pa nek ni košarice dobil.                       v                 Cvetko.
Od rogačke Slatine 8. sept. S. — Vse ima svoj konec, in tudi tukajšni „Bade-Saisontt se misli 22. t. m. čelom končati. Sploh se more reči od vseh gostov, ki so letos bili sem prišli, akoravno različnih narodov, da so si vendar prav priljudni bili, in harmoničnega društvenega življenja nikjer kazili niso. — Med časniki, ki jih je letos do 30 vedno v kavarni najti bilo, se je vidilo, da so
*
320
najbolj bili čislani 55Pozor", „Novicea, „Pressea in „Kike-rikiu. — Da so tudi madjarski in laski zraven najti bili, se ve da. — Sploh se tudi mora reči, in slehrni gost bode spričal, da je postrežba v vsakem obziru bila prav dostojna, kakor je prav in Bogu drago; to spet lepi značaj našega slovenskega ljudstva razodeva, ki večidel vse opra-viljstvo v omenjenem kraji v svojih rokah ima. — Ko le-to častitim bravcom „Novicct oznanjam, še zraven tudi v pohvalo slatinskih deklet pristavim, da so se one tudi to leto, kakor je slišati, s svojim lepim vedenjem vsem gostom lepo prikupile, in zraven tudi cerkvici Matere Božje na Teržišču z novim kelihom. Zato naj jim Bog še za naprej da, pa tudi nam drugim Slovencom , duha modrosti, zmernosti in srčnosti za vse dobro.   Srečno!
v
Od sv, Ane v Slov. goricah na Staj. 28. avg. Dovolite, ljube ^Novice" mali prostorček mojim vrsticam. Ni sicer navada , da se smrt kmetiških ljudi razglaša po časopisih, akoravno lopata po smrti vse stanove pobrati in zguba za kmetiške sirote ravno tako bridka in žalostna je, kakor za mestne zapuščene; al srčni glas mi veleva oznaniti britko zgubo moje nepozabljive občeljubljene matere, ki so 24. avg. v Gospodu zaspali. Hudo rana boli, ktero je nagla smrt celi hiši usekala, zakaj:
Kjer še živijo draga mati, Je pri ognjišča sladko spati, Pa kadar matere vec ni — Ognjišče ogenj svoj zgubi.
Oznanujem pa to žalostno premembo v naši hiši le zato, da morem očitno pristaviti s rčno zahvalo vsem, ki so mojo ljubo mater pri zadnjem potovanju spremljali. Pre-srčna hvala vsem! Ne bom jih po imenu našteval; saj vsi vedo, kterim gre zahvala.   Z Bogom!
V imenu cele hiše                              Josip Kukovec.
Iz Loža 9. sept. J. L-z. — Nesreča na nesrečo se ključi v naši dolini. 30. dne pretečenega mesca je nekega mlinarskega hlapca, ki je v kozarškem peščeniku pesek kopal, zasulo, in ko so ga odkopali, bil je že smrtni plen. Druga še hujša nesreča pa je zadela celo našo dolino. 3. dan tega mesca namreč je jelo pri nas strašno deževati, kakor da bi bilo iz škafa lilo. Drugi dan je zalila voda že vse dansko, podcerkljansko in nadleško polje, ker golobina pri Danah ni mogla vode sproti požirati. Ljudje so vlekli iz vode zrelo in nezrelo žito , dosti pa so ga mogli še pod vodo pustiti. Ravno tega dne je utonila neka žena v Nad-lesku; padla je z voza pod most, in dereča voda jo je zanesla, da še zdaj nobeden ne ve, kam? Kolika toraj nesreča v malih dneh! Ko bi se bila globinja iztrebila in požiravniki očedili, ali bi ne bila nesreča odvrnjena? Koliko so se že „Novicea trudile, da bi se to silno potrebno delo dovršilo; pa vse je bilo do zdaj bob v steno! Zdramite se vendar enkrat iz svojega spanja, soseskini predstojniki in spoznajte svoj lastni prid! Postavljeni ste, da skrbite za blagor soseske, in vprašam Vas, ali ne bo Vam cela ložka dolina hvaležna, ako to važno delo dovršite. Pa tudi to se mi čudno zdi, da naš kantonski gosp. predstojnik, ki s tako gorečostjo ceste dela, ne pospešuje tega dela, ki bi bilo za okolico vašo bolj potrebno ko marsi-ktera cesta?
Iz Pervačine v ipavski dolini 7. sept. — Kar menda drage ?5Novicea po svetu hodite, niste svojim radovednim bravcom od naše vasi še nič povedale. Pervačina stoji na prijaznem homcu, 2 uri od Gorice. Silno stara vas s 900 prebivavci, je tako vkup zgnječena , da bajta se na bajto naslanja, ker je bila nekdaj zoper Turke in Benečane trdo obzidana tako, da revni prebivavci še potrebnih gnoj-nišč in borjačev nimajo; od juterne strani nam dobro znani Nanos leno in mlačno Ipavico napaja, ki se po naši sicer majhni pa krasni ravnini po kačje vije , nam pa tudi posebno spomladi z neprijetnim fuležem streže; — ako še potožim , da živinoreja zavoljo pomanjkanja stelje in mrve zaostaja, in da kmetovavce nekaj zavolj slabih letin, nekaj
zavolj tega uboštvo tlači, ker so večidel gosposki i zakaj redek je, ki bi lastino imel, menim, da s teui ste od Pervačine vse zvedli. Al 1. septembra smo nekaj posebnega doživeli. Bil je dan očitne preskušnje šolskih otrok, ki nam bo dolgo dolgo v spominu. Ob 9. ari zjutraj visojiočastiti gosp. Frančišk Mercina, mnogozasluženi dekan v Senpetru pri Gorici, stopijo v šolo s pozdravom ^Hvaljen bodi Jezus Kristus" in začelo se je izpraševanje. Ne bom na drobno popisoval, kako dobro od rok je šlo vse v tej pravi narodni šoli. Opoldne pa pridejo tudi blagorodni gospod Herman vitez Godel, c. kr. dnarni prokurator lombardo-beneški v Benetkah. Vse oči so obrnjene na novega gosta okinča-nega z vitežkim redom železne krone. Ko se na dalje iz-prašuje , tudi oni zastavijo nektere vprašanja v dobri slovenščini, kar nas je pri srcu prav prijetno pomazalo, zvedši, da vse priznane avstrijanske jezike govorijo. Skušnja se konča, molitev se opravi, — vsi pa gledamo na neko škatlico, ki je pred žlahnim gospodom na mizi stala. Gospod tehant spet za besedo primejo, ter v kratkem pa prav primernem ogovoru otroke k daljni pridnosti nagovarjajo , jih pa tudi opominjajo velike časti, ki so jim jo skazali blagorodni gospod, pa jim prinesli lepe darilca. Zdaj deset obdarovanja vrednih otrok na poklic naprej stopi; žlahni gospod vsakemu primerne bukvice podajo, ob enem pa še vsakemu lično zidano rožo ali kokardico, na kteri je pridna bčelica sedela in svitla petica novega kova visela, na prsi pripnejo. Otrokom in vsem drugim solze veselja v očeh igrajo, ki ga nikdar ne bojo pozabili. Kako globoko je to častno obdarovanje naši mladini v srce seglo , pričuje to, da, ko danes zjutraj vstanemo , najdemo na vratih tiste hiše, kjer gosp. vitez Godel stanujejo, nabito lepo zahvalno pesmico , ki jo je Prvaškošolcem odrašeni mladeneč Franc Peršič lično v več barvah napravil, ker z besedo se otro-čiči niso upali k visokemu gospodu, boječ se, da bi jim jezik ne odrekel, kar njih hvaležne srca čutijo. Da je blagega gospoda to v srce razveselilo, ni mi treba praviti. Naj pristavim še to, da c. k. dnarni g. prokurator že od 9. avgusta med nami na deželi prebivajo od raznih silno sitnih opravil svojega stanu nekoliko se odpočiti, in da stojijo na naši strani, ki trdimo, da slovenski jezik je za šola in za uradnijo dostojno ugodeu in olikan. Resnica in pravica je Bogu ljuba in vsem poštenim ljudem; hvala tedaj komur hvala gre!                                Neki prisednik.
Iz I pave 10. sept. si — Tudi Ipavci smo imeli na malega Šmarna dan narodno veselico , kakor so ^Novice" v poslednjem listu že povedale. Napravili smo jo bili slavnim domorodeom , predragim nam gostom iz Ljubljane na čast,, kteri so bili prišli odvrnit pozdrav , ki so ga bili ipavci s svojim pohvalnim pismom čitavnici ljubljanski poslali. Slavno oskrbništvo grof Lanthieri-eve grajšine v Ipavi nam je bilo v ta namen blagovoljno prepustilo gradič na Zemunu, ki je kot nalašč za take zabave napravljen. Poslopje je prostorno, da se v njem do 1200 ljudi in še več lahko zbere* stoji pa tudi tako lepo na prijaznem homcu sred vinogradov , sadnih in druzih dreves, da boljšega kraja ne najdeš, našo dolino na vse strani  ogledati.
Prišli so bili častiti naši gosti iz Ljubljane že v nedeljo pred malim Šmarnom , in sicer popoldan iskreni domorodec in predsednik ljubljanske čitavnice, občespoštovani gospod župan Ambrož, zvečer pa ljubljenec sloveuskega naroda, gosp. dr. Bleivveis z vrlim domoljubom gosp. Fr. Souvanom, trgovcom ljubljanskim. Omeniti moram , da so gospodje tudi svoje gospe in zale hčerke seboj pripeljali — drage nam domorodkinje, ki so s svojo nazočnostjo povi~ sevale našo veselico.
v
Na mali Šmaren je velik cerkven shod pri lepi cerkvi Matere Božje v Logu, ki vsako leto sila veliko ljudi od vseh strani Notranjskega in Primorskega zvabi. Tudi naši gosti iz Ljubljane so se podali k Božji službi v Log. Ravno ko so se že cerkvi bližali, se jim od nasprotne strani pri-
321
kaže visoko   vihrajoča   zastava domorodcov goriških,   ki se je počasi skoz neštevilno množico naprej  pomikala.   Pozdrav   v domači   besedi   nas   precej   soznani.    Bil  je  prav srčen sprejem.   Kakor okoli  dražeča prijatla  ali  ljubljenega očeta so se obsuli rodoljubni naši bratje  iz Goriškega okoli dr. Bleiweis-a, ter ga z navdušenimi 35živio-klici" pozdravljali. Šli smo potem v cerkev, kjer so prečastiti g. kanonik in dekan ipavski sv.  mašo peli,   da   bi   najprej   Bogu   dali, kar njemu   gre.    To je   lepa navada vernih Slovencov ,   da vse začenjajo z Bogom ,   vedoč ,   da vsak dober dar le  od zgorej  pride.    Po dokončani  Božji službi   smo   jo   vsi  proti Trgu obrnili, kjer si je slednji, kakor mu je bilo drago, za svoje telesne   potrebe   poskrbel.    Naši prijatli iz Goriškega so bili menda večidel v Trčič-evi gostivnici,   kjer se je na voglu njih zastava vila in memogredoče prijazno pozdravljala. Vreme je bilo prav ugodno, solnce je gorko sijalo, in zvrh  Nanosa je hladen vetree prijetno pihljal.    Okoli štirih sa se jeli   ljudje od  vseh strani proti Zemunu gibati.    Dva maja z zastavama, črno-rumeno in belo-rudečo, sta pot kazala,   ki  te   je med   njivami   s trti obmejenimi   in   mnogim drevjem v četrtin ki ure vrh homca pripeljala. Tu je spredaj na visokem maju   se   vila belo-rudeča zastava avstrijanska, znad strehe pa   trojbojnica slavjanska ,   nad   vhodom   pa je napis   v   navadnih   barvah   pozdravljal   prihajajoče   goste   s srčnim  „Dobr o d o šl i".    Na   okrog je   vse   mrgolelo ljudi, ptujih in domačih.   Tu se je razkočna mladež po svoje ra-dovala,   tam   odrašeni fantje tudi po svoje;   med možaki v narodni  kmetiški   obleki   so se   gnjetili   možje   v gosposkih suknjah ,   med    kmetiškimi   ženami   in   dekleti   pa gospe in gospodičine   v sirocih krinolinah;   tu   pa   tam se  je   vidila tudi kaka surka.   Ob  petih  privihra proti vrhu zastava goriška, in zanjo dolga rajda dragih sosedov naših, prepevale   Jenkotov   „Napreju.    Gromoviti   „živio"  jih   sprejme. Zdolj   po   ravni cesti   pa   visoko   v zraku igra   še zastava vrlih Ajdovščanov   v   naglem diru   proti Trgu   in dolga dolga vrsta   vozov   za   njo.    Zdaj pridejo naši slavni   gosti iz Ljubljane ,   spremljevani   od   gosp. dekana in družin domorodcov.    Zopet zagrome močni 5?živio-u in „slava-aklici, da se odmeva  Nanosa   po   celi dolini.    Vse  drenja in   spoštljivo pozdravlja gospode,   ki   se   trudijo   in   poganjajo že toliko let   za omiko in blagor   slovenskega naroda.    Začela se je zdaj  tombola zunaj   pod milim nebom,   ktere   se je vdeležil, kdor je le hotel, potem pa ..beseda" v notranjem prostoru, ki je bil z bršlinovimi venci, z zelenjem, mnogimi zastavami in žlahnimi trticami ,   ki so   se krog voglov pod kupijo ovijale,   prav   okusno ozaljšan.    Spredaj   nad odrom je stala podoba presvitlega   cesarja Franca Jožefa I. z cesarsko črno-rumeno zastavo,   ki se je na eni strani vila, na drugi pa belo-modro-rudeča narodna.   Nekoliko proč na levi je bil   ličen   transparent   z grbom   Vojvodine   krajnske, na desni pa poknežene grofije goriške,   ker Ipavci   od Aj-dovšine  noter do daljnega Krasa   v grofii goriški stanujejo. Prespostovani   naš   domoljub,   gospod   dekan-kanonik Grabrijan  stopijo z častitimi gosti ljubljanskimi   na   oder  in množico tako-le   nagovore:    „Predras:i   moji   Ipavci,   slavni gostje! Namen  našega današnjega shoda Vam je —  mislim — znan.    Zanašam   se   namreč,   da   se   pohvalnega pisma dobro še   spomnite,   kterega   smo  petečeno   zimo   po   vseh naših   komunih   ta-   in   unkraj   Ilubla   s tako   pripravnostjo podpisovali ,   ki   je   bilo   namenjeno   društvu  slavnih  mož v Ljubljano poslano  biti,  kteri so se s srčno pogumnostjo povezali prizadevati si,   da bodo našemu maternemu ,   dozdaj zanemarjenemu in povsod zaničevanemu slovenskemu jeziku na noge pomagali,  ga izobrazovali in za njega povzdigo in veljavo   pri   vseh   prilikah skrbeli.    Znano Vam  je   tudi iz „Novic" ,   s kakim  veseljem  je družba teh slavnih mož — narodna slovenska čitavnica — v  Ljubljani   naše   poslance sprejela, in kako visoko jih je častila. Misliti si  morete,  da tako izvrstno radovanje ni izviralo iz kakih posebnih ozirov na osebe naših   poslancov,   ampak slovensko   čutje   je go-
spode tolikanj bolj vnelo, ker se morebiti niso zanesli, da bi se glas slovenskega zvona , na kterega so v Ljubljani udarli , tako hitro po domačii zaslišal; še manj so si dozdevali , da jim bo naš ipavski zvonček tako brž in tako njihovemu zvonu priljudno pritrknil. Ni dosti, da so ti slavni ljubljanski gospodje naše poslance v Ljubljani tako veličastno sprejeli; njih narodna navdušenost jih je še daljo gnala:   sklenili   so eni  med njimi nas v Ipavi  pohoditi,   in
—   da Vam prav po domače rečem — v naše gnjezda pogledati, iz kterih taki slovenski tički — morebiti negodno še — čivkajo. In danas, predragi moji! je ta dan, da je, sicer po naključbi, pa ponosno rečem , tudi po sreči ravno mene zadelo, Vam tukaj zbranim te ljubljanske goste predstavljati. In kdo so ti gospodje? Niso to ali uno; predstavljam Vam najpred prečastitega gospoda ljubljanskega, ki ga ljubljanska narodna čitavnica za svojega predsednika časti, na kterega je bilo tudi  naše pismo napisano,
—   predstavljam  Vam moža ,    v kterega   glavno ljubljansko mesto   tolikanj   zaupanja   stavi ,   da   si   ga   je   za   svojega mestnega župana izvolilo:   in   ta je prečastiti gosp. Mihael Ambrož.  —  Predstavljam Vam  potem moža,  ki  Vas je veliko, da ga po obrazu sicer ne poznate; poznate ga pa po njegovem ,   ne le vsem Slovencom ,   ampak vsem omikanim Slavjanom znanem imenu, poznate ga po dvajsetletnem njegovem trudu ne samo za povzdigo in omiko našega mater-nega jezika ,   temuč tudi za splošno omiko naših  rojakov v tem,   da Vam leto   za letom nauke v Vašem  maternem jeziku spisuje,   ktere  Vas v Vašem  kmetovanji  in  obrtovanji k umni pospešnosti napeljujejo: predstavljam Vam slavnega gospod dr. Janeza Bleiweis-a,   vrednika „ Novic".  — Vam pa, prečastiti ljubljanski gostje! Vam predstavljam predrage mi tukaj zbraue Ipavce , ktere je veselje gnalo , Vas tukaj v   naši   ipavski   dolini   srčno   pozdraviti.    Če pregledate ta veseli zbor,   bote vidili,   da   se  gosposkih   sukinj   kmečke tisče;   da   se stari z mladimi za prostore prerivajo;   da od Nanosa do   doljnega   Krasa   jih   je   malo   ipavskih   sosesk, ktere bi nam   ne   bile nekaj svojih veljakov   in   drugih posestnikov v ta zbor   poslali,   U\   potem   sodite:   je   li   naša narodna   reč  samo   v   kakih   prenapetih   glavah ,   ali   da   v celem našem narodu klije!    Preden  pa sklenem,   še   eno. Mislil sem  namreč. Vam samo Ipavce predstaviti, zakaj le med njimi   je   bilo   govorjenje,   da   Vas   bodo sprejeli;   pa ozrite se po tem velikem   prostoru   in   poglejte,   koliko jih je   častnih   domoljubov,   ki   niso   Ipavci:   Pivka,   Kras    s Trstom vred, posebno pa prijazna Gorica so nam znamenite čete iskrenih Slovencov — vrlih domoljubov — poslali. Vas, mili naši   sosedni   gostje!   najpred   v imenu   Ipavcov   srčno zahvalujem, da nam tako drago soseščino trdite in z Svojo pričujočnostjo našo svečanost tako krasno povzdigujete;   pa ne zamerite, če rečem, da ne toliko mi, temveč magnetične imena naših slavnih   Ljubljančanov   so   Vas   sem   privlekle: zatoraj  Vas tudi iskreno tem možakom  predstavljam".
Govor ta je globoko v srca segel vsem pričujočim in „živio"-klicov, ki so že med govorom govornika večkrat ustavljali, ni bilo konca, dokler niso pevci ipavski svoj „pozdrav" zapeli , kteremu je tukajšni učenik in organist g. Hribar prelep napev zložil, ki je bil z navdušeno pohvalo sprejet.
Ko so pevci odpeli, stopi g. Ambrož, predsednik ljublj. čitavnice pred množico in blizo tako-le govori: „Prečastiti zbor! Skoraj mi manjka besed se spodobno zahvaliti za prijazni pozdrav, kterega so izrekli prečastiti kanonik in tehant ipavski in kterega je razodevala tudi pesem zložena za Ljubljančane. Čitavnica , ktera se je osnovala v Ljubljani, ima namen, z djansko rabo v besedi in pesmi, tedaj na veselivni poti, omikavati naš slovenski jezik, ker le viša omika povzdiguje vsak jezik na višjo stopnjo veljavnosti v javnem življenju. S tem namenom je dovršena naloga či-tavnic. — Al ustavna doba, v ktero je po veličastni besedi Cesarjevi prestopila Avstrija, daje narodom avstrijan9kim še
322
drugo večjo nalogo,   namreč,   da se povzdignejo različni narodi, tedaj tudi narod slovenski, na višjo stopnjo politiške omike.    Da to dokažem ,   morem   enrnalo v zgodovino seči. Zgodovina  je   dvojna:   verozakonska in politična.    Veroza-konsko zgodovino tukaj razlagati  ni naš   poklic — zato je cerkev pripravni kraj, kakor se je danes dopoldne pri cerkvenem opravilu slovesno dopolnilo.   Politična zgodovina je pa spremenljiva ,   kakor so ljudje in časi spremenljivi.    Ta zgodoviua nas uči,   da   so   dozdaj v Avstrii le dežele cesarstva po   svojih ge o grafit: ni h mejah za podlago služile in malo ali celo nič se ni od ljudstva ali od narodov govorilo. To se je   pa prenaredilo   po tisti mogočni besedi,   ki se je razglasila po volji presvitlega Cesarja, in to je „enakoprav-nost vseh narodov",   ktero so ukoreninili za steber prihodnjega vladanja.    Poklicane  so   zdaj   ljudstva   se  udeležvati političnih zadev, postavodajavnih posvetovanj itd. in zato je živa potreba,   da   se   povzdignejo   narodi   na   višjo   stopnjo politične omike.    Zamere   se pa to zgoditi z vzajemno močjo po prijaznem združevanju posamesnih narodov, ki so si v zvezi avstrijanskega vladarstva.   Oživljajo se tedaj, kakor vidimo, mnogovrstni narodi, bližajo se eden druzemu , vsak narod   po   svoji šegi.    Nekteri narodi   si iščejo  strelišča za zberališča,   — drugi pevske,   še   drugi   turnarske shode itd.,   mi   pa,   Slovenci,   kažemo   tudi   v   tej zadevi svojo pobožnost   in zbiramo se   naj raj i   na   cerkvenih  zgo-diščih. Cerkvena slovesnost, ktero smo obhajali pri sv. Marii Devici,   nam je dala priložnost,   da smo se zbrali tukaj na prijaznem homcu v krasno   okinčanem poslopju.    Drugi narodi popotvajo na daljne ptuje kraje,   ker so v svojih geo-grafičnih mejah že bolj zedinjeui, — mi Slovenci smo razdeljeni po mnogih geografičnih mejah; zato je prva potreba, da se med seboj soznanimo; zato ne hodimo deleč po svetu, ampak se zbiramo v naši domači deželi;   priča tega  je to, da so danes   naši   sosedje   iz Goriškega   in Tržaškega sem prišli se udeležit zanimive veselice.   Vsem pričujočim tedaj velja srčni pozdrav, kterega izrečem v domači besedi, ktera je živa vez med nami Slovenci.   To vez moramo spoštovati kakor svojo mater,   zakaj ona   nam  je   edino   poroštvo za omiko političuo, brez ktere ne moremo napredovati v ustavni naši dobi, po kteri smo toliko hrepeneli in jo zdaj imamo44. In zopet so gromoviti živio- in slava-klici,   ki   so doneli od vseh strani, g. govornika spremljali z odra.
Na to so se pevci oglasili in so zapeli po g. Hribarju izvrstno zloženi potpourri nVojak44. In komaj da so krepki glasovi ,5 Vojaka44 potihuili, se približa gosp. dr. Bleivveis, že pri nastopu od vseh strani z slava-klici pozdravljali, in nekako tako-ie govori: „Viditi toliko domoljubno množico mnogovrstnih stanov, tudi mene srce žene spregovoriti besedo na prijaznem Zemunu. — V življenju našem, slavni zbor! menjajo se dnevi žalosti z dnevi veselja, med se meša s pelinom. Ko sem zadnjikrat lepo ipavsko drlino pohodil, pripeljala me je lesem prilika tužna: na smrt so bili bolni nepozabljivi nam fajmošter M. Vertovc, — vidil sem jih takrat zadnjikrat: umrl je ž njimi eden izmed prvih naših domoljubov, eden izmed najslavniših pisateljev slovenskih! Ko sem zdaj spet prišel, pripeljala me je prilika vesela: življenje novo klije po krasni Vaši dolini; od smrti, tako rekoč, vstaja celi narod in se zaveda narodnih pravic, ki so mu jih dali cesar pravični.
Da je to resnica, pokazali ste vi Ipavci pred celim svetom, ko ste prišli letos v Ljubljano in nam rekli: „Lejte! tukaj smo; pokažemo se Vam brez strahu, kar smo in kakor smo: pošteni Slovenci, zvesti Avstrija ni, verni katoličani.44 In sprejeli smo Vas s veseljem pre-srčnim, in cela domovina je slavo ploskala možkim Ipavcom. Res! da pisano gleda že marsikak protivnik, res, da zmiraj še kak božji volek se muza in mrda in pravi: „kaj nek ongavite s tisto Vašo špraho in dražite svet ž njo; kaj bo morebiti potem krompir bolji kup, sol cenejša, davek manjši?" Oče nebeški! odpusti jim — rečemo mi takim —
saj ne vejo, kaj delajo. Narod brez narodnosti je telo brez kosti. Duša narodnosti pa je jezik. Jezik vsakega naroda pa, da živi, mora svoje pravice imeti v šoli, v kan-celii, v javnem življenji.
Naj nekoliko spregovorim o tej trojici. Ce se mladina naša v šolah uči za življenje potrebnih naukov v domačem jeziku, se zna vsa vsesti na šolsko klop in se brez ovinkov   naučiti   sto   in sto reči,   ki  jih   za življenje potrebuje.   Šola ni samo mesto, da bi se le ta ali  uni jezik učil,   ampak šola je učilnica za življenje. Ce ima naš narod bukev v domačem jeziku, zamere kar naravnost in brez ovinkov i/ njih zajemati naukov koristnih in se lahko podučiti tega in unega, kar mu je treba. Nemec, Talija n, Francoz   in drugi  narodi so spisali, da omenim na priliko le kmetijstvo ,   lepih in dobrih bukev na ceute o sadjoreji, vinoreji, čbelarstvu, sviloreji in poljedelstvu sploh, — pa   koliko so našemu   narodu koristile te bukve, ki jih ne bere, ker jih ne razume?   Koliko dobička pa so —  da ostanem le pri gospodarstvu —  celi slovenski domovini že   prinesli   nasproti   Pircov „ Vrtnar44 ,   Jonketov 55Cbelar44, Vertovcova „Vinorejaa in ^Kemija44, Zalokarjevo ^Kmetovanje44, naša „Sviloreja44 in druge naše bukve. Koliko koristi so donesle deželi že naša kmetijska šola, naša šola za kovače in živinozdravnike — samo zato,   ker  se fantje naši učijo v domačem jeziku. ^Krompir ni zatega voljo bolji kup ,   tudi sol   ni cenejša ,   in tudi davki niso nižji44  — al kdor je podučen,   si   več dohodkov   uaklanja,   in   tak lože drago sol kupuje in lože davek odrajtuje.
Ce naš jezik velja vkancelii, da zna, kdor ka-košno pismo dobi iz kancelije, ga sam ali otrok njegov ali sosed njegov brati, si prihrani s tem veliko potov in denarja; ni mu treba ljudi iskati, da bi mu pismo prestavljali, pa mu še včasih iz nevednosti ali porednosti kakošno napčno povedali. Ni mu treba potem nikomur dobrih besedi dajati, ne za vino plačevati ali sicer v žep segati. ^Krompir, res, da ne bo zatega voljo bolji kup, tudi sol ne cenejša, tudi davki ne manjši44, al s tem se reši človek posrednega davka, si odvrne marsiktero škodo, v ktero bi bil sicer zagazil, pa si marsikter goldinarček prihrani, ki ga je mogel pred za tolmačenje nemških ali laških pisem potrositi, in si ta dnar lahko obrne za društvo sv. Florijana, da si zavaruje (asekurira) svoje pohištvo.
Ce naš domači jezik velja v javnem življenji, da prosti človek sliši tudi gospodo v domačem jeziku pogovarjati se, bo nehal naš slovenski jezik biti ^kmečki" jezik, — spoštovan jezik bo v hiši mestui in v hišah na kmetih kakor vsak drug jezik — in enaki bomo Nem coni, kjer gospod iti hlapec nemški govorita, enaki bomo Lahom, kjer „possidente44 in 53colonou italijansko govorita, — enaki bomo vsem drugim narodom, kterih jezik velja v javnem življenji. Res, „da potem tudi ne bo krompir bolji kup, sol ne cenejša, davki ne bojo manjši'4 — al vsak naših ljudi bo veljavo imel v življenju, ktera mu gre\ in ne bo  mu treba povsod  „se podlagati ptujcovi  peli*4.
Glejte! to želimo vsi tisti, ki se poganjamo za ob veljavo našega domačega, tako lepega jezika. Zatega voljo pa ne sovražimo nobenega druzega, ne nemškega ne italijanskega, marveč se jih še radi učimo, saj vendar nismo taki tumpci , da bi ne spoznali stare resnice, ki pravi:  „kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš44.
To prizadevanje za obveljavo našega jezika pa se ne piše še le od marca leta 1848, kakor marsikdo misli, al še le od oktobra leta 1860, — to potrebo so spoznali že naši predniki pred sto in sto leti. Kakor dandanašnji še tožimo, da se tam pa tam zaničuje mili naš jezik, tako so tožili že takrat, ko ni varno bilo se oglasiti očitno. Tako je zdihoval pred blizo 40 leti v neki pesmici neki mož, ki ga vsi poznate, vsi visoko spoštujete, — ki ga ceni cela domovina, ga cenijo tudi cesar sami. Po srečni naključbi sem iz zapuščine Metelkove dobil to pesmice,  ki še nikoli ni zagle-
323
dala belega dneva in ktero so morebiti že celo pozabili gospod sam, ki so jo zložili. Prinesel sem jo Vam, da ne pridem s praznimi rokami, za štruco pa prav skrive, da se pesnik za to ne vejo; ker za gotovo vem, da Vam bo všeč, jo Vam hočem brati. Čigava je — Vam bom še le nazadnje povedal."
Zdaj bere g. govornik obširno krasno pesem ,;Krajnska Slovenija44 imenovano, ki je bila z neskončnim veseljem sprejeta. *)
„Kaj ne — nadaljuje govornik potem — da Vam je dopadla? — kaj ne, da je taka, kakor da bi jo bil kdo dandanašnji pisal? In vendar je zložena že leta 1823 — složili pa so jo mož, ki v prvi vrsti učenih naših rodoljubov stoje, ki so nas zbrali v veselo to društvo, — preslavni Vaš dekan Grabrijan. Slava jim!" In pri teh besedah zagr-mijo slava-klici, da se je dvorana tresla.
„In sedaj le še eno besedico44 — končuje g. govornik. „Vsak pratikar ve, da po oblačnem vremenu nastopi vreme prijazno. Tudi v Avstrii se je prikazala danica ustave, tedaj tudi nam Slovencom se bojo vremena zvedrile in milejše sonce prisijalo: s pomočjo Božjo, voljo Cesarjevo in stanovitnostjo našo!"
In doneli so spet slava-klici od vseh strani, ki so kazali , da je govornik si izbral skozi in skozi današnjemu dnevu primerno tvorino za besedo svojo.
Prepevale so se potem še druge pesmi, kakor Vilharjeva „Na jezeru44, ruski „Sarafan", Riharjeva »Savica44, srbska „Budnica44 in h koncu w Vipavska", za ktero je na krepke besede gosp. Grabrijanove zložil gosp. Hribar tako nadušivni napev, da ploska ni bilo ne konca ne kraja, dokler se ni ponovila pesem. Ne moremo pa končati pevskega popisa , da ne bi dali — ne po svoji razsodbi, ampak po razsodbi naših gostov —i tudi našim pevcom in pevkam dobro zaslužene hvale. „Vaša pevska družbica je tako dobro izurjena in čujejo se pri nji tako lepi glasovi — so nam rekli — da tudi v Ljubljani , Trstu in Gorici bi jih z veseljem poslušali.44 Naši pevci so vsi srečni o taki pohvali.
Pričujočih je pri »besedi44 bilo okoli 800 ljudi, večidel Ipavcov, ki so se zbrali, slavne svoje goste počastit. Na-mestovane so bile vse županije ali po svojih županih ali odbornikih ali druzih veljavnih možeh. Naj imenujem zmed ipavcov goriške strani le nektere veljavniše može; bili so na priliko: Mladi grofLanthieri iz Rihenberga, gosp. Mahorčič, župan, in Godina, posestnik iz Ajdovščine, g^. Kerševani, župan, in Peroci, posestnik v Dornbergu, gg. Furlani, župan, in Ličen, posestnik v Hihenbergu i. v. d. Udeležili so se besede tudi gg. vradniki ipavske okrajne uradnije, mnogo slavne duhovščine krajnske in goriške škofije. Zmed slav-niših gostov navajam gosp. Cerneta, iskrenega zagovornika pravic naših na Dunaju, gosp. prof. Marušiča iz Gorice, g. P. Kozlerja, notarja v Sesani, g. dr. Kozlerja iz Ajdovšine, g. prof. Erjavca iz Zagreba in več druzih. Vse te je le narodska čut priva, bila in želje se enkrat med brati po domače razveseljevati. Bila je veselica v resnici narodna, kakor morebiti še nobena na Slovenskem ne tako.
Po ^besedi" je bila večerja.                     (Kon. prih.)
Iz Bohinske doline o malem Šmarnu. — Pri nas se letošnje leto dovelj dobro obnaša; hude ure nismo nič imeli; dežja je zmiraj toliko, da ni bilo nič suše; ozimne žita niso dale, slame je bilo veliko; turšica, proso in ajda vse to je prav lepo; tudi korenja in repe bo precej, sena in otave pa veliko. Krompir nam je Bog letos odvzel, skoraj povsod je na pol črn, v enih krajih bolj v enih manj; veselili smo se tega pridelka, ker nam je velika dobrota, pa ga   žalibog! ne bo.
Iz Šinartna pri Kranju. — Ako Vam , predrage „Novice" , tako redko dopisi dohajajo od naše strani , ne mislite,   da   imajo nas ,5Cimbri" pod svojim krilom,   in da
*) „Novicett jo bojo prinesle drugo pot.                            Vred.
ne vemo, kaj se okoli nas za narodnost dela. Pri nas se dobro toliko dela na polju domovine, kakor po druzih krajih slovenskih. Živ dokaz tega nam podaja naša mala šola. Pretekli teden smo imeli tukaj šolsko spraševanje, pri kterem se je naša mladež prav vrlo obnašala. Kako bi srce človeku veselja ne igralo, ko sliši otroke ročno in prav čisto slovensko govoriti in ne vezati otrobov in popačene ^kranjske sprane". Slava pa tudi takemu učitelju, kteri se neuspe-hano trudi za izobraženje otrok, za blagor slovenskega jezika in povzdigo domovine. Kakor vsak zvesti rodoljub spozua tudi on, da prihodnja podpora naroda bo nadepolna mladost. Zatoraj skrbno pazi, da učenci čisto slovensko govorijo, jih podučuje, ktere besede so po nemškem popačene, in jih vedno svari, da naj se jih varujejo: „zamer-kati", to ni slovenska beseda, mi moramo reči: »zapaziti", 53zapomniti44; „pouucati" je iz nemškega izvzeta, to se pravi: 5)rabiti44, porabiti" itd. Zraven njega pa ne smemo pozabiti velike hvale duhovnemu gospodu, učeniku kršan-skega nauka. S svojo krotkostjo si je pridobil srca otrok, in jih vedno opominjevaje, da vrli Slovenec je tudi pobožen kristjan; zanje sedaj sad, kterega seme ni brez uspeha sadil v nežne srca. Mično je viditi majhne fantiče in deklice, kteri komaj hodijo, kako spodobno pozdravljajo slehernega človeka s ^Hvaljen bodi Jezus Kristus.44 Slava takim učiteljem! — Tudi ljudstvo sploh pozna imena slavnih mož na polju slovanskem, bodi si visocega ali nizkega stauu, ker vsak ve, kdo je dr. Toman, kdo Černe itd. in ljube »Novice44 se pri nas prav z veseljem prebirajo , ker one so mati slovenskega naroda, ki ga sovražnikov sebičnih branijo. — Polje je pri nas tako lepo , da ga ne pomnimo še tacega; vidi se po 4 čevlje visoka ajda. — Drugo pot kaj več. Z Bogom!                                                 Stražiški.
Iz Ljubljane. Presvitla naša cesarica so se za vošilo deželnega odbora s prijaznim odpisom od 4.  t. m. zahvalili.
—   Po razglasu c. k. deželne vlade bo nova volitev poslanca v deželni zbor v Trebnem 20. dan prihodnjega mesca oktobra; poklicani so k tej volitvi volivci iz trebniškega, zatičinskega, litijskega, rateškega, mokro-noškega in žužembržkega kantona.
—   V ljubljanski gimnazii — piše „Danicau — se je to leto le samo kršanski nauk v 1. razredu druzega pol leta po domače učil (če ne morebiti kje tudi slov. slovnica) in nekaj malo se je poskušalo v enem razredu z zemljepisom. Za nastopno leto je marljivi in za šole mnogo zasluženi gosp. Lesar tudi že dokončal cerkveni obrednik in cerkveno zgodovino, ki upamo, da se bode oboje toliko zgodej jelo natiskati, da se bo moglo že v 2. in 3. odredu nasproti dobivati, ter ne bo treba učencov po tako težkih, vse preabstraktno izdelanih nemških bukvah trpinčiti.
—   Gosp. Miroslav Vilhar bo za novo leto izdal koledarja zabavno-muzičnega pod naslovom „Sloga'\
—   Gosp. dr. Toman, ki je zadržan se zdaj koj na Dunaj v državni zbor podati, je zoper unidan omenjenega ,,Hansjorgel-na" (dunajski časnik) zavolj razžaljenja po dr. Vilas-u na Dunaji tožbo sodnii izročil. Res, treba je!
—   V ,,Narod. Nov.* in „Pozor-u" srno čitali že marsikaj o svetkovini, s ktero se ima iz Zagreba do Zidanega mosta sedaj dodelana železnica odpreti. Gotovo bo tisti dan, ko se bode hrvaška dežela približala krajnski po železnici, za obe deželi, ki ste si že od starodavnih časov zlasti v ozki trgovski zvezi, v zgodovini jugoslavenski mnogo pomenljiv in blažeu dan v duševnem in materialnem obziru in z bra-tinskirn srcom bode gotovo Ljubljana sprejela predrage ji goste, ako jih hlapon pripelje na zemljo slovensko. Al žalibog, da ravno takrat, ko se bode čitavnica naša preseljevala v novo svoje ne še dodelano stanovališče, jim ona, kakor bi rada , ne more tudi svojega veselega deleža do-nesti s tem, da bi jim na čast napravila slovesno ^besedo*'. Al kar ne more biti sedaj, bode mogoče drugi pot in lahko mnogokrat.
— Z veseljem ogleduje popotnik po našem mestu zdaj nove gladke pota, nove štlrne in kanale. Kdor pa gre ravno zdaj po velikem trgu našega mesta, pa vidi, kakošno gnojnico mečejo delavci izpod zemlje, kjer kopljejo velik kanal, si bo skor raji želel na močvirji stanovati, kjer ima saj le vodo pod seboj, kakor v mestu, kjer mu je gnojnica podlaga. Skor nikjer ni po obširnem mestu bilo velikih kanalov, ki bi bili odpeljavali deževnico in snežnico, pa gnojnico iz hiš; le sami požiravniki po ulicah so ljudi slepili, da so mislili, da spod so kanali. Vodo in gnojnico je popivala zemlja pod nami v-se, kar se zdaj preočitno vidi. Iz „Rožnih ulic" celo slišimo, da kar pod podi hišnimi so gnojni odvodniki narejeni, ki se stekajo v ozki ves zabla-teni kanal. Potlej pa se zdravniki čudijo, da večidel, kadar je kakošna kužna bolezen v mestu, najhuje razsaja v tistem kraji mesta! Če bi se ne bilo celo nič druzega zgodilo pod sedanjim mestnim županom kakor edino to , da mesto dobi dozdaj popolnoma zanemarjene kanale in se odvrne zdravju mestjanov toliko škodljiva napaka, ktero je celo rajni za mesto tako marljivi župan Hradecki prezrl, je že samo to zlat list v knjigi sedanjega županstva.
— (Poberki iz raznih časnifiov.J Veliki dunajski časnik „Vaterland" je prinesel te dni doklado na veliki pol poli pod naslovom wDie Slovenen in Steiermark und ihre Gegner" , v kteri se s tehtno besedo in na drobno pretresajo vse nesramne laži in natolcevanja, ki jih je zoper Slovence dosihmal na dan spravila „Tagespošta" s svojimi rokodelci; zlasti baronu Karneri-tu, ki Slovence primerja z ^laškimi Tiroljci, ki le na jeziku imajo Avstrijo, v srcu pa vse drugač mislijo", pošilja ta poslanica v VVildhaus gromovito „Quousquetandem!a ter ga očitno imenuje grdega opravljivca, dokler ne skaže, kar blodi o Slovencih. Res je čas, da se tudi z nemško besedo v brau postavi pošteni Slovenec, zoper kterega nemškutarski drhali nobena stvar ni dosti grda, da bi je mu ne bila že podtaknila. In „Tagespoštaa si hinavsko upa še pisati o „Verstandigungu ! — ona, ki celi čas, kar imamo ustavno vlado, s „Triesterco" vred druzega opravila nima, ko hudobno, črniti in natolcevati Slovence in jim podtikati Avstrii nevarne namena zato, ker vsa vsa naša ravnopravnost obstoji od lani v tem, da se — v prvem, reci —v prvem razredu gimnazije uči kršanski nauk slovensko in da tu in tam kakor bela vrana pride kak odlok v slovenskem jeziku iz kancelije! Kakor slišimo, se je te nemške poslanice štajarskih Slovencov več iztisov v podobi brošurice napravilo, ki se bo razposlala, da pošteni Nemci zvejo, kakošno je orožje, s kterim napadajo prostovoljni ali najeti zasedniki poštene Slovence. Kakor se »Danici" iz Maribora za gotovo piše, je že uradom samim nemškutarskega zabavljanja preveč in dobila sta „Tages-pošta" in „Korrespondenta prepoved, da ne smeta za-stran ondašnje obletnice , ki so jo napadali dopisiini njuni, kakor da bi bili stekli, ne besedice več črhniti. — Ce pravi Nemec slavo poje svojemu ,?Was ist des Deut-schen Vaterland", mu Slovenec to ravno tako privoši, kakor sebi svoj „Hej Slovani!" — al če ljubljanski dopisiin v „Tr i este rciu ne more omeniti „des Herz und Geist er-hebenden Liedes" drugač, kakor da psuje „das Hauflein nationaler Fanatiker", kakor se je zgodilo to pri popisu, ko je ljubljanska nemška pevska družbica s svojim banderom pozdravljala dunajske pevce na kolodvoru unidan, se moremo le smejati taki predrznosti pisunovi, ki je celo podobna — žabi v znani basni; zraven tega pa, ker ponosno popisuje, da je jjfast die ganze gevvahlte GesellschaftLaibachV takrat na/ kolodvoru bila, nikakor ne moremo zapopasti tega, kako da si. vodstvo železnice , ki je unidan za Ogre tako skrbelo , da jih nihče ni na kolodvoru nadlegoval, ni ravno tako skrbelo zdaj za Dunajčane, če je res , kakor dopisiin pravi, da je die „ganzeu   gevvahlte Gesellschaft k njim ti-
šala? Uganjke te zastavice ne vemo. — Današnja „Trie-sterca" nam je se ve da „iz Ljubljane" prinesla spet cel koš kosmatih laži. Gosp. župan se lahko smeja, da ga „Triesterca" črni; gorje mu, če bi ga ona hvalila, kakor hvalisuje moža s 26000 forinti! Ipavci pa so se gotovo za trebuh držali, ko so iz „Triesterce" prvikrat zvedili, da „im a j o že čitavnico", za ktero še sami ne vejo; — da „so pričakovali 8. sept. saj kakošnih 200 ljudi, pa jih je prišla le majhna peščica", — ker jih je pa v resnici bilo ne le 200, ampak blizo 800, so mogli biti d uho vi, da jih dopisiin nividil; — da „ljudje niso razumeli „novoslo venskih" govorov", — ki so jih pa še celo nemškutarji s „krajnsko sprano" zasto-pili; — da „je poštar ipavski delal nasprotno demonstracijo in je bežal, — kakor da bi bila beseda v domačem jeziku v Ipavi demonstracija! in če se ne motimo, je bil gosp. poštar z nami na Zemunu. Iz tega sodi spet vsak lahko, da nam je res treba — veče norišnice v Ljubljani.
324