Štev. II. V Ljubljani 1. novembra 1877. Leto VII.
Časopis s podobami sa slovensko mladino.
Pesence po nemških.
t	Kakó se zaspi?
ad v «klel Vi, kakó zaspim ? V blazino vém da se tiščim. Ter mislim: „treba je paziti zdaj!" A prodno spet odprèm oči, D ž« na vzhodu se dani Sèn bil je tu, a šel je v kràj.
Ljudij som vprašal drugih vžč. Moléàli so o tem ljudje! Zatorej menim, da na svčti Premnozih nij stvarij um&i, Ker jaz fio zdaj ne vem, no zniim Ni tega, kar počenjam sam!
Véverica in nevihta.
Hubü ! kakó nevihta mi srepó Razgrajaš ! — Vratca ta zaprèm skrbnó. Ter druga odmašim na ónej strani; Kdo tamkaj mi uiti brani? Kaj res? — Zaprimo tudi ta takoj ; A ti nevihta burna, zunaj stój!
Nevihta rjóve in buči, A véverca se ne boji, Lepó se stiska v mah zavita, Dežju in toči dobro skrita. Nevihta zunaj je divjlUa. A ona òreh je glodala.
Otrok vpraša:
„Povéj mi, o ptičica! kaj bez mirü Prelétujeà mimo dreves in zidti? Zakaj li obračaš nemirna oti ? Kaj v srci te drobnem teži in skrbi ?" „„Vesela sem, nijsem otožna žival, A lavni mladiči so, góla drhäl, Zatorej ne vprašaj, ne vstavljaj me ti; Mladičem za jiižino uže se mudi.""*
Lujiia Fetjakova,
Zvesti sluga Jakob.
Imovit gospod se je peljal na sanéh v nekej trdej zimi v bližnje mesto, kjer je imel sil» nujen opravek. Spremljal ga je na potu njegov slng» Jakob, kije jezdil na posebnem konji spred»j pred sanmi. Predno da prideta v mesto, treb» jim» je bilo iti preko dolzegs, samotnega gozda. A bila je už0 trda temi. Sluga Jakob svetuje gospodu, naj bi prenočila v priprostej krčmi, ki je stala ob cesti pred gozdom, kajti ljudje govoré, da se v gozdu klatijo volkovi, ki so posebno zd»j v tako ostrej zimi zelò nevarni potujočim Ijndém. Gospod srdito pogleda Jakoba ter zatulim nad njim: „kaj ne, užč ti preséda jezdariti. rad bi počival, lenoba stara! A ne tako jaz, ki moram Se to noč biti v mestu, naj bi tudi gorelo." To reksi izpodbfide konja iu Slo je dalje, da se je vse kadilo za njima.
Ali komaj da sta bila dobro v gozdu, sliši gospod na jedenkrat za soboj strašno zavijanje. Ko se ozrè, ogleda veliko četo gladnih volkov, ki so dirjali za sanmi; bili soužč blizu. Gospoda izpreletistrah in groza ter zavpije: „Jakob! Jakob ! oh, moj preljubi Jakob ! volkovi ! uže so tukaj I" Zvesti sluga Jakob ne zine niti besedice, pusti gospoda naprej se peljati, a on se s svojim konjem vstopi med sani in samogoltne volkove, potegne samokres ter ustreli nekoliko-krati med krvoločno divjo zveijid.
S strelivom je nekoliko časa strašil in odganjal gladne pošasti. A kmalu mu nedostane (izmanjka) strelnega prahü in volkovi se pritepó uJé prav blizu gospodarjevih sani. Jakob to vidéC, reče gospodu: „gospod! svojega konja moram prepustiti tem gladnim grdobam a jaz se vsedem k vam na sani, ako ne, to noč sva obi izgubljena." — „Delaj, kakor najbolje znaj," reče gospod. Jakob se takój zažene s konja na gospodove sani ter Se vedno drži svojega konja za uzdo. Še le ko volkovi prav blizu pridejo, izpusti jim konja, da ga raztrgnjo in požrč. Tako sta mislila, ila sta rešena velike nevarnosti, ki jima je pretila; ali varala sta se uboga popotnika. Ne dolgo in nekaj požrešnih volkov je bilo zopet za njima. Nekateri se uže zaganjajo v sani Gospod ves obupan ne vé, kaj mu je storiti. Zdaj reče Jakob : „gospod, vse, kar morem storiti, rad storim za vas in vašo družino. Glejte, ondu se už0 vidijo luči iz mesta; ako le Se nekoliko minut pridržim gladne zveri od vašega telesa, lehko ste v mestu in nij vam se več bati za vaše življenje. Prosim vas torej, skrbite za mojo ženo in moje otroke! Bodite zdravi in spomnite se včasih svojega zvestega sluge Jakoba!" To rekši. potegne meč, skoči iz sam ter se postavi v sredo med grozovite zveri. Volkovi to videč se nekoliko ustrašijo, a potlej še z večjo srditostjo planejo na ubozega Jakoba ter ga raztrgajo. V tem se je gospod srečno pripeljal do mesta. Brž skliče nekoliko ljudi, ki se takój podajo v gozd, da bi oteli nesrečnega človeka. A bilo je užč prepozno; našli so le Se kosti ubozega Jakoba. Gospod ukaže kosti pobrati in spodobno pokopati. Za ubogo, zapuščeno ženo iu otroke je ves čas skrbel kakor bi jim bil pravi oče. Odslej je bil tudi vsem svojim služabnikom prijazen in dober ter se je večkrat s solzami v očeh spominjal svojega zvestega sluge — Jakoba.	o.
Kar revežem daruješ. Bogu posojuješ.
(Narodna pripovedka.)
Bila sta mož in žena. Mož je bil pogan, a žena je bila kristjana. Obi sta bila obče spoštovana, da-si zelò ubožna. Z veliko težavo in trndom sta si bila nekoliko novcev (denarjev) prihranila, ki sta je varovala, kakor zenico v očesu. Necega dne reče mož ženi : „ali veš kaj ? — Dobro bi bilo, da bi svoje novce na kako vamo mesto ua obrésti naložila, ker v kovčegu ležeči ne nosijo nobene koristi, a lehko bi je tudi potrošila." Žena reče možu: „ako bi rad novce na obrésti naloži], daj je Bogn krščanskemu." Mož privoli v to ter reče ženi, naj mn pokaže, kje je krščanski Bog, da mu novce odnese in da vidi so li novci naloženi na dobrem mestu. Zena odpelje moža v cerkev in mu pokaže berače, ki so ob cerkvenih vratih sedeli in milostinj prosili. Reče mu : „tem Ijndém podaj svoje novce, Bog je bo od njih vzel in ti je z najboljšimi obrésti povrnil; kajti védi, to so njegovi ljudje."
Mož stori, kakor mu je rekla žena ter otide domóv.
Za nekaj časa potem jima izmanjka živeža in mož reče ženi: „idi žena, da poiščeva krščanskega Boga in ga prosiva, da nama nekoliko dolga povrne, ker ravno zdaj novcev najbolj potrebujeva, da si kupiva potrebne hrane." Žena mu odvrne: „pojdi v cerkev in stopi se na óno mesto, na katerem si novce dal siromakom, in Bog ti bo dal, kolikor je nama treba. Mož otide v cerkev, gre po njej tja gori do velikega altarja ter čaka, da bi mu Bog dal novcev, katerih toliko potrebuje. Ali v cerkvi ne vidi žive duše razven nekoliko beračev, ki so se v kot za vrata stisnili, Boga molili in od mimogredočih ljudi milostinj prosili. Premišljevaje svoj žalostni stan, zapazi iz cerkve se vračajoč na mramornej pldči na tleh jeden zlatnik (cekin). Takój ga pobere in hiti domóv. Doma pripoveduje ženi. kako je bil v cerkvi, ter nij nikogar videl v njej, ki bi mu kaj dal, niti sam Bog mu nij hotel ničesar podeliti, samo takrat, ko se je vračal iz cerkve, našel je po naključji na tleh zlatnik, ki ga je pobral in prinesel domóv. Žena mu na to veselo reče: „mar misliš, ljubi moj, da je zlatnik po naključji ležal na tleh? Ne, Bog sam ti ga je dal, ker on deli svoje darove nevidno. Nu zdaj idi na trg in kupi česar nam je treba za živež. Bog je predober, on nama tudi dalje še ostane milostljiv ter naju obvaruje lakote in bede. Kajti kdor koli vanj zaupa, njemu se nij bati nič hudega." Mož gre na trg, izmeni zlatnik ter kupi kruha, vina in ribo. Žena začne takój ribo pripravljati. Ali glej, ko jo razreže, pade iz nje majhen, svitel kamenček. Pokliče moža in mu reče : „evo, poglej, kako lep in svitel kamenček sem našla v ribi ; nesi ga k zlatarju in dragotinarju (juvelirju), morda da dobiš bodi si užč kar koli zanj. Mož gre do zlatarja in ga vpraša, koliko mu da za svitli kamenček. Zlatar mu obljubi 5 gold. „Hm, ali toliko mi date zanj?" vpraša mož čudeč se. — Zlatar si misli, da ga priprosti človek zasmehuje, zatorej mu takój obljubi 10, potem 16 in kmalu potom tudi 20 gld. Siromašni prodajalec ne reče nič, nego mislil si je, da se zlatar ž njim šali, a zlatar si je zopet mislil: glej, ta človek už0 čuti, ne govori nič, on užć dobro vé, koliko je kamen vreden. zatorej mu takój obljubi 30, 50 in tudi 100 gold. Zdaj še le ubogi mož spozni. da tuknj nij nobene šale, nego da je kamen velike vrednosti; zatorej reče zlatarju, da ga ne da izpod 300 gld.
11*
Zlatór mu takój izplača to vsoto, ker je znal, da je to drag kamen, in da je Se več vreden nego 300 gld. Mož veselo pohiti domóv ter izroči ženi novce, pripovedajoč jej, kako jih je dobil. — „Ali vidiš," reče žena, „kako je krščanski Bog dober in milostljiv; on ti je desetero povrnil to, kar ai ti njemu posodil." Mož spoznavši dobroto, milost in vsemogočnost božjo, pokriža se in postane dober in pravovéren kristjan.	(, Smilje.-)
Neposlušna Rozka.
„Rozka," rečejo mati, „pojdi na vrt in prinesi mi malo zelenjave, a to ti povem, da se mi ne dotakneš grozdja, ki je še nezrelo; lehko bi dobila grižo ter bi nevarno izbolela!"
Kozka takój otide na vrt, nabere nekoliko korenja in petršilja, ter se už0 naprej veseli, kako jo bodo mati pohvalili zaradi njene nrnosti. Veselo pevajdč se vrne iz vrta. 1TŽ0 jo bila blizu vrtnih vrat, ko ugleda ne daleč od vrtne ograde lep grčzd. Rozka si misli: tako lep grózd mora zrM biti! A spomni se, da so jej mati zabranili in rekli, naj se nezrelega grozdja ne dotakne. „To vem", reče Kozka sama v sebi, „da nezrelega grozdja ue smem zobati, ali óni grózd tam je nié popolnoma zrèl, zatorej ga tudi smem malo pokusiti." Zdajci jej pade na um, da bi jo mati lehko videli pri kuhinjskem oknu, kako grozdje trga in zoblje vkljub njenej prepóvedi. Premaga se ter odstopi od svoje nakane. Ali hudobni duh, ki celò odraščenc večkrat v skušnjavo napeljuje, polasti se najrajSe otrok, da je zapelje v greh. Nek notranji glas — to je bil hudobni duh — zašepU nedolžnej Rozki na uhó : „kako si ti moja Rozka, vendar neumna ! Mar ne moreš celega grózda odtrgati, zrele jagode pozobati, a to, kar je nezrelega v sosedov vrt zagnati? Mati gotovo nijso šteli, koliko gròzdov je na vrtn, in tudi ne morejo znati, da si prelomila njihovo besedo."
Rozka mislčč si, da je res neumna, stopi do lepega gròzda ter ga odtrga. A da bi je nihče ne videl, skrije se za bližnji grm ter läkorno obira sladke jagode z grozda. Nu komaj dvakrat ugrizne v grózd, da iz vsega grla zavpije ter zaluči grózd daleč od sebe. Kaj neki je bilo v grozdu ? Osa se je bila skrila med sočnilte jagode, da bi sladki slik srkala iz njih. Rozka v naglosti in strahu pred materjo nij zapazila äse, ter je cel grozd prinesla k ustom. Osa jo piči ravno na ustnico tako nemilo, da je po vsem telesu začutila hudo bolečino.
Jokajčč je tekla k materi, ter jej odkritosrčno povč vse, kar se je zgodilo. Mati jej rekò: „zdaj vidiš, kako te je Bog kaznoval, ker nijsi sluSala svoje matere. Zapómni si dobro ter nikoli ne pozabi, da se neposlušnost (nepokorščina) večkrat sama kaznuje, in da je už0 marsikaterega otroka nesreča zadela, ker nij slušal svojih dobrih starSev. Jaz ti ne morem pomagati, zatorej trpi zdnj bolečino!"
Rozki je nstniea zelò natekla in hudo jo je sklelo, predno je bolečin» popolnem uehala. Od sih dob je bila Rozka najposliišnejša deklica.
jFV. ž. K.
Spominek na zagrebškem pokopališči.
N» pokopališči sv. Jirija v Zagrebu stoji na levej strini takój pri vhodu na pokopališče nadgrobni spominek, katerega vam nazoča slika prav natančno kaže.
Vsacega leta na vernih duš dan poje rodoljubiva mladina nekoliko žalostnih pesen na tem grobu, ki je lepo cakiten z venci in razsvetljen, kakor malo kateri drug grob, z mnogobrojnimi lučicami.
Ako vprašaš, kdo počiva v tem grobu, slišal boš, da so v njem: nedolžne žrtve 1845. leta.
Na jednej strini omenjenega spominka so vrezana imena dotičnih ne-srečnežev, ki je tudi mi tukaj podamo. Ti so: Bonfiko Ljudevit, Ce-linii Ivan, Fikii Janko, Gvozdanovii Ilija, Koščec Ivan, Ko-vačii Aleksander. Popilu Pavel, Keške Franjo, Štajdaher Dragutin, Se Ij an Ivan, Su taj Ivan, Tu rs a Pavel, Valentekovié Fra njo.
To je vse, kar dandanes v razgovoru s kacim človekom o tem grobu zvideti moreš; a temu se ne smeš čuditi, ker je od 1845. leta do današnjega dne preteklo uži preko 31 let, ter se ne najde več tako lehko kak človek, kateremu bi bila ta stvar onako znana, kakor se je dogodila. Zatorej mislim, da ne bode odveč, ako vam ob kratkem nekoliko povem iz hrvatske zgodovina o tem žalostnem dogodku.
Hrvatska dežela je uži mnogo prestala, največ, kakor je znano, v krvavih bojih s Turki; a pozneje se jej je bilo bojevati tudi z drugimi, žalibog s so*
Bednimi nàrodi, da si obrani svojo samostojnost. Hrvatska dežela spada užč od 11. stoletja h kroni sv. Stepana, ter je z Magjari mnogo in mnogo let zajedno živela. Ali oholim Magjarom se je zazdélo, da vpeljejo svoj jezik v hrvatske uradoije in šole, ter da postane hrvatska kraljevina popolnoma odvisna od njihove nprave. Tako je hrvatskej samostojnosti pretila velika nevarnost. To je dalo po v ud k sovraštvu jednega naroda do druzega, in tako je prišlo med Hrvati in Magjari uže 1842. leta do prvega razpòra. Eazpor in sovraštvo se je bolj in bolj širilo in vneli so se hudi prepiri. Bilo je 1845. leta 29. julija ob Sašu občinskih volitev, da je sovraštvo do vrha prikipelo. Na trgu sv. Marka je curkoma kri tekla. V tem krvavem boji je padlo do 16 rodoljubnih mladeničev, ki so žalostno smrt storili.
Cez deset let po tej žalostnej dogodbi, bilo je to 1855. leta, zbrali so se nekateri hrvatski rodoljubi ter so sklenili, da se nabirajo dobrovoljni doneski za spominek, ki bi se postavil na grob onih rodoljubnih mladeničev, ki so svoje življenje žrtovali, da se ohrani nirodnost hrvatska
To se je tudi zgodijo in spominek na pokopališči sv. Jürija v Zagrebu opominja nas še dandanes na òne zelò žalostne dogodke.
Maček in oven.
(Baflen iz Ruskega.)
Živčla sta mož in žena, imejčča mačka in ovna. Žena si nabere smetane ter masla, a maček jej vse onečisti. „V našej kléti nij vse gladko", reče žena možu. „„Treba pogledati"", odgovori on, „„če nam kdo skrivlje pAkosti ne dela."" Ide starka sama v klet, — a kaj najde? Maček je z lapko (taco) raz lonec dvignil pokrov in lizal smetano. Žena ga zapodi in otide v izbo, a pred njò je u?.e pribežal maček ter se skril za peč. „Evo", žena iz-pregovorf m6žu, „na misli mi nij bilo, da maček smétano liže po kléti; a liže jo. Ubijva ga!" Kadar maček sliši te besede, poteci iz-za pčči in bSži k ovnu v hiev: „„jutri kinijo mene ubiti a tebe zaklati."" Zgovorita se po noči zbežati od gospodarja „Ne, tako ne bode," reče oven, „jaz bi rad po-bégnil s toboj, a hlev je zaprt!" „„Kaj to!"" odgovori maček, ter naglo spleza in z lapko zapah odrine. Idoč po poti najdeta volčjo glavo ter jo po-bereta. Stopajočima sablešči v lesu ogenj. Hajdi k ognju. A kadaT tam, vidita okrog ognja dvanajst volkov. „Bog daj dobro, volkovi!" — „„Dobrih gostij Bog daj!"" odgovoré volkovi. „Brate!" povpraša oven mačka, „kaj bi li večeijala?" „„Dvanajst volčjih glav imava. Pojdi, izberi najdebelčjšo!"" Oven otide v grm, ter vzdigne volčjo glavo, katero sta bila našla, in zavpije : „ali je ta?" — „„Ta nij ! Izberi boljšo."" Oven zopet vzdigne isto glavo ter novič povpraša: „ali je ta?" Volkovi se toli prestrašijo, da bi radi zbežali, a brez prošnje zopet ne smejo. Štirje zaprosijo mačka in ovna: „dajta nam, da otiđemo v drva." Otidó. Ostalih osem se potem še bolj zbojé mačka in ovna. Zopet štiije poprosijo, da bi odšli. Maček jim ozbiljno reče: „dobro, a da se mi naglo vrnete!" Zdaj poprosijo še zadnji štirje, d& bi šli pogledat za ònimi, kaj delajo? Maček jim še ozbfljneje ukaže skoraj priti, a sam se ovnu v slast nasmeje.
Volkovi se zberó ter ubežč po gozdi Sreča je medved Hrfševar, „Ali ei uže slišal, Hrnševar", povprašajo, „ds bi maček in oven snete dvanajst
volkov?" „„Nikoli Se ne."" „A mi smo sami videli tacega mačka in ovna." „„Kako li to? Sam hočem iti pogledal-."" „r, HrliSevar! težko delo bode. Maček je bésen; pazi se. da te ne raztrže oa kosce. Kaj nam pomaga hitrejšim biti od psov in zajcev ? Pozovimo ga rajši na obed !" Zgotove obed in pošljč k njima lisico: „stčpi ter pokliči mačka in ovna!" Lisica se stane prepirati: „jaz sem skokonoga, a nijsem izgovorna." „„Stópi a ne boj se!"" Lisica steče po mačka in ovna. Kadar se povrne, reče: „obetala st» priti. D, Hriiševar ! ne veS, kakšen maček je ! Na panji sedi in lomi ga z nohtmi, ter svetlo gleda, kakor bi v peči gorčlo." Medved jednega volka za stražo postavi na visok panj, v lapo mu di véjo in ukaže: „kadar ugledaš mačk» in ovna. mahni z véjo !"
Maček in oven res ideta na pojedino. Videvši stražo, ustavit» se ter se stisneta drug kè druzemu. „Jaz", dd maček, „tiho odlčzem po travi ter ua panj sedem baš volku za tilnik, a ti potlej skoči nanj ter s čelom ga trči, kolikor moreš!" Oven puhne, trkue ter ga prekopicne, a maček mu skoči za vrat in mn vanj vcépi ostre nohti. odirije ga do same krvi. Kadar medved in volkovi to vidijo, začttč mej soboj govoriti : „volka sta vrgla s tolicega panjti, kako bi se jima li mogli mi braniti na zemlji? Nij li bolje, da se skrivši raztàknemo po brlozih. kamor kateri? — To reksi razprhnd se vsi polésu, kakor bi mignil. A. JT.
Moj dom.
Z očetom in mateijo živim v jednej hiši ; to je moj dom ali očetova hiša. Oče in mati sta moja roditelja ali starši. Hiša mojih staršev mi je najljubša. V njej imam mnogo veselja. Oče in mati me imata rada in sta prijazna z menoj. Pripovedujeta mi marsikaj dobrega in lepega. Oče in mati skrbita za mene. Ce gre dež ah sneg, sem v hiši svojih starSev dobro zavarovan. Ce je zunaj mraz. se v hiši lehko pogrejem. „Kadar je noč, v hiši svojih starSev mirno in varno spim. Kako vesel sem, da živim pri svojih ljubih starših! Domače cvetice najlepše cveto.	Doma preJivetj si dneve želim,
lit ptički domači najslajše pojó;	Umreti se tudi domi ne bojim;
Prijatli domači so rnil'ga srcä.	V domačij gomili se spava sladko.
Ljubezen, zvestoba le biva doma,	Mi bratje, sestrice rahljajo zemljo. (P.l
Živali nemajo hiš. Divje živali prebivajo po poljih in gozdih. Ptički imajo svoja gnezdica, lisica svoje brloge. Tudi ljudje nijso imeli od pàmtiveka takih hiš, kakor je imajo dandanes. Živeli so po poljih in gozdih, ali pa po brlogih in votlinah, kakor živali. Daleč od nas so še zdaj take dežele, v katerih ljudje nemajo hiš. V takih deželah prebivajo otroci po ves dan zunaj na prostem, ter ne hodijo v nobeno učilnico. Po noči ne morejo taki otroci ležati v gorkej in mehkej postelji, nego spé zunaj na trdej zemlji.
Tudi take dežele so, v katerej imajo ljudje samo k 6 če ali kolibe. Koče nemajo ne sobe ne. čnmnate, ne kuhinje ne oken. Streha pri kočah stoji na prostej zemlji. Koče so majhen« in nizke. V kočah nij prijetno stanovati. Nekateri ljudje nemajo hiše niti k6če. Velika in lepo zidana hiša se imenuje palača. V takih hišah zivé zelò bogati ljudje. Majheno, leseno in ubožno hišo imenujemo tudi k8čo. Kdor je zadovoljen, živi v koči ravno tako veselo in srečuo, kakor bogati ljudje v svojih lepih in dragih palačah.
Stvari, katere vidim zunaj na hiši, so: zidovje, streha, vežna vrata, okna, hiSni ogli, žleb, line, dimnik, veter niča, strelovod in nadstropja.	r.
:
m
Us
IvCeteoxi ali
Ne vem, je-li kdo izmed ras, mali moji čitatelji, uže slišal, da žareče kamenje in železo pada z neba doli na na.šo zemljo ? Ako o tem še nijste slišali, povedati vam hočem danes nekoliko o tej prečndnej prikazni t naravi. — Tak kamen ali železo, ki s neba pade na zemljo, imenuje se meteor ali spod-nebnik. Vìé v davnej preteklosti znali so ljudje, da kamenje izpod neba pada, ter so tako kamenje imeli za sveto stvar. Tudi se je nžS dogodilo, da je kamenje in železo padalo na zemljo, kakor da bi deževalo. Ljudje so tako kamenje in železo nabirali in shranjevali, a Arabci si so od tacega železa kovali sablje, katerim so neko izvanredno, tajno moč pripisovali, mislžč, da tacega človeka, ki ima sabljo od meteorovega železa, ne more nihče premagati. — Da so ljudje o tacem kamenji in železu različne stvari govorili in mu vsakoršne zle pomene pripisovali, to je naravno, "ker si takrat ljudje še nijso znali takih prikazni razložiti.
A ne smete misliti, da zdaj ne padajo več meteori na zemljo, ker jih vi znabiti še nijste videli. Naša zemlja je zelò široka, a še večje in girokejše je moije, in po tako velicem in širocem svetu se meteori lehko razkropé, ter se le redko kedaj dogodi, da tudi v našej domovini kak meteor na zemljo pade. Ker učeni ljudje take čudne in redke prikazni zapisujejo, zato so tudi na drobno popisali meteor, ki je padel pri HrSščini blizu Zagreba. Hraščina je majhena vas na Hrvatskem med Sv. Ivanom in Novim Mirofom ne daleč od Zagreba. Denašnja slika vam kaže to vas s padajočim meteorom. Naj vam povem nekoliko, kako se je to zgodilo. Bilo je 1751. leta (zdaj je nžč tega 126 let) 25. dne mcseca maja okoli šeste ure
spodJie"bn i ~ki
zvečera, da so vaščani v Hriščini zagledali na nebu gorečo kroglo. Krogla se je čez nekaj časa razpočila s silnim praskom in pokanjem na dva kosova, ter je z velikim gromom padla na zemljo. Na zemljo padajoč, puščala je za soboj ognjeni pas, podoben zapletenej, žarečej verigi. Na podobi vidite nad vasjo beli krog in svitel pas za njim, to je meteorov padec, ki vam kaže, kako
se je ognjena krogla razpo-
čila in na zemljo zletela.
Tedanji gospod župnik v Hrdšcini iu še nekoliko vaš-čanov je zapazilo, da je jeden kos te ognjene krogle padel na sosedovo njivo. Takój druzega jutra gredó na njivo, da poiščejo to prečudno kroglo, katero tudi res najdejo in odnesó v farovž. Izkopani kos je tehtal preko 70 fantov, to je po našej novej meri preko 39 Kilogramov. Gospod župnik ga pošljejo zagrebškemu škofu, a škof ga pošlje cesarju na Dunaj, kjer ga še dandanes hranijo.
■Vam otroci s« to zfttó čudno zdi, da tako veliki kosovi železa padajo z neba doli na našo zemljo; a kaj porečete k temu, ako vam povem, da jih je padlo še mnogo večjih iu težjih. V Alzaciji je padel s strašnim praskom meteor, ki je tehtal 2Ü0 funtov (145 Kilogramov), a 1803. leta je padlo v Normandiji do tri tisoč kosov železa, med katerim je največji kos tehtal 17 funtov (9 Kilogramov).
Padajoči meteori so naredili tudi užč mnogo nesreče, ker so zažgali slamnate strehe in so tudi kacega človeka ubili, kakor se je to zgodilo 1650. leta v Milanu, kjer je meteor ubil nekega frančiškana in nekoliko pomorščakov na moiji.
V južnej Ameriki so dobili pri nekem kovači velik kos meteorovega železa, ki je tehtal do 1500 funtov (840 Kilogramov), katerega je kovač rabil za näkovalo.
Ljudje kupujejo meteore za drage denarje in je branijo v prirodoslovnih zbirkah. Kdorkoli je kak meteor užč videl, (uditi se je moral, ako je pomislil, kako daleč je nekdaj tak kamen potoval po nebeškem svodu, kjer nij bilo že nikoli kacega človeka, a zdaj mirno počiva v kakej zbirki med drugimi rudami. Učenjaki meteore brusijo in kréjijo na najmanjše kosce, ter je primeijajo z drugimi rudami; zatorej zdaj užč tudi vedó, iz česa obstoje in od kod da pridejo.
Napolj.
Nap olj je glavno mesto južne Italye, ter šteje preko 400.000 prebi-valeev; za Londonom, Parizom in Petrogradom je tedaj Napolj najljudnatejše mesto v Evropi. Poteza se v polukrogn ob morskej luki med hribom Vezu-vijem in Posilippom.
Najlepši razgled na mesto, njegovo okolico in na morje je z samostana, dve pičli uri hod/i od Napolja. Od tod vidiš v najkr&mejših barvah mnogo različnih stvari, vse v divnej jasnosti in natančnosti. Tu vzkipéva k višku pepelasti oblak Vezuvyev, tam na vzhodu obkrožćva obzor pojas gori Apeninskih , pokritih z lesovi in gaji v prelepem zelenji, tu zopet venča vinska trta nizko pogorje spajajoč je s cvetnimi livadami v jedno prekrasno celoto. Prijazne vile in veličastne stavbe so bliséé izza drevja, a mesto objema v podobi polumeseca temno-modro nebo. Pred napoljskim zalivom stoji prekrasen otok Ischia in divji Kapri z razrovanimi bregovi. Nad celo pokrajino je razpeto lepo modro in jasno nebo ; blagor mu, komur je dano, gledati vse t«; morda ga nij kraja na svetu, ki bi bil jednak temu italijanskemu raju. Kdor je samo jedenkrat videl ta prekrasni kraj na svetu, temu gotovo nikoh veè ne izgine iz spomina. Da-si je Napolj s svojo okolico prekrasen, vendar so nekateri deli v notranjem mestu precej odurni. Hiše so ozke in visoke, nekatere imajo celò po osem nadstropij; strehe so nizke in obrobljene, na nekaterih rasM cvetice in grmovja. Večina hiš so stare stavbe z neokusnim lepotičjem. Ulice so ozke, tlak po idicah je obdelana lava.
Jedina široka ulica v Napolji je ulica Toledo, dolga poln ure bodli; tn je vzlasti o pustu vse črno Ijndij. Najkrisnejša poslopja stoje na morskem obrežji, koder se tudi najrajše sprehajajo Napolitanci. A tudi ostale ulice so jako žive, povsod kraljuje veselost, ker napoljski prebivalci ne poznajo skoraj nobene žalosti. Povsod je slišati vriš in hrup ; pevci, pripovedovalci, kričači in igralci ugajajo povsod svoj glasni poseL I)ä, še celò vsi rokodelci delajo zunaj pred hišo ; peče, kuha. jé in pije se pod milim nebom. Neprenehoma drdrajo jednovprežni vozički po ulicah, in da-si so vozniki zelò urni, pripeti se le malokedaj kaka nesreča.
Posebna vrsta Ijndij v Napolji so lazzaroni, to so ljudje brez dòma in stalnega opravila; imetka nemajo nikacega, cele noči prespé na golem tlaku ali na prgišči slame na ulicah ; živž se z zaslužkom, ki si ga pridobé kot posli, nosači in dninarji ; delajo samo takrat, kadar je glad prisili. Sicer so to zanesljivi ljudjé in si ne obdrži tujih stvari, a vendar se dajó za plačilo najemati k tatvinam in umorom. Oblačijo se ael6 siromašno: na prsih odprt» srajca in kratke nogavice ; glave ne pokrivajo nikdar in obutev jim je neznana let. Vseh taaroflijev Štejejo v Napolji blùu do 60 tisoč.
Skoro vsi ljudje nosijo svilena oblačila, radi se lepotičijo s cvetlicami; konje kinčajo s praporčki ter je vprezajo v rudečo pobarvane vozove.
Tudi otročji pogrebi imajo nekaj prijetnega in veselega na sebi. Na nosilnicah, na katerih nosijo otročja trupla, razprostreno je rudeče pregrinjalo z zlatom izšito ; na njem leži pozlačena in posrebréua krsta (truga) in v njej belo odeto in z rudečimi trakovi olepšano telo; na vsacem oglu dečje krste je na žici pritrjen vzuašajoč se angelj, kateri se pri sprevodu vedno giblje ter s cveticami, ki je ima v rokah, neprestano obsipava mrtvo dete.
• Napoljci dobivajo vse jedi na ulicah, kjer so na prodaj razpostavljene in na videz prav okusno pripravljene. Ribe Iežč tu v čistih koših, raki in ostrice na zelenih listih in poleg tega cele kope citron in pomaranč. O praznicih, posebno o velikej noči, je diven prizor na Toledskej ulici; grozdje, smókve, melone in drugo ovočje leži tu v velikanskih kupih nakopičeno.
Zimski čas je v Napolji podoben našemu aprilu, zdaj pali parno solnce, zdaj prši in razsaja vihar; led in sueg sta tu jako redka prikazen. Tudi v mesecu decembru pospavajo lazzaroni poludausko spanje na ulicah in mnogi na pólunagi berač prespi takó vso noč. Na mrzlejšo zimo Italijani nijso pripravljeni Tla v hišah so kamenita, visoka okna nijso dobro zaprta, peči tu nij, ognjišča redka in domače ljudstvo ogreva se na žrjavici v ponvah po sobah.	__l. V.
Bodi usmiljen.
Matijček in Nežka sta prišla ravno iz šole domóv. Tu vidita v veži pred vrati starega rnoži, ki je bil slabo oblečen in se je ves tresel od mraza. „Usmilite se me," prosi siromak, „gladen sem, prosim vas, dajte mi malo kruha!1' — „Idite z nama v hišo," reče milosrčna Nežka, „da se malo po-grejete, danes imamo gorko v hiši." Ko je tako ubozega siromaka v hišo pripeljala, takój gre k materi in je prosi, da bi dali ubozemn možu kaj gorkega jesti. — Matyček stopi v tem k očetu in prosi, da bi temu siromaku podarili kako staro obnošeno obùtalo. — Ubogi starček je dobil zdaj vsega, kar mu je bilo treba. Lepo in prisrčno se je zahvalil vsem skupaj, ko je odhajal iz hiše, a še posebno se je obrnil k dobrima otročičema, blagoslovil ju je in jima rekel : „stotero vama Bog povrni, kar sta storila za mene ubozega človeka!"
Tndi oče so svoja otroka zaradi tega lepo pohvalili. „Lepo je to," rekli so, „da se je vama ubogi človek smilil ter sta zanj prosila, ko mu sama uijsta pomagati mogla. Takó je treba, da vselej storimo, takó ima Bog rad, in on sam nam zapoveduje, da moramo takó storiti. — Kadar vidimo kakega ubož-nega človeka, ki se mu slabo godi. moramo usmiljenje imeti ž njim. to je, njegovo nadlogo in trpljenje moramo tndi mi v srci občutiti. Tako čutilo je blago čutilo, ki se usmiljenje imennje. Ljudje, ki se radi usmilijo svojega bližnjega, pravimo, da imajo dobro, plemenito srce. Kdor se svojega bližnjega ne usmili in mu neče pomagati v njegvoih revah in nadlogah, pravimo, ima trdo kamenito srce. A to je grdo in nečloveško.
Takó so učili dobri oče svoja otroka. Blagor takej družini) Revelem pomagaj rad, BeveJ tudi tvoj je brat,
Karkoli storiš, sebi storiš.
Živel je svoje dni puščavnik, ki je hodil od hiše do hiše, da hi ai izprosil hrane. Nekej grofinji je bil nié prenadležen. Da bi se nadležnega puščavnika za ves čas svojega življenja iznebila, dala mu je dva hlebčeka kruha, pomešana s strupom. Puščavnik vzame hlebčeka, zahvali se ter otide.
A istega dne malo pozneje se dogodi, da oba gro lična sina izgubita na lovn pravi pot ter dospeta do votline, v katerej je prebival puščavnik. Mlada grofa sta bila žejua in lačna, da se Boga usmili. Prosila sta tedaj puščavnika, da bi jima dal vsaj malo kruha.
PttMavaik jima tatój pomoli »t» hleteka, ki ju je bil prejel «1 njiju omlete,
Grofa pojésta kruh in — umreta.
Ko grofinja to izvé, pade od velike žalosti na tla in omedli. Bila je to za njo strašna kazen božja.
A puščavnik jej reče: „zapomni si, karkoli storiš, sebi storiš!"
Naša obleka.
Otroci ! kadar se igrate, večkrat si obleko umažete in raztrgate, a ne d» bi šli k materi in jo prosili, da vam obleko zašije, nego raztrgani skačete okoli hiše in še celò po visi ter si mislite: „kdo neki ravno mene gleda? kaj se ljudje brigajo za mene in moje raztrgane hlače !" A kadar imate kaj lepega, na sebi, bodi si le kako ruto za vratom ali snažno srajco, potlej se, kaj ne, vse drugače obnašate. Potlej si mislite, da vas vsak človek gleda in se vašej lepoti čudi. Po vaših misliii bi moral, to se zni, vsak človek svoje delo pustiti, ter za vami hoditi in se vam čuditi.
Vidite, ljubi moji, ravno tako je tudi z vašimi napikami in lepimi dednostmi. Kadar nijste na pravem pota, nego ua potu uipačuein, takéj si mislite, da tega nihče ne vi, da vas nihče ne vidi, nihče ne gleda ter nihče ne mara za vas. A kadar ste na potu lepih čednosti, potlej mislite, da iina vsak kamen oči, da vas vsak človek in tudi vsako najmanjše dete gleda in občuduje.
Imejte, ljubi otroci, Boga vedno pred očmi. ter se ne bojte nikogar, naj vas tudi ves svet gleda, a ravuo tako naj vas niti najmanje ne skrbi, ako vaših lepih čednosti neče nihče da vidi Nekdo je vendar, ki vas vidi, in ta „nekdo" vam bodi v tolažbo!	Drag. jnrUa.
Koliko stoji žrebe.
(linsen.)
Na zelenem pašniku se je pasla kobila. Veselo je skakalo okoli nje mlado žreM. Krvoloki volk to vide« pristopi in vpraša kobilo, bi li mu ne hotela prodati žrebeta in na koliko je ceni?
.,Zakaj ne bi ?" odgovori kobila, „rada ti prodam žreM, a cena mu stoji zapisana spodaj na kopitu moje desne noge. Ako znaš eitati, poglédi spodaj na moje kopito, in čitaj!"
„Učen sem, kakor malokdo," odgovori volk in da ne bi znal čitati !"
Kobila privzdigne ndgo. Volk stopi bližej. da bi Citai, kar je na kobilinem kopitu zapisanega. Ali v tem trenotku ga udari kobila s kopitom tako nemilo v glavo, da se mu vse zasveti pred očmi ter kakor mrtev pade na tla.
Prirodopisne-natoreznanske potfe.
Sokol.
Razveš goloba, labuda, slavca in kukavice je sokol Slovanom najbolj priljubljena ptica. Zatorej se njegovo ime nahaja po mnogih närodnih pesnih,
v katerih se navaja v izgled prave junaške pognmnosti in posebne značajnosti. Brez pomisleka lehko režemo, da eo sokoli najlepäe in najpopolnejša
njedne ptice. Vsi se drži ponosno, hitri so in okretni, močni, pognmni in drani. Sokoli imajo velike glave, lepe bistre oči, in dolge, ozko nrezane perori. Ne prevelik ali vendar močan kljun je lepo vkrivijen ter ima na gornjej čeljusti zobu podobno škrbino, dolgi prsti na hlačastih nogah so oboroženi z močnimi zavitimi kremplji. Sedič se drži po konci, a po tlih nerodno skačejo.
Sokolovo telo je krepko in okretno ; po žilah se mn preliva vroča, burna kri. Barve je lepo sive, preko grla ima lep belkast pas, a po trebuhu je mdečkasto belega perja s povprečnimi progami.
Sokol prebiva povsod po gozdih, posebno ondot, kjer se nahajajo kameniti holmi in skalovite stene. Po letu živi na pare ter ne trpi druzih blizu sebe, a po zimi se družijo in potujejo proti jugu. Sokol je strah in trepet vseh majhenih in velikih ptičev, od divje gosi in race do poljskega skorjanca in vrabca. Najrajše se spušča za letečimi pticami Kadar dobi kako ptico na oko, leti kakor strela za njo, da človek ne more razločiti, kaj frči po zraku. Manjšo ptico takój v zraku zadavi, a večjo tako dolgo mikisti da pade ž njo na zemljo, kjer jo še le popolnoma umori čudno je pri njem to, da pusti plen, ako vidi, da ga kdo preganja Gnezdo si najrajše dela po luknjah v skalovji, a tndi ua visoka drevesa je rad postavi. V gnezdo od suhe brsti in dračja položi samica konec meseca maja po tri ali štiri rudeč-kasta, rujavo pikasta jajca, katera ona sama vali, a samec jo le hrani in kratkočasi z umeteljnim letanjem.
Sokol se dadi izučiti, da lovi druge ptice iu je nosi svojemu gospodarju. V Aziji je bil lov s sokoli uži v starodavnoj dfibi navaden, a to ne samo na ptice, nego tudi na čveteronoge živali : gazele, lisice, volkove i. t. d. V Evropi je lov s sokoli prišel v navado v osmem stoletji pri velikej go-spödi, ki je mnogo trosila na izučene sokole. Nemški cesar Friderik II. je 1240. leta spisal celo knjigo o sokolskom lovu. Za dobro ixtóenega islandskega sokola je v srednjem veku marsikdo rad dal po 10.000 goldinarjev. — Ko je francoski kralj Filip Avgust oblegal mesto Akon. uiel mu je lep sokol. Ko je slišal, da so ga Turki vjeli, obetal jim je 1000 cekinov zanj, ali nij ga dobil. Angležki kralj Edvard HI. je izdal postavo, da vsak, kdor bi izurjenega sokola ukradel, zapade smrti. Z lovom in učenjem sokolov so se ukvarjali posebni ljudje, katerim se je ta posel dobro izplačaj, kajti večkrat je za lepega in dobro izučenega sokola dobil po 500 do 800 gold.
Za lov so najboljše samice, ki pa ne smejo biti prestare, največ po dve leti. Sola za sokole se začni v jeseni ter se navadno konča v pomladi.
Dandanes se je lov s sokoli ohranil samo še v Aziji, posebno na Tatarskem ; v Belgiji, Holandiji in Francoskem so ga uži večji del opustili Je-li so kedaj imeli lov s sokoli po našej slovenske) domovini, tega ne vem povedati, a to vem, da so se pri nas ustanovili drugi „Sokoli", krepki in hrabri, katere nam Bog poživi in obilo pomniži I —
Goveja živina.
Največ koristi nam daje goveja živina. Vol nam pomaga pridelovati vsakdanji kruh, daje nam meso, obiitalo in obleko: zatorej je vol vsaeemn kmetu najljubša žival pri hiši.
J 75
Kakor je vol potreben za oral«, taso je potrebna krava za mleko, kj je najzdravejša pijača, posebno za mlade ljndi. naj si bo užč sladko ali kislo, opresno, mrzlo ali kuhano. Iz mleka se nareja snrovo maslo ali pnter, ki ga na kruh radi mažemo; a preveč maslenega kruha jesti nij zdravo za želodec. Puter se ometa iz smetane (vrhnje), surove ali kuhane, ki jo otroci radi ližejo, kar pa nij dobro, ker večkrat škoduje človeškemu telesu. Iz pntra se nareja maslo, dobro za zabelo in mnogotera zdravila. Tudi sira se mnogo naredi it mleka, bodi-si užč tako imenovani laski sir v velikih hlebih, ali pa domači borovi sir v majhenih kepah. Dojna krava je prava mati za rejo otrók. A krava, pravijo, da „pri gobci molze/' To se pravi, kdor hoče dobro molsti, treba je, da kravam dobro polaga, posebno, kadar ima tele.
Vola, kravo in tele imenujemo govejo živino, a njihovo meso imenujemo govédiuo, ki nam daje dobro in tečno juho. Ako se tele zakotje, imenujemo njegovo meso telčtino. Kakor je vol pohleven, posebno kadar vozi, tako hudoben je bik ; treba se ga je varovati.
Goveja živina po hribih je večjidel rujava, tudi rudečkasta, pa nekoliko manjSa; po ravninah je večja in bela, ima dva rogova, kakor dva srpa, da se brani sovražniku. Tudi dolg rep ima. da od sebe muhe in hude obide odganja.
Mladim volom pravimo junci ali telci, a mladim kravom telice ali junice. V krmo jim dajemo seno, otavo in slamo. Za priboljšek je vsaka zelenjava dobra; a vsako zeliSče ne daje jeduako dobrega mleka. Dobé se zelišča, ki kravam mleko vzamejo, ali je pa naredč, da je rudeče kakor kri, kar nekateri neumni ljudjé mislijo, da je uarejeno ali začarano. Svoje dni so imeli stari očaki velike čede volov, krav in ovac, ki so bile njihovo največje bogastvo. Še zdaj taki kmetje najbolje izhajajo, kateri imajo mnogo lepe goveje živine. — Goveja živina polje gnoji, in je rodoviti. Kjer nij goveje živine, onim je malo 'inina. 'Strašna nesreta je lirvinslsa "kuga, nalezljiva bolezen, "ki se k nam iz ptujih krajev zanese. Voli vozijo po šest, po deset let; potlej se obredč in mesarju prodajo. Krave po deset, tudi po dvajset let molzejo, potlej se opitajo in pobijč. Voli dajejo loj za lojene sveče, kožo za podplate, rogove za žlice in glavnike, dlako za sedla, stole in komate. Iz kosti se delajo gumbi in različne druge stvari. Hvaležni moramo biti dobremu Bogu za tako plemenito živino, ki nam toliko koristi donaSa.
Eazne stvari.
Kratkočasnice.
*	Oče: Pojdi, Jožek, in poglédi, koliko je nra?
Jožek: Zdaj še nij nobena ura. Oče: Kako to?
J o ž e k : Zató, ker je malo poprej dvanajst odbila,inzdaj Se nij jedna ura.
*	Pijancu pade klobuk z glave. Rad bi ga pobral, pa ga ne more. Zatorej reče: „veš kaj? ako te bi jaz
hotel pobrati, potlej ležim jaz na tleh. j in ti rac gotovo ne vzdigneš; zat6 je boljše, da ležiš ti na tléh! —
* Kmet prinese pismo na pošto brez napisa. Poštni uradnik to vidMi vpraša ga, zakaj nij napisal, kam d» grč pismo? „Kaj?" pravi kmet, „ali je treba, da vsak človek vé. komu d» piSem ?"
Priloga k 11. štev. n Vrtcevemu" 1877.
7. djutraj.
Besede	"^IDa-ar -jove.
Veselo
I. 2. glas.
Yglasbfl dr. B. Ipavec.
ft
1.	za go	-	ré;	Zve-zdi-ce	pre-svit-lé Se po-to - pé.
2.	se bu	-	dé,	V ro-si pft	njih gla-vé Kras-no bli - siél
3.	žver-go -	16,	Žar-kov se	ve - se-lé, K iie-bo le - té.
4.	bó do	-	né;	Ra-ja-ti	tn - di smé Mo-je ser - cé.
t&tfjj
Se po-to - pé. Kras-no bli - Sče! K ne-bn le - té. Mo-je ser - ce!
8, Na sprehodu.
Beaede I^r. Sex. Cimpeiman-ovp.
Allegretto	Vglasbil dr. B. I p«vet .
I. 2.
Glasovir.


-
e &
pia-ài se, ti zna-nec moji h6-dil sem po - slu-aat te ? bom ve-se-lja gò- li in ve -
né-mam zà-te jaz na - sta-ve,	Ni-
i dne-vi da-ni,	Da
da iz - brà-no,	Xn sreß-na dne-ve kras-ne, O-
gomlad.
„ j?xa.pxotnilc • ove-
I. 2. glas.
Vglasbil dr. B. Ipavec. mf -
Glasovir.
10. §ÖTSka cvetica.
Besede Fx. Ser. Cimpe:rn-a.ri.-ove.
I. 2. glas.
Res, da mala, Vendar Ti v le-pö-ti in ä-0 ve- ~ Da ne vsahncš, In o-
za - la stó-ti zé-ru mab-neš,
_f,	* k i — i?
—^Wfr
: ', Gör-ska si cve-ti-ca ti! Vsa ve-sé-la tù sto - jfš. Ró - sa zbi-ra se z a té. Bla-gi d0ž te o-krep -
li l'!>S.
(Zsdnje tri kitica glej" Cimpermtn-ove poni.)
8amo*«Jožb». — Tiik Milice* v Ljubljani.