Štev. IO.	V Ljubljani, 1. vinotoka 1916.	Leto XVII.
4. X. 1916.
Gora je naših k nebu splaval venec, ob prsih njenih s strelo grom buči: Zvestobo, moč lasti si v njih Slovenec, in zgodovino njemu piše kri! . . .
Iz veka v vek kipijo velikani! Pod njimi mre in rod poganja nov pred vragom last zemljé, jezika brani in grom posluša ljutih zdaj topov . . .
ob gorskih velikanih, glej, devica: slovenska zemlja legla je smejé, v valovih zlatih naših njiv kraljica, k vasici vas v posete tiho gre.
To zemljo sveto naj le vrag naskoči — pogum zbudi se v prsih kakor lev! Naj plane vrag — izdihnil bo ponoči, ob gorah tožbe mu zamre odmev!
Ko pesem zmagovalka naše slave poljubi z vencem naših se gorä — tedaj na begu vrag razbite glave poslednjič v boju smrtnem vztrepeta!
Ne boj, ne boj se tam v prestolnem mesti, srce in roko damo Ti, vladari Naprej, na boj za Té v ljubezni zvesti do zmage valovi nam src vihar I
Fran Žgur.
Domovini.
O, domovina, tebe se opleta ljubezen moja, tebi le sem vdan I Kar zna telo, kar more duša vneta — ves tebi sem do smrti darovan I
Bodočnosti se zarja ti obeta, od slutnje blage sem prevzet, močan . . . Ob bratu brat stojimo brez trepeta, v srcé gre volja, levja sila v dlani
O, vstani, pridi, doba zaželjenal
Nič več peklàl . . . Na zemlji bodi raj!
Od naše si krvi nam posvečena I
In ko objame slave te sijaj, takrat ostane želja mi še ena: Ti vase sprejmi me — pokój mi daj!
E. Gangl.
Prilika.
Pod nebom ptičic roj igoli,	Kar svetlih zvezd ima nebo,
na polju pisan cvet dehti —	odseva vse jih morsko dno :
a ptičji spev in polja cvet	srce-nebo, srce-morje,
v dnu srcu mi je razodet.	krasote vse mu v dnu ležč!
Fran Žffur.
CVETINOMIRSKI:
O Belki in Črnki.
(Konec.)
akraljevala je pomlad, prišlo je poletje. Nukov oče je najel drvarje in hodil z njimi vsak dan iz vasi v ia-tensko hosto. v Komatarjevo globel, kjer so drvarili; sekali in podirali so visoke bukve in hraste, žagali široka debla in napravljaili drva; vzdolž |x> globeli so se kopičile polagoma bele skladovnice.
»Tok! To—ók! To—ó—ök!...« je odmevalo vedno iz globeli po dolini nazdol. dionelo je do vasi same.
Brata sia pasla kozi in poslušala iz daljave bob-nečo pesem sekir.
»Tudi midva pojdeva enkrat tja gor... Radoveden sem, kakšna je tista bosta in globel,« je povzel Tonček.
»Pa kozi vzatneva tudi s seboj... seveda!« je premislil Hinko.
Drugi dan popoldne stai že .'■topaia obadva. Belko in Crnko pri sebi, za očetom in drvarji preko doline. Pri Santečevem mlinu so zavili po ozki brvi nad potokom proti gozdu. Pot se je spenjala vedno više in više; temne smreke so šumele skrivnostno na vsaki strani. Ko so dospeli v Komatarjevo globel. sta se Tonček in Hinko na vso moč čudila; prijazen in domač, obenem pa nenavadno strahoten se jima je zazdel ta kraj. Na eni strani je visel strm hotni skoro naivpik nad globeljo in je bil ves z belimi, režečimi pečinami pokrit, na drugi strani pa se je razprostiral položen breg z drevjem. — »Ce bi prišel kdo na vrli onih-le pečin in bi se ozrl dol, bi se mu gotovo zavrtelo v glavi...» je strahotna pomislil Tonček in strmel proti skalovitemu vrhu.
Belka in Crnka sta tekali nekaj časa nemirno semintja po globeli in obirali listje trn grmovih, ki jih je bilo povsod vse polno. Časih se je spustil Tonček nalašč v nagel tek, samo da je skakljala Belka za njim in da je zvončkljal pod njenim vratom zvonček.
Nenadoma pa je planila Črnka z brzimi nogami po strmem holmu, IX) skalah navzgor. Prestrašen je obstal Hinko in gledal za njo.
»Črnka! Črnka!« je kriknil; a glas mu je zastal v grlu; Črnka ga ni poslušala in je brzela lahkotno po pečinah više in više. Hinku se je temnilo pred očmi; zdelo se mu je, kaikor da drvi Črnka po visokem,
navpičnem zidu, ki se dviga do neba samega; hipoma je postal strmi holm v njegovih očeh silno velik, tako velik kakor najvišja gor® na svetu...
»Nikdar več je ne bom videl! Padla bo in se pobila do smrti!« ga je presunilo, in potokoma so se mu udrle po licih solze.
A postalo je še hujše; tudi Belka jo je usekala v drznih skokih za Crnko po skalovju navkreber.
Obadva, Hinko in Tonček, sta stala kakor okainenela n» enem in istem mestu, gledala kvišku in čakala, kaj bo iz tega. Kozi sta drveli bliskoma preko belih, ostro štrlečih pečin, srborito preskakovali široke zaseke in pridrveli naposled v ponosnem teku na vrh holma. kjer sta obstali.
»Zdaj — konec bo...« sta zastokala brata, ko sta stopili kozi prav na rob visokih pečin in se ozirali radovedno podse v globel.
Pa je bil prazen njun strah; vse se je srečno izteklo. Zazvončkljal je zopet Belkin zvonček, kozi sta se zasuknili m krenili drveč s holma navzdol po taisti poti. koder sta bili tekli poprej. Streloma sta priprhali nazaj v globel in sta sopeč obstali.
»O, ti porednica!« je božal Tonček Belko po glavi, in prišel zopet k sapi.
i Kako sem se bal... in brez ijotrebe...« se je oddahnil tudi Hinko in gladil Črnko po hrbtu.
Se pred mrakom sta se odpravila kar sama. brez očeta in drvarjev iz globeli proti domu; Belka in Črnka sta trobosali zadaj za njima, se pomudili zdajpazdaj pri kakšnem grmu in tekli zoptt naprej.
Blizu doma se je Tonček sezul in obesil črevlje Belki na hrbet.
»Glej. Hinko! Kakšen tovor nese moja koza...« se je ozrl na brata in se nasmehnil. »Se zajahal jo bom ... bom videl, če me bo nesla...«
Skočil je še sam na Belkin hrbet in se oklenil z nogama njenega života.
Belki se je šibil hrbet od tolike teže; vkljub temu je vendarle nekoliko poskočila in stekla po poti.
»Hej, to je lepo!« se je veselil Tonček in je jahal ponosno kakor kralj na Belki; v tem trenutku pa je koza močno poskočita in kralj — Tonček se je zvrnil, kakor je bil dolg in širok, s čelom naprej na tla. Vendar se ni nič potolkel in se je hitro pobral s tai.
Doma sta spravila kozi v hlevček, zvečer pa je prišla Vilka, da je molzla Belko; zakaj Črnko je ustrahovala pri molži še mati komaj.
Do pozne jeseni sta gonila Tonček in Hinko kozi na pašo v trebež; do pozne jeseni je bilo zato tudi vse polno življenja pri Nukovih. Pod zimo pa se je zgodilo nekaij takega, kar mladima bratoma še v sanjah ni prišlo nikdar na misel. Z medlim bleskom ie svetilo tiste dni solnce, nad d'olino so se vlačile lene, sive megle; in nekega takega pustega dne je prišel k Nukoviin mlad, čokat in zavaljan fant, gozdarjev sin Jože,
in je govoril z očetom v veži. Obadva sta šla potem v hlevček; Jože je ogledoval kozi, zrl mrko v tla in žvenčkljal z denarjem v žepu. Kmalu potem je Jože odšel. Prišel pa je zopet naslednji dan popoldne, segel globoko v žep in odštel inrmraie očetu kupček denarja. Nato je privezal kozi na dolgo vrv in ju je odgnal iz hlevčka ...
Brata in sestra so šli pod jablano pred hišo in gledali; po cesti skozi dolino je gnal gozdarjev Jože Belko in Crnko, ki stai zdajpazdaj žalostno zameketali; in takrat so se orosile oči vsem trem in zajokali so glasno vsi trije, Tonček in Hinko in Vilka ...
—ir^gi—-—il----il————IF^II—z^J
JAKOB DIMNIK:
Veliki admiral Anton Haus.
eliki admiral Anton Haus je najvišji poveljnik avstrijske mornairice, znamenit velmož, ki si je vedel pridobiti častno ime v domačiji in v tujini, avstrijski mornarici pa ugled in slavo vsega sveta. Podoben je junaku Tcgethofu, vljuden in plemenit, pri tem pa cdkrit in velik v stremljenju po veliki in mogočni Avstriji. Njegovo ime ie bilo že v mirnih časih visoko ccnjeno doma in v inozemstvu; odkar je izruhnila vojna z Italijo, slovi pa po vsem svetu. Poglavitna velikost in spretnost njegova je pa. v vodstvu. To ie dokazal že v miru. posebno pa še v sedanji svetovni vojni. Sov ražnik se vsega prei nadeja kot tega. kar ukrene Haus. To se je pokazalo takci ob pričetku vojne. Lahi so sklepali po naših mirovnih vajah, dtn se jih bomo nemudoma lotili z vso silo. in so se zato nakopičili, ojačeni s Francozi, z vso mornarico na jugu. Haus pa ie porazdelil mornarico ob vsej 6(10 km dolgi laški obali, se prikazal nenadoma skoro povsod hkralti in razbil vsa najvažnejša križišča laške železnice ob vzhodni obali. Pa tudi nenavaden osebni pogum pokaže Haus ob vsaki priliki. Zato pa vlada v naši mornarici neomajano zaupanje v njenega poveljnika. Vsak njegov ukaz že pomeni ztnago. Ljubezen in spoštovanje, ki ju uživa, predvsem brezmejno zaupnmje vanj. je dalo doseči smoter, ki si ga ie bil udločil. namreč dal ohrani čiste sovražnika domače obali.
Za velike zasluge, ki si jih je pridobil Haus m našo mornarico in [/osebe še za Avstrijo, ga ie presvetli cesar večkrat odlikoval, tako n. pr. z redom železne krone III. vrste, z viteškim križcem Leopoldovega reda in z zvezdo k velikemu križu Franc-Jožefovega reda. Za veliki in doseženi smoter, da je ohranil čiste sovražnika domače obali, ga je pa presvetli cesar v zahvalo imenoval za velikega admirala — dosto-
Veliki admiral Rnton Haus
janstvo in čast. kakršne še noben poveljnik naše mornarice ni dosegel. Avstro-Ogrska pozdravlja z največjim veseljem in radostnim srcem svojegai prvega velikega admirala, ki je znal pridobiti tako častno ime sebi, avstrijski mornarici pa ugled in slavo vsega sveta!
Veliki admiral Anton Haus se je rodil 13. junijia 1853. 1. v Tolminu. V Ljubljani je dovršil gimnazijske študije. Slovenski jezik mu je drag in mil, in naravnost ponosni smo Slovenci, da najvišji poveljnik naše mornarice govori rad in gladko slovenski. Kako lepo govori in piše veliki admiral Haus slovenski jezik, kaže to-le lastnoročno pisano pismo velikega admirala, ki sem ga prejel dne 10. avgusta t. 1. iz Pulja:
Vaše velerodje!
Za poslani »Letni poročili« 1914/15 in 1915(16 blagovolite sprejeti mojo najsrčnejšo zalivalo, istotako tudi za spis, ki ste ga določili moji osebi. Ce se v njem moja dela veliko višje cenijo, kakor zaslužijo, moram pač to pripisovati samo patriotičnemu navdušenju, ki navdaje i Vaše srce in katero se tako vrlo trudite v srcih šolske mladine zbuditi in povišati, zai kar Vam je zahvala in priznanje vseh gotova, ki ono lepo deželo Kranjsko s svojim vrlim in hrabrim prebivalstvom tako ljubijo, kakor jaz.
Z odličnim ; poštovanjem beležim
Vašemu velerodju
vdani
A. Haus 1. r.,
veliki admiral
Ako tak visok dostojanstvenik ceni in spoštuje naš mili slovenski jezik, kako ga ne bi ljubila šele ti, predraga slovenska mlaldina? Z ozirom na vse to, kar sem ti v teh kratkih vrsticah povedal o velikem admiralu Antonu Hausu, ti ne morem reči ničesar drugega kakor samo te besede: »Pojdi in stori tudi ti tako!«
ne	)iir=^^iinr?n~niiic t=j )ir~'t=j

"X:
ANTONIJA OERMKOVA:
Pot v nebesa.
(SamoBOVor.)
olgo že hodim, trudna sem. Malo se odpočijem, pa hajdi naprej! Bog zna, koliko poti mi jc še prehoditi!
Povem vam. kdo sem in koga iščem. Verica sem in nebesa iščem! Kaj me tudi vi tako čudno gledate? Veste, imela sem tako dobro mamico, a je nimam več, rekli so mi, da je umrla. Jaz sicer ne vem, kaj je to, a vem, da je ležala na mizi taiko lepo opravljena. in ko sem jo klicala, mi ni odgovorila. Mogoče je bila name huda, ker je nisem časih slušala?! Potem so prišli štirje, da, da. štirje so bili. tako črni, grdi možje in so mi odnesli mojo dobro mamico. Jaz sem bila takrat tako huda pa sem zaklicala: »Kam nesete mojo dobro mamico?«
In oni so mi odgovorili: »V nebesa!«
Jaz pa ne morem biti brez mamice, zato sem se odpravila in šla za A sedaj ne vem, kje so nebesa!
Povpraševala sem ljudi, ki sem jih STečala: »Prosim, kje so nebesa?«
A nobeden mi ni hotel povedati, gotovo so znali! In nekii poreden deček se mi ie še smejal. Seveda, on ima mamico doma in ni mu je treba iskati, a jaz je nimam in moram jo najti.
Tako grdo je doma, brez mame — jaz nočem biti brez nje!
Kdo mi pové, kje jo najdem?
»V nebesa.« so mi rekli, »v nebesa jo nesemo!« a mi niso povedali, kje so nebesa! Mojc noge so že trudne, a jaz grem še naprej in še naprej, da pridem do nebes in tam porečem: »Dober dan, kje imate mojo mamico?«
In oni se bodo začudili in mi rekli: »tilej, glej, tako mala deklica, pa je znala najti nebesa!«
Pa me bodo gotovo še vprašali, kako mi je ime.
In jaz porečem glasno: »Verica mi je ime! In sedaj, ko veste, kako mi je ime, mi dajte mojo mamico nazaj!«
Pa me gotovo zopet povprašajo: »Kakšna ie in kdo je tvoja mamica?«
.laz sc jim bom pa zasmejala in rekla: »Kaj. še moje mamice ne poznate ? ! Saj jo imate tukaj v nebesih! Veste, moja mama je tako velika, lepa. Pil dobra je moja mamica, dobra! In sedaj, ko veste, kakšna je. jo morate najti in mi Jo dati nazaj!«
In oni pojdejo in pokličejo mojo mamo. In r.riišla ho in ko me bo zagledala. me bo objemčkala tako-le — pa tako-le in rekla: »Verica, Verica. dolgo si hodila, da si me zopet našla!,.
_In ijoljnbčkala, tih, kako me bo poliuhčkala! Jaz pa jo bom prijela
za roko in odvedla zopet domov. Tam pa hočem biti tako pridna iu nikdar več je nečem jeziti. Sedaj pa grem, da pridem poprej v nebesa!
Zbogom ostanite, in ko se vrnem, vam pokažem svojo veliko, lepo in dobro mamico!
Po John Habbertonovi knjigi „Helenina otročička" po svoje pripoveduje dr. Ivo Šorli.
(Halje) XI. poglavje. PETJE JE LEK.
o izvrstnem nedeljskem kosilu drugega dne je vprašal gospod Haro nečaka^ kaj delajo s starši ob nedeljah popoldne.
»Borovnice gremo nabirat!« je rekel Bob. »O, tam je tako mažario!« je navdušeno vzkliknil ledi.
»Da. in tam se lahko v potek pade!« se je raz-greval tudi Bob.
»Ampak prej se malo doma odpočijete? Ne?« je vprašal ujec.
»Da, s papačkom gremo na trato pod hišo in tam ležemo. In potem smo vojaki in spimo in je noč. Potem se zbudimo. Ampak papa časih res zaspi, in mama ne dovoli, da ga zbudimo. Zato mi tai igra ne ugaja!« je pripovedoval Bob.
»Igja ne ugaja!« je ponovil jek Tedi. »Povej jajši stojijo o Doljašu. tic Hajo!« se je spomnil hipoma.
Ne: povej rajši o egiptovskem Jožefu!« je zahteval Bob in je rekel potem Ted iju : »Ti hočeš vedno le o Ooljatu, ker je imel tako krvavo glavo. Ampak Jožefova suknja je bila tudi krvava!«
»O. da! Žožefova šuknja kjvava in Doljaševa gjava kjvava in Davi-jeva šabja tudi kjvava!« je z vedno večjo navdušenostjo vzklikal Tedi.
»Tako?« se je začudil ujec Haro. »Tebi, Tedi, torej same krvave stvari ugajajo? li si pa res lep angel! Kaj tvoja mamica ve, da si tako krvoločen?«
»O, Doljaševa gjava vsa kjvava!« se je v odgovor zopet zadri Tedi, ki ujčevega vprašanja očitno ni razumel, »Povej o Doljašu!«
»Povej rajši ti, TedS!« je prigovarjal ujec, boječ se svetopisemskih poprav.
»Ješ?« se je razveselil malček, menda da bo lađiko brodil po krvi. »Cakajl Doljaš je bil vejik. vejik mos, Davjed mecen, mecen mos. .Pei sem!' je jekel Doljaš. .Oha'!' je jekel Davied, .ješ tebe nie bojim.' Pjosk! -eno po gjavi. In Doljaševa gjava je bila vsa kjvava in Davjeva šabja je bila vsa kjvava. Pa mu je odšeknel gjuvo. Pa je tekel, tekel, tekel...«
»Kdo je tekel?« je vprašal ujec.
»Doljaš!« je pojasnil Tedi.
»Brez glave?- se je začudil ujec.
> 0, gjava stjašno kjvava! In Davjeva šabja štjašno kjvava in ...«
»Dovoli, dovolj!« se .ie zasmejal gospod Ha,ro. »Bom vanta pa že rajši čital zgodbo o egiptovskem Jožefu.
Pripovedovati iz svetega pisma se res ni upal več, ker je naprej vedel, kaj ga čaka. 1'ako je odprl sveto knjigo in je pričel čitati. Samo tuintam je kaj manj važnega izpustil, da ne bi bilo le preveč dolgo. Toda po nesreči se mu je primerilo, da je izpustil tudi nekaj, kar se je zdelo vsaj Tediju najvažnejše. Tega malček pa ni mogel pripustiti, ko je vso povest pravzaprav samo zaradi tega tako potrpežljivo poslušal.
»Oha, oha, tic Hajo — aji je to o Zožeftt?« je hipoma zbadljivo opazil.
»Jaz mislim!« ga je nevoljno pogledali ujec.
»?ožefova šukja ni bila kjvava. ne?«
»A tako?« se je zasmejal ujec. »Pa seveda je bila! Petsto ovac so bratje zaklali in so spustili vso kri v potok, da je bila vsa voda krvava. In vsi kameni so bili krvavi: in mlin pri vodi je bil krvav; in vsa kolesa so bila krvava; in mlinar je bil ves krvav; in njegova žena in trideset njunih sinov in dvajset hčera; in moka je bila tudi vsa krvava; in iz nje so spekli krvav kruli; in vsi ljudje, ki so ga jedli, so bili krvavi!«
»O, vsi judje kjvavi!« se je ves čas trepetajoč veselja oglasil jek. Du. obilna kri ga je tako navdušila, da je prvič ponovil tudi ujčeve besede, katero čast je doslej užival samo Bob.
»Da. vsi ljudje so bili krvavi!« je 'potrdil gospod Haro. »Samo, da se tega ni videlo. Ali veš. Tedi, zakaj ne?«
Ali Tedi res ni vedel odgovora, ali pa le od žalosti, da se ni videlo, ni mogel odgovoriti — vsekakor je ujca samo nepremično gledal.
»Za.to ne. Tedi, ker so imeli te ljudje kožo čez in so bili krvavi le pod njo!, ie zdaj razodel gospod Haro.
Bob se je zagrohotal; Tedi ca ie ujca sati :) grdo pogledal. Mogoče, da njegove šale ni razumel; a to je gotovo čutil, da se iz njega norca dela. In to se mu je za malo zdelo, in molče je odšel skozi vrata.
Bob je hotel, da mu ujec pove še konec prelepe Jožefave dogodbe, in gospod Haro je to rad storil. Ravno pa, ko sta končala, se je začulo spodaj pod hišo Tedi je vo pretresljivo jokanje.
Gospod Haro je tekel k oknu in je pogledal dol. Ubožec je držal prstek na desni ročici daleč od sebe in je še bolj milo zajaivkal. ko je zagledal ujca.
»Kaj pa je. Tedi? Ali si se udaril?« je gospod Haro skrbno vprašal.
»U—hu—liu. Ne, oša me je!« je vpil Tedi.
Ujec in Bob sta hitela dol, in ujec je vzel malčka na roke, pa je sedel z njim na klop.
»Tic Hajo, žapoj: Kaj joka ledi!« je nenadoma milo zaprosil Tedi.
»Kaj je to?« se je začudil gospod Haro.
»To je taka pesem, veš. ujec. To mu moraita mamica ali papaček vsakrat zapeti, če ga kaj boli. Potem takoj umolkne,« je pojasnjeval Boh.
»Ali jaz te čudovite pesmi vendar ne poznam!« je vzkliknil gospod Haro. »Cuj, Tedi, ali ni vse eno, če ti zapojem kako drugo? Retimo...«
Toda Tedija je prijel tak krč, in tako strahovito je zatulil, da je ujec prestrašeno utihnil. In tudi Bob je rekel: »Ne, ujec Haro, to nič ne po1-iiaga. Prav ono mu moraš zapeti. Veš kaj, jaz bom pel najprej, ti boš pa za mano. Tudi papačka sem jaz lani naučil, ko nekoč ni bilo marne doma. Poslušaj, Tedi!«
In Bob je zapel, gospod Haro pai za njim: Kaj joka Tedi, milo stoka? Kam prišel košek je njego-ov? Tako je bil lepó pobarvan, ves zail je bil in kakor no-ov! In kje je mucikai njegova? Povejte revčku — o. ljiudje-e! Kje je njegov prelepi košek in m u cika njegova kje-e? Pogledam v mamičino sobo —-tn< goče, da je noter šla-a: Na mamičinem mehkem stolu najrajša spančka mucika-a. 0, hiti, mamica, pogledat! Kaj kaže tukaj se oče-em? Na stolu tam je ljubi košek, in ljuba muca spančka v nje-em.
Cid kitico d,, kitice se je izpreminjalo Tedijevo tulenje v hropenje, iz liroiienja v stokanje, iz stokanja1 v vzdihovanje, in z zadnjim verzom ie prenehalo tudi to: na. njegovem ljubkem obrazku je sijalo samo veselo solnčece.
»Ti ljubi moj otrok, povej mi. kako te more ta trapasta pesem tako potolažiti?« se je silno začudil ujec.
—X 228 >
»Ješ ne vem. Nie vec ne boji!« je pojasnil kratko Tedi.
»Tako! In zdaj gremo po borovnice in po piščalke! Menda bo čas. ne?« se je oglasil Bob.
Tudi Tedi je bil takoj za to misel: in hočeš—nočeš, je moral ujec z njima.
Posebnih nesreč na tem izprehodu ni bilo. Samo Bob bi bil kmalu v potoku utonil — nalašč, kakor je v pomanjšanje svoje krivde zatrjeval — če bi ga ne bil ujec še v zadnjem hipu potegnil iz mlakužaste vode. Kak je bil po tej črnorjavi kopeli, si je lahko misliti. Treba ie priznati, da je bil svojemu rešitelju jako hvaležen In da se mu je vrgel tak, kakršen je bil, okrog vratu. Pa se ie potem poznalo na ujčevi obleki vse njegovo telo, posebno lepo še vseli de?et prstkov zadaj na hrbtu, to nazadnje ni bila Bobova krivda, ampak nekoliko potokova. ki je bil tako umazan, in nekoliko tudi ujčeva, ki je imel tako lepo belo obleko. Zato je Bob v resnici milo pogledal, ko ga je ujec srdito stresel s sebe. Gospod tiaro pa se ni brigal več zanj, nego samo za to. kako bi se vsaj malo zopet očistil. Na mestu, kjer ie bila voda vsaj malo bolj čista, si je umi! dva prsta, ju obrisal v robec, položil še vedno snežnobeE klobuk na travo in ie pofem začei z mokrim robcem vsaj najgrše madeže spravljati s sebe. In delo je šlo tako lahko od rok, da se ie Tedi iz vsega srca razveselil. In od tega veselja je skočil tako visoko v zrak in iz zraka ta ko čvrsto nazaj na močvirnata tla^ da je brizgnilo na vse strani, v prvi vrsti pa nanj in na ujčev klobuk.
In taki so se potem klavrno vračali domov. »Kakor politi psički,« bi rekel kdo. In seveda se je morala zopet ravno gospodična Silvija pripeljati za njimi !...
»Vi se pa res krasne zabavate!« ie vzkliknila s smehom, ki ga ji pameten človek res ni mogel zameriti- »Le glejte, da bo jutri tudi pri nas tako veselo!«
»Ah, da!« je vzdihnil gospod tiaro In si ie otri obraz. (Dalje.)
Vesel pomenek
IVO TROST:
Izdana trmica.
(Povest.)
I.
pi	ama ie ni zaman svarila, ji ni zaman obetala:
p-N.	»Zdenka, nikar več kaj takega! Zakaj slušaš
\	M / / trmico! Pusti jo, da ne bo več ona tvoja gospa,
■ / A I zapovedovalka. O, ti in tvoja gospa Trniica!
\\5// / I Obe pobere divji mož!«
\	i I	Petletna Zdenka je sočutno pogledala rna-
\\\f/\ I mo izpod dolgih svetlih kodrov, ki so ji silili I na čelo, kakor da hoče sama gospa Trmica za-1 I krivati njeno sramoto. Zakaj Zdenka se je res-V \ nično sedaj-le sramovala, da ni slušala mame, Il	\ \ temveč se nedavno ujezila z® malenkostni nič
JI	\ \ ter vpila, mahala z ročicami in bežala iz hiše
U	na bližnji griček, kjer se je vrgla na tla ter bila
z vsemi štirimi ekolo sebe in kričala, kakor da jo je vsaj polovico stlačil divji mož v svoj širni koš na hrbtu: vihar brez dežja, jok brez solz.
Ko se je prevpilm do hripavosti in videla, da ni nikogar za njo, kdor bi jo tolažil, se je ozrla plašna okolo sebe, na pusti Kras nad seboj in mirno morje nedaleč pod seboj, uprla modro očesce v sinje nebo, od koder se ji je posmehoval nagajivi soinček. Tedaj je pa tudi že minil nje notranji vihar. V srčece se je vrnil zopet mir in z njim tudi zavest, da ni ravnala prav. O, ta Trmica jo ima zares v oblasti, prav na vrvci. Z zavestjo se je oglasila sramežljivost; ko se je vrnila domov, pa še mama: ; Gospa Trmica ti veli: Pa ne bom, res ne bom, prav zares ne bom slušate-! — In ti potem zares ne slušaš mamice, marveč tisto neugnano Trmico. Kaj ti vendar daje in obeta, da jo imaš rajša kot mamico?«
Tedaj pa Zdenka vnovič zailiti, potok kot lešniki debelih solz se ji udre po polnih ličecih, deklica sklene tedaj tiatihem sama s seboj, da ne bo, pa ne bo nikdar več taka. Ne bo več slušala Trmice, ne mara je več, prav zares je ne mara! To tudi obljubi svoji mamici in nasloni glavico v njeno naročje. Oh. tam je tako dobro! Mamica ji pogladi lasce s čela in obriše solzne oči, mokra ličeca. Tedaj se obema zvedri nebo. mir in ljubezen široko sije z njega na borno stanovanje ribiča Kimka in mogo-brojno družino, toda le do najbližjega navzkrižja male Zdenke s komurkoli. Tedaj je zopet vzkipel mali piskrček kakor navadno, in na gričku se je zlati solnček zopet posmehoval Zdenki razgrajalki.
Divjega moža pa le ni bilo.
II.
Mamica je doma vnovič opozarjala skesano Zdenko, ki se je kakor vselej sramovala, da je slušala gospo Trmico v lastno sramoto. Da se je
vendar ne more otresti, iznebiti. zapoditi. Madreviti hudobnice! - Ali kje pa ie? Ali ie res? — Tako se vprašuje drobna kodrolaska in sklene v mislih, da Trmice sicer ne vidi, a nekje že mora biti skrito, ker jo sliši: Pa ne bom, zares, prav zares!... Slednje jo Zdenka tudi sluša. In to ie zlo.
»Boš videla. Zdenka, da mamica ve vse in se boji zate! Neki dan pride gori od morja povednji mož, ki bo slišal tvoi krik. Kosmatin star in grd, z vrečo in košem preko rame. grčavko v roki, rjavo kučmo na glavi, pa osato bo gledal in tebe pobral, molče stlačil v koš na hrbtu. Odnese te pod morje v svoj kristalni grad. ki nima oken ne vrat. Tam mu boš krmila zlate ribice in se igrala z njimi, a na griček ne boš mogla več. Kam? Orožno ti bo dolgčas po mamici, po sestricah in bratcih, r" zlatem solnčku, ki te ne bo dražil več, saj ga ne boš videla pod morjem nikoli. Po vsem pisanem svetu ti bo dolgčas. Jokala boš. pa mi te ne bomo slišali v tako daljavo.«
Zdenka ie strahu komaj dihala in slovesno obljubite sebi natihem. a mamici na glas. da je bilo zadnjikrat, danes poslednjič. ko ni zapodila Trmice. tiste gospe Trmice. ki ie ne mara več. Mati se Ii je pomilovalno nasmehliala. kakor da ji ne verjame, a Zdenka je verjela, da ie p:slednjič razgrajala na povelje hudobne Trmice, pa ni bilo res.
Tretji dan je bil zopet krik in vihar na gričku. Trmica je poveljevala tam. in Zdenka je tolkla po tleh kci mlad žrebiček.
Ko se je vrnila potrta domov, ni mogla najti mame. Klicala' p je najprej potihem. potem glasno in glasneje, slednjič celo z jokom in solzami, a ie ni doklicala. Tudi dTugi niso vedeli, kam ie izginila zlata mamica, a iskali je niso. Obupana sede na prag in plaka, stiskaje obrazek v predpasnik. Ni ie videla marne, ko je došla od nekod in nadaljevala brez tola-žilnih besed svoje svarilo: »Ko boš še rjula kot danes, te čuje lahko gozdni mož, pride pote sem preko vinograda strica Mičeta daleč r j Brkinskih gozdov ali celo iz Pivške planote, kjer so globoke, čarokrasne podzemeljske jame, bivališče kraških Vil in Rojenic. V gozdu kraljujeta volk in medved. V podzemeljskih Jamah, kjer se vse blesti kot v malih nebesih. boš preštevala bisere, ki gozdnemu možu razsvetljujejo z demanti posute stene bajno širnih dvoran. — V tej svetlobi se boš čudila skrivnim jezerom, koder se nabira voda. ki priteka potem izpod zemlje v studencih in potokih. V teh vodah boš videla čudne ribice, ki nimajo oči in ne plavuti, a štiri roke, podobne človeškim. Kraške skalne Vile bodo plesale kolo, nagajivi Palčki bodo godci na skalnih čereh, a svoje mamice ne boš videla nikoli več, ne morja ne zvezdic ne rožic in vedno zelene oljke in lovorja tudi ne. Jokala boš in nas klicala zaman.«
Ko je mamica završila svoje svarilo, ni Zdenka obljubila nič več: samo vzdihnila ie globoko, kot bi odložila do smrti težko breme. Očesci je uprla v mamičino lice in se ljubko nasmehnila. Molče je odšla k svojim igračam, k sestricam in mlajšemu bratcu, ki se je igral v oljčni senci z
inuciKo. Tam je pripovedovala vsem o podzemeljskih krasotah in steklenem gradu pod morjem, a zvesto pristavila, da bi ona ne marala biti tam. Poslušali so jo in verjeli.
Toda slabosti poln je človek in največji slabič v boju proti samemu sebi, svojim navadam in razvadam.
m.
Zaradi pipca je začelo. Starejši brat ji ga ni hotel posoditi, trdeč, da se lahko vreže. Dovolj je bilo, da je vzkipel piskrček in zadivjal vihar, seveda kakor vselej brez dežja. Hribček nad ribičevo kočo je imel zopet godca, da se Bogu usmili, godca v kriku in razbijača z vsemi štirimi. Tam je morala biti seve tudi gospa Trmica. Zdenka je dobro vedela, da je, in je tudi v presledkih med krikom poslušala njene pozive: Pa ne bom, zares, prav zares ne bom! — Ob tem se je domislila, da je še vselej dosegla samo sramoto, ko je slušala grdo lažiiivko. Vedno večja! sramota je bila zanjo tudi resnica, da so bili zaman vsi trdni sklepi, vse obljube, da se poboljša, da ne mara Trmice, da jo zapodi, zadrevi od sebe. Vse sama laž. In zadnjič! Ali ni zatrdilo pra.v zagotovo obljubila sama sebi, da hoče vprihodnje mamici z dejstvom dokazati, kako resnično se je poboljšala? Kaj, ko bi se sedaj-le pokazal divji mož, kakor goba bi hitro bušil iz tal in kakor večerna senca bi bil visok, pa bi dejal: Dovolj je tega, Zdenka! Moja si, moja ostaneš! Mamica ni lagala kakor ti. ni se bala zaman in opominjala.
Skozi prstke, ki si jih je krčevito tiščala na oči, se je še poslednjič rzrla ix) svetu. Zdelo si ji je. da za slovo: Nizko doli ob znožju hriba je pluskalo ob breg sinje morje Jadransko, daleč tam na vzhodu so se črneli Brkinski gozdnati griči — tu in tam domovina divjih mož. Okolo nje brinje med kamenjem, žajbelj in materina dušica, oba lepo dišeča, sicer pa vse pusto, kraško, a vendar lepo, ko se po teh robovih igrajo solnčni žarki. V nedaljni dolinici je zasadil med kamenjem v rdečo prst njen stric Miče nevelik vinograd, kjer zore sladko grozdje, mastne fige, sive oljke in vedno zeleni lovor. E, stric Miče iir.a Zdenko rad. Ali ji ni zadnjič dal žametastogladkih breskev? — Odslej pa ga ne bo videla več. Vse mine zanjo. In mame ne bo več, očeta ne, sestric, bratcev ne in — čuj, kje se oglašiai! — tudi Trmice ne bo več. Prav je, da te ne bo več. Toda drugo. oli. vse drugo!
Ali mora res zapustiti vse drugo, kar ima rada na svetu? Zakaj? Ker ni hotela zapoditi od sebe Trmice. Prav zares!
Zdenka za hip preneha z muziko. Nje telesce, ki je pravkar drhtelo in ihtek) v trini in samovolji, se zdrzne, potem umiri, kakor da je izginil iz njega vsakršen duh. Prav natanko posluša, če se oglaša gospa Tnnica. Kaj še! Trmice ni več. Gotovo se je skrila: boji se divjega moža. Prav je, da se ga boji. Tudi jaz se ga bojim in samo zaradi Trmice, te grde Trmice, te grde Trmice se ga bojim, pa se ga ne bom več, ker je ite ma-
—n 233 w—
ram več. — Potem zavpije: »Ti grda Trma trmasta! Le beži. kamor hočeš! Jaz te ne maram. In še mami g rem povedat, da te ne maram, nič več te ne maram!« Z olajšanim srčecem se dvigne s tal in se nasloni na komolca, lioteča zakričati proti domu na vse grlo, da ne mara Trmice več, pa joj! Pred njo stoji gozdni mož, prav ta;k, kakršnega je Bog ustvaril ali pa hudobec pozabil vzeti s seboj, k« je strmoglavil iz jasnih nebeških višin v peklensko brezdno. Prav zares ie bil še mnogo gTŠi, nego ga je opisovala nje mamica.
»Le brž. le hitro z menoj!« veli orjak in pokaže s palcem desne roke preko ranic, kjer je visel koš nalnbtnik. iz njegovega dna le pa bingljai otroški čreveljček.
»Deklice iščem, ki bi mi štela svetle bisere na mojem domu.«
IV.
To je bilo Zdenki že znano, a tudi glas se je zdel podoben glasu strica Mičeta. Čreveljček je pa pričal neveselo rstmo. da ni več rešitve. Povedati mu mora vendar, kako je zapodila Trmioo. Sicer pa ne kaže protiviti se orjaku ali celo lagati. Še mami bi rada povedala, da se je iznebila zlobne družice, potem naj se zgodi karkoli. Kazen je zaslužila. Bog pomagaj in angel varuh!
»Ali misliš, da vzamem katero drugo namesto tebe?« vpraša mož resno z globokim basom, veliko nižjim, nego je z njim govoril stric Miče. Zdenka tedaj vstane in reče odločno: »Le Trmico vzemite! Jaz moram domov k mamil« Zadnji besedi je že izgovorila v joku in solzah. Brž pogleda velikana, kolikor more grdo in zbeži do! po gričku, da so frfotali svetlorumeni kodri v zraku in je odskakovalo kratko krilce še urneje kot prej, ko je maliaje z rokami kričala na griček. Komaj je opazila toliko, dai je hudi mož vnovič pokazal s palcem preko rame, več ipai ni utegnila. Neprenehoma je klicala: »Mama. mama! Res je prišel mož in vzel — Trmico.« S takim krikom je pridrevila naravnost mami na pragu v naročje.
»Pa si jo pustila, izdala najboljšo prijateljico?«
»Ne maram več zanjo! Naj jo le odnese hudi mož!«
»Prihodnjič bo pa tebe.«
»Mene ne — nikoli.«
»Kako ne? Zakaj?«
»Ker ne — ker ne pojdem nikoli več na griček jokat.«
»No, bomo videli,« de mati in stisne k sebi malo neubogljivko. Ni je hotela več 'siliti, naj pripoveduje o divjem možu, ki se ie široko grohotal na gričku. Zdenka ga ni marala poslušati. Zato se izmisli, da je lačna in odvede mamo za roko v kočo.
Trtnica se je sicer vrnila, ker je ni našel divji mož, teda Zdenka je Ili marala več. To lahko pove danes sama in potrdi resničnost te povesti, ki se končuje tako, da je poslej na gričku mir.
STRIC PAVEL:
Z delom se učimo.
(Dalje.)
ü se spravi mati h krušni peki nasuie moko v posodo, kjer mesi kruh, prilije mlačne vode in iposoli. Zdaj pridene kvas ali drože, kair oboje opravljal isto službo. Vse to dobro premeša in pregnete, nato pusti, da testo s h a j ai Tako pravimo onemu dviganju in raztezanju testa, ki ga provzroča kvas. Zaradi snovi, ki je v tem, se izpremene škrobova zrnca v moki. ki se je v vodi že napela, v dekstnin in sladkor, ki začne vreti na isti način, kakor smo to opazovali pri al-koholskem vrenju. Sladkor se izpremeni v alkohol. ; ri tem se pa razvijajo plini, ki se ratzširjajo po vsem testu ter ga napihujejo. Radi bi ušli na prosto, pa ne merest). Zato se narejajo v testu mali mehurčki, ki provzročajo. da je testo rahlo; brez njih pečen kruh bi bil špehast (slaninast). Mule luknjice, ki so v dobrem kruhu, niso nič drugega, kakor mesta, kjer so se napihovali v testu plinasti mehurčki. Pri pečenju ti plini uidejo, preden so pa mogli mehurčki upasti, se je zaradi vročine prostor okolo njih utrdil.
Ko je zgneleno testo dosti shajalo, t. j. tla je vrenje v testu že precej izvršeno, mati kruh iznova premesi ter ga položi v pehar, da dobi obliko hleba. Tu zopet shaja; iznova se torej vrši v njem vrenje, in sicer tako dolgo, dokler mu ne napravi konca vročina v krušni peči. Testo, ki se ga pusti predolgo shajati, se skisa — zakaj, nam pojasni postopek, kakor smo ga opazovali pri kisanju. Dobro shajan hleb obrne mati iz krušnice na lopar (potrošen z moko, da se ga ne prime testo) ter ga porine v peč. ki je na vseli straneh lepo razgreta, da se kruh na vseh plateh lepo zapeče
Tako se napravlja in peče vsak kruh; le da se za črni kruh vzame vedno le kvas, ki testo »skvasi«, t. j. mu pripravlja käslast okus.
Toliko sem Vam hotel povedati o narejenju kruha, ob koncu pn pristavljam še besede, ki jih je zapisal v pismu do otrok nemški pesnik Rosegger, ki pravi:
»Vedeti morate, ljubi prijatelji, kaj je to: kruh. Vprašajte, kako visoko so čislali in spoštovali kruh iz zrna Vaši predniki! Preden so načeli hleb, so naredili z nožem čezenj križ: »Bog ga blagoslovi!« Kose kruha so razdelili z besedami: »Bog ga blagoslovi!« Vsako drobtino. vsak prah moke. kakršnega mi mnogokrat lahkomiselno raztresamo, so pobrali in vrgli v ogenj, ker sta jim bila preveč častivredna, kakor da bi se smela pohoditi. Zvesti svojim šegam in navadam, zvesti polju, vrtovom in travnikom, niso bili naši predniki od nikogar na svetu od-
vìsni zastran živeža. Bili so samosvoji gospodje v vsej svoji preprostosti in skromnosti.«
Da si zapomnite o krnim tudi to. Vam priporoča
stric Pavel.
VII. Poizkusi o tolščah in oljih:
a)	Katere snovi poznate, ki so mastne?
b)	V kakem stanju poznate te snovii?
c)	Kakšne so po okusu (vonju), kadar so sveže; kakšne, kada.r so bile dlje časa na zraku?
č) Kako se izpreminjajo te snovi v toploti in v vročini?
d)	Kanite kapljico olja. na papir ali ga namažite z mastjo: kaj se
zgodi?
e)	Vlijte olje v vodo ter opazujte; premešajte to tekočino ter opazujte dalje!
f)	Vlijte skupaj nekaj olja in bencina (ali alkohola) ter to dobro pre-. mešajte!
g)	Segrevajte v železni ponvici olie nad ognjem! Vtaknite čez nekaj časa vanje žarečo tresko I
li) V vrelo vodo kani kapljico vr.de; kaj se zgodi in kaj sledi iz tega?
i) Kaj se zgodi z oljem v hudem mrazu?
j) Namažite vinar z olivnim, drugega z lanenim oljem ter pustite oba na zraku; kaj opazite?
k) Katere maščobne snovi poznate, ki jih dobivamo od živali, katere od rastlin?
Za natančnejše spoznavanje napravite š e s I e d e č e poizkuse :
1.	V vrelo vodo vrzi vet koščkov loja in počakaj, da se raztali; nato prilli apnenega mleka ter tekočino mešaj!
2.	T varino, ki se je nabrala na vrhu. poberi ter ji prilij razredčene kisline!
3.	Kar ti ostane na vrhu, preizkusi z lakmovim papirjem!
4.	Poizkusi pod 2 v prvi posodi ostalo tekočino polagoma toliko segrevati, da izpari vsa voda, ter primerjaj, če je ostala snov kaj podobna neki kupljeni, ki jo rabi mati, kadar so ji razpokale roke!
(Dalje).
Besedna uganka.
Priobčil Fr. Roječ.
Sad okrogel dozoreva, zelen plašček ga obdaja In pod plaščkom vedno trši z dozorevanjem postaja.
PiaSček popusti na veji in na zemljo zaropoče ; će ni gospodarja blizu, ga pobere, kdor ga hoče.
Ko so trdih kroglic polni žepi. se na peč jih dene; s kladivom se jih razbije, ko so enkrat posušene.
Kar rumenega prikaže pod tolkalom se med drobci, to brž nosek vsak zavoha In izgine rado v šobci.
Skrbna mati pa pokara svoje male sladkosnede: „Čakajte, da jed napravim, kjer to zadiši iz srede!
Potlej lepše bo dišalo, ko bo delo moje roke ogenj še dovršil v peci: to bo slast za vas otroke!"
Mlada družba se zasmeje in veselja poskakuje; a kako se pravi sadu, ki to radost provzroCuje?
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev zastavice v podobah v 9. številki ! Ko stari govore, otroci naj molče!
Prav so jo rešili: Tilka in Božem Jelenec v Kandi|i; Marija in Jakica Ganglovi, učenki v Idriji; Milan Rode, učenec IV. razreda na IV. inestni deški ljudski šoli v Ljubljani; Feodor Kovačič, učenec IV. razreda v Radovljici : Albina Moliorko. učenka II. razreda II. odd. na Blanci pri Sevnici; Mitri Skok. učenec v Domžalah; Janko Traun, dijak V. a razredi na I. drž. gimnaziji v Ljubljani, Edo Tomič, učenec III. raireda v Globokem pri Brežicah: Gabriela Herzog, učenka VI. razreda pri Sv. Križu blizu Ljutomera.
[SII-1- ■	-	■	1——— f°1
Slovenec, tvoja zemlja je zdrava, za pridne nje leža najprava, polje, vinograd, gora, morjé, ruda, kupčija tebe redé.
Valentin Vodnik : Na moje rojake.
EE
Človek, ki je videl Napoleona.)
Neki vojni poročevalec pripoveduje : Na svojem zadnjem potovanju po Voliniji sem dospel v vas Karpilovko, ležečo v nižini Sto-hoda, nedaleč od mesta Kovla. Karpilovka leži izven vojne črte, in prilika mi je bila, da sem opazoval rusko ukrajinsko prebivalstvo, ki je prihajalo iz svojih lesenih kolib, da bi se solnčilo. Videl sem ženske v svetlordečih krilih in s pisanimi robci ter mnogo dražestne plavoiase dece. Bilo je tudi nekoliko starcev. Eden teh z dolgo, belo brado, v kratkem kaftanu se je razgovarjal z vojaki, s katerimi se je mogel sporazumeti v svojem materinem jeziku. Ko se je zvečer pri skromni večerji zasukal razgovor na tega starčka, sem doznal, da je nedavno prekoračil 113. leto ter da je pripovedoval, kako je kot devetleten dečko videl Napoleona, ki se je v letu 1812. v odprti kočiji vozil po teh krajih s svojimi četami. Starček je še dobrega zdravja in je sedaj doživel vojno v Voliniji v letu 1916.
Čebele Jcot prenašalke poročil.
V zadnjih letih so mnogo trdili o duševni zmožnosti čebele, a ravnotoliko je bilo oporekanja tem nazorom. Mnenja so še vedno deljena ; eni vidijo v čebeli edino odsevni stroj, ki odgovarji mehanično na različne dražljaje, ne da bi pri tem niti v najmanjšem kaj mislile, drugi pa poveličujejo njih duševne zmožnosti in sc drznejo primerjati njih hotenje in nehanje z onim človeka, veliko več pa jih je še. ki stoje nezaupno v sredi
=|=| [HI
med temi nazori in čakajo na končni dokaz, nagibajoč $t očividno bolj zadnji trditvi. Večina si namreč ne more predstavljati, da bi čebele sploh ne imele zmožnosti, razločevati posamezne barve, da je vsa rastlinska krasota na travnikih in gozdovih samo gola igrača prirode brez vsakega pomena za neštete množice majhnih v solncu letajočih živalc, ko si iščejo svoje hrane. Preprostemu človeku, ki gleda prirodo samo z očesom prirodoljuba in ne skozi oboroženo oko zoologa in botanika, ne gre v glavo, da potrebujejo čebele poseben „čut za določanje smeri," ako hočejo iz velike razdalje zopet dospeti do svojega panja ; on je mnenja, da se te živalce ravnotako naučijo in to obdrže v spominu, kakor drugi, in v tem trdijo čisto prav. Ta čut za poznavanje kraja so uporabljali že prej za eno igračo, namreč za napravo čebeiske pošte po načinu prenašanja poročil potom poštnih golobov, ki so danes pa popolnoma izgubili svojo veljavo, ker dandanes človek sam leti po zraku. To misel, upotrebljevati čebelice za ta posel, je baje zopet vzela severoameriška vojna uprava v načrt. Poročilo, ki ga stisnejo v jako majhno obliko, pride fotografirano na perutnice čebele, ki jo prej omamijo in posujejo njene perutnice z gelatino, dovzetno za svetlobo; nato zbudijo živalco in jo popudrajo, da postane lahko vidljiva. Ko dospe čebelica domov, io ubijejo. Perutnice se razvijejo po načinu fotograličnih plošč, in poročilo se lahko prebere potom povečalnega stekla. Kako se bo to obneslo, bomo šele videli.
Drava — čigava je, Soča — čigava je? Jih bomo var'val i, kdo jih Če pit' !
Valentin Vodnik : Brambovska dobra volja.
e/fiOTIČEK COS POOR OOROPOlTJSHEtfi
Velecenjeni gospod Doropoljski ! Prosim Vas prav lepo, ko bi mi hoteli napisati štirivrstno ali šestvrstno kitico za nagrobni kamen moje predrage matere, ki nam je umrla 20. januarja v starosti 37 let. Zapustila je 5 otrok v starosti od 4 do 14 let, med njimi sem jaz edini deček. Vsi jako žalujemo po ljubljeni mamici, in tudi atej se ne morejo utolažiti. Za Vaš trud se vnaprej zahvaljujoč, Vas spoštljivo pozdravlja Vam vdani
Milan Kovači č v Št. Primožu v Podjunski dolini, Koroško. Odgovor :
Ljubi Milan! Predvsem izrekam ob smrti ljubljene matere iskreno sočuvstvovanje ! — Tvoj nagrobni napis, ki si mi ga poslal v pregled, se glasi nekoliko izpremenjen tako : Ljuba žena, draga mati, zgodaj si nas zapustila ! V hladnem grobu moraš spati, bridka žalost naselila v našo hišo se je zdaj. Za Tvoj trud pa Bog dobrotni večno srečo, mir Ti daj ; daj, da se sedaj sirotni s Tabo združimo še kdaj ! Ali pa, ako ugaja ta - le krajši nagrobni napis :
Zadnji dom, slovenska žena, dala Ti je smrti njiva ; vseh težav si oproščena, duh plačilo Tvoj uživa : Tam, kjer solz bridkosti ni,
srečen vekomaj živi !
*
Spoštovani gospod Doropoljski I Danes Vam pošiljam sliko svojega najmlajšega bratca Gabrielčka ! Vsi ga imamo jako radi, pa je tudi tak — kakor živo srebro. Ne morete si misliti, kakšen ptiček je to. Ponatisnite - prosim - sliko in pesemco, ki sem jo sama zložila, v našemu .Zvončku" in mi vrnite sliko — če je mogoče. Vam vdana in hvaležna
Zlatica Kuharjcva, učenka VI. raz. II. oddelka v Trbovljah.
Odgovor :
Ljuba Zlatica!
Sliko tvojega bratca Gabrielčka prijavlja današnji „Zvonček." — Sporoči mi, kakšen obraz je napravil, ko je zagledal samega sebe v listu ? Tvoja pesemca se pa glasi, in sicer malo popravljena :
Glej našega tu korenjaka, na konju hrabrega junaka ! On jezdi nad s wage, ko vrne se od zmage,
doma časteč sprejem ga čaka !
*
Cenjeni gospod Doropoljski !
Ker Vam drugi toliko pišeio, želim Vam tudi jaz nekaj vrstic napisati. Toda ker Vam prvič pišem, sam ne vem, kai bi Vam pisal. Upam, ba mi ne boste zamerili Ja/. kaj rad berem .Zvonček." Rad bi videl, da bi tudi meni napisali v svoj kotiček kake besedo v odgovor. Jaz sem učenec II. razreda 2. oddelka dvorazredne ljudske šole na Jezerskem. Drugo pomlad dopolnim 12. leto.
Z odličnim spoštovanjem Vam vdani
Joško Z a d n i k a r na Jezerskem
Odgovor :
Ljubi Joško!
Praviš, da ne veš, kaj bi pisal, pa si nam vendatle nekaj povedal. „Zvonček" bereš rad. Ta izjava more „Zvončkovega" urednika le veseliti. Še bolj pa veseli sotrudnike našega lista, ker jim govori, da znajo pisati za mladino, zakaj sicer bi njihovih spisov mladina ne prebirala rada. Glej, taka priznanja mi prihajajo od povsod, koder je razširjen naš list ln lahko rečem, da ni kraja, kjer prebivajo Slovenci, koder bi ne poznali ..Zvončka." Ko bi bili tudi vsi, ki ga bero, naročeni nanj, potlej bi bil šele lep ! Tako pa moremo delati le s skromnimi sredstvi, a to z najboljšo voljo !
#
Čestiti gospod Doropoljski !
Ne zamerite, da Vas nadlegujem s svojim pisanjem že drugič ! Naš gospod učitelj je jako dober. V šoli se učimo marsičesa potreb-
nega, pojem najrajša. Prosim Vas, da bi potisnili to pismo v svoj kotiček.
Srčno Vas pozdravlja
Anika T o č a j e v a , učenka I. razr. 4. oddelka v Šmihelu. Odgovor :
Ljuba Anika !
„Vaš gospod učitelj je jako dober." Tako se glasi Tvoja sodba, ki ji jaz verjamem Morda bi pa ne bilo napačno, ako nam pnhodnjič poveš, kako sodi Tvoj gospod u-čitelj o Tvoji in Tvojih součenk dobroti ! Le prosi ga, naj Ti to pove, potem mi pa sporoči !
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Ko sem Vam zadnjič pisala, sem Vam poročala, da je moj bratec v Srbiji kot ujetnik. Sedaj ni več tam ! Nahaja se v Italiji blizu mesta Potenze. Po jako težavni poti skozi vso Albanijo in Macedonijo se je zopet oglasil po petih mesecih. Povišan je tudi v poročnika. Moj papa je pa v Ljubljani v službi. Tako sva sami z mamo doma. Pri nas je pa tudi moja triletna sestrična Alica, ki je že v zgodnji mladosti izgubila mamico. Njen papa je pa v vojni. V šoli mi gre prav dobro. Komaj čakam izpričevala !
Vljudno Vas pozdravlja
Irma Benčinova, učenka v Trstu
Odgovor :
Ljuba Irma !
Ko se vrne Tvoj brat — in upajmo, da se to po slavno dobojevani vojni gotovo zgodi — bo znal veliko zanimivega povedati, kar je videl in doživel v svojem vojnem ujetništvu. Ti boš pa vse to lepo popisala in povedala meni, da o doživljajih Tvojega brata obvestim slovensko mladino v svojem kotičku. Želim samo, da bi se to kmalu zgodilo. — Tvoj j sestrično Alico pa od srca pomilujem, ker ji je že v rani mladosti kruta smrt ugrabila edino mamico. Uboga, uboga Alica !
Dragi gospod!
Kako se kaj imate ? Jaz prav dobro. Raziožim Vam o tekočem šolskem letu. Gos. pod Ivan Pftrič je naš razrednik. Dobrim učencem je jako dober, slabim pa jako slrog. Dne 29. januarja smo dobili izpričevala. Bil sem z njim zado\ oljen. Drugo četrtletje se hočem poboljšati.
Pozdravlja Vas zvesti prijatelj
Stanislav J e s i h v Sp. Šiški.
Odgovor :
Ljubi Stanislav !
Kako se imam ? Pač tako, kakor hočejo sedanje razmere. Mislim, da tudi v Šiški ni drugače. Časih je bilo tam veselo in živahno. Ali je še sedaj tako? — Glej, da boš ludi ob koncu leta zadovoljen. Pozdravi gospoda učittlja!
Iz mojega koša. Slovenec sem, Slovenec bom, do smrti lubil bom svoj dom !
Junaška je slovenska pest, a čista bodi naša vest !
Resnica tebi sveta bodi, dejanja ljudska s srcem sodi !
Lahko je grajati, tožiti, težko, vsakomur ugoditi !
Z modrostjo oborožen um ti spremljaj volja in pogum !
Dolžnost te kliče ; tamkaj stoj, mož bodi — pa se nič ne boj !
Naloga vsem kotičkarjem.
Bliža se praznik Vseh svetnikov in Vernih duš dan, ko se svojih dragih, ki so nam umrli, tako iskreno spominjamo. — (Opozarjam vas na krasno pesem našega miljenca Simona Gregorčiča „Vseh mrtvih dan Opišite mi tiste dneve ! Najlepši spis potem priobčim v svojem kotičku — morda jih tudi več, kakor bodo že lepi po vsebini in obliki !