PROSVETNI
Štev. 18	Ljubljana, 11. novembra 1957	LETO VIL
Crejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In uprava Nazorjeva 1-L Telefon številka 22-284. — Letna naročnina din 300.— Štev. ček. računa 60-KB-1-2-140 — lisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«
DELAVEC
GLASI LO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
Svet za šolstvo LR Slovenije sprejema načela, ki jih je postavila komisija za šolsko reformo
Zadnja seja Sveta za šolstvo, ki je bila 26. oktobra, je bila posvečena izključno razpravi o predlogu Komisije za šolsko reformo o sistemu izobrazbe in vzgoje v FLKJ. Seji je dajala še poseben poudarek prisotnost tov. Bogdana Osolnika, sekretarja Sekretariata ZIS za prosveto in kulturo, in tov. Pera Živojinoviča, predstavnika zveznega zavoda za šolsko reformo.
Kakor je znano, obsega tiskani Predlog 120 strani. Svetu seveda ni uspelo, da bi razpravljal o vseh poglavjih posebej, je pa soglasno odobril načela, ki jih izraža elaborat. Diskusija se je omejila v gl-vnem na drugi del Predloga.
Razgovor je začel predsednik SŠ tov. Milko Goršič z vprašanjem, ali naj reformo pravno realiziramo z zakonom, ki bo veljal za vso državo, ali pa samo z deklaracijo zvezne ljudske skupščine, ki bo obvezovala posamezne republike in (njihove prosvetne organe le v obliki navodil. Diskutanti so usvojili stališče, da je potrebno tako prvo kot drugo. Deklaracija naj bi izrazila splošna načela za določeno razdobje, okvirni zakon pa naj bi s pravnega aspekta zajel predvsem tisti del materije, ki je v zvezi s splošnimi pravicami državljanov, (j očim bi vse detajle prepuščal republiškim zakonodajam.
Sledila je razprava 0 posameznih vrstah šolskega sistema in vzgojne dejavnosti. Zabeležili smo le najbolj značilne ugotovitve oziroma mišljenja, ki jih v nadaljnjem navajamo brez dirkutantovega imena, če je bilo kazno, da se z njim strinjajo tudi drugi člani sveta.
PREDŠOLSKA VZGOJA. Del prosvetnega kadra teži za tem, da bi bile predšolske ustanove del šolskega sistema. Ti prosvetni delavci zahtevajo tudi uzakonitev obveznosti predšolske vzgoje. Ta težnja je sama po sebi zdrava, more Pa zaenkrat ostati le perspektivna. Naši materialni pa tudj kadrovski pogoji sedaj niso taki, da bi mogli misliti na obveznost predšolske vzgoje. Prav pa bi bilo. da zakon nedvoumno postavi načelo, da so predšolske ustanove del vzgojnega sistema (s čimer seveda ni rečeno, da bi bile tudi del obveznega šolstva). Zato ne more biti socialna zaščita otrok zaposlenih staršev njihova edina naloga, čeprav tudi te naloge na gre zanemarjati. Težiti moramo za tem, da se bodo otroški vrtci ustanavljali predvsem v industrijskih krajih in izrabiti bo treba vse možnosti, kj jih dajejo glede zaščitne organizacije predšolskih otrok stanovanjske skupnosti.
OBVEZNO SOLSTVO. Predlog zvezne komisije je, da zajame obvezna šola vso mladino cd sedmega do petnajstega leta starosti, da je obvezno šolanje torej osemletno, in to na enotni osemletni šoli. Praktična posledica tega načela za Slovenijo je ta, da se ukinejo samostojne nižje gimnazije in nižji razredi v sklopu popolnih * osemrazred-nih gimnazij.
Odločitev, da hod j ob vezno šolanje osemletno, pri nas ni bila osporavana. V načelu smo tudi že sprejeli misel o enotnosti obvezne osemletne šole, to se pravi, da naj vsaka teh šol zagotovi državljanu enako Osnovno raven izobrazbe, pa tudi misei o organizacijski enotnosti osemletne šole. Smo pa mnenja, naj bo učni načrt, ki naj bj veljal za vso držav®, zgolj okviren načrt z okvirnimi karakteristikami, izdelava konkretnih učnih načrtov pa naj bo prepuščena organom republik in organom okrajev. Osnovni problemov Sloveniji je. kako omogočiti čim večjemu številu otrok zares kvalitetno šolanje na gornji stopnji obvezne šole. Glede na prediagani predmetnik Je vprašanje, ali ne ko osipanje učencev ostalo isto kot doslej. Za osmi razred je predvidenih 14 predmetov (doslej na nižjih gimnazijah 11), s čimer prihaja sistem predmetnega pouka d0 absurda. Predmete je treba na vsak 'način integrirati, tak0 da bi imeli največ 10 predmetov. Osnutek predmetnika v Predlogu vsekakor ni vzdržen in je v zvezi z njim še mnogo nerazčiščenih vprašanj, med njimi na prvem mestu vprašanje tujega Jezika.
Najveeji izpad otrok v nižjih gimnazijah povzročajo negativne ocene iz tujega jezika. Ta predin.t, poučevan no sedanjem načinu, vzame učencu toliko ča--4» mu ga "e jsrifostane do-
volj za tiste predmete, v katerih je šibak. Zato je treba vprašanje tujega jezika obravnavati ločeno od drugih predmetov. Pouk tujega jezika naj bo obvezen za šolo, ne za učenca. Šola ga mora organizirati, kjer je to spioh možno, učenec pa se ga naj uči, ako se ga hoče, ncjireduje pa v višji razred ne glede na to, ali se ga je učil ali ne in ali je bil pri tem pozitivno ali negativno ocenjen. Z ozirom na kadrovske težave, ki ne kažejo, da se bodo v prihodnjih desetih letih izboljšale, bi bilo treba postaviti začetek pouka tujega jezika v 5. razred in ne v 4. razred, kakor to predvideva predlog, čeprav načelno ne bi mogli biti proti poznejši uvedbi pouka že v 4. razredu. Govorimo o tem, da pri neobveznosti tujega jezika, v obvezni šoli nekaterim učencem ne bi bila odprta pot naprej. Po sistemu, ki ga sedaj uvajamo, pa ne bo za prehod na višjo stopnjo šola osnovno vprašanje šolsko spričevalo, ampak preveritev znanja, ki je potrebno za uspešen študij na nadaljnji stopnji. Že pri drugi stopnji bo treba zato izvajati diferenciacijo Po sposobnosti učencev.
ŠOLE DRUGE STOPNJE:
a)	Gimnazije. Razprava o osemletni šoli je bila množična in je zato vsaka diskusija o njej odmev tega množičnega razpravljanja. Za diskusijo o srednjih šolah na takega odmeva še nimamo, zato morejo biti vsa izražena mnenja bolj ali manj le mnenja poedincev.
Predlog nedvoumno odreja mesto gimnaziji. Gimnazija ni več edina šola druge stopnje, ni več v določenem oziru privili-girana šola, s čimer sc lahko vsi strinjamo. Krog ljudi, ki se jim odpira pot do fakultetne izobrazbe se bo nedvomno razširil. Vsi kandidati za visokošolski študij pa bodo prav gotovo morali dokazati svojo sposobnost zanj, in to ne toliko s spričevalom srednje šole kot pa s sprejemnim izpitom. V tem smislu bn tudi gimnazija morala dajati že specificirano znanje za določene panoge študija. Ali bo to mogoče doseči z bifurkaci-jo v zadnjih dveh razredih, z obveznimi, izbirnimi in svobodnimi predmeti (kakor jih razporeja Predlog) ali kako drugače, je danes težko reči, ker stvari verjetno še niso do konca študijsko obdelane. Sedanja situacija pa nas tudi še ne sili. da bi se prav zdaj morali že dokončno odločiti. Vsekakor stoji, da mora klasična gimnazija ostati kot poseben tip gimnazije, da more biti bifurkacija v 7. in 8. razredu drugih gimnazij prehoden tip, ki bi ga mogli marsikje realizirati tudi ob sedanjih materialnih in kadrovskih pogojih in s tem skrajšati dolžino fakultetnega študija na normalo, da mora biti gimnazija življenjska, se pravi, da mora dati absolventom tudi možnost neposredne vključitve v delovne procese. Predlog ne govori posebej o pogojih za vpis na srednjp šole. Člani sveta so bil; soglasni v tem, da mora obveljati načelo preverjanja dijakove sposobnosti tako za študij na drugi stopnji kot tudi za študij na tretji stopnji.
b)	STROKOVNE ŠOLE. »Predlog« ruši osnovne postavke podedovanega šolskega sistema tudi v gledanju na vlogo strokovnega šolstva. Proces trajne in temeljite preorientaeije naj bi pospešila solidna in sodobna osnova, ki jo bo dajala obvezna šola, sodobnejše učne metode strokovnega izobraževanja v vseh strokovnih šolah, ožja povezanost s proizvodnim procesom, širjenje prirodno-znanst-venega in družbenega aspekta vsakega strokovnega izobraževanja, postopna ustvaritev materialnih pogojev, postopna usposobitev kadra za strokov-tiošolsko delo in smiselna organizacija mreže strokovnih šol.
V	državi je marsikje povzročilo dezorientacijo vseskozi napačno pojmovanje, da bi bile po Predlogu »edaj vse strokovne šole po stopnji izenačene. Vse šole bodo zares šole d u g e stopnje, toda druge stopnje v tem smislu, da je možen vpis vanje samo s končano osemletno šolo, ne postanejo pa s tem isto, kar so gimnazije ali srednje tehnične šole. Vse šole bodo torej na isti ravni po predhodni izobrazbi, ne pa tudi na isti ravni po zaključni izobrazbi. Glede na namen šole se bodo tudi razlikovale po dobi šolanja. Trajale bodo ali eno, dve, tri, štiri leta, ali mogoče celo več, odvisno od potreb določene stroke oziroma poklica.
V	kolikor bo želja posamezni-
kov, da se na delovnem mestu izobražujejo še za zahteve tretje stopnje šolanja, se bodo pri tem pač morali posluževati sistema za izobraževanje odraslih. Sedanje tehnične srednje šole naj bi bile nekakšna nadgradnja šol s praktičnim poukom. V šolah s paktičnimi poukom bi bilo v prvih letnikih dajati težišče na praktično delo v zvezi s potrebno strokovno teorijo. Učenci, ki bi v času šolanja pokazali smisel za izpopolnjevanje v tehniki, bi nato nadaljevali šolanje še v centralni Srednji tehnični šoli. Pri taki organizaciji bi postale nepotrebne posebne šole za tako imenovane pogonske inženirje, ki jih Predlog predvideva.
POSEBNO SOLSTVO. »Predlog« predvideva obveznost šolanja defektne mladine in je v tem zgolj perspektiven, ter trenutno v Sloveniji ne bi mogli zajeti v posebne ustanove niti
Šolski svet in ravnateljstvo Sred. glasbene šole v Ljubljani predlagala, da se razširi učni program šole s splošno izobraževalnimi predmeti, ki naj bi dopolnjevali srednjo stopnjo glasbenega izobraževanja. S tem bi razbremenili tisto srednješolsko mladino, ki poleg rednega šolanja na srednjih splošnoizobraževalnih šolah obiskuje tudi SGŠ, ker bj poslej obiskovala zgolj to šolo, in dijakom SGŠ, ki so po diplomi praviloma usposobljeni poklicno glasbeno delo, omogočili vpis ne le na Akademijo za glasbo, ampak tudi na Univerzo. Bolj kot pri drugih strokovnih šolah, je namreč poklicno delo glasbenikov zares odvisno od dobrega funkcioniranja pljuč, srca, rok, glasu. V primeru, da dijak oboli na katerem od naštetih organov in dobi ob tem trajne okvare, je onesposobljen za opravljanje! poklica glasbenika, kar pa še ne pomeni, da bi postal invalid tudi za drugo delo oziroma za drug študij.
Predno bi pregledali vse argumente, ki govore za in proti reorganizaciji SGŠ, si oglejmo sistem dela in program dosedanjega študija na SGŠ.
V	Sloveniji imamo dve srednji glasbeni šoli. Prva je bila kot samostojen učni zavod ustanovljena leta 1945 v Mariboru, druga pa je bila v Ljubljani 1. 1953 osamosvojena iz srednje stopnje Akademije za glasbo. Organizacijska shema Akademije je namreč ob njeni ustanovitvi obsegala nižjo, srednjo in visoko stopnjo glasbenega šolstva. Z leti se je izkaza.a ta shema za neustrezno in vse 3 stopnje so postale samostojne učne institucije., Istega leta je SKP LRS izdal začasna navodila o organizaciji in delu srednjih glasbenih šol, ki veljajo še danes saj kot znamo, m ne v zveznem ne v republiškem merilu izšel noben zakon o glasbenem šolstvu. Po teh navodilih traja srednje glasbeno šolanje 4 leta in se odvija v petih oddelkih: 1. v teoretsko učiteljskem oddelku, 2- v oddelku za petje,
3.	v oddelku za klavir in h-ufo,
4.	v oddelku za godala z odseki:
a)	za violino, b) za violo, c) za violončelo, č) za kontrabas, 5. v oddelku za pihala, trobila in tolkala z odseki: a) za flavto, b) za oboo, c) za klarinet, č) za fagot, d) za rog, e) za trobento in pozavno, f) za tolkala.
V	vsakem od naštetih petih oddelkov se poučujejo strokovni in splošno izobraževalni predmeti. Vsa glasbila in solopetje na pr. imajo kot vzporedne predmete: solfeggio, nauk o instrumentih, splošno glasbeno zgodovino, jugoslovansko glasbeno zgodovino, harmonijo, psihologijo in pedagogiko, osnove kontrapunkta, oblikoslovje. Od splošno izobraževalnih predmetov se na srednjih glasbenih šolah poučujejo: slovenski j*z’'.K s književnostjo, tuj jezik, obča zgodovina, zemljepis, zgodovina umetnosti, osnove državne m družbene ureditve FLRJ, telesna vzgoja, predvojiaška 'vzgoja.
Dijaki, ki diplomirajo, so usposobljeni} za poučevanje na nižjih glasbenih šolah in nižjih gimnazijah (osemletkah), za godbenike v poklicnih orkestrih in za nadaljevanje glasbenega študija na Akademiji za glasbo. Po tem programu se šola približno polovica vseh dijakov SGŠ, druga polovica pa je oproščena splošno! z obvaž e v al nih pre dme-tov, ker ali obiskuje gimnazijo, učiteljišče ali P® katero
polovico defektnih otrok. Vendarle je zakonito določilo o obveznosti potrebno, saj niti te kapacitete, ki jih imajo posebni domovi, niso izrabljene, ker občine raje štipendirajo zdravega otroka kot pa bi dajale razmeroma velike zneske za šolanje defektnega otroka. Obveznost bi morala veljati tudi za zaostalo mladino, saj moramo pričeti, ako naj bo delo uspešno* z rehabilitacijo že v predšolski dobi.
ŠOLANJE UČNEGA KADRA IN IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH
Učiteljskega kadra primanjkuje, zato bi bilo treba ohranili vsaj v prehodni dobi še vse dosedanje vrste šol za šolanje učiteljstva, to je učiteljišča in Višje pedagoške šole. Pedagoška akademija kot edina šola za učne kadre postavljenim nalogam prav gotovo še ne bi bi-
drugo srednjo šolo, ali pa ima siploh že gimnazijsko maturo za seboj.
Na ljubi jamski in mariborski glasbeni srednji šoli, kjer se šola 351 dijakov, poučuje 111 učnih moči. Od tega je 30 stalno nameščenih in 81 bomoirarnih-Po kvalifikaciji je od pryiih 25 profesorjev, 2 predmetna učitelja, 2 strokov na učitelj a in 1 umetnik, honorarci pa so v pretežni večini profesorji in reproduktivni umetnika iz simfoničnih orkestrov. Čeprav dobimo vtis, da je učnih moči po številu in kvalifikaciji dovolj, se zlasti mariborska SGŠ borj z velikimi težavami, saj je morala namestiti za pouk klavirja 2 svoji absolventki, kar prav gotovo ne more dvigniti nivoja pouka. SGŠ v Ljubljana je morala ob letošnjem vpisu odkloniti 25 dijakov ne le zaradi pomanjkanja prostorov, temveč tudi zaradi pomanjkanja učnih moči, zlasti za trobila in pihala. Pouk teh glasbili prevzemajo po večini člani orkestrov, ki pa so z delom na svojih matičnih institucijah tako obremenjeni, da ne morejo redno •poučevati.
Res je, da sta 2 srednji glasbeni šoli za Slovenijo nekam malo in da zaradi pomanjkanja prostorov in internata ne moreta sprejeti vseh tistih, ki imajo pogoje in veselje za ta študij. V okraj ih. Koper in Kranj že dalj časa razpravljajo o ustanovitvi srednje glasbene šole in se čutijo prizadete, ker jim je sekretariat SKP LRS spričo pomanjkanja ustrezno kvalificiranega unčega osebja in iz bojazni- da bi se nivo pouka in znanja znižal, to zaenkrat odsvetoval. Še teže pa bi eventualni novi šoli ustrezali, če bi v smislu predlagane reorganizacije SGš z dopolnilnim splošnoizobraževalnim poukom morali pritegniti še večje število bonorar-cev, ki sp s svojo učno obvez-niostjio na matični šoli in raznih vajenskih in strokovnih šolah ter tečajih že itak obremenjeni preko mere.
Do predloga Za reorgianiiizacijo SGŠ je prišlo, kot je bilo že povedano, zaradi preobremenje-mosti dijakov SGŠ, ki hkrati obiskujejo še’ splošnoizobraže-valmo ali drugo strokovno srednjo šolo. Po •osvoboditvi so se nekaj let srednje glasbeno šolali starejši ljudje z že opravljeno maturo. Nato pa se je začela starostna meja postopoma nižati in danes je sestav dijakov SGŠ spričo dejstva, da je pogoj za sprejem vanjo opravlj ema nižja gimnazija in sprejemni izpit. takile:
Ljubljanska SGš:
Samo SGŠ s splošnoizobraževalnimi predmeti obiskuje 78 učencev,
Gimnazijo obiskuje 73 učencev Strokovne šole obiskuje 11 učencev,
Maturantov je 39 učencev, Višje šole obiskujejo 8 učenci, Visoke šole obiskuje 31 učencev.
Mariborska SGŠ:
Samo SGŠ s splošnoizobraževalnimi predmeti obiskuje 49 učencev.
Gimnazijo obiskuje 23 učencev. Dijak, ki se strokovno in splošnoizobraževalno šola na SGŠ, ima tedensko:
v teoretsko učiteljskem oddelku od 26 do 31 ur, v oddelku za petje od 21 do 24 ur,
v oddelku za klavir in harfo od 19 do 25 ur. v oddelku za godala od 20 dio
26 ur.
la kos. Akademija naj bi zaenkrat sicer ostala dvoletna, morala bi se pa deliti v dva prav-ca: v enem bi pripravljala naraščaj za razredni pouk do 5. razreda, v drugem pa za predmetni pouk v širokih skupinah. Za izobraževanje strokovnih predavateljev na strokovnih šolah pa niso potrebne posebne pedagoške šole, ampak bi bilo dovolj Pedagoške centre tako ojačati, da bi mogli voditi tudi pedagoško izpopolnjevanje kadra na strokovnih šolah.
Ob tej priliki je Svet za šolstvo izrazil tudi svojo kritiko na račun ustanavljanja vedno novih »višjih« šol. Svet meni, da je zgrešeno ustanavljati za vsako dejavnost posebno višjo šolo. S temi šolami bomo počasi razbili celoten šolski sistem.
Izobraževanje odraslih naj postane del šolskega sistema. Organizirati bo treba čim več tečajev za ■pridobivanje raznih specialnosti pa tudi za pridobitev šolske kvalifikacije na rednih šolah in pridobitev strokovne kvalifikacije pri oblastno priznanih strokovnih komisijah.
Mrs
v oddelku za pihala in trobila od 20 do 26 ur-
Od tega zavzematJo splošnoizobraževalni predmet} v I. letniku 11 ur, v II. letniku 11 ur, v III. letniku 9 ur im v IV. letniku 10 ur.
Dijak, ki obiskuje na SGš le strokovne predmete, splošnoizobraževalni del pa na gimnaziji ali kaki drugi šoli, kjer ima tedensko 30—35 ur pouka, je torej (brez vaj in domačih nalog ter drugih priprav za šolo) tedensko obremenjen s 40—60 šolskimi urami! Iz poročila Zavoda za glasbeno vzgojo v Ljubljani, kjer je internat učencev glasbenih šol, je razvidno* da so učenci, ki obiskujejo istočasno 2 srednji šoli, zaposleni od 7 zjutraj do 21 zvečer s tremi polurnimi odmori za zajtrk, kosilo in večerjo. Jasno je. da tako življenje uničuje, če nič drugega, vsaj živčni sistem te mladine. Imamo tudi že vrsto opozoril s strani zdravstvene službe, da dijakov na ta način ne gre obremenjevati. Na drugi strani pa tudi uspehi oziroma neuspehi pri šolanju kažejo na nevzdrž-nost glasbenega in splošnega izobraževanja v takem učnem sistemu.
Predlog za reorganizacijo študija na SGS ni v opreki z zveznimi navodili o študiju na SGS, ki zahtevajo, da se srednje glasbene šole organizirajo in uredijo po zgledu rednih strokovnih šol s strokovnimi in splošnoizobraževalnimi predmeti. To navodilo je LR Makedonija v Skopju že izvedla.
Na ,več posvetovanjih je bil sestavljen nov učni načrt to predmetnik splošnoizobraževalnega dela SGS.
Po novem predmetniku bj bila tedenska učna obremenitev po oddelkih in letnikih različna in bi znašala najmanj 24 to največ 35 ur,
Novi predmetnik bi, kot že ugotovljeno, koristil dobri tretjini dijakov SGS, ki so danes obremenjeni, z obiskom dveh srednjih šol. Koristil pa bi tudi drugi dobri tretjini dijakov (v Mariboru dvema tretjinama),, ki obiskujejo že doslej poleg strokovnega tudi splošnoizobraževalni del učnega programa SGS, saj bi odslej dobivali več znanja in imeli možnost prehoda ne le na AG, ampak tudii na nekatere druge fakultete. Neprizadeta pri novem predmetniku SGS bi bila le slaba četrtina dijakov, ki obiskujejo gamo strokovni del SGS, ker ima že maturo. To so predvsem siolopevci dri tisti instrumentalisti. ki morajo za svoj študij biti dovolj stari in fizično krepki.
Pomisleki proti reorganizaciji študija na SGS izvirajo predvsem iz dejstva, da bodo nekateri prej absolvdirali splošnoizo-braževainj del preden bodo dosegli pogoje za študij strokovnega dela SGS. Prav tako bo možno sem dn tja tudi nasprotno. Vse te neskladnosti, kolikor niso povzročene z dejanskimi stanostniimi in fizičnimi pogoji študija, bodo sčasoma vse redkejše, ker bodo vsi bodoči dijaki uravnavali svoj predhodni, študij tako, da bodo zmogli sledit; strokovnemu in splošnoizobraževalnemu programu SGS istočasno.
Svet za kulturo in prosveto LRS je na svoji seji dne 8. novembra razpravljal o nujnosti, da se študij splošnih predmetov na SGŠ rearganizira. Konkretni študijski načrt pa je odklonil in zahteval nov predlog.
Fred reorganizacijo
v srednjih POMICO. glasbenih šolah?
ZAKON
o javnih uslužbencih
Zvezna ljudska skupščina bo še letos razpravljala o Zakonu o javnih uslužbencih, tako da bo predvidoma stopil v veljavo že s 1. januarjem 1958. Zvezni izvršni svet je na svoji seji dne 29. oktobra razpravljal o osnutku, ki ga je pripravila posebna komisija, in ga v celoti sprejel.
Odredbe tega zakonskega osnutka se nanašajo na uslužbence javnih služb, pa naj so zaposleni v organih državne uprave, ali na v samostojnih institucijah s področja prosvete, v zdravstvenih ustanovah, pri socialnem zavarovanju,’ v zavodih in bankah. Izvzeti so torej le uslužbenci gospodarskih in družbenih organizacij.
V	novem uslužbenskem sistemu, ki ga predvideva osnutek zakona, so nekatere značilne novosti. Tako se ustanavljajo stalne komisije za uslužbenske zadeve pr; občinah, okrajih in republiškem ter zveznem organu, predvidena je sistematizacija delovnih mest v vseh ustanovah (tudi šolskih in vzgojnih!) in predviden je razpis za vsa delovna mesta, za katera se zahteva srednja ali višja izobrazba.
Sistem razvrščanja uslužbencev je ostal v glavnem isti kot doslej, razlika je le v tem, da smo dobili še eno vrsto uslužbencev tudi izven prosvetne stroke — uslužbence z višjo šolo. (Med »višje« šole štejejo vse šole, ki sprejemajo abituriente srednjih šol in trajajo dve ali tri leta, dočim štejejo kot »visoke« šole vse fakultete in umetniške akademije ter zavodi, katerim je z zakonom določena stopnja fakultete.) Uslužbenci se bodo torej delili v štiri vrste: uslužbenci z nižjo strokovno izobrazbo (z nepopolno srednjo šolo), uslužbenci s srednjo strokovno izobrazbo (s končano srednjo- šolo), uslužbenci z višjo strokovno izobrazbo (s končano višjo šolo) in uslužbenci z visoko strokovno izobrazbo (s končano fakulteto ali tej enako šoto). Ker je po načrta za uslužbence s srednjo strokovno izobrazbo predviden XVI. plačilni razred kot začetni razred, je za novo vrsto uslužbencev * višjo strokovno izobrazbo predviden XV. razred kot začetni in VI. kot zakljdčni. (V prosvetno-znanstveni službi in še nekaterih drugih sta začetni in zaključni razred uslužbencev teh dveh vrst za en razred višja). Uslužbenci s fakulteto se v vseh službah razvrščajo v XII. plačilni razred kot začetni razred. Število plačilnil} razredov se je povečalo za dva, s tem, da imata I. in II. plačilni razred po dve stopnji. Nazivi uslužbencev, ki delajo v šolskih' in vzgojnih ustanovah, se razvrščajo takole: vzgojitelj, učitelj, učitelj praktičnega pouka, stro-kovni učitelj
—	XV do VII (kot je videti, so bili naši argumenti, s katerimi smo utemeljevali VII. kot zaključni razred, dovolj tehtni!); predmetni učitelj — XIV do VI, profesor srednje šole, asistent — XII do IV; predavatelj višje šole, lektor — IX do IV; profesor višje šole — VII do III; docent
—	V do III; izredni profesor — III. do Ha; redni profesor — Hi do L. Prosvetni delavci, ki bod.o dobili naziv pedagoškega svetnika, bodo napredovali za en oziroma za dva plačilna razreda višje, kot pa b; mogli napredovati po svojem osnovnem nazivu.
V	znanstveno raziskovalnih zavodih še uvajata dve vrsti kvaliliciranih uslužbencev: eni bedn delali in nanredovali kot visokokvalificirani strokonjaki, drugi pa kot znanstveni raziskovalci. Za prvo skupino bomo imeli na razpolago nazive: laborant, preparator, tehnični sodelavec (XVI—VIII), strokovni sodelavec (XII—V), višji strokovni sodelavec (VI—III); v drugi skupini pa bodo tile nazivi: asistent (XII—IV), znanstveni sodelavec (VIII—III). višji znanstveni sodelavec (IV—Hi), znanstveni svetnik (Ha—IL).
Nazivi uslužbencev v muzejih, galerijah, arhivih, bibliotekah se razporejajo takole: pomožni preparator, bibliotečni manipulant, arhivski manipulant (XX—XII); preparator, knjižničar, arhivski pomočnik (XVI—VIII); restavrator, konservator, kustos, bibliotekar, arhivist (XII—V); višji restavrator, višji konservator, višji kustos, višji bibliotekar, všja arhivist (VI—III). Knjižn-čarji in arhivski pomočniki, ki bodo imeli višjo šolo, se razvrščajo od XIV—VI pl. razr.
Osnutek zakona je ohranil sedanjo obliko osnovne plače, namesto dopolnilne plače na uvaja položajno plačo. Za višino osnovne plače bo važna strokovna izobrazba in leta službe (kot
doslej), položajna plača pa bo odvisna od delovnega mesta, na katerem se uslužbenec nahaja, pa tudi od vrste službe. Položajna plača, ki jo bodo prejemaji v-i uslužbenci, bo služila torej kot korektiv. Položajna plača bo šele omogočala diferenciacijo prejemkov; osnovna plača te vloge ne more imeti, ker bo enaka za vse uslužbence, ki imajo iste pogoje.
Osnutek zakona predvideva tole plačilno lestvico osnovnih plač:
Plačilni razred Ir I:
Hi
Ih
III
IV
V
VI
VII
VIII
IX
X
XI
XII
XIII
XIV
XV
XVI
XVII
XVIII
XIX
Osnovna plača 33000 31000 29000 27000 24000 22000 ’ 20500 19200 18000 16800 15800 14800 13800 12800 11800 11100 10400 9700 9200 8800 8400 8000
Za delo pod težjimi pogoji so predvideni tudi še posebni dodatki.
Višina položajnih plač se bo določala s posebnimi predpisi tistega organa, ki je pristojen za sistematizacijo delovnih mest.
Tudi v sistem napredovanja prinaša osnutek nekatere novosti. Najpomembnejša od teh je ocenjevanje, ki je obvezno na vse javne službe. Leto, v katerem je uslužbenec bil negativno ocenjen, se ne šteje za napredovanje. Nasprotno pa je možno ob najboljših oc_en®]i tudi izredno napredovanje oziroma preskok.
Osnutek ureja tudi vprašanje letnega dopusta. Odločilen je pri tem zgolj delovni staž uslužbenca, ne pa njegov naziv ali funkcija. Uslužbenci s stažem do pet let bodo imeli 15 dni letnega dopusta; s stažem od 5 do 15 let 21 dni in z več ko 15 leti pa 30 dni. Šolski delavci pa tvorijo izjemo. Njihov letni dopust sovpada s šolskimi počitnicami. Ce pa se morajo tedaj udeleževati izpopolnitvenih tečajev, morajo v vsakem primeru imeti 45 dni dopusta. Pravico do 45-dnevnega letnega dopusta (toda v dveh obrokih) bodo imeli tudi tisti zdravstven; delavci, ki delajo v pogojih, ki so škodljivi za zdravje.
Premestitev po službeni potrebi v prosvetni službi ne bo. Možna bo le začasna dodelitev n« dete, ako bi sicer šola ostala brez učne moči. Taka dodelitev sme brez pristamka prizadetega trajati največ do zaključka šolskega leta.
Odpovedni rok v šolski službi bo znašal 6 mesecev in se bo vedno računal od 1. marca dalje, ne glede na čas, kdaj je bila odpoved podana.
Kazni za disciplinske preston-ke so z novim zakonom dokaj omiljene. Ukinja se kazen 00-stavitve na nižji položaj ali v nižji plačilni razred. Prj disciplinskih nečednostih se* zniža število kazni na tri (opomin, ukor, denarna kazen; ta more znašati največ SVo od osnovne plače, dočim je mogla doslej znašati tudi do I00/o vseh rednih dohodkov).
šola. za bolničarje v Piranu
Tudi zdravstvo uživa potrebno pozornost okrajnega ‘ljudskega odbora Koper, v katerega območju je med drugim občutno pomanjkanje šolanih bolniških strežnic in strežnikov. Da se temu čimprej odpomore, je OLO Koper v sporazumu s Svetom za zdravs*„0 LRS n.stan^-,;’ v Piranu nižjo zdravstveno strokovno šolo. Usposabljala bo bolničarje in bolničarke, teoretično in praktično. Za sedaj bo šolanje enoletno, kasneje se bo podaljšalo na dve leti. Dostopna bo šola obema spoloma, pogoj za sprejem — dovršena nižja gimnazija al; osemletka. Prostori so šoli zagotovljeni v piranski bolnici, pomoč in možnost. za praktično usposabljanje učencev in učenk pa j; bodo morali muditi vsi) zdravstveni zavodi .v okraju, ki je prevzel stroške za- njeno vzdrževanje. Za internat, ki ga šola še nima, je občinski ljudski odbor Piran odstopil primerno po-slcpjc, uredil pa ga bo republiški Svet za zdravstvo. Za ray . nateljico šole je imenovamj FRANCKA ŠUŠTARŠIČ, med], cinska sestra iz Pirana, -nm-
Žagarjevi nagrajenci za leto 1957
Batič Vladimir	Brumen Mirko
Drugonagrajenca
ing. Mušič Vlado
prof. Šilih Gustav Prvonagrajenci
Gojkovič Avgust
Smrekar Lado	Uverdorben Jože
Drugonagrajenca
Po končani seji dne 28. oktobra so se člani Sveta za šolstvo »brali v posvetovalnici, da bi prisostvovali pri razdelitvi Žagarjevih nagrad za leto 1958. Navzoč je bil tudi sekretar Sekretariata zveznega IS za prosveto in kulturo tov. Bogdan Osolnik.
Nagrade je razdelil predsednik Sveta za šolstvo tov. Milko Gorčic in jih tatole utemeljil:
Prof. ŠILIH Gustav sicer res ne deluje več kot aktiven profesor na šoli, vendar je vse njegovo sedanje delo tako povezano z vsem reformnim gibanjem našg šole, zlasti z vprašanji, ki zadevajo njegovo pedagoško stran, da ga smemo imenovati pionirja vseh teh prizadevanj, nesebičnega svetovalca, ki s svojo široko pedagoško .razgledanostjo daje pomemben in nenadomestljiv prispevek k vsem naprednim hotenjem naše nove šole.
Tov. Šilih je tudi pomembna osebnost kot pisec pedagoških in metodskijj del. V zadnjem času je napisal med drugim prepotrebno Metodiko slovenskega pouka I. del. nadalje kot navodilo učiteljem za spoznavanje učencev »Osebno psihološko Ps-pisnico ter nje rabo« in razpravo »Učne oblike v šolskem delu«. Številni so njegovi članki v Sodobni pedagogiki in ocene.
Kot predavatelja na številnih pedadoških tečajih in seminarjih ga odlikuje jasnost, preciznost in dokumentiranost izvajanj. Takih predavanj je imel samo v zadnjem šolskem letu okoli 70.
Tov. Šilih je sodeloval tudi pri ustanovitvi pedagoška posvetovalnice v Mariboru in Centra za izobraževanje staršev.
Med drugim prof. Šilih kot eden izmed prvih prosvetnih delavcev proučuje vprašanje naše družine in je v svojih študijah in razpravah k rešitvi tega vprašanja dal dragocene napotke. Kot podpredsednik Zveze prijateljev mladine Slovenije je v vsem njenem delu aktiven kot svetovalec in kot predavatelj.
Ing. MUŠIC Vlado je že od
1. 1948 direktor tedaj ustanovljenega gradbenega tehnikuma v Ljubljani, ki je v tem času vzgoji! že nad 1000 mladih gradbenikov. S svojo res široko strokovno razgledanostjo in pedagoško sposobnostjo ie znal napraviti iz te šole sodoben zavod, ki ga vsako leto dokonča veliko
število 'sposobnih in kvalificiranih kadrov za gradbeništvo. Vse svoje delo na šoli je tesno povezal z mladino, zavedajoč se, da brez dobe vzgoje ne more biti dobrih strokovnjakov. Posledica te njegove povezave z mladino je bila velika aktivnost mladinske organizacije na šoli, ki se je kazala zlasti v množičnem vključevanju mladine v delovne brigade. .Sola je dobila zato najvišje priznanje, saj je bila odlikovana z Redom dela IX. stopnje in Prešernovo nagrado za izdajo knjige »Gradbeni elementi«.
Da bi omogočil del0 šoli, se je z vso prizadevnostjo zavzel za dograditev 3. nadstropja in dijaškega internata.
Z neumornim delom je prebrodil tudi težave, ki so bile prva leta z učiteljskim kadrom. Lotil se je dela čisto načrtno. S politično-pedagoškimi tečaji, referati, predmetnimi komisijami, počitniškimi seminarji, kjer je povsod sam sodeloval, rnu je to tudi uspelo.
Enake težave ie moral premagovati pri izpopolnjevanju učil in učbenikov. Vendar mu je uspelo urediti laboratorij, fizikalni kabinet, pomnožiti zbirko učil in učbenikov. Sola si je iz lastnih sredstev ustanovila svoj knjižni fond. iz katerega črpa dodatna sredstva za izdajo vsaj zasilnih učbenikov.
Ing. Mušič je znal aktiviziratl tudi naše strokovne predavatelje za publicistično delp v pedagoških revijah.
Kljub temu. da je že 1. 1953 dosegel 35 službenih let in je bil na lastno prošnjo upokojen, opravlja honorarno še naprej svoje delo. Mimo tega sodeluje tudi kot aktivni član v raznih oblastnih, družbenih in strokovnih organizacijah, n. pr. pri Združenju gradbenih podjetij, pri Društvu arhitektov Slovenije, pri Društvu prijateljev mladine, je član Sveta za urbanizem okrajnega ljudskega odbora Ljubljana in predsednik komisije za gradbene in komunalne zadeve pri ObLO Bežigrad itd. Piše tudi v razne strokovne revije.
GOJKOVIČ Avgust je po poklicu predmetni učitelj. Kot ravnatelj osemletke v Ravnu pri Kopru sam kakor tudi s prizadevnostjo vsega učnega zbora na omenjeni šoli išče nova in sodobna pota pri pouku mladine že vsa leta. kar je na šoli. Pri tem mu je uspelo tako po stro-
kovni kakor pedagoški strani reformirati učnovzgojni proces, povezati učitelja z učenci v delovno celoto, kjer je postal učenec subjekt vzgajanja in učitelj njegov vodnik in vzgojitelj. Skratka, z vsemi možnimi sredstvi je približal šolo učencu, ga navezal nanjo tako, da mu. je postala drugi dom. Dokaz temu je to, da učenci ostajajo v šoii tudi po končanem pouku, da pomagajo na vrtu, v šolski kuhinji, delavnicah, da samostojno vodijo evidenco pridelkov itd.
Seveda pa je bilo za tako delo v šoli potrebno ustvariti vse pogoje, ki tako delo omogočajo. Tudi tu se je Gojkovič pokazal kot spreten in iznajdljiv organizator. ki je za svoje načrte znal pridobiti ljudstvo vsega šolskega okoliša in tudi zainteresirane oblastne forume.
S pomočjo vseh teh mu je uspelo dvigniti šolski obisk, odpraviti v kraju nepismenost, organizirati prosvetno društvo »Sloga«, zgraditi za osemletko novo šolsko poslopje, starega pa predelati v otroški vrtec, šolsko kuhinjo in šolske delavnice; urediti na šoli ambulanto, velik šolski vrt, zgraditi posebno stanovanjsko poslopje za učiteljstvo, kulturni dom. nadalje ustanoviti dvoletno kmetijsko gospodarsko večerno šolo itd.
Toda tov. Gojkovič se ni izkazal samo kot dober pedagog, organizator izvenšolskega udejstvovanja mladine in kultumo-prosvetnega dela v svojem okolišu. ampak tudi kot aktiven režiser, pisec, član množičnih organizacij in tudi ljudski odbornik, saj je član okrajnega ljudskega odbora, okrajnega in občinskega sveta za prosveto, predsednik prosvetnega društva »Sloga«, predsednik okrajne komisije za pošolsko izobraževanje in inšpektor kmetijsko gospodarskih šol za okraj Koner.
BATIČ Velimir je komaj dve leti ravnatelj na nižji gimnaziji v Leskovcu pri Krškem, vendar tisti, ki pozna šolo od prej, lahko ugotovi, da je v teh dveh letih šola napravila velikanski korak naprej in da so pri tem nesporne zasluge tov. Batiča.
V učnovzgojnem delu sicer v tako kratkem času nj mogoče doseči izrednih uspehov, zlasti še, če za to primanjkuje materialna podlaga in je interes okolice za šolo podpovprečen. Tov. Batič se je tega zavedal in je v teh dveh letih ustvaril tako materialno bazo šoli in tako za-
interesiral zanjo okolico, da tudi učnovzgojni uspeh ne bo izostal. To se kaže v veliki meri na šoli že danes.
S pomočjo in razumevanjem odločilnih činiteljev nju je uspelo prikupno urediti šolsko poslopje, učilnice in zbornico, katera trenutno zaradi pomanjkanja prostora služi tudi za kabinet, Delo okoli šole za ureditev zamočvirjenega travnika v šolski vrt in športni prostor je v polnem teku. Notranja oprema šole je nova. šola si je oskrbela potrebna učila (projektor, mikroskop), knjižnica je vzorno urejena v lepih omarah. Nadvse pomembna je nova delavnica za ročno delo, opremljena z vsem potrebnim orodjem. Seveda pa bi tov. Batiču vse to delo ne uspelo, če bi ne bil znal za to zainteresirati občinski ljudski odbor, še posebej pa šolski odbor, ki ie danes desna roka tov. ravnatelja. Smemo trditi, da je šolski odbor njegove šole primer šolskega odbora, ki sodeluje pri reševanju vseh šolskih vprašanj.
Posebej je treba opozoriti še na občudovanja vredno dejavnost pionirskega odreda, zlasti še njegovega kluba mladih tehnikov. Ta dejavnost pionirjev je rezultat skupnih naporov šolskega kolektiva, šolskega odbora in pomoči drugih faktorjev, ki jih je znal tov. ravnatelj pridobiti za sodelovanje.
BRUMEN Mirko je od 1. 1948 predavatelj in ravnatelj na Sad-jarsko-vinarski šoli v Svečini pri Mariboru. Zavedajoč se, da šola brez pedagoško jn strokovno temeljito izdelanega predmetnika in učnega načrta ne more naprej, se je najprej loti! tega dela. Ko je bilo to delo opravljeno, se je vestno in načrtno lotil vprašanj, kako bj na šoli ustvaril pogoje za sodoben teoretičen in praktičen pouk. Pri tem se je stalno posvetoval z učnim zborom’in tako dosegel, da je pri pouku razmerje med teorijo in prakso vzorno. Dokaz vseh teh velikih in resnih prizadevanj so d»bro usposobljeni absolventi, ki prihajajo iz te šole.
Šolsko posestvo, ki je bilo dokaj zanemarjeno, je spremenil v intenzivno in sodobno mehaniziran obrat, ki z načini dela in prizadevnostjo prekaša državna in druga sadjerejsko-vi-narska posestva v Sloveniji.
Tud; internat kakor tudi te-venšolsko delo gojencev kažejo
na veliko prizadevanje tov. ravnatelja.
Celotna šola, internat in šolsko posestvo so po mnenju strokovnjakov vzorno vodeni. Sola je v celoti povezana s svojo okolico. "
SMREKAR Lado. ki je sam
strokovno in pedagoško vzoren
učitelj na šoli, je znal tudi ves šolski kolektiv qjžje gimna-zje v Kostanjevici usmeriti na pot sodobnega učnovzgojnega procesa v šok, katerega rezultati so razgibane učne ure. ki jih učenci ne občutijo le kot morečo pezo, ampak kot čas resnega, a vendar zanimivega dela. Sodobne metode dela, lep odnos učnega kadra do učence^ vse to je tisto, kar vabi učenca v šolo in jih povezuje z njo. Zato neopravičenih šolskih izostankov skoraj ni.
Se posebej pa se nižja gimnazija, ki jo vodi tov. Smrekar, odlikuje po svoji estetski in politični vzgoji šolske mladine n okoliškega prebivalstva. Po ravnateljevi zaslugi je na šoli edinstvena galerija slik skoraj vseh naših sodobnih slikarjev. Estetsko so tudi urejeni prostori šolskega vrtca. Vendar pa šola kljub tej usmerjenosti ne zanemarja drugih dejavnosti moderne šole. Tako je uspelo na šoli urediti vzorno delavnico za ročna dela, šolski vrt itd. Šolski odbor in občina sta pomagala Pri oskrbi vseh učnih pripomočkov, tako da-je danes tudi glede tega šola med najbolje urejenimi.
Delo v razredu dopolnjuje iz-venšolsko delo mladincev. Nižja gimnazija v Kostanjevici je tudi izhodišče vsega ijudsko-prosvet-nega in kulturnega delovanja v Kostanjevici in okolici. Uspehi tako šolskega kakor Ijudsko-prosvetnega dela (n. pr. vsako-letni kvalitetni konstanjeviškl kulturni festivali) so že presegli ozke občinske meje in so znani ne le v 'novomeškem okraju, ampak tudi drugod. Tudi zvezna komisija za delo s pionirji iz Beograda je po ogledu šole in dela v njej dala priznanje direktorju in šolskemu kolektivu.
UNVERDORBEN Jože dela že 20 let kot učitelj in vzgojitelj duševno nerazvitih otrok. Odlikuje ga veder temperament, humanost takt, prizadevnost, razgledanost, vztrajnost in čut za odgovornost. Pod njegovim vodstvom in z njegovim posebnim prizadevanjem se ie razvila pomožna šola v Celju iz dvo-
oddelčne v šolp s 16 oddelki, s pomočjo oblasti mu je uspelo urediti tudi internatska prosipre za Otroke s podeželja.
Se več kot na organizacijskem področju je storil za strokovni dvig učnega kadra na svoji šoli in pomožnih šolah sploh, ki jih inšpicira in iim daje pobude za delo.
Njegova šola je vzor pomož-
nih šol in vzor delovne discipline. Prav zato uživa pedagoški kolektiv, posebno pa še njegov ravnatelj velik ugled in zaupanji organov ljudske oblasti ter političnih in družbenih organizacij.
Opomba uredništva:	Slika
prof. Šiliha je iz. 1. 1933, ker uredništvo ni imelo druge na razpolago.
Mladina in mornarji
Pod tem naslovom je »Prosvetni delavec« štev. 6. z dne 20. marca t. 1. objavil poziv, naj si naša šolska mladina dopisuje z mornarji prekomorskih trgovskih ladij Splošne plovbe. Odziv sicer pričakovanj ni dosegel v polni meri. bil pa je dokaj živahen in za začetek prav zadovoljiv. Oglašale so se šole raznih vrst, bolje, njihovi razredni kolektivi pa tudi posamezniki, ki jih zanimajo vprašanja v zvezi s pomorstvom. Nekateri so ladje, ki so jih »posvojili« ali »adoptirali«, kot pravimo, ,0,b njihovem povratku v domače vode tudi obiskali in izmenjali s posadko darila. Splošna plovba je najbolj vnete dopisovalce nagradila z daljšo prosto vožnjo po Jadranu. Dopisovalce so za nagrajevanje predlagali kapitani »posvojenih« ladij, izbrala pa jih je Po določenem kriteriju posebna komisija pri Splošni plovbi v Piranu. Za preteklo šolsko leto 1956-67 je Splošna plovba zagotovila tri nagrade, nagradila pa je pet dijakov in dijakinj. Slednje so prevladovale in imajo že za seboj 10-dnevno potovanje z m-j Burjo iz Pirana v Dubrovnik in nazaj. Srečne izbranke so bile: Dežman Slavka in Kovačič Danica iz farmacevtskega , laboratorija Krka v Novem mestu ter Brečko Erika iz. Razkoz, Šentjur pri Celju. Nagrajenca, osmošolec Lindtner Jure in šestošolec Za-pušek Matija, oba dijaka klasične gimnazije v Ljubljani, svoje nagrade še nista izkoristila.
Organizaciji za »adoptacijo« .rgovske mornarice v svetovnem merilu in posebno glede na naše razmere bomo o priložnosti posvetili daljši članek, v tem kratkem poročilu bi želeli samo opozoriti učiteljske in profesorske zbore slovenskih šol na vzgojno vrednost takega medsebojnega dopisovanja med našo mladino in našimi mornarji. Predvsem je to važno za
višje gimnazije in srednje strokovne ter industrijske šole, nič manj zaželene pa niso osemletke oziroma nižje gimnazije in nižje strokovne šole. Dajmo mladini priložnost, da po slovenskih pomorščakih spoznava morje in pomorstvo ter se zanju navduši, saj imamo tudi mi na Jadranu svoj delež, četudi skromen! Njegov pomen in vrednost bosta rasla z mladino, ki jo bosta oplodili pomorska miselnost in zavest. Vsaka dejavnost v tej smeri je posredna pomoč domovini.
Vsem, ki se za to zanimajo, navajamo imena ladij Splošne plovbe, ki prihajajo za »adoptacijo« v poštev:
p-1 Pohorje, p-1 Rog. p-1 Ze-lengora, p-1 Gorica, p-1 Dubrovnik, p-1 Bihač, p-1 Ljubljana. p-1 Neretva in m-l Gorenjska.
Prvič naj piše šola oziroma razred ali posameznik izbrani ladji preko Splošne plovbe v Piranu (n. pr- Posadki p-1 Gorica. c-o Splošna plovba Piran), kasneje bodo lahko dopisovali tudi neposredno v vse luke sveta, kamor vozijo naštete ladje.
Najbolj vnete dopisovalce čaka tudi v prihodnjih velikih počitnicah primerna nagrada. Vsem bodi vodilo: Čiirmrei in vztrajno!	Viktor Pirnat
UČITELJSKEMU PEVSKEMU
ZBORU SLOVENIJE »EMIL ADAMIČ«
Spoštovani! V imenu federacije Socialistične partije Italije sem pooblaščen, da izrekam Vašemu odličnemu zboru najtjri-srčnejšo zahvalo, ker je priredil bolonjski publiki umetniški užitek prve vrste. V nekoliko urah bratstva med Vami in nami so nas družile pesmi naših dežel. Želimo, da bi naši državi živeli vedno v miru.
Naj živi bratstvo narodov! Naj živi zbor »Emil Adamič« i» Ljubljane! Adamo Vecchi
Začetek globalnega pouka
Napredne ideje našega novega učnega načrta imaijo svoje začetke v Decrolyjevl šoli na Eremitažj v Bruslju. Ta šola je bila ustanovljena 1. 1907.
Decrottyjev učni načrt je temeljil na človekovih gmotnih potrebah. Nekemu katoliškemu duhovniku, ki si le ogledal šolo, se je Decro.ly takole izpovedal- »Ze več vaših sovernikov me je obtožilo materializma. Kakšnega materializma? Res je, vedno sem predvsem mislil na materialne potrebe. Ali pa niso to potrebe življenja? Hraniti in čuvat; se, potem pa delati — p tem se povsod govori. To J.e osnova prizadevanj in razpravljanj vseh ljudi. Ampak razumeli je treba, kaj hočem. Ne talim namreč: so tudj višje potrebe!« — Lahko bi dodali: Potrebe ljudi so materialne, toda Decrolyjeva potreba je bila — humanost.
Ustanovliteilj Sole na Eremita-ži je bil zdravnik. Za zdravnika pa je zdravje tisto dobro, ki največ velja. Zato je bilo v njegovi šoli zdravje postavljeno v središče vsega pouka. To Je tisto dobro, ki služi že od vselej poglavitnim potrebam in koristim človeštva. Te potreba Im interesi priganjajo človeka na delo: da si pridobiva hrano, da se varuje pred slabim vremenom, da se brani, ko mu pretijo nevarnosti. Tem četvero potrebam ustreza četvero učnih centrov, ki jih je Decroly ime-*oval centres d’interčt, središča ali težišča zanimanja. Na-
men njegove šole je torej prosveti.]e-vanje realnega življenja. , Decroly poudarja štiri temeljne potrebe; te vodijo vso delavnost in prizadevnost vseh ljudi vseh časov in vsega sveta. Te glavne in splošne potrebe so: Potreba po hrani, potreba po zaščiti pred neugodnim vremenom, potreba po obrambi pred sovražniki in vsemi nevarnostmi, potreba po delu, proizvajanju.
Te splošne potrebe naj poznajo tudi otroci. Njim je treba pokazati: prvič, kako različno zadovoljujejo ljudje te potrebe v današnjih dneh glede na zemljepisno dolžino in širino, glede na tvarino in prilagoditev; hrana ni ista v Sahari ali v severnem mrzlem pasu; tudi obleka ni povsod ista; drugič, kako so Potrebam ustregli naši predniki; tretjič, kako pri zado-ščevamju potrebam izkoriščamo živali, rastline in rudnine; četrtič, kakšen vpliv imajo te potrebe in njih zadostitev na družbeno organizacijo ljudi.
Vsak center proučujemo s šestih vidikov; pri prehrani n. pr. upoštevajo: prvič zahteve človekovega življenja — zakaj se hranimo, kako delujejo prebavila; drugič žival; kot prehrana; tretjič rastline kot prehrana; četrtič rudnine kot prehrana — voda, sol; petič družbeni odnosi glede na prehrano — semnji, prevoz, denar, menjalnice; šestič Prehrana in vesoljstvo — vpliv sonca, neprestano obnavljanje hranil na
zemlji, povezava »veta zaradi prehrane.
Otroci od šestega do osmega leta ne dojemajo predmetov v taki popolnosti; pač pa so sposobni z-3 centre manjšega obsega, za obravnavanje hiše, obleke, letnih časov ali za centre, ki jih nudijo prilike: delavci so n. pr našli v gozdu dva zajčka; prinesli so ju v šolo, da so otroci zanju skrbeli. Od tretjega do šestega razreda pa so obravnavali celo leto samo en cemter, in sicer v vseh razredih istega: eno leto so n. pr. preučevali v vseh teh razredih samo prehrano; drugo leto pa je bila na vrst; zaščita Pred slabim vremenom. Tak pouk jebiil vedno pisan In zanimiv; iznajdljivi In prilagodljivi učitelji so imeli neprestano diovolij prijetnega in hvaležnega dela.
Med Decroljnjem in drugimi reformatorji j© bila velika razlika. Drugi modernisti so zahtevali: vzgojitelj naj pusti otroka-. da se mu nagoni po svoje izživljajo: vzgojitelja naj vodijo samo otrokovi interesi; otrok naj se uči, kar ga veseli, in naj napravi samo tisto, kar hoče in želi. Deoroly pa nudi učencu le tisto, kar je to-dj objektivno resnično.
Drufee moderne šole niso mogle imet; določenega učnega načrta, če ao hotele biti dosledne. Sola na Eremitaži pa je postavila učni načrt, ki je veljal za vse; ta vsebuje objektivne resnice za vse učence, nihče se jim ne more izogniti. Gre za nauke, kj .lih učenec sprejema od zunaj — seveda z razumevanjem; kdor hoče v svetu živeti, jih mora vpiti vase in si jih usvojiti; Gre za podrejenost jaza nečemu, kar presega osebo. Ta podrejenost je potrebna, ker
se moja osebnost ne more razvijati daven pogojev, ki imajo sicer svoj© zahteve, toda dajejo obenem uPanje na ugodno življenje: če hočem živeti, je potrebno, da se hranim, da sa ščitim pred mrazom, padavinami ali prehudo vročino, da se varujem nevarnosti in sovražnosti, da Si z delom zagotavljam eksistenco.
Katere »© otrokove potrebe? Nekateri so dokazovali, da tudi Decroly izhaja iz otrokovih interesov; prav to pa, da Je zahteva pedocentrdčne pedagogik©. Temu ugovarjamo, saj to so vendar potrebe vseh otrok in' vseh odraslih ljudi; otrokovi interesi so obenem interesi odraslih ljudi. Ko otrok občuti, da je lačen, prosi mater kruha ali česa drugega; ne • zanima ga, od kod občutek lakote, kako so ustvarjena prebavila, katere hranilne snovi ima hrana, od kod uvažajo živež, katere družbene odnose povzroča trgovina z živili, kako vpliva izvažanje in uvažanj© kolonialnega blaga na svetovno politiko ali kako je speljana mestna vodovodna naprava; ko se bliža zima, mu starši preskrbijo zimski plašč in drugo toplo obleko; ko se ga loti angina, pokličejo zdravnika. Otrok občuti potrebe, potrebščine same mu preskrbijo odra-s>li, znanstveno preučevanje teh stvari mu pa še na misel ne pride. Iz otrokovih elementarnih potreb š© ne izhaja želja po učenju. Teda pouk, k! naj pripravlja z(a življenje, ne sme molčati o stvareh, ki so za človeka tako pomembne.
Ce naj velja učni načrt za vse, mora biti pouk kolektiven. Vsi ljudje e© morajo hraniti in s© varovati slabega vremena; zato moram vse otrok© učiti o
hrani in obleki; o tem govorim skupini učencev na enaki um-sk; stopnji. Drugi reformatorji so zahtevali, naj se v učencu razvijajo njegove notranje prirojen© sposobnosti; le-te da izhajajo Iz nekega prvotnega semena, da so individualne in svoJevrstn.© in da 'označujejo nekega določenega učenca; zato da se mora pouk uravnavati natančno po med otrokovih darov. Aktivna šola je zahtevala za vsakega’ učenca — glede na njegove Individualne interese — poseben učni načrt. Decnoly-jeva šola pa Je imela skupen učni načrt, ki je upošteval interese vsega človeštva. V aktivni šoli — seveda je bilo to samo teoretično — si predmet učenja izbira otrokov interes. V šoli na Eremliitažl pa so upoštevali nauke, ki so sicer vzbujali otrokov interes, toda nudili so mu obenem tudi nekaj realnega in za življenje potrebnega.
Potreba po delu obsega vse druge potrebe. Delamo, da si zagotovimo hrano, stanovanje, obleko ter sredstva proti nevarnostim, sovražnikom In zli usodi. Z delom si človek oblikuje osebno, z delom si ustanovi družino in jo vzdržuje, z delom izpolnjuje svoje družbene dolžnosti.
Zanimiva je bila učna snov na Eremitaži, zanimiva pa je bila tudi metoda. Bili fo štirje centri zanimanja, vsak center Je bil razdeljen na šest delov, vsak del se je obravnaval v treh stopnjah. Prva stopnja je bilo opazovanje, druga asociacija. to je vezanje sorodnih predstav in pojmov, tretja pa Izražanje.
Z opazovanjem spoznava deček ali dekliča, kar lahko s čuti
zaznava ali neposredno sam izkusi, n. pr. obleko, tvarino.
Po asociaciji spoznava učenec svet s pesredovanjem, to je tisti svet, ki ga n© more neposredno opazovati ali doživljati; o tem ga poučijo knjige, slike, vzorci; o tem mu pripoveduje učitelj; tako zve, kako pridobivajo volno, svilo, bombaž, konopljo, lan, kako predejo, kak0 tkejo in barvajo tkanino, kako se ljudje oblačijo v raznih deželah pp svetu, kakšne obleke so nosili v raznih zgodovinskih dobah.
Z izražanjem si učenec uri in nadzira nauke, ki si jih je bil pridobil z opazovanjem in asociacijami; z izražanjem pa tudi prihaja do novih spoznanj. Pri konkretnem izražanju upprablja material:	modelira, izrezuje,
izdeluje, riše. telovadi, poje. Abstraktno se izraža v jezikovnih oblikah: dojema pomen besed in izrazov, čita, se razgo-varja, piše, se uri v izražanju, spoznava slovnico in pravopis.
Poznavanje prirode temelji na opazovanju. Toda zemljepis in zgodovina nista mogoča brez prostornih in, časovnih asociacij. Nekateri predmeti so le vaje v Izražanju. Ves pouk kroži okrog skupnega centra. Vendar so se predmeti poučevali ločeno drug od drugega. Pr; slovnični uri je bila na vrsti samo slovnica; toda ' vaje in primeri so bili vzeti iz centra; tako je bilo vedno kaj novega. To Je potem veljalo za vse predmete.
Za primer naj nam služi pouk o mleku. Mleko otrocj opazujejo, z njim imajo svoje izkušnje; o nekaterih rečeh jim pripoveduje učitelj; sledijo risbe, sheme, modeliranje mlekarskih naprav; merijo količino mleka,
delajo račune glede na kupno in prodajno ceno, glede na porabo. Ob razgovorih, presojanju in čustveni razgibanosti nastajajo želj© p© iskanju dejstev, ki se ne dajo neposredno ugotoviti; zanimajo jih n. pr. kraji, kjer redijo govejo živino, mlekarne, kjer predelujejo mleko v razne vrste mlečnih izdelkov, promet z mlekom in podobno; podatke iščejo po knjigah, enciklopedijah, atlantih; vse to daje potem povod za zbiranje, opisovanje, deklamacije, petje, rajanje. Učene; so se torej učili higieno, kemijo, prirodopis, fiziko, zemljepis, zgodovino. francoščino, vadili so se v čitanju, spisju, lepem pisanju, računstvu, risanju, poizkušali so se v ročnih delih in umetniškem izražanju — vse to ob preučevanju mleka.
S sistematičnim poukom je Decroly hotel odpraviti pomanjkanje organičnostj v učnih načrtih, ki so bili razdeljeni na predmete. Tedaj ni bilo enotnosti niti v enem samem šolskem dnevu: med učno spovjo ene in druge ure ni bilo zveze; vaje so bile ločene od drugega pouka. Zato se je pouk vršil brez zanimanja in sodelovanja učencev; pozornost je bila razkropljena na osamljena dejstva ali ideje; pri izpraševanju je odločal venbalizem. Sicer pa sta to pomanjkljivost občutila že Herbartova znamenita učenca Zilier in Rein; v pouk sta uvedla načelo koncentracije; s centri zanimanja je imelo nekaj podobnosti, vendar ni bilo isto. Rein je pozneje strnil ves pouk v letne miselne kroge, Gedan-kenkreise v Nemčiji na so bili pred desetletji znani tudi mesečni predmeti, Monatsgegen-stande.	Josip Dolgan
RESOLUCIJA
o perspektivnem razvoju splošne potrošnje
Zvezna ljudska skupščina je aa seji dne 17. oktobra 1957 razpravljala o elaboratu o splošni potrošnji. Ob tej priliki je podpredsednik Zveznega izvršnega sveta tov. Rodoljub Colakovio imel govor, ki pomeni prelomnico v obravnavanju prosvetnih vprašanj. Govor je bil objavljen v dnevnikih in naši sindikalni aktivisti se bodo mogli in morali posluževati njegovih tehtnih argumentov, s katerimi je obračunal z miselnostjo, da so izdatki za prosveto neproduktivni izdatki. Da jim bo pri roki ves material, s katerim bodo lahko dokazovali upravičenost svojih prizadevanj za izboljšanje občinskih in okrajnih proračunskih postavk in potrebe prosvete, prinašamo na tem mestu še celoten tekst Resolucije, ki jo, je sprejela zgoraj omčnjenega dne Zvezna ljudska skupščina, v kolikor se ta nanaša na kulturo in prosveto.
IZ RESOLUCIJE
1. V razvoju šolstva, kulture in znanosti je bil dosežen v primerjavi s predvojnim stanjem pomemben napredek. Število učencev in študentov na šolah vseh vrst se je povečalo v šolskem letu 1955-56 v primerjavi s šolskim letom 1938-39 približno za 43°/o. Iz leta v' leto je bilo zajetih več otrok z osnovnim in osemletnim šolanjem, število nepismenih se je zelo zmanjšalo, prosvetna raven prebivalstva pa se nenehno dviga. Prav tako se je precej povečalo število kulturnih in znanstvenih ustanov.
Dosedanji razvoj šolstva pa je kljub doseženim uspehom pokazal nekatere pomanjkljivosti. Razvoj in struktura šolskega omrežja in ustanov za izobraževanje odraslih zaostajata za razvojem in potrebami gospodarstva. Šolanje kadrov nj bilo vselej v skladu z zahtevami našega gospodarstva in družbenega razvoja. Premajhna usmerjenost šolstva k potrebam prakse in razvoja je imela za posledico predolge študije in podražitev šolanja Premalo ie bilo razvito šolanje odraslih, ki pomeni važno pot za ustvarjanje kvalificiranih kadrov. Problem šolskega prostora je posebno oster v mestih in industrijskih središčih, kjer je približmo 24V0 več kot je šolskih poslopij. Zaradi tega, kakor tudi zaradi velikega števila učencev, imamo več šolskih poslopij, v katerih poučujejo v treh. pa celo v štirih izmenah. Poleg tega je sedanji šolski prostor v precejšnji meri že doslužil, večje število šol pa nima zadosti sredstev za sodoben pouk.
V pretekli dobi sč je včasih tudi mreža posameznih kulturnih ustanov širila brez ustrezne materialne podlage in brez potrebnega podrobnejšega spoznanja finančnih in materialnih posledic.
Znanstvene ustanove tudi niso bile zadosti usmerjene v reševanje problemov, ki so v neposredni zvezi z našim gospodarskim in družbenim razvojem in zato doseženi uspehi niso bili vselej v sorazmerju z vloženimi sredstvi.
Razvoj dejavnosti na področju telesne kulture doslej ni bil zadosti usmerjen k množičnim oblikam telesne kulture; t0 velja posebno za mesta in industrijska središča, kjer je potreba Po razvijanju telesne kulture največja.
Nadaljnji razvoj proizvajalnih sil države bo ustvarjal čedalje močnejšo gospodarsko in družbeno podlago za razvoj družbenega standarda ter za ureditev in razširitev komunalnega sistema in sploh družbene samouprave. Tudi v prihodnje bo treba dajati potreben del družbenega proizvoda za tisto, kar je namenjeno zadovoljitvi skupnih potreb, s tem pa datj tudi močnejšo spodbudo za naraščanje proizvodnje in sploh življenjskega standarda.
Da bi zagotovili tako raven sploš. potrošnje, ki bo ustrezala razvitosti proizvajalnih sil države, hkrati pa obvarovali njeno obrambno sposobnost in odpravili dosedanje pomanjkljivosti v družbenem mehanizmu delitve in uporabe teh sredstev, je treba ukreniti tole: .
a)	Zagotoviti je treba, da bo nadaljnji razvoi snlošne potrošnje v skladu z naraščanjem narodnega dohodka in osebnih dohodkov.
b)	V okviru takega razvoja splošne potrošnje je treba hitreje širiti materialno podlago družbenega standarda .in posameznih družbenih služb, da bi tako zagotovili normalnejše delovanje teh služb in dvignili kakovost novih storitev
c)	Več sredstev je treba dajat) za hitrejši razvoj tistih družbenih služb, ki neposredno učinkujejo. da narašča proizvodnja in se dvigata produktivnost dela in osebni standard (stanovanjska in komunalna dejavnost, strokovno šolstvo, zdravstvena preventivna služba ipd.).
d)	Odnraviti je treba doseda-
*>:„ ro,i^vad-
benega standarda In posameznih družbenih slubž v mestih in industrijskih naseljih. V tem pogledu je treba zagotoviti širše možnosti, da bi bila materialna podlaga družbenega standarda v mestih in industrijskih naseljih v skladu z razvojem njihovega gospodarskega potenciala.
e)	Smotrna uporaba sredstev, namenjenih za splošno potrošnjo, terja vzpostavitev takega mehanizma njihove delitve in uporabe, ki bo bolj neposredno vezal splošno potrošnjo na ustrezno materialno podlago. Na najmanjšo mero je treba spraviti administrativne posege v delitev teh sredstev in na ta način vključiti splošno potrošnjo v sklenjen sistem družbene samouprave; neogiben razvoj splošne potrošnje n,a nerazvitih območjih, ki nimajo zadosti lastnih sredstev, je treba zagotoviti s primernim mehanizmom prelivanja splošnih družbenih sredstev.
f)	Obseg nalog in mreža služb
splošne potrošnje naj se razširita le tedaj, ko se poprej spravita v sklad z možnostmi, da se zagotovijo materialna sredstva za normalno delovanje tako razširjenih služb.	'
g)	Na podlagi zgoraj podanih splošnih smernic in posebnih nalog. ki jih ta resolucija postavlja za posamezne družbene službe. ja potrebno, da izdelajo pristojni upravnj in družbeni organi skladne programe za razvoj splošne potrošnje v celoti in po posameznih družbenih službah, Posebej sl je treba prizadevati. da se čimpre.i izvedejo spremembe v sistemu financiranja splošne potrošnje, ki jih vsebuje ta resolucija.
2. Smernice za razvoj posameznih dejavnosti so tele:
Šolstvo
a)	Z investicijami za šolstvo je treba zagotoviti opremo in nov šolski prostor, ki bo, zadoščal za potrebe v skladu s povečanjem skupnega števila učencev in študentov, za nadomestitev šolskega prostora, ki je doslužil, in za zgraditev prostora, ki bo omogočil, d^ odpravimo v šolah tretjo in četrto izmeno, in za rešitev problema šolskega prostora strokovnih šol.
b)	Nadaljnje širjenje mreže šol, ki so namenjene za višjo stopnjo obveznega šolanja, naj bo postopno. Pri tem je treba izkoristiti razne prehodne oblike in upoštevati dejanske možnosti.
c)	Da bi se razvoj in struktura šolskega omrežja in ustctaov za izobraževanje odraslih spravila v sklad z razvojem in potrebami gospodarstva in drugih družbenih dejavnosti po kadrih, je treba posvetiti v prihodnje posebno pozornost hitrejšemu razvoju strokovnih šol. V ta namen je treba izdelati elastičnej-ši in pestrejši sistem izobraže-' vanja strokovnih kadrov, ki bo omogočil kar najsmotrnejšo uporabo vloženih sredstev.
Bolj temeljito je treba razmisliti o načinu vzgoje visokošolanih strokovnjakov in iskati rešitve, kako skrajšati študije in dajati kadre, ^ ki bodo bolj ustrezali potrebam našega gospodarstva in raznih društvenih služb.
d)	Da bi se zboljšala strokovna izobrazba aktivnega prebivalstva se je treba bolj široko lotiti šolanja, strokovnega izobraževanja kvalifikacije
in v drugih družbenih službah. V zvezi s tem je treba ukreniti potrebno, da bo izobraževanje odraslih bolj organizirano, predvsem pa razvijati ustanove za izobraževanje odraslih ter poskrbeti za bolj. organizirano in bolj sistematično delo gospodarskih, prosvetnih in drugih organov, organizacij ' in zavodov za strokovno in gospodarsko izobraževanje odraslih.
e) Glede na vlogo funkcijskih izdatkov za ojganiziranj e sodobnega pouka v šolah, posebno če upoštevamo, da nas čaka v pri-hodnji. dobi izvedba šolske reforme, je treba sredstva za te namene povečati.
Znanost in kultura
a)	Z vlaganjem v kulturo je treba predvsem okrepiti dejavnost tistih inštitucij, ki so bistvenega pomena za množično prosvetljevanje ljudstva (knjižničarji, kinematografi, kul. domovi, ljudske in delavske univerze in pod.), in preskrbeti sredstva za objekte za tiste kulturne ustanove, ki to no svojem pomenu in dejanskih potrebah nujno zahtevajo.
Prav tako je treba poskrbet! v sestavu rednih izdatkov za kulturne ustanove, da bodo imele sredstva za nujne materialne Izdatke, ki so Potrebni za njihovo normalno delovanje.
b)	Znanstvene ustanove je treba še bolj usmeriti k reševanju problemov, k) so neposredno v zvezi z našim gospodarskim in družbenim razvojem. Bolj sistematično se je treba lotiti konsolidacije stanja v obstoječih ustanovah, nove pa ustanavljati v skladu z dejanskimi potrebami in če to dopuščajo materialne in kadrovske možnosti.
Telesna kultura
Umrla je Albina Kocijančičeva
Odšla Je od nas . . . Svoj večni počitek Je našla na ljublianskem pokopališču, v domači slovenski zemljici, ki JI je bila vse svoje življenje tako zvesto vdana. Njena poslednja pot, ob zvokih fanfar, pevskega zbora Slovenske filharmonije in govorih je bila najzgovornejši dokaz, da smo polagali v grob učiteljico, ki je bila v pravem pomenu besede ljudska prosvetna delavka.
Rojena Je bila ALBINA KOCIJANČIČEVA v Kropi kot hčerka obrtnika ; sama si je Izbrala poklic ■ učiteljice. Službovala Je v Bohinjski Srednji vasi, potem 16 let v Bušeči vasi In nazadnje v Ljubljani, kjer Je dočakala upokojitev.
če se Je tovarišica Kocijančičeva uveljavljala vsa svoja službena
švigale okrog hiše krogle. In kako tesno je bilo pri srcu tovarišici Kocijančičevi, ko sem In tje otroci sploh niso mogli o pravem času domov, ker so bila vsa pota blokirana. In kakor se čudno sliši. Je vendarle res: tovarišica Kocijančič,eva je celo organizirala prireditve, ki so imele narodni In osvobodilni poudarek. Zaradi njenega dela ji je okupator skrbno sledil, Kocijančičeva pa se je znala vedno spretno izmikati. Cesto je šlo tudi za Us . . .
Kot prava ljudska učiteljica in vzgojiteljica Je delala vse od leta 1941 dalje organizirano za Osvobodilno fronto ter širila svojo dejavnost tudi na okoliške vasi. Zlasti je žela mnogo uspehov med ženami. Bila je v stalnih stikih s partizani, ki so prihajali izpod Jelovice In Jim skupno z odborom Osvobodilne fronte dobavljala razni material.
Kljub lepi starosti 70 let Je prevzela po osvoboditvi upravltelj-stvo šole na Srednji Dobravi in zopet je bila predvsem njena zasluga, da je Imela mladina takoj spočetka redni pouk. Uspelo ji je,
da je dobila mladina začasne šol« ske prostore na ruševinah prejšnje šole. In kolikor so ji najveS dopuščale moči, je posegla v delo malone vseh domačih množičnih organizacij. Kdo bi vedel našteti vse gledališke prizore, predavanja, govore, ki jih je napisala, In kdo bj mogel našteti vrsto raznih proslav, katerih duševni in dejanski organizator Je bila ona sama. Pokojnico je odlikovala izredna domiselnost, bogat jezikovni Izraz in smisel za lepoto slovenskega jezika. Prav zato so bili njeni uspehi veliki, aktivno je delala za našo skupnost, za napredek socialistične domovine.
Prejela Je Red zasluge za narod. Čeprav povsod zaposlena, je vendarle našla dovolj časa, daje za vzorno, materinsko ljubeznijo skrbela za družino. Za sebe nezahtevna, skromna se je razdajala vse do skrajnih meja človeškega življenja. Storila Je več, kakor je bila njena dolžnost.
Med nami ji bo ohranjen najčistejši spomin!
V. D.
FRANC
BORKO
50 letnik
Več sredstev kot doslej je treba zagotoviti za gradnjo, objektov. vzgojo strokovnih kadrov in podpiranje množičnih oblik im dopolnjevanja ^telesne kulture, in sicer pred-aktivnega prebi- vsem v mestih in industrijskih
valstva, kj deJa v gospodarstvu sredščih.
Novo mesto je počastilo Ivana Koštiala
Lami je novomežko Pedagoško društvo oskrbelo na šmihelskem pokopališču nagrobnik šolniku, mladinske,mu pisatelju im glasbeniku Jamku Lebanu, letos pa Je hotel odbor počastiti za 80-letnieo rojstva prof. Ivana Koštiala. Načrt je uspel, saj so odkrili 26. oktobra 1957 na hiši. kjer je 19. februarja 1949 Ko^ štiaii umrl, spominsko ploščo z napisom:	V tej hiši je umrl
Ivan Koštial, slovenski jezikoslovec (1877—1949). Ker je zaslužnega srednješolskega profesorja in jezikoslovca počastil letos tudi novomeški ObLO z ulico, ki nosi njegovo ime, je Novo mesto dokazalo, da ceni kulturne delavce, ker se zaveda, da s tem vzpodbuja mladi rod k težkemu in odgovornemu javnemu dglu.
Slovesnost ob odkritju sicer ni bila bučna, vendar dovolj topla in dostojna. Poleg predstavnikov oblasti, ustanov in organizacij so «e je udeležili tud; slovenski slavisti, ki so od
26.	do 29. oktobra zborovali v Doti, Toplicah, videli pa smo med udeleženci tudi srednješolsko mladino, slavljenčeve sorodnike in znance.
Po kratkem pozdravu predsednika Pedagoškega društva I. Andpljška je zapel učiteljski pevski zbor Adamičevo »V snegu«, nato pa je v lepih besedah orisal Koštialovo delo univ. prof. dr. France Tomšič. Slovesnost je po odkritju plošče zaključil učiteljski pevski zbor z Gregorčičevo pesmijo »Nazaj v planinski raj« v Medvedovi priredbi. Ploščo krasita venca tukajšnjega Pedagoškega društva in Slavističnega društva Ljubljana.
Menda po preudarku so pevci zapeli pesem »Nazaj v planinski raj«, saj je Koštial 14 let poučeval tudi na Primorskem. Slavljenec se je namreč rodil
27.	julija 1877 na Češkem (Hra-bačov), se šolal v Gradcu in na Dunaju, kjer je bil diplomiram iz slovanske in klasične filologije. Četudi po očetu Ceh, po materi pa avstrijske krvi, je Koštial ves čas služboval v Sloveniji in bil zaveden narodnjak. Od septembra 1899 do februarja 1900 je poučeval na novomeški gimnaziji, nato do septembra 1902 na II. gimnaziji v Ljubljani, potem do septembra 1902 na moškem učiteljišču v Kopru, zatem do septembra 1919 na slovenskem moškem učiteljišču v Gorici (vmes od 1915 do 1918 v vojaški službi) 'in od januarja 1919 do upokojitve (l'etia 1933) spet na novomeški gimnaziji. Ce odštejemo leta, ki jih je prebil Koštial v vojski, vidimo, da je poučeval učiteljiščnike 14 let, skoro 15 let pa je likal materinščino dolenjskim gimnazijcem. Ze zavoljo tega zasluži prof. Koštial priznanje, še bolj pa zaradi znanstvenega dela.
Verjetno zaradi težkih družinskih razmer (žena Novome-ščanka je umrla leta 1918' in pustila 6 nepreskrbljenih otrok) in zaradi prevelike skromnosti, ki je mejila že na občutek manjvrednosti, je pokojnik odklonil r»o osvoboditvi vabilo,
naj pride predavat na ljubljansko univerzo. (Da je bil vabljen, je povedal piscu teh vrstic.) Kljub težkim razmeram pa Koštial ni klonil pred didaktičnim delom v šoli in znanstvenim izven nje. vendar ga je učno delo močno oviralo, ko je njegovo znanje daleč preraslo srednješolske zahteve. Znanstveno delo ga je namreč toliko uklonilo, da se ni mogel več vživeti v srednješolski pouk. To slabost je piscu članka sam priznal, iz česar smemo sklepati, da je bil Koštial precej kritičen tudi do samega sebe. Sicer pa je bil izredno priden, skromen, uslužen in pošten. Videz odljudnosti se ti je razblinil, kakor hitro te je spoznal in se je razživel v razgovoru o svojj stroki.
Zadnja leta je bil naravnost srečen, če si ga vprašal za to in ono. Nekoč ga je nekdo vprašal nekaj 0 glagolskih vrstah v starocerkvenosilovanšči-ni. Mož mu nd le odgovoril, ampak ga je čez tri tedne presenetil s kratkim rokopisom vse slovnice, ki jo je spisal nalašč zanj.
Koštialovo poStenost pa naj. potrdi tale dogodek: Pleteršni-kov Sldvenstoo-nemški slovar je imel sposojen z gimnazije dalj časa, ker je bil ves popi-
san s pripombami. Kake dve leti pred smrtjo je prosil profesorja, naj ga vrne ravnateljstvu novomeške gimnazije. Ravnatelj slovarja ni hotel sprejeti, češ da je v knjižnici še eden in je narečil profesorju X, naj ga vrne Koštialu. Ko je Koštial to zvedel, j6 dejal: »Ne. slovar ni moj, ga ne vzamem! Vse življenje sem bil pošten in hočem tak tudi ostati!« Pobral je slovar in ga sam nesel na gimnazijo, čeprav ga kljub prigovarjanju prej ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi šel osebno k ravnatelju.
Ker je znal Koštial več jezikov (nemški, angleški, francoski, italijanski, ruski, češki, poljski, latinski, grški, sanskrt), je prevajal iz češčine, madžarščine in francoščine, vendar se kot prevajalec ni uveljavil, ker po lastni izjavi ni imel »posluha« za literaturo.
Koštialovi znanstveni spisi so raztreseni po domačih in tujih revijah in ®o namenjeni strokovnjakom. Njegov Slovni-ški in slovarski brus knjižne slovenščine, ki je doživel 6 izdaj, pa so rabili tudi nestrokovnjaki. Le-ti so Prav gotovo poznali tudi njegove poljudnoznanstvene članke v Življenju in svetu in drugod.
leta kot odlična prosvetna delavka* kot močna osebnost, ki je s pravilnimi prijemi dosegala vsestranske uspehe, potem so te njene odlike, spričo njene narodne zavesti in predanosti ljudstvu, še prav posebno prišle do Izraza za Časa okupacije.
V najtežjih okoliščinah Je zasnovala partizansko šolo na Gorenjskem, kar v svoji domači, kmečki hiši v Lipnici pri Podnartu. Brez pobud od zunaj. Seveda delo ni bilo lahko. V dokaj tesnih prostorih se Je često stiskalo tudi preko dvajset otročičev, toda pouk so vendarle Imeli. In to v domačem jeziku. Partizansko šolo je vodila vse do osvoboditve. Zaradi okupatorjevih bajk In bojev, ki so se razvijali od časa do časa tudi v Llpniškl dolini, je bilo potrebno dovolj poguma, kar drznosti za vodstvo pouka v takih okoliščinah. Zgodilo se Je tudi, da so morali leči otroci kar po tleh, ob zidovju, ker to
Je petdesetletnca starost? Menimo, da ne, in zlasti ne, če imatmo v mislih čvrsto agilnega delavca na našem telesnovzgoj-nem in športnem področju inšpektorja tov. Franceta Borka, ki je zdrav in ves v načrtih dočakal svoj življenjski jubilej. Prej bi zapisali, da je petdesetletnica obdobje, ko si zrel mož iz prenekaterih izkušenj prei-teklosti kuje smele načrte za bodočnost.
Tov. Franc Borko je Ljubljančan. Ni znan samo v Ljubljani, marveč širom naše do-' movime, saj je njegova dejavnost pri šolski in izvenšolski telesni vzgoji in športnem udejstvovanju tako bogata, da de v nekaj stavkih niti ni mogoče prav očrtati. Ze kot 12-letni deček je stopil v telovadnico, kot 23-letnik pa se je uvrstil med prednjake in tak je ostal vse do danes. Svoje obširne izkušnje in znanje daje na desno in na levo, v šolah, izven šol, v telovadnicah, na sejah in konferencah ter sestankih — saj malone ni nikoli prost, nikoli, da bi le malo
Tovarišu Slavku Župevcu
v slovo
»Nujni ukrepi v šolstvu«
V 247. številki »Slovenskega poročevalca« z dne 20. oktobra letos sem brala članek »Nujni ukrepi v šolstvu«. Ta članek razpravlja o ukrepih, ki jih terja pomanjkanje učnega kadra v Sloveniji. Na prvem mestu omenja, da Je šibka gmotna vzpodbuda kriva pomanjkanju učnega kadra. Drugi vzrok je pomanjkanje stanovanj. Pa ml je prišlo na misel, da je še en zelo boleč problem, zaradi katerega bežijo iz učiteljskih vrst. Naj ga osvetlim Jaz, ker se ga nihče ne dotakne, preveč me bole krivice, ki se danes gode u-čiteljskemu stanu. Osvetliti hočem namreč razmerje med šolo in domom.
Upam si trditi, da je današnja mladina v splošnem — seveda so povsod izjeme — precej razposajena. To ne trdim samo iz lastne izkušnje, ampak tudi po pripovedovanju drugih. Ljudje se neprestano pritožujejo čeznjo. Tudi časopis,! prinesejo tu in ta,m kak članek, kako razposajena in neotesana je mladina. Poziva učitelje, naj store svojo dolžnost, da bo mladina taka, kot se spodobi. Verjemite mi, da vsak vzgojitelj stori vse, kar je v njegovi moči, da bi bili njegovi učenci taki, kot je treba, da bi mu ne delali sramote. Zaman pa je ves njegov trud, če ima učenec doma potuho in starši njegove lumparije zagovarjajo in ga »ven vlečejo«. Ce si učitelj »predrzne« takega učenca posvariti, ima takoj njegove starše »na vratu«. Zmerjajo Sa, ne izbirajo psovk, mu grozijo, ga povsod obrekujejo in tako postavijo v slabo luč pri prebivalstvu, pri oblasti; morda ga dajo celo v časopis. Seveda ne bodo objavili, da je učitelj pravičen in nepristranski, ampak bodo poiskali kako napaki-
co in jo povečali ter sg še kaj zlagali. Tožijo ga oblasti i.n se prav nesramno zlažejo, saj je svet tako zloben in krivičen. Dobrote tako rad pozablja, napake pa poveča in obesi na veliki zvon. Posledica je krivična premestitev. Na žalost se tudi zgodi, da nekateri nespametni starši pridobe na svojd stran šolski odbor. Potem se godijo sekature, ki jih ni moč prenašati. Učitelj je tedaj suženj. Ponekod ne najde zaščite nikjer, niti na občini, čeprav se gode očitne krivice. Tudi na sodniji ni pravice. Nekdo te sme klevetati na vse načine, na sodniji pa taji in če mu rečeš, da je lažnik, si ti obsojen. Res lepa pravica! Zato je treba nujno nekaj ukreniti, da se zaščiti ugled vzgojiteljskega stanu. Naj bo med nujnimi ukrepi v šolstvu tudi to, da bo v primeru klevetanja tudi učitelj zaslišan, ne pa, da oblast posluša samo njegove sovražnike; naj se da njegovim besedam verodostojnost. Ce bo učitelj užival zaščito in potreben ugled, se bo laže in z veseljem posvetil svojemu poklicu. Tako mu pa živce žre hudobija ljudi, ker slučajno ni hinavski in si upa vsakemu vse v obraz povedati. Tega pa nekateri ljudje n-e prenesejo. Zato se maščujejo na podel način, učitelju pa zagrene -življenje. Zato tudi beg iz učiteljskih vrst. Nujno je torej treba tudi v tej smeri nekaj storiti, da si zagotovite vzgojiteljski kader. Ne gre samo zame. Jaz sem stara in bom kmalu šla v pokoj. Gre za na-čelo: Več ugleda vzgojiteljem!
Pavlina Klančnik
Komaj zaznaven Je bil prvi dih lepe Jeseni, ko Je po vsem Posavju odjeknila žalostna vest, da je nenadoma preminul tov. ZV-PEVC SLAVKO, šolski upravitelj v Vidmu-Krškem. Onemeli smo. Kdo bi tudi mogel verjeti, da vedno čilega, zdravega In vedrega Slavka ni več med namll In vendar Je bila to kruta resnica!
Dne I. septembra letos Je zadet od kapi nenadoma odšel od nas naš Slave, kot smo mu rekli njegovi prijatelji. Zapustil Je svojo družinico, mladino, svoje stanovske in lovske tovariše.
Kako priljubljen Je bil dragi pokojnik, je pokazalo zadnje slo-v- Tisočglava množica prijateljev ga Je spremila z Vidma ■ Brestanico k njegovemu poslednjemu domu. Ganljivo so odjeknili zvoki žalostink rudarske godbe s Senovega In moškega pevskega zbora z Vidma. V zadnji lovski pozdrav je zadonela mogočna salva Iz 200 lovskih pušk In lovski rog se mu je oglasil ša zadnjič.
Tako se Je ljudstvo poslovilo od svojega priljubljenega vzgojitelja In učitelja tov. Zupevca.
Življenjska pot pokojnega tovariši je bila zelo težka. Rodil se Je 21. februarja 1904 v kmečki hiši v Lokvah nad Brestanico. Osnovno šolo Je obiskoval v uro oddaljeni Brestanici, nato pa Je hodil v še enkrat tako oddaljeno meščansko šolo v Krško. V hudib življenjskih razmerah Je uspešno dovršil učiteljišče v Mariboru. po maturi Je nastopil prvo službeno mesto v Kapelah pri Brežicah, nakar Je po odsluženju vojaške službe nastopil leta 1929 službo šolskega upravitelja na Sromljah. Na tem težkem In oddaljenem mestu Je vzdržal In uspešno deloval vse do okupacije leta 1941.
Kot zavednega Slovenca In starosto Sokola so ga Nemci takoj po svojem prihodu vtaknili v kozjanske zapore, nato pa pregnali Moral Je v tujino, na Dunaj in v Linz na delo v industriji.
Prve puške na Sllovcu so borci Kozjanskega odreda prejeli 1® njegovih rok ali pa po njegovem posredovanju.
Leta 1944 se Je odzval klicu svobodnih hribov In odšel na osvobojeno Kozjansko, kjer Je učite-Ijeval v Pilštanju vse do vdora Nemcev. Na Sromljah Je pričakal dan svobode.
Leta 1945 je bil imenovan za na-čelnika prosvetnega odseka v Brežicah, nakar Je bil premeščen na šolo Videm In postavljen naj-
prej za prosvetnega poverjenika« nato za šolskega inšpektorja v Krškem. Zadnja leta je bil upravitelj osnovne šole in hospitacijske šole v Vidmu.
Ves je bil v službi domovine in ljudstva. Nikdar se ni odtegoval delu in Je svoje sposobnosti stavil na razpolago mladini, učiteljstvu in domovini. Bil Je vedno med vidnimi funkcionarji naše stanovske organizacije. Od osvoboditve dalje je bil tudi tajnik okrajne Lovske zveze. Zadnje leto je deloval še kot predsednik gradbenega odbora lovsko-turistlčnega doma na Libni.
Slave, s težkim srcem smo se poslovili od Tebe. Ostal boš med nami kot svetal lik slovenskega učitelja, dobrega vzgojitelja in zglednega tovariša!
Naj Tl bo lahka zemlja domača, ki si JO vedno nadvse ljubil!
Oton MikullC
znal iti mogel misliti tudi na samega sebe. Ljudska oblast mu je poverila mesto referenta za telesno vzgojo pri OLO Ljubljana, njegovi dobri sodelavci in prijatelji — telovadni učitelji in profesorji pa so si ga izbrali za predsednika v svojem društvu. Sama priznanja, kj pa jih sprejema tovariš Borko vsa z njemu lastno skromnostjo in zadržanostjo. Nikoli n© sili v ospredje, čeprav ima funkcij nič koliko ... 'Je tih, a sila žilav organizator in propagandist, ki budno spremlja vsa dogajanja na te-lesno-vzgojnem in športnem področju — vse z enim samim smotrom: dvigniti tel. vzgojo in športno življenje na kolikor mogoče visoko raven, Mi vemo, on si ne želi hvale! Je tudi ne potrebuje, saj ga njegova dela sama dovolj postavljajo na mesto, ki mu gre. Vemo dobro, kako velik je bil njegov delež — med drugim — pri nastopu ljubljanske dijaške in delavske mladine na stadionu v ’ Saški, vemo, da imajo vajenci in dijaki v tov. Borku svojega najboljšega in iskrenega prijatelja. Kdo organizira leto za letom smučarske tečaje v Planici in v Kranjski gori, kdo vabi sleherno leto na taborjenje v Ma-karsko? Vedno in vedno stopa v ospredje ime tov. Borka, nesebično delavnega, moža značaja, pridnega in sposobnega, — In s koliko ljubeznijo sodeluje pri Okrajni zvezi Partizana in njegovih društvih. Kamor sa-žeš, povsod sama agilnost, delo, snovanje, akcije! Tov. Borko je v najlepšem smislu ljudski organizator telovadbe in športa s plemenitimi vrlinami človeka nove družbe in prav tak je bil tudi za časa narodnoosvobodilne borbe, ki jo je preživljal deloma v Črnomlju pri okrajni gospodarski komisiji. Ves v elanu, poln zanosa, poln zamisli je dočakal tov. Borko svojo petdesetletnico.
Ne številni prijatelji in znanci mu ob tej priložnosti krepko stiskajo desnico in iskreno kličejo: Se na mnoga teta!
V. D.
ir
—-
V
MLADINSKA KNJIGA
Vsem poverjenikom in naročnikom sporočamo, da smo že razprodali prvo knjigo zbirke Kondor Simon Jenko — Izbrano delo in v polplatno vezano drugo knjigo Kondorja Josip Jurčič — Jurij Kozjak. Na zalogi pa imamo še Jurija Kozjaka (broširanega).
V decembru bodo v zbirkah izšle sledeče knjige:
Čebelica
Mira Alečkovič: Lastovice SINJI GALEB
Alexander Dumas: Cm! tulipan I. del KONDOR
Ivan Tavčar: Visoška kronika IGRA IN DELO
Smiljan Ogorelec: Elektromotorček Na zalogi imamo še šolske knjige: -
Janko Jurančič: Srbohrvatsko berilo za III. in IV. razred gimnazij
Jože Žabkar: Matematika za 5. in 6. šolsko teto obveznih šol
Anton Grad: Francoska vadnica. Prva stopnja (za peti razred gimnazij)
Ferdo Gestrin, Jože Hainz, Metod Mikuž: Zgodovina za 4. razred nižjih gimnazij.
Vse naštete šolske knjige imajo enotno ceno 200 din.
ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA
LJUBLJANA
Tonrišičeva ulica 2

§011 BLIŽE PROIZVODNJI!
Le polagoma sl utira pot Prepričanje, da je bil dosedanji način dela z vajenci precej pomanjkljiv, da je bil odnos do njihovega strokovnega, posebno pa splošnoizobraževalnega razvoja pogosto precej mačehovski, da je še danes pri marsikaterem mojstru položaj vajenca sumljivo podoben onemu iz nekdanjih časov (vajenec je dekle za vse!), da tudi industrija nemalokrat vajenca ne uči, ampak ga uporablja kot pomožno delovno silo. ki opravlja iz dneva v dan tiste enostavne operacije, ki so pač potrebne za neovirano proizvodnjo določenih artiklov, da... Takih stvari je še precej. Menim, da že sam razvoj našega samoupravnega sistema nujno zahteva od nas, da se temeljito zamislimo ob taki situaciji in ne-mudom ukrenemo vse, kar bi moglo tak položaj' v temeljih spremeniti. Od bodočih članov delavskih svetov in upravnih odborov podjetij in ne nazadnje tudi od članov občinskih zborov proizvajalcev bo nedvomno naša družba zahtevala neprimerno večjo razgledanost, žirino. samozaupanje, pogum za samostojno odločanje in dosledno reševanje nalog, predvsem pa trdno strokovno znanje ter razgledanost po stroki, temelječe na temeljitem poznavanju vseh sodobnih tehničnih dognanj pri nas in v svetu.
Mislim, da so te naloge vse prej kot lahke. V prepričaanju, da je takšna smer edino pravilna in nujna, pa me utrjuje tudi trenutno stanje proizvodnih sil v naši državi, k: nam narekuje, da organiziramo šole tako in tam, kjer bi v najkrajšem času in z najmanjšimi sredstvi mogli izobraziti čim večje število kvalificiranih strokovnih kadrov, ki bodo istočasno sposobni proizvodnjo tudi usmerjati in jo voditi. Zato bo perspektivno edino pravilno, da posebno z razvojem osemletnega obveznega šolanja in enotnih zahtev po prejšnji izobrazbi za vse vrste poklicev odpadejo strokovne vajenske šole raznih strok in se organizirajo posebne, specializirane šole, tesno naslonjene na določeno bazo podjetij te stroke (tekstilne v Kranju, metalurške na Jesenicah, lesne v Škofji Loki Ud.). Pri tem se ne bi strinjal z mnenjem, ki je menda z najvišjih forumov, da me bi bilo umestno pritegniti v te šole (industrijske) tudi obrtniških vajencev. Nam je trenutno obrtna proizvodnja Še zelo potrebna, memim pa, da mora i industrijski delavec poznati obrtni način proizvodnje i obrtniku ne bo prav nič škodilo,. če bo do podrobnosti poznal industrijski način serijske izdelave, predvsem pa uporabo najmodernejših strojev !n pro-fzvodnih postopkov. Nasprotno — nedvomno ga bo to vedno pritegovalo k temu, da bo svoje delo neprestano izpopolnjeval in vlagal sredstva v nove stroje, skratka, da bo napredoval. S povezavo v industrijskem pod-jertju pa bo istočasno tudi zelo načeta in izpodkopana njegova cehovska zavest, ki ob izolaciji nedvomno še uspeva. In končno: ali ne bi kazalo pri podjetjih ustanavljati obrtniško-usluž-nostne delavnice in obrate, ki bi na eni strani nePrimerno hitreje zadovoljila potrošnika (le pomislimo, koliko časa moramo čakati na razne obrtniške usluge. ki so pa poleg tega mnogokrat še nekvalitetne), na drug: strani pa zaradi večjega strojnega parka ter sodobnejšega na, čina proizvodnje, ki se da v celoti izvesti le v večjih kombinatih, fzdelke tudi zelo pocenili.
V tako organiziranih šolah bi bilo možno zaposliti' tudi pedagoško, ne le strokovno podkovane učne moči, saj mnogokrat
mojstri nimajo pedagoške podlage, današnji čas pa poleg strokovne plati nujno zahteva tudi. pri vajencih temeljitega jn vsestranskega vzgojnega dela. Lalj£ so zaradi raznih osebnih prestižev med posameznimi mojstri, morda tudi zaradi nesodobnega načina organizacije pomočniških in mojstrskih izpitov nastajala doslej razna nepotrebna trenja in nesoglasja, kar vse je slabo vplivalo na učenčev razvoj, prevsem pa porajalo mnogo hude krvi in škodo pri učencih samih. Z nekaterimi strokovno poglobljenimi tečaji bi bilo mogoče marsikaterega prizadevnega šolnika in vzgojitelja preusmeriti v dobrega strokovnega učitelja. Širšo strokovno usposobljenost pa bo naša reformirana šola itak nujno zahtevala. Seveda pa žal pri nas prepogosto junaško razmetavamo znatna sredstva za eksperimente na marsikaterem področju, za poskuse pri vzgoji tistega kadra, ki tvori nedvomno jedro našega razvoja v gospodarstvu in na čigar pravilni usmerjenosti in trdni strokovnosti smo vsi življenjsko zainteresirani — pa se nam zdi škoda vsakega ficka. Menim zato, da so sredstva, vložena v vzgojo srednjega strokovnega kadra, za katerega stalno »jamramo«, da ga primanjkuje, več kot dobro naložena. Ljudem, ki želijo nekaj ustvariti v tern pogledu. je treba dati bolj proste roke ter večjo- spodbudo in pomoč!
Le počasi prihaja v zavest naših , ljudi — tudi prosvetnega kadra — prav tako dejstvo, da je dvotirni sistem (gimnazija za meščanske, tako imenovane »boljše« kroge — vajenska šola za ostale) samo še rekvizit preteklosti, ki ga življenjski razvoj že sam po sebi ugonablja. Danes je na primer dober orodjar neprimerno bolj iskan pa tudi neprimerno bolje plačan od kateregakoli uradnika, Iri je v meščanski družbi veljal za ideal »boljšega in lepšega kruha«. Zat0 že dobiva, v najbližji bodočnosti pa bo moralo dobiti še večji poudarek in pomen ravno strokovno šolstvo, kamor se že vključujejo in se bodo vedno bolj vključevali tudi najboljši, najbolj nadarjeni dijaki, ne pa samo tisto, »kar ni za študij«. Novi šolski sisterh bo namreč omogočil prav vsem nadarjenim in strokovno-teore-tičnega poglobljevanja voljnim dijakom v nadaljevanje teoretičnega dela z možnostjo prestopa na vse vrste šol. Na to pa je po mojem mnenju najboljša priprava srednja strokovna šola. Saj bo nedvomno tudi univerzitetni študij glede na sedanje naše zahteve in materialne možnosti treba čimprej prilagoditi potrebam proizvodnje.
C9 sem na začetku omenil, da bo treba doseči kvalificirani strokovni kader z najmanjšimi sredstvi, seveda to nikakor ne pomeni, da je za vajence »vse dobro«, kar je bila miselnost preživelih družbenih konceptov. Nasprotno! Za vzgojne smotre, za priučevanie kulturnih navad, za življenjske pogoje, za splošno razgledanost, za pogoje izvenšolskega delovanja bomo za to jedro naše proizvodnje dali vse najboljše, kar imamo in zmoremo. Mnogokrat se pritožujemo, kako se naš vajenec ne zna vesti, da se ne upa sesti k mizi v restavraciji, da pijančuje, da trna manjvrednostne komplekse, da nasprotno tujec —preprost’: delavec vse te reči drugače obvladuje itd. itd. Pri tem pa se seveda ne vprašamo, koliko smo napravili za to, da bi se tako stanje spremenilo. Premalo smo pazili na splošnokulturno in družbenovzgojno raven naših učencev v gospodarstvu. Lepo urejeni prostori, sodobne in hi-
gienske sanitarije, spalnice in kuhinje, kontrola pri čistoči, vedenje za mizo, predvsem pa pogostni obiski gledališča, umetniških razstav, navajanje na lepo knjigo, kvalitetno filmsko predstavo, vzgojno delo v etični in estetični smeri — vse to s0 stvari, ki smo jih doslej nekoliko zanemarili, ki pa bodo nujno morale roditi pozitivne rezultate, če jih bomo zagrabili z vso odgovornostjo. Do danes v glavnem še nismo prav nič uspeli pritegniti t0 mladino k pravilnemu pojmovanju telesnovzgojnega dela in zato ni čuda, da se navdušujejo kvečjemu za nogomet zelo sumljive kakovosti in vzgojnih smotrov.
Trenutno je ideal vse te mladine — pa seveda mlajše tudi — motorizacija vseh vrst. Pre-
Žalujoča samica
Kdor vsaj malo pozna razmere Po naših šolah, bo hitro uvidel, da teče pouk po osnovnih šolah precej v skladu z načeli metodike. Na srednjih šolah pa je ta revica mnogokje »brez dote žalujoča samica«.
Vzrokov najbrž ne bi bilo treba dolgo iskati: predavatelji na srednjih šolah so večinoma bolj predmetno usmeri erfi, z univerze niso prinesli sko.ro nič o metodiki. Razen tega se mi zdi, da se vsak mlad profesor popolnoma zanese na svoj zdrav čut, ko začne prvo leto poučevati in je prepričan, da ubira najboljšo pot. Starejši prosvetni delavci pa mislijo, da
pričan sem, da je med koreni-' imajo že toliko pedagoških izkušenj, da se jim zdi vsako razpravljanje o morebitnem izboljšanju ali moderniziranju njihovega pouka popolnoma odveč, če ne celo žaljivo.
Po vojni je bilo ž© nič koliko govora o metodiki. Prosvetne oblasti so organizirale tečaje, kjer naj bi se predavatelji seznanili vsaj z metodično abecedo, če že ne več; v tisku so izšle številne razprave o teh vprašanjih. Inšpektorji so po šolah vsakemu posebej dopovedovali, kak© bi se dalo to ali ono bolje učiti in kakšne so pomanjkljivosti dosedanjega pouka. '
Vihar v kozarcu
'Toda ure, kjer je »inšpektor na obisku«, so v resnici »Potemkinove vasi«; pri nekom so to spretno postavljene kulise, ki se podrejo, brž ko odide inšpektor iz razreda. Pri drugem nerodno insceniiram prizor. Mirno lahko trdiov da inšpekcijska ura nikdar ni normalna in ' komaj lahko pokaže, kaj določen predavatelj zna in kako zna svojo snov podajati. Predavatelj sam je pri obisku inšpektorja pod nekim pritiskom, razred je vznemirjen. Inšpektor lahko pri enkratnem obisku kvečjemu dobi1 enkraten vtis, nič več kot vtis, Ostane nau popolnoma neznano, koliko se predavatelj pripravlja, če zasleduje razvoj svoje stroke, če uspe dijakom snov. sintetično, predstaviti, če jo zna na primeren način utrditi, če je pri ocenjevanju prestrog ali premil, če nalaga dijakom preveč ali premalo domačih nalog itd., itd.
In vzemimo še idealni, čeprav skorp nikoli uresničeni primer, da bi inšpektor z enkratnim obiskom res lahko dobil zaključeno In pravilno sliko o strokovnih ih metodičnih sposobnostih obiskanega predavatelja. Kakšno jamstvo pa ima ubogi inšpektor in z njim vred vsa šolska oblast, da se bo ta res ravnal po nasvetih inšpek-torja? Bodimo pošteni: nobenega!
Zdravo tov. inšpektor. Zdravo tov. Grilc! In čez nekaj dni se vihar v kozarcu poleže in življenje teče ®Pet svojo pot. Pouk se vrne v kolesnice vsakdanje rutine, dolgoletne nava-
nami mnogih prebegov preko meje pa tudi lažne »prakse« vi-sokošolcev v tujini tudi želja po rolerju ali vsaj mopedu. Ali pa smo kaj storili, da bi našemu vajencu približali morda s posebno kreditno politiko ali kakorkoli možnost nabave motorja, kar ga bo navajalo prav tako na večjo štednjo in bo imel pred seboj konkreten življenjski smoter, za katerega se mu bo splačžlo bolj potruditi pri delu in celo poiskati dodatne vire zaslužka, namesto postopanja po mestu ali celo zahajanja v gostilne. Resnično je več kot žalostno, da slišiš take mlade pokovce, ki imajo komaj toliko poskusov dlak pod nosom kot znani hadži Halef Omar, kako se v nedeljo dopoldne pogovarjajo, da gredo v gostilno, ali pa se celo »važnja-čijo«, koliko so ga popili! Nekje se mlad človek hoče in mora uveljaviti. Kam pa smo ga mi usmerili, kakšne možnosti in perspektive smo mu dali, da bi ga pritegnili drugam kot v tisto vzdušje, ki so ga gojili, naši dedje v cehovskih in či-talniških časih, ko je bilo gostilniško omizje edino delovanje v prostem času? Pravijo; da j© onstran Karavank to drugače. Tam baje marljivo štedijo za nabavo raznih tehničnih predmetov. Menda imajo potem tudi boljši in koristnejši odnos ndo ljudskega premoženja, do strojev in pridobitev kulture, civilizacije in tehnike? Tudi ne pijejo iz Štefanov. Vsaj jaz še nisem slišal, na primer- za Nemca, ki bi naro,čii 1 (z besedo en) liter vina, razen seveda, če je v družbi »gob« domače proizvodnje!
Samo s prepričevanjem uspehov v tem pogledu ne bo. Kot so v gospodarstvu potrebni za napredek določeni instrumenti, ki stimulirajo proizvodni proces, tako bo tudi pri vzgoji ali bolje prevzgoji treba »pogrun-tati« nekatere prijeme in ustvariti konkretne, materialne pogoje. ki bodo silili mladega človeka h kulturnejšemu odnosu do okolja in stvari, kar bo nujno moralo imeti za posledico tudi boljši odnos d© dela, zlasti pa do dviga proizvodnosti, kar je osnovni pogoj za dvig življenjske ravni nas vseh.
Andrej Česen
de, tako, kot je bil prejšnji teden, vs© prejšnje mesece, vsa prejšnja leta.
Poučevanje izčrpava
Nobenega dvoma ni, da profesor poučuj© Po svoji najboljši vesti, tako kot misli, da bo dijak© čim več naučil: razlaga, dopoveduje, navaja primere, diktira, privija s spraševanjem, se jezi, grozi, se razburja itd. Res je tudi. da delo v razredu neprimerno bolj izčrpava kot kakršno kol: de.;o v pisarni. Zato tudi uide iz prosvete, kdor le more: v kako založbo, muzejček, knjižnico, časopisek itd. Ko se zberejo bivši sošolci ob dvajsetletnici mature, so tovariši iz poslovnega življenja žareči, zdravega nasmeha, iskri, pripravljeni za vsako šalo in čedno napravljeni. Poosvetar pa se nerodno stiska na koncu mize, nekam zamorjen, živčno utrujen, čustveno izčrpan.
Boste morda rekli, da pretiravam? Nikakor. Samo primerjajte »sindikalno« zabavo katerih koli prosvetnih delavcev s katero koli zabavo kakega podjetja. V prvem primeru boste našli dostojno sedeče ljudi, ki se bodo pogovarjali o nizkih plačah, o kopicah šolskih zvezkov, © disciplini in nedisciplini na svojih šolah, primerjali svoje izkušnje, toda prav© razigranosti ne bo: človek bi prej mislil, da je prišel na zborovanje diabetikov-upokojencev.
Neprosvetni ljudje se znajo pa že čisto drugače poveseliti: liter za litrom se vrsti na mizi, šale. dovtipi, razigranost. Vse po geslu: govori o čemer hočeš,-samo o službi ne.
Vso cirilico v en; uri
Vse to je res. dvakrat res/ Prosvetni delavec prodaja v šoli »Slavo in srce«. Vendar se prav pri tem delu vsak dan -dogaja toliko napak metodičnega značaja, da bi se človek za glavo prijel, zlasti pri pouku jezikov in matematike. Na neki ljubljanski gimnaziji, v prvem
razredu, je profesorica »vzela« vso cirilico, tiskano in pisarno v eni uri. Kar tako, udarniško, 'brez pomisleka, če so otroci pri enajstih letih sploh zmožni tako velikega zalogaja. Cez en mesec je dala učiti na pamet celo berilo, dolgo eno stran in seveda tiskano v cirilici. Otroci so stokali, se učili do enajstih zvečer, žebrali nerazumljive besede, jih 'ponavljali kot papige, starši zmajevali z glavo in se hudovali nad šolo. Uboga metodika, kje si? S takim učenjem ti morajo priskutiti predmet, šolo in življenje!
V bistvu je vsa metodika dokaj preprosta učenost: vživi se v svojega učenca, postavi se »v njegovo kožo«, upoštevaj njegov duševni razvoj ter sposobnosti, pa boš vedel, katero poglavje bo treba dvakrat ponoviti, katero trikrat, kakšne naloge lahko sam napravi in koliko. Ce se zdi profesorju neka stvar
lahka, razumljiva in preprosta, še nikakor ni rečeno, da je taka tudi za dijaka.
Uslužbenec v trgovini mora znati prodajati svoje blago, sicer se lahko zgodi, da podjetje n,e doS&že predvidenega dobička ip dobi konec meseca 80-od-stotno plačo. Prosvetni delavec pa vedno dobi svojih 100 odstotkov plače, če prodaja svoje »blago« dobro ali slabo. Res je, da dobi v resnici le 50 odstotkov tistega,, kar bi zaslužil in le 30 odstotkov tistega, kar bi potreboval. Zelo res je tudi. da v razredu izžareva več biopsi-hičnih energij kot nekdo v pisarni.
Po drugi strani pa je prav tako res, da je prav metodika ena najšibkejših točk naše šole. Primerov je več kot dovolj. Žrtve sb dijaki in tudi profesorji sami.
Mirko Hrovat
Nekaj o šolstvu v Slov. Primorju
Pravzaprav ne le v slovenskem obmorskem pasu, marveč prav tako tudi v njegovem neposrednem zaledju, torej v vsem koprskem okraju od Portoroža do Postojne je razvoj šolstva na dostojni višini. Okrajni ljudski odbor Koper mu posveča primerno skrb. Reorganizacijo šolske mreže skuša ob upoštevanju števila nižjih gimnazij in popolnih osnovnih šol izvršiti v zadovoljstvo prebivalstva in v dobro šoloobvezni mladini. Z razširjanj e m šolskih okolišev bo kljub stiski za učni kader šolsko del0 kvalitetnejše in bolj uspešno. V osemletke sta vij a okraj velike nade. Na skupni seji obeh zborov 18. oktobra 1.1. je OLO Koper potrdil zadevne sklepe občinskih ljudskih odborov. Določil je tudi kraje, ki v njih zaradi hudih življenjskih in
učne-
pcse-
delovnih razmer pripada mu in vzgojnemu osebju ben dodatek.
Po sklepu okrajnega ljudskega odbora Koper se v osemletko spremeni nepopolna gimna-zitia v Sežani. Njeni dijaki V. in ,VI. razreda se prešolaj-o na poljubno gimnazijo, predvsem na postojnsko, ki j,e najbližja. Inventar, arhiVj imovlna in letošnja proračunska sredstva ukinjene gimnazije prevzame nova osemletka.
Tudi Posebna šola pri Bolnici za kostna in sklepna obolenja v Valdoltri, ki jo je že v lanskem septembru ustanovil občinski ljudski odbor Koper, bo po najnovejšem sklepu ustanovitelja imela osemletno šolo, poleg rije pa še otroški vrtec. Tako šoloobvezne kot predšolske mladine v imenovani bolnici žal nikdar ne manjka.
Iz Laškega
Društvo učiteljev in profesorjev v Laškem je bilo med prvimi v celjskem okraju, ki je po plenumu Združenja imelo svoj letni občni zbor dne 29. oktobra. Razen dveh obolelih je bila udeležba 100-odstot-na. Na zboru je tokrat prevladovalo čustveno razpoloženje.
Potem ko se je društveni predsednik Lojze Kozel v svojem govoru poklonil spominu umrlega tov. Marijana Bratuža. nekdanjega predmetnega učitelja nižje gimnazije v Laškem, je izrekel še topel pozdrav novim učiteljem ter izra-
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE V LJUBLJANI
OPOZARJA PROSVETNE DELAVCE NA NASLEDNJE PRIROČNIKE:
Cvetko Vladimir, LJUBLJANA V LUČI SOCIALNE SLIKE ŠOL. OKOLIŠEV
Venceslav čopič, PISANJE.................................
Franc Fink, METODIKA POUKA V PRVEM RAZREDU OSNOVNIH ŠOL
Pavel Kunaver: IZLETI Z MLADINO..........................130 din
Tone Ljubič, LUTKARSKI KROŽEK NA ŠOLI.............. .
Črtomir Nučič, ORIS RAZVOJA KEMIJE.......................TOD din
Zdravko Omerza. PREDŠOLSKI GLUHI OTROK IN NJEGOVA VZGOJA .
France Ostanek, SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ...................
Anderj Škulj, ŠOLSKI VRT.................................
Tomšič-Uratarič, SKICIRKA ZA PRIR0D0PISNI POUK: NEVRETENČARJI Tomšič-Uratarič, BOTANIČNA OPAZOVANJA IN EKSPERIMENTI BREZ
MIKROSKOPA .........................................
Joža Trdina, TELOVADBA V RAZREDU ..................z .
Nina Trdina, TELOVADNE RAZNOTEROSTI
Nina Trdina, RITMIČNE VAJE IN FOLKLORNI PLESI (z notami).	.	.
PO ŠOLAH SKANDINAVIJE IN VELIKE BRITANIJE. (Poročila) .	.	.
V TISKU SO :
Arnošt Kolman, LOGIKA Borislav Stevanovič, PEDAGOŠKA PSIHOLOGIJA Bogdan Uratarič, BOTANIČNE UČNE URE
50	din
32	din
170	din
130	din
100	din
	din
160	din
100	din
120	din
150	din
120	din
120	din
60	din
300	din
330	din
zil iskreno zahvalo za njihovo delo in trud vsem premeščenim. Društvo jo v minulem poslovnem letu opravilo mnogo koristnega dela in doseglo prav lepe uspehe.
Referat o šolski reformi, ki
jo spremljajo ■ začetne težave, a se ji obetajo ugodne perspektive za napredek našega šolstva v bližnji bodočnosti,, je izčrpno podal okrajni šolski inšpektor Mirko Koželj. O temi je sledila živahna razprava, ki je opozorila na mnoga pereča vprašanja. Po razgovoru o družbenem upravljanju v šolstvu je spregovorila o mladinskem tisku tov. Nika Tavžljeva z željo, da bi s© čim bolj razširil med našo mladino. Njene besede so zborovalci sprejeli ? živahnim odobravanjem.
Po podanih poročilih je občni zbor izrekel zahvalo za uspešno delo staremu odboru in ga s polnim zaupanjem izvolil še za naslednjo poslovno dobo.
Med razpravo o različnih vprašanjih šolstva, zlasti o materialnih, je na občni zbor prispela Iz Ljubljane bivša šolska upraviteljica v Laškem tovarišica Mara Špan in doživela med navzočimi tovariši prisrčen sprejem. Društveni predsednik in okrajni šolski inšpektor sta se ji v imenu navzočih zahvalila za njene zasiluge pri njenem uspešnem šolskem in »z-venšoilskem delu v Laškem. Vsa ginjena se je zboru zahvalila za prisrčen sprejem in pozdrav, še posebej pa za darilo — umetnino iz keramike.
Po zanimivem In bogatem sporedu občnega zbora so prosvetni delavci laške občine imeli še prijeten družaben sestanek.
Cankarjeve založbe za leto

s==
1958
Ljubitelje lepe slovenske knjige vabimo, da si ogledajo program knjižnih zbirk Cankarjeve založbe za leto 1958. Tradicijo Knjižnih zbirk po združitvi Slovenskega knjižnega zavoda, ki je zbirke začel, in Cankarjeve založbe nadaljuje nova Cankarjeva založba, ki je prevzela najboljše programske smotre dotedanjih založb.
Program zbirk za leto 1958 obsega naslednja dela:
SVETOVNI ROMAN:
Thomas Mann- Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla _ Joseph Conrad: Nostromo
VVladislav Reyniont: Kmetje I. in II.
SODOBNI ROMAN:
Joergen Jakobsen: Barbara in možje John Steinbeck: Vzhodno od raja James Jones: Od tod do večnosti I. In II.
BIOS:
__ Zsolt Harsanyi: Galileo Galilej
Carla Zevi: Kako gledati arhitekturo
Eva Lips: Indijanci
Stefan Zweig: Včerajšnji svet
NOVA LJUDSKA KNJIŽNICA:
Danilo Lokar: Sodni dan na vasi Mičihiko Hačija: Hirošima R. Frlson-Roche: Prvi v navezi Z. š. Zorin: V deželi kraljice Sabe Stephen Crane: Rdeči znak hrabrosti Joseph A. Cronln: Križarjev grob
Knjige naših knjižnih zbirk lahko plačujete v mesečnih obrokih, njih cena pa je nižja kot bo kasneje v knjigarnah. Vabimo Vas, da se nemudoma priglasite v krog naših naročnikov, kajti tudi prihodnje leto bomo knjige tiskali v omejenih nakladah. Vsa nadrobna pojasnila in prospekte dobite pri založbi ter v vseh knjigarnah. ,
Cankarjeva založba
LJUBLJANA — p. p. 163 .