foštnlna plačana v gotovini življenje •in- svet- Tedenska revija Stev. 5. Ljubljana, dne 3. îebruarja 1928 Leto 11. Knjiga i. Miroslav Hirtz Iz bele čitanke Novela iz živalskega sveta ODLIČNI HRVATSKI PRIRODOPISEC OPISUJE V TEJ NOVELI LOV NA VIDRE NA ZAMRZNJENI RE--Kl, NA KRAJU ZASNEZÊNEGA GOZDA, KO SE RAZ? LIVA PO KRISTALNEM SNEGU BAJNA MESEČINA. NOVELO, KI JO PODAJAMO TU V PREVODU, LAHKO ŠTEJEMO K NAJLEPŠIM POVESTIM IZ 2b VALSKEGA SVETA. Kot balzam nebeške tolažbe se je lila v mojo dušo misel, da me le še nekaj ur loči od turobnega zimskega večera. Že od kosila sem sedel zamišljen v naslonjaču za pisalno mizo; prekrižal sem noge na divji mački, ki jo je človeška roka izpremeniia v preprogo, da bi mi bil trajnejši spomin na njo. Pogledi so se mi Venomer ustavljali na pripravljeni dvocevki, pa na stenskem koledarju, kjer je bila pod veliko črno številko plastično naslikana lunojasna noč. Potem so obtičali na tlakomeru tik okna, kjer sem zadovoljno prebral, da bo po vsej verjetnosti držala vedrina, da ne bo tako kmalu sneženega meteža. Neka temna in nejasna slutnja, od katere so mi prsi nemirno drgetale, me je z ne-odoljivo močjo podila v hladno naročje narave. Kar plamtel sem od želje, da spet prečujem bledo lunojasno noč daleč od vasi in ljudi, nekje v samoti, na obali zamrznjene reke, kjer otožno joka nočni ptič in tajnostno šušlja trstika in ločje... Kakor šteje zdravnik vznemir* jene utripe, tako sem jaz tisti hip pozorno spremljal tik-takanje žepne ure, ki je ležala odprta na mizi in me je z vsakim drobnim udarcem prepričevala, da se moje hrepenenje čedalje bolj bliža romantični noči... To pot me je vrlo mikala neka žival, ki se najrajši klati v nočeh, ko sije polna luna. Toliko sem čital o nji po knjigah in časopisih in toliko anekdot so mi pripovedovali moji starejši tovariši v Dianil Zavidal sem jim, in si na moč želel, da bi se vsaj enkrat srečal ž njo v svobodni naravi. Že nekaj let Sem neumorno prežal kraj Drave, Bednje, Plit-vice; obšel sem bil vse reke in vodna lovišča. Zaman sem stikal po samotnih, z gostim grmovjem zaraščenih otokih, po mirnih močvirnih šotoviščih, po zakotnih rokavih in strugah. — njenih najbolj priljubljenih bivališčih. Neštetokrat sem sicer odkril v snegu ali blatu njene še nedotaknjene sledove, izmečke, izpadlo dlako, zveste odtise njenega telesa v Sipkem sttegu na produ, kjer se je ponoči Valjala, ali nje same nisem mogel najti. Včasi sem natanko odkril posamezne prehode, s katerimi si je umno skrajšala pot, da ji ni bilo treba preplavati velikega vodn.ga zavinka. Utegnil sem izslediti tudi stalna mesta ob obali, kjer se je nemoteno udajala slastem obilne pojedine; kakor iz objesti je vsaki ulovljeni ribi od grizla s svojim ostrim zobovjem glavo. Dobro sem vedel, da bi bilo treba le nekajkrat nastaviti na teh mestih v sneg zakopano železno past in bi njeno dragoceno krzno postalo moje, vendar se mi je tak lov vsekdar videl okruten in premalo viteški. Vrhu tega bi bil tako samo izpričal svojo sramotno nemoč nasproti njeni zvitosti, ki ji je edina močna obramba v boju s človekom. Hotel sem, da bi se oba sestala na dosegu svinčenega dežja; da bi jo moje radovedne oči videle živo, kakor sem jo videl mrtvo, odrevenelo, ko jo je ta ali oni gozdar prinesel v gozdarsko pisarno, da prejme nagrado za njo. Mene ni navduševalo smrtonosno zrno, temveč me je silno mikalo jijeno tajinstveno samotno življenje, ki mi o njem tudi najboljši spisi niso mogli povedati nič kaj posebnega ... Vidra — je bila ta redka žival, ki sem ji hotel žrtvovati i gorko, udobno sobo in pokoj nočnega sna. Misel na njo mi je naslajala vso dušo. Tik pred večer se mi je zdelo več ko verjetno, da ne bom prezebal vso noč na obali Bednje in ondi dočakal zoro. Odkril sem nov, zanesljiv kraj. v katerem vidra brezskrbno gospoduje; tako sem sodil po žrtvah, ki sem jih našel razmetane po vsej okolici na obrežju. Ta kotiček je skrit in pripraven; sredi goste, tihe šume je, ondi, kjer reka zavije, kjer si je izkopala široko in globoko dno... Okrog desetih ponoči, ko se je bila bleda, okrogla luna vzpela visoko na Višnjevo, prozorno, zvezdnato nebo, sem potihoma stopal skozi trnjevo grmovje k odprtemu obrežju troseč z golega vejevja kupe suhega snega. Kmalu sem prispel na jaso, kjer sem se hotel ustaviti, da ne vznemirjam uspavane okolice z odvišnim šumotom. Nikjer ni bilo boljšega in sigurnejšega čakališča. Tik obale se je dvigalo mrko, grbavo, ogromno deblo, hrast - velikan, ki so mu pastirji ali drvarji izdolbli zajetno deblo, da si pripravijo v njem zasilno pribeževališče pred nenadno nevihto. Kakor grobna senca sem stopil v njegovo črno pošastno votlino, dvocevko pod pazduho in tisočero sanj v duši. Zdaj sem stoprav opazil, kako mi je lahko koristno to skrivališče; nič ne dè, če mi je prvi hip puhnil v obraz dokaj jak vonj po trohnobi in po zatohli, hladni vlagi, ki je v vohalnem živcu izzvala tisti neznosni in zoprni dražljaj, ki nas spominja vonja v leseni zapuščeni mrtvašnici na starem vaškem pokopališču. Deblo me je z vseh strani zanesljivo varovalo pred mrazom, votlina pa je bila obrnjena tako prikladno proti reki, da sem lahko v trenutku premeril z vajenimi očmi oba gozdna robova ob nizki, pošev spuščeni obali, pa tudi belo. zamrznjeno rečno površino v daljavi najmanj dve sto korakov. Kakor okna kristalnih pravljičnih gradov, ki jih lahko pričara samo bujna, od navdihnenja razigrana pesniška domišljija, so blestela med trdim ledenim pokrovom posamezna, sem ter tja razmetana okna v ledu, nezamrznjene luknje, skozi katere je prihajalo v skrivnostno nočno tišino zagonetno, komaj slišno žuborenje nemirnega vodnega toka... Ali najbolj je bik) v prid mojim zasnovam to, da je voda tekla v smeri k skrivališču, ne oa v nasprotno stran. Ko se zvita vidra podaja na lov, plove po navadi proti toku. medtem ko imajo ribe nairajši, da jih voda sama nosi navzdol. Tako tedaj nič hudega sluteč zaidejo naravnost v vidrino lačno žrelo, odkoder ni več vrnitve ... Kako ljubo mi je bilo, ko sem opazil, da se lahko v drevesni votlini prosto gibljem, če bi se mi hotelo streljati; da se puška in obleka nikjer ne zadevata, saj bi bilo prostora še za dvojico, trojico takšnih nočnih saniačev. Se več — v višini glave sem naknadno odkril v levi steni zajetnega debla kakor pest veliko okroglo luknjo, ki jo je ne vem Čigava roka prevrtala z orodjem v debelo skorjo, da je bila kakor okno, ki zre v belo, z mesečino zalito šumo. Kdor je lovec, mu ne bo težko doumeti, zakaj mi je po teh odkritjih srce živahneje utripalo, saj je biio moje skrivališče kakor nalašč za lovsko zasedo... Ne vem, kako dolgo sem sameval v duplini, naslonjen s hrbtom ob zadnjo grčavo steno tega debla. V naglici sem bil pozabil uro doma; tako me vsaj.ni mogla motiti v blaženem uživanju veličastne noči, ko ure le prehitro minevajo. Bližnja in daljna okolica se je tako rekoč kopala v bledih čarobnih žarkih bengalične svetlobe; mogočno višnjevo nebo je bleščalo vedro in čisto, kakor deviško oko. Z desne in z leve strani se je videl skozi snežni pajčolan črni gozd, nepremičen in prastar, Čigar visoke, stisnjene in obilno zasnežene krošnje so dajale videz nakopičenih, prekrasno zgrajenih višjih in nižjih belih kupol. Vsa ubrana celota je spominjala na ogromen, v fantastičnem bizantskem slogu iiz sladlkorja zgrajen grad, ob katerem se je krhala in lomila bleda svetloba polne lune... Nekaj zaradi napornega gledanja v bleščavo okolico, in nekaj zbog mraza in pa ker sem bil moral mirno stati, mi je prišel spanéc; nenadoma pa sem se bil zdramil pred pošastno podobo sove. Preletela je tiho frfotaje z nabuhnjenimi perotmi mima debla in je šinila preko bleščave ledene reke. Malo zatem se je vrnila in poltavala ob vodi, dokler se ni spet obrnila v nasprotno smer, neneho-ma ponavljajoč svojo zračno igro. Kakor morska lastavica se je leté spuščala zdaj v to, zdaj v ono okno v ledu. Jasno sem videl, kako ji padajo z nog čarobne srebrne kaplje v podobi pikčaste črte, ki je ostajala za njeno potjo. Naposled je s kremplji potegnila nekaj iz vode; ta nekaj je bila ribica, ki je liki dragulji zableščala na mesečini, ko se je bila 'sova dvignila v zrak in se izgubila s plenom nekje v daljni molčeči Šumi... Ta krasni nočni prizor me je tolikanj razvedril, da sem posibmal manj čutil prihuljen mraz, in ko sem dvignil noge kvišku, sem zaznal, da mi ogreva žile prijetna toplota, ki ni mogla izpuhtevati skozi visoko obuvalo, saj sem stal na mehkem kupu pepela in ČrvotoČine. ki se je v toku časa nabrala na dnu kakor preproga. Glej, kai se je neki zaiskrilo v prvi bližnji odprtini rečnega ledu? Dvoje žarečih, plamenečih točk, podobnih žar- kim pogledom strašne Meduze... Ali se ne vžigajo morda vidrine oči?... Tisti hip je prikazen izginila pod ledenim robom in se spet pojavila na drugem mestu... Domišljija je tkala sladke privide pre varjenih čutil. V naročju noči se je rodila ljubka sapa in ognjeni pogledi niso bili nič drugega ko dve zvezdici, ki sta zgrešili pot v višine in sta se ne-nehoma igrali slepo miš v mreži zibke striije... Pravkar sem razmišljal o podobnih nepozabnih prividih, ko je v neposredni bližini tik ob obali čudovito zašumljala pod ledenim pokrovom skrita voda, ka- gobcu veliko srebrno ribo, ki jo je jela kmalu za tem jesti. V nočni tišini se je jasno čulo cmokanje z jezikom, pokanje luskin in hrustanje kosti... Hotel sem ustreliti, toda skrivna moč mi je zadrževala desnico. Pravilo je. da se na vidro strelja samo z obale ali vsaj nekoliko dalje od ledenega okna. V večini primerov njena žilava natura ne podleže takoj; ranjena vidra se vedno skuša privleči k vodi in se v nji izgubi brez sledu. Cemu bi torej tako neumno uničeval i življenje i dragoceno krzno? Bil sem še vedno prepričan, da bo po gostiji zapustila rob okna in odšla na Vidra kor da bi pokale v ognju zelene veje ali že odmrla suhljad igličastega drevja. Očividno se je nekaj gibalo in rilo pod vodo. In preden sem se prav zavedel, je zadonel v odprtini odrobljeni kos Ičdu in iz vode se je pomolila — vidra, moja prva vidra, tolikanj zaželjena in iskana. Ne najdem besed, da bi opisal, s kako silo me je to pretreslo; je' sem drgetati po vsem telesu, medtem ko so mi oči uprav upijale njeno črno, z mesečino oblito podobo. Saj je še nikdar nisem videl tako blizu, nekaj metrov proč. živo. v prosti naravi, v njenem pravem elementu, v krasni in mrzli zimski noči! Sedela je tik odprtine, obrnjena s hrbtom k meni; še ploščatega repa ni marala potegniti docela iz vode, tako da ji je visel čez ledeni rob, na pol potopljen v vodo. Nekaj trenutkov je čakala, vohaje po zraku in napeto poslušajoč šepet tajinstvene noči. Šele ko je premaknila glavo, sem opazil, da ima v pripravnejše mesto, kjer bom lahko streljal brez strahu. Tako sem bil prepričan, ali vidra se je zdajci obrnila in se kar prekobaliia v vodo. Pljusk — že jo je pogoltnila hladna pena valov. Izprva glasno, potlej pa vse tišje in tišje je zamiral njihov šum v mrtvilu bajne noči, dokler se ni pretvoril v prejšnje enolično. melanholično žuborenje ob ledenih oknih in iz njih je šepetal le še spomin na kratkotrajno prikazen vidre... Bo-li zopet stopila na prosto? Bo-li zopet izplavala? — to so bile edine misli, ki so mi tisti hip blodile po glavi; zaman sem pač vpraševal ledeni pokrov, bleščeče odprtine in temačne, sive sence, ki so padale kakor od utrujenosti z visokega drevja na obeh straneh obrežja preko korita bele nepremične reke ... Nadeja me je še nekaj časa držala na tistem mestu, kmalu pa sem opazil, da je jelo nebo bledeti. Glasovi priTode so oznanjevali bližino jutranje zarje. Če- dalje pogosteje je obupno vpil neki nočni vodni ptič, tugujoč zbog minevanja pokojne noči. In kakor bi vstajali duhovi iz grobov, so se pojavljale iz notranjosti gozda pošastne sove, poletavajoč nad reko, da še opravijo pred jutrom poslednji, morda največji pokolj. Ce so po naključju letaje trčile ob kakšno obrobno krošnjo, se je stresel suhi, svetlikajoči se sneg in se šumljaje razpršil kakor oblak prahu ... Vračal sem se skozi široki gozd. kjer sem zaradi večje sigurnosti, boječ se. da ne zgrešim poti. iskal v sipkem snegu prejšnje stopinje. Misli so se mi venomer sukale okoli vidre, ki mi očividno ni bila usojena. Vzlic temu sem bil vesel ob dognanju, da res prihaja na led skozi okna. Tolažila me je misel: Kar ni danes, utegne biti jutri ali katero naslednjo no č... Medtem je nekako proti jutru izsipalo nebo novo tenko plast snega — pršiča, ki je vsekdar lovsko veselje. Prespal sem v naglici več ur. V glavi mi je sicer še šumelo od neprespane noči, vzlic temu pa sem urno skočil iz postelje, da se pripravim za lov na novem snegu, Kam me je moglo bolj mikati nego na moje nočno lovišče ob Bednji? Obkrožil bom stoletni gozd, ga prehodil križ-kražem, pregledal vsako sumljivo stezo, slednje zakotje. Kdo ve, ali se ni ponoči priselila divja mačka, kuna ali kaj drugega? Sledovi v snegu bodo izdali sleherno usodno pot; kakor vohaje bom dospel po njih v dupljo, jamo ali goščavo, v kateri si je bila zver poiskala zavetišče čez dan... Ko sem prispel k deblu, kjer sem vso noč čakal, mi je bila prva skrb, da pregledam korito, ki se je bilo takisto pre-obleklo v novo belo pokrivalo. Oprezno sem se spustil z obale, pazeč, da me ne prevari tenka ledena plast. Kako strašna bi pač bila smrt, če bi se bil odprl led pod nogami in bi me brez sledu pokrili hladni valovi! Ko pa sem se prepričal, da je ledena skorja zadosti čvrsta, mi je postajal korak čedalje trdnejši; prejšnja bojazen je bolj in bolj splahnevala. Vzlic temu si nisem drznil v bližino oken na ledu, skozi katere se je tudi zdaj čulo momljanje vode, a ne več tako svojevrstno in tajinstveno kakor ponoči. Čez nekaj trenutkov sem se gorko kesal, da sem ob zori ostavll svoje skr-vališče. Ustavil sem se namreč pred docela svežimi sledovi moje neusojene živali. Nezadovoljno sem zarenčal skozi zobe: glej jo, spet je bila zunaj... Do- bro se je poznalo četvero tac; v sneg se je zarisal vsak prst, vsi ostri kremplji so se vtisnili. In tako sem šel počasi korak za korakom po vidrinih stopinjah. Ni mi dalo miru: vsak hip sem se ustavil, izpočetka ves zmeden, potlej pa osupel od začudenja, ko sem se preveril, da se je utegnilo med mojo odsotnostjo zgoditi v gozdu poleg reke nekaj nenavadnega. Prispel sem na prostor, kjer je bila površina ledu nejasno, brez reda izhojena, poteptana in razrovana. Odtod je vodilo dvoje sledov, na prvi pogled povsem različnih in brez dvoma od dveh različnih živali. Prvi sled mi je bil kažipot; o njem sem brž dognal, da je bil vidrin. Toda čigav je tisti drugi, ki se izgublja najprej v zamrz. ieno ločje, potlej pa nekam gori na nekoliko strm-nejšo desno obalo in dalje v obrobno grmičevje? Sklonil sem se k tlom in ki-maje z glavo dejal poluglasno: «Lisica!...» Bela plast mi je jela neslišno pripovedovati vsebino svoje zanimive žaloigre z vsemi epizodami, medtem ko sem jaz kakor okamenel stal v snegu, iskaje s povešenimi očmi vsako njeno belo ali rdečo spominsko črko. Vidra je ob zori izplavala skozi neza-mrznjeno okno v ledu. hoteč použiti izven vode ulovljeni plen. Po obali pa se je priplazila lačna zvitorepka, ki bržčas v tej mrzli zimski noči ni našla ničesar za svoj kruleči vamp. Ko je ugledala vidro, je pomislila: »Olej, plen za te!« Ne bodi lena je brž prihuljeno skočila na presenečeno nasprotnico. Začel se je dvoboj na življenje in smrt. To shojeno mesto je bilo njega junaško torišče ... Glej, ondi-le so ostanki vidrine pojedine: razbite račje škarje. Tukaj le pa je dlaka in malo dalje kri, ki se je v debelih kapljicah zlepila in zmrznjena rdi na belem snegu. Kdo je zmagovalec in čigavi! neki je poraz?... Še bolj me je presenetilo, ko sem opazil, da krvavo naznačena pot vodi prav k tistemu oknu, kjer sem ponoči videl vidro, in da se izgublja v njenem prepadu ... Vidra se je v boju poslužila uprav brezprimer-no zvite taktike: prenašala je bojišče čedalje bližje odprti vodi. Tako je privlekla nasprotnico k oknu, jo pahnila pod led, se vrgla ž njo vred v vodo in jo potopila v mrzlih valovih. Vsak opaz-Ijiv napad, vsak spopad, vsako ravsanje in trenutka zmage, skratka vsa telesna in duševna borba je bila'verno, dejal bi fotografski natančno zabeležena na rahlem belem površju. Zdaj je bila lisica pod vidro, zdaj vidra pod lisico. Dvo- boj se je tem bolj bližal odločitvi, čim bližje se je primikal k robu ledene skorje. Zvitorepka je kmalu spoznala, kako nepremišljeno se je bila prenaglila, pa se je uprav obupno upirala z nogami, prizadevajoč si, da svoji močnejši nasprotnici prekriža načrt. Ali zaman je bil vsak poizkus obrambe, zaman trud, da bi se ji iztrgala in ušla! Na robu ne-zamrznjenega dela reke se je jasno videlo, da je v smrtni težavi naposled izgubila tla pod nogami in se pogreznila v strašno, nedogledno globino... Bil je to krvav dvoboj za pravico močnejšega. v katerem je sicer modra in oprezna lisica drago plačala svoj presmeli, prihuljeni napad... Tako ugibaje sem se povzpel na obalo, da se spet skrijem v črno votlino mogočnega hrasta, kjer sem minulo noč čakal v zasedi. Sedel sem na trinožni lovski stolec. Puško sem vrgel čez koleni. Voljno sem se prepustil mislim, dokler mi ni pogled obtičal na sivem oblačnem nebu, ki se je čedalje bolj mračilo liki togotno zamišljeno čelo. Naposled ie ielo snežiti v velikih, gostih kosmičih. Snežilo je naglo in vztrajno; pred očmi se je tvorila bela zavesa, ki je motila pogled, da ni mogel videti v daljavo. V razdobju pol ure je narasla nova plast tako visoko, da je pokrila in zametla poslednje sledi krvave žalo-igre... Še sedaj čutim v duši tisto svojevrstno čuvstvo. ki se me je lotevalo, ko sem se počasi poslavljal od izhojene površine bojišča. Zdelo se mi ie. ka^or bi gledal procesijo spominov, ki se čedalje bolj odmikajo globlje in globlje v po-zablienje... Vsi moji neuspehi in vse moje prečute lunojasne noči skozi več let so bile nagrajene s tem edinim redkim dogodkom, ki ga je krasna zimska noč s skrivnostnim izvirnim peresom zapisala v svojo veliko belo čitanko. Bil sem hvaležen naključju, da sem lahko to njeno tragično stran prenesel v knjigo svojih lovskih zapiskov; naj vsaj na tem mestu živi v nepozabnem spominu. Ce bi bil prišel samo. malce prepozno, bi jo bila pokrila in docela izbrisala druga, nova, povsem čista stran ki bi morala zopet čakati pozno v noč. da napiše na njo čudežna in neznana roka svoje črke. Kdo ve, bi li bila tudi takrat toli čitljiva, ganljiva in zanimiva, kakor je bila nje predhodnica. zakaj tudi veličastna narava nima pri stvarjanju vedno istega navdih-njenja?! ... Medtem ko pišem te poslednje vrstice. leži pred menoj na pisalni mizi preparirana ploščata lobanja nenavadno velike vidre, ki sem jo ustrelil štirinajst dni pozneje v večernem mraku iz zasede v starem hrastu. Gleda me z praznimi očesnimi votlinami; vame se reži njeno belo, golo, ostro zobovje s prebitim levim zgornjim podočnjakom. V desnem očesnem loku moli z kosti vršič tenke črne ploščice, — moje presenečenje pri prepariranju. To je preobll-čeno svinčeno zrno iz puške lovca, ki je pred menoj streljal to vidro; ostanek težke rane. ki jo je žilava zver prebolela. Za noben denar ne bi dal nikomur te lobanje, ki mi je nazoren spomin na prvo vidro. Še danes mi skozi nejasno daljno slutnjo govori z glasom zveri, z zobovjem, ki ga je stisnila od želje po maščevanju, govori mi brez nehanja: »Jaz sem slavna junakinja tiste krvave drame! Čemu si me ubil?!... АИ si morda manjši grabežliivec od mene? Ti. ki se večno bojuješ in ubijaš vse žl-vf v naravi... Mar se tudi vi ljudje ne branite, če vas nenadoma v samotnem gozdu napade tolpa tolovajev? In ti si me prav kakor tista lisica napadel pri-huljeno iz zasede — zakaj le nisi prišel malo bližje — kakor ona — z golimi rokami, brez orožja?« ... SRBOHRVATSKA ČITANKA ZA DECO S A O NIC E, KOLA 1 KONJi Tuïlle se saonice: «Zima nam se svetiI» Tužila se kola: cTežko nam )e letih Na to rekli konjt: «Sve to znamo i mi, rAl nama je teško 1 leti i zimljt Zmaj loven Jovanovič, Jan Baukari JeziK - zrcalo kulturnih razmer KAKO SO NASTALE POSAMEZNE BESEDE, KI JIH RABIMO V VSAKDANJEM GOVORU? PISEC NAŠE RAZPRAVE SEZNANJA ČITATELJE Z ZELO ZANU MIVIMI LASTNOSTMI NAŠEGA JEZIKA, KI ODRAZA ŠE DANES KULTURNE IN SOCIALNE RAZMERE DAVNIH PREDNIKOV. Vsak količkaj izobraženi Slovenec pozna Gregorčičevo pesem »Zaostali ptič«. In dasi morda ne ve mnogo o pesnikovem življenju, vendar čuti, da slika pesnik v tej pesmi samega sebe in svojo bol. To nam kaže osobito jedro vse pesmi, namreč kitica, ki se glasi: Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest, ki ubogo srce ti razriva; •pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest m skupaj bolesti nosiva. Prepričan sem, da je Gregorčič s svojim izvrstnim jezikovnim čutom tu namenoma izbral besedo »tovariš« in ne nobene druge, n. pr. »prijatelj«. To uvidimo takoj, če doženemo izvor obeh besed. Prijatelj je človek, odnosno sploh bitje, ki mi prija ali ugaja. O besedi tovariš pa tudi deca osnovne šole lahko dožene, da je sorodna s samostalnikom tovor in da znači človeka ali sploh bitie, ki prenaša z menoj vred isti tovor, isto .breme In prav to poudarja Gregorčič, ko pravi »in skupaj bolesti nosiva«; saj se je prvotni pomen besede s časom izpremenil: za Skupen tovor se je smatralo tudi neko stalno opravilo, stafno delo, potem služba iste vrste in končno skupna skrb in skupna bol. Navedel sem ta primer za postanek besed in premembo prvotnega pomena zaradi tega, ker je jasen in poučen. Toda tu ne gre za to, da dokažem opravičenost navedene besede v citirani pesmi. Opozoriti hočem na drugo važno dejstvo, ki ga nam odkriva postanek te besede. Kratek premislek pravi namreč sledeče: ko se je beseda tovariš prvič izobrazila v mislih in ustih neznanega našega prednika, takrat še ni bilo tovornih vlakov in ladij, tudi ne bog ve koliko tovornih živali (ker nI bilo pravih poti in cest), ampak ljudje so prenašali vse tovore vsakovrstnega blaga na svoiih hrbtih ali glavah, kakor se to dogaja še dandanes v krajih s slabimi cestami, gozdnatih in močvirnih pokrajinah, v gorovju in celo v naših vinorodnih, krajih, da nam ni treba omenjati step in pragozdov Afrike. To je bilo mnogo poprej, preden je Martin Krpan tovoril na svoji kobili angleško sol. Navedena beseda nam je torej živa priča o tem, kakšne so bile gospodarske in kulturne razmere v dobi njenega postanka. Noben jezik ni tvorba od včeraj; v splošnem niso posamezne besede nastajale slučajno in brez pravega vzroka, ampak pod vplivom neke logike, ki je v mnogih slučajih izvirala iz dejan- t skih, iz gospodarskih in kulturnih razmer. Mislečemu človeku je jezik verno zrcalo gospodarskih in kulturnih stopenj, ki so deloma že daleč za nami, deloma pa jih še lahko zasledujemo tu in tam v življenju človeštva. Treba je samo, da časih pogledamo to in ono besedo nekoliko natančneje, da poiščemo njene starše, njene bližnje in dalj-nje sorodnike, da se zamislimo v miljé, v obiležje in čas, v katerem so po vsej priliki nastale. Primerov nahajamo v vsakem jeziku dbvolj. Vprašamo se samo, kje so stanovali »tovariši« naših daljnjih prçdnikov. Brezdvomno ne v zidanici ali zidu — kakor pravijo v Slovenskih goricah gosposki zidani hiši — ampak v koči. ki je bila res samo z deskami obit kot (kotja), ali pa v kolibi, ki so jo bili postavili tako, da so navpične kole pre-pletli z vejevjem in vse skupaj ometali z ilovico. Takšen je še dandanes ruski koš, takšni, todia neometani so n. pr. v Prekmurju koruznjaki, takšne so tudi mnoge koče v Srbiji in Bosni. Streha tega bivališča je bila res samo streha, ker so njeni graditelji razprostrli na poševno položene veje ali bruna slamo ali trstie. Najbrž so prostor okoli koče ogradili s plotom, ki so ga slično stenam kolibe spletli iz vej. Take plotove v pravem smislu besede nahajamo še povsod v krajih, kjer je mnogo vrbja. n. pr. ob Muri in Dravi. Poleg kolibe so navadno imeli hlev, ki pa je le redkokdaj bil res hlev, zakaj ta beseda izhaja iz gotske hlaiw, ki znači votlino, k(jer je bila nekoč živina res najbolj na varnem in toplem. Na kakšnem ravnem prostoru nedaleč od bivališča naših prednikov, časih pa sredi njiv je bilo gumno, kjer so mlatili žito. Toda beseda gumno nam priča, da ni tega dela opravljal prvotno človek, ampak govedo (koren gu-), ki je z nogami izmelo zrnje (mno od manem, meti). Ako so naši predniki sploh zapirali vrata svojih k'oč, potem so to storili s ključem; ki pa ni bil nič drugega, ko navadna kljuka; takšne še lahko vidite pri mnogih starih kočah ne samo v SI. goricah. Skozi vrata brezdvomno nisi stopil v vežo, zakaj v tem slučaju bi naši predniki morali v njej shranjevati svoje vozove in sani, teh pa so imeli šele mnogo pozneje njih potomci. V edinem prostoru svojih kolib so spali na resnični postelji, k'jer so si prosto kar na tleh nastlali slame, sena, listja ali .trstja. In tla so bili v istini natlacili, nabilj iz ilovice. Tudi taka prava tla niso pri nas nič redkega. Šele v srednjem veku se pojavljajo kamenate ali slovenske čumnate in to najprej po gradovih, kjer so v sobah za grajske gospe postavljali kamine, nizka ognjišča v zidu kot predhodnike naših peči. V starejših hišah Slov. goric še pravijo ku-men ognjišču v kuhinji, odkoder se kuri velika krušna peč. Če so naši predniki že čebelarili, so svoje sladke muhe gojili blizu koče v pravem panju, namreč v votlem krlju ali kosu debla, obitem na obeh koncih. Taki panji so še v Rusiji precej pogosti in najti jih je celo še v naši Dalmaciji. Čudno bi bilo, ako bi izrazi za razno orodie ne pričali o davno minulih kulturnih razmerah. Ko naši predniki-po-ljpdelci niso več mlatili z živino, so to délo opravliali sami — s cepmi. To orodie sestoji,iz treh delov: iz cepca, goži in ročnika. Cepec je bil res samo pripravna veja. ki jo je človek odHomil odcepi]: pritrdil ga je na ročnik z gož-jo. Ta beseda pa se je nekoč glasila pvo? in v niei tiči koren vez fve7?ti\ Najbrž, so vezali cepce in ročnik z jermeni kakor dandanes, mogoče pa od kraja-ali v sili celo z vrbovimi vejami, saj nazivajo ponekod neko vrsto vrhovih vej za vezanje slame na strehah gožvice. — če so hoteli orati, so vzeli pripravo, ki v početku ni bila nič drugega ko rogoviiasto razrastla veja, katere eno panogo so bili odsekali in pri-ostrili, druga pa jim je rabila kot oje. Pozneje so znali tako »drevo«, kakor ga še danes ponekod nazivajo, sestavljati iz raznih, seveda večinoma lesenih delov in celo še takrat, ko sta bila lemež in črtalo, ki trpita pri plugu največ, že železna, je bil tisti del pluga, ki zemljo obrača, še lesen. O tem priča izraz deska ali ponekod blanja za ta del, Seveda so si naši predniki tudi svetili — najprej s treskami, pozneje šele so pri tujcih spoznali leščerbo (Lichtscherbe), najbrž plitvo posodico z oljem in stenjem. Dolgo časa so se naši predniki oblačili v kože, ki so bile prvotno, kakor nam priča beseda, res samo od koze, morda zaradi tega, ker je kozja = koža mehkejša od druge ali zaradi dolge dlak« kot oblačilo bolj pripravna. Ko so naši predniki potovali, so prišli često do potokov in rek. Poiskali so si v njih brodove, plitva mesta, ki so jih kratkomalo prebredli. (Primerjaj v tej zvezi ime mesta Brest Litovsk na Poljskem). Če so časih preko kak'ega globljega in ožjega potoka napravili most, niso storili nič d'rugega. ko položili preko struge okleščeno deblo, o čemer priča beseda, ki je nastala iz nemške der Mast (deblo): Tudi beseda bro nam kaže, da so take prehode tvorili nekoč le posamezna širša ali ožia brvna ali bruna. Na potovanju je naše prednike brezdvomno tudi žejalo; takrat so zavili tja. kjer je namesto napisne table — saj še niso znali citati — vabil nad vrati viseč krčag (iz nemške der Krug); iz te besede se je namreč razvila beseda krčma. Privoščili so si tudi iušino, ki pa je zaslužila to ime le takrat, kadar je solnce na ju m. torej opoldne. Takrat so torei določevali čas po soln-cu, ker niso imeli ur. ter še poznali drugih južin ali malic. Časih so dobili za južino kako ied, ki jo ie bilo treba zabeliti. Prvotno tega sigurno niso storili 7 ocvirki mastjo ali celo z oljem, ampak, kakor priča beseda sama, z mlekom, ki ie beln Ko je bilo treba plačati ali rlatiti najbrž niso mogli tp?a izvršit? dobesedno. Ver bi morali. kakor njih davni predniki imeti s seboj primerno količino Platno, zakaj nekoč je ta izdelek ženske pridnosti tvoril menialno sredstvo Slovanov, o čemer priča glagol platiti. V srednjem veku so že plačevali s penezi, ki so bili kot Plcimige prišli med naše ljudstvo, kar priča o gospodarskem vplivu naših sosedov Nemcev. Če pa ni bilo cven-ka, je moral nepismeni krčmar seči po častitljivem rovašu, po palici, kakršna še rabi v vinorodnih krajih brentarjem, ( a zaznamujejo na njih v stiskalnico prinesene polne brente ali pute. Z nožem je vrezai ali zanl (rujern, riti, ro-vati) v palico svoje posebne znake za dolgove svojih gostov. Stoletja poprej pa je rovaš s svojimi, danes večinoma neznanimi znaki tvoril edino pismo Slovanov (nemški die Runen). Če so pozne,e pisali na liste, so to prvotno naibrž bili res pravi rastlinski listi. Beseda pero pa nas spominja dobe, ko je rabilo ljudem res gosje pero kot pihalo. Brezdvomno so se naših prednikov lotevale razne bolezni. Na takratni nizki kulturni stopnji si niso mogli razlagati marsikaterega bolezenskega pojava in zato so jih često smatrali za delo čarovnic in drugih zlobnih ljudi, ki so bili bolnika uročili, t, j. kakor kaže sorodnost te besede z besedo reči, urekli ali začarali. Seveda so morali take bolnike zdraviti z enako močnimi sredlstvi, z uroki, ki so jih pripravljali, izgovarjajoč posebno učinkovite reke. To delo so opravljali največkrat posebni vrači, često menda ženskega spola, ki so z molitvami in čaranjem preganjali bolezni. Tudi v tej besedi tiči koren rek (rečeni, feči = rekti). V panonskem narečju je še beseda vračiti, vra-štvo (zdravilo) prav domača, enako n. pr. vrač (zdravnik) v ruščini. V stare pravne razmere nas n. pr. zavede premišljevanje o postanku besed priseči in prisegati. Tu se spominjam slike, kažoče sodišče iz časa Karola Velikega, ki je vladlal tudi Slovencem. Pred duhovnikom, ki drži križ v roki (ali tudi evangelij) kleči mož ter polaga dva prsta na križ: on prisega v pravem pomenu besede, k'er sega na križ — časih hkratu z drugimi (prisežem, priseči, prisegam, prisegati — primer- POGLED NA LAPAD (GRUŠKI ZALIV) (K članku: Na obisku pri jugoslovenskih mornarjih, jaj analogično nastalo izpeljanko pri-sedem, prisesti). Imena dni nam pripovedujejo o časih, ko so teden pričenjali s ponedeljkom. kar se mi zdi bolj primerno ko današnji običaj, zakaj počitek naj prihaja po delu. Beseda torek je sorodna ruski vtoroj (drugi), in v tej zvezi imata četrtek in petek res pravo ime. Mnogo starinskega v kulturnem ozi-ru tiči tudi v nekaterih rodbinskih imenih. Vzemimo n. pr. ime Vaupot, Vau-potič. Nastalo je v fevdalni dobi iz nemške der Wallbote, ki je značila grajskega uslužbenca, največkrat podlož-nika, ki je sporočal podložnim kmetom ukaze grajske gosposke. Gorjak pa je bil vinogradnik, tudi graščinski podlož-nik, ki je plačeval poseben davek, gor-nino. (Primerjaj nagornjak = mali posestnik ali kočar, gorski zakon, gorske bukvice.) Strelec (ali ponekod Sic) je bil za časa madžarskih vpadov v slovensko ozemlje neke vrste graničar s posebnimi pravicami in dolžnostmi, oborožen s strelnim orožjem (lokom ali samostrelom). Številni Makoterji iz panonske Slovenije spominjajo na dobo, ko so v dotičnih kraih sejali več maka ko dandanes tako, da so imeli pri nekih hišah posebne stope za trenje makovih glavic (tarem, terem. treti). Predniki kakega današnjega Danjka so bili srečni ljudje v primeru z njim, za-kai to ime nam pravi, da niso plačevali nobene desetine ali dani. Žolnirii pa so bili krepki vojaki - mezdnilki, ki so prejemali zold. (Primerjaj soldi = denar in Sôldner = mezdnik). Ime Prelog je nastalo v tistih srečnih časih, ko je še bilo mnogo oratne zemlje tako, da so jo puščali več let v prahi, ali pa, ko so krčili gozdove — oboje namreč, za stalno ali začasno opuščene njive in krče-vine še dandanes imenujejo preloge (koren log iz leg — legati). Naj zadostujejo maloštevilni primeri za dokaz, da skriva naš jezik, osobito često v svojih narečjih mnogo spominov na gospodarske in kulturne razmere, ki so bile čisto ali vsaj deloma različne, deloma pa jih je še moči opazovati tu in tam. Spoznavanje teh razmer je brezdvomno zelo zanimivo in že dejstvo, da si z njimi razširjamo svoje obzorje, je velike vrednosti. Naš dobiček pa ni tako enostranski. Sam se rad spominjam, kakšna radost me je prešinila vsakokrat, ko sem sam ali z raznimi pripomočki zluščil takšen jezikovni oreh. V tej smeri je splošni dobiček našega značaia na sili in točnosti krat-komalo nepreračunljiv. Na drugi strani pa spoznavamo, da je jezik še vedno živ organizem, da ni nič okostenelega ali okrepenelega, ampak da se razvija, da raste ob samem življenju naroda. To spoznanje je že korak proč od nečesa, kar sili v naše slovstvo iz dnevnega časopisja — od brezkrvnega papirnatega sloga. O tem perečem vprašanju pa se pomenimo kdaj pozneje. J. Soklič Na obisku pri Jugosiovenskih mornarjih Rumenkasta svetloba na vzhodu je že zaznamovala rojstvo solnčnega dne, ko sem se bil napotil proti splitskemu pristanišču. Mnogo jadrnic in trgovskih parobrodov je še dremalo ob kamenitih pomolih, le na vitkih torpedovkah in na večjih edinîcah naše vojne mornarice, ki je prejšnjo noč prispela v splitsko lu-ko in se zasidrala izven pristana, je že pričenjalo kipeti življenje. Ob tistem času je odrinil od ene izmed zasidranih ladij čoln. Krepki, zarjaveli mornarji so upirali dolga, težka vesla v vodo: v enakomernem,tempu so odskakovale od vesel zlate, v solncu se bleščeče kapljice in čoln, ravnan z ve- ščo krmarjevo roko, je brzel kakor pu šica, izstreljena iz loka. Na pomolu se je zbralo ob tej zgodnji uri že dokaj ljudi, večinoma tujcev, ki so prav tako radovedno kot mi ljubljanski »purgerji«, ki sem jih več opazil v luki, motrili življenje naših fantov pomorščakov. Tedaj pa je čoln. ki sem ga pravkar opazoval. elegantno pristal ob pomolu. Izstopil je častnik. Ne bodi len, stopim k njemu in ga prosim za svet, kako in kje bi lahko dobil dovoljenje za kratko bivanje na eni izmed zasidranih ladij. Povabil me je s seboj, da me na ladji predstavi poveljniku, češ. ondi se bo že kako uredilo. Med pogovorom so izsto- pili vojaki-mornarji in odšli nakup a va t v mesto. Kreneva torej z ljubeznivim častnikom v smer proti eni izmed ladij. — Kakor je čoln elegantno pristal ob molu, tako lahno je pristal tudi ob ladjinem stopnišču. Tu sva z ljubeznivim spremljevalcem brž izstopila. Na vrhu so naju sprejeli in pozdravili z milozvočnim žvižganjem, ki bi se zanj vsak naš gledališki umetnik kaj odločno zahvalil. Pri mornarici pa pomeni žvižganje pozdrav došlemu in hkrati opozorilo vsem, ki so v bližini, da je prišel častnik na ladjo. Brž sva stopila v prostor za moštvo. kjer so spali v mrežnih posteljah mornarji svobodne straže. Nisem si še do dobra ogledal prostora, ki na videz ne kaže nič drugega ko viseče postelje z mornarji in nekaj železnih omar, že bi se bil skoraj sesedel od strahu, ko je tik ušesa zatrobila jerihonska tromba, s katero je jel trobentač z dobršnim naporom trobiti jutranjo budnico. Med pritajenim smehom, pa tudi kletvami in godrnjanjem so mornarji poskakali kakor žoge iz svojih čudnih postelj. Nekaj minut pozneje so bile le-te že zvite; potem so se dečki v umivalnici jadrno umili. Spalnica se je na mah izpremenila v »salon«, kjer se je streglo. Iz stranskih in zgornjih sten so »pričarali« lične zložljive klopi in mize; odtod je še bolj naglo izginil zajtrk, obstoječ iz čaja in belega kruha. Po zajtrku so si mlajši urno prižgali svalčice, starejši pa pipice. Za počitek odmerjeni čas je kaj kratek, da ga ostane tem več za službo, ki ni baš lahka. Kmalu je zadonel poseben signal, ki pomeni, da morajo pogasiti cigarete, pipe, sploh ogenj. Prostor je dobil spet prazno lice. »Pa šta da radimo opet danas?« vprašuje mornarski hrust iz Bosne svojega tovariša. »Ki b' jest vidu!« mu odgovarja Škof-jeločan in nadaljuje v »j-ugoslovenščini« : »Posla burno več dobili!« — Spet se začuje klic, ki zove v zbor, kjer službujoči podčastnik glasno ponavlja častnikova povelja. Vsakemu se odmeri opravilo in vsi odhite na dodeljena jim mesta k delu. Medtem ko nekateri snažijo palubo z vodo. ščetkami. metlami in pletenimi kitami, se sučejo topničarji okoli topov, ki pod njihovimi rokami nekam oživijo, prem'kaje se na vse strani, dokler po daljšem času ne pridejo na običajno mesto. Signalisti so se povzpeli na signalni most okoli sprednjega jarbola; tu so se jeli vaditi v raznih vrstah signalizacije, tako tudi z žarometom, ki se ne rabi samo v temi. ampak tudi podnevu. Drugi so zopet krpali stare zastavice. Mornarji-strojniki, ki se že nekako po vnanjosti in po svoji resnobi ločijo od ostalih, so krenili v strojne prostore in h kotlom, kjer so jeli sila vestno pregledavati in preizku-ševati, zavedajoč se. da utegnejo od njih in od strojev nemara že v najkrajšem času zahtevati največjih naporov, zakaj vojna ladja mora biti tudi v mirnem času na vse pripravljena. Ko so kurjači temeljito očistili in pregledali svoj »plavajoči pekel« z vsemi njegovimi napravami, so morali oditi na malo prijetnejšo »domačo zabavo« na ladji, namreč snažit dimnik znotraj in zunaj. Medtem se je pričelo življenje tudi v častniških kabinah. Kaj kmalu so sedeli pomorski, tehniški in administrativni častniki ter zdravnik pri zajtrku na krmeni palubi, ki so bili nad njo mornarji pod Vodstvom »brodarskega«* že prej razpeli solnčne šotore. To je bilo zaradi pripekajočega solnca kljub jutranji uri že nujno potrebno. Zajtrk servi-rajo belo oblečeni mornarji. Nosijo ga iz ladijske kuhinje (kombize), kjer se uri v svoji umetnosti narednik-kuhar. ki ima, kaj pa, več pomočnikov v prav tako belih oblekah. Častniki so pri zajtrku dokaj kratkih besed, ker ni časa za pogovor. Drug za drugim izginjajo; zdravnik gre pregledavat prijavljene bolnike, tehniški častniki krenejo k strojem, upravni v pisarno k računom, le pomorski oficirji čakajo še kratko časa, da se prično vaje, ki nalagaio vsakemu posebno mesto in delo. ^ Pa tudi ti kmalu odidejo. Poslednji prihaja k zajtrku »prvi oficir«. ki ga imenujejo na kratko »prvi« in ki je »čovjek za sve«. Pa nikar ne mislimo, da se sme le-ta delj časa po-muditi na ležišču. Narobe: vstal je že takrat, ko so prebudili moštvo in je med tem časom obhodil in pregledal že vso ladjo, kar nikakor ni malenkost. Vrhu tega se je še posvetoval s poveljnikom glede dnevne službe. Tudi on mora naglo opraviti zaitrk. zakai njegov čas je dragocen: povsod mora biti. vedno ima največ dela. ?nati mora za vsako .reč na ladji in voditi službo tako da nikdar in nikjer ne nastopi motnja. Le * I. ladijski podčastnik, v nekdanji avstrijski mornarici »Bootsraann«. temu me je predstavil moj spremljevalec in mu povedal mojo željo. Popeljal me je k poveljniku, ki je ljubeznivo ustregel moji prošnji in dovolil, da lahko kolikor ima kak ljubljanski penzijonist na mizi za kosilo ob času, ko je oblečen v »mašno« obleko. »Prvi« me je med tem prijetno kramljaje opozarjal na raz- TORPEDOVKE NA P ostanem ves dan in vso noč na ladji. Izdal je povelje, da me morajo smatrati za njegovega gosta. Kaj pomeni biti gost poveljnika vojne ladje, sem brž spoznal: »prvi« me je spet popeljal na krmeno palubo, kjer so mi servirai! za zajtrk najmanj toliko, OMOLU V ŠIBEN1KU ne posebnosti mornarskega življenja, vendar pa le kratko časa. Mornar mu je javil, da je čas za dviganje zastave. Častnik1 se opraviči, opozorivši me, da naj pozorno gledam to najsvečanejše dejanje na vojni ladji. Mornar se je povzpel na signalni most; tedaj so se Pogled v mornariško spalnico oglasila z vseh bojnih edinic povelja, hkrati pa so se na vseh dvignile zastavice za »izvršni signal«. Na krmo je prihitela straža pod orožjem ter se postavila v vrsto. Na stopnišču je stal mornar s puško, pripravljeno za strel. Na krmi pri drogu za zastavo cta stala dva mornarja s čepicama pod pazduho; pripravljena, da dvigneta zastavo. Pod- tač predpisano koračnico za dviganje zastave (prezentirno koračnico). Vsi mornarji na palubi mirno stoje in pozdravljajo našo ponosno se dvigajočo in plapoiajočo zastavo. Zatem se opravi jutranja molitev, katere uvod in konec odsvira trobentač. Vsi še stoje mirno z odkritimi glavami, samo mornarji, ki so Mohamedovi verniki, ne Mornarji snažijo ladijski dimnik častnik na »sizu« je točno ob osmi uri udaril 4-krat po obeh straneh ladijskega zvona. Pri zadftjem .dvojnem udarcu se je na največji ladji in zatem na vseh drugih začul klic: »Spušteno!« Hkrati so izginile signalne zastavice, mornar na stopnišču pa je ustreli! v zrak Takoj da trobentač znak: »Mirno!« in medtem ko oba mornarja počasi dvigneta zastavo, odsvira troben- snamejo čepic, protivno povelju sicer, vendar pa po zakonu. Trobentač, ki ima ob tem času sploh mnogo opravka, zatrobi še enkrat, kar pomeni: »Voljno!« in prehod na dnevni red. Na ladji je zmerom dovolj dela; ako ni že kakšnega določenega opravka, pa ti »brodarski« kaj rad ponudi sna-ženje ali pa pleskanje same ladje in predmetov na nii. Mladi mornarii ima- jo vaje v veslanju, zatem jih »drugi brodarski podčastnik« uvaja v umetnost narejanja mornarskih vozlov; top-ničarji se vadijo v streljanju s slepo municijo; če bo šlo v resnih časih ta-klo spretno, gorje sovražniku! Vsa ta raznovrstna dela pa nadzorujejo častniki dotičnih oddielkov, nad katerimi zopet bedi »prvi«; če ne bi bila ta ali ona reč v popolnem redu, je »prvi« odgovoren naravnost poveljniku, kar pa se le redkokdaj zgodi. Izpod palube prihiti »administrativni« (disciplinski) s celim šopom popisanega papirja, obračunov, ki jih je bil po mučnem delu v svojj tihi pisarni uredil in sestavil. Z računi teče k »prvemu«, ki ima kontrolo nad vsem materijalom in inventarjem, izvzemši strojni oddelek; zanj odgovarja strojni upravitelj, t. j. mornariško-tehniški častnik. Drugi oficirji se bavijo z raznimi zemljevidi in načrti, pa tudi z obračuni svojih oddelkov, zakaj brez natančne razdelitve dela, skrbnega upravljanja izdatkov in preskrbe nadomestnih delov bi bilo težko držati red na ladji, ki je svet zase. Poveljnik ladje zahteva sila natančnih poročil o vsaki podrob- nosti, zakaj samo tako lahko odgovarja za vse, kar se tiče njegove ladje in njene posadke. In ta odgovornost nI mala. Denimo, da ladja po nesreči kje nasede, ali je potrošek kuriva prevelik, ali se od admirala zaukazani manevri niso zadosti hitro in dobro izvršili; vedno je poveljnik tisti, ki ima polno odgovornost za vse. Naj navedem značilen primer: Poveljnik eskadre pregleduje ladio; seveda gre tudi v najbolj skrite prostore. V zakotju, ki je tako snažno, da bi navaden zemljan sigurno vzkliknil: »Tu bi lahko človek s tal jedel«, najde načelnik ladijske posadke tak nered, da je njegova sodba strnjena v kruto besedo: »Svinjak«. Našel je bil na svojih belih rokavicah nekaj smetk. otipavajoč okoli stoječe predmete. Seveda je tudi tega kriv ladijski poveljnik. Nik'ar ne mislimo, da le-ta vse to tiho oožre; ne. očitek odda naprej svojemu- »odvodnemu drogu«, ki ga odvaja »postepenim putem«, dokler ne pride tja, kjer ga ni moči oddati nižji oblasti. Ponavadi je to najmlajši mornar. (Konec prihodnjič) Ivan Bunin Gospod iz San Francisca (Konec) I Počasi je odkorakal po hodnikih in krenil po rdeče pogrnjenih stopnicah v pritličje, hoteč poiskati čitalnico. Sluge, ki so mu jadrno pohiteli naproti, so se spoštljivo stisnili k zidu, on pa je šel, kakor da jih ne bi bil opazil. Neka starka, ki je bila prepozno odšla k obedu, že sključena, z belimi lasmi, a globoko izrezano sivo svileno obleko, je hitela na vso moč, a nekam smešno kakor kura in jo je bil z lahkoto prehitel. Ustavil se je pred mizico blizu steklenih vrat v jedilnici. Tu so se že vsi zbrali in pričenjali jesti Mizica je bila natovorjena s škatlami smotk in egiptovskih sval-čic. Vzel si je debelo monilo in je vrgel na mizico tri lire. Na poti skozi zimsko verando je pogledal mimogrede v odprto okno. Iz teme je puhnil vanj nežen vonjav zrak; nejasno se je pomolil vrh stare palme, ki je razpela preko zvezda svoje svetopisemske veje, ki so se videle ogromne; iz dalje je prihajal enakomeren šum morja. V čitalnici, tihi, prijetni, razsvetljeni samo nad mizami, je šuštel s časniki sivolas Nemec, nemarno opravljen in podoben Ibsenu; imel je srebrna okrogla očala in bedaste, začudene oči. Oospod iz San Francisca ga je hladno ošimil s pogledom, nato pa se je vsedel v globok usnjen naslonjač v kotu kraj lučke z zelenim senčnikom in si nataknil ščipalnik. Stresel je glavo, ker ga je venomer tiščal ovratnik, potlej pa se je ves zakril z velikim časnikom. Nagloma je preletel naslove nekaterih člankov, prebral nekaj vrstic o balkanski vojni, ki kar noče prenehati in obrnil z vajeno kretnjo list širokega časnika. Nenadoma so zableščale vrstice pred njim s čudnim steklenim bleskom, vrat se mu je napel, oči so se izbuljile; zdiknil mu je ščipalnik z nosa. Tedaj se je sunkoma vrsrel « naprej, hoteč vloviti sapo in je divje sanrupel. bpodnjà čeijuat mu je obvise-1а in je razsveula z zlatimi plomûami vsa usta. Ulava je klonila na rame in je pričela drgetati. Nask'robljen oprs-nik se je zbočil liki škatla, ves život se je zvil in je zdrknil na tla, medtem so so se pete zaiiie v preproge kakor v obupnem boju z Neznanim. Če ne bi bilo Nemca v čitalnici, bi utegnili v hotelu takoj in vešče prikriti ta grozni dogodek. Se tisti hip bi bili prijeli gospoua iz San francisca za noge in glavo m bi ga bili v diru odnesli po zadnjih stopnicah nekam v ozadje. Noueden gost ne bi bil izvedel kakšna nespouobuost se je prigodila. Ali Nemec je kričaje pridrvel iz čitalnice; preplašil j^ vso hišo, vso jedilnico. Mnogi so pianili izza mize in pre-vrgii stole. Drugi so vsi bledi tekli v čitalnico. Slišalo se je v vseh jezikih: »Kaj? Kaj se je zgodilo?« A nihče ni mogel odgovoriti nič pametnega, nihče ni ničesar razumel, zakaj ljudje so še vedno najbolj osupli, kadar prihaja smrt in nočejo nikdar verjeti, da je res. Gospodar je begal od gosta do gosta; skušal je ustaviti drveče in jih pomiriti s trditvijo, da bc ni zgodilo nič posebnega, da je vse skupaj le. malenkost lahna omedlevica, nekega gospoda iz San Francisca. Toda ni ga bilo, ki bi bil hotel mola poslušati. Ta ali oni je bil videl, kako so lakaji in strežaji strgali s tega gospoda ovratnico, telovnik, zmečkan smoking, da so mu celo se-zuli bogsigavedi zakaj plesne čevlje, da so se videla ploska stopala v črnih svilenih nogavicah. Gospod je še vedno drgetal. Trdovratno se je boril s smrtjo; za nič se nt maral udati nji, ki ga je napadla tako neaadoma in surovo. Zvijal je glavo, hrjpel kakor zaklan, bu-lil je z očmi kakor pijan. Ko so ga prinesli in položili v posteljo na številki štirideset tri, v najmanjši, najbolj vlažni in mrzli sobi na koncu pritličnega hodnika, je pritekla njegova hčerka z razpuščenimi lasmi, z razgaljenimi, od steznika dvignjenimi prsi, brž nato pa je prisopla velika, pkorna že popolnoma za obed oblečena žena, ki so se ji usta zaoblila od groze. Tisti hip pa je nehal celo zvijati glavo. Četrt ure pozneje je zavladal v hotelu vsaj za silo red. Ali večer je bil nepopravljivo pokvarjen. Nekateri so se sicer vrnili v jedilnico in končali obed, a molče, z užaljenimi obrazi. Go- spodar je stopil zdaj k temu, zdaj k onemu gostu in skomignil z rameni v onemogli in spodooni razdraženosti ; čutil se je po nedolžnem krivega in je vse prepričeval, da prav dobro razume, kako neprijetna je zadeva. Prisegal je, da bo odredil vse, kar je v njegovih močeh, da se ta neprijetnost odpravi. Tarantelo pa so morali odpovedati. Elektriko so ugasnili, koder je bila odveč. Večinoma so gostje odšli na pivo. Postalo je tako tiho, da se je razločno čulo tiktakanje me v veži, kjer je samo papiga momljala; nemirno se je prede-vala pred .'panjem v svoji- kletki, za nič se ni mogla vsesti z nogo, ki jo je nerodno iztegnila na zgornje sedalo. Gospod iz San Francisca je ležal na ceneni železni postelji pod sirovo volneno odejo, ki jo je edina žarnica medlo obsevala s stropa. Čez vlažno in mrzlo čelo mu je visel mehur z ledom. Sinj-kasti, že mrtvi obraz je počasi odreve-nel. Hripavo grgranje, ki je vrelo iz odprtih, po zlatem odsevu razsvetljenih ust, je postajalo čedalje tišje. Žena, hčerka, zdravnik, posli so stali in so ga topo motrili. Nenadoma se je zgodilo tisto, kar so pričakovali in se bali: hropenje je sunkoma prenehalo. In počasi, počasi se je vpričo vseh razlila ble-dost po obrazu umrlega; njegove poteze so pričeie postajati nežnejše, bolj svetle, poprijele so lepoto, ki do nje že zdavnaj ni več imel pravice. Vstopil je gospodar, »Già é morto«, mu je šepnil zdravnik. Gospodar je z ravnodušnim obrazom skomignil z rameni. Missis, ki so ji tiho utrinjale solze po licih, je stopila k njemu in mu plaho rekla, da bo zdaj treba prenesti pokojnpga v njegovo sobo. — O, ne, madame, je hitro, spodobno, a to Pot brez vsakršne ljubeznivosti, ne Po angleško, marveč v francoščini odvrnil gospodar, ki mu zdajci ni več bilo mar za tisto malenkost, ki bi jo utegnili pustiti v njegovi blagajni gostje iz San Francisca. —. To nikakor ne gro, madame, — je rekel in pristavil v pojasnilo, da so ti prostori preveč znani, ves Capri bi bil izvedel če bi bil izpolnil to željo, pa bi se turisti potlej izogibali teh sob. Miss, ki je, ves čas nekam čudno zrla vanj, se je vsedla na stol, si zatisnila usta z robcem in zaihtela. Solze missis pa so se na mah posušile, 'obraz ji je zažarel. Postala je glasnejša; pričela je zahtevati, govorila ie v svojem je- ziku in še vedno ni verjela, da je spoštovanje do njih dokončno izgubljeno. Gospodar jo je zavrnil dostojanstveno in uljudno: Ce ne ugajajo madame hotelska pravila, je ne bo zadrževal. Odločno je velel, da bodi truplo odpravljeno že danes ob svitanju, da je že vse naznanjeno policiji, da takoj pride uradnik in opravi potrebne formalnosti. Madame je vprašala ali je mogoče dobiti na Capriju vsaj preprosto krsto. Žal da to ni mogoče. Za nobeno ceno ne in nihče je ne bo utegnil ob pravem času narediti. Treba si bo pomagati nekako drugače. On dobiva na primer angleško sodovko v velikih in dolgih zabojih. Iz takega zaboja bi se bile lahKo odstranile pregraje. Ponoči je ves hotel spal. Na številki štirideset tri so odprli okno. Obrnjeno je bilo v kot na vrtu, kjer je žalostna banana rasla ob visokem zidu. posajenem po grebenu s steklenimi črepinjami. Ugasnili so elektriko, zaklenili vrata in odšli. Mrlič je Ostal v temi. Z neba so ga gledale sinje zvezde. V zidu je zapel cvrček otožno in brezskrbno. Dve hišni sta sedeli ob oknu slabo razsvetljenega hodnika in nekaj krpali. Vstopil je Lui-gi s kupom obleke čez roko, v copatah. Pronto? (Ali je pripravljeno?) je vprašal skrbno z dotiečim šepetom in je pokazal z očmi proti strašnim vratom na koncu hodnika. Potlej je s prosto roko tiho Dokazal v to stran: — Partenza!1) — je skoraj kriče za-šepetal kakor sprevodnik pred vlakom tisto besedo, ki sc navadno čuje v Italiji, preden zapeti vlak postajo. Hišni, ki sta onemogli od brezzvočnega smeha, sta se naslonili z glavami druga na rame drugi. Nato je Luigi stekel v mehkem skoku pred sama vrata in je rahlo potrkal, povesil glavo v stran in polglasno, kar moči spoštljivo vprašal: — Ha sonato, ignore?2) In odgovoril >i je sam s stisnjenim grlom, z naprej Širlečo spodnjo čeljustjo. utripajoče, počasno in žalostno, kakor da bi prihajal glas od znotraj: — Yes, conie in ... Ob svitanju, ko se je jeto beliti okoli okna sobe številka štirideset tri, ko je vlažni vetei zašumel s raztrganim bananinim listjem, ko se je dvignilo in razprostrlo nad otokom Capri višnjevo 0 Odhod! 2) Ali ste zvonili, gospod? NASA VOJNA LADJA «DALMACIJA» (K članku: Na obisku pri jugoslovenskih mornarjih) jutranje nebo in se je čist in jasen vrh Monte Solara ozlatil od prvih žarkov vzhajajočega solnca, ki je vstajalo nad sinje hribovje daljne Italije, ko so že odšli na delo kamnoseki, zaposleni s popravljanjem turistovskih stez na otoku, takrat so prinesli pred številko štirideset tri dolg zaboj od sodovke. Kmalu je zaboj postdl vrlo težak in je trdo pritiskal kolena podvratarju, ki ga je bil v diru odpeljal z enovprežnim vozom po beli ce>ti, zvijajoči se v kačjih krivuljah po caprijskih obronkih med vinogradi in kamenitimi ograjami navzdol k samemu morju. Izvošček, šibki možiček z rdečimi očmi, oblečen v staro oguljeno suknjo s kratkimi rokavi in obut v pošvedrane čevlje, je imel mačka. Vso noč :e igral na kocke v tra-toriji3) in zdaj je vsak hip oplazil z bičem krepkega konjička, ki je bil po sicilijansko pestro opravljen in je ne-neboma rožljal z kraguljčki. Imel ie konjiček pisane volnene čope na uzdi in rogljih visokega bakrenega komata; zgoraj je dolgo ptičje pero štrlelo iz pristriženega čopa in se venomer treslo od teka. Izvošček je molčal; bil je obupan zbog svoje ničevosti in hudih pregreh. saj je bil zaigral do zadnjega nov-čiča ves bakreni drobiž ki ga je imel polne žepe. A jutro je bilo čisto in bla-žilno. Na takem zraku, sredi morja, pod ') Italijanska ljudska gostilna. jutranjim nebom kaj hitro izpuhti vinjenost, in človek postane kmalu spet brezskrben. Mimo tega je potolažil iz-voščka še nepričakovan zaslužek, zasluga nekega gospoda iz San Francisca, ki zvija svojo mrtvo glavo ondi-le v zaboju za njegovim hrbtom. Majhni par-nik, razprostrt liki žuželka daleč spodaj v nežni in živi sinjini, ki tolikanj obilno in gosto zaliva ves Napoljski zaliv, je bil dal že poslednje signale in njegov žvižg je odmeval po vsem otoku. Vsak ovinek, sleherni greben, slednji kamen je videl tako razločno z vseh strani, kakor da v tem jutru sploh ne bi bilo zraka. Ob pristanišču je dohitel podvratarja sâm vratar, ki je bil pripeljal v drvečem avtomobilu miss in missis, obe bledi, z udrtimi očmi od solz in od noči brez spanja. Deset minut nato je spet zašumel parobrodič po vodi in je zopet stekel tja proti Sorrentu, proti Castel-amareju, da za vedno odpelje iz Caprija rodbino iz San Francisca. Na otoku sta zopet zavladala mir in pokoj ★ Na tem otoku je živel pred dvema tisočletjema mož, ki se je popolnoma pogreznil v svoja umazana in kruta dejanja, ko si je bil bog ve zakaj prilastil oblast nad milijoni ljudi. Sam je izgubil glavo, tako brezsmiselna je bila zanj ta «EAGLE, ANGLEŠKI NOSILEC AVIJONOV na obisku pri naši ir.crrxrxi oblast. Moril ga je strah, da ga utegne kdo zahrbtno umoriti in od strahu je storil nešteto grozodejstev. Človeštvo si je zapomnilo tega moža na vekomaj. Možje, ki vsi skupaj danes obvladujejo svet prav tako neumljivo in prav za prav tudi tako kruto, kakor je vladal on, prihajajo z vseh vetrov sveta, da si ogledajo ostanke zidane hiše. ki je v nji živel na enem . izmed najbolj strmih obronkov tega otoka. Tisto jutro so vsi, ki so bili prišli na Capri prav s tem namenom, še spali po hotelih, čeprav so že pripeljali pred hotelska vrata majhne, mišičaste osličke z rdečimi sedli. V ta sedla so morali po prebujenju in zajtrku nerodno zlesti mladi in stari Američani in Američanke, Nemci in Nemke. Za njimi pa so se morali poganjati po kamenitih stezah, vse višje v hrib tja do samega vrha Monte Tiberija beraški caprijski starci z gor-jačami v žilavih rokah. Popotniki so še trdno spali, pomirjeni ob vesti, da so že odposlali v Napoli truplo starega gospoda iz San Francisca, — tistega, ki se je takisto pripravljal, da zajezdi z njimi vred na vrh, na mestu tega pa jih je prestrašil s smrtjo. Na otoku je bilo še vse tiho in pokojno; trgovine v mestu so bile zaprte. Z ribo in zelenjavo so trgovali samo na trgu. kjer so bili sami preprosti ljudje. Med njimi je stal, kakor vedno, brez posla Lorenco, visok star čolnar, brezskrben in lep postopač, ki je slovel po vsej Italiji in ki so ga nekajkrat slikali umetniki. Prinesel je bil in že prodal za slepo ceno dva po noči ujeta jàstoga. ki sta šuštela v predpasniku kuharja prav tistega hotela, kjer je prenočila rodbina iz San "Francisca. Zdaj se bi bil lahko kar do večera postavljal in kraljevsko zrl ljudi, kažoč svoje slikovite cunje, lončeno pipo in rdečo volneno kapo, ki mu je visela čez uhelj. A po strminah Monte Solara, po stari, v skalovje izsekani finikijski cesti, sta se spuščala od Ana-Caprija dva abruška gorca. Prvi je imel pod usnjenim plaščem dude, velik kozji meh in dve cevi, drugi pa neko leseno piščalko. Šla sta in pred njima se je razprostrla vsa ta vesela, prekrasna, solnčna dežela. Videla sta kamenite grbe otoka, ki je ležal skoraj ves pod njunimi nogami pa tisto pravljično sinjino, v kateri je plaval otok pa bleščečo jutranjo soparo nad morjem pod slepilnim jutranjim solncem. ki je že vroče pogreva'o in se dvigalo čedalje višje in višje. In še megleno modrikasto, po jutranje pre- zeblo italijansko gorovje, njegovi bližnji in oddaljeni hribi, ki so tako lepi, da tega ne more povedati onemogla človeška beseda. Na polovici poti sta jela moža počasneje ubirati svoje korake. Nad cesto v votlini skalnate stene Monte Solarija je stala vsa od solnca razsvetljena. vsa v solnčni gorkoti in blesku, v snežnobeli mavčevi odeji, z rjavozlatim/ od dežja izpranim kraljevim vencem, krotka in usmiljena Mati božja, oči dvignjene k nebesom, k večnemu in blaženemu bivališču njenega trikrat blagoslovljenega sina. Moža sta se odkrila, nastavila na usta svoji piščalki in tedajci so se oglasili otroški, ponižno radostni slavospevi solncu, jutru. Nji. brezmadežni zaščitnici vseh ki trpijo na tem hudobnem in krasnem svetu in Njemu, ki se je rodil iz Njenega telesa v bethle-hemskem hlevu, v ubogem pastirskem zavetišču, v daljni judovski deželi. Truplo mrtvega starca iz San Francisca pa se je vračalo ob tem času domov, v grob, na obalo novega sveta. Prebilo je mnoga ponižanja, mnogo človeške brezbrižnosti se je spotikalo nad njim; romalo je skoro teden dni iz tega pristaniškega skladišča v ono skladišče, naposled pa je spet zašlo na tisto slavno ladjo, ki ga je bila še nedavno tako častno pripeljala v stari svet. To pot so ga že skrivali pred živimi; spustili so ga v nakatranirani krsti globoko v črno skladišče. In zopet, zopet je odrinila ladja na daljno morsko pot. Ponoči je plula mimo otoka Caprija, in kdor jo je videl z otoka, se mu je zdelo, da so žalobno bleščale njene v temnem morju počasi ginevajoče lučke. Na sami ladji, v svetlih, od lestencev in marmorja bleščečih dvoranah, se je bil — kakor navadno — razmahnil tudi to noč odličen ples. Tudi drugo in tretjo noč so plesali — to pot zopet v bednem viharju, ki je drvel čez ocean, doneč kakor črna maša in premetavajoč črne, s srebrnimi penami žalno obrobljene gore. Satan, ki je prežal na Gibraltarskem skalovju, ob kamenitih vratih dveh svetov, v noč in vihar plovečo ladjo, je komaj razločil med snegom ladjine neštevilne ogniene oči. Satan je bil grotnaden kakor skala, a še zajetnejša od njega je bila ladja, mnogonadstropna, s številnimi dimniki, ki jo je zgradil nov človek, ošaben, a starega srca. Vihar se je sunkoma zaletaval ob njene vrvi in širokogoitne, od snega pobeljene dimnike, ali ladja je bila vztrajna, trdna, veličastna in straš- na. Na njenem najvišjem krovu se je samotno dvigal sredi snežnega meteža prijazen, a slabo razsvetljen prostor. Tu je svečano sedel, zatopljen v budno in nemirno dremoto, povišan nad ladijo in njenim življenjem, nje okoren pagan-skemu maliku podoben vodnik. Cul je. kako težko je piskala in besno cvilila od burje udušena sirena, a tolažilo ga je, da je blizu tisto, kar je bilo prav za prav tudi njemu samemu neumljivo, ti-čeče v prostoru onkraj njegove stene: Bila je to velika kajuta, ki se je videla kakor da bi bila ©klopna. In napolnila se je s skrivnostnim brnenjem, s trepeta-njetn in suhim pokanjem sinjih plamenov, ki so se vneli in razpočili okoli bledega telegrafista s kovinskim pol-obročem na glavi, Cisto spodaj v podvodnem trebuhu Atlantide pa so medlo lesketale jeklene, deset tisoč tonske grmade kotlov in drugih strojev, ki so sikali soparo in cedili krop in olje. Tam spodaj so bile od peklenskih peči razbeljene kuhinje, kjer se je kuhalo ladjino gibanje. Ondi so ergrale v svoji zbranosti strašne sile, ki so tekle v samo gredlo ladje, v neskončno dolgo jamo, v predor, ki ga je razsvetljevala elektrika. Tu se je počasi do obupa natanko obračal v svojem oljnatem težišču ogromen val, kakor da bi se bila v tem predoru zleknila živa pošast. A sredina »Atlantide«, nje gorke iti razkošne kajute, jedilnice in plesne dvorane — vse se je kar topilo od luči in radosti in bučalo od glasov praznične množice, duhtelo po svežih cveticah, pelo z godali ladijske godbe. In zopet se je mučno zvijala in zdaj pa zdaj krčevito trčila med to množico, v blesku lestencev, svile, briljantov in golih ženskih pleč. tenka in gibčna dvojica plačanih zaljubljencev: grešno skromna, čedna deklica s povešenimi trepalnicami, z nedolžno pričesko ter zastaven, mlad mož s črnimi, kakor nalepljenimi lasmi, bled od pudra, v najelegantnej-ših lakastih čevljih, v ozkem fraku z dolgimi škrici — lep mož. a nalik ogromni pijavki. Nihče ni slutil, da se je ta dvojica že zdavnaj naveličala hli-niti svojo blaženo muko ob zvokih ne-sramnootožne godbe, in tudi tega ne, da stoji globoko, globoko pod njimi na dnu temnega skladišča nakatranirana krsta, tam v sosedstvu mračnih in soparnih globin mogočne ladje, ki težko premaguje mrak, ocen, burjo... Pisani listi A. 0. (Zebrina pendilla — Bégonia Skoraj ne upam na to kratko bližnjico. Rad bi povedel prijateljice rastlin od vsaki kmetiški deklici znane tradeskan-cije prav do najnovejšega čudeža, do panzecije, ki je o ravno minulem božiču v Sloveniji prvič zažarela z vsem neprekosljivim bogastvom svoje rdeče barve, Tradeskančija je ona skromna rastlina, ki slplje čez lonček globoko proti tlom svoje vedno zelene liste in jo pri nas zato tudi splošno imenujejo zimzelen, čeprav z gozdnim zimzelenom z lepim modrim cvetjem nI prav nič v sorodu. Res je ponižna in skromna ta rastlina, saj jo imamo radi samo zaradi njenega bujnega zelenila, cvetja pa od nje sploh ne pričakujemo. Če bi rekel, da jo gojimo, bi bilo že tudi preveč, ker razen prilivanja sploh ne rex — Poinsettia pulcherrima) potrebuje skoraj nobene nege. Odtrgaš vršiček pod mesnatim kolencem in ga vtakneš v vlažno zemljo — pa se prime in imaš spet novo rastlino. Če jih potakneš več v lonček, bo čez leto zelenje viselo že globoko iz lončka ali pa iz košarice, obešene na stropu. Tako s stropa viseči ali pa kar na steno pritrjeni lonček tudi najboljše izpolnjuje svoj namen po svetlih hodnikih, stopniščih in verandah, kjer tradeskancije še ni zamenjal sedaj tako razširjeni asparagus Sprengeri, da postaja že dolgočasen. Ta ima pač to prednost, da je v šopkih skoraj nenadomestljiv; kar se pa tiče drugih lastnosti, ga gotovo prekašajo sorodnice navadne tradeskancije, zato namreč, ker se odlikujejo pred samo zelenim asparagom s krasnimi barvami. Poglejte samo sli- ko! Ali ni to ornament, ki ga občudujete na najdražjih in najmodernejših svilah? Da, da, svila je lepa, pestra, bleščeča in spreminjasta: fabrika — torej tudi, če je še tako draga, je od pedi do pedi enaka, kakor je na sliki zimze-lenova sorodnica »z e b r i n a pendu-la«. Nobena umetnost pač ne more ustvariti življenja — nature. List ni enak listu. Po sredini globoko zelen. Kakor ni igre barv v planinah brez solnca, tako je tudi ni na teh rastlinah brez njega. Napačno je namreč mišljenje, aa ne potrebujejo solnca. V senci postanejo listi prav klmalu zeleni, enobarvni, kakor preprosta tradeskancija. Že za potaknjence je treba izbrati najbolj pisane vršičke in jim dati dosti toplote, če je mogoče, vsaj v začetku malo zavetja tople grede, potem pa mno- BEGONIA REX kakor tudi ob robu, kjer prehaja v prosojno, najčistejšo barvo smaragda z ostrim, skoraj prozornim, kakor črta tankim obrobkom iz tega dragulja ali zlatega topaza. Med zeleno barvo sta dve široki beli progi, kakor iz srebra, ki v njem odsevajo luči zarje, — kakor biserna matica, — kakor spomin na rahlo spreminjanje snežnikov ob vzhajajočem solncu. In prav tako so različni ti nežni odtenki rožno, modro in vijoličasto nadahnjenega srebra na zeleni podlagi, kakor so različni odsevi soin č ne ga vzhoda na snegu nad zelenimi gozdovi vsak dan. »HARZGRUSS« go luči. Svetloba je mati barv. Ker so lepše košate rastline, kakor preveč raztegnjene in viseče, jim tudi ne smemo dati tako mnogo vode kakor navadnim tradeskancijam, pač pa so zelo hvaležne za pogosto gnojenje. Potem poslane rastlina bujna in bolj široka kakor viseča ter v resnici zasluži ime »multicolor« (mnogobarvna) ali »quadri-color« (štiribarvna), kakor se imenuje njena najlepša zvrst. Odlikovanje tega častnega imena bi po pravici lahko nosila tudi povsod splošno znana bégonia rex. Ljubitelji sobnih rastlin se bodo namrdnili že ob samem imenu, češ, kako strašno sem zastarel. Ni.je namreč cerkvice na deželi niti hišice v mestu, kjer bi ne kradli cvetlicam dragocenega prostora ošabni, kakor iz klobučevrne, odrgnjenega žameta ali pločevine narejeni- listi nesimetrično srčaste oblike te na prvi pogled res mrtve in dolgočasne POINSETT1A PULCHERR1M A CARDIN ALIS rastline. To je tudi vzrok, da je prišla iz mode, še bolj pa, ker je pač .stara in so ti nepremični, trdi listi razširjeni že tudi po vseh vaseh. Ni več gosposka in zato nima več kredita. Kdor je bil pa lani v Ljubljani na ve-lesejmu in si je ogledal tudi za naše razmere resnično presenetljivo uspelo vrtnarsko razstavo, ni mogel brez občudovanja mimo kolekcije najnovejših vrst te prezirane in vendar tako učinkovito dekorativne rastline. V tej im-pozantni zbirki z 30—40 vrstami ni bilo več tistih okornih, spodaj rdečih, zgoraj pa srebrno marmoriranih temno-zelenih. na debelih, z rdečimi kosmati-nami poraslih debelih pecljih nataknje-rnh negibnih listov, pač pa so bile to živahno razčlenjene, ornamentalno komponirane in rahle skupine elegantno nazobčanih listov, ki so se izpremin-inli v naipleimenite;ših odtenkih in bleskih najbarvitejših kovin in draguljev. Ti listi, ki njih barve lahko primerjamo s prelivajočimi se metulji in žlahtnim kamenjem, s ponosom nosijo ime dija-diemovk, saj so tuai, kakor da bi jih bila ustvarila od boga oblagodarjena roka velikega zlatarja — umetnika. Barve plavajo po njih in se pretakajo kakor se prelivajo, ugašajo in spet zažare plameni belih, rdečih, vijoličastih in zelenih kristalov v srebrni posodi na soln-cu in v mraku sence. Med najnovejšimi je »pavje oko«. Bahato, ali vendar ime ni pretirano. Okoli smaragdnozelenéga srednjega dela se trgajo kakor oblaki v mesečini srebrnkaste nepravilne pege, obrobljene z rožnimi biseri. In če posije 'solnce skiozi prosojne liste, zagore barve v krvavem žaru. Kakor bi sijalo nanje solnce skozi okna gotskih katedral. Druge ZEBRI NA PEN DU LA so temnordeče s škrlatnim sijajem na svetlozeleni spreminjasti podlagi z zamolklo krvavim robom, ki se svetlika v bakrenem blesku in prehaja v živ škrlat. Posebno dragoceno je okrašena naslikana »Harzgruss«, H Ima srebrn-kaste liste lepih oblik nadabnjene z vijoličasto rožno lazuro. Listnate begonije ljubijo toploto, svetlobo in dosti gnoja. Najlepše se razvijajo, če jim med zemljo pomešamo rožnine. Presajamo jih spomladi in tudi razmnožujemo jih takrat. Ce razrežemo list na male pravokotnike tako, da imajo na spodnjem robu močno žilo tam, kjer se deli na stranske žilice, in te dele listov potaknemo v vlažen pesek, bodo v kratkem pognale rastlinice, ki jih presadimo v male lončke in postavimo na svetlo a senčno okno, ker jim prejako solnce škoduje. Pri prili-vanju moramo paziti, da ne zmočimo listov, ker bi posebno ob slabem vremenu začeli gniti. S tako postrežbo begonije prav hitro rasto, da jih je treba že prvo leto večkrat presaditi v večje lončke. ★ Lani je prinesel g. akad. slikar Jaro Hilbert s svojega potovanja po Afriki, kamor jé zopet odšel kot dopisnik »Jutra« in našega lista, nekaj palčic brez listja ljubljanskemu vrtnemu nadzorniku g. Hejnicu. Ta je v palčipah takoj spoznal prekrasne, doslej pri nas še ne kulit)ivirane p o a n z e c i j e. Posadil jih je v toplem rastlinjaku in o minulem božiču se je mestni vrt že ponašal z večimi prekrasno razcvelimi rastlinami. Pač dokaz, da spada naša mestna vrtnarija med prve v državi, saj je uvela rastlino, ki ima veliko bodočnost in se drugje goji že v velikih množinah, čeprav je šele pred 40 leti prišla iz svoje vroče domovine v evropske botanične vrtove. Poinsettia pulcherrima cardinalis, kakor se znanstveno imenuje njena rdeča zvrst, spada med mlečke ali euphor-biae. Vsi mlečki imajo neznatne cvetove, a ok'rog teh cvetov se zbero listi, ki pri nekaterih tvorijo velike, živobarvne vence, kakor cvetni lističi pri drugih rastlinah. Ti zgornji, brakteje takoime-novani listi so pri naši poanzeciji tako '-ivordeči, da se po svoji barvi lahko merijo z najbolj intenzivnimi rdečimi cvetovi drugih rastlin. Ostale rastline z rdečimi cvetovi cveto večinoma le ob poletni in jesenski vročini, poanze-cija pa razvije svoje mogočne, žareče ïivordece zvezde šele o božiču in še pozneje, ko mrtvo naravo pokriva sneg. Dosedaj jih goje le vrtnarji, ker Imajo tople rastlinjake, a za njih nego bi morebiti zadostovale tudi tople grede z 22—25° toplote, tako da bi tudi privatni ljubitelji cvetja lahko poizkusili svojo srečo s tem zimskim čudežem, ki so mu v inozemstvu dali ime »božična zvezda«. Vrtnarji potaknejo v rastlinjakih v lončke meseca junija, julija in avgusta gole poganjke, pazijo na toploto in jim prav izdatno gnoje, pa cveto o božiču vse obenem, čeprav so bile posajene v raznih mesecih in se razlikujejo med seboj le po svoji višini. Skrbno negovane poanzecije dosežejo tudi 2 m višine in imajo čelo do 40 cm visoke cvetove, če jim ne dovolimo več kakor en sam cvet in jim stre-žemo z največjo pazljivostjo. Ker. se odrezani cvetovi drže v vazah do 14 dni ali celo tri tedne, si je rdeča poanzecija izvojevala zaradi svoje neprekosljive dekorativnosti prvo mesto med zimskim cvetjem. Lepo oblikovani, veliki svetlozeleni listi le povzdigujejo silo rdečih cvetov in iz Amerike so že prispele vrste z listi, ki imajo dekorativnemu hrastovemu listju skoro enako obliko. Znane so sicer tudi bele poanzecije, vendar pa te niti od daleč ne dosegajo po krasoti plamtečih božičnih zvezd. V Nemčiji je ta moderna rastlina sicer še precej draga, vendar pa se njena kultura prav dobro izplača, ker se nikdo ne more upirati njeni zmagoviti lepoti. Med drugimi se z njenim razmnoževanjem bavi na veliko firma Zieger v Farmsenu, ki si je pridobila z razširjenjem te bajne rastline gotovo tudi zasluge za obogatenje lepote žejnih prijateljev prirode. Upamo, da nas o prihodnjem božiču tudi naši napredni vrtnarji vzradoste s tropskim ognjem božične zvezde. CZ Fr. Maselj Podlimbarskv Poglavje iz „Po Eden naših prijateljev, ko je preživel nekaj let na Ogrskem, nam je pravil,