Izkala vsak petek. ■ n Uredništvo: Kopitarjeva ulica štev. S. Hareinina znaša: celoletna .... K 4 — poluletna . . . . „ Z’— četrtletna.......1'— Pcsameena štev. „ 0 10 g AVSTRIJSKE KRŠČANSKE TOBAČNE DELAVSKE ZVEZE, g St. 19. V Ljubljani, dne 8. maja 1914. Leto VII. Mi in „Prometna zveza“. Vodstvo J. S. Z. je povabilo za dan 30. aprila 1913 ljubljanske krščansko misleče železničarje obeh železnic na razgovor v dom katoliških rokodelskih pomočnikov. Udeležba je bila razdrapanim razmeram primerno prav povoljna. Navzoče je prisrčno pozdravil predsednik J. S. Z. gospod deželni odbornik dr. Zajec, ki je po kratkem pojasnilu, da se gre za dogodke v Prometni zvezi, podal besedo gospodu deželnemu odborniku dr. Peganu. Gospod govornik izvaja bistveno sledeče: Da začnem z zgledi, primerjam »Prometno zvezo« s trgovcem, nje člane železničarje pa s kupovalcem. Razmerje med obema je to, da trgovec kupovalca, ki zahtevano blago pošteno plača, naj tudi pošteno postreže. Če pa on te dolžnosti ne spolnjuje v pravi meri, če je proti kupovalcu neodkrit izkoriščevalec, tedaj se ne sme čuditi, ako si le-ta poišče boljše tvrdke, ker nasprotno bo tudi prodajalec le na-pram vestnim plačevaleem prijazen in postrežljiv. Glasovi, ki zadnji čas prihajajo potom časopisja v javnost, pa ne pričajo ugodno za osrednji odbor, ki nima usode »Prometne zveze« v rokah, posebno ne za člane Slovence. O tem nekoliko pozneje. Pred leti, ko se je začel železničar zavedati, da brez stanovske organizacije ni kos kljubovati raznim izkoriščanjem, nismo imeli na Slovenskem še primerne organizacije. Socialna demokracija je to priliko izrabila, da napelje kolikor mogoče močno vodo na svoj mlin, da zaprede vse delavstvo, tako tudi železničarje v svoje mreže. A kmalu se je pokazalo, da je ista skrajno protiverska neodkrita prodajalka. Krščansko misleči železničarji so sprevideli, da med rdečimi sodrugi zanje ni prostora in usta-hovili so si lastno, na temelju krščanske pravičnosti zgrajeno organizacijo Za vse avstrijske kronovine s sedežem ha Dunaju. Umevno je torej, da je vodstvo te organizacije, imenovane »Pro-hietna zveza«, od nekdaj sem v nemških rokah. Dasiravno se je vrsta slovenskih železničarjev vedno bolj in bolj množila, vendar nje moč ni dosegla tiste stopnje, da bi si Slovenec priboril sedež v centrali. Nemški Mihelj je vladal nemoteno in nekontrolirano, kakor je znal in hotel. Dokler so stali na čelu osrednjega odbora možje treznega duha, ki so, dasiravno so morda v svojih srcih nosili živ ogenj nemškega nacionalizma, vendar bili napram članom nenemških narodnosti kolikortoliko pravični, da jih niso očividno zapostavljali, je še šlo in organizacija je imela v nemški krščansko socialni stranki močno oporo. Ko pa je pred letom dni zasedel predsedniško mesto nek gospod Teifer, se je situacija mahoma zasukala. Iz prejšnje nepolitične strokovne organizacije naj bi postala po njegovi volji »Prometna zveza« bojna četa, ki bi vsenemštvo še bolj ponemčila. Od tedaj se je, kakor danes vsi slovensko misleči in čuteči člani občutijo, začelo njih preziranje in zapostavljanje. To je eno; drugo pa je, da se je večina centralnega odbora udinjala dvema možema, kojima krščansko socialna stranka ni bila po volji, da sta se odcepila, da ustanovita novo stranko »Nemški centrum« s popolnoma judoliberalnim programom. To sta š* reber j a, državna poslanca gg. Kemel-ter in Pantz, ki sta si znala pridobiti naklonjenost svobodomiselnega predsedstva »Prometne zveze«, da preko glav nje članov prej ko mogoče priplezata do časti, do slave in morda še do kakega ministrskega sedeža. Če se počutita onadva v tej domišljavosti srečna, je njuna stvar, nam se pa gre, da razvozlamo vprašanje, kaj čaka krščanske železničarje, če se dajo upreči v vozilo, ki drvi po poti v popolnoma nejasno prihodnjost. Odgovor je enostaven: Krščanski železničar bi postal z istim trenutkom, ko zapravi svoje versko prepričanje, izdajalec samega sebe in »Prometna zveza« postane brez-pomembrna odganizacija, ker mogočna in odločujoča krščansko socialna stranka bi ji odrekla istočasno svojo naklonjenost. Iz vsega tega izvira, da je postala »Prometna zveza« slab kramar, ki nam za naš pošten denar ne nudi nič dobrega. Iz računskih zaključkov »Prometne zveze« je pa tudi razvidno, da je njeno gospodarstvo nad vse slabo. Od vsega stekajočega se denarja pogoltne pretežni del centralna uprava, in le drobtinice, ki padejo gospodom raz mizo, smejo člani zopet pobrati. »Prometna zveza« sicer članom previdno malo obljubi, a še tega malega ne izpolni. Strokovno glasilo je po obsegu in vsebini zelo drag popir; izredna podpora je naravnost nekaj smešnega, ker je nje odmera beraška, vrhutega pa mora prosilec zanjo pol do tričetrt leta čakati, da jo dobi, če se prošnja sploh ne utaji. Preostane še pravovarstvo, in kako se to dovoljuje, nam priča slučaj prožnih delavcev v Trebnjem, koder je nek prožni mojster delavce toliko časa sekiral in preganjal, da je prišlo do resnega spora in tožbe. Delavci, zvesti in redno plačujoči člani, niso dobili prav- nega varstva od »Prometne zveze«, dasiravno so bili popolnoma upravičeni do ištega. A ker so Slovenci, so bili odklonjeni, z lastno močjo so si siromaki morali prebiti trnjevo pot do pravične zmage. In taki člani naj bodo navdušeni nositelji idej organizacije, ki je pred enim letom povišala članarino samo zato, da si nekateri gospodje za-sigurajo dijete. O posmrtni podpori se sploh govoriti ne sme, ker isto žrtvujejo v vsakem posameznem slučaju le člani medsebojno; centrala ne doda nič, pač pa se ž njo iz agitačnih namenov kaj rada pobaha. Hvalevredno je, da glasom raznega časopisja ogromno pretežna večina članov »Prometne zveze« ostro obsoja postopanje sedanjega centralnega odbora ter zahteva energično sklicanje izrednega občnega zbora. In kaj pravi k temu centrala? Ona se krčevito brani in pravi, da bi izredno občno zborovanje stalo organizacijo velike stroške, v bilanci za dobo od 1. septembra 1913 do 28. svečana 1914 se pa. nahaja med izdatki postojanka nad 1000 kron stroškov samo za seje centralnega odbora. Odborniki, ki so vsi na dunajskih kolodvorih nastavljeni, dobe potemtakem torej seje plačane, za to ni škoda stroškov, pač pa za izredni občni zbor, ki bi imel urediti nevzdržljive razmere v organizaciji. Slovenski člani so o vsem, kaj se v centrali godi, premalo poučeni, da bi znali položaj stvarno presoditi. V njihovem glasilu se jim resnica prikriva, to nam priča zadnja številka »Železničarskega Glasnika«, ki prinaša na čelu skrajno umetno zavito izjavo presednika Tei-ferja. V tej izjavi je zapisano, da »Prometna zeza« je in ostane vselej nepolitična strokovna organizacija, naslanjajoča se na program krščansko socialne stranke, v nemškem glasilu pa čitamo nasprotno, da izreka »Prometna zveza« poslancem Kemetterju in plem. Pantzu neomajeno zaupanje, da se strinja s programom »Nemškega centra« in z njegovimi stremljenji. V tem mora pač vsakdo, ki količkaj misli, spoznati navadno froclarijo slovenskeh članov, ki bodo, ako se svoje moške časti zavedajo, dali »Prometni zvezi« slovo in prestopili v domačo, cenejšo in koristnejšo organizacijo »Jugoslovansko Strokovno Zvezo«« potom katere bodo postali sami svoji gospodarji in našli v odposlancih »Vseslovenske Ljudske Stranke« vplivne zagovornike. Kot piko svojemu govoru dodam: Slovenski, krščansko misleč železničar, vzdrami se, pojdi s svojim pošteno zasluženim denarjem in kupuj potrebno orožje za boj proti sovražnikom in za boljšo bodočnost pri boljšem domačem trgovcu. Nato je g. dr. Zajec obrazložil veliko večje udobnosti pri J. S. Z., kakor pa jih nudi »Prometna zveza«. Železničarji, člani J. S. Z., tvorijo sami zase po posebnem opravilniku lasten odsek, dobe strokovno urejevan, tedensko izhajajoč časopis, izredne podpore v znatno višji največji izmeri, kakor pa pri »Prometni zvezi«, bolniško podporo, brezposelno podporo in pravno varstvo v ne samo iz službe izvirajočih slučajih, ampak tudi, če bi bil kdo radi članstva J. S. Z. ali delovanja za njo od nasprotnikov napaden ali žaljen, vrhutega pa še selitveno podporo, za slučaj, če bi kdo od uprave ne dobil odškodnine, izvzemši kazensko premestitev. Posmrtnina je sicer manjša, upoštevati pa je treba, da je tudi prispevek v tozadevni sklad nad polovico manjši kakor pri »Prometni zvezi«. Mnenje, da ni mogoče, da bi se v J. S. Z. zamogle železničarske zadeve uspešno obravnavati, je popolnoma napačno in neutemeljeno, to pa zato, ker zveza še ne obstoji dolgo in dasiravno je že razširjena po vsem slovenskem jugu, in je v prid svojih članov že marsikaj dobrega storila, vendar poslovanje nje požrtvovalnega centralnega odbora ni vsem zadostno znano. Umevno je, da se železničarske zadeve ne dajo spraviti z zadevami delavstva drugih stanov v eden in isti lonec, zato pa obstoji centralni odbor iz zastopnikov vseh združenih slojev. Pri obravnavah stanovskih vprašanj se ozira le na izrek isti stroki pripadajočih veščakov. Nadalje pripadajo centralnemu odboru pravniki in učeniki, da je mogoče članom tudi v tem oziru koristno vstreči. Nadalje je gospod predsednik še poudaril, da za člane železničarje, ki pristopijo neposredno iz »Prometne zveze« v »Jugoslovansko Strokovno Zvezo«, ne veljajo ista določila poslovnika in pravil, ki pravijo, »kdor je že dva meseca redno plačujoči član itd.«, temveč ti so z dnem pristopa, ko so se vpisali in plačali vpisnino, že polnoupra-vičeni člani, to pa prav posebno z ozirom na neprekinjene pravice do pravo-varstva. Kje je torej za slovenskega železničarja bolj ugodno, tu ali tam, o tem naj sodi vsak sam po svoji pameti. Končno govori še glavni tajnik odbora, gosp. dr. Mohorič, ki pravi, da v slabi družbi še pes crkne. Slovenski železničarji so bili leta in leta zvesti in redno plačujoči člani »Prometne zveze«, a centrala tega ni upoštevala v isti meri, kakor bi morala. Računski Skrivnost višnjevih listin. Angleški: Filipino. Slovenski; Dr. J. K. Vrh tega je Ota San morda sodila, da lahko, če molči, dobi novo priložnost za listine enake veljave in brez dvojbe je imela tudi namen nazaj dobiti izgub-Jjene papirje. Toda Pedro je bil prezvit za to. Takoj ta dan se je izgovoril, češ, da mu umira stara mati v Kavili, prosil ^a dva dni dopusta, se je v najlepše ob-*ekel in šel v Manilo. Tu je šel Pedro h konzulu neke Ve-pke države in ne da bi pokazal papirje •!e dal razumeti konzulu, po kaj je pri-Sel- Konzul ni hotel imeti s Pedrom naivnost posla, marveč mu je naročil, rjaj se zvečer ob določeni uri vrne. Pe-aro J6 to storil in je našel drugega gospoda čakati. Konzul ni bil navzoč. Gospod je hotel videti papirje .o mu Rh je nerad pokazal. Di Je vojaško in je strogo izpraševal Kako je prišel do teh papirjev, za časa jih je vtaknil v žep, potegni: ustnico iz notranjega žepa, vzel -v bel sveženj papirnatega denarja, .le stisnil prestrašenemu Pedru a Potem ga je prijel za rameni, ga : Pahnil skozi duri in mu resno ri »Tukaj, grdež, so vrata, ven! koli več ne pridi tu sem!« Duri so se zaprle in Pedro je bil zunaj na cesti. Čim je mogel, je preštel denar. Bilo je pet tisoč pesov. Čutil se je neizmerno nogatega. Ni mu bilo treba iti nazaj k svojim služabniškim dolžnostim v Ko-nedžidor. Toda rekli smo že, da je bil Pedro zvit, in on je vedel, da če se ne \Trne, pade sum morda nanj. Zato je prišel nazaj k svojemu staremu delu. Čakal je nekaj mesecev; slaba vest ga je zelo mučila. Končno je sklenil, da more zapustiti službo brez nevarnosti. Razburljivi konec njegovega izleta smo že opisali. Zedra ni moglo soditi vojaško sodišče. Sploh je bilo vprašanje, ali se da sodno zasledovati, ali ne. Toda oddali so ga civilnemu sodišču, ki ga je obsodilo zavoljo »estafa«, ki se da spraviti poceni na Filipinih vse, kar ni mogoče drugače označiti. To reč sta pretresavala major Burton in kolonel Honse v Koredžidoru. Brez dvojbe je bilo več jasnosti. Kolikor se je dognalo, je bilo dobro. Toda ostali sta še dve glavni vprašanji: Kako so prišle listine v Kalkuto in skozi čigave roke so šle med tem časom? Častnika sta verjela Petrovi povesti in zdelo se jima je iznova potrebno zaslišati Oto San. Ona je, kot je vsak lahko pričakoval, vse tajila. Tudi, ko so jo postavili Pedru nasproti, je stanovitno trdila, da nič ne ve o tem, in da je Pedrovo pripovedovanje, kar se nje tiče, popolnoma lažnivo. Zahtevala je, naj se ji pokažejo višnjeve listine, da bo mogla vedeti, za kaj gre, in je pristavila, da Pedrova beseda ni boljša od njene. V teh razmerah je bilo vprašanje, ali bi se ji dalo kaj dokazati celo pri estafa-sodišču, ko celo Pedra niso mogli drugače kaznovati nego na elastično obtožbo. Ota San se je torej vrnila h kapitanu s tajnim opominom, da ne žele v Koredžidoru več njene smehljajoče navzočnosti. Nato je prišla k neki družini v Manilo in kolikor vem, je umrla kes-neje nesrečne smrti. Polovico skrivnosti smo zdaj rešili; druga polovica je lož j a, nego bi si mogel bralec misliti. Major Buston je brez števila ur porabil za preiskavo te reči in potlej je prišel končni uspeh brez njegovega sodelovanja. Državo, ki je kupila višnjeve listine, bom odslej imenoval »neki narod«. V Manili imajo državljani »nekega naroda« lepo, pripravno klubovo hišo, kjer se zbirajo vsak večer in kjer so od časa do časa sprejemi in plesi. V Manili je bilo tudi nekaj Amerikancev, ki so zelo dobro razumeli jezik »nekega naroda« in zato je bilo več Amerikancev doma- čih z državljani »nekega naroda«. Med temi Amerikanci je bil eden, ki se je tako imenoval, kakor konzul »nekega naroda«. Nekega dne priplava več bojnih la-dil »nekega naroda« v Manilski zaliv in za drugi večer je bil zato naznanjen sprejem in ples. Slovesnost je bila sijajna, kakor so vedno take slovesnosti. Vsi častniki so bili tam, zastopniki vseh tujih narodov in smetana manilske družbe, Filipinci in drugi. Poveljnik brodovja in njegoAd častniki so se svetili v svojih krasnih uniformah z raznimi odlikovanji. Ko se začne večer, so razni gospodje stali v malih gručah in se razgovarjali o svetu in njegovih delih. Amerikanec s konzulovim imenom se je bavil z enim izmed častnikov, čednim, pa zelo bahavim mladeničem, ki je bil silno žejen, in ki ga je Amerikanec peljal v skriti kotiček in naročil pijače. Razgovarjala sta se v jeziku »nekega naroda«. Državljani »nekega naroda« so nekoliko znani, da imajo radi dobro kapljico, in ker je gostoljubni tovariš preskrbel, da je je bilo dovolj, je postal častnik zelo zgovoren. Pri jača mu je precej razvozljala jezik. Nazadnje je tako pozabil na svoje dostojanstvo, da je potrkal Amerikancu na ramo in ga vprašal za ime, rekoč, da ga je pozabil. zaključki »Prometne zveze« povedo, da stane agitacija in vzdrževanje centralne pisarne zelo veliko denarja in kaj so dobili Slovenci od tega? Prav nič! Če pride na leto enkrat v Ljubljano kak zastopnik centralnega odbora, da govori par nerazumljivih nemških agitač-nih fraz, je to pač le njegova korist, da vleče dijete. Že članom, ki so ga slišali, ne koristi nič, kaj pa naj rečejo tisti, ki kakega zastopnika svoje organizacije niti videli še nikoli niso. Slovenski železničar je torej le zato dober član »Prometne zveze«, da plača, »Prometna zveza« pa zato dobra njegova organizacija, da pospravi njegov denar. Ko živimo v času narodne prebujenosti, moramo priti do zavesti, da romajo naše članarine, če jih plačujemo »Prometni zvezi«, v tiste nemške roke, s katerimi se nam ponujajo batine in kažejo fige. Ni čudo torej, če se v vrstah članov ne more oživeti zanimanje in navdušenje za tako organizacijo. Prezirani in zapostavljeni člani postanejo mlačni in nezaupljivi in plačajo članarino le z ozirom na pravovar-stvo. Življenje železničarja me zanima že dalje nego od včeraj sem in reči moram, da nimam zgleda, da bi bila ta ali ona kategorija, ali ta ali oni član potom »Prometne zveze« česa dosegel. Če je tu ali tam kak posameznik kaj dosegel, so bile to pač le osebne intervencije tega ali onega našega ljudskega zastopnika; organizacija kot taka pa ne stori nič, vsaj tukaj pri nas na Slovenskem ne. Ne bom vam tu našteval vrlin J. S. Z., v glavnem vam je vse že gospod predgovornik obrazložil, apelu-jem pa na vašo moško razsodnost in vas pozivljem:- Vzdramite se, otresite se jerobstva naših narodnih, gospodarskih in verskih nasprotnikov, podajmo si roke kot krščanski možje in člani J. S. Z.! Na sestanku so bili navzoči tudi gg. profesor Sušnik in občinska svetnika Kregar in Štefe. Iz vrst navzočih železničarjev se je izrazirala želja, da se priredi v kratkem v Ljubljani večji shod železničarjev, na katerem naj se hvalevredna izvajanja današnjih gospodov govornikov ponovijo, ker res je, da tako kot do zdaj ne more več iti naprej. Ker se ni nihče več k besedi oglasil, se je sestanek zaključil. Zaželjeni shod se v kratkem vrši. Slovenski železničar. Bohro znamenje za nas. Zagovornik »Prometne zveze« se jezi nad nami, čemu se mi za železničarje brigamo. češ, ko je bila »Naša Moč« ofici-jelen list slovenskih železničarjev, mu zanje ni bilo prav nič mar. Na to mu odgovorimo le to, da je bil takrat naš list orodje »Prometne zveze« in po orodju se sodi vrednost mojstra. Ker smo pa spoznali mojstra za slabega, je tudi naša dolžnost, da to javnosti povemo na glas. Če nimamo prav, se nas ni treba bati, ako se nas pa bojite, storite nam le uslugo pripoznanja, da smo na pravi poti. Doslednost, kje si? Slovensko glasilo »Prometne zveze« pravi v svojem uvodniku z dne 1. majnika: »Sploh se Slovanom v Avstriji godi tako, kakor se navadno otrokom godi pri hudi in hudobni mačehi. Res je, da zadnji čas narašča narodna zavest Slovenov, a zato so Nemci podvojili svoje delo proti Slovanom.« Slovenski železničar, sedaj Amerikanec je povedal svoje ime, nato se je oni poravnal in začuden rekel: »Kako? To je ime našega konzula. Ali ste mu v sorodu?« Z neko zlobnostjo je ta slovesno odvrnil : »Seveda, nečak, nekak tajnik, saj veste,« in se je zasmejal. Častnik je pogledal trezno, kolikor se je dalo, in naslonivši se, je zašepetal: »Potem pa veste kalkutsko zgodbo?« Amerikanec osupne, toda bistrega uma takoj spozna, da gre za nekaj nenavadnega in brž sklene, da hoče zvedeti vse, kar se bo dalo. Zaupno odgovori: »Večji del seveda vem, toda vse iz druge roke. Povejte mi, kako je bilo, kaj ne, da boste. Moj stric konzul me navadno tako na kratko obvešča.« Nasloni se nazaj in skrbno napolni častnikov kozarec. Ta pogleda vesel, ker ima tako pazljivega prijatelja, in začne pripovedovati brez ovinkov: »No, moj dragi Blank, konzul, vaš častiti stric, je poslal višnjeve načrte te stare trdnjave — menda ji pravijo Kar-gador ali nekako podobno — našemu generalu J., ki je moral priti za nekaj pa veš, pri čem da si, če si član tiste »Prometne zveze«, s pomočjo katere naj se ustanovi in okrepi nova svobodomiselna stranka »Nemški centrum«, nova. zatiralka Slovanov. Upri komolc pa mizo, nastavi si kazalec na čelo, pa malo misli. Zopet obsodba. Dne 26. aprila so se v Komotavu zbrali zastopniki vseh skupin »Prometne zveze« iz severoza-pada in zapada kraljevine Češke, da protestirajo proti dogodkom v organizaciji. Enoglasno se je sprejela resolucija, ki naj ostrejše obsoja udinjanje delovanja centrale svobodomiselnemu »Nemškemu centru« in zahteva takojšnje sklicanje izrednega občnega zbora. Osebna vest. Prvoboritelj krščansko mislečih železničarjev na Goriškem tovariš Peter Mrak je prestavljen iz Dornberga v Belokrajino, v Črnomelj. Čestitamo mu in želimo, da bodi v novem kraju zadovoljen ter da nam i tam ostane zvest širitelj naših stremljenj v prid sobratom železničarjem! Iz našega imenika. Združena pla-čilnica Boh. Bistrica-Fodbrdo »Prometne zveze« se je razšla in se je tam ustanovila vplačilnica »Jugoslovanske Strokovne Zveze«. Vrlim in zavednim našim novim članom pošiljamo bratski pozdrav. Na belokranjski železnici bodeta v vsaki postaji po dva postajenačelni-ka — baje. Pomote so povsod mogoče, a strokovno glasilo bi se jih moralo že ogibati, ker drugače postane pre-smešno. Delavsko nezgodno zavarovanje. Dne 17. aprila je naš list objavil novo rudarsko nezgodno postavo. Ker je pa ta postava naslonjena na nezgodno delavsko postavo z dne 28. decembra 1887, in ker je prav, da se delavstvo o velikanski važnosti nezgodnega zavarovanja pouči, kolikor mogoče natančno, podajemo glavne podatke o delavskem nezgodnem zavrovanju, da delavstvo zna, kakšne pravice in dolžnosti ima glede na delavsko nezgodno zavarovanje. Delavsko nezgodno zavarovanje ima pred vsem namen, da razbremeni gospodarje od dolžnosti, ki jim jih nasproti delavcem nalaga takozvana jamstvena dolžnost (Haftpflicht). Zato so tudi delavsko nezgodno postavo sklenili in izdali. Delavci, zavarovani za slučaj nezgode, ki se ponesrečijo v zavarovanju podvrženem obratu, se odškodujejo za škodo, ki jo imajo, če so ranjeni ali če povzroči nezgoda smrt (§ 5.).* Odškodnina se podeljuje poškodovancem od 5. tedna nadalje, ko se je pripetila nezgoda, in sicer toliko časa, dokler traja poškodovančeva pridobitna nesposobnost. Renta, oziroma odškodnina, se določi tako, da se dožene, koliko je zaslužil poškodovani upravičenec zadnje leto, ko je bil zaposlen, predno se je ponesrečil. Če ponesrečeni v obratu, kjer se je ponesrečil, ni delal celo leto, je merodajen za določitev rente tisti zaslužek, ki ga dobivajo povprečno v tem času delavci dotične stroke bodisi v obratu, kjer se je pripetila nesreča, ali pa v sosednih, podobnih podjetjih. Če se celo leto ne dela, marveč se vrši obrat le gotovo dobo, se vpoštevajo pri vra-čunanju povprečnega dnevnega zasluž- tednov v Kalkuto, vrnivši se v Evropo od svojega pota, ki je na njem nadziral neko azijsko posest. Naš kalkutski konzul je res prejel načrte od baterij in je čakal na prihod velikega generala. General ni mogel dlje časa priti; nazadnje je pa dospel v Kalkuto. Zdaj pa pride ša-sli, da je mnda pozabil neko listino, ki je zelo slaba, posebno za generala, da je nosil sam usnjato torbo, ki je v nji imel listine, katero je pregledaval, ko se je vozil. Častniki so vsi imenovali torbo generalovo »slabo voljo«. Konzul izroči načrte generalu, ki jih skrbno dene v svojo »slabo voljo«, da bi jih na poti študiral. General se loči od konzula in se pelje do postaje. Ko izstopi iz kočije pred postajo, se domisli, da je menda poabil neko listino, ki jo je imel dobiti od konzula. Postane in s pomočjo spremljevalcev, ki sta bila vsak na eni strani, dvigne svojo torbo in jo odpre. Tu naenkrat potegne veter in odnese višnjeve listine na cesto. Preden je mogel naš general in njegova spremljevalca upogniti koleno, jih je že majhen, rujav Hindu imel v rokah in je izginil ž njimi za voglom. Ali ste že kdaj kaj takega slišali? Oj, generalove dobre volje je bilo konec in denar, ki ga je plačal vaš dobri stric, za nič. Saj veste konec, kako je mladi tat pritekel naravnost v nekega angleškega častni- ka delovni dnevi, ko se dejansko dela. Ne vpoštevajo se pa slučajna prekinjanja obratov. Kot letni delovni zaslužek se smatra povprečni dnevni zaslužek, ki se tristokrat pomnoži. Če presega letni zaslužek delavca ali delovršbene-ga uradnika vsoto 2400 kron, se znesek, ki presega 2400 kron, ne všteje pri odmeri. Za vajence, volonterje, praktikante in druge osebe, ki ne dobivajo nobene plače, se zaračuna letni zaslužek tako, da je enak najnižjemu letnemu zaslužku popolno plačanih delavcev, a v naj večjem znesku 600 kron. Zgled: Janez Dolžan dela pri nekem zidarju. Ni delal dolgo časa. Pobotala sta se z mojstrom, da mu bo plačal na dan 2 K 40 vin. Še predno pa je dobil plačo, ponesreči. Kako mu bo nezgodni zavod določil za njegov letni zaslužek? Tako-le: Gospodar, ki je po postavi dolžan, da javi nezgodo, v prijavi navede, da znaša dnevni Dolžanov zaslužek 2 K 40 vin. Zavod bo torej ra- r» 11 Tl o I • 2.40 X 300 —820 K. Letni zaslužek je torej določen z 820 kronami. Drugi zgled: Polir France Ržun pri ravno tistem zidarju je nastavljen proti mesečni plači 250 K. Ržun pri delu ponesreči. Gospodar v nezgodni prijavi navede, da dobiva Ržun mesečno plačo 250 K, da dobi torej na leto 250 K X 12 -= 3000 K. Letni zaslužek bo torej zavod Ržu-nu določil z 2400 kronami. Tretji zgled: Janez Oven dela prizidarju J. Ž. Ta mu plača na dan 2 kroni, obenem mu pa tudi daje stanovanje in hrano. Oven mora sam skrbeti le za obleko. Oven ponesreči, gospodar zapiše, da je imel plače 2 kroni dnevno. Na podlagi tega naznanila določi zavod Ovnu letni za- ol n 2 X 300 = 600 kron. Ali je zavod letni zaslužek pravilno določil? Ne! § 8. nezgodne postave namreč določa, da se morajo za plačo ali dnino v zmislu delovske nezgodne postave vračunati tudi nagrade in naturalni dohodki, ki naj se vračunajo po krajnih povprečnih cenah. Po odloku notranjega ministrstva so dolžne politične oblasti I. stopnje (c. kr. okrajna glavarstva in magistrati), da določijo vrednost naturalnih prejemkov. Kaj naj torej Oven stori! Dve poti sta mu odprti. Prva pot je ta-le: Ko mu delavska nezgodna zavarovalnica naznani, da se mu je določil letni zaslužek s 600 kronami, naj takoj ali sam, če je pa član J. S. Z., po svoji organizaciji naznani nezgodni zavarovalnici, da njegov letni zaslužek ni bil pravilno odmerjen. Res je sicer, da se je zaračunalo, kar mu je plačal gospodar v denarju, ni se pa vpoštevalo, kar bi se moralo tudi vračunati, ker mu je dajal gospodar stanovanje in hrano. Druga pot je pa ta, da se proti odmeri letnega zaslužka pritoži na razsodišče nezgodne zavarovalnice. V tem slučaju skoraj bolj kaže, da se Oven pritoži na zavod, ker mu pot tožbe na razsodišče itak ostane prosta, če bi se zavod na njegovo pritožbo ne oziral, a je gotovo, da se bo zavod že sam na to oziral, ker tudi zavodu ni vseeno, če gospodar naznani pravilno, kar delavec od gospodarja dobi. To pritožbo naj delavec, če jo sam napravi, spiše po tem-le vzorcu: ka in so mu padle listine iz rok, ki jih je častnik pobral, potisnil v žep in šel dalje, pustivši našega generala in njegova spremljevalca besne in brez uma. To je bila velika zabava za marsikoga, razen za generala, kajne? Še en kozarec, prijatelj Blank. Hvala.« Treba je povedati, da je Blank sporočil to majorju Bartonu, preden se je končal večer in da je bil ta v svojem srcu zadovoljen, da je skrivnosti konec, ker je' vedel, da se je poročilo angleškega častnika, ki je načrte poslal, popolnoma vjemalo s tem, kar je častnik »nekega naroda« povedal Blanku. Komandujoči divizijonar in ravnota-ko koredžidorski povejnik sta bila vsa srečna, da se je reč pojasnila. Ugotovilo se je, da noben član armade ni bil kriv kakega nameravanega ali izvršenega izdajstva. Lahko si mislite, kako je odleglo strokovnemu inženirju, kapitanu Blackmerju. Najboljše je pa bilo, da so bile oblasti v Washingtonu vesele, ker se ni nobena država okoristila vsled tega dogodka. Naj dodam, da odkar se je ta skrivnost tako srečno odkrila, varnost načrtov nepremagljivega Koredžidora nikoli več ni bila negotova in dvomim, da bi načrti še kdaj bili v središču takih dogodkov, kakršne sem povedal. Delavska nezgodna zavarovalnica v Trstu. Gradcu. Po dopisu z dne.........št. ... mi je zavarovalnica naznanila, da se mi je določil letni zaslužek s 600 kronami. Ta določitev pa po mojem mnenju ne odgovarja dejanskemu položaju. Res je sicer, da mi je plačeval moj gospodar v denarju dnevno 2 kroni, a imel sem pri njem tudi prosto stanovanje in hrano, kar se mi naj tudi zaračuna v moj letni zaslužek v zmislu § 8. delavske nezgodne postave. Ljubljana, dne ........ Podpis. Če bi se zavod na to vlogo ne oziral, ostane Ovnu še vedno prosta pot na razsodišče. Pri tem pripomnimo, da postopajo tisti delavci in delavke zelo pametno, ki shranijo tiste listke, ki jim jih dajo njih gospodarji, kadar jim izplačajo plačo. Na podlagi tistih listkov namreč lahko dokažejo neizpodbitno, koliko da so zaslužili. Ne trdimo, da gospodarji nezgodne zavarovalnice varajo, a znamo, da se je le že večkrat zgodilo, da so se morale vlagati pritožbe in tožbe, ker gospodarji niso v prijavah nezgod navajali tiste vsote, ki so jo delavci dejansko zaslužili. Kako je visoka nezgodna odškodnina. Nezgodna postava določa,, da znaša odškodnina (renta) a) v slučaju, da povzroči nezgoda poptolno delonezmožnost, kolikor časa ta traja, znaša odškodnina 60 ods;or-kov letnega delovnega zaslužka; h) v slučaju delne delanezmožnosti in kolikor časa ta traja, dobi del pod a) določene rente, ki se odmeri po ostali delonesposobnosti, a ne sme znašati nad 50 odstotkov letnega delovnega zaslužka. Poškodovanec nima pravice do odškodnine, če je sam namenoma po-vzn čil nezgodo. Splošno delodajalci izpolnujejo po postavi jim naložen, dolžnost, da ne zgode svojih delavcev in uslužbencev naznanjajo oblastem, a zgodi se le, da kak delodajalec to prezre. Zato je prav, da ali poškodovanec sam ali pa njegovi tovariši opozore gospodarja na njegovo dolžnost. Sicer gledajo na to, da se nezgode javijo, tudi bolniške blagajne, ker jim nezgodne zavarovalnice vrnejo, kar izdajo za poškodovance. Nič Pa ne škoduje, če poškodovanec ali Pa njegovi svojci obveste pismeno nezgodni zavod, pri katerem je ponesrečenec zavarovan, da je član ponesrečil. Pismo mora natančno obsegati kraj, dan, uro, ko se je pri delu nesreča pripetila, gospodarjevo ime, in če se pristavi, koliko da je zaslužil, to nič ne škoduje. V tem posebnem naznanilu naj se sklicujejo na § 34. nezgodne postave. Kar tiče določitve odškodnine, pripomnimo, da nastajajo tu mnogokrat spori med zavarovanci in nezgodnim zavodom. Stvar je namreč tale: postava določa le splošno, do kaj ima poškodovani delavec pravico. Če si radi de-lovršbene nezgode za vsako delo nesposoben, ti gre 60 odstotkov tvojega celoletnega zaslužka, če pa nisi za delo popolnoma nesposoben, to se pravi, da si le deloma za delo nesposoben, ti pa odmerijo odškodnino do 50 odstotkov tvojega letnega zaslužka. Razsoditi mora torej zdravnik, če je poškodovanec, ko se mu rane zacelijo, za delo še popolnoma nesposoben. Če je za delo popolnoma nesposoben, mu določi zavod 60 odstotkov odškodnine na podlagi letne plače; če pa pravi zdravnik, ki poškodovanca preišče, da je nezgoda na poškodovančevo pridobitno zmožnost le deloma vplivala, se pa določi odškodnina tako, da se odmeri največ 50 odstotkov letnega zaslužka. Nadalje postava tudi določa, da se mora odškodnina ravnati po stanju, v katerem se poškodovanec nahaja. Navadno puste nezgodni zavodi tiste, ki jim izplačujejo odškodnino, vsako leto po zdravniku preiskati. Zavarovalnice tudi tiste, ki jim odškodnine plačujejo po svojih zaupnikih nadzorujejo. Me^d zavarovanci in med zavarovalnicami obstoja neprestana vojska. Zavarovalnice streme za tem, da kolikor mogoče malo plačajo, poškodovanci pa seveda gledajo na to, da kolikor mogoče visoke rente dosežejo. Upravičeno se zavarovanci pritožujejo, da zavarovalnice prestrogo gledajo na svojo korist, a težka je glede na to prava sodba tudi za zdravnika. Saj nam je znano veliko slučajev, ko v enem in istem slučaju mnogokrat dva zdravnika nista istega mnenja. Postava sama je nekoliko presplošna, a prikrivati si pa zopet ne moremo, da bi bilo tudi težavno, po postavi podrobno določiti, toliko in toliko se mora za tako in tako nezgodo plačati. Zavarovanci sodijo in imajo morebiti tudi prav, da zaupni zdravniki zavarovalnih zavodov preveč gledajo na to, da gledajo na korist zavoda v škodo zavarovanca. Tako se izražajo seveda vedno le zaupno tudi zdravniki sami, kadar jih poškodovanci, ki sodijo, da jim zavarovalnice po njih mnenju preveč odtrgavajo njih rente, za nepristranska zdravniška izpričevala prosijo. Te pritožbe so zelo splošne in le z veliko težavo je združeno, da se poškodovancem izposluje višja renta, kakor jim jo določijo zavodi, ki se sklicujejo na uspehe preiskav svojih zaupnih zdravnikov. kakšne pravice imajo vdove in sirote poškodovancev. Te pravice določa § 7. nezgodne Postave, ki izvaja, da poleg odškodni-de, ki gre poškodovancu do dne smrti, ihia še pravico 1. do pogrebnih stroškov, ki se nakažejo v višini, ki je v dotičnem kraju havadna, a največ 50 kron; 2. nadalje dobe svojci umrlega poškodovanca od dne smrti nadalje rento, ki znaša a) za vdovo usmrtenega delavca do Pjene smrti ali dokler se zopet ne omo-ši 20 odstokov, za vdovca, če je in kolikor časa je za delo nesposoben, 20 od-stotkov letnega zaslužka. Ostali zakon-ski otrok dobi do dovršenega 15. leta 15 odstotkov, če pa postane popolna si-Pota, 20 odstotkov Tajnikovega letnega zPslužka. Ostali nezakonski otrok do dovršenega 15. leta 10 odstotkov letnega zaslužka. Rente vdove, oziroma vdovca in otrok ne smejo skupno prežgati 50 odstotkov letnega zaslužka. presežejo rente višjo kakor navede-P° vsoto (50 odstokov), se primerno skrajša. v b) starši in stari starši rajnega po-skodovanca, če je rajnik sam za nje Skrbel, imajo pravico, da dobe do svoje ’PRi ali dotlej, dokler so potrebni, 20 dstotkov letnega zaslužka. Ta vsota ® he sme prekoračiti, če živi več upra-Pcencev in gre v takih slučajih pred-^Pst staršem pred staršev staršem. Če se vdova zopet poroči, dobi vdo-va odpravnino, ki znaša triletno njeno fento. Ako se poškodovana oseba poroči Po nezgodi, nima vdova in otroci iz tega zakona pravice do rente. Tudi nezakonski otroci, spočeti po nezgodi, ka-kor tudi soprogi, ki ne žive po svoji rivdi v zakonski skupnosti, nimajo do rent pravice. Zelo svetujemo, da naj se svojci. Preden stavijo zahtevo na nezgodni za-’0d, prej posvetujejo s kako osebo, ki ^zgodno postavo pozna, da ji ta svetu-Je, kako naj postopa. Navadno sicer neugodni zavod sam določi v slučajih ^hirti rente, a kar na zavod se zanaša-1 be gTe, ker zavod ni vsegaveden. To so v glavnem določila, kakšne aviCe ^ jma gjan nezgodne zavaro- bieg, O tem, kako uveljaviti pritož-’ hamreč o razsodiščih nezgodnih za-r°Valnic, bomo še pisali. 4vstrijsk Glasnik e krščanske tobačne delavske zveze. TOBAČNO DELAVSTVO! Izlet na Limbarsko Goro. Kdor se ^°da v nedeljo na Limbarsko Goro pre-■0 Kresnic, naj pazi na to, da odpelje ^.Ranji vlak z glavnega kolodvora Jhbljana ob 4. uri 34 minut, v Kresni-6 Pride ob 5. uri 5 minut. Vpokojene so sledeče članice Pod-f.j/'bega društva: Knez Nežika, Ovse-cj Ivanka, Ravnihar Marija, Rojc Mi-g’ Lampič Jerica, Štrekar Franja, ly'Ac Mar. Hočevar Terezija, Štraus I ezika, Pleško Antonija, Šetina Mari-) ’ Pogačnik Marija, Zor Marija, Mar-j.j. Marija, Merčun Marija, Mohar Ma-la, Bezjak Nežika, Grapar Marija, Jo-bik ^na> Bedžuch Ivanka, Bezlaj Bar- OTROŠKA BEDA. Ženera drugem avstrijskem katol Zbor e* kongresu, ki je o Velik kanJ?Val na Dunaju, je vzbujal« r)0v zanimanje poročilo dr. n° 0L'0Ški bedi. Izvajala je: Dtroško delo je plod sedanje a ILailUIIl llčlZičiLilij pednjem veku, so delali Sele’ ko so pos‘ ” ’ 19' stoletiu, ko Sa y ^osko aelo je plod sedanj« crn tako razkričanem nazadnji ja »v, ' "v' ‘3MJiei'Ju, ko se je ze m Pov,0f0cno raz.vila in ko se je s Plen 0d P™gl.asiia- so postali tud: , «h velike industrije. V peni i fc ^ata’ ki ie doJhajaloP v de gečuh jokanj m stokanje mali 1 so jih radi cenene plače izm tvormcah od ranega jutra do večera. Če čitamo žalostno jr°k v minulem stoletju in v s« J1’ ne moremo umevati, kako s< , .stoletju otroka sploh govoriti. delajo, je v Avstriji ena tretji " • letom, več dečkov, kakor In sicer delajo otroci redno, obrtno delo, ki ne okrepi, marveč omoti duha. Najrazširjenejše je otroško delo na Češkem, Štajerskem, Kranjskem, Koroškem, v Šleziji in v Bukovini. Na deželi je otroško delo podvojeno večje, kakor v mestih. Osiroteli otroci veliko več delajo kot drugi. Zelo zaposljujejo tudi nezakonske otroke. Otroške delo tvori veliko nevarnost narodnemu gospodarstvu; bati se je, da uniči ljudsko zdravje. Povzročajo je žalostne gospodarske razmere, ki jih postavna prepoved pač s sveta ne spravi. V tisočerih rodbinah se je zgodilo minulo zimo, da rodbine 7 otrok niso kljub najpridnejšemu delu na teden nad 11 kron zaslužili. Zasebna skrb po društvih more tu le bedo olajšati, pomoči pa more le. država. Ne bilo bi prav prepovedati domače delo, pač pa se morajo plače tudi za domače delo pravično vrediti. Na Angleškem so dokazali, da se more z določitvijo najnižje plače tudi v domačem delu odpraviti glavno zlo. V Avstriji za varstvo domačega dela postavno ni veliko preskrbljeno. Imamo pač zakonski načrt, izdelan že leta 1906. in predložen zbornici, a postava še ni postal. Na Angleškem so silopostavno varstvo ustvarili in pospešili tudi organizacije domačih delavk. V Nemčiji je krščansko strokovno di-uštvo domačih delavk v 12 letih, ko obstoja, dokazalo, da ni le mogoče organizirati domačih delavk, marveč da se tudi dosežejo vspehi. Tudi v Avstriji se je napravil tak poizkus, ki se pa ni obnesel. Tudi socialna demokracija je poizkušala organizirati domače delavke, a po 14 letih šteje ta zveza le 1400 žensk. Te razmere so v ozkem stiku z bedo otrok. Govornica zahteva postavo, ki naj bi odpravila naj hujšo zlorabo otrok. Prepovedalo naj bi se tisto otroško delo, ki je že samoposebi nevarno zdravju in nravnosti. Razločevati bi se ne smelo delo lastnih in tujih otrok in prepovedati bi morali osobito delo ponoči. Popolna prepoved bi ne vplivala dobro. Saj kdor pozna bedo staršev, ne more obsojati tistega otroškega dela, ki ni telesno in dušno škodljivo. Saj otroci z 11 ali 12 leti. radi sami staršem pomagajo!- Od 9. do 12. leta naj bi se otrokom dovoljevalo delati na dan 2, od 12. do 14. leta 3, ob šole prostih dneh pa štiri ure. Pod devetim letom naj bi bilo otroško delo sploh prepovedano. Delavske zakupne zadruge v Italiji. Zakupna zadruga (affittanze col-lettive) je najbolj zanimiv in značilen pojav v italijanskem zadružništvu. Namen zakupnih zadrug je, združiti nekaj delavcev in potem za to skupino vzeti v najem zemljo. Urejene so na dvojen način. Vsak zadrugi pripadajoči delavec prevzame kos v najem vzete zemlje in jo samostojno obdeluje (affittanze collettive a conduzione uni-ta). Prva vrsta zadrug se je osobito razširila v Lombardiji in na Siciliji, druga pa v provinci Emilija. V glasilu mednarodnega kmetijskega zavoda v Rimu, v reviji »Mednarodni agrarno - ekonomični pregled« sta priobčila profesor A. Serpieri in dr. G. Mami študijo, ki vsestransko obravnava te italijanske zakupne zadruge, zlasti one v Emiliji, ki obračajo zaradi svoje organizacije nase največjo pozornost. Kmetijski delavci, ki delajo na tujih zemljiščih, nikakor ne tvorijo enotnega sloja. Kakor je kmetijstvo v posameznih pokrajinah različno sestavljeno, tako pripadajo tudi delavci mnogoštevilnim skupinam z različnimi gospodarskimi in socialnimi znaki. Za vse te skupine pride zakupna zadruga vpoštev kot sredstvo, da se delavcem omogoči obdelovanje zemlje na lasten račun. Toda način obratovanja je zelo različen, kakršna je pač skupina, kateri pripa