XXXII. tečaj. V Kamniku, 1915. 6.-8. zvezek. Vaja v ponižnosti po zgledih svetnikov. P. A. M. VI. POGLAVJE. Ponižnost svetnikov v občevanju z bližnjim zlasti vbogim in terpečim. Jezus, učenik prave ponižnosti, je bil svetnikom vedno najlepši zgled in vzor, po keterem so se zvesto ravnali. Ker je pa ta božji Učenik vse to kar je učil, tudi se svojim zgledom po-terdil, so ga svetniki posnemali tudi v svojem obnašanju do vbogih in priprostih ljudi, zlasti pa do terpečih bolnikov. Božji Zveličar je ljubil vbožce, je rad mej njimi živel, jih učil in jim dobrote delil. Za svojo mater si je izvolil vbogo Devico, njegov rednik, varih in krušni oče je bil vbog delavec, za svoje aposteljne in učence si je izbral priproste, neučene, vboge ribiče, ki so si s terdim delom služili vsakidanji kruh. O, s koliko ljubeznivostjo je on prenašal vse slabosti svojih učencev, s koliko poterpežljivostjo jim razkladal božje, nebeške nauke in resnice, kako očetovsko je on zanje skerbel, kako nepopisno jih ljubil in se ponižal pred njimi tako, da jim je pri zadnji večerji celo noge vmival. In ravno pri tej priliki jim je rekel: „Ako sem tedaj jaz Gospod in Učenik vam noge vrnil, morate tudi vi eden drugemu noge vmivati. Zgled namreč sem vam dal, da ravno tako, kaker sem jaz vam storil, tudi vi storite." »Hotel je, da bi se njegovi učenci od njega naučili prave ponižnosti, da bi se eden čez druzega ne povzdigovali, da bi se mej seboj ljubili kaker bratje. Zato jim je že prej enkrat rekel: „Veste, da poglavarji narodov gospodujejo čez nje in keteri so veči, jih imajo v oblasti. Mej vami pa ne bodi tako: temuč keteri hoče mej vami pervi biti, naj bo vaš hlapec." Mat. 20. V tem oziru sta patrona III. reda sv. Elizabeta in sv. Ludovik nam v najlepši zgled. Sv. Elizabeta je po smerti svojega moža prebivala v majhini hišici, kjer je se svojima dvema služabnicama živela le za Boga in za bolnike. Popolnoma je odložila vso posvetno visokost in nikedar ni pokazala, da je kneginja in kraljevega rodu. Služabnici sta morale ž njo skupaj za mizo sedeti in zahtevala je, da sta ž njo iz ene sklede zajemale. Enkrat ji ena teh služabnic reče, da si svetnica sicer s takim ravnanjem in obnašanjem do svojih dekel zasluženje pri Bogu nabira, njima pa vtegne to nevarno postati. Hotela je reči, da bi se jima lahko obudila prevzetnost, ako plemenita gospa kneginja ž njima tako ravna in jima toliko dovoli. Sv. Elizabeta je pa na to rekla: »Zdaj pa pridi kar k meni v naročje!" In objela je deklo ter tirjala, da sta jo obe klicale s kerstnim imenom in celo tikale. Zdelo se bo komu, da je svetnica vender le predaleč šla. Res jo moramo bolj občudovati, kot posnemati in bi tudi prav ne bilo, ke bi jo vsi kar od kraja posnemali; taka prevelika dobrota bi se lahko zlorabila. Razloček mej stanovi se mora ohraniti in čast, ketero kedo zasluži, lahko vsaketeri tirja in je tudi prav, da jo tirja, n. pr. stariši, predstojniki. Zlasti dandanes, ko se težko dobe prav ponižni in skromni posli, bi ne bilo svetovati, ke bi gospodarji in gospodinje ne tirjale dolžnega spoštovanja od njih. Prav je, da so višji in predstojniki do svojih podložnih prijazni, da ž njimi kot z brati in sestrami v Kristusu lepo ravnajo, da pridno zanje skerbe, jim dajo dovolj časa in priložnosti, da morejo svoje dolžnosti do Boga in cerkve vestno spolnovati, da morejo priti k sv. maši in k svetim zakramentom, da jih preveč z delom ne preoblagajo, da jim privoščijo tudi kaj prostega časa in poštenega razvedrila, da jim ni vse eno, kod njih podložni hodijo, v kakešne druščine zahajajo, kaj govore in prebirajo. Dolžnost gospodarjev in gospodinj je za svoje posle skerbeti, ker tudi zanje bodo odgovor dajali. Zato piše sv. apostelj Pavel: „Kedor pa za svoje, zlasti za svoje domače ne skerbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika." I. Tim. 5, 8. Sv. Elizabeta ni pa bila le z besedami prijazna in ljubezniva do svojih služabnic, temuč je pogosto mesto njih delala tudi zadnja in najnižja dela, n. pr. pometala je, posodo pomivala i. dr. Večkrat je s kakim opravilom poslala služabnice od doma, da je mogla mej tem njuna dela opraviti. Svetnica je vedno raje drugim stregla, kaker da bi se nji streglo po zgledu Zveličarja, ki je rekel: „Sin človekov ni prišel, da bi, se mu streglo, temuč da bi Sam stregel in svoje življenje dal v odrešenje njih veliko." Mat. 20. Že kot mlada kneginja, ko je še njen mož živel, je ona stregla bolnikom in je v ta namen vstanovila dve bolnišnici, ketere je pogostokrat obiskavala. Kot angelj tolažbe je hitela od bolnika do bolnika, jih popraševala, kako se počutijo, kaj jim manjka, kaj žele in s posebno prijaznostjo je skerbela zlasti za tiste, ki so imeli kako prav hudo in zoperno bolezen. Sama jim je pripravljala hrano, dajala jim zdravila, jim snažila in rahljala obleko in posteljo. Naj je bila bolezen še tako strašna, naj so bile rane še tako grozne in gnojne, naj je bil smrad še tako zopern in neznosen, svetnica je vstrajala, mej tem ko so morale strežnice zarad slabosti in občutljivosti bežati od tacega bolnika. Pred vsem pa je sv. Elizabeta ljubila tiste, ki so imeli strašno gobovo bolezen. Enega tacega siromaka, čiger telo je bilo vse razjedeno in gnilo, je ona kopala, vmivala, mazilila in ga celo položila v postelj svojega moža. Vse to je delala iz ljubezni do Jezusa, ker je vedno imela pred očmi njega, ki je rekel: „Kar ste enemu mojih najmanjših storili, to ste meni storili." Ko so ji neketeri očitali, da se taka opravila pač ne spodobijo za njeno visoko dostojanstvo, da se le preveč zapostavlja in pozabi, da je kraljeva hči, je ona odvrnila: „Dobro vem, kedo sem, ali ta nizka opravila so se mi tako prikupila in jaz jih tako visoko cenim, da bi se celim sercem rada opravljala še kako bolj nizko delo, ke bi zanj vedela, da bi le bolj podobna postala ljubemu Zveličarju, ki se je iz ljubezni do nas in nam v zgled tako globoko ponižal." Tudi sv. Ludovik, eden najplemenitiših kerščanskih kraljev, nam je dal tak lep izgled. Vbožce in gobove je on ljubil, jih objemal, jih očetovsko poljuboval ter pogostokrat kleče vmival njih noge in čistil njih rane. Z občudovanjem in ginjenim sercem so ljudje gledali tega svetega kralja opravljati taka in enaka nizka dela, ki so sicer v očeh sveta in po človeški modrosti nizka in zaničljiva, ali popolnoma po duhu sv. kerščanske vere in velika v očeh božjih. Zraven sv. Elizabete nam zgodbe svetnikov naštevajo še razne druge svetnice in zraven sv. Ludovika še druge svetnike iz najviših stanov, ki so se odlikovali v ljubezni do vbogega terpe-čega bližnjega, ki' so se radi poniževali in opravljali najnižja dela in ketere zarad tega kot junake v premagovanju in poniževanju občudujemo, n. pr. sv. Hedviga vojvodinja šlezijska in poljska, sv. Elizabeta kraljica portugaljska, sv. Frančiška Rimska, sv. Ivana Frančiška Šantaljska i. dr.; sv. Edvard spoznavavec kralj Anglije, sv. Štefan ogerski kralj, ki je tako rad ponižno občeval s pripro-stimi in vbogimi ter bil tako radodaren, da je sam Bog poveličal to njegovo ljubezen do vbogih in terpečih ter po njegovi smerti nestrohnjeno ohranil njegovo desno roko; in mnogo drugih. Akoravno ne moremo mi slabotni in tako občutljivi ljudje teh junakov v poniževanju v vseh rečeh posnemati, vender nas mora njih prelep izgled priganjati, da bomo storili, koliker moremo. Čednost ponižnosti se namreč veliko ložje ohrani in okrepi, ako se v nji vadimo s takimi nizkimi deli in tako ljubeznivo po-strežljivostjo do našega vbogega in terpečega bližnjega. Ob enem se tako tudi v drugih lepih čednostih vadimo pred vsem v ljubezni do bližnjega; v živi veri, da s takimi deli res Jezusu samemu služimo; v upanju, ker vemo, da bo večni sodnik poplačal tudi le kozarec vode, ki smo ga dali iz ljubezni svojemu bližnjemu in da nam bo pri sodbi vse po naših delih povernil; v zatajevanju in premagovanju samega sebe zlasti pri strežbi bolnikov. Prelepi zgledi svetnikov naj nas torej spodbujajo, da se bomo tudi mi radi ponižali, da bomo v svojem bližnjem vedno gledali brata in sestro s presveto kervijo Kristusa odrešeno in vstvarjeno za nebesa. Ponižno sami pri sebi mislimo, da je naš vbogi, ter-peči bližnji morebiti ljubljenec božji in v očeh božjih veče časti vreden kot marisiketeri mogočnež na svetu. Ta misel nas bo obvarovala, da se ne bomo prevzetno povzdigovali čez druge, da bomo ze vsemi prijazni in radi postrežljivi, zlasti pa, da bomo imeli veliko sočutje z bolniki. Saj to ni nič nizkega, kar je Bog sam delal, kar je sam naš Gospod in Zveličar, on kralj večne slave, posvetil in počastil, kar je iz ljubezni do nas storil in nam se svojim zgledom storiti vkazal. »Zgled sem vam dal, da tudi vi tako storite, kaker sem jaz storil." Memento — Spomni-se..! P. B. A. „Memento etiam, Domine ..." Spomni se tudi, Gospod Svojih služabnikov in služabnic, ki so šli pred nami se znamenjem vere in spijo v spanju miru.“ Tako moli mašnik vsaki dan pri sveti maši kmalu po povzdigovanju. Sveta Cerkev mu polaga te besede na jezik, da jih izgovarja v njenem imenu. S tem se ona kot ljubeča mati spominja pred Bogom svojih vernih udov, ki so prestopili iz vojskujoče se armade v terpečo in ponižno čakajo trenutka, da jim bo dovoljeno storiti še drugi korak, korak v nebesa mej izvoljence božje. Pa sveta Cerkev se nikaker ne zadovolji samo s tem, da sama v svojih javnih in očitnih molitvah moli za vmerle, ne, ona želi in priporoča, da tudi verniki vsaki zase v svojih molitvah prosijo milosti in usmiljenja za tiste, ki jih imenujemo vboge duše. .Da, vboge! Saj so tudi resnično vboge, kaker ni vbog noben človek na zemlji. Kaker je nekoč božji Zveličar visel na križu gol in zapuščen, tako so zapuščene verne duše v nepopisljivem terpljenju. Pomagati si ne morejo, edin njihov delež je hrepeneče čakanje in terpljenje. Ni čudno, da vzdihujejo in nam kličejo: Vsmilite se nas vsaj vi, naši prijateli! Kako bi tedaj sveta Cerkev pozabila te terpine priporočati vsmiljenju in velikodušnosti svojih še živečih otrok? In res! Kaker kliče vsaki dan v tisočerih svetih mašah k Vsemogočnemu Gospodu: Memento —, tako kliče tudi nam vsem skupaj in vsakemu Posebej: Memento, spomni se! Ti, ki še živiš na poveršju zemlje, ti, ki imaš še čas delati za svoje in za svojega bližnjega zveličanje, ne pozabi, da so verne duše v vicah tudi tvoji bližnji in tvoje pomoči zelo potrebni. Ne pozabi, temuč spomni se! Memento! Pri sveti maši se verši spomin na mertve po povzdigovanju, dočim je bil spomin za žive že poprej, preden je prišel Zveličar v podobi kruha na aljtar. In ne zastonj! Pri spominu za žive rnašnik tako rekoč povabi vse pričujoče vernike, naj se združijo ž njim v duhovno enoto, da kaker iz ene duše in ene misli darujejo Bogu presveto daritev. Saj oni imajo še poskušnje čas in njihova daritev je Bogu dopadljiva in zaslužna. Pokojni niso tako Srečni. Nobene svete maše se ne morejo več sami od sebe vde-ležiti. Zasluženja čas je zanje pretekel. Duše na kraju očiščevanja si same ne morejo več pomagati. Terpeti morajo, dokler ne zadostijo božji pravici. Kako primerno je torej, da pademo mi na kolena pred božjim Jagnjetom, ki čaka v beli hostiji na aljtarju in sprejema naše češčenje. Zato zdihujmo z mašnikoni vred prav priserčno: Domine, memento! Pa če tudi ne mine dan v letu, da ne bi puhtele goreče molitve proti nebu v blager dušam v vicah, je vender en dan še prav posebno postavljen v to, da pohitimo na pomoč terpečim rajnim. Komaj smo se se sv. Cerkvijo poveselili nad slavo izvoljenih v nebesih, se že pooblači obličje ljubeči materi, černo oblečena stopa pred nas in nam naznanja žalostno vest, da je zadela huda nadloga mnogo njenih sinov in hčera, ki prosijo pomoči njo in nas. Hujša kot ogenj in povodenj, hujša kot toča in vojska je njihova nadloga, zakaj roka Gospodova jih je zadela. Tista roka, ki je sicer tako ljubezniva in vsmiljena, ali tudi neskončno pravična in zato ne more pustiti ničeser nečistega v nebeško kraljestvo. Zato se morajo čistiti v ognju vic; ali tudi naše molitve in druga dobra dela, ako jih obernemo njim v prid, pomagajo čistiti njihove madeže. Na delo tedaj se sv. Cerkvijo, na delo za rešitev milih duš iz vic! Kaker vsako leto bomo romali tudi letos na vernih duš dan na pokopališče. Ali kaker spominja letos skoro vsaka reč na strašno vojsko, tako nam bo misel na to šibo tudi ta dan predvsem napolnjevala dušo. In prav je tako! Saj morebiti ne dobiš lepše prilike, da se skažeš hvaležnega vbozim vojakom, ki so žertvovali vse za domovino in zate, kaker na domovanju vmerlih, na pokopališču. O, saj tudi mertvi vojaki še potrebujejo tvoje pomoči, sicer ne več tople obleke in tečnega prigrizka, pač pa goreče molitve! Ko boš hodil mej grobovi, ti bo morebiti kervavelo serce ob misli na tebi dragega človeka, ki ga ni več mej živimi, pa tudi za njegov grob ne veš, da bi prižgal na njem svečico in ga okrasil se cvetlicami. Mej nepoznanimi grobovi hodiš, na keterih komaj znaš prebrati tuje zveneče ime — Bog ve, odkod so prišli vmret v tvojo domovino! — nasprotno pa zopet Bog ve, kje v tujem kraju obkrožajo tuji ljudje grob, v keterem počiva serce, ki ga ne moreš pozabiti ne po noči, ne po dnevi. Toda ne daj se obvladati od žalostnih misli, povzdigni oči in serce k nebesom v priserčni molitvi, ki bo združila se skrivnostno vezjo vse, kar se ti zdi tako tuje in nezdružljivo. Kako tolažljiv za nas je pač nauk o občestvu svetnikov! Pa tvoja molitev naj ne ostane samo pri tistih, ki so ti bili ljubi in dragi, bodi velikodušen in pomisli, koliko zgodnjih grobov je zrastlo mej tem časom, odkar divja po svetu vojska. Trumoma se selijo duše na drugi svet in koliko jih je, ki nimajo nikoger, da bi jim zaklical na pot: Večni mir mu daj, o Gospod, in večna luč naj mu sveti! Skušajmo mi nadomestiti to pomanjkanje in storili bomo veliko delo. Kako genljivo je, ako si odterga vboga ženica od tjedenskega zaslužka, ter da brati sv. mašo za duše, ki so najbolj pozabljene! O, ko boš ti vmerla, bodo že one skerbele za to, da ne prideš mej najbolj pozabljene! Ni še dolgo, ko smo stali na nekem pokopališču ob samotnem grobu, na keterem je stal no, njegova lepa in sveta človeška narava nas ne napolni z obupom, nikaker, nasprotno, naše serce čuti v sebi moč, da si resno prizadevamo doseči Frančišku podobno nedolžno in sveto življenje. Poslušajmo njegovo govorjenje. Ali more kedo bolj priprosto govoriti? „Bratje,“ — tako je klical svojim sinovom — „mej seboj se hočemo ljubiti. Recite: da!“ — Ali: „Pridite, ljubemu Bogu hočemo povedati, da smo lačni in da potrebujemo malo kruha in kapljico mleka.“ — Ali: „Poglejte, kako se nam dobro godi! Merzla zemlja nam služi za sedež, zeleno listje drevja je streha, dragocena studenčna voda je naša pijača, veter morja je pihljača, sonce vesela luč. Bosonogi ter brez pokrivala hodimo po naših brezskerbnih potih mej dobrimi ljudmi, ki nas povsod ljubeznjivo pozdravljajo.“ In kako zaupljivo moli, kaker malo dete: „Ljubi Gospod Bog, kako si velik in dober! Kako sem jaz majhin in hudoben! Ah, hiti mi pomagat! Svoje roke stegujem proti tebi. Naredi dva koraka, ne: tri, sto in še več do mene, ker daleč je od tebe k meni, — da te bom mogel doseči, o ljubi, dobri, veličastni Bog!“ Blažena, presrečna in nedolžna duša, kako lepa se nam razodevaš v teh besedah! O, priprosta duša sv. Frančiška, kako nas napolnjuješ se sv. zaupanjem do Boga in s hrepenenjem po tvoji nedolžnosti in priprostosti! Mi, navadni ljudje imamo sto in sto pomislekov. Ali naj gremo na sprehod ali ne? Bo-li deževalo, ali bo lepo vreme? Noga me boli. Naj-li zapustim hišo in grem v prosto naravo na delo? Prijatel se denes tako kislo derži, ali naj ga obiščem? Brat skoraj nič z menoj ne govori, zato postajam nemiren. Tako premišljujejo ljudje. Frančišek pa ne pozna pomislekov. On gre, hiti naprej. Kaj veter, kaj dež! To prejde. On pozdravi brata, zakliče prijatelu: dobro došel, kaker po navadi. Njega ne moti nobena reč. Frančišek je vedno isti. V njegovih očeh je namreč vse tako priprosto. Delaj, kaker misliš, to se pravi, kaker te Bog razsvetli, govori, kaker čutiš, sprejmi vse, kaker je, vse drugo prepusti našemu skerbnemu Očetu, ki vodi in vlada ves svet, njemu z veseljem izroči vse svoje dni v varstvo! To je vender tako priprosto in tako vzvišeno. Resnično, koliker je kedo bolj kerščanski, toliko je pripro-stejši. Kristus je bil najpriprostejši izmej vseh, ki so kedajkoli po zemlji hodili. Frančišek Asiški je pa eden izmej njegovih naj-popoljiiših aposteljnov priprostosti. V Frančiškovi priprostosti pa ne gledamo le narave, ki nas obdaja, v lepši in bolj čisti luči, ampak vidimo tudi jasno cilje našega življenja, kako da naj živimo — in sicer pošteno, čednostno živimo v delavni ljubezni do Boga in do bližnjega. Pravemu otroku sv. Frančiška je življenje tako priprosto in naravno, da zgine vse, kar je temnega, da je lehko vse, kar je težavnega, da je rešena vsaka uganka življenja. V vboštvu, ljubezni in priprostosti je preživel sv. Frančišek svoje življenje. Ko se mu je približala zadnja ura, zbere vse brate samostana okolo sebe, tolaži jih in spodbuja, naj ostanejo ponižni in vbogi, zvesti veri in sv. rimski cerkvi. Razprostre roke, blagoslovi sinove celega sveta in reče: „Živite, bratje, v strahu božjem in v njem vedno ostanite; zakaj prišle bodo skušnje, Poskušnje in bridkosti; blager onim, ki ostanejo stanovitni v tem, kar so začeli. Jaz pa hitim k Bogu, njegovi milosti vas prepuščam." Nato moli psaljem 141: „Se svojim glasom Gospoda kličem, se svojim glasom Gospoda prosim." Ko izreče besede: »Pravični me pričakujejo, dokler mi ne poverneš," izdihne dne 4. oktobra 1226. svojo sveto dušo. Kedor premišljuje življenje in mišljenje sv. Frančiška, je poln sv. navdušenja. Saj vidi v njem moža, ki je tako ponižen in pri-prost, a ob enem tako velik in močan, da premaga vse viharje ■n težave življenja z mirnim sercem in veselim obrazom. Ako se zamislimo v to življenje, se nam nehote vzbudi hrepenenje po njem, ko vidimo, kako hite ljudje zbegano po svetu, kako iščejo miru in hrepene po sreči, kako si stavijo nove cilje in namene svojega življenja, pa jih vsaki dan spreminjajo. Nekak čuden nered opazujemo pri milijonih, neko morečo žalost beremo na njih obrazih, in zdi se nam, da te nesrečne duše terpe, pa si ne vedo in ne znajo pomagati. In zopet sč žalostjo opazujemo, kako se je ohladila pri narodih ljubezen do Boga in do bližnjega, kako padajo ljudje vkljub vojski, v keteri živimo, v razuzdano življenje in iščejo svojo srečo v mesenem vživanju. Kaj bo svet predrugačilo? Kaj druzega kaker le nauk Kristusov in kerščansko življenje, ki se je tako lepo razodevalo v sv. Frančišku. Naj bi ljudje poslušali besede pokojnega papeža Leona XIII., besede, ki jih je zapisal 17. septembra 1882.: »Želimo, da bi vsak po svojih močeh poskušal posnemati sv. Frančiška Asiškega; kaker smo že Prej s posebno ljubeznijo skerbeli za Tretji red, prav tako opominjamo sedaj, ko nas je dobrota božja poklicala k najvišji pastirski službi, vernike, da bi pristopili h temu redu." Serafinski oče je pokazal tedanjemu svetu pot do višjih dobrin, njegova vstanova, tretji red, jo kaže še vedno. Koliker bolj bodo mej narodi zavladali nauki kerščanstva, toliko bolj stanoviten bo mir, ki bo nastopil po končani vojski', toliko veče bo mejsebojno spoštovanje, toliko veča odkritoserčna ljubezen mej narodi naše zemlje. Slovenska frančiškanska provincija sv. Križa in vojska. Ni je menda družine v Avstriji, ki ne bi bila dala keterega izmej svojih ljudi, da brani v sedanji vojski dom in cesarja. Tudi naša velika frančiškanska družina, provincija sv. Križa, je častno zastopana mej branitelji domovine. Ravno 50 njenih sinov je denes v vojski. Izmej teh so štirje patri v vojaški du-hovski službi: č. p. Al j b in Poljanec in p. Ciprijan Napast na italijanskem bojišču, p. Janez Ev. Žurga na Rusko-poljskem, p. Mohor Gnidovec pa ima delo pri ranjencih v bolnišnici; 46 bratov lajikov je bilo pa vpoklicanih, da z orožjem branijo skupno domovino. Eden izmej njih, fr. Fridolin je najberž padel na bojišču, kaker se nam je zasebno sporočilo, v Karpatih; tudi fr. Tobija je beržčas mertev. Ranjeni so: fr. Boštjan, fr. Vit, fr. Leo, fr. Jakob, fr. Rufin, fr. Melhijor, fr. Mavricij in fr. Kupertin. Vmerl je v bolnišnici za legarjem fr. Krišpin v Miškoljcu (Miskolcz) na Ogerskem. Vjeti so: fr. Homobon (na Rusovskem), fr. Rihard, fr. Didak (najberž) ter fr. Felicijan, ki je bil v Preinislu; ko je terdnjava padla, je bil z drugimi vjetniki vred odpeljan v Rusijo. Za mnoge brate se pa nič ne ve, kje da so in, ali so še živi; od početka vojske ni še od njih nikakega sporočila. Sedem za vojsko sposobnih bratov pa še čaka doma vpoklica k orožju. Omenjeno bodi tudi, da so nam Angleži odpeljali dva patra, slovenska misijonarja v Egiptu, v vojno vjetništvo, in sicer č. p. Adoljfa Čadež na Maljto, p. Evgena Stanet neznano kam (po drugem sporočilu pa prebiva ta pater še v Kahiri). Eden naših patrov, ki se je v Firencah (Florenciji) učil slikarske vmetalnosti, namreč blagi in skromni p. Blaž Farčnik, je pa vojni vjetnik v Sardiniji. Ta bi se bil lehko pravočasno rešil ter prišel nazaj v domačo provincijo, pa je po zgledu svoje lastne domovine preveč in predolgo zaupal v poštenje nezveste Italije. Znano je bravcem „Cvetja“, da oskerbuje provincija sv. Križa troje najimenitnišili božjih poti naše slovenske domovine: Brezje, Sv. Goro pri Gorici in Sv. Lušarje. Na Sv. Gori so nam Italijani z granatami zažgali samostan in ga porušili, cerkev pa zelo poškodovali; ravno tako se je zgodilo tudi s cerkvijo na Sv. Lušarjih. Frančiškani so morali oditi iz podertin na varniše kraje. Le eden je vstrajal na Sv. Gori, ter je skušal iz cerkve in samostana rešiti, kar se je dalo. Na Sv. Lušarjih so prebivali frančiškani vsako leto le od Praznika Vnebohoda do rožnovenške nedelje, to je v času prihajanja romarjev; sicer so pa bili čez leto v Žabnicah, kjer so oskerbovali župnijo, ketere podružnica so Sv. Lušarje. Tudi Žab-nice so morali zapustiti s farani vred na povelje vojaške oblasti; iarani so se razkropili po Koroškem, njihovi redovni dušni pastirji pa sedaj pomagajo drugod po koroški škofiji. Čudovito vstrajni so frančiškani v Gorici: vkljub bližini bojišča, vkljub temu, da so že vse na okoli padali sovražni izstrelki,* Prebivajo mirno na Kostanjevici in varujejo lepo svetišče blagoslovljene Device in Matere božje ter njihovi oskerbi izročeno grobišče poslednjih francoskih kraljev Burbonov. Le domače gimnazijsko učilišče se je moralo preseliti drugam, ker bi bilo nemogoče tam preživiti toliko ljudi; nastanjeno je sedaj v Kamniku. Drugi naši samostani na varniših krajih po svoji moči gredo vojakom na roko. V Ljubljani je v samostanu nastanjena pisarna Vojnega superijora; več vojnih kuratov in častnikov stanuje ali dobiva začasno prenočišče v samostanu. Na Viču imajo frančiškani duhovno oskerbo vojaške bolnišnice. V Novem mestu je v samostanskem poslopju vojaška bolniška pisarna. V Mariboru so frančiškani v samostanu stregli bolnim vojakom, sedaj pomagajo v vojaškem dušnem pastirstvu. Po drugih samostanskih hišah v pro-vinciji pomagajo patri vojni duhovščini pri duhovni oskerbi v Cerkvi in po bolnišnicah. Po vseh samostanskih cerkvah pa se veliko moli, naj bi nam Gospod vojskinih trum po srečni zmagi kmalu vernil blaženi mir. P. J. K. * V zadnjih dneh (23., 24. in 25. okt.) so zadele granate tudi samostan in cerkev. Papeško pismo, važno za voditelje in ude tretjega reda sv. Frančiška. P. S. Z. ' (Dalje.) Ko je sv. oče v pervem delu svojega pisma s kratkimi besedami in temeljito pojasnil bistvo, organizacijo in cilj tretjega reda, prejde k drugemu delu pisma, v keterem daje razne zapovedi in navodila za življenje. Ko prehod mu služi silno važen stavek: „Da se pa obe omenjeni reči doseže, so iz-verstno vravnane postave tega reda, keterim morajo torej tretjeredniki vestno pokorni biti.“ Pri teh za vodilo tretjega reda imenitnih besedah se moramo malo pomuditi in pojasniti vrednost vodila tretjega reda. Sv. oče je dobro vedel, da imajo mnogi ljudje proti vodilu ; tretjega reda različne predsodke, da je ne razumejo prav in je zato podcenjujejo ali še celo nekako prezirajo. Spoznal je, da neketeri želijo, naj se vodilo predrugači, zboljša in raznim stanovom bolj prilagodi, n. pr. za duhovnike, za izobražene itd., češ, da je sedanje vodilo prekratko, preveč splošno, da nima v sebi nič posebnega, da je v njem le naštetih nekaj verst postav brez vsake notranje zveze in brez serafinskega duha. Iz takega mišljenja, ki se je pa bolj skrivalo in si ne upa javno na dan, izvira ono veliko zlo, da se mnogi ne oklenejo tretjega reda z , ljubeznijo, kakeršno zasluži in da se omalovažuje celo od strani tistih, ki so po poklicu dolžni razširjati in podpirati ga. Tem in podobnim, kaker vsem drugim piše sv. oče: „Po-stave tretjega reda so izverstno vravnane" („egregie comparatae sunt leges huius Ordinis“). Brez nadaljnega razpravljanja, pojasnjevanja in dokazov odgovarja kratko in odločno, ko verhovni poglavar sv. cerkve in najvišji voditelj tretjega reda. Njegova beseda mora biti sveta in je veljavna za vse, tako da se ne da več oporekati. Papež pravi: Vodilo tretjega reda je izverstno; to je dovolj kratko, jasno in odločno povedano. Vodilo tretjega reda je zares mojstersko delo, doveršeno pod vodstvom sv. cerkve, k* jo vlada Bog sam. To je delo velikega svetnika Frančiška, enega pervih in najboljših prenoviteljev človeške družbe. To izverstno delo je sedanjim časom in razmeram primerno vredil globoko-misleči mož, socijaljni papež, modri Leon XIII. Že vse to nam je nezmotljiv porok, da ima Pij X. prav, ko je zapisal: „Postave“ (t. j. vodilo) »tretjega reda so izverstno vravnane." Da pa ne bo našim dragim bravcem treba njihovega prepričanja o izverstnosti tretjerednega vodila naslanjati le na veljavo sv. Cerkve in odličnih mož, ki so pri sestavljanju vodila sodelovali, ampak da se bote tudi sami prepričali in razumeli, kako dobro in lepo je to vodilo, moramo predvsem tele stvari povdarjati: 1. Za pravo razumevanje vodila je treba poznati: a) prejšnje staro vodilo, da spoznamo, kako primerno je sedanjim našim razmeram prirejeno. Da je to poznati potrebno, je razvidno iz obljube: „ . . . obljubim ... da bom spolnjeval(a) b. z. in vodilo ... po vredbi, poterjeni od papeža Nikolaja IV. in Leona XIII. . .“ b) pismo papeža Leona XIII., s keterim je poterdil sedanje vodilo (»Misericors Dei Filius“. z dne 30. majnika 1883). Naše „Cvetje“ je natisnilo to pismo v 8. zvezku IV. letnika. c) obrednik tretjega reda, ki je poterjen v Rimu. d) pismo Pija X. o tretjem redu, o keterem tukaj razpravljamo in je je „Cvetje“ natisnjeno objavilo v našem jeziku v 11. zvezku XXIX. tečaja. Pred vsem je pa treba še gledati na bistvene lastnosti Seraf inski h redov in na sv. evangelij, keterega kratek Posnetek je vodilo tretjega reda, ker „so frančiškanske vstanove vse v tem, da se izpolnjujejo zapovedi Jezusa Kristusa", kaker je povdarjal Leon XIII. in za njim Pij X. v tem pismu. Če voditelji tretjega reda in vsi, ki jim je kaj na tem, s tega stališča vodilo premišljujejo in razumeti skušajo in ga svojim članom razlagajo, pot^m bodo na jasnem o njegovem bistvu, lastnostih, duhu, vredbi n cilju. 2. Drugo, kar je treba povdarjati, je: Vodilo tretjega reda je vodilo in ne pravila („regula“ in ne »statuta") Leon XIII. in Pij X. imenujeta vodilo »postave". S tem je rečeno, da je v teh postavah zapovedano, kar je za tretji red bistvenega, kar velja splošno za vse ude in kar se ne da spreminjati. Vodilo je poterjeno od svete stolice in je veljavno in obvezno za tretje-rednike celega sveta in za vse čase, dokler apostoljski sedež sam vodila ne spremeni. Vodilo ne obsega opominov, ampak postave, ki v tretjem redu sicer ne vežejo pod grehom, vežejo pa pod kaznijo pokore, ki jo je dolžan naložiti voditelj, če se keteri član proti vodilu pregreši. Neketerim se zdi vodilo prekratko in preveč splošno in zato nezadostno. Pa ravno to je nekaj mojsterskega na njem. Vodilo namreč prepušča razne posameznosti dobri volji udov. In kjer je dobra volja, kakeršno tretji red zahteva od svojih udov, tam ni treba mnogo predpisov. Zato daje toliko zapovedi, koliker je potrebnih, da lehko vsaki član doseže gotovo stopinjo redovne popolnosti, v drugem pa dovoljuje prostost otrok božjih, da veje duh božji, kjer hoče. Nekaj prav izverstnega je torej v vodilu, da obsega potrebne zapovedi in pri tem ne omejuje dobre in resne volje prosto dvigniti se do najviše popolnosti in junaških čednosti. 3. Pomniti je treba nadalje, da je tretji red svetovni red, t. j. red za ljudi živeče mej svetom v keteremkoli stanu in kraju. Zato mora imeti tako vodilo, da je morejo primeroma lehko izpolnjevati vsi udje vseh stanov, vsake starosti, vseh dežel in delov sveta. Iz tega vzroka mora imeti samo zapovedi, ki veljajo splošno za vse ude celega sveta in jih morejo izpolnjevati ljudje živeči v kakeršnihkoli razmerah. Tega načela se je deržal sv. Frančišek, ki je svetovnemu redu vodilo dal in Leon XIII., ki ga je našim razmeram primerno vredil. To vodilo ne zahteva preveč, ne tirja premalo; derži se zlate srednje poti, da se plašni ne prestrašijo prevelikih zahtev in imajo serčni terdno podlago, na ketero se opiraje morejo doseči najvišjo popolnost. Vodilo je torej tudi v tem oziru izverstno vravnano. 4. Slednjič pa ne gre pri razumevanju vodila gledati samo na besede, ampak še veliko bolj na njegov duh in namen. Duh vodila je pa duh evangeljski in njegov namen redovna popolnost. Tedaj je tudi v tem vodilu izverstno. Toliko smo hoteli omeniti na kratko o načelih, po keterih je vodilo izverstno vravnano. Zdaj pa poglejmo še na njegovo notranjo sestavo in zvezo posameznih delov, pa se bomo prepričali, da je načert, po keterem je vrejeno, izredno dobro izpeljan. (Dalje prih.) Kako more Bog to dopustiti? P. H. B. Iz neštetih grobov, ki jih že drugo leto koplje ta strašna vojska, vstaja cela versta morečih in perečih vprašanj, ki odločno zahtevajo odgovora. Nobeno izmej njih se pa morda za časa te grozne morije ni rodilo v toliko sercih, pojavilo na toliko jezikih, kaker staro zagonetno, temno vprašanje: Kako more Bog to dopustiti? Kako more on, ki se nam vender oznanja kot neskončno dober, kot skerbni in ljubeči oče nas vseh in posameznega gledati to zverinsko mejsebojno klanje svojih otrok?! — Boljši mej nami pri tem vprašanju včasih komaj duše vsiljive protiverske dvojbe s ponižno vdano mislijo: Bog že ve, kaj dela, njegova sv. volja naj se zgodi! Veliko dobrih je pa to težavno vprašanje popolnoma zmešalo. Prej vneti za vse dobro so postali nekako topi za versko življenje. Nikakega veselja nimajo več, ne za molitev, ne za sv. zakramente, ne za kake druge pobožne vaje, v keterih so prej našli toliko sladke tolažbe. Ker se tedaj to vprašanje še nigdar ni tako pogosto čulo ko sedaj, tako mej iz-braženimi verniki, kaker mej priprostimi in ker je že zahtevalo svoje žertve, mej tem ko mnoge še kaker mora tlači, bo gotovo na mestu, če se malo pri njem pomudimo. Čisto jasnega, za vse posamezne slučaje popolnoma zadovoljivega odgovora, dragi bravci, sicer nikar ne pričakujte. Tega ni mogel dati niti sv. Avguštin. V toliko si pa vender upamo razvozljati to uganko, da se boste lažje odkrižali morečih dvojeb 'glede božje previdnosti in bolj pomirjeni vdali v njegovo sv. voljo. Človeško življenje je sploh, ne samo v kervavem vojnem času, polno slučajev, ki so naravnemu razumu nerešena, če ne morda tudi nerazrešljiva uganka. Poglejmo v to-le družino! Pred malo dnevi so bila v njej še mala nebesa. Mož, žena, otroci so tekmovali v priserčni mej-sebojni ljubezni. Denes je v njej vse drugače. Smert je, kaker bi jim bila nevošljiva nekaljene sreče, brezserčno posegla vmes in 'ztergala iz njene srede vzorno ženo-mater. Z njo je zašlo sonce sreče, mrak je legel na serce moža in otrok. Mnogi, ki so prihajali rajnko kropit in slišali obupen jok ostalih, so se proč grede vpraševali: Zakaj? Zakaj si ni raje poiskala svoje žertve v družini, v keteri je mejsebojna vez dolžne ljubezni zelo zrahljana, če ne že raztergana. Tam bi imela lažje in hvaležniše delo, ker ne bi gledala toliko solza. Res: Zakaj? Ozrimo se v ono-le hišo! Kla-verno sta mož in žena nekaj let hodila okrog oglov. Nič pravega veselja nista imela do dela, ker nista vedela, za koga bi delala. Žive vezi, ki veže moža in ženo in ju priganja h delu, je manjkalo. Ko se jima je po več letih vender spolnila goreča želja, je posijalo v hišo pomladno sonce in ž njim življenje in veselje. A kruta smert jima teh njegovih gorkih žarkov ni za dolgo privoščila. Se svojim černim plaščem je zagernila to sončice, ki je ogrevalo oba, in prejšnje otožno jesensko življenje se je zopet naselilo v hiši. Zakaj? Zakaj se koščena žena s koso ni oglasila pri oni-le na pol poderti koči, v keteri medli in strada kopica otrok vboge vdove. Enemu ali drugemu teh revnih červičkov bi bila lehko prikrajšala počasno hiranje in vmiranje ter materi zmanjšala skerb. Zakaj ni raje posegla v verste onih družin, ki se branijo takega blaga? Zakaj? — Stopimo h tej-le delavski družini. Pred letom je mož-oče zlasti ob sobotnih večerih vedrega odraza hitel od dela k svojim dragim, da se v njih sredi odpočije od napora pretečenega tjedna in okrepi za prihodnji tjeden. Vesel je izročal ženi svoj tjedenski zaslužek razun malih vinarjev. Saj je vedel, komu je izročal. Stanovanje, hrana, obleka, obrazi, obnašanje otrok, vse mu je pričalo, da ima doma skerbno Marto, na ketero se lehko zanese. A zdaj? Zastonj prisluškujejo ob sobotnih večerih žena in otroci, gdaj bodo zaznali moževo-očetovo hojo, zakaj smert mu jo je vstavila. Zakaj je pehnila tako skerbnega očeta in zglednega moža v grob, ženo-mater potisnila v tovarno, otroke pa pustila brez nadzorstva? Zakaj si ni izbrala družine, koje gospodar v soboto in nedeljo ves tjedenski zaslužek po gerlu požene in pride v ponedeljek domov le razgrajat in preklinjat? Vsem nam je še v žalnem spominu strašen sarajevski zločin preteklega leta, ki je na mah vničil naši širši domovini toliko upov. Zakaj je moralo to dvoje tako plemenitih sere, v najlepši dobi naglo in nasilno zastati, mej tem ko druga, ki so rodila, gojila in sklenila ta strašni vmor, še bijejo? Zakaj ni v tistem osodepolnem trenutku morilčeva roka vsaj nekoliko omahnila in tako zgrešila svoj cilj, kaker ga je že mnogokrat ob sličnih napadih? Zakaj? In zdaj ta strašna vojska se vsemi svojimi strahotami in grozotami! Zakaj? Zakaj se bore in more ljudje mej seboj, da zemlja ne more sproti popiti vse kervi, sproti razkrojiti vseh trupel? Zakaj se s človekovim življenjem tako šari, ze živili pa tako skopari? Zakaj mora kervaveti toliko telesnih, pa še več serčnih ran? Zakaj Bog ne čuva niti svojih hiš, v keterih so mu tisoči in tisoči hvalo peli ter se solzami hvaležnosti in kesanja močili posvečena tla? Zakaj se sam, v zakramentu presv. Rešnjega Telesa pričujoč pusti pokopati pod razvaline? Torej zakaj? Zato, ker je tako njegova sveta volja. Ali pa morejo biti taki žalostni slučaji predmet božje volje? Da >n ne, kaker se vzame. Da bi Bog imel svoje dopadajenje nad tem, če vzame otrokom mater, ženi 'moža, narodom mir, z drugimi besedami, da bi bile solze sirot, vdov, narodov smoter, cilj njegove volje, to misliti bi bilo bogokletno. Je težko dobiti človeka tako propadlega, pa naj bi neskončno dobri Bog mogel kaj tacega hoteti. Če pa že ta naravna, sama na sebi nič grešna zla ne morejo biti smoter, cilj njegovega hotenja, potem tim menj nravna zla, grehi. To bi bilo pač mogoče pri kakih starih pa-ganskih bogovih, mej keterimi so se nahajali tudi pijanci in nečistniki, nikaker pa ne pri našem neskončno svetem Bogu. On nravno slabega, greha, ne more hoteti niti ko sredstvo v dosego svojih dobrih namenov. Ke bi bil on greh pervih starišev hotel ko sredstvo h milosti odrešenja, bi ne bil svet, še menj neskončno svet, tedaj tudi ne Bog. Nravno zlo, greh more on le dopustiti. Nikaker pa ni v nasprotju z njegovo svetostjo, dobroto, kratko z njegovim bistvom, če se posluži naravnega zla, kazni, terpljenja, nesreč, s keterimi obišče človeka, ko sredstva v dosego kakega višjega namena. Če očeta nihče ne graja, ampak hvali, ako porednega otroka kaznuje, da bi ga poboljšal, ali naj bo Boga nevredno, če isto in z istim namenom stori se svojimi nebogljivimi otroci. Materi nihče ne zameri, ako pusti otroka, ki poskuša perve negotove korake, pasti, čemer seveda sledi jok in stok, ker ve, kako zna ona v svoji ljubezni to izrabiti. Hitro je zraven in piha >n boža in ljubkuje in tako neti v otrokovem sl. u vedno večo ljubezen do sebe. Bogu pa naj bi ne bilo dovoljeno dopustiti bodisi tudi nravni padec v greh, ko vender zna v svoji neskončni niodrosti in previdnosti tudi iz teh žalostnih prikazni, oziroma Po teh peklenskih nestvorih kaj dobrega napraviti. Iz povedanega spoznaš, dragi bravec, da so tudi taki žalostni slučaji, ki sem jih zgoraj nekaj navedel, lehko predmet božje volje. Spoznaš pa tudi, kako jih Bog more in kako jih ne more, ne sme hoteti. Če je zlo naravno, kazen, terpljenje, nesreče vsake verste, jih more hoteti, jih rabiti ko sredstva v dosego višjih namenov. Ako je pa zlo nravno, greh, ga ne sme, oziroma ne more hoteti ko sredstvo v dosego še tako vzvišenega namena, ampak je samo dopustiti, sicer bi sam sebi nasprotoval. Po sv. Pavlu namreč pravi: „Bomo li hudo delali, da dobro iz tega pride." Rimlj. 3, 8. Je hotel reči: Ne sme se hudega delati radi dobrega, ki iž njega pride. To je proti božji in naravni postavi. Kar je pa proti naravni postavi, tega tudi Bog ne more, ne sme storiti. Upam, da te zdaj tvoj »Zakaj?“ več tako ne teži in ne tlači. Mislim, da boš za naprej ob takih in sličnih slučajih lažje dušil vsiljive verske dvojbe. Da se pa ob takih prilikah ne boš samo verskih dvojeb s težavo branil in otresal, temuč tudi z neko lehkoto in z nekim veseljem vdajal v voljo božjo, hočeva še malo natančneje pogledati, kako more Bog kako naravno zlo hoteti oziroma nravno dopustiti. Pred vsem bova seveda skušala to morje gorja in terpljenja, ki se je zdaj razlilo nad človeštvo, in ketero kar noče vpadati, spraviti v soglasje ž njegovim očetovskim sercem do nas. (Dalje.) Vstanovitev nove skupščine III. reda sv. Frančiška v Hinjah. Izmej skupščin, ki spadajo pod oblast novomeškega vizita-torja, je bila do vstanovitve nove skupščine v Hinjah največa Žužemberška. H tej so spadali udje sledečih župnij: Žužemberka, Ajdovca, Zagradca, Ambrusa, Šmihela ter najbolj oddaljenih Hinj. Vsled prevelike razsežnosti in oddaljenosti je skupščina od leta do leta zmirom bolj pešala vkljub temu, da so se častitljivi starček preč. gospod dekan mnogo trudili za napredek in razcvet 111. reda. Skupščina je štela nekaj čez 300 udov, kar je seveda malenkostno v primeri se številom prebivavcev. Vsled tega so vneti udje tretjega reda že pred letom izrekli željo, naj bi novomeški p. vizitator posredoval pri č. g. župniku v Hinjah, da bi se mogla tukaj vstanoviti samostojna skupščina. Ta serčna želja se jim je spolnila dne 17. oktobra t. 1.; to nedeljo je bila slovesno vstanovljena nova tretjeredniška skupščina, obenem so se pervič slovesno sprejeli novi udje. P. voditelj se je že v soboto pripeljal v Hinje. Pobožne tretjeredrrice in tudi drugi ljudje so že zvečer kaker še tudi drugi dan do desete ure oblegali spovednice, v tako obilnem številu, kaker se, po zaterdilu g. kapelana, še ni zgodilo že več let ne. V nedeljo je govornik pri obeh dopoldanskih službah božjih pričujoče vernike, ki so prihiteli tudi iz sosednjih župnij, navduševal, naj vstopijo v tretji red sv. Frančiška, dokazoval jim je ter povdarjal, kako primerna vstanova da je tretji red za vse ljudi, živeče mej svetom, za mlade in stare, moške in ženske. Vspeh obeh govorov je bil ta, da se je vpisalo 7 moških in 57 ženskih, torej vseh skupaj 64. Hvala Bogu in našemu sv. očetu Frančišku, lepo, da, nepričakovano število. Popoldne se je začela pobožnost ob dveh. V tretjem govoru je naslikal p. voditelj čast in milosti udov tretjega reda. Nato je pred Velikim aljtarjem izveršil kanonično vstanovitev. Pri zahvalni pesmi začno zvonovi v visoki lini celi fari naznanjati preveselo novico, da je tretji red sv. Frančiška vstanovljen, po čemer so dobri Hinjčani tako serčno hrepeneli. Po dokončanih litanijah je bil pervi slovesni sprejem. Pričujoči pobožni verniki so se sv. radovednostjo opazovali pomenljivi sprejemni obred, z ginjenim sercem so gledali na presrečne nove ude, v marisiketeri duši je pa vstal sklep po resnobnem premisleku vstopiti v oni red, ki je že tako mnogim pripomogel doseči pravo kerščansko popolnost, v tisti red, ki naj bi po želji Papežev, ključarjev sv. rimske Cerkve, prekvasil človeško družbo ter ozdravil in poblažil družinsko in javno življenje v naših časih. Ko je bila pobožnost v cerkvi končana, so se udje zbrali v župnišču. Tu jim je p. voditelj priporočal zgledno čednostno življenje. Skušajo naj bolj se zgledom, kaker pa besedami razširjati tretji red! Omenil je nekaj znanih napak neketerih udov, ki ž njimi jemljejo tretjemu redu dobro ime ter ga ostudijo včasi tudi takim, ki bi drugači stopili vanj. Nato se je spopolnil odbor Ul. reda. Bila je za sklep takoj še perva seja, na kar so se udje, duhovno poživljeni, ločili. Nova skupščina, ki šteje 92 starih udov in 64 novincev in novink, pa naj raste od leta do leta ter naj donaša posameznim vernikom, kaker tudi celi župniji obilno blagoslova za čas in večnost. P. P■ P■ Iz novomeške skupščine 3. reda. 1. Pogreb zglednega tretjerednlka. Odkar je tukajšnji tretji red popolnoma organiziran, je bil v sredo 20. oktobra t. 1. pervi pogreb v naši skupščini. Vmerl je zgleden pobožen tretjerednik, Šafer Anton po imenu. Živel je v spokornem redu 26 let. Bil je mož molitve, mož dejanske kerščanske ljubezni. Tudi ni nikoli pozabil, da mu vodilo tretjega reda nalaga z milodari pospeševati čast službe božje in krasoto cerkve, koliker so mu pač razmere dopuščale. Posebno je ljubil svojega voditelja. Ko je namreč obhajal petdesetletnico poroke, je prosil svoje domače, da bi smel tudi svojega voditelja povabiti, kar se mu je seveda rade volje vstreglo. Po zlati poroki je vedno bolj in bolj hiral; zjutraj dne 18. oktobra t. 1. je pa mirno zaspal v Gospodu. Posamezni udje so bili takoj obveščeni o smerti preljubega brata v sv. Frančišku. Na dan pogreba so se udje po večini vsi vdeležili pogreba se znaki tretjega reda in gorečimi svečami, kar je bilo vsem v veliko duhovno tolažbo. Drugi dan je bila za rajnega sv. maša in sicer z leviti. Pred sv. mašo so udje prejeli sv. obhajilo ter je darovali za dušo pokojnega redovnega sobrata. Tebi, ljubi Frančišek z redovnim imenom, tebi, verli Anton, v slovo in spomin naj bodo posvečene te skromne verstice. Naj ti blagovoli vsmiljeni Bog na priprošnjo redovnega patrona, ki si ga vneto častil več ko 26 let, podeliti večno veselje v svetih nebesih! Počivaj v miru! 2. Naznanilo. Od 18. do 21. novembra bodo v Novem mestu običajne duhovne vaje za tretji red. Pričele se bodo v četertek, dne 18. novembra, ob 2. uri popoldne ter trajale do nedelje 21. novembra popoldne. Spored pa ostane kaker lansko leto. K obilni vdeležbi vabi vodstvo III. reda. P. Pave! P. Obhajanje petdesetletnice obljub v ljubljanski skupščini. Na nedeljo v osmini praznika sv. Frančiška so obhajale tri sestre ljubljanske skupščine tretjega reda petdesetletnico redovnih obljub. Njihova imena so: Oblak Jera, sestra Frančiška, Omahen Marija, s. Bonaventura, Vehovec Frančiška, s. Elizabeta, ta je sestra našega nedavno vmerlega fr. Edmunda, ki je malo pred svojo smertjo tudi obhajal petdesetletnico redovnega življenja. Vse tri so že nekaj nad petdeset let v tretjem redu. Pervi dve ste bili sprejeti v Ljubljani, tretja pa v Kamniku. Dve ste še sedaj v službi, ena že šestdeset let v isti hiši. Da se je slovesnost lepše izveršila, je naš fr. zakristan aljtar sv. Frančiška lepo ozaljšal se svežimi cvetlicami, odbor tretjega reda je pa preskerbel bolj obilno razsvetljavo. Nekaj pred tretjo uro so šle iz tretjeredne dvorane zaupnice >n odbornice, tri jubilantinje, voditelj in odborniki v procesiji po cerkvi v kapelico sv. Frančiška. Jubilantinje so imele v rokah voščene sveče sč šopki, ki so jih prejele v dvorani. Na koru so mej tem neketeri domači kleriki in drugi, ki so jim bili dobrotno v pomoč in pevke tretjega reda, lepo zapeli pesem v čast sv. Frančišku. Verniki in posebno udje III. reda — tudi moški v obilnem številu — so pa cerkev napolnili tako, da ni ostal noben prostor Prazen. Poznati je bilo, da se obhaja redka slovesnost, ali recimo naravnost, slovesnost, kakeršna se v Ljubljani še ni obhajala. Ob treh je stopil voditelj tretjega reda na pridižnico in je na podlagi Marijine pesmi: „Moja duša poveličuje Gospoda itd." razlagal vzroke veselja ob raznih petdesetletnicah, posebej pa radosti redovne osebe po preteku dolgih petdeset let redovnega življenja. Spominjal je poslušavce na velike dobrote, ki jih daje tretji red sv. Cerkvi, deržavi, človeški družbi, posameznim članom >n celim krajem, deželi Kranjski in mestu Ljubljani. Pozval je vse, naj tretji red spoštujejo in cenijo, kaker zasluži in naj se ga terdno deržijo, keteri so že v njem, tisti pa, ki še niso, naj ga dobro spoznajo in se ga bodo nehote oklenili. Potem je posebej spomnil slavljenke na obilna dobra dela (molitve, svete zakramente itd.), ki so jih tekom petdesetih let izveršile in na veliko Plačilo, ki jih čaka v nebesih. Spodbujal jih je h hvaležnosti za dobrote, ki so jih ko tretjerednice od reda prejele, h kesanju za vse prestopke zoper vodilo in k stanovitnosti do konca. Po litanijah in blagoslovu se je začela slovesnost, v kapelici sv. Frančiška s pesmijo na čast sv. Duhu. Potem je napravilo najprej sedemindvajset novink redovne obljube, kaker je bilo že v začetku leta za to nedeljo na listih vsem ki so morali vedeti, naznanjeno. Na to so nastopile naše jubilantinje. Kako smo slovesnost obhajali? Po obredniku serafinskega reda. Slavljenke so dobile sveče v roke, položil se jim je venec na glavo, dal se jim trojni blagoslov, opravile so se vse molitve, seveda v našem jeziku, le namesto palice so dobile pripravne blagoslovljene križice, Predpisana dva psaljma smo skupno opravili menjaje se in na vse določene molitvice je glasno odgovarjal odbor z neketerimi drugimi člani, ki so molitve dobili. Za vse molitvic nismo še imeli. — Po končani slovesnosti je voditelj podelil vsem udom tretjega reda papežev blagoslov. Nato so odbornice in zaupnice spremile jubilantinje v tre-tjeredno dvorano in jim postregle z malo južino hoteč jim dan petdesetletnice osladiti v pravi kerščanski ljubezni tudi s čašico kave in prazničnim pecivom. Splošna sodba o tej tretjeredni slovesnosti se je glasila: „Prav lepo je bilo." Da je ta pobožnost splošno vgajala, je dokaz že to, ker je ogromna množica nad poldrugo uro vstrajala v cerkvi notri do konca. Neketere osebe, ki so bile zraven, pa še niso v tretjem redu, so glasno izrekle: „Škoda, da nisem tudi jaz v tretjem redu." Dobile so odgovor: „Zares škoda, pa to škodo sedaj še lehko popravite." Opazka: Odbor sme z voditeljevim dovoljenjem in odo-brenjem redovnih predstojnikov izbrati za obhajanje petdesetletnice samo tiste ude, ki so celih petdeset let preživeli v tretjem redu ko dobri in zgledni tretjeredniki. Tako zahteva obrednik in vgled reda. — P. S. Z. Odhodna slovesnost v zavodu šolskih sester v Mariboru. Leta 1909. so vstanovile šoljske sestre iz zavoda v Mariboru pervo podružnico v Ameriki in 20. septembra 1909. so šle perve štiri sestre v mesto Kenses (Kansas City), kjer so prevzele ljudsko šolo za otroke slovenskiii in hervaških starišev. Letos je vkljub vojnim nevarnostim dne 18. oktobra odpotovalo osem sester čez Rotterdam v'Ameriko, in sicer: S. Mr. Romana Šoter iz Laškega, Štajersko; „ „ Amata Esenko iz Doberne, Štajersko; „ „ Blandina Peklar od sv. Marka pri Ptuju; „ „ Salezija Cečko iz Celja; „ „ Bertranda Vimpolšek iz Podsrede; „ „ Febronija Kos iz Št. lija pri Konjicah; „ „ Pavla Svetlin iz Mengša na Kranjskem; „ „ Benigna Purič, Repentabor, Primorsko. Te sestre so se prostovoljno odločile, da vstrežejo želji pred-stojništva ter se pridružijo onim, ki že šesto leto delujejo na podružnicah v Severni Ameriki. Odhodno slovesnost za nje so imeli sam prezvišeni gospod knez in škof. Hoteli so osebno podeliti odpotujočim Rafaelov blagoslov. V ta namen so imeli v nedeljo 17. oktobra ob štirih popoldne posebno službo božjo v samostanski cerkvi šoljskih sester z naslednjim sporedom. Najprej so poklicali sv. Duha na pomoč, odmolili pred izpostavljenim Najsvetejšim litanije Matere božje, zapeli zahvalno pesem ter podelili zakramentaljni blagoslov. Za tem so blagoslovili spominke za odpotujoče sestre in molili s pričujočimi duhovniki cerkveno molitev za srečno popotovanje (itinerarij). Na to so v prelepem ginljivem nagovoru dali sestram pet duhovnih cekinov na pot, namreč vero, upanje, ljubezen, molitev in zvesto spolnjevanje stanovskih dolžnosti. Naj sestre s temi cekini pridno kupčujejo in jih na obresti nalože, da jim ne bodo prinesli sreče le za to življenje, temuč da si bodo pridobile tudi nebesa ž njimi! Nadpastirski blagoslov je zaključil spodbudno cerkveno slovesnost. P■ P- L. Za večnost! P. E. B. Majhina, slabotna stvar je človek v primeri z .vesoljstvom, v primeri z materjo zemljo. Zlasti sedaj, ko se je število grobov tako pomnožilo, se nam skoro dozdeva, da je življenje poedinca, posameznega smertnika tako malenkostno, tako brez vrednosti, tako brez pomena. Tisoči in tisoči vmirajo sleherni dan, zemlja se pa suče enakomerno kaker poprej, ljubo sonce gleda veličastno-mirno po svoji starodavni navadi, zvezdice migljajo v jasnih nočeh veselo in brezskerbno kaker doslej . . . Neznatno, slabotno je človeško telo, čeprav združuje v sebi toliko popolnosti, toliko skrivnosti vidne narave. Mertev stroj, cvileča granata se takorekoč norčuje iz nas — norčevala bi se po pravici, ke bi imel borni zemljan samo vmerljivo telo, zgolj občutljivo meso brez mislečega nevmerjočega duha. Ali koliko čustev, koliko želj, koliko misli se porodi vsaki dan, vsako uro v duši, v notranjosti vsacega še tako bednega človeka! Čutimo, hočemo, mislimo neprestano, nesmertni netva-rinski duh ne miruje — in to je naša odlika, prednost pred vsemi vidnimi rečmi. Naše telo ni nič v primeri z velikanskimi planeti nad nami, res, posamezni človek se kar zgubi v brezmejni množini tvarnih, materijaljnih svari, ali vender: naš duh obsega vse te reči z mislijo svojo, z lučjo razuma posveti v višine neba in v zemeljske globočine, s krepko voljo posega človek v mertvo naravo, preobraža lice našemu planetu, ki mu pravimo mati zemlja. Če bi bilo dovoljeno meni, bi najraje izverševal en sam poklic na zemlji: hodil bi od človeka do človeka ter klical vsem skupaj in vsakemu posameznemu: „Brat moj, sestra moja, naj nas ne begajo vidne reči, mislimo na svojo notranjost, mislimo na svojo nevmerjočo dušo, ki presega vse milijarde tvarnih vidnih svetov! Tožiš in praviš, da čutiš bolečino . . . Merzli kamen je ne čuti, ti si več ko vse skalnate gore. Praviš in tožiš, da imaš skerbi . . . Zakaj imaš skerbi? Zato, ker misliš naprej, na dolžnosti, na delo. Ali imajo mari živali kako skerb?! Glej, ti si več ko vsi bilijoni živih bitji, ki čutijo, pa nimajo misli. Edino človek, tvoj bližnji, tvoj brat, tvoja sestra, edino človek je tebi enak!" O, bratje in sestre, zavedajmo se, da imamo duha, ki ga nobena tvarna sila ne more končati, zakaj naš duh nosi božjo podobo v sebi, dobri Bog, večni Stvarnik, pa ne bo končal svoje podobe. Bratje in sestre, zavedajmo se, da smo vstvarjeni za nekaj veličastnega! Odlične so naše zmožnosti, naše duševne moči, nismo jih prejeli samo za ta čas zemeljskega potovanja, temuč za večnost! Gotovo: velike cilje ima vsaki posamezni človek že tudi na zemlji. Prosveta, omika, izobrazba, kuljtura, neprestano napredovanje v znanosti in vmetalnosti: vse je po božji volji. Toda ves napredek in vsa kuljtura zgubi svoj pomen, ako bi bil človek le nekak živ stroj, ki naj se polagoma izrabi v silni tvornici vesoljstva, potem se pa poverne nazaj v nič, v neprestano temo. Ne! Sč smertjo ni vsega konec. Namen in cilj vsacega posameznega človeka se ne more končati tukaj na zemlji. To nam zaterjuje že naravna luč našega razuma. Popolnoma določno in jasno nam pa oznanja božje razodetje, da nimamo tukaj obstoječega mesta, da je življenje na zemlji le prehodna doba, priprava na drugo življenje. Zaperle se bodo telesne oči, da se tembolj vzbude duhovne — nevmerljivi duh se poverne pred obličje tistega, ki ga je se vstvarjajočo besedo poklical v življenje ter vdihnil telesu. Da pa dosežemo blaženost v Bogu in pri Bogu, mora naš duh postati njemu podoben ne tolikanj po vednosti, mariveč veliko bolj po čednosti, po dobrih delih. V čednostih se vadi naša duša, dobra dela izveršuje, keder spolnjuje božje zapovedi, zapovedi sv. Cerkve ter dolžnosti, ki jih nalaga poklic. Nič ni malenkostno. Nobena misel, nobena želja, nikaka skerb, nobena beseda, nobena bridkost, noben vzdih —: vse, vse je veliko z ozirom na večnost! Gospod, pomnoži nam vero! Čemu smo tako boječi, maloverni! Ali nam ne zaterjuje vsmiljeni Stvarnik, da nam hoče dati blagoslov in srečo, samo če bomo spolnjevali njegove zapovedi? — Ne mislimo le na stiske in težave, ki tarejo našo začasno domovino, dvignimo duha v jasne višave k večni Dobroti, k večni Lepoti: Gospodovo ime naj bo naše zaupanje, naša moč! Težki dnevi poskušenj, ki v njih sedaj živimo, ne smejo potreti naših sere, ne smejo nas odverniti od ljubezni do večnega Očeta, ki je v nebesih; ne, nasprotno: duša naj nam junaško hodi po poti križa ,in zatajevanja, samo da Kristusa dosežemo! Sedaj velja pokazati, da smo vredni božje ljubezni, da smo pravi učenci in učenke Kristusa Gospoda! Božje obljube so terdne in stanovitne. Vsevedni Sodnik bo povernil vsakemu po njegovih delih; kedor služi večni Pravici, ne bo osramočen nikoli, kedor se poniža pred Gospodom, bo povišan v nebeškem kraljestvu. Okleni se, duša, Gospoda svojega Boga, ravnaj se po njegovi volji, zadeni svoj križ brez mermranja, brez obotavljanja hodi za Kristusom! Kristus je terpel in tako šel v svojo slavo — prenašaj grenkosti in težo življenja tudi ti, da pokažeš neskončni Ljubezni nesebično vdanost in zvestobo! Zgled pravičnih stare zaveze, zgled Makabejskih bratov imamo, zgled pobožnega Tobija, zgled v ognju bolečin skušanega Joba — imamo zglede služabnikov božjih v novi zavezi: vsi so šli za Kristusom, če treba tudi na Kaljvarijo. Le enega se imamo bati: nezvestobe in greha. Najhujša nesreča bi bila, ke bi začeli pešati v veri, ke bi hoteli poznati le sedanje pozemeljsko življenje. Gospod pomnoži nam vero! Ne odverni od nas svojega obličja, naše slovensko ljudstvo naj te ljubi na veke! Vate so upali našiočetje, upaliso, in rešil sijih. H tebi so klicali, in so bili rešeni; vate so upali, in niso bili osramočeni. (Psaljem 21, 5.6). Ti pa, Gospod, si vedno isti, nespremenljiv na veke, vedno dober, pravičen in svet; vse prav, pravično in sveto ravnaš in modro vladaš. (Tomaž Kempčan, 3. knj. 40. pogl.). Naj riam vedno sije tvoja luč, o včlovečena Modrost, Kristus, božji Sin, Odrešenik človeštva; — zahvaljen bodi za nadnaravno življenje; — pomnoži v nas svojo milost, pomnoži nam vero, da nas nič ne bo moglo ločiti od tebe! P. E. B. Novi generaljni minister reda manjših bratov. Pri letošnjem binkoštnem kapiteljnu je bil izvoljen za generalnega ministra vesoljnega reda manjših bratov preč. p. Sera fin Čim in o, kustos Sv. Dežele, našim bravcem že znan iz lanskega tečaja (4. zvezek str. 122; 5. zvezek str. 1.). Generaljni definitor za provincije slovenskih jezikov ter mažarskega je postal naš rojak preč. p. Vendelin Vošnjak, gvardijan v Zagrebu, bivši provincijalj hervaške redovne okrajine sv. Cirilja in Metoda. Ljubeznivi pater je pred leti ko generaljni vizitator obiskal samostane naše slovenske provincije Sv. Križa. Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo br. Krišpin Cimerlajt, samost, tretjerednik, f 4. V. kot vojak v bolnišnici v Miškoljcu na Ogerskem; pokojni udje 111. reda 1) skupščine mariborske: preč. gosp. Al. Haubenreich, kn. šk. duh. svetovavec in ekspeditor, f 6. V. 1915 v Mariboru, preč. g. Mat. Eferl, župnik, f 26. VI. 1915 pri Zgornji Sv. Kungoti, preč. g. Ant. Ribar, župnik, f 21. VII. 1915 pri Sv. Vidu pri Planini, preč. in milost, g. Jak. Kavčič, kanonik lavantinskega ka-Piteljna v Mariboru, f 7. VII. 1915 pri vsmiljenih bratih v Gradcu, Preč. g. dr. Franč. Fe uš, profesor bogoslovja v pok., f 25. VII. t. 1. v Mariboru, častita sestra Mr. Anzeljma roj. Ter. Kopač, šoljska sestra iz III. reda sv. Frančiška, f 9. IX. t. 1. na Kamnici pri Mariboru, č. sestra Mr. Blanka roj. Marija Dolinšek, f 18. X. t. 1. na Kamnici pri Mariboru. Elizabeta Medved od Sv. Lovrenca na Dravskem polju, Marija Predikaka od Sv. Lovrenca na Dravskem Polju, Neža Gričar iz Frama, Neža Kaloh od Sv. Petra pri Mariboru, Terezija Bohm iz Puščave, Ana Onič od Sv. Jerneja, Marija Leben, Ana Vičar, Marija Kukovec, vse tri od Sv. Lenarta pri Veliki nedelji, Marija Hergula, Jera Stager, Valentin Novak, Marija Horvat, Ana Lah, Julijana Heržič, Frančišek Kumer, Peter Šešerko, Terezija Anderlič, Marija Krabonja, Jožefa Bratuša, Apolonija Munda, Marija Munda, Gregor Kandrič, vsi od Velike nedelje, Marija Baklan, Frančišek Zagadin, Neža Kovačič, vsi trije iz Cir-kovic, Uršula Klep iz Hajdina, Ana Herženjak, Ana Rakuša, Marija Kirič, vse tri iz Ormoža, Marija Pušnik, Blaž Šetar, Marija Kropič, Uršula Turek, vsi ti iz Črešnjevca, Neža Čurin od Sv. Boljfenka na Kogu, Neža Krajnc, Frančiška Ledinek, obe od sv. Primoža na Pohorju, Janez Plahuta, Helena Šuc, oba iz Poličan, Marija Kroll, Neža Kartin od Sv. Ožbalta, Helena Flucher, Janez Rajšp, oba od Spodnje Sv. Kungote, Katarina Celinšek iz Spodnje Polj-skave, Ana Šerbela, Terezija Pahernik, Julijana Niki, vse iz Jare-nine, Cecilija Štifter od Sv. Marije na Jezeru na Koroškem, Elizabeta Kolar iz Marenberga, Ana Živko od Sv. Marjete ob Pesnici, Jožefa Krajnc, Helena Schmid, Ana Žokar, vse tri od Sv. Martina pri Vurbergu, Jožef Medved iz Ribnice na Pohorju, Marija Bračko, Elizabeta Wochl, obe od Sv. Jakoba ob Pesnici, Ana Mlakar iz Leskovca v Halozah, Jožef Praprotnik, krojač v Mariboru, vmerl v vojski, Terezija Kocuvan, Alojzija Krajnc, Marija Brumen, Ana Stumpf, Marija Globošek, Rozalija Roškar, Barbara Raj, Jožefa Avgustiner, Marija Petek, Jožefa Juvančič, Katarina Korošak, Antonija Jošt, Karelj Fanedl, Marija Kučjaž, vsi ti iz Maribora; 2) skupščine Pri Mariji Pomagaj na Brezju: Preč. g. Iv. Kerst. Terpin, župnik v Mošnjah (20 let v tretjem redu, vmerl 22. avgusta 1915. Svetila mu večna luč!) Marija Globočnik iz Peračice (14 let v tretjem redu), Agata Erman iz Kamne Gorice (15 let v tretjem redu), Marjeta Marija Stroj (45 let v tretjem redu, vpisana v Ljubljani) in Marija Zupan (vpisana v Ljubljani) obedve iz Podbrezja. — Iz Gorjanske skupščine: Rozalija Poljak (v tretjem redu je bila 25 let); 3) rajni udje skupščine ljubljanske: Marija Švigelj, Katarina Jakše, Katarina Špicnagelj, Ana Turk, Terezija Zajc, Helena Lisati, Marija Tomšič, Ana Šemic, Marija Vider, učiteljica v Spodnji Šiški, Frančiška Kalan, Katarina Gorjanec, Mar. Bizjak, Jera Zaverl, Marija Srakar, Marija Jančar s Police, Magdalena Podbevšek iz Doba (v tretjem redu bila 48 let), Frančiška Benkovič (v tretjem redu bila 53 let), Anton Usar, Helena Čolnar, Helena Lavrič, Marija Venier, Marija Lužar s Police, Ana Kovač, Marija Pavline, Antonija Zajc, Marija Lampič, Ana Dobrun z Jezera na Koroškem, Ivana Škof, Lucija Bizjak in Jožefa Lavrič, bolniški sestri, Agneza Erbežnik, Ana Nose s Kerke (v III. redu bila 44 let), Lavrencij Lavrič, Marija Rozman, Ivana Košir, Terezija Ižanc, Terezija Šetina, Marija Petek (zelo goreča tretjerednica iz tobačne tovarne), Marija Jeršinovec, Marija Ločniškar (v tretjem redu bila 45 let), Anton Merzel iz Št. Lovrenca (bil vesten tretjerednik in je padel v vojski v Galiciji), Zmagoslava Masle, Terezija Škubic, Ana Staniša, Helena Zajc (v tretjem redu bila 49 let), Marija Uršič (v tretjem redu bila 47 let), Marija Černe iz Nakla, Jera Pintar, Marija Sitar, Ivana Bergant; 4) kamniške: Marija Elizabeta Košir, Neža Brigita Osovnik, Jera Marija Vidic, Katarina Marjeta Pivoni, Bernardina Ančič, Marijana Roza Svetel, Jožef Anton Možina, Alojzija Elizabeta Kepec, Antonija Angela Kapus, vsi ti iz Kamnika; Marija Klara Rape, Jožefa Ana Štefulja z Berda; Roza Terezija Sleme, Ivana Marija Burgar iz Cerkelj, Ivana Katarin^ Avman iz Doba, Marija Ana Sušnik iz Mekinj; Marija Marjeta Škofič, Katarina Žnidar iz Mengša; Terezija Frančiška Vidmar iz Nevelj, Janez Cegnar z Rov; Franc Ludvik Poljanšek in Franc Fr. Seraf. Mali se Sel. 5) brežiške: Marija Šetina, Marija Keržan in Franc Va-lenčak iz Brežic; Terezija Ravnikar s Pišec; Katarina Jazbec, Marija Vaščar, Anton Kelhar, Uršula Horžen s Cerkelj; Martin Gramec s Čateža in Neža Potovšek, sestra p. č. g. župnika v Vojniku. V pobožno molitev se priporočajo nadalje bolne tretjerednice ljubljanske skupščine: Alojzija Anžič, Amalija Kepic, Marjeta Žen, Marija Čoker. Vsi možje in mladeniči tretjega reda, ki so pri vojakih in samostanski bratje nahajajoči se na bojnem polju. — Neka tretjerednica od Sv. Jurija ob Ščavnici se priporoča v molitev, da ne bi obupala, temuč zadobila dušni mir. — Priporočamo tudi vse naše čč. patre in brate, ki so ostali v Gorici ter so še zmirom v nevarnosti! Zahvala za vslišano molitev. ♦ Se serčno hvaležnostjo se zahvaljujem lurški Devici Mariji lr- Antonu za zadobljeno zdravje. B. K. Priserčno se zahvaljujem tukaj, kaker sem obljubil, mogočnemu priprošnjiku sv. Antonu Padovanskemu. K njemu sem se zatekel v svojih težavah in na njegovo priprošnjo sem tudi dosegel zaželjene milosti. Vam pa, predragi bravci, toplo priporočam češčenje sv. Antona Padovanskega, ker kedor se mu prav priporoči, bo gotovo vslišan. Fr. M. N. ^ŠgiŠ^ Rimsko-frančiškanski koledar za leto 1915. Mesec november ali listopad. 1. pondeljek: Vsi sveti; V. O. od poldne denes do polnoči jutri P. O. v vsaki cerkvi, tolikokrat koli-kerkrat jo kedo obišče, sv. zakramente prejme in moli za odpustke kaker na porcijunkulo. Pij X. 25. januarja 1914. 2. torek: spomin vernih duš. 3. sreda: obletnica rajnih sobratov. 4. četertek: sv. Karelj Boromej, šk. 5. petek: bi. Rajnerij, sp. 1. r.; bi. Helena Enseljmini, d. 2. r. 6. sobota: bi. Felicija Medska, d. 2. r. 7. nedel ja 24. p. bink.: bi. Bernardin Foški, sp. 1. r. 8. pondeljek: osmina vseh svetih, sv. 4 venčani, m. 9. torek: posvečenje bazilike sv. Zveličarja v Rimu. 10. sreda: sv. Andrej Avenlinski, sp. 11. četertek: sv. Martin, škof. 12. petek: sv. Didak, sp. 1. r. P.O.; bi. Janez Pačiski, sp. 3. r. 13. sobota: sv. Martin, p. m. 14. nedelja 25. po bink.: bi. Gabriel Feržti, sp. 1. r.; bi. Nikolaj Tavelič, m. 1. r. 15. ponedeljek: sv. Gertruda, d. 16. torek: sv. Anježa Asiška, d. 2. r. P. O. 17. sreda: bi. Salomea, d. 2. r. 18. četertek: posvečenje cerkev sv. Petra in Pavla v Rimu. 19. petek: sv. Elizabeta Ogerska.vd. P. O. V. O. 20. sobota: sv. Feliks, Valeški, sp. 21. nedelja 26. in zadnja p. bink.: darovanje bi. d. Marije V. O. 22. pondeljek: sv. Cecilija, d. m. 23. torek: sv. Klemem, p. m. 24. sreda: sv. Janez Kriški, sp. sv. Krizogon, m. 25. četertek: sv. Katarina, d. m. V. O-bi. Elizabeta Dobra, d. 3. r. 26. petek: sv. Leonard Portomav-riški, sp. 1. r. P. O.; sv. Peter Aleksandrijski, šk. m. 27. sobota: bi. Deljfina, d. 3.3.P.O-bi. Rajmund Lulj, m. 3. r. 28. nedelja, 1. adventna, sv. Jakob Marški, sp. 1. r. P. O. 29. pondeljek: vsi sveti treh redov sv. Frančiška, P. O.; sv. Satur-nim, m. 30. torek: sv. Andrej, ap. Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v frančiškanskih, kapucinskih, tretjeredniških in uršulinskih cerkvah. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za ude 1. in 3. in uršulin-skega reda. V. O. pomeni vesoljno odvezo s popolnoma odpustkom samo za ude 1., tretjega in uršulinskega reda. Nihil obstat. P. Constantinus Luser. - Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. theob Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov. — Vredil P. Evstahij Berlec.