34 Domovina (Povest, — Spisal Cvetinomirski.) III. |[an za dnem je prihajal zdravnik k Brekanovi družini. Oče se je počutil že malo boljše; nič več ga ni bolela noga tako hudo. Zdravnik. izvcžban in izkušen človek, je bil zelo vesel, ko jc vidcl, da se boljša stanjc, In še bolj se je potrudil, da bi prejkoprej popolnoma ozdravil poškodovano nogo. Zato je pa udi skrbel, da je dobii bolntk vse, kar je potreboval in kar si je želel-Mcd boleznijo je stregla mati ocetu venomer z največjo skrbjo in Iju-beznijo, Zmerom je imela dosti opravkov; seimntja je hodila po sobi in drsala po tieh v svojih starih, nerodnih copatah. Zdajpazdaj se je urno zasuknila, odbrzela v kuhinjo kakor pomlajena in se vrnila v izbo s skodelico kavc pa jo je postavila na nočno omarico kraj očetove posteljc. Velikokrat so bili tudi otroci pri ocetovi postelji, samo zato, da so slišali kaj novega, in pa zato, ker so papa neizmerno ljubili. Prav lepo je bilo gledati, ko so stali drug poleg drugega kraj postel;e in se ozirali v očeta, pri tem se pa tudi pogovarjali med seboj — in Manči se je časih zvonko nasmehnil s svojim Čistim, sladkozvenccim glaskom, Zdelo se je, da mece kdo srebrn tolar po zlatem krožniku . . . ¦>AH bo noga kmalu zdrava?« je izpraševala Rozalka. »Seveda bo, Rozalka . . . kmalu bo zdrava,« je odgovarjal oče hčerki in si je popravljal odcjo in vzglavjc. Silva se je tupatam razveselila. :>Takrat bo pa Iepo, kaj ne, papa?« »Bo, Silva, bo . . .« >-Takrat mi boš pa kupil novo puncko — reci, da mi jo boš kupil . . . Ta stara nima že nič več las; tudi polovico nosa ji že manjka . . .« >Vse ti bom kupil, čisto srce,« se je zasmejal oče nedolžnemu otroku . . . Časih je pa povzel tudi Ma,nči besedo: ^Kajne, papa, da bomo Šh potcm vsi skupaj domov . . . Tja čez morje se bomo peljali na lepi, gosposki ladji z velikimi jadri. časih pravi to mama . . . Ali bo to res, papa? . . .« Samo na smeh so se držala očetova lica. »To pa še ne bo kmalu . * . Čez nekaj let šele, morda tudi nekoliko prej . . .« vTakrat bom pa jaz že velik gospodl In tudi denar si bom že sam služil,« je govoril Manči saraozavestno. Roke je držal v hlačnih žepih in. je stal širokorazkoračen kraj Rozalke, ki se je rahlo smehljala in si poprav-Ijala s lenkima, nežniraa rokama lahne valčkc kostanjevih las. Mnogokrat jc bila tudi raati saraa z otroki vred ob očetovi postelji. Tedaj so sc pa razgovarjali o teminoncm. Oče je tudi govoril in je poslušal 35 otroke. Zdajpazdaj se je sključil v postelji, odgrnil nenadoma odejo na požkodovani nogi in gledal pazljivo z votlimi očmi na težke obkladke. Nafo je pa zakrilil z obema rokama po zraku, položil zopet glavo na mehko vzglavje in se odel preko glave . . . Zgodilo se je pa, da je prišel nekega dne Klanškov Polde ves truden in poten po stopnicah navzgor in je hrupoma stopil v sobo. Mati je ravno pospravljala z mize posodo. Zaverovana je bila v svoje delo. *Dober dan!« je pozdravil Polde s hripavim, grčavim glasom in je snel klobuk z glave. Mati je dvigmla glavo. *A.h . . , ti si, Polde! Dober dan Bog daj! Pa ti je vroče, močno vroče, se mi zdi . . . Je že tako; sama dobro vem, Če hodi človek naglo po cesti . . '.<*. Polde materc ni poslušal, ampak je začel govoriti: ^- »Zaradi Rižnerjevega Janeza sem prišel — Meta — čuješ? . .. Jutr^f dopoldne bo prisel k vam, da se poraenite, kar se hocete; popoldne se pa odpelje z ženo proč . . .« Tedaj se je zgenilo na postelji. »Jutri že gre, Polde, jutri že ?« je povprašal oče in zamahnil z roko jezno po muhi, ki jc brenčala tik raimo njegovega čela. Poldc se je popraskal za ušesom, »Da, jutri, Matija ! . . . Ampak grozno sc mu mudi dornov, Janezu — mi je sam pravil . . . Menda bo čisto prav, da se oglasi Šc prej pri vas, preden odpotuje . . .« ^O, tisto je pa res!« de oče. »Že dostikrat sem mislil na to. Mu bom naročil, da naj vprasa doma Hribarjevega Blaža, ki sem mu bil prodal kmetijo, če bi mi jo hotel zopet prodati nazaj. Vem, da bo to rad storil Janez in mi potem sporočil od doma ... Če bi Bog dal, da bi mogli čez kakšna tri Icta, ali pa še prcj, tudi mi domov!« Tako jc zavzdihnil oče, se sključil pod odejo in obrnil glavo proti zidu ... ¦->Bom pa Šel!« je rekel končno Polde, ko so se že dolgo pogovarjali. Materi je pa šiniia kri v lica. »Res že misliš ili, Polde?« ¦->Že,« je odgovoril Polde in odšel . . . Drugi dan dopoldne je pa prišel Rižncrjev Janez, Mati mu je napra-vila brž čaja, in sčdel je za mizo. Nedeljsko je bil oblečen; imel jc zlato uro in zjato verižico. Na klobuku je imel pa velik krivec, ki se |c lepo iesketal. Roke do zapestja na mizi, jc sedel mirno na klopi in strmel v strop, Hipoma pa je planil pokonci, se zgrabil za lase, ki so bili lepo počesani, in pohitel""proti postelji. 'Matija!« je vzkliknil in je prijel očeta za roko. »Dancs pa grcm . . . Grem . * . Ne morcš si misliti, kako težko čakam, da bi bil zopet enkrat doma . . . Ali ni bilo takrat neumno, da sem šel sem v Ameriko?! In sku- " 36 paj smo se vozili takrat po morju — saj se še spominjaš, Matija, ne? Tudi Polde je bil z nami. — Ampak danes grem nazaj in nikdar več me ne bo videla Amerika.« Tudi mati je stopila k postelji. ^Vidiš, Janez,« je rekJa, »tako je na svetu; eden je srečen, drug zopet nesrcčen. Ti si imel srečo tukaj, mi ne; Bog ve, kdaj bo še očetu noga zdrava . . . In kljub temu si želiš domov — morda še bolj kakor jaz ali Matija- — Pa zakaj nisi pripeljal žene s seboj?« Janez je sklonil glavo. »Nima Časa; pospravlja še. Saj veš, da popoldne že gremo , . .« Oče ga je živo pogledal. -Sedaj pa k stvari! . , . Ti, Janez, kajne, da boš tako dober, da boš stopil doma k Hribarjevemu Blažu in ga vprašal, če mi proda nazaj kme-tijo, ali ne. Neizrečeno rad bi dobil nazaj tisto zemljo, ki sem jo nekdaj tako tjavendan prodal. To ga vprašaj, Blaža. Povej mu, kar sem ti rekel. In mi potem odpiši, kadar boš imcl čas; ne mudi se prav nič! Sedaj tudi nimam toliko denarja . . . arnpak čez dve leti bo že Bog kako dal, da bo vse prav,* »Ravno tako mislim tudi jaz,« jc pokimala matt, ki je stala krai Janeza. Janez je segel po klobuk. »Kar brez skrbi bodi, Matija: jaz bom Hribarjevega Blaža že nago-voril, da bo naredil tako, kakor fe tebi pogodi. — Zdaj pa Bogu pripo-ročeni: nioram iti!* Podal je vsem desničo za slovo, sc okrenil proti durim in šel . . . xPa se mu res mudi,« )e rekla mati, ko so se zaprle duri za Janezom. Oče je skomizgnil z rameni. itSreČen človek, ta Janez! . . . Kmalu bo doma, sani svoj gospod, na svoji zemlji, kakor kralj , . . Vem, da ga srce silno vieče domov . . .« Mati je pa odgovorila; vVem, da ga vteče srce domov — zato pa je šel tako hitro odtod . . . Pa gosposki je tudi postal; še dosti govoriti se mu ni poljubilo . . . Seveda, mi smo berači, on pa ima denarnico polno bankovcev. Povsod ima ta Človek srečo, naj se obrne kamorkoli, naj bo kjerkoli . . .=< Umolknila jc mati nacnkrat sredi stavka, si obrisala roke s pred-pasnikom in odhitela urnih korakov s prazno skodeJico v kuhinfo k ognjišču . . . Ko je pa ostal oče v izbi sam, so se mu oči zalile s solzami; trpka bolest mu je objela srce. »Ne moremo si pomagati iz te revščine, ki nas stiska zdaj,« je pre-mišljcval. »Jc že tako odločeno, da ostanejo berači vcdno berači in boga-tini ponajveč zmerom bogatini-« To Je pomislil oče v svojem srcu, se preokrenil v postelji pod odejo, in zatisnil oči. Nato je zamahnil z roko, zaječal nenadoma bolestno in zaihtel krčevito kakor otrok . . - 37 . . . Mirno je teklo odsihmal naprej to življcnje v bedi in revščini. Mirno in tiho — kakor temna reka na daljni, samotni pustinji: samo včasih zaječe globoko spodaj pod mirno gladino valovi, zaječe in utihnejo. In šc večja mrtvaška tišina zavlada vsenaokoli. Od nikoder glasu —. V dolgem loku Ieti nad reko jata divjih golobov; tiho in neslišno jadra pod sivimi, bežecimi oblaki v neizmerno daljavo . . . Tako je teklo ti revni dru-žini življenje , . , Še zmerom je prihajal zdravnik na dom. Po izbi je hodil gorindol, vzcl je včasih iz svojega žepa pomazano beležnico in je pregledoval zabele-žena mesta. Mnogokrat je pa zaprl kar nanagloma beležnico, jo vtaknil urao v žcp in smuknil k očetovi postelji. Tam je opazoval dolgo časa obvezano nogo, si popravil tuintam s prstom očala na nosu in sklonil glavo globoko do kolen. Potcm je pa planil kvišku, se urno pokril in švignil s kratkim pozdravom iz izbe . . . Nekoč ga je pa vprašal oče: »Kako mislite: ali bo noga kmalu zdrava? . . . Nič več ne čutim bolccin . . . Kar povejte, da bom vedel; neizrečeno me skrbi ta reč . . ,« Z rahlira nasmehom na Iicih, na polnih, svežih, rubinastih ustnah, razkrečene prste zarite v mehke, dolge, valovite lase na glavi, je odgo-voril zdravnik s sladkim, zvenečim glasom: »Čez kakšen tcden boste zdravi — to vam garantiram! Meni Lahko verjamete; imam zadosti izkušenj — nisem zdravil samo vas . . . Sedaj, mislim, da začnete že prav lahko hoditi ob berglah. Potem — in to fro prav kmalu — pa bergle v kot in hajd, kamor vas ženc srce!« Na te besedc ni oče odgovoril ničesar zdravniku. Toda v srcu si je mislil; '>Morda bom res zdrav do tistega časa, morda pa tudi ne . . . Toda kako govori ta zdravnik! Kakor da bi se norčeval iz vsega na svetu . . . V njegovih modro in počasi izgovorjenih besedah tiči nekaj kakor strup v polni, rdečenadahnjeni breskvi . . . Kdovedi, kaj si misli natihcm o moji bolezni?« Nezaupno se je ozrl bolnik v zdravnika. »Je res, kar sem rekel!« se je okrenil zdravnik proti koncu k očetu. *MisIite?« »Ne mislim samo, ampak tudi vcra . . .« »Veste?« ;>Ne %amo vem, ampak naravnost garantiram. — No, pa moram iti!« Zdravnik je zažarel v lica, poravnal lase na glavi, prijel naglo za klobuk in švignil kakor burja skozi duri na prosto. »Temu se pa še veliko bolj mudi, kakor se je mudilo Janezu,« je zatarnala mati, ko je zaloputnil zdravnik vrata za seboj. Planila je tudi ona urno vun na hodnik in je poslušala, kako silno drvi zdravnik po stopnicah navzdol, : Še potolče se, vihra vihrava, pa bo imcl za enkrat!« je zmajala žena ncjevoljno z glavo in se je vrnila v izbo. »Kako ti skače po stopnicah! , . . 38 Kakcr da bi se trkljal z vso močjo prazen sod po hribu navzdoi . . . Da bi se le ne zvrnil in se ne ubil — šc tega se manjka . . .« Oče je pa pokimal z glavo; nato pa poravnal odejo na sebi, si dejal roke pod glavo in polagoma zadremal. Kadar je pa zabrenčala muha nad njegovim čelom, je odprl hipoma trepalnice, zavzdihnil polglasno in zatisnil zopet trudne oči . . . Nekaj veselega, nekaj srečnega jc vendarle nastopilo v Brekanovi družini: Oče je čez nekaj dni žc sam vstal iz postelje. Tudi je že hodil ob berglah po sobi in se sploh dobro počutil. Včasih je sedel na klop ob peči, položil si bergle na kolena, in njegov obraz se je zjasnil v hipni radosti. A brž nato se je zopet zresnil, kakor se prikaže v jesenskih dnevih včasih solnce nenadoma izza sivih, svinčcnih oblakov in se koj nato zopet skrije za nje . . . . . . Mirno je teklo to malo življenje po svoji mračni poti naprej, in vendar je posijal včasih kak svetel žarek tudi v ta gosti mrak . . . Mali Manči, črnooki, zlatolasi, s porednim smehom na okroglih, dveraa zrelima sočnima jabolkoma podobnih licih, in s svojimi urnimi kretnjami, je začel hoditi pogostoma iz hiše dol na ulico, kjer je imel mizar Miha svojo delavnico. Mnogokrat je ogledoval Manči s hodnika velika, svctia okna delavnice. Vidcl je znotraj vsepolno urnih, mišičastih rok, ki so se sukale in premikale kakor za stavo. In slišal je tudi razne glasove. Čudno se je zdelo vse to Mančetu — radoveden je bi!. Ko je pa stal nekoč zopet enkrat ob oknu in opazoval življenje v dclavnici, je prišel -vunkaj na prag sam mizar Miha, si priigal smodko, uprl roke ob bok in nekoliko postal. Manči ga je pa takoj zapazil in je hotel oditi. Tedaj se je pa Miha okrenil in je puhnil dim visoko v zrak. >-Čigav pa sif fant, e—e, čigav?« Manči se jc poredno nasmehnil in je pogledal samo od strani hudega strička. »Jaz sem Manči!« je odgovoril ponosno. Miha je nabral čelo v gube. *Pa čigav Manči?« Tedaj ga je pa pogledal Manči tako bistro, da se je Miha nehote nasmehnil. »No, čigav si?« »Manči Brekan sem!« se je odrezal Manči in se je tudi sam nasmejal. Miha ga je potrepal po rami. »A, Brekanov si , . . Glej no . . . Kar priden bodi, Manči! ... — Hočeš sladkorčka?« Prijel je mojster fantiča za roko in ga je peljal s seboj v delavnico. Tu je stopil k neki r.iizi, kjer je imel svojo suknjo, in je izvlekel iz notra-njcjja žepa lepopisano škatljico, polno bonbonov. 39 »Nastavi dlan!« je ukazal Mančctu in je odpiral počasi, rahel smehljaj na licih, lično Škatljico. Manči je pa iztegnil levico, desnico pa je skril za hrbtom. S široko-l odprlimi očrni, lcvo nogo za korak naprej od desne, je opazoval dobrodus-I nega Miho od razkoračenih nog do tolstega obraza. Venomcr pa mu je uhajal r pogled na že odprto škatljico in na sladke bonbone, ki so kukali poredno | izza pokrova. Miha se je Mančetu Čisto približal in mu je nasul v dlan bonbonov iz škatljice, Potem je pa zaprl škatljico, jo spravil nazaj v suknjin žcp in j se naglo okrenil. »Ludvik!« je zaklical glasno. Majhen, čokat fant rjavih las in sivih oči je priskakljal z dletom v dcsnici od nekc mize. Rokave pri srajci je imcl visokozavihane do komol-cev, predpasnik je bil pomazan, na koncu razcefran, in je dišal po smoli. »Kje pa imaš tisto kletko, ki si jo sam naredil, Ludvik?« je vprašal Miha. »Daj no, skoči ponjo in jo pokaži temule fantku . . . Je taldo priden . . .« Ludvik se je zasuknil urno na pcti in je odbrzel kdovedikam. Kmalu pa se je vrnil s prav lično lcseno kletko in je obstaL Miha se je ozrl v Mančeta, ¦¦Jo vidiš, fantek, kako lična igračka to! . . . Kaj, če bi znal ti kaj takega narediti? . . . To bi bil vesel . . .« »Jaz sem naredil pa konjička, iz lesa sem ga izrezal, čisto sam, in še prav Iepega konjička,« je rekel Manči možato in se oziral zdaf v Miho samega, zdaj zopet v mladega pomočnika Ludvika. Kakor da je treščilo vanj, je omahnil Miha naizaj ob mizo. *Kaj, ti znaš kaj takega narediti? Ti mali fantck? . . . Poglej no!« Manči sc ni nasmchnil. > Jaz sem naredil konjička, jaz!« je začel ščcbetati. Ludvik je zraajeval nevcrjetno z glavo. »AH ga imas pri sebi, konjička? - . . Dajf pokaži ¦ . . če se ne Itažeš . , .« ;Ne lažem se,« je odgovoril Manči skoro resno. Mih* se je pa razkoračil. »Ali ga itnaš doma?« >--Doma ga imam, doma. In vsak je rekel, da je lep . . . Tudi stric Polde, ki je bil dostikrat pri nas . . . Ravnotako je rekel tudi papa, in ruama tudi . . .« Ludvik se je nasmehnil. .'Potem pojdi pa dotnov ponj in ga prinesi semkaj. Bomo videlj, če " je res za kaj . . .« Tudi Miha se jc nasmehnil in jc prijel Mančeta za roko. »No, če imaš konjička doma, pa steci ponj in ga prinesi pokazat . . . Boš dobil potem pa še bonbonov od mene . 4 .« 40 Manči se je okrenil. »Koj pridem, koj prineseml« Zasmejal se je zvonkodoneče, se ozrl še enkrat v Miho in Ludvika, in je odhitel iz delavnice na ulico. Po gladkcm hodniku proti domu je skoro tekei. Vesele rmsli je misHI med potjo in se radoval v svojem srcu. Smeh je bil na njegovih iicih, ustne so n\u podrhtevale. Ko je prišel v vežo, je skakljal po stopnicah navzgor kakor skaklja urna veverica spretno in lahno od vejc do veje po temnozeteni smrcki. Sunkoma je odprl duri v izbo, se ozrl le postrani v Rozalko, ki je sedela tik okna, in je smuknil v spalnico, kjer je imel konjička spravljenega v majhni, stari, že napolpolomljeni skrinji. Hitro ga je izvlckel izmed obleke, zaprl nato previdno pokrov in skočil v izbo. Le mimogrede je pogledal s prijazntm nasmehom na očeta, ki je slonel ob peči in imel v rokah bergle, in na mater, ki je prebirala za mizo fižol in metala smeti v velik pehar sredi klopi, Tudi na Silvo, ki je čepela na tlch pred punčko, s*č jc komaj malo ozrl. Tako silno se mu je mudilo. Odprl je zopet duri jn slekel po stopnicah navzdol, lesenega konjička pa je imel1 v hlačnem žepu . . . Miha je ravno žagal orehovo desko in se držal sključeno nad že močno skrhano žago. Ludvik jc pa nekaj dolbel in vihtel kladivo, ko so sc ncnadoma odprla vrata delavnicc irv je prisopihal Manči s svojim konjičkom, »Glej ga, kako je nagel!« se je začudil Miha in je položil žago k steni. Manči je segel v žfip. »Seda) sem ga pa prmesei.« Izvlekel je lesenega konjička in se ozrl z dolgim, mirnim pogledom v Miho. »Pokaži!« je rekel na drugi strani Ludvik, ko je slišal Mapčetove besedc. Izpustil je dleto, odložil kladivo in sc približal z urnim korakom zlatolasemu fantku. Najprvo je vzel Miha sam konjička v roke; ogledoval ga je od vseh strani, Potem je pa prišel med Ludvikove smolnate prstc. Obračal ga jc semintja, »Lepo je izrczljan!« je rekel Ludvik, ko sc je nagiedal konjička in ga dal Mančetu nazaj, Miha je pokimal z glavo. »Ima na pravem koncu glavo ta fant, ima . . .« Ludvik sc je obrnil in odšel na svoje mesto. Zopct je dčlbel in vihlel kladivo nad visokim dletom, da so leteli oblanci, zvili in tenki kakor so bilif visoko v zrak . . . *Če hočeš, lahko ostaneš nekaj časa v delavnici, potem pa pojdi domov, da ne bodo starši v skrbčh zaradi tebeU )« rekct čez nckaj časa Miha Mančetu. »Na, sedaj ti bom dal pa še bonbonov , . .« Segel je Miha po škatljici, jo odprl in nasul v Mančetovo dlan sladkih, medcnih bonbonov. Potem je pa pobral zopet žago in pričel žagati, ne da bi se ozrl še kaj v fantka . . . Manči je sedel na tla, ki so bila nadebelo posuta z mehkimi, šuste-čimi oblanci in raznimi odrczki Icsa. Mirno je sedei na tleh in se ozjral naokrog. Delavnica je bUa zelb prostorna in velika. Vendar je bilo skoro mračno v nji. Tro'e oken je strmelo zaspano vunkaj na ulico. Zelo veliko dela so imeli pomočniki. V enem kotu sta dva oblala neko hrapavo, dolgo desko in sta molčala med dclorn. V drugem kotu ie pa vrtal nekdo z velikanskim svcdrom luknjo; zopet nekje drugje je pa meril mlad, suhljat fant lesene okvire in se pripogibal do lal. Sredi delavnice je pa stal doig, s kocinami porastel pcmočnik in je imel v rokah prav majhno, Hčno zagico. Kadil je cigarete in pljuval jemo izza rjavih zob. Poleg ajega je pa barval neki drug fant novo, šele pravkar narejeno omaro, Kmalu je vstal ManČi in začel hoditi po delavnici gorindol, Povsod je vtaknil svoj nosek, vse je hotel videti in poznati. Zdaj je bil pri tem, zdaj zopct pri drugem pomočniku, pa vse radovedno izpraševal, kako se imenuje to ali ono orodje. Potem je pa skakljal zopet naprej; smuknil je k Ludviku in od Ludvika k Mihi, Držal se je na smeh in je veselo žvižgal. Skoro do mraka se je obiral Manči v delavnici. Ko si je nabral nekai lesenih koščkov s tal in jih spravil v žepe, sc je okrenil: »Zdaj pa grcm!« Miha «i je obrisal ustne s širokim rokavorn. »¦Pa šc pridi katerikrat!« Tudi Ludvik se je ozrl, >