Ilustrirani SlovenecCeto IV :
Tedenska priloga »Slovenca« (ši. 111) z dne 23. V. 1928
Štev. 20
Dr. Anton "Bonaventura Jeglič
čigar 50 letnico višjega pastirstva obhaja ljubljansica škofija in z njo ves slovenski narod ta mesec, saj pomenjajo ta tri desetletja njegovega škofovan^a ogromen napredek našega naroda na vseh poljih. Vladika je Slovencem to in še mnogo več nego Hrvatom Strossmaver. (Naša slika nam kaže visokega jubilanta ob nastopu njegovega školovanja.)
154
Mesto Korint na Grškem, ki ga je potres popolnoma razdejal
v zadnji številki smo poročali o groznem potresu v Bolgariji, katerega žrtve so se med tem še podvojile, toda že nekaj dni za bolgarsko katastrofo je zadela skoro slična tudi Grško ter ob tej priliki skoro popolnoma razdejala starodavno • ¦ mesto korint.
General "Peter Wrangel
Dno 23. p. ni. je umrl v Bruslju poveljnik nekdanje protiboljševiške ,.bele armade" na Krimu, ki se je po svojem polomu rešila v Jugoslavijo in ki jo je še e pred kratkim tudi formalno razpustil. Njegove zemeljske ostanke prepeljejo baje v Jugoslavijo.
Na temenu aemlfe
Sredi meseca aprila, ko je ves svet z napetostjo pričakoval usodo nemškega prekooceanskega poleta in ko se je italijanski general Nobile z Italijanom lastno gostoi)esednostjo in pozerstvom odpravljal na severni tečaj, so izvršili Američani brez najmanjšega hrupa novo letalsko bravuro. Štiridesetletni kapitan Wilkens, ki se je že od svojih mladih let dalje pečal z mislijo doseči ^everni tečaj in ki je leta 1910. spremljal tudi .Shackletona na južni tečaj, je namreč prav na tihem preletel severni tečaj. Meseca januarja je že tretjič poizkusil izvršiti svojo namero, ki se mu je zopet ponesrečila, toda ni odnehal. Pripravil se je še četrtič in sedaj je šlo. Letel je z Alaske 22 ur na Spitzberge in pri tem končno veljavno ugotovil, da je na severnem tečaju samo vodovje, brez suhe ze'inlje. Njegovemu poletu pripisujejo velik pomen.
Moderni vozovi za smeti smeti
Nedavno so se naši listi ostro piitoževali čez predpotopne vozove za smeti, ki smo jih prisiljeni Se vedno gledati in prenašati po naših mestih. Ko je ulica najživah-nejša, meče voznik v odprt voz zaboj za zaiiojem smeti, pepela in drugih odpadkov in oblaki zagri-njajo mimoidoče, ki morajo vse to požirati.
V dt)kaz. (hi imajo po drugiii mestih urejeno pobiranje smeti precej drugače, objavljamo <htnes (glej na levi!) sliko takega voza za smeti iz Potsdama v Nemčiji. V'oz deluje skoro brez najmanjšega prahu, ga je jako lahko izprazniti in očistiti ter je jako prostoren. Ali bi ne bilo tudi pri nas bolj zdravo in cenejše uvesti tak način pobiranja smeli?
155
Opat Ludovik Knezič,
predsednik zagrebškega >ii^ušt^a sv. Jeronima«, ki vrši med Hrvati slično poslanstvo kot naša Družba sv. Mohorja in ki obhaja letos svojo šestdesctletnico (začela je poslovati 30. IX. 1. 1868).
Bratski bolgarski narod v stiski in pomanjkanju:
Bolgarski ranjenci v potresnem ozemlju. Naša vlada in parlament sta se pokazala jako plemenita, ker sta nesrečnežem takoj nakazala 3 milijone dinarjev podpore, a tudi po drugih jugoslovanskih mestih so uvedli nabiranje podpor. Ponovno opozarjamo, da sprejema podpore tudi uprava našega lista.
Češki gostje na Bledu
Delegacija praškega občinskega sveta, ki je posetila 24. in 25. p. m. Slovenijo, je obiskala pred svojim odhodom tudi naš Bled, ki je napravil na vse goste čudovit vtis. Neprestano so zagotavljali, da je to najlepši košček zemlje, ki so ga videli in praški občinski svetnik župnik Tylinek, ki se kar ni mogel odtrgati od njega, jo vzkliknil: »Ne hodimo odtod, tako lepo ne bo nikjer več.«
Češki bratje so bili z obiskom v Jugoslaviji izredno zadovoljni, ker so jih sprejeli povsod prav lepo, toda najlepše vtise so odnesli vendarle iz naše Slovenije, ki je niso mogli prehvaliti, razen tega so pa imšli tu tudi celo vrsto starih sobojevnikov iz avstrijskih časov.
Naša slika nam kaže skupino čeških gostov s soprogo praškega župana dr. Baxe v ospredju, na desnem robu pa je videti ljubljanskega podžupana prof. Jarca z obč. svetnikom Krekom, ki sta jih spremljala. (Foto Lergetposer.)
Slike k Slovenskemu biografskemu leksikonu
Juvančič Friderik
(*I873), slovničar in prevajalec.
Jelovšek Gabrijel Viktor
(1858—1927), podjetnik in politik.
Hohenwart Franc Jož. Hanibal
(1771—-1844), naravoslovec in muzejnik.
J56
157
Med slovenskimi drvarji in sivarji
Ako se pelješ i/ železniške liostnje v Heeiei na l'aki s poštnini avtom v Logarsko dolino, opaziš na oheli hregovili Savinje iiio-gorne smrekove gozdoxe. ki se razprostirajo od ^zn<)ži| do \ rliov vseli hribov in planin od Mozirja do Solčave. Nekako središčih te doline je trg Ljnlino in vsemu tamošnjemu prel)ivnlst\u daleč naokrog je les glavni \ir tlohodkow Okoličani so skoro sami dr\arji. tržani pa skoro vsi splavarji in lesni trgovei.
Če hodimo i)o savinjskih gozdovih, bomo ponekod še našli smreke, dolge po 25 m. večina je pa razmeroma mhulili. kajti kadarkoli pritisne na kmeta |)otreba. je njegova edina pot \ gozd. kj<M' zaznamuje drevesa, ki bodo padla. Trgovec je hitro za l)etami, saj jih vse mrgoli. Najprej si ogleda drevesa, potem se ozre, kako jih bo najlaže spra\iti do žage in kupčija je hitro sklenjena.
Trgovec seveda ne seka v svoji režiji, temveč se pogodi s kakim delovodjem, ta nabere drvaije\ in liajdi v gozd. Tam si |>ostavij() kolibo, eden kuha, drugi pa podirajo, klestijo in te.šejo zdržema ves teden, da je veselje in le ob solnitah se vračajo na svoje domove, kjer prežive nedelje, da začno v ponedeljek iznova krepki in poživ-Ijeni. Posekana drevesa razžagajo na 4 m dolge ;>platanicet. jih ostržejo in olupijo, potem jih pa zvlečejo na iiriniernem kraju na kup. da se do zinu- osuše, kajtj spravljanje v dolino je najlaže pozimi. Istočasno zgrade iz slabih dreves do ])rve vode tudi nekake lesene jarke, riže« imenovane, in pozimi, ko so te riže oledeiiele. sjiiiščajo po njih hlode do vode. odkoder jih potem v časih, ko Aoda dovolj naraste, splavarijo do bližnje žage. Če je v bližini primerna voila. napravljajo časih tudi vodne riže. po kateriii lahko |)otem spuščajo les že poleti. Kjer je pa svet raven in je gradnja riž nemogoča, pa morajo zvlačiti hlode (lo bližnje vode s konji i)o zmrzleni snegu.
V bližini žage, do katere so »platanice« namenjene, postavijo ixisebne >zaiage«. da se na njih lovi les. Te napravijo tako, da zabijejo v en konec večje platanice dve nogi in take >stolice< postavijo potem eno poleg druge v vodo, a počez nalože drnge >platanice« in >zalaga<. ki vodi les k žagi, je gotova. Pri žagi /.vlačijo in nalože hlode na kupe. ki so često višji nego žage same.
Na žagali, katerih je v bližini Ljnb-nega 27, razžagajo »platanice«; v najrazličnejše deske. .Manjše žage delajo le podnevi, večje pa neprestano. Okrog njih je vse živo, ker prihajajo ljudje vedno ()o odpad-
ke, s katerimi kurijo svoje peči. Pravo življenje pa nastane okrog njih šele tedaj, ko pridejo splavarji ali >flosarji«. Počivali so vso dolgo zimo. a spomladi, ko je voda dovolj narastla, pa hite vezat splave. V bližini žag se nahajajo namreč vedno tudi tako zvane »vezi«, to je kraj, kjer sestavljajo splave. Vez mora biti močno nagnjena proti vodi. da je sestavljen splav laže zriniti v vodi. Splav je 4 m širok in navadno kakih K) m dolg, a njegova debelina se ravna po suhosti lesa.
Kadar voda dovolj naraste, spravijo na suhem pripravljene splave v vodo, jim pritrdijo na vsak konec po eno veslo, nalože nanj še desk, kolikor menijo, da jih bo prenesel, nekaj drv za kurjavo, rezervno žico s katero splave sproti povezujejo, ker se je spotoma mnogo ])otrga in vse je pripravljeno za odhod. Če je voda ngodna, pridejo prvi dan do Radeč, kjer prvič prenočujejo, če je pa voda maj ima, dospejo komaj do Letuša. i^ele v Letušu navadno naložijo na splav tudi slame za ležišča, za. boj s hrano in kar je še potrebnega, kajti do Letuša je preveč jezov. Pri Celjn je Savinja že toliko velika, da lahko zvežejo po dva in dva splava skupaj, zato se vrne od tu polovica splavarjev domov, ostali pa krmarijo svoje >parnike« proti Zagrebu. Pod Zagrebom je kraj, ki ga nazivljejo splavarji Hoglica in tu zvežejo z.opet po več splavov skupaj, ki dosežejo na ta način širokost do 12 m in dolžino do 70 m. Na takein velikanu ostanejo potem trije ali štirje splavarji, ostali se pa odpeljejo s postaje l)olgo selo nazaj v .Savinjsko dolino. Preostali z gospodarjem splava vred si šele sedaj preskrbe na splavu vse ugodnosti. Postavijo si iz desk kolibo, ki jim služi za kuhinjo in spalnico, časih si zgrade še uto za senčenje, na splav privale sodček vina, se dobro založe s hrano in sedaj se napotijo s splavom naprej proti jugovzliodu. Ustavljajo se le y večjih krajih, kjer prodajajo defike in če gre kupčija slabo, jo prijadrajo prav do Belgrada, kjer skušajo prodati ostanek, če jim pa izpodleti celo tu, jo pa mahnejo še naprej po Donavi, dokler ni prodana zadnja deska.
Vedno seveda ne gre tako gladko in idilično. Večkrat btiti splav ob kak predmet v vodi, zadnji konec se potopi in ob takih |)rilikah je utonil že mnogi splavar, ki ni bil dober plavač. Zgodi se pa tudi, da se splav razbije in deske plavajo križem Save, ki jih Hrvatje pTidno love in kradejo, a lastnik splava si ruje lase, ker je utrpel veliko izgubo. Fr. š.
Trg Ljubno v Savinjski dolini z delom tamošnjih gozdov.
"Drvarji napravljajo lesen jarek
„riža" imenovan, po katerem spuščajo pozimi v dolino posekane hlode
Savinjska žaga
na kakršnih razžagajo del hlodov v deske. Na desni:
Kjer zaradi preravnega terena ne morejo napraviti „riže", zvlačijo hlode s konji do vode.
Splave ali „floae" spravlfafo v vođo.
"Pogled na popoln splav na Savi.
SRuptna splavov na Savinfi.
Na levi:
Da bi vedno izsekavanjc ne uničilo savinjskih gozdov, jih seveda sproti zopet zasajajo; dekleta, ki 8o sc vrnila s planine, kjer so zasajala smrečice.
158
Verstva človeštva
Ni ga naroda na zemlji l)rez vere, ki pomenja spoznanje in čaščenje l)ožan-stva ter je neohiiodno |)otrebna za nrav-no in socialno življenje že na tem s\etu. Najnižje stoječe verstvo primitivnih narodov se izraža v čaščenju duhov, a najvišjo stopnjo verstva pomenja krščanstvo. Natančnega števila pripadnikov k posameznim verstvom ni mogoče določiti, toda približno je danes na zemlji (kO milijonov ali 38% vsega človeštva kristjanov (katoličanov 300 milij., protestantov 230 milij., pravoslavnih 140 milij.). a približno 1100 milijonov ali 62% vsega človeštva pripa<la drugim veram (l)U-distov in drugih vzhodnoazijskih ver 490 milij., mohaniedancev 250 milij., brahmanov 240 milij. in ostalih 115 milijonov.).
Proučevanje verstev je izredno (lo-učno iu zanimivo, saj je to obenem proučevanje najintimnejšega duševnega življenja   posameznih   narodov.   Kogar   to
vprašanje zanima, mu priporočamo zlasti znamenito delo Ant. Anwandercrja »D i e R e 1 i g i o n e n d e r M e ri s e h h e i t«, ki je izšlo nedavno pri znanem založništvu Herder & Co v Freiburgu in ki je eno najboljših tozadevnih del na svetovnem knjižnem trgu. Knjiga, ki se bere kakor povest, ima namen uvesti katoličana v poznavanje in razumevanje verstev vseh narodov ter ta svoj cilj tudi v polni meri dosega. Pisatelj nam postavi živo in nazorno pred oči instinktivno hrepenenje in stremljenje vseh narodov in vseh časov po resnici, po odgovoru na vsa zadnja vprašanja, po Bogu. Knjiga obsega 567 strani ter je razdeljena v: tivod, zgodovino verstev, naravna verstva, kulturna verstva in nadnaravna verstva, a dodana ji je še prezanimiva čitanka iz verskih knjig posameznih narodov. Razen tega je pridejan delu še pregleden zemljevid vseh glavnih verstev s statističnimi podatki.
Naše slike, ki so delonm posnete po tej knjigi, nam kažejo nekaj objektov in prizorov iz ver azijskih narodov, saj je Azija domovina vseh kulturnih verstev.
Iz indijskega verstva:
Voz bogov pri procesiji v mestu .Madras. Na levi:
Ma obreSfu svetega Gangesa v mestu nenares
lepo je videti prekrasno indijsko arhitekturo, na levi palača princa Delhi, na desni ..zlato svetišče", ki ga Indijci posebno časte.
.spodaj :
IndifsM svetnlR v KalUuti pri molitvi
Tipično japonsko svetišče
ki stoji navadno sredi drevja, kar mu daje še poseben čar,
159
Na levi:
Lovska zanimivost
je gotovo s sovo na ptice lopurice Ujeto in privezano sovo spusti lovec na primerno mesto na prostem, nakar se začno okrog nje hitro zbirati najrazličnejše druge ptice, izvzemši golobov, ki opazujejo vso stvar navadno le oddaleč. Iz zračnih višin šineta k sovi večkrat tudi kragulj ali orel ter se zakadita v razjarjeno sovo. Ko se kragulj ali orel za kak trenotek toliko «uldaljita. da ni v nevarnosti sova, lovec strelja. I i (Foto Cerne A.)
Na desni:
Izviren podstavek, xa xastavo
ki ga je izdelal za mariborsko veliko županstvo tamošnji ključavničar VI. Schell.
ŠT.20 KITAJSKI PLAKAT
Kdo ga bo prebral?
I. nagrada: Bežnik, NAROD, KI IZUMIRA, II. nagrada: ZEL IN
PLEVEL.
Rešitev uganke v št. 18.
Tudi ta slika ima celo vrsto velikih in manjših napak; glavne so: 1. 12. decembra t. 1. ni nedelja, 2. ob M 3 uri ni treba luči, 3. rozin ne hranimo v steklenicah, 4. špirita ne devljemo v papirnate vrečice, 5. za blagajno nam ne služi vreča, 6. klobas ne merimo z metrom, ~. tehtnici manjka ena skodelica, 8. plakat za milo je nezmiseln, 9. petroleja nimamo v zabojih, 10. v špecerijski trgovini navadno ne vidimo dveh ur skupaj, II. meseca decembra ni muh itd. Večina uganjalcev, katerih je bilo tudi to pot izredno veliko, je navedla Se mnogo več napak.
Pravilnih rešitev smo prejeli 236, izžrebana pa sta bila: za I. nagrado Ivan lloteSek. železničar v Hrastniku, za 11. nagrado Bračič Franc, gostilničar v Novi vasi pri Ptuju.
Več pravilnih rešitev smo morali izločiti iz žrebanja, ker ni bil priložen kupon iz ostalega »Slovenca« ali ker na rešitvah ni bil označen točen naslov.
.Sergej MUnzloff:
Car Berendej.
(Povest iz .sibirskega pragozda.)
1. POGLAVJE.
— Očka prihaja: glej, da te ne bo smuknil! — je odgovoril Grigorij. — Skoči hitro, Nilka, otvori v ritta!
Dolgopetnik je planil kakor zajec po sneženih zametih, Grigorij pa je odprl z jelenovo kožo prevlečena vrata in izginil v sopari kakor v oblaku.
V nizkih sobicah je bilo toplo in svetlo. Solnčni žarki so lili kakor zlat potok skozi lahke zastore ob malih okencih ter laziirno vzplamtevali v poliranih, z rdečimi cveticami poslikanih pečeh, dveh ogledalih z mahagonijevimi okviri in v upognjenih na-slanjalih pohištva iz istega lesa, ki je težko počivalo ob stenah.
Saj Ananjevih niso bili kaki pritepenci: starinski trgovci so bili. še pod matuško Katarino 11. so se bili zasidrali v krasnem Jaru". Vse reči. ki so jih imeli doma. so bile starinske, pa so služile sto iu sto let. Kaj bi še govorili o božjem blagoslovu
¦-' Prvotno ime poznejšega mesta. Jar je strmina ali tolmun v reki. krasni pomeni 1. rtleč, 2. lep, krasen.
— svetih podobah! Vsak krasni kot v poljubni kamrici bi zadostoval za celo molilnico: pravi pravcati ikonostas bi se dal zgraditi s temi podobami!'' V.se ikone* so bile delo starinskih strogih mojstrov, v kovanih srebrnih okvirih in oblekah. Po nekaterih so sijali dragulji kakor lučke, druge pa so bile vse vezene z biseri. Matvej Palic je bil staro-verec, pristaš vetkovske verske občine"'. Vse je bilo spodobno in mirno v njegovi hiši. Gospodinjstvo pa mu je vodila sestra Glalira, ponosna in neizpro.s-na: ni se marala oiuožiti, rajši je ostala dekle. Za-»itavna je bila prav tako kakor ošabna. Visoka in ravna je bila videti kakor kaka trdnjava.
Sicer je imel Matvej Palic tudi ženo, Pelagejo Grigorjevno, a ta se ni vtikala v gospodinjstvo in se ni za njo skoro nihče zmenil: tako je bila pohlevna in krotka. Vsakomur, ki ga je srečala, se je nasmehnila in povedala karkoli prijaznega. Po mestu so jo opravljali, da se ji je zmešalo, ker se je bila nekoč hudo prestrašila: v noči, ko je bila
" Staroverci niso smeli imeti cerkve do leta 1905. ter .so izhajali z domačimi molilnicami. Ikonostas je stena, ki loči l)ri pravoslavnih oltar od ostale cerkve.
* Svete podobe v pravoslavnih hišah. Vetka blizu .Staroduba je; dolgo bilo središče za popovce, staroverce, ki so ohranili duhovščino. Stala je na ozemlju takratne Poljske in je zaprla samostan Katarina II. leta 1764„
leo
Modni kotiček
Biti moderno oblečen je enostavno zahteva časa. Le velik gonij ali velk bogataš sme to zahtevo danes brez škode zasvoj ugled, za prospeh svojih koristi prezirati. Ze zavesi sama, da HUio lopo oblefeni, da tiam obleka dobro ))rI8toJa, nas onreC'iiJe, vzbu.la v nas samozavest in nam tako pomore do svolmdneJJeBa «i-banja, do ufinkovitejšcita, simpalifneJSeBa nastopa.
fri vsem tem lii se ženske nikdar ne smele šlepu pokoriti modi, ampak zelo premialjeao iu skrbno od-lirall in prilagoditi sebi le najprimernejše. Ne le, da mora pamulua ženska vsako modno pretiranost, vsako o('ito ueukusuust in zlasti vso, kar se ne strinja •z ženskim dostojanstvom, brezpoBOjno odbili; marvef^ si mora biti tudi vsaka ženska v svesti, da ni vso za vse, da ne pristoja meni, kar pristoja kaki druiri. Glavna zahteva, da smo elegantni in da se v obleki res dobro pofutinio. Je, da si izberemo blago iu kroj, ki so prilegata pruv in i-avno naši lastni osebnosti.
Zato Je tretja vsekakor naravnega okusa in izkušenosti. Katera lega obojega nima, naj si izbere vsaj zanesljivo, izvedeno Šiviljo, kalei'o okusu se bo mogla zauj)ati.
LeloSnja pomladanska moda, v kolikor se tlie dopoldanske obleke. Je tako enostavna, da pać lahko vsaka pravo zadene. Brhka športna obleka — in to Je kroj za dopoldan, za Izloto in iiolovanja — brez izjemo dobro pristoja, da jo lo res si rokovnjaško ukrojena. O taki obleki velja, da je toni lepSa, č-im ve^ in ^*iin daljo Jo nosiS. V njej se pofnitiiS kakor dun.a, denar zanjo se rw izpisi«.
•lasno pa Je. da so eloganino ženstvo na izprehodii in pri obiskih ne bo zadovoljilo K temi golimi, enostavnimi ertami, ki Jill predpisuje lofasna moda. Dejansko se istooasno napoveduje najobširnej-Sa n|)oraba okraskov.
Med prve Štejemo r o e u a il e 1 a iz svile in volno. .Moderna vezena dela ^o vt*(-inoma stilizirana in le redko naturalist ieim. l'ogosto viilimo strogo ornament i rant» evo!ne vzoree.
l'oleg roenih vezenin pa seveda no manjka   vezenin,   izdelanih   na   stroju.
Lepo so tutii vezenine iz trakov in port. — Manj sploSno i)orabne so vezenine iz l)iserov. Vendar Jill sedanja moda zelo vsiljuje, iu to ne samo za večerne, marveč tudi za popoldansko obleke. Vsekakor i)a se ne uporabljajo stekleni biseri, marveč medli poreelauasli ali iz kredit
iS tem pa letoSnJi okraski Se niso iz-orpaiii, marveč Jih Je še legijon iz nuj-razlienejših snovi, ki jih moro le laii-tazija najti. Tako n. pr. majhne školko, pisani' kocke iz lesa, barvni obročki iz iioreelaim, drobne evetke iz slonoviiio itd.
1'oglavje zaso so različno aplikacije, ki so bodisi ročno nil strojno delo.
Na naši sliki kaže prvi model kostim z vrlino jopico, vezeno na roko. Barvo blaga si moremo jiredstavljati kot nežno beige, vezenine pa v iiisanih barvah.
Na drugem modelu je vezen samo juniper, in to na stroj; plisirano krilo v dveli volanah Je brez okraskov. Pać pa Je obrobljen z enako strojno vezenino kakor Junuier tudi plašč — paletot. Tak lilaSč je tudi za večer in k vsaki obleki.
K tem modelom se nosijo skoraj izključno samo široki slamniki ali kombinirane oblike iz slame in klobučeviiie; klobuk Je luaviloma lemnejSc barve nego obleka, kakor so sploh daje prednost kontrastu v barvi klobuka iu obleke.
Skrinjica zu Šivanje
je neobhodno potrebna tako na letovišču kakor na potovanju sploh. Obsega naj Iia le najpotrebnejšo: svilene uiti raznih barv, bel in ini sukanec, šlvanko In škarjice.
Naša slika nam kaže tak šivalni etui.
te je šivalna skrinjica večje oblike, so da v spodnjem iirosloru lepo uporabiti kol shramba za priprave, ki Jih rabimo zji čiščenje čevljev: kremo, kvinčke in volneno krjio.
Pikaste modne svile
morajo bili čim enostavnejše, da pride tkaninu, ki Je sama ob sebi krasna, do polne veljave,
1'lsane svileno tkanine so si silno hitro osvojile trg, a najbolj priljubljeni so pikasti vzorci, ki  učinkujejo  vselej.
Temelj svile Je novaduo svitel, pike pa so temnejšo liarve. Obratno razmerje je mnogo manj učinkovito. Posebno lep vzorec dajo temnoplave ali črne ])ike na belem ali beige lemcljn. Zanimivi in privlačni so mnogotmrvni vzorci: jio »vi-tleni temelju čisto nepravilno razpršeni rdeči, modri in zeleni skoufctl!'.
dobila prvenca, Griso, je bil izbruhnil pri njih v lii.ši požar. Bog ga vedi, ali je bilo kaj re.snice na tej govorici! Četudi je bila malo zmešana, ni.so mogli ljudje na njej prav nič zapaziti drugega razen one l)lago,sti.
Matvcj Palic sam pa jo je tako ljubil in negoval, da se ni niti enkrat zadri nad njo. Pa kaj bi tudi kričal, ko ie bila revica tako drobna? Saj če l)i tudi samo pihnil vanjo, bi .se že zaletela v zid! Bil je namreč Matvej pravi hrust, za glavo večji od vsakega drugega. Lahko bi jo bil vso skril kar v svoji mogočni bradi!
Sploh ni imel Matvej Palic navade, da bi koga ošteval in kregal. Zabliskal je samo z očmi in naježil goste obrvi, pa se je že vsak takoj potrudil, da bo vse v redu! Saj je bil gospodar hudo močan: stri je konjsko podkev kakor navadno presto! Sin Grigorij je bil njun edinec. Teta ga je ljubila kakor dušo. Bil je še drobno dete, ko ga je žc skoro odvzela materi. Spal je v njeni kamrici in ves dan se je sukal s pestunjo okrog nje, Pelageje (Jrigorjevne to menda ni bolelo, \ časili se je oglasila pri svakinji v kamrici, sedla, pogledala, kako .se dete igra, ga pobožala, se vsem nasmehnila in zojjet odšla v svoje sobe. Tam pa je vedno snažila v samoti srebro svetih podob ali pa je kar tako sedela in neprestano gledala nebo ter gore skozi
okno. Opravljala je v hiši tudi službo božjo. Molitve je znala tako, da ji ni bil kos tudi vsak uhegel pop."
Ta dan se je pripeljal Matvej Palic hudo mrk domov. Velel je, naj mu takoj pokličejo Vedcneja, sam pa je šel v sobo in sedel kakor živa gora k hrastovi mizi.
Vedenej Savie je bil pri njem za glavnega joslovodjo. Bil je že prileten in resen mož. Davno )i bil moral sam postati samostojen trgovec, da ni imel vedno čudne smole. Za druge je kopičil denar, ki je tekel skozi njegove roke, kakor voda po žlebu; če je pa sam kaj hotel zaslužiti, so mu zdrknili novčiči kakor v luknjiisto rešeto, pa jih ni bilo več! Nikar ne mislite, da ga je razmetaval tja v en dan, ne, a menda mu ni bila sojena sreča, kaj se hoče!
Zadnjič jo je poskusil kako leto dni poprej. Za vse premoženje, ki ga je menda pet let kopičil v mošnjiček, si je nakupil več voz zinrzlih rib in s tem natovoril barko, tla bi jo jenisej ponesel navzdol. A takrat, pomladi, se je talil sneg, reka je bila hudo visoka. Nekoč, ponoči, ,so se utrgali ko-nojK'i barke in se je razbila v trske ob čeri! Ves Savičev denar je tlobil povodni mož za priboljšek! _ (Dalje prih.) '
" .Staroverei, ki niso smeli imeti cerkve, so molili doma, seveda ne da hi sami maševali. Niso imeli škofov in so morali izhajati s popi, ki so se izneverili državni cerkvi.
SakrotiaK JugoalovanaUe tiaUarne v Cfubl/ani