
JANEZ DOKLER: DIMENZIJE BOROVIH DALJAV II;
MATEV2 HACE: INTENDANT CIRIL; BOGDAN KAVCiC
— MARJAN KROFLIC: BRALCI IN REVIJA; VLADIMIR
KAVCiC: PRIMER Z VRVI, PREBIVALCEM CIRKUSA,
ZAUPNO SPOROČILO AKADEMIJI; OTMAR KNAP:
PLATNARJEV RADIO; RUDI MISKOT: GOVORECE NOCI;
BORIS PATERNU: KOCBEKOVA v45ROZA-K; STANE SAK-
SIDA: HIPOTEZE O POSPEŠENEM RAZVOJU DRU2BE:
ALES SAVIN: PESMI; TONE SELISKAR: CRICEK; HEN-
RIK ZBIL: PESMI — OCENE IN POROČILA — BRUđENO
OGLEDALO — LIKOVNA PRILOGA MARJANA DOV-
JAKA — 1963
REVIJA lA KUITURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
Vsebina
Tone Seliškar: Čriček......1069
Stane Saksida: Hipoteze o pospeše-
nem razvoju družbe.....1079
Rudi Miikot: Govoreče noči . . .	1093
Vladimir Kavčič: Primer z vrvi . .	1097
Prebivalcem cirkusa.....1101
Zaupno sporočilo Akademiji . .	1102
Boris Paternu: Kocbekova »Groza«	1105
Bogdan Kavčič — Marjan Kroflič:
Bralci in revija.......1126
Matevž Hace: Intendant Ciril . . .	1144
Henrik Zbil: Plačilno sredstvo, Plen
in stopnice.........1161
Vse............1162
Aleš Savin: Pogreb.......1162
Tu sem, Paste!........1163
Otmar Knap: Platnarjev radio . . .	1164
Janez Dokler: Dimenzije Borovih
Daljav II..........1169
OCENE IN POROČILA
Stane Bernik: Filmska podoba Pre-
žiliovih Samorastnikov . . . . 1181
Kristijan Ukmar: I. festival sodobne
komorne glasbe v Radencih . . 1186
Ervin Fritz: Matej Bor: Raztrganci
(SGL Celje).........1188
Matjaž Kmecl: Mlada koroška gene-
racija ...........1189
Enrique Lafoucade: Novejša čilska
literatura..........1192
Italo V. Elena in Epifanio Palermo:
»Mesta revščine« in industrijski
razvoj republike Argentine . . 1194
BRUŠENO OGLEDALO.....1196
LIKOVNA PRILOGA
Marjan Dovjak: Zaga 1962, Mati 1962,
Tihožitje z mlinčkom 1962, Poljsko
cvetje 1963
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo In
družbena vprašanja, leto I., št. 12. S
to številko zaključujemo prvi letnik.
Ureja uredniški odbor: Adolf Bibič,
Božidar Debenjak, Janez Dokler,
Bogdan Kavčič, Vladimir Kavčič,
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
Andrej Rijavec, Ivan Rudolf, Vita
Vari, France Zupan. — Lektor in
korektor: Janez Juvan
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopi-
sov ne vračamo. Naročila pošiljajte
na CK ZMS, Ljubljana, Dalmatino-
va 4, telefon: 30-033, tekoči račun:
600-14-608-28 z oznako: za Probleme.
Cena posameznega izvoda za naroč-
nike 50 dinarjev, v kioskih in knji-
garnah 100 dinarjev.
Izdajata CK ZSM in UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, izdelava klišejev in
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani. — Naslovno stran je opre-
mil Janez Pirnat
POPRAVEK: V 11. št. sta bila med
uredniki pomotoma imenovana Ma-
tjaž Kmecl in Miroslav Košuta
Čriček
Tone Seliškar
Odlomek iz še neobjavljenega romana »Noč in svitanjer«.
Cas dogajanja: Tretji dan okupacije.
Nastopajoči: Prostovoljci Akademskega bataljona.
Ko sem se kot vojak spet znašel s svojo usodo in z usodo tovarišev v kasarni,
ni seveda nihče spal. Nekaj minut potem ko je luč ugasnila, so tovariši spet
šepetali med seboj, in čeprav nisem razlikoval pogovora od pogovora, sem le
slutil, da se pogovarjajo o sebi. Treščilo je mednje, to je že res, toda ko je
stražar vrata spet zaprl za sabo, so se otresli groze naglo, ker so se že navadili
na to, kali, in začeli so iskati zavetja v svojem lastnem življenju. A kakor je
mene bodrilo neko podzavestno prepričanje, da nas ne bodo ustrelili, čeprav
si tega prepričanja nisem upal na glas povedati, tako nas je prav vse to tiho
podzavestno upanje dvigalo nad obup. Spominjam se, kako sem stal pred leti
poleg stričeve postelje, ko je stric umiral. Imel je raka in to je prav dobro
tudi sam vedel in čeprav je bil od bolezni že tako izmučen, da so ga morali
pitati, mi je malo pred smrtjo zašepetal:
»■Ti si mlad, kolo imaš, skoči na Dobravo in mi pripelji padarico Loro! To je
hudičevo brihtna baba in ozdravila je že marsikoga, nad katerim so že vsi
zdravniki obupali. Boš šel, kajne?«
»•Bom, stric, takoj zdajle!« sem hlastnil.
Stric me je prijel za roko (njegova roka je bila hladna in vlažna) in v očeh,
ki so že pričele ugašati, mu je zažarelo veliko upanje in čeprav je z veliko
muko govoril, mi je dejal tiho, komaj slišno:
»Fant, če ozdravim, te peljem v Pariz!«
Toda še preden sem pripravil kolo, je že umrl.
S prav takim umišljenim upanjem smo se vsi tolažili in prepričan sem, da
traja tako upanje vse dotlej, dokler ne stojiš pred puškami, da vse dotlej,
dokler puške ne počijo.
No, naj bo že karkoli takšnega, tudi moj varovanec se je nekako ovedel, čeprav
me je še vedno držal za roko. Dane mu je bilo ime, slavistiko je študiral in
1069
ker je bilo doma celo rajdo otrok, je z veliko težavo študiral. Čutil sem, da
se pripravlja govoriti, pa sem ga prehitel in, da bi preizkusil njegovo čudno
obnašanje, sem ga nenadoma vprašal:
»Dane, če bi stražar zdajle vrata odprl in zaklical: Dane Strehar gre lahko
domov, vsi drugi ostanejo tukaj! Kaj bi ti storil?«
»To se pač ne bo zgodilo,« je šepnil razburjeno.
»No pa recimo, da bi se zgodilo?« sem silil vanj.
Molk in težak vzdih.
Jaz pa sem vztrajal, ker sem zdaj vedel, da je bil Dane eden najbolj strastnih
organizatorjev tega akademskega bataljona, kakor smo se krstili že v Ljubljani.
»Reci mi, Dane, kaj bi storil?«
Spet globok vzdih. .
»Pomišljaš ...?« sem ga zbodel.
»Sram me je sebe. Slabič sem!« je končno dahnil.
»Toda v Ljubljani si govoril: Samo preko naših trupel bo sovražnik prišel
V Ljubljano ...«	I
»Saj, tako se bo tudi zgodilo! Jutri bomo mrtvi in preko naših trupel bo gazil
sovražnik ... Eh ... Ne, ne, to se ne sme zgoditi! Knjižničar, pomagajte mi!«
je zastokal.
»Bi šei, ali bi ostal?« sem trmoglavil.
»Ostal bi!« je dejal naglo. »Smrti se bojim, oh to je tako strašno, da, smrti
se bojim. Jokal bom, saj vem, da bom jokal, ko nas bodo peljali na morišče,
morda bom zblaznel..., a ostali bi! Poštenost je močnejša od strahu! Ostal bi,
pa če mi ponudijo poleg prostosti še gradove in zaklade. Joj, bibliotekar,
krepko me držite...! Ostal bi!«
Morda ga je ta miselna odločitev ohrabrila —? Nisem mu verjel, kajti na
ljudi, ki zjutraj prisegajo na boga, zvečer pa na hudiča, se ni zanesti. Toda
tudi to niso dokončno pravilni zaključki, kajti v človeku je vedno nekaj
zagonetk, za katere ne veljajo pravila. No, ohrabril se je, kajti spustil mi je
roko, se privzdignil in mi začel hlastno pripovedovati:
»Moj oče je velik revež, mati je venomer bolna in devet otrok nas je, pomislite!
Ne vem, počemu imajo reveži toliko otrok? Hudo je pri nas doma, toda vsi
se imamo radi. Najmlajši je star komaj pet let. Moj oče je veren človek in
zato vso revščino prepušča božji volji in strašno je bil nesrečen, ker nisem
šel v lemenat. A jaz nikakor nisem za duhovnika, čeprav verujem v boga.«
»Eh, potem bi bil lahko duhovnik!« sem mu oporekal.
»Ne morem biti, veste, ker s to našo cerkvijo nekaj ni prav. Precej duhovnikov
poznam, kajti vse do univerze sem ministriral, in bil sem član nekaterih
1070
društev, ki so jih vodili duhovniki. Vi ga dobro poznate, saj ste knjižničar,
duhovnika in pesnika Gregorina. Kako lepe, umetniško popolne pesmi je
pisal o Mariji. Poznate njegovo zadnjo pesniško zbirko? No, vidite, zaverovan
sem bil vanj in v njegove pesmi. Toda kolikšno razočaranje! Lansko leto so
ga, že starca, zalotili in tudi obsodili zaradi zapeljevanja mladoletnih punčk.
Ah, naštel bi vam lahko celo vrsto primerov duhovnikov, ki so babjeki, nečist-
niki, goljufi, tatovi, sadisti, (kajpak s tem pa ne trdim, da so vsi duhovniki
taki, nikakor ne, med njimi je tudi mnogo najboljših ljudi), pa vendar je
svetohlinstvo v območju katoliške cerkve in bržda v cerkvah vseh veroizpovedi
na svetu tolikšno, da gredo zakramenti mimo tega. Ne verujem več v zakra-
mente. To so načičkani paragrafi veroizpovedi, zunanji obredi, ki nimajo
z verovanjem nobenega opravka.
»K spovedi še hodiš?« sem ga vprašal.
»S kakšno pravico si dovoljuje cerkev izvabljati iz ljudi njihove slabosti?
Mislim, da je to najbolj izkrivljena oblika duhovnega izkoriščanja človeka
po človeku. Najbolj izkrivljena in tudi najbolj kruta, neusmiljena. Zamislite
si mladega, neizkušenega duhovnika, ki izpoveduje, recimo, mojega očeta, ki
ima visoko goro težkega življenja za seboj! Ne, ne, s tem sem obračunal!«
»In počemu mi vse to pripoveduješ? Mar nisi zdajle kakor pri spovedi, mar
se meni ne izpoveduješ svojih slabosti?«
»Ah, oprostite, vam ni prav, da vam to pripovedujem?« se je zmedel in nerad
obmolknil.	»
»Ne, ne, ljubi tovariš, prav je, da imaš zaupanje vame. Le radoveden sem, kaj
te je privedlo do tega?«
»Predvsem to, da bi si bil sam na čistem, kaj me je zavedlo, da sem zdajle
tu in čakam smrti.«
»Ali se kesaš?«
Molk, vzdihovanje in razmišljanje.
»Kesam ...? Kako bi vam to povedal? Zal mi je svojega mladega življenja.
Bojim se smrti! A za vse drugo mi ni žal. Sel sem v vojsko prostovoljno, po
skrbnem preudarku, nihče me ni silil v to. Življenje pa je eno samo, vidite,
to je hudo, a vse drugo ni hudo. Zdaj ležim tu in izkrvavel bom za nekaj,
kar je več od vsega drugega, kar sem vam povedal, kar je več kot bog in
vse cerkve tega sveta, no ... ah, kako bi vam spet to povedal, no, kar je več
kot človeško življenje! Ne veste, kako mi je laže zdaj, ko vam to pripovedujem.
Zdaj razumem, zakaj gredo verni preprosti, neuki ljudje potolaženi od spovedi.
To so organizatorji katoliške cerkve hudirjevo psihološko pogruntali. Odlični
psihologi so, da, to jim je priznati! Tudi jaz se vam izpovedujem, a pri tem
vsem pa poslušate vi mojo izpoved s pametjo, z razumom in mi ne boste
1071
dali odveze po pravilniku neke vere, ampak po presoji svojega duha in
svoje pameti.«
»No, res sem radoveden. Le govori, le!« sem mu prigovarjal.
»Saj prav to človekovo slabost, da se rad izpoveduje zaradi svoje notranje
stiske, je cerkev tako nečloveško izkoristila. Ah, mnogo laže živim, odkar
sem prelomil s cerkvijo, res da! Vidite, pa ni še mesec dni tega, ko sem slepo
verjel duhovnikom. In ko se je to začelo, to stislcanje okoli Jugoslavije in ko
smo na univerzi govorili o vsem, kako je bilo na ljubljanskih ulicah, sem
slučajno izza vrat slišal pogovor nekaterih komunističnih študentov. Slišal sem
govornika, ki je govoril: Pojdite med fante in razlagajte, da ne gre zdaj ne za
kralja ne za vlado, ne za Beograd, ne za Zagreb, ne za Ljubljano, da ne gre
zdaj ne za Srbe, ne za Hrvate, ne za Slovence, ne za banovine, ne za ministre,
ampak da gre zdaj za eno samo domovino in za usodo Jugoslavije. Povejte
jim, da bodo šli jugoslovanski komunisti v boj proti vsakemu napadalcu in
da pozivajo vse poštene Slovence vseh strank in vseh svetovnih nazorov, naj
zgrabijo za orožje in da naj branijo edino veliko stvar, ki jo kak narod ima —
svojo svobodno domovino... Vidite, v sebi sem sam nekaj podobnega občutil,
toda čez vso to moje občutje je bila poveznjena megla katekizma, da je bilo
v meni to občutje nedognano in nejasno. Takoj sem zdirjal k svojemu spo-
vedniku in mu ves zavzet pripovedoval o vsem tem, kar sem slišal. Prepričan
sem bil, da bo tudi on sam kot velik slovenski rodoljub sprejel to najširšo
izjavo in pripravljenost komunističnih študentov kot veliko, čisto, najsvetejšo
ljubezen do domovine, toda pomendral me je tako neusmiljeno, da sem odre-
venel od studa in prezira. Veste, kaj mi je dejal? ,Vse je božja volja, sinko!
Ne jemlji orožja v roke, da ne boš z njim pokončan! In če pride do tega, da
bodo res sem prišli Nemci in Italijani, sinko, zavedaj se, da je vsaka oblast
od boga dana! Ali se boš bogu zoperstavljal? Ali si storil svojo sveto katoliško
dolžnost in si že prijavil te. komuniste oblasti...? Pojdi in stori takoj!'«
»In kaj si storil nato?«
Zdelo se mi je, da se je Dane povsem otresel grozljivega strahu. Njegovi
stavki so bili zdaj gladki, tekoči, nič več se ni zatikal, govoril je sproščeno
z neko očitajočo ihto.
»Sel sem domov ves pobrizgan od sramu in razočaranja in vse, kar sem do
zdaj imel za lepo in dobro v zvezi s katoliško vero, se je izruvalo iz mojega
srca s koreninami in s prstjo vred. Počakal sem očeta, da se je vrnil iz službe,
da bi mu vse to razodel. Toda ko sem ga videl, tako betežno starikavega,
upognjenega od garanja in skrbi, ko sem ga videl, kako se je pobožno prekrižal
pred obedom, čeprav je bila v skledi samo skopa fižolova juha in suh neza-
beljen krompir, sem se domislil, kako se zdajle moj spovednik baše z mastno
govejo juho in z ocvrtim piščancem. Nič nisem povedal očetu, kajti za očeta
1072
bi bilo prekasno takšno spoznanje. Naj pač živi v temi do smrti, prešibek je
na duhu in na telesu, da bi premagal to kolobocijo teme in luči, sem si mislil
in se zaprl vase.«
»In kaj si storil nato?« sem ga vprašal, ker se je v govoru zataknil, kot da
išče dosledno nadaljevanje povedanega.
»Ah vse mogoče norosti sem storil!« je zahlipal, kot da mu je težko, ker je
zagnal vse otroško verovanje na smetišče. »Najprvo sem raztrgal svojo mašno
knjižico. Iz mašne knjižice so se vsule podobice svetnikov, kakršne poklanjajo
duhovniki otrokom ob vsaki priliki (kolikšna domiselna propaganda!), nato
nisem pri obedu odgovarjal na očetovo molitev, niti se nisem prekrižal. Potlej
sem šel v cerkev, zlezel sem na kor in vspričo tega, kar sem storil, me je bilo
strah, kajti še sem tičal v precepu strahu pred božjo kaznijo. Pokleknil sem,
skozi lino opazoval tabernakelj v glavnem oltarju. Toda nič se ni zgodilo. Večna
luč, ki je visela izpod stropa v rdeči stekleni posodi, je brlela in vse je bilo
skrivnostno tiho in zagonetno. Le neka starka je klečala pred glavnim oltarjem.
Poslavljal sem se... Poslavljal od otroških let, poslavljal od teme, vse drugo
je odpadlo, le bog je ostal v meni. Toda ta bog ni bi nikomur več podoben.
To ni bila podoba starca, ne, to, kar je ostalo v meni božjega, ni moč naslikati
ne *kako drugače upodobiti. Zdelo se mi je, kot da sem pregnal iz sebe vse
tisto, kar me je begalo, in tako sem brez papeža, brez škofa in kanonikov, pa
vendar s svojim lastnim bogom, stopil iz cerkve na sonce. Poiskal sem še
istega dne komunista, študenta Veli Jožo, kakor smo ga imenovali, ker je
bil doma iz Istre (saj je tu med nami, tamle v kotu!) in sem mu dejal:
,Ne slepomišimo, ti si komunist, jaz sem klerikalec!'
,Kaj hočeš s tem reči?' me je vprašal zaprepaščeno, kajti ne dolgo tega se
je vrnil iz aresta, kjer je pi'esedel tri mesece zaradi nekega članka.
,To se pravi, bil sem klerikalec, zdaj pa nisem več!'
,Kaj pa si zdaj?' me je vprašal še bolj začudeno.
,Samo slovenski patriot! Zaenkrat to zame zadostuje, kako bo zanaprej, pa
še ne vem!' sem mu je dejal odločno.
,Ne razumem te, bogme da ne. Ali si pil?'
,Popolnoma trezen sem. Ce nas bodo Nemci napadli, boste šli komunisti v boj?'
,Tako je, kolega, šli bomo!'
,Tudi jaz bom šel!' sem mu dejal in sem mu ponudil roko. Stisnil mi jo je,
dolgo časa je zrl vame kot v prikazen, ker v resnici ni mogel doumeti vsega
tega, kar se je kuhalo v meni.
,Ali boš mož beseda? Ali ti lahko pljunem v obraz, če se boš premislil?'
,Lahko, vpričo vseh študentov na univerzi! Imaš kako navodilo zame?'
1073
,Imam! Pojdi med svoje bivše somišljenike in jih pridobivaj za to!'
In tako sem šel in jih prigovarjal. Slišali ste me tudi pred univerzo, kako
sem jim govoril. In ne zaman. Deset vernih fantov je tu med nami!«
»In zdaj dvomiš nad tem?«
»Ah, saj se ves svet podira. Ali se vam ne zdi? Nemci osvajajo Evropo, Italijani
Afriko, Jugoslavije ni več...«
»Jtigoslavija je še, je bila in bo!«
»Kako, če so jo razkosali?«
»Kaj pa mi? In ta zemlja naša?«
»Ah mi, uboga majhna peščica!«
»Pred nami je šlo nekaj tisoč prostovoljcev iz Ljubljane, delavci, učitelji, urad-
niki, komunisti, liberalci, socialisti...«
»Pobili jih bodo kot nas!«
»Doma jih je ostalo še precej. Tudi ti se bodo dvignili!«
»Ste vi komunist? Oprostite, ker sem nadležen!«
»Marksist. Verujem v komuniste, njihova je bodočnost!«
»In ste pustili doma ženo in vse in ste šli?«
»In sem šel!«
»Se kesate? Povejte po pravici!«
»Ne in ne in če bi bilo treba trikrat umreti!«
»Fanatizem?«
»Globoka ljubezen!«
»Oh, lepo ste to rekli! Potolažili ste me. In kaj naj zdaj storim?«
»Pojdi med svoje pristaše in jih razvedri! Morda omahujejo.«
»Pa se lahko vrnem nazaj k vam, če bom potreben tolažbe?«
»Vselej sem ti na voljo! Le pridi!«
Stisnil mi je roko in se po vseh štirih odplazil nazaj med svoje in koj zatem
se je oglasil medicinec.
»Kaj pa vam je trobezljal ta čuk?«
»Nič hudega, svoje težave mi je pripovedoval.«
»Smešen ptič! Na univerzi smo mu rekli Sveti Alojzij. Dober fant, pošten,
samo malce zmešan.«
»Ob tej uri smo menda vsi malce zmešani. Se ti ne zdi? Življenje se je
zataknilo, tičimo za zidovi in čakamo na smrt. Vem iz branja, da so prenekateri
na smrt obsojeni zblazneli pred smrtjo, saj veš, človek ima eno samo življenje!«
1074
»Ah ...! Zadeli ste žebelj na glavo. Prav imate, kajti če bi zdajle svojo lobanjo
lahko razsvetlil, bi priznal, da so tudi moje misli malce zmešane, neurejene.
Vidite, čeprav se s svojim starim ne razumem, pa mi je, recimo, zdajle žal,
ker sem ga žalil, preden sem šel. Hudič, no, oče je le oče, rad me ima, jaz
pa ga zaničujem. Trgovec je, okorel trgovski goljuf, jaz pa sem komunist. Ni
to zmešano? On vidi samo svojo štacuno, svoje blago, svoje trgovske knjige,
svojo blagajno in svoje delnice. Na prsi se trka, da je slovenski liberalec.
Ugledna buča, v vseh mogočih narodnih odborih je in strašansko mi je branil
iti. Veste, kako me je prepričavel? ,Fant, ne bodi smešen, vsaka vojna pomeni
trgovcu bogastvo! V Nemčiji in v Italiji imam dobre poslovne zveze. Hitlerja
bo prej ali slej hudič vzel, meni pa bodo ostali milijoni!'	»
,Kaj pa narod?' sem ga vprašal. ,Zatiranje, brezpravnost, ječe, koncentracijska
taborišča, vešala...?'
,Narod bo potrpeli To je zgodovina, skozi vso zgodovino so ljudi zapirali,
obešali in streljali. Tu se ne da nič predrugačiti!' mi je odvrnil oče.
Jaz pa sem zrasel, silna togota me je užgala in če ne bi bil oče, bi ga udaril
v obraz. Zaničljivo sem ga pogledal in sem ga vprašal:
,Oče, ali se zavedaš, kaj si v tej težki uri?"
,Zaveden in pošten slovenski trgovec!' mi je odgovoril oče in se poigraval
z debelo zlato verižico svoje ure.«
»Prav gotovo ste mu podvrgli kako komunistično geslo, lahko si mislim,«
sem dejal.
»Ah, ne, saj to mi je zdaj žal. Prav prostaško sem mu zabrusil v obraz: ,Oče,
ti si navadna rit!'«
Cez čas, potem ko se je umiril, mi je zašepetal žalostno:
»Tako sva se razšla na smrt skregana in to me zdaj boli, saj veste, oče je
le oče in rad me ima. Kri ni voda! Čeprav vem, da sem mu resnico povedal,
vendar bi mu lahko s tem prizanesel, saj on tega ne razume. Zivi in misli
v okviru svojih nazorov in v svojih nazorih je trden, nepokolebljiv. Ali ni vse
to res zmešano ...?«
»Pa denimo, da pride do revolucije proletariata in bo nasilno ukinjena privatna
lastnina?« sem ga vprašal. »Kaj boš napravil s svojim očetom?«
Lahkotno, nekako odrešilno se je zasmejal in rekel:
»Nič lažjega, k sebi bi ga vzel in kakor je on mene preživljal, tako bi ga
jaz preživljal do smrti. To zame ni noben problem, to je tako enostavno kot
dve in dve je štiri.«
»Kaj pa če bo oče rekel dve in dve je pet in bo stopil na stran kontrarevo-
lucije?« sem ga vprašal.
1075
Precej časa je trajalo, da je odgovoril:
»Tudi to se lahko zgodi, ah, pa na to niti pomislil nisem.«
»A odgovora mi niste dali!« sem ga podrezal.
»Saj ga tudi ne bom!« je dejal naglo. »Ne morem naprej vedeti, kaj bi se
v tem primeru zgodilo. V ruski revoluciji je bilo mnogo takih primerov, da
sta si stala oče in sin kot sovražnika nasproti. Verjetno je tako v vsaki revo-
luciji in v vsaki državljanski vojni. Morda bo tako tudi pri nas. Kdo si ve?
Toda, prizanesite mi s tem vprašanjem, karkoli bi govoril, bi bile samo
domneve. In končno, mar je prav, da dajem tak odgovor zdajle, ko sem
pravzaprav že mrtev? Danes, ko so naše misli potlačene in res vse zmešane,
kàjti naj mislim karkoli že, vedno se mi prihuli smrt v moje misli in ta borba
res ni prijazna in vedra! Jaz, kakor vidite, na to vprašanje ne morem odgo-
voriti. Po strogosti ideologije, kateri pripadam, bi vam lahko odgovoril. Toda
poleg ideologije je tu še človek, ki ukrepa mnogokrat mimo ideologije. Poleg
tega je tu še krvna zveza, čustva, človečnost, še vedno nekje tleča ljubezen,
pribliski srečnih dni otroštva... Kaj praviš na vse to, filozof?«
»Ničesar nisem slišal!« se je odrezal filozof. »Rad bi bil zdajle pri materi
doma. Rada me ima. Preden je šla spat, sem ji na glas prebiral novice iz
časopisa. Kolikokrat je vzdihnila: Oh, precej je ljudi na svetu, ki so še bolj
revni ko midva! Potem je ponavadi zakinkala od utrujenosti in ko je legla
v posteljo, mi je mnogokrat dejala: Ko boš doštudiral in boš imel lepo stalno
plačo, ti bom gospodinjila in lepo nama bo, lepo! — Ob teh mislih je vsa
srečna zaspala. A zdaj ...? Ko me bodo ubili, bodo ubili tudi vse njene sanje.
Uboga uboga žena! Sam sebi se ne smilim, smili se mi mati, ki je toliko
pregarala zame, da bi vsaj jaz dostojno živel, nà, pa bom segnil tu nekje
na kakem travniku in še za pogreb ne bo vedela.«
Na drugem koncu sobe je nekdo tiho žvižgal neko pesem. In glej čudo, ob
tem tihem požvižgavanju se je prebudil čriček v razpoki na zidu in pričel je
neutrudno gosti, da smo vsi utihnili in prisluhnili temu nenavadnemu žin-
ganju, ki se je v tej zatohli ječi razraslo v prelepo himno življenja.
»Lahko njemu gosti, ker ni na smrt obsojen!« je zašepetal nekdo šegavo.
»Pst, tiho, zmotil ga boš!« ga je posvaril drugi.
Človeško življenje je res velika reva! Tu smo ležali na strohneli slami brez
sleherne velike človeške volje, ponižani, ujeti v svoje lastne zanke, sami smo
prikorakali v našo lastno ječo s petjem in vriskom, pogumni in veseli, ponosno
kot orli pod nebom, zanosni in verjeli smo, čutili, da nas bodo sprejeli z
odprtimi rokami kot brat brata, da nam bodo hvaležno vriskali nasproti kot
srčni sobojevniki, bratje po jeziku, domovini in orožju ... Pa so nam zavili
vrat in nam opsovali mater... To nas je bolj zlomilo kot vse drugo. Ce
1076
bi to storili Nemci, bi bilo razumljivo. Nemci so nas skozi stoletja vedno
zaničevali, zatirali in preganjali, da, to bi povsem razumeli, toda tako, kot so
z nami napravili hrvaški ustaši, to je stvar, ki jo je težko razumeti in še danes,
ko pišem te spomine, mi je težko pri duši in ne morem si razlagati, od kod
so jemali ti ustaši toliko živalskega sovraštva do nas. Sin pasjeglavca —
Hitler, sin stekle rimske volkulje Mussolini...? Kako, sta ta dva plehka
krvoloka zaslepila toliko milijonov ljudi...? Ah, ubog knjižničar sem in čeprav
sem prebral visoko goro knjig, ne morem doumeti krivulj človeškega življenja.
Saj so bili v zgodovini surovi časi, hudi časi in vedno je bil nekdo tisti,
ki je take čase podkuril. Ali ne pravi Romain Roland nekje, da časi niso
žalostni, ampak ljudje so žalostni! In tako lahko rečemo, da hudih časov ni,
ampak ljudje so hudi in hudobni. Saj vem, da bodo o teh časih bolj učeni
ljudje napisali na tisoče knjig in razlag in za vsako razlago se bodo učeni
ljudje med seboj pričkali, nekateri jih bodo hoteli celo upravičevati, toda zame
je vse to tako preprosto, da ne bom nobenih knjig o teh časih prebral. Le
človek je vsega kriv, potem pa naj ga opravičujejo kakor vedo in znajo, da
je bil zaslepljen, zapeljan, prevaran, da je zaostal in kdo ve kaj vse bodo
privlekli na dan. Mene, denimo, je udaril hrvaški ustaš. Brez potrebe, brez
kakršnega koli vzroka, nikoli se nisva videla, pa me je zaničeval, ko mu nisem
nikoli nič hudega storil, pred nemškim oficirjem pa bo odrevenel od spo-
štovanja in oboževanja in bo srečen, če mu lahko škorenj poljubi. Človek
je človeku storil krivico!' Ničesar ga ne opravičuje!
A čriček gode. Kdo ve, kako je zašel v to zidovje? Morda ga je kak norčav
vojaček sebi in drugim v veselje lansko jesen prinesel s travnika, pa je prezimil,
zdaj na pomlad pa se je prebudil in zažingal mladi pomladi pesem v čast.
V jami groze in koščenih misli na smrt nas je ta čriček vse opojil s tihimi,
majhnimi željami in vse okrutne nrisli so se razkropile v sončni pesmi tega
črička. To njegovo prepevanje smo pili kakor omamno zdravilo in hladilo
nam je bolečino. Srca so se omehčala in danes, po tolikih letih, vem, da se
je vse naše ugibanje in vse naše boleče razmišljanje ob čričkovem petju pre-
topilo v eno samo željo, ki je nismo izrekli na glas, ki pa je bila vendar tolikšna,
da nam je užgala sleherni utrip srca. Vsi smo začutili, da ne smemo umreti,
v slehernem našem srcu je gorela ena sama sla:
»Živeti, živeti, živeti!«
In že ta sama želja nas je potolažila, čriček pa je pel, čriček, in v naših napol
ugaslih očeh so se prižigale slike zelenih travnikov, cvetočih marjetic in trav-
niških kadulj, rdečega maka in plavic, sonca in metuljev, pojočih liščkov na
orehu, belih oblakov, toplih sapic... Prižgale so se luči življenja, lepega, ne-
oskrunjenega življenja, ki si ga nikoli ne naveličamo, ki ga nismo nikoli dovolj
siti, ki smo ga vedno lačni in si ga vedno želimo. V prividih sem videl pokošeno
1077
gozdno jaso, kjer sem na izletih- nadvse rad počival. Poiskal sem si primeren-
štor, sedel nanj in ko sem tako miroval, so me obletavali metulji vsake vrste;
mali in veliki biserniki, koprivarji, admirali in lastovičarji, jadralci in ivanj-
ščice... Pod nogami pa, nad kepo vlažne zemlje, je frfotal cel trop malih nežnih
metuljev, ki smo jim rekli plavčki. In spet me je bliskovito zaneslo drugam,
k tolmunu nekega gorskega potoka pod Golico. Kristalno čista voda se je pre-
livala s kamna na kamen, kot da bi se pretakal sam zrak, ves prepojen od
sončnih žarkov, in končno je padala voda v enem samem širokem curku v
tolmun. V tolmunu so plavale drobne ribice. Včasih se je katera od njih dvig-
nila na površje, odprla gobček in šavsnila po mušici, ki je padla v vodo. Na
kamen, ki je štrlel iz vode, se je nenadoma vsedel vodomec. Kako lep je ta ptič,
ves plav in zelen, mavričast. Košate veje so se širile nad globeli, tenki curki
sončnega zlata so se vsipali med listi in se lesketali na vodi.
Živeti, živeti, živeti!
Čudno, kako se v težkih, najtežjih urah življenja povrnejo človeku v spomin
čisto drobne stvarce, nepomembne, neznatne, ki nimajo s tvojo usodo nobenega
opravka. Počemu, denimo, sem zdajle v tej težki, najtežji uri svojega življenja
zagledal v prividu metulje in ribice ter vodomca —? Kdo ve! Filozof je na
primer z vso vnemo pripovedoval medicincu o svojem kanarčku:
»Pomisli, mati mi ga je kupila lansko leto za rojstni dan!« je pripovedoval
nežno, tiho. »Reva, komaj za kruh je zaslužila, pa je šla in mi kupila kanarčka!
Mar ni to velika in lepa stvar?«
In ker ni na to medicinec ničesar pripomnil, je nadaljeval:
»To ti je prebrisan tiček, kajpak, razvadil sem ga. Vrata kletke so vedno odprta
in zjutraj navsezgodaj mi prileti na glavo in me čuka za lase, kot da bi vedel,
da moram vstati. Potem z menoj vred zajtrkuje. Namočim mu kruha v kavo
in potem šari s kljunčkom po mokrem, mehkem kruhu, da frči na vse strani...«
»Meni pa se je predobro godilo. Vsega sem imel, z ničimer več me niso mogli
razveseliti!« je spregovoril medicinec.
»Pa bi komu pomagal!« je menil filozof. »Človek ima s tem veliko notranje
zadovoljstvo.«
»Imaš, če ti, ki sam nič nimaš, kcmu pomagaš, pa si od svoje revščine odščipneš
poslednji grižljaj. Toda če da bogataš revežu cekin, je svetohlin-stvo!«
»Pa vendar, nekaj te je prav gotovo razveseljevalo?«
»Petje, rad pojem, rad poslušam lepo petje.«
»No vidiš! Vsak človek mora imeti nekaj, saj bi bilo življenje brez tega pusto.
Čakaj, povem ti še nekaj zabavnega o mojem kanarčku ...«
Toda to je tako tiho pripovedoval, da ga nisem razumel. Bilo pa je nekaj
nedolžno smešnega, kajti oba sta se zasmejala otroško veselo.
1078
Dà, saj res, brez metulja in brez ribic in brez vodomca bi bilo življenje pusto.
Ah', zdaj vse to laže razumem! Ta nedolžni, kdove kje v zidovju skriti čriček
nam je olajšal težo noči. Zahvaljen, čriček, ne bom te pozabil! Saj je vse to
olajšanje trajalo morda le nekaj minut, toda odleglo nam je kot strašen glavo-
bol kmalu zatem, ko si vzel prašek!
Živeti, živeti, živeti!
Pogreznili smo se v ljube privide nedolžnih, nepomembnih trenutkov, ki smo
jih kdove kdaj pred leti ali pa prav v rani mladosti užili. Nepomembni —? Ah,
prav zaradi tega, ker so nam zdaj toliko pomenili, zelo pomembni! Človeško
življenje bi bilo brez teh trenutkov navadno korito, v katerem bi delovali
srce, pljuča, želodec, čreva. Fuj, gabi se mi o tem pisati! A ker me je čiiček
presadil na obsončeno jaso, k potoku in k vodomcu, bom presadil iz sebe, iz
vojaka, knjižničarja Simona Mlakarja nazaj, odkoder je prišel!
Hipoteze o pospešenem razvoju družbe
stane Saksida
Vsi vemo, da se stvarnost razvija progresivno. V zadnjih desetletjih pa so
nekateri sociologi skušali ugotoviti tudi, kako hitro se razvija družba. Njihova
osnovna ugotovitev je, da se družba v celoti ne razvija enakomerno, ampak
pospešeno. Te trditve so dosledno dokazovali ob analizi indikatorjev razvoja
materialne osnove družbe.
Hipoteze
Človek prazgodovinske dobe je hodil peš. Mogoče se je premikal s hitrostjo
5—10 km/h. Kasneje se je v nekaterih civilizacijah naučil uporabljati čoln, v
drugih vozove. Njegova hitrost se je povzpela do največ 25—30 km/h. Tudi z
ladjami ni mogel potovati hitreje. Z iznajdbo parne lokomotive in kasneje
z bencinskimi motorji se je hitrost vozil povečala. V letu 1931 je bil dosežen
hitrostni rekord 644 km/h. Leta 1955 pa je znašala največja možna hitrost letala
2880 km/h in od leta 1957 se umetni sateliti in sputniki gibljejo s hitrostjo pri-
bližno 28 000 km/h. Torej: v milijon ali več letih je hitrost človeškega gibanja
zrasla od 5—644 km/h, v nadaljnjih 24 letih — do leta 1955 pa od 644 do
2880 km/h in od 1955 do 1957 od 2880 do 28 000 km/h.
Predzgodovinski ljudje so se pobijali iz neposredne bližine. Kasneje so prišli
do prvih daljinskih ubijalnih orodij: kopje, lok, bumerang. Območje, v ka-
terem je človek lahko še ubijal, se je raztegnilo na največ sto metrov. Ostalo
je desettisočletja nespremenjeno. Z iznajdbo nekaterih metalnih naprav se je
1079
v starem veku le malenkostno povečalo. Razstreliva pa so začela širiti radij
ubijanja in tudi njegov obseg. Ob iznajdbi smodnika okrog 1. 1400 je znašal
največji domet orožja približno 1 kvadratno miljo (od tu naprej razpolagamo
samo s podatki, izraženimi v miljah), 1. 1900 125 kvadratnih milj in 54 let kas-
neje z razvijanjem atomskega orožja — 197 000 000 kvadratnih milj.
Ameriška sociologa Stuart Chase in F. Stuart Chapin sta podrobno obdelala
okrog 120 primerov razvoja posameznih elementov stvarnosti, podobnih gor-
njima. Hornell Hart pa nadaljnjih 100. Vsi kažejo enotno zakonitost: elementi
materialne osnove družbe se ne razvijajo enakomerno, ampak pospešeno. V sto
tisoč letih se razvije zelo malo proizvajalnih sredstev, energetska osnova je
šibka, in proizvaja se zelo malo kompliciranih proizvodov. V nekaj sto letih
od iznajdbe parnega stroja pa razvoj materialne osnove pospešeno napreduje,
dokler se ne začne v letih tik pred prvo in med obema svetovnima vojnama
krivulja razvoja vrtoglavo vzpenjati.
Ameriški sociolog Lowie je ponazoril pospešeni razvoj materialne človeške
družbe približno takole: »Predstavljajmo si celotno človeštvo kot 100 let sta-
rega moža. Ta mož bi hodil 85 let v otroški vrtec, 10 let v prvi razred osnovne
šole in končno bi v petih letih vedno hitreje dokončeval osnovno šolo, gimna-
zijo in univerzo.«
Zato merimo spremembe v začetku pleistocena v stotisočletjih, v zgodnji ka-
meni dobi v desettisočletjih, v pozni kameni dobi v tisočletjih, v današnjih
časih v desetletjih, letih in celo mesecih (Ogburn).
Materialna osnova družbe se torej ne razvija časovno enakomerno. Ce bi pre-
nesli merljive indikatorje razvoja v koordinatni sistem s časovnimi oznakami
na X osi, bi razvoj kot funkcija časa ne kazal podobe premice, ampak drugač-
nih krivulj. Različni teoretiki so na osnovi proučevanja raznih indikatorjev
ugotavljali, katere matematične funkcije najbolj ustrezajo indikatorjem raz-
voja materialne osnove družbe v času in so prišli do zaključkov, ki se med
seboj precej razlikujejo.
Tri hipoteze prevladujejo danes v razlagi kvantitativnih pokazateljev razvoja
materialne osnove družbe:
—	razvoj je možno ponazoriti z eksponentno funkcijo,
—	razvoj materialne stvarnosti v času je možno izraziti z logaritemsko logari-
temsko funkcijo,
—	razvoj poteka tako, kot to izraža logistična funkcija.
Razlike med tremi osnovnimi hipotezami temeljijo najprej na izboru različnih
indikatorjev razvoja, materialne osnove, potem pa tudi na različnih ocenje-
valnih metodah. Toda razlike so manj pomembne. Pomembnejše je, da lahko
posamezne indikatorje razvoja kvantitativno zajamemo in prikažemo. Družbena
znanost je v razlagi razvojnih zakonitosti napravila pomemben korak. In zelo
verjetno je, da pomenijo vse tri osnovne hipoteze samo različne strani istega
dogajanja. Zajemajo sedaj enega in potem spet drugi njegov del.
Najstarejša od vseh treh je hipoteza o eksponentnem razvoju tako duhovne kot
materialne kulture — če osvojimo terminologijo njenih avtorjev. Zasnoval jo
je W. Ogbum na osnovi nekaterih poprejšnjih raziskav, zlasti Morgana (1871 do
1877), dokaze zanjo pa so zbirali S. Chapin, L. Sutherland in S. Chase — da
omenimo samo najvažnejše. Nekatere od teh dokazov smo omenili v začetku.
1080
Se nekateri:
Nedvomno je število iznajdb pomemben indikator hitrosti razvoja materialne
osnove družbe. Kaže namreč pot razvoja proizvajalnih sredstev. In tudi hitrost
njihovega razvoja. H. C. Lehman je raziskoval iznajdbe in odkritja v kemiji,
genetiki, geologiji, matematiki, medicini, entomologiji in botaniki ter nanašal
število odkritij na 25-delno časovno lestvico. Vsa odkritja kažejo vzpon v obliki
eksponentne krivulje. Isti zakon velja za število patentov, prijavljenih v ame-
riškem patentnem uradu med leti 1860 in 1955.
Skica 1. Število osebnih avtomobilov v sfrj v obdobju 1946—i960
s prilagojeno modificirano eksponentno funkcijo kot trendom
Vir — Marijan Blejec: Statistične metode v ekonomskih raziskavah, Ljubljana 1963.
V ekonomiki se uporabljajo eksponentne funkcije za prikaz in izračunavanje
trendov že precej časa. (Trend pomeni smer razvoja nekega pojava.) Mislijo,
da so te funkcije najprimernejše za obrazložitev dolgotrajnejših gibanj: dviga
produktivnosti, nacionalnega dohodka itd. V ilustracijo navajamo pokazatelj
materialnega razvoja v Sloveniji in v Jugoslaviji, ki ima izrazito formo ekspo-
nentnega trenda. Na x osi so nameščene letnice, na y pa ustrezni podatki.
Vsebinsko pomeni trend, opisan z eksponentno funkcijo, da se elementi, ki so
se v določeni smeri razvili do neke časovne točke, vključujejo v razvoj od te
1081
do drage točke. Pomeni torej, da se staro v razvoju vključuje v novo gibanje
in se še samo razvija. Se najboljšo ponazoritev eksponentne funkcije daje
obrestno obrestni račun: obresti, ki jih vsako leto prilagamo h glavnici, se same
prihodnje leto ponovno obrestujejo; te obresti spet prištejemo prejšnji vsoti
in jih v naslednjem letu ponovno obrestujemo itd. Tudi obresti naraščajo v
obliki eksponentne funkcije in nekateri avtorji imenujejo zato krivuljo in-
dikatorjev materialnega razvoja kar obrestno obrestno krivuljo.
Hipotezo, da poteka razvoj po eksponentni funkciji, je skušal ovreči Hornell
Hart. Dokazuje, da se trendu za najpomembnejše indikatorje materialnega
razvoja najbolje prilega funkcija, ki jo imenujemo logaritemsko logaritemska
ali skrajšano loglog. To skuša dokazati za razvoj energetske osnove, učinkovi-
tosti predelovalnih strojev, hitrosti vozil, hitrosti komunikacij, rašilne moči
orožij in za podaljševanje povprečnega življenjskega pričakovanja posameznika.
V svoji teoretski obrazložitvi sicer dopušča tudi veljavnost eksponentne funk-
cije, toda samo za razlago krajših razdobij v razvoju.
Vsebinska razlika med obema hipotezama je v pojmovanju razvoja. Ce lahko
razvoj predstavimo z eksponentno funkcijo, predpostavljamo, da se sicer spre-
minja obseg vsakokratne osnove razvoja, ne pa tudi njegova stopnja. Pri razvoju
pa, ki poteka po loglog funkciji, se najprej pospešeno veča obseg osnove, po-
spešeno pa se stopnjuje tudi stopnja razvoja. Ali če prenesemo na našo razum-
Ijivejšo ponazoritev s pomočjo obrestno obrestnega računa: pri naraščanju glav-
nice po eksponentni funkciji prištevamo vsakoletne obresti glavnici in jih zopet
obrestujemo. Ce pa bi glavnica naraščala po loglog funkciji, bi, poleg prištevanja
vsakokratnih obresti osnovi, po istem osnovnem principu naraščala tudi ob-
Skica 2. NARAŠČANJE OBMOCIJ OZEMELJ POD VLADO RUSIJE IN VELIKE
BRITANIJE — v milijonih kvadratnih milj. Vir — Hornell Hart, »Atomic Cultural
Lag: II. Its Measurement«, Sociology and Social Research, Vol. 32 (March—May,
1948), stran 847
1082
resina mera. Ni treba posebej pojasnjevati, da bi tako glavnica mnogo hitreje
naraščala. H. Hart navaja za svoje trditve dokaj trdne argumente, in o njih
bo še govor.
Končno so H. Hart in njegovi sodelavci razvili še eno hipotezo o razvoju ma-
terialne osnove. Ta prejšnji dve dopolnjuje. Po tej hipotezi je možno zajeti
časovne premike v razvoju specifičnih, ozko omejenih elementov materialne
stvarnosti s pomočjo tako imenovane logistične funkcije. Tudi ta trend je v
ekonomiki pogost. Hart ugotavlja, da se v formi logističnega trenda gibljejo
predvsem nekatere posamezne iznajdbe. Iz skice je razvidno, da pomeni gibanje
po tej funkciji najprej razdobje dolgotrajnejšega pripravljanja (spodnji del
krivulje), potem nagel vzpon in končno umiritev na višji razvojni stopnji
(gornji del krivulje). Hart ugotavlja, da je možno mimo vrste ekonomskih po-
javov in razvoja posameznih iznajdb na ta način izraziti tudi naraščanje obsega
ozemlja nekaterih svetovnih sil (prilagamo njegovo krivuljo, ki kaže razvoj
stare Rusije in Sovjetske zveze ter britanskega imperija).
Skica 3. TIPI FUNKCIJ
Vse tri hipoteze izražajo v kvantificirani obliki nekatere osnovne, že znane
zakonitosti: zakonitost o nenehnem razvoju proizvajalnih sil ter zakonitost
o razdobjih vzpona in razdobjih stagnacije v razvoju materialne osnove družbe.
Hipoteze o hitrosti naraščanja materialne osnove, ki ga je možno izraziti z eks-
ponentnim ali loglog trendom, torej samo specificirajo hitrost razvoja in doka-
zujejo, da je ta razvoj pospešen. Logistični trend pa kaže hitrost in smer raz-
voja pojavov, ki potrebujejo dalj časa za razvoj svojih osnovnih elementov,
se potem enakomerno razvijajo, stagnirajo in se kasneje spet razvijejo na novi
razvojni stopnji. In prav v tem je pomen teh hipotez. Zakonitosti razvoja,
ki smo jih do sedaj izvajali samo iz kvalitativnih osnov in jih v praksi prever-
jali kot celoto, dobivajo v teh hipotezah možnost, da jih zajamemo v časovne
lestvice in jih preverjamo — prav tako v praksi — glede na njihov obči potek
in na součinkovanje posameznih faktorjev.
1083
Kvantifikacija v družbenih znanostih
Kvantifikacija prodira v družbene znanosti že od 17. stoletja naprej in se je
najprej uveljavila predvsem v ekonomiki, kasneje pa v psihologiji, sociologiji
in socialni psihologiji. Ravno hipoteze, o katerih govorimo, kažejo, da jo bo
možno s pridom uporabljati tudi v zgodovini, zlasti v ekonomski. Pojem »kvan-
tifikacija« jemljemo tu v najširšem pomenu: gre za možnost operiranja s po-
sameznimi elementi neke strukture in z njihovimi odnosi kot s količinami in
z odnosi med količinami. Namen kvantifikacije, njen predpogoj in hkrati na-
daljnja stopnja razvoja je seveda vedno bolj precizno merjenje in ugotavljanje
zakonitosti v odnosih med količinami.
V količinski formi so skušali najprej razlagati posamezne pojave in potem
zakonitosti ožjih področij. Sociologija je uvedla v raziskovanje družbenih po-
javov kvantifikacijo v glavnem ob empiričnih socioloških raziskavah. Velika
večina teh raziskav je bila posvečena posameznim, največkrat zelo ozkim
problemom.
Prodor kvantitativnih raziskovalnih in razlagalnih metod od posameznih ele-
mentov do raziskovanja posebnih, a vedno širših področij in končno do raz-
iskovanja občih procesov in struktur je zakonitost v razvoju spoznavnega pro-
cesa. O njej za sedaj ne bomo govorili. Pomembno pa je, da je prav zaradi
zadrževanja kvantitativnih metod na ozkih področjih posebnih zakonitosti pre-
vladalo mišljenje, da teh metod ni možno uporabiti za raziskovanje in razlago
pojavov v družbi kot celoti, zlasti ne pri razlagi celovitega družbenega razvoja.
Hipoteze, ki o njih zgoraj govorimo, kažejo nasprotno. Kvantifikacija zajema
postopno tudi obče razvojne zakonitosti. Ne moremo še kvantificirano zajeti
vseh občih družbenih razvojnih zakonitosti, smo pa na poti, da zajamemo
bistvene. Vedno pa moramo imeti pred očmi: kvantitativno zajetje in kvanti-
tativne metode pri raziskovanju občih družbenih zakonitosti še ne pomeni,
da bi mogli celotni družbeni razvoj razlagati kvantitativno.
Hipoteze, za katere menimo, da so prvi koraki v tej smeri, temeljijo na treh
osnovnih predpostavkah:
1.	Nekateri procesi v družbi so vzrok drugim; obstoje pa temeljni procesi v
družbenem razvoju, ki v poslednji konsekvenci pogojujejo vse druge. Tak pro-
ces je razvoj proizvajalnih sredstev in proizvajalnih sil.
2.	Možno je ugotavljati in ugotoviti zakonite zveze med temeljnimi družbenimi
procesi in tistimi procesi, ki jih povzročajo ali pogojujejo.
3.	Temeljni družbeni procesi niso merljivi v celoti. Zato morajo obstajati neke
vrste »reprezentanti« teh procesov, indikatorji. Ti morajo na eni strani izražati
razvoj procesa v celoti, na drugi pa morajo imeti vse pogoje, potrebne za to,
da jih je možno meriti. Osnovni tak pogoj je razstavljivost indikatorja na mer-
ljive dimenzije. Taki indikatorji so npr. količina proizvedene energije na enega
prebivalca, nacionalni dohodek na enega prebivalca, število iznajdb v določe-
nem času, celotna količina porabljene energije, celotna proizvodnja nekih
panog po obsegu in vrednosti itd.
Slaba stran dosedanjih, v glavnem angloameriških raziskovalcev teh vprašanj
je ravno njihova ne.sposobnost urediti procese, ki jih raziskujejo, po vzročnih
zvezah in po primarnosti vsakega posameznega procesa, oziroma njegovega
1084
indikatorja. Razvoj proizvodnje orodnih strojev in količina porabljene energije
na enega prebivalca imata tu prav tako »težo«, isti pomen kot razvoj hidroplana
ali bodeče žice.
Se eno težavo nakazujejo gornje predpostavke. Pojave, procese in strukture
je možno meriti samo z ustreznimi, adekvatnimi merami. Dolžine ne merimo
s kilogrami, hitrosti ne z litri. Tudi vsako področje družbenega življenja je po
svoje strukturirano in indikatorje te strukture je treba meriti s primernimi
merami. Količino proizvedene energije na prebivalca merimo navadno s šte-
vilom kW ur na prebivalca, vrednost proizvodnje pa v državnih ali internaci-
onalnih denarnih enotah. Ce bi sedaj skušali primerjati hitrost razvoja različnih
področij družbenega življenja med seboj, bi morali zanje najti neka skupna
merila in jih ob teh, kriterijskih merilih, primerjati. To pa je zelo težko. Ob-
stoje sicer nekateri postopki za poenotenje mer, a so vsi še zelo nepopolni.
Nadaljnje vprašanje, ki se nam zastavlja ob poizkusih kvantifikacije občih
družbenih procesov, zadeva smisel takega postopka. Ce že poznamo zakoni-
tosti povezovanja procesov in struktur, zakaj bi jih bilo treba zajeti v nji-
hovi kvantificirani formi? Tako bi lahko vprašali za vsako znanost, ne samo
za družbene, čeprav veljajo za družbene znanosti še posebne omejitve kvanti-
fikacije. Vsaka znanost napreduje v svojem razvoju od ugotavljanja kvalita-
tivnih zvez do njihove kvantitativne forme.
Tudi na to vprašanje lahko odgovorimo v zelo omejenem obsegu, ker je pač
prostor omejen. Najprej zahteva kvantifikacija, da razstavimo strukture in
procese na njihove merljive elemente. Te elemente potem ponovno sestavljamo
v različne že ugotovljene in še neugotovljene zveze v točno določenih količin-
skih odnosih. Brž ko razstavimo procese in strukture na elemente in jih med
seboj povezujemo, veljajo zanje preprosti aksiomi deduktivnega sklepanja in
zakonitosti matematičnih operacij. Izraženo v matematičnem jeziku: če ugoto-
a
vimo da je ~ = c, sledi iz tega, da je a = bc in b = a : c. Ta zelo preprosti
b
vzorec lahko prenesemo na poljubno zapletene sisteme zvez. Vzemimo še en
primer:
A > B A je večji kot B
B > C	B je večji kot C, torej
A > C A je večji kot C
Ta navidez preprosta operacija nam npr. omogoča razporediti elemente merlji-
vega pojava po njihovi velikosti. Ce imamo določeno mero, lahko ugotavljamo
npr. večjo in manjšo inteligentnost posameznikov, večje ali manjše materialno
bogastvo kraja, večjo ali manjšo stopnjo vključenosti posameznika v skupino itd.
Na osnovi takih in podobnih operacij je torej možno iz nekaterih podatkov
o zvezah med elementi deduktivno izvajati podatke o drugih zvezah. Postane
neposredno induktivno izvajanje vsake posamezne zakonitosti, ves proces opa-
zovanja ali' eksperimentiranja, merjenja spremenljivk, analitskih postopkov
in induktivnega zaključevanja.
Vsak deduktivni sklep pa pomeni neupravičeno generalizacijo zvez med ele-
menti. V deduktivnem zaključevanju navadno predpostavljamo, da je določena
zveza objektivno veljavna tudi v situacijah, ko se ti elementi povezujejo v dru-
1085
gačnih pogojih. In tu se pokaže nadaljnja pomembna prednost kvantifikacije. Na
osnovi merjenja elementov in ugotavljanje zveze med njimi je možno preverjati
veljavnost ugotovitev v različnih situacijah. Z drugimi besedami — na osnovi
kvantifikacije ugotavljamo pravilnost naših deduktivnih sklepov. Sicer je
možno pravilnost sklepanja in posploševanja preveriti v praksi tudi brez kvan-
tifikacije. Toda proces preverjanja poteka potem po načelu poskusa in zmote
in je dolgotrajnejši, bolj zapleten in velikokrat tudi bolj boleč tako za posa-
meznika kot za družbene skupine.
Nadaljnja prednost kvantifikacije je možnost točnejše napovedi bodoče situ-
acije. Tudi te napovedi so možne brez predhodnega kvantificiranja. Velja pa
zanje ista ugotovitev kot za druge vrste verifikacij. Napoved bodoče situacije
v obliki kvantitativnih zvez je možno natančno izraziti. Ce se napoved ne uve-
ljavi, izmerimo velikost odklona od napovedi. Ce poznamo tudi faktorje, ki
vplivajo na določeno smer in vrsto gibanja, bo možno na osnovi odklonov od
napovedane smeri ugotavljati bodisi spremembo intenzitete učinkovanja enega
ali več faktorjev, razlike v njihovi strukturni razporeditvi, ali pa nastop novih,
doslej nepoznanih faktorjev.
Tu se pojavlja nova težava pri praktični uporabi dveh od gornjih treh hipotez
o pospešenem razvoju materialne osnve družbe. Vse tri trende je namreč možno
dokaj natančno preverjati za razvoj v preteklosti, seveda ob predpostavki, da
jih »očistimo^<, se pravi, da eliminiramo vplive slučajno delujočih faktorjev.
Potem nam trendi dovolj natančno kažejo smer razvoja. Ce pa trende uporab-
ljamo za napoved razvoja v bodočnosti, moramo predpostaviti, da učinkujejo
na procese, ki jih skušamo napovedati, isti faktorji, kot so delovali do tre-
nutka napovedi. In to je dvomljivo.
Kako dvomljivo, kažejo konkretni primeri trendov, ki jih je raziskoval H. Hart
in nekateri primeri, ki so jih raziskovali drugi avtorji. Ce so namreč trendi
logaritemsko logaritemske funkcije, prehajajd na neki točki v neskončnost:
torej: razvoj bi od te časovne točke dalje ne bil pospešen, ampak neskončno
hiter — kar je absurd. In kar najbolj preseneča: loglog trendi, ki jih je raz-
iskoval Hart, prehajajo vsi v neskončnost okrog leta 2000. To pa seveda dopušča
možnost najrazličnejših razlag in situacij, toda z eno samo skupno osnovo.
V tem času nastopajo drugačne silnice razvoja, kot so nastopale pred letom 2000.
Vzroki pospešenega razvoja
Različni 'avtorji navajajo različne vzroke pospešenega razvoja in faktorje, ki
nanj vplivajo; skušali bomo te vzroke strniti v celoto. V osnovi obstajata dve
skupini razlag: Ogburnova razlaga vzrokov se omejuje na hipotezo razvoja v
obliki eksponentne funkcije. H. Hart v osnovi sprejema Ogburnove razlage,
jim pa dodaja tiste vzroke, ki so — kot kažejo njegove raziskave — vplivali
na pospešenje stopnje razvojnega procesa, ne samo njegove osnove.
Oba avtorja mislita, da je osnova pospešenega razvoja akumulacija elementov
tistega dela stvarnosti, katerega razvoj proučujemo in to ne samo materialnih
elementov. Ta ugotovitev temelji na spoznanju, da je vsaka novost pravzaprav
kombinacija že prej odkritih sestavin, čeprav navadno mislimo, da je povsem
novo odkritje. Tako je npr. telegraf kombinacija električne baterije, elektro-
1086
magneta in žice. Avtomobil je nastal postopno na osnovi množice drugih iznajdb.
Tako bi lahko navajali za vsako novo iznajdbo. Vrsta avtorjev je obdelala
najpomembnejše' iznajdbe v zgodovini razvoja proizvajalnih sredstev in poka-
zala, iz katerih predhodnih elementov so se razvili.
Ce nastajajo iznajdbe na področju razvoja proizvajalnih sredstev in tudi na
drugih področjih družbenega življenja, s kombinacijo elementov, bo iznajdb
tem več, čim več bo elementov. Vsaka nova iznajdba pa predstavlja nov ele-
ment, nove možnosti nadaljnjih kombinacij. Vse te možnosti se seveda ne reali-
zirajo. Gotovo pa je v situaciji z več elementi več možnosti za uresničenje novih
izdelkov, strojev, orodij kot v situaciji z manj elementi. W. Ogburn je to
zakonitost preprosto izrazil takole: »Ce ima neka kultura 10 000 elementov in
ustvari eno iznajdbo v določenem času, bo kultura z 10 000 000 elementi ustva-
rila v istem času 1000 iznajdb«.
Začetniki teh teorij in njihovi učenci ne uporabljajo principa akumulacije
elementov kot enega osnovnih faktorjev razvoja samo za razlago razvoja pro-
izvajalnih sredstev, ampak tudi za razlago razvoja družbe v celoti. Tako doka-
zujejo, da je grška kultura vzcvetela, ker je združevala elemente egipčanske,
feničanske, asirske in babilonske, kretske in hetitske kulture. Od teh držav
je Grčija prejela bron, železo, produkcijo kovanega orodja in orožja, udoma-
čenega konja, kolo, produkcijo keramike in tkanin, ladje in končno abecedo —
osnovne sestavine materialne baze in nadgradnje grške antične družbe.
Možno je, da se elementi akumulirajo in kombinirajo v zaprtem družbenem
sistemu, to je v sistemu, ki nima stika z drugimi. Tak družbeni sistem se bo
razvijal po isti zakonitosti pospešenega razvoja, le počasneje. Največkrat pa se
elementi novega kombinirajo na osnovi difuzije — po terminologiji avtorjev —
se pravi z razširjanjem iznajdb v druge družbene skupnosti, civilizacije, države.
Difuzija je drugi odločilni faktor pospešenega razvoja, njen nosilec je v glav-
nem trgovina.
Dejstvo, da se tako materialna osnova družbe kot drugi njeni deli hitreje raz-
vijajo na osnovi stikov med različnimi prostori, je možno dokazati tudi dru-
gače, ne samo z ugotovitvijo, da se tako veča število elementov novih kombi-
nacij. Znano je, da se narodi in države, ki so bili dolgo časa izolirani in pridejo
v stik z drugimi ozemlji, začno razvijati mnogo hitreje, kot so se razvijali do
tedaj. Mimo tega: velikokrat v svojem razvoju prehitijo dežele, odkoder so do-
bivali impulze, pač zaradi različnih družbenih pogojev, v katerih se elementi
drugih civilizacij razvijajo. Na primeru Amerike lahko vidimo, kako naglo se
začne razvijati kapitalizem, ker ga ne omejujejo preostanki fevdalne družbe,
na primeru Japonske pa lahko prav tako ugotavljamo po letu 1856 izredno
hiter razvoj kapitalističnih elementov in to v glavnem zaradi izredno cenene
delovne sile in odličnih pogojev za razvoj menjave.
Difuzija elementov se ne omejuje zgolj na materialne sestavine novih iznajdb.
Vključuje tudi difuzijo novih idej in znanj, ki predstavljajo pač njihov kon-
stitutivni element. Prostorska difuzija elementov in idej se prav tako ravna
po zakonu pospešenega razvoja. V prazgodovinskih razdobjih in v starem veku
so se iznajdbe širile zelo počasi, vtem ko omogočajo danes tisk, razvit sistem
komunikacijskih zvez, prevladovanje nekaterih osnovnih svetovnih jezikov,
razvita menjava mišljenj med znanstveniki, dokumentacijska služba in druge
1087
pridobitve moderne civilizacije praktično izredno hitro razširitev ugotovitev,
iznajdb iz posameznih vej po vsem planetu. Hart misli, da je tudi difuzija no-
vosti, iznajdb in idej o njih loglog trend.
Poleg prostorske difuzije nastopa tudi difuzija med posameznimi področji na
istem prostoru, ki se drugače razvijajo funkcionalno avtonomno. Iznajdba
neke novosti ali del kake iznajdbe prodre v drugo območje, ki navidez s prvim
ni v nikakršni zvezi. Iznajdba televizije povzroča bistvene spremembe v družin-
skem življenju, iznajdba avtomobila je precej modificirala železniški in ladijski
transport, a je prodrla tudi na področje gradbeništva (ceste, mostovi), kulture
itd. Za ilustracijo navajamo v literaturi že klasični primer učinka iznajdbe radia
na sorodna in nesorodna področja. Ogburn je leta 1932 sestavil listo II področij,
na katera je vplivala iznajdba radia. V vseh 11 področjih je naštel skupno 150
primerov neposrednega vpliva radia. Področja so bila leta 1932 sledeča: komu-
nikacije, rekreacija in zabava, transport, vzgoja, razširjanje informacij, reli-
gija, industrija in trgovina, poklici, politika in oblike vladavine, ostale iznajdbe
in različna ostala področja. Nekateri neposredni vplivi s teh področij:
—	prodor glasbene in umetniške kulture iz mest na deželo,
—	oživitev starih pesmi in napevov,
—	stimuliranje plesa,
—	možnost komunikacij med letali in ladjami,
—	možnost boljše orientacije ladij in letal,
—	vzgoja kmetov v naprednejših poljedeljskih metodah,
—	hitro posredovanje novic iz vsega sveta,
—	boljša obramba pred zločinci in kriminalci s pomočjo policijskih avto-
mobilov, opremljenih z radiom,
—	nove oblike oglašanja,
—	naraščanje potrošnje električne energije,
—	nastajanje novih poklicev,
—	nove regulatorne funkcije vlad,
—	nov način organizacije propagande,
—	začetek proučevanja elektronike, ki še naprej vpliva na celotni razvoj
avtomatizacije in razvija celotno znanost o elektroniki,
—	sterilizacija mleka s pomočjo kratkih valov,
—	možnost prijetnejšega prebivanja doma,
—	orientacija podmornic itd.
Omenili smo že, da navaja Ogburn 150 takih področij, kamor prodira vpliv
radia in ki na prvi pogled nimajo z radiom prave zveze.
Difuzija elementov med področji razvoja dopolnjuje učinkovanje faktorjev
difuzije med prostori; v obeh smereh veča difuzija število elementov, ki ustvar-
jajo možnosti za nove iznajdbe in tako pospešuje razvoj.
Nadaljnji faktor pospešenega razvoja je povpraševanje. Samo na sebi pov-
praševanje ne more ustvarjati novih iznajdb. Pač pa vzodbuja k iskanju novih
rešitev v produkciji in v spoznavanju stvarnosti, v znanstvenem raziskovanju.
1088
Hart meni, da povpraševanje pospešuje hitrost kombiniranja posameznih ele-
mentov v novo celoto, seveda ob predpostavki, da elementi, ki jih je treba
kombinirati, že obstajajo. Povpraševanje je eden od indikatorjev obstoječih
potreb. So pa potrebe manj diferencirane kot povpraševanje, ki je usmerjeno
navadno na konkretne predmete in včasih še na rešitve, ki so že na vidiku,
čeprav še ne uresničene. Pri tem mislimo npr. na povpraševanje po novih
tipih letal, vedno hitrejših in varnejših, čeprav zanje še niso izdelani niti še
prototipi, in na podobne primere. Potreba pa ni nujno usmerjena na kon-
kretno možnost realizacije. Tako bi prav gotovo potrebovali zdravilo proti raku
ali srčnemu infarktu, ne vemo pa, ali imamo na voljo dovolj elemntov, da bi
ga mogli odkriti.
Psihične zmožnosti posameznikov, njihovo znanje, inteligentnost, zmožnost
ukvarjati se z novimi problemi, premagovati intelektualne ovire so nadaljnji
faktor pospešenega razvoja. Tisti, ki združuje obstoječe elemente v kvalitativno
nove tvorbe, je posameznik, oziroma v današnjih pogojih raziskovalnega dela,
skupina posameznikov, vsak s svojim specializiranim znanjem in sposobnostmi.
Sposobnosti posameznika, da v svoji zavesti ustvari novo, pa pri avtorjih
hipotez o pospešenem razvoju niso neka »božanska iskra duha«, ki bi ustvar-
jala stvarnost iz niča. Prej jim pomenijo neke vrste aktivno lečo, ki v svojem
žarišču združuje žarke in jih oblikuje po stopnji svojega znanja, nadarjenosti,
usposobljenosti.
Omenili smo že, da dodaja H. Hart tej skupini faktorjev, ki po Ogbumu,
Chapinu in Morganu pogojujejo pospešeni razvoj, še nekatere. Ti naj bi raz-
ložili, zakaj se pospešeno razvija ne le osnova, ampak tudi stopnja pospeška
hitrosti razvoja.
Hart sicer upošteva vpliv akumulacije materialnih elementov pospešenega raz-
voja, misli pa, da ti elementi med seboj niso enakovredni. Že drugi avtorji
ugotavljajo neenako »težo«, neenak pomen posameznih elementov, ki se na-
dalje kombinirajo v nove iznajdbe. Iznajdbe ognja, kolesa, parnega stroja,
bencinskega motorja, elektromagneta in indukcijskega toka, verižne reakcije
v razvijanju atomov pomenijo za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil mnogo več
kot desetine, stotine drugih iznajdb iz istih dob. Po hipotezi o loglog formi
pospešenega razvoja pa »teža«, pomembnost elemenov za nadaljnji razvoj ni
nekaj slučajnega, ampak sistematično raste z napredovanjem razvoja. Parni
stroj je pomembnejši vir energije kot ogenj, električni generator je tudi kot
element razvoja močnejši, pomembnejši od parnega stroja in v istem odnosu
je atomski vir energije do električnega generatorja. Sistematsko naraščanje
možnosti učinkovanja in kombiniranja pri posameznih razvojnih elementih je
eden najpomembnejših faktorjev pospeševanja stopnje razvojnega pospeška.
Drugi faktor pospeševanja stopnje pospeška je uporaba vedno učinkovitejših
metod pri odkrivanju novega. Človek je v razvoju odkrivanja novega uporab-
ljal najprej metodo poskusa in zmote. Po tej metodi skušamo najti rešitev
problema tako, da preizkusimo vse razpoložljive možnosti rešitve v neki situ-
aciji ali v vrsti situacij in izberemo rešitev, ki je uspela. To najpreprostejšo
metodo uporabljamo največkrat v vsakdanjem življenju. Posameznik se opira
nanjo tembolj, čim nižja je njegova inteligentnost, čim manj intelektualnih
zmožnosti ima in čim manj pozna situacijo. Tudi v znanstvenem raziskovanju
ТобЗ
ta metoda še ni povsem izgubila svoje vloge, čeprav so jo v osnovi nadomestile
učinkovitejše metode.
Nadaljnja stopnja v uporabi metod vključuje vse tiste metode, pri katerih
učinka neke akcije ne preizkusimo v vseh možnih naravnih situacijah, ampak
ga skušamo predvideti na osnovi razumskega sklepanja. Tudi ta stopnja ima
svoje notranje razvojne zakonitosti in vključuje tako metode razsojanja na
osnovi zdravega razuma kot metode eksaktnega deduktivnega sklepanja na
temelju izmerjenih količin in ob upoštevanju logičnih in matematičnih pravil
in zakonitosti. Te metode so osnova vsake znanosti.
In končno prehajamo danes na uporabo metod, pri katerih opravlja vse »rutin-
sko« delo razum, vse tisto miselno delo, ki je sestavljeno iz enakih in ponav-
ljajočih se operacij, elektronski stroj, medtem ko človek programira delo stroja
in osvobaja razum za odkrivanje predvsem novih elementov stvarnosti.
Poleg razvoja vedno učinkovitejših metod se po raziskavah H. Harta veča
stopnja pospeševanja tudi na osnovi zvečanja povpraševanja in potreb. To
povečevanje predstavlja nadaljnji faktor pospeševanja stopnje pospeška.
Samo ponekod ob robu omenjajo avtorji obeh skupin hipotez tudi vpliv aku-
mulacije sredstev oziroma akumulacije presežnega dela na proces pospeše-
nega razvoja, čeprav zadeva ravno ta vpliv temeljna vprašanja družbenih
posledic pospešenega razvoja. Problem je sorazmerno zapleten.
Najprej: nove iznajdbe gredo v smeri večje delitve dela, večje specializacije
proizvodnje. Nove iznajdbe namreč povečujejo produktivnost dela in to na
osnovi racionalizacije, mehanizacije in avtomatizacije proizvodnje. Rentabilna
mehanizacija in avtomatizacija pa je možna samo ob večji specializaciji, delitvi
dela na eni strani in na drugi ob stalnem povečevanju obsega proizvodnje.
Danes velja npr. zlasti za bazično industrijo ugotovitev, da je rentabilna šele,
če je maksimalno koncentrirana. Za primer navajamo jeklarne. Strokovnjaki
menijo, da so proizvodi neke jeklarne kos cenam na svetovnem tržišču, če pro-
izvaja jeklama vsaj 2,5 milijona ton jekla letno (celotna Jugoslavija je pro-
izvedla v letu 1961 okoli 1,5 milijona ton). Sele pri takem obsegu proizvodnje
v eni jeklarni je možno polno izkoristiti vso mehanizacijo in avtomatizacijo
proizvodnje. Se bolj kot za današnjo situacijo velja to za perspektive proiz-
vodnje. SZ namerava zato v bodočnosti graditi jeklarne s proizvodnjo 25 mili-
jonov ton jekla letno.
Se en primer: z velikimi elektronskimi računskimi sistemi je možno kontro-
lirati dnevno proizvodnjo, zaloge in prodajo zelo obsežne proizvodnje. Taki
sistemi opravijo danes že več kot 10" (1 milijon) računskih operacij na uro. Ce
naj bodo polno izkoriščeni, morajo torej kontrolirati ogromne proizvodne
komplekse.
Torej: pospešeni razvoj je možen samo ob povečanem obsegu proizvodnje in
ob povečani specializaciji. Oboje sta v bistvu dve strani istega procesa in zah-
tevata vedno večjo koncentracijo sredstev. Ta presega možnosti investiranja
privatnega lastnika. Tudi to je eden od vzrokov, da prehaja upravljanje s sred-
stvi za proizvodnjo v kapitalističnih deželah v roke države. V socialističnih
pa je bila družbena lastnina nad proizvajalnimi sredstvi že priborjena z
revolucijo.
1090
Posebno jasno kažejo nujnost, da družba upravlja s proizvodnjo in razdeljuje
proizvode najnovejše iznajdbe, najnovejše kombinacije akumuliranih elemen-
tov. Mislimo predvsem iznajdbe v zvezi z atomsko energijo in vesoljske rakete.
Investicije na tem področju zahtevajo tako velika sredstva, da si jih lahko
privoščijo samo nekatere največje svetovne države, ki koncentrirajo zelo velike
količine sredstev.
Danes je stopnja specializacije dela, obseg delitev dela in nujnost maksimalne
koncentracije sredstev, že tako visoka, da postopno prerašča nacionalne okvire.
To dokazujejo gospodarske skupnosti držav, znotraj katerih se opravlja delitev
dela in ki postopno organizirajo obsežna skupna tržišča in obsežne regionalne
organizacije za integriranje specializirane proizvodnje in za možnost skupnih
investicij. Mimo teh pa dokazujejo nujnost postopne koordinacije sil v vsem
svetu tudi iznajdbe orožij, ki s svojo rušilno močjo lahko praktično uničijo
obstoječo civilizacijo.
Hipoteza o pospešenem razvoju torej s svoje strani osvetljuje nujnost, da se
delitev dela izvede v okviru sveta, da se tako poenoti tržišče, se koncentrirajo
sredstva za investicije in da tako ves svet združi svoje napore pri kontroli
nadaljnjega razvoja proizvajalnih in rušilnih sredstev. Osnovni družbeni učinek
hipoteze o pospešenem razvoju je torej nujnost vedno večje koncentracije sred-
stev; samo vedno večja in verjetno tudi pospešena koncentracija lahko zago-
tovi pospešen razvoj materialne osnove družbe in s tem posredno tudi njene
nadgradnje.
Oglejmo si še, ali rešujejo hipoteze o pospešenem razvoju kakšna vprašanja
bolje in natančneje kot dosedanje teorije.
O enem od problemov, ki jih sistem hipotez o pospešenem razvoju pomaga
reševati, smo pravkar govorili; pojasnjujejo namreč nenavadno nagli tempo
razvoja proizvajalnih sil v zadnjih desetletjih in hitre družbene spremembe,
ki sledijo temu tempu razvoja.
Zelo dobro razlagajo te hipoteze objektivno nujnost pojavljanja določenih
izumov v območju razvoja proizvajalnih sil pa tudi nujnost pojavljanja teorij,
hipotez, družbenih institucij in podobno. Po teh hipotezah izumi, novosti, tvorbe
družbene nadgradnje niso izključni rezultat delovanja ustvarjalnega duha.
Na določeni stopnji razvoja se morajo pojaviti kot rezultat kombinacije ele-
mentov. Seveda ne gre tu za točnost napovedi na mesece, pač pa za približno
določitev smeri razvoja in nujnosti, da se pojavi določena količina izumov,
novosti v nekem razvoju in v konkretni situaciji.
Empirično dokazuje objektivno determiniranost prodora v nova področja
objektivne stvarnosti in nunost nastajanja podobnih teorij in hipotez v histo-
rično podobnih situacijah celoten razvoj znanosti. Znano jè, da se redkokatera
prirodoslovna teorija in redkokatera iznajdba pojavlja posamično. Navadno
sledijo izdelane teorije svojim manj razčlenjenim predhodnicam in velikokrat
se ne pojavljajo samo »v enem izvodu«, pač pa istočasno na več mestih, čeprav
včasih nekoliko modificirane. Isto velja za iznajdbe. Morda je eden najboljših
dokazov te trditve ravno razvoj različnih vrst atomskega orožja in razvoj
vodenih izstrelkov. Razvijajo se relativno neodvisno v dveh velikih državah
in ohranjajo približno isti tempo razvoja v obeh. Nekaj let razlike v tempu
sedaj na eni, potem na drugi strani je historično nepomembnih. Prav tako ni
1091
važno, koliko špijonskih podatkov dobi ena država od druge. Ce namreč ne bi
imela vseh ostalih pogojev za razvoj, bi ji posamezni podatki ne mogli prav
nič koristiti. Ti pogoji pa so ravno: možnost akumulacije ogromnih finančnih
sredstev, zadostna akumulacija materialnih in idejnih elementov, takojšnje
izkoriščanje vseh najnovejših dosežkov znanosti (difuzija) boljše raziskovalne
metode, velika zainteresiranost obeh sil (povpraševanje) in možnost koncen-
tracije velikega števila kadrov (zavestni element, inventivnost).
Sistem hipotez o pospešenem razvoju pomaga razložiti tudi vzroke razvoja
proizvajalnih sil v različnih družbenoekonomskih formacijah in v različnih
geografskih področjih. Stara Grčija, ki je v nekaj sto letih razvila diferencirano
sužnjeposestniško družbo je, kot je znano, ležala na križišču egipčanskih, krat-
skih, feničanskih in preko njih asirskih, babilonskih in hetitskih vplivov. Zato
so se elementi možnih kombinacij tu zelo hitro množili in akumulirali, razvila
se je trgovina, ki je povečevala povpraševanje. Odnos med populacijo in aku-
muliranimi sredstvi je bil za tedanje proizvajalne možnosti verjetno najpri-
mernejši; zato je tudi akumulacija sredstev pospeševala razvoj. Dosledna de-
litev dela pa je omogočala ustvarjanje veliko in velikih del tudi na področju
duhovne kulture. Podobno bi lahko analizirali položaj starega Rima.
Prve začetke kapitalizma zasledimo v severnoitalijanskih mestih, na križišču
dveh velikih trgovskih poti: od zapada na vzhod ter s severa na jug in obratno
in to v razdobju relativne umiritve, ko se razvija trgovina — po zaključku
križarskih vojn. Spet torej na področju slikanja množice vplivov, naraščanja
možnosti za kombiniranje različnih elementov, na področju difuzije različnih
kultur in tam, kjer trgovina omogoča maksimalno akumulacijo sredstev in veča
povpraševanje.
Nadaljnji razvoj kapitalizma se veže na Holandijo in Anglijo, na dežele, kamor
se po odkritju Amerike, Južne Afrike in Indije prenaša težišče trgovine.
Naj omenimo samo še, da bi bilo možno ob uporabi sistema hipotez o pospe-
šenem razvoju in vsaj približno izračunanimi odnosi med številom prebivalstva,
količino in vrednostjo proizvodov, porabljeno energijo in zmožnostjo akumu-
lacije sredstev, zgraditi dokaj eksaktno zgodovinsko materialistično teorijo
o nastajanju in propadanju.držav v različnih družbenoekonomskih formacijah.
Verjetno bi mogli s temi teorijami precej natančno pojasniti, zakaj nastajajo
v začetkih družbenoekonomskih formacij male države, zakaj se težišče v raz-
dobjih razcveta prenaša na vse večje državne tvorbe in zakaj giganti zgodo-
vine propadajo ob zatonu družbenoekonomske formacije, ki jih je rodila (tako
stari Rim in sveto rimsko cesarstvo), ali pa stagnira jo v neki okameneli forma-
ciji: stara Kitajska in Indija. Toda ta razmišljanja presegajo okvire prikaza
sistema hipotez o pospešenem razvoju.
Navedli smo samo nekaj primerov možnosti uspešne aplikacije hipotez o po-
spešenem razvoju na analizo družbene stvarnosti. Članek, ki naj samo seznanja
s temi hipotezami, tudi ne more prikazati vseh posledic in možnosti, ki nasta-
jajo, če vključujemo hipoteze v pospešenem razvoju v teorijo in raziskovalno
metodo historičnega materializma. Morda pa se je dalo skozi posamezne pri-
mere zaključiti na osnovni obris: na možnost izpopolnitve historičnega materi-
alizma z ekzaktnimi hipotezami in sistemi hipotez o kvantitativnih razmerjih
v razvoju stvarnosti.
1092
Hkrati moramo vedeti, da bi redukcija celotne teorije na te hipoteze vedla
v mehanicizem. S hipotezami o pospešenem razvoju sicer lahko pokažemo nje-
gove kvantitativne zakonitosti in — s precejšnjo mero drznosti in tveganja —
natančneje ugibamo o bodočnosti. Ne moremo pa še ničesar povedati o vsebini,
vsebinski smeri in vzrokih ravno takega razvoja. Zakaj se nekateri pojavi raz-
vijajo v menjajočih se fazah vzponov in stagnacije, zakaj se pojavljajo prelomne
točke v revolucionarnih razdobjih, zakaj se napovedujejo okrog leta 2000 pojavi,
ki niso več v skladu z delovanjem sedanjih zakonitosti in faktorjev razvoja —
na vse to in še na ostala vprašanja o vzrokih razvoja moramo odgovarjati s
kvalitativnimi analizami družbe.
RUDI MIŠ KOT: GOVOREČE NOCi
Iškarijot
Videl sem, kako je stal
v jutranjem mraku
ob steni barake
prilepljen kot netopir.
Cesa je čakal, ne vem;
šel sem mimo, a na hrbtu
sem čutil ščeget njegovih mačjih zenic.
— Jaz sem verjel nekoč
tem farizejskim očem,
a danes vem, kaj je prezalo
za steklom tega obraza.
Navrtal je vse spomine
in se z naslado nenasitnega črva
zagrizel v srce mojih cvetov;
po gibčno zaigrani igri
sem začutil skozi tuniko zaupanja
ostrozobo podlasico in odvratni
zadah njenega goltanca.
Odpadla je maska.
Skozi prizmo nage resnice
sta vstopila gnus in prezir. —
1093
Videl sem ga v jutranjem mraku,
videl sem Judo izdajalca,
kako je stal ob steno prilepljen
kot velik, črn netopir.
Besede
Besede, besede, besede,
plohe zgubljenih besed;
besede, besede, besede,
plesnivega upanja sled.
Bil je tesnoben večer ...
Obupan je v krčmo zavil —
in mesto iskane tolažbe
je našel le smeh porogljiv.
Besede, besede, besede,
plohe zgubljenih besed;
četudi so vse izgubljene, —
do konca med njimi razpet!
Ni...
v školjki skrivnosti
ni sledu kesanja. —
Pošumevajočih vzdihov ni
med dvema odprtima lupinama.
Samo mrtvi plamen; dve zvezdi,
ki sta potonili neke noči
na dno globokega tolmuna.
Poslej te ne iščem več.
V rokah držim tvoj kip
pokorni in hladno vdani.
Ni... in vendar še vedno blodiva
v nepokoju s srebrom okovanih noči,
ko zaprepašdena paslušava ječanje
dveh zvezd na dnu temnega tolmuna.
1094
Slovo
Od pojočih angelov
in grozdja se poslavlja Srce;
mimo omizja,
kjer pari kramljajo,
gre v jesenski predvečer.
Stopi na ulico.
V kapljah grenke deževnice
ujame poslednji glas.
Dospe v tišino
umirajočih brez;
srečen spomin
med rebrasto listje
akacij razpne.
Nočna suita
Spanec mi nocoj ne zalepi oči
s slepoto voščene pozabe, ki ji že
prvi jutranji žarek stopi pečate.
Ne predam se uspavajoči hvaležnosti
pctešenih želja. S krhko silhueto strasti
ne bom legel v postelj.
Bedeti, bedeti hočem,
za vse žive — in mrtve.
— Mesečina lije vso noč.
S presledki zvončkljajo še
mfirni pod oknom.
Nočni metulji so odrajali svoj ples;
s svetlimi očmi, pijani od luči
počivajo na lestencih in stenah.
Krilato kobilico mi je poslala
skoz okno pozna septembrska noč.
Prišla je, da malce kramljava.
1095
Kako je noč lepa. —
Pod oknom še murni bedijo;
v sobi so gostje zbrani. Sami ponočnjaki.
Do svetlega jutra bodo peli,
peli vsem živim in mrtvim.
Kmetje
Vsako jutro
beli odsevi megla nas zbude.
Vsak dan vstajamo bolj sivi,
kot megla in prst zledenela.
Vedno bližji smo zemlji.
Zvečer, ko ležemo, začutimo
vonj zemlje v sebi. —
Zjutraj skušamo pognati kali,
da bi zeleneli,
a prek prsi nam zagrebe brana
za zadnjo jesensko setev.
In nič ne vemo,
kaj nam prinese pomlad,
ko obležimo kot seme v zemlji —
in odrevenimo v pričakovanju nečesa silnega.
Vsako jutro smo bliže zemlji,
vsak dan bolj po zemlji dišimo
in vsaka noč nam prinaša
močnejše šumenje suhih rož.
Lastovke
Lastovke hrepenenj trkajo na okna.
Nemirne jate vetrovnih pomladi
trkajo vso noč na mokre šipe ...
Nihče jih ne sliši!
Pod strehami dihajo speči ljudje,
nihče ne odpre sanjam pomladi.
Težka od dežja, razpno krila — v noč,
s podobo sončnega jutra
v drobnem telesu.
1096
Ciprese
Slapovi vetra oblivajo krone
šumečih cipres — m luna
tke vanje svoje obličje;
tke belo žalost belih jagod,
ki rasejo na poveličanih
obrazih nesrečnih žena.
Pod zelenimi oboki sprevodi senc
z očmi, uprtimi v pojočo žalost,
z rokami, dvignjenimi v molčeče nebo. —
Iz dalje prihaja glas novorojenca.
Sprva tiho kakor čričkov glas, nato naraščajoče,
z bučečo tožbo vetra zaorje s črnim plugom v nebo.
Nešteto rok je omahnilo v temo ...
Slapovi vetra šume čez krone cipres,
poškropljenih z žalostjo osamelih žena.
^rinier z vrvi
Vladimir Kavčič
Bil je čas, ko so o vrvohodcih govorili le mimogrede, na prijateljskih obiskih
starejših zakoncev, ob skodelici kave ali ob čaši piva v zakotnih predmestnih
krčmah, toda še tedaj le ob pozni uri, ko se je ta ali oni že odpravljal domov,
drugi pa so pritajeno zdehali. Tedaj je kdo od rahločutnih posameznikov,
običajno gostitelj, omenil tudi vrvohodce, kot bi hotel z dostojnim zaključkom
opozoriti na neumestnost nadaljnjega vztrajanja. Brez posebne zavzetosti je
zbrani družbici zaupal, da so se na nekem oddaljenem vrtu, običajno v manj
uglednih delih mesta, pojavili vrvohodci. Ni jih še bilo mnogo, kvečjemu dva
ali trije v istem okolišu, in trudili so se, da bi na povsem improviziranih pri-
pomočkih, v zi-avnani drži in za druge čimbolj neopazno prešli, a v bistvu
vendarle zdrsnili preko nekaj metrov dolge, napete vrvi ali žice, ki so jo v
svojem strokovnem žargonu in povsem neupravičeno imenovali linija. Višina,
na kateri so tedaj vadili, je bila skoraj v vseh primerih neznatna in ni pre-
segala višine spodobnih meščanskih ograj. Pozornosti niso vzbujali niti otrokom.
1097
Kdaj je začelo število vrvohodcev naraščati, ne ve nihče. Iz dneva v dan jih
je bilo več, ne da bi jih kdo k tej dejavnosti vzpodbujal in ne da bi bili dobili
najmanjše javno priznanje. Vrvohodstvo se je nezadržno širilo po mestu, ne-
katera znamenja so kazala, da po vseh mestih. Nad ulicami, po parkih in nad
reko so se poleg javnih telefonskih in drugih linij pojavile tudi druge številne
zasebne in osebne vrvi in žice, na njih pa športno razgaljeni in tekmovalno
razpoloženi vrvohodci. Nekateri so nosili dolge palice, opete z mrežami, vanje
bi se lovili ob lastnem padcu, ali pa bi nemara celo pomagali prestreči soseda,
ki mu je spodrsnilo. Večina je skušala obdržati ravnotežje brez pripomočkov,
s samo telesno spretnostjo, kar je seveda bilo dosti bolj naporno in nevarno.,
Čeprav so se navidez vsi smehljali, niso mogli skriti utrujenega drgeta mišic.
Vadili so že kar v znatnih višinah in preprostim meščanom, ki sicer z vrvohod-
sîvom niso hoteli imeti nobene zveze, ni bilo več vseeno, kaj se dogaja nad
njihovimi glavami. Pričakovali so nesrečo. Nevarnost je bila dobesedno v zraku.
Vrvohodci so se zbirali že za vsakim vogalom in glasno razpravljali o perečih
vprašanjih svojega gibanja. Mnogi so zapustili svoje poklice in se povsem po-
svetili vrvohodstvu. O ciljih vrvohodstva so pisali tudi časopisi: Na čim večji
višini čim dalj vztrajati na vrvi ali na žici in pri tem vzbujati videz, da se
ničesar ne dogaja. Pojavljala so se številna teoretična dela, ki so obravnavala
pot do tega cilja, pa seveda tudi nič manj številna druga dela, ki so cilj zani-
kavala. Vrvohodci so se razdelili na več skupin, vsaka od njih je strastno
zagovarjala svoja izhodišča in svoj program ter nič manj strastno dokazovala
šarlatanstvo drugih.
Izkazalo se je, da vsa ta prizadevanja le niso bila povsem brez smisla. Zaradi
množičnosti vrvohodskega gibanja, zaradi vse večjega in večjega števila mešča-
nov, ki so svoje najboljše moči posvečali tej dejavnosti, so postali nanjo po-
zorni tudi mestni očetje, sklenili so, da dajo gibanju svoje priznanje: V mest-
nem cirkusu so razpisali delovno mesto za enega vrvohodca. Ta bi že po naravi
stvari same moral biti najboljši med najboljšimi. Svetal vzgled gibanju, čast
in ponos vsega mesta.
Za razpisano mesto cirkuškega vrvohodca so se seveda potegovali vsi, ki so se
kdaj koli preizkušali v vrvohodstvu. Da bi se izognili dolgotrajnim in utru-
jajočim izbirnim tekmovanjem, so na najvišjem mestu imenovali komisijo stro-
kovnjakov nevrvohodcev, ki je med kandidati izbrala najboljšega. Izbranega
vrvohodca so nato poslali še na študijsko potovanje v inozemstvo. Že zaradi
tujcev, ki so kdaj pa kdaj obiskovali mestni cirkus, je.kazalo vrvohodstvu
zagotoviti vsaj evropsko raven.
Preden je specializirani vrvohodec po večmesečnih pripravah nastopil v cirkusu,
si je njegov program ogledala posebna, nova komisija. Pohvalila je njegovo
spretnost in lahkotnost, ugotovila, da je na najboljši poti k virtuoznosti in ga
1098
tako napotila k nadaljnjemu treningu. Imela pa je seveda tudi svoje kritične
pripombe: Vrvohodčeva drža se ji ni zdela dovolj zanesljiva. Gledano od spodaj
navzgor pomanjkljivost niti ni bila opazna, toda dobra komisija predvidi vse
možnosti. Ko so ocenjevali vrvohodca od vrha navzdol, se niso mogli znebiti
vtisa, da je svojo težo na žici porazdelil dokaj nesorazmerno. Vsak hip bi se
mogel prevagati na desno in posledice bi bile neizbežne. Pa tudi že zgolj iz
estetskih razlogov je neprijetno gledati človeka, ki se nagiblje na desno. Na
možnost desnega odklona pa so bili opozorjeni že vnaprej. V inozemstvu iz-
šolani strokovnjaki so se pogosto vračali s temi napakami.
Da bi publiko rešili pred prevaro, vrvohodca pred usodnim padcem in ugled
komisije pred javnim negodovanjem, so se odločili za kirurški poseg. Takšna
je bila tudi želja vrvohodca samega, ki si je že v načelu želel razjasniti svoj
položaj in si na najvišjem mestu zagotoviti poklicni uspeh. Zdravniški pregled
je pokazal, da je bila njegova hrbtenica že tako ali tako močno upognjena.
Naravnati bi jo bilo mogoče le tako, da bi jo zlomili. Na predlog komisije in
na izrecno vrvohodčevo zahtevo se je to tudi zgodilo. Uprava cirkusa si je
bila na jasnem, da ne more tvegati nič boljšega.
Ko se je vrvohodec po operaciji toliko opomogel, da so ga lahko spet spustili
na žico, res pri njem ni bilo več opaziti prejšnje napake, toda pojavila se je
nova. Mož se je kar preveč očitno lomil na levo. Po mnenju komisije to ni bilo
nič manj nevarno kot nagibanje na desno. Ker so vanj vložili že znatna denarna
sredstva, tudi devizna, ni kazalo drugega, kot da vztrajajo. Najbolj odločen
je bil prav vrvohodec sam. Predlagal je novo operacijo. Po temeljitem pre-
udarku so se res odločili zanjo in mu znova zlomili hrbtenico.
Medicinska znanost sploh ni predvidevala posledic, ki jih je povzročila. Te so
bile mnogostranske. Vrvohodčeva zunanjost se je povsem spremenila, a to ni
nikogar motilo. Njegova čud se je pcžlahtnila. Govoril skoraj ni več, pač pa
se je prijazno smehljal in vneto kimal, a samo komisiji in upravi cirkusa.
S takšnim svojim nastopom je očaral tudi mestne očete. Njegov vzpon se je
začel. Najvišje znanstvene institucije v mestu sO' mu dodelile nekaj častnih
naslovo. Ze po prvem javnem nastopu so ga časopisi začeli imenovati Mejnik
v zgodovini Vrvohodstva, poosebljeni kriterij svoje Stroke. Moral je sprejeti
težko dolžnost, da bo vzgajal nove rodove vrvohodcev. Na to mesto sO' ga iz-
volili kolegi, kajti nikogar niso spoznali za bolj poklicanega, da bi prevzel to
vzvišeno poslanstvo, ker razen njega ni nihče pokazal takšne stopnje popol-
nosti, da bi se mogel upravičeno imenovati Razsodnika. Vse te najvišje last-
nosti pa so mu kolegi vrvohodci priznavali samo javno in v njegovi družbi.
Intimno in v svojem ožjem krogu pa so bili prepričani, da ga na vrvi znatno
prekašajo, le da za to nimajo nobenega zanesljivega dokaza. Njihove sposob-
nosti namreč niso nikogar zanimale. Pokazali bi jih lahko šele tedaj, ko bi
1099
dobili stalno zaposlitev v kakšnem predmestnem cirkusu. Glavni vrvohodec
je zaupno obljubil vsakemu od njih, da se bo zavzel zanj, vendar le pod po-
gojem, da tega ne zaupa drugim.
Težave pa so se začele v cirkusu. Vrvohodec se na žici ni več znašel. Sploh ni
več obvladoval svojega telesa. Naj se je še tako prizadeval, da bi svojim po-
plesavanjem dal videz dognane igrivosti, so gledalci kmalu ugotovili, da mu je
korak negotov in da vse njegovo telo drgeta. Sploh se ni več upal tvegati ko-
raka proti drugemu koncu žice. Predstave, ki se jih je udeležila izbrana mestna
publika, so sicer potrdile njegov sloves, na katerega je bila opozorjena že
vnaprej. Bila je prepričana, da jo hoče vrvohodec presenetiti z novim slogom
vrvohodstva, ki ga je študiral v inozemstvu in ki ga ona še ne pozna. Čeprav
je to bilo v bistvu antivrvohodstvo, ga je vendarle nagradila z navdušenim
aplavzom kot vrvohodca.
Pozneje so v areno vdrle neuke množice, ki pa za vrvohodca niso pokazale
nobenega razumevanja več. Zanimanje za vrvohodstvo na sploh je začelo upa-
dati Starejši so ga opuščali zaradi starosti, mlajši so odkrili nove igre. Ne eni
ne drugi niso več obiskovali cirkusa. Zato je propadel.
Vrvohodec pa je ostal.
Ponosen in vzravnan se je sprehajal po mestu kot zadnji dosežek svoje stroke.
Polagoma pa je minevala tudi njegova samozavest. Celo nemir se ga je začel
polaščati. Ostal je sam, nikomur ni več mogel ponuditi svojih uslug. Cirkus
je bil razpuščen, komisije, ki so ga imenovale, so bile samo začasne, znanstvene
institucije so se posvečale znanosti, ne ljudem, še manj pa vrvohodcem.
Vrvohodec je poskušal z novimi poklici. Metal je nože, požiral meče in alkohol,
uspevalo mu je le zadnje, zato je ostal kar pri tem. Vendar pa ta spretnost ni
nikogar zanimala. Nasmeh se ni nikoli več pojavil na vrvohodčevem obrazu,
njegovi srečni dnevi so bili že mimo. Cas pa je tekel dalje.
Prestane operacije so popolnoma izčrpale vrvohodčeve telesne moči. Pohabljen
in zmrcvarjen je nekaj let vzbujal sočutje, nato samo še odvratnost. Kadar je
okajen sredi ulice ustavljal mimoidoče in jim razlagal svoje tegobe, so ga
celo prezirali. Vseeno pa so poslušali njegovo zgodbo in jo celo pripovedovali
dalje: Pravzaprav niti ni hotel postati vrvohodec, sovražil je požiranje mečev
in alkohol se mu je upiral že od mladih nog. Toda zdaj, ko je pohabljen, je tako
vsega konec. Vse življenje si ni želel drugega, kot da bi postal rokohitrec, ča-
rodej. Njegova največja radost bi bila, ko bi iz črnega klobuka skočilo dvanajst
belih golobov, takšnih z rdečimi očmi... Toda meščani nimajo razumevanja za
njegove težave. Vsakdo hiti svojo pot. A ker ta stvor sredi ulice moti njihovo
razpoloženje in ni prav v skladu z dobrim okusom, se pogosto ogorčeno spra-
šujejo, zakaj zdravniki kaj ne ukrenejo. To počenjajo kljub temu, da vedo,
kje se njihova moč konča.
1100
Vladimir Kavčič
Ce bi sredi najtemnejše januarske noči v zainjeni mrak cirkuškega hleva,
čeprav samo kot navidezni odblesk vsevdilj se odmikajočega mesta, planil
en sam žarek svetlobe, zadrhtel na stropu, oznanjujoč misel, o kateri pesmi več
ne pojejo, bi se vznemirjen od tesnobe zbudil vsaj eden od cirkuških konj, se
zastrmel v svetlo liso, v zadržanem obupu napel do zadnje meje sleherno tetivo
svojih mišic, da bi mu od napora vzdrhtel poslednji sklep, se iztrgal iz vezi,
ki ga priklepajo k napol razpadlim jaslim, ter planil na prazno in negibno,
nove prevare obetajoče dvorišče.
Niti enkrat se ne bi ozrl po velikem šotoru, v katerem je večer za večerom
ob pojemajočem in znova naraščajočem ploskanju množice človeških rok, ob
zvokih orkestra, ki je neugnano igral vedno se začenjajoči in nikoli dokončani
tuš, stal na zadnjih nogah in krčil prednje v nemi kretnji za odobravajoči na-
smeh publike, medtem ko mu je ob boku stal vljudno zravnan direktor pro-
grama ter mu z belo orokavičeno roko tiščal v dimije ostro konico kratkega
biča, prav na mestu, kjer je do bolečine vsak dan razdraženi živec z neustav-
ljivimi trzljaji vznemirjal telo, umirajoče ob eni sami misli: da bi trenutki
bolečega zmagoslavja vsaj že bili mimo.
Ne bi se ozrl niti po kolibi, v kateri so spali konjarji in kjer je po stenah visela
vsa zlikana in bleščeča njegova oprava, perjanica z živo pisanimi čopi obrab-
ljenega in preživelega veličastja, nastalega iz usodne utvare.
Ne, ne bi se ozrl.
Tiho bi se odplazil na ulico, prisluškujoč na vse strani, da ga ne bi izdal topot
lastnih kopit, zagnal bi se v noč brez konca, tekel, tekel, dokler ne bi ugasnil
v njm spomin na katero koli luč, vse dalje in dalje, čez ravno, opustošeno polje,
ne da bi zastal vsaj za hip in ne da bi se ozrl proti vzhodu ali proti zahodu.
Vztrajal bi v drncu, dokler mu v ožilju zavrela kri ne bi izpuhtela v ostro in
suho ozračje noči, dokler mu spenjena dlaka ne bi začela izpadati v kosmih
in se luščiti koža, dokler ga ne bi zapustili čuti, se iztekle oči, izvotlila ušesa
in izpadli zobje, dokler ne bi bil s kopiti zateptan v sneg zadnji košček toplega,
utripajočega drobovja, dokler ne bi od prožnih, lesketajočih se mišic, ki so
1101
Prebiva cem cirkusa
nekoč drgetale pred občinstvom kot s težavo ukročeni zanos, ostala samo še
divja, nikoli omajana volja po vztrajanju, dokler ne bi omagala tudi ta in bi se
šklepetajoč, od časa in vetra izlizan okostnjak le še opotekajoč poganjal dalje,
strastno verujoč, da je mogoče vztrajati do jutra in da ta beg ima svoj konec.
Ce bi sredi najtemnejše januarske noči v zainjeni mrak cirkuškega hleva, če-
prav samo kot navidezni odblesk vsevdilj se odmikajočega mesta, planil en sam
žarek svetlobe.
Toda ta žarek ne plane.
A četudi bi kdaj vendarle planil,, bi se sredi tihe in negibne planjave zaustav-
ljeni cirkuški konj, trepetajoč od novega nemira, zastrmel v lastno osamljenost,
s pogledom še enkrat premeril daljo in si priznal, da so na tem brezpotju vse
poti enako oddaljene, da je jutro samo še za njim in nikoli več pred njim.
Morda bi se okrenil nekoliko proti vzhodu, celo za spoznanje proti zahodu in
si brez začudenja priznal, da so to noč pobegnili iz svojih staj vsi cirkuški
konji, se vsak zase napotil novemu cilju nasproti in z ugaslim nemirom v
očeh obstali sredi nedomišljene poti. Tedaj bi kakor vsi drugi sklonil glavo in
se vračal po svoji sledi. Pred cirkuškim hlevom bi se zravnal kakor v slavnostni
areni, se prestopil v taktu namišljenega orkestra in divje zarezgetal, da bi
vzpodbujena namišljenost njegovega gospodarja vendarle že stopila na vrata
bližnje kolibe in ga, samozavestno razkoračena, z vso močjo prebujajočega se
dne oplazila z ostrim bičem po izmučenih plečih.
Zaupno sporočilo Akademiji
Vladimir Kavčič
Visoko spoštovani gospodje! Le neomajno spoštovanje, ki ga učenci lahko
čutijo do učiteljev, in Vaša blaga naklonjenost, ki smo jo čutili na vsakem
koraku našega, znanosti in napredku posvečenega raziskovalnega dela, nam
dovoljujeta, da s tem pismom obudimo v Vašem spominu nekatere trenutke
iz naših preteklih srčanj in kar z najbolj skopimi besedami ponovimo izraze
svoje vdanosti in pripadnosti Vam, ki ste na našem skupnem delovnem področju
dosegli zavidljive uspehe, s svojimi odkritji odprli nova pota človekovemu
spoznanju, ne da bi Vas pri tem vznemirjale sence, ki sledijo vsem velikim
dejanjem.
Občutek odgovornosti pred prihodnjimi rodovi nam nalaga dolžnost, da tudi
ob tej priliki ugotovimo in potrdimo, kako mnogo dolguje doraščajoči rod
1102
znanstvenih sodelavcev, asistentov in aspirantov prav Vam, spostovani go-
spodje. Vi ste nam omogočili, da naš duh še danes ne tava v temi neznanja,
katerega meje in razsežnosti ste začrtali ravno Vi v svoji nenadkriljivi jasno-
vidnosti.
Ko so Vas na našo skupno žalost začela ovirati častitljiva leta in so Vas začela
izdajati Vaša klena in vseskozi spoštovanja vrednih energij polna telesa, ko
smo se ob Vašem primeru zavedali tragičnega spoznanja o mejah naših skupnih
možnosti, nas je bodrila predvsem zavest, da s tem ko vztrajamo, nadaljujemo
tudi Vaše delo.
Zaskrbljenost zaradi podvojene odgovornosti nas je prevzela v tolikšni meri,
da nismo niti za hip podvomili v vzvišenost Vašega in iz Vaših rok na nas
preloženega poslanstva. Zaneseni od mladostne zavzetosti nismo nikoli utegnili
razmisliti, s čim smo si zaslužili Vaše zaupanje. Zdaj je že vsem znano, da
ste nas še pravi čas proglasili za svoje naslednike, sicer bi bili že sami storili
prav tisto, kar ste modro povzročili Vi, čeprav morda niti niste hoteli povzročiti,
temveč samo preprečiti. Nobenega dvoma ni, da Vam pripada zasluga za usta-
novitev našega znanstvenega arheološko-antropološkega društva. Nam vsem
je jasno, da tega društva brez Vas ne bi bili mogli ustanoviti, čeprav je obenem
tudi znano, da so se nekateri zanesenjaki prizadevali to storiti že zadnjih nekaj
desetletij. Brez Vašega sodelovanja bi bila dobra misel še naprej ostala le
drobna iskrica, ki ne bi bila rodila plamena.
Prav zato, spoštovani gospodje, boste razumeli našo zaskrbljenost spričo dejstev,
ki smo jih odkrili v zadnjem času.
Morda je temu kriva dolga odsotnost dneva, naše bivanje globoko v podzemlju,
v raziskovalnem jašku, ki ste ga začeli kopati še Vi v svoji mladosti. Pred
nami niste nikomur dovolili, da bi bil vstopil vanj. Svoj veliki podvig ste hoteli
obvarovati pred očmi šarlatanov, pred stopinjami tistih, ki bi iz vzvišene mo-
drosti, kot sta arheologija in antropologija, hoteli napraviti zabavišče, dostopno
množicam, privlačno ljudstvu.
Vi, ki ste sami dolga leta prebili v podzemlju, na raziskovalnem delu, boste
razumeli občutke mladih mož, ki so se s strastno zavzetostjo lotili svoje naloge.
Zrak in hrano smo si dovajali po ceveh, vztrajali smo brez oddiha in živeli
kar na dnu rova, kajti fizikalna merjenja, ki smo jih izvedli, so dokazala,
da bi do kraja svojega življenja napredovali le neznatno, če bi se vsak večer
vračali h kraju, kjer ste začeli Vi. V nasprotju z našimi lastnimi izjavami, ki
so bile na začetku kar najbolj lahkomiselne, smo namreč kmalu ugotovili, da
naša pot ne bo niti lahka niti kratka. Odkritje zveznega člena, ki ste ga Vi
napovedali pred dobrim desetletjem, se je začelo v naši zavesti vse bolj in
bolj odmikati. 2e skoraj doseženi cilj je zdrknil na golo upanje.
1103
Se več: Čimbolj trmasto je postajalo naše vztrajanje, tembolj je ginevalo upanje.
Velikodušno boste morali oprostiti preprosti ugotovitvi, da je rov, ki ste ga
kopali vse življenje, ostal za nas nadvse važen, a samo del poti do zastavljenega
cilja, in da smo začeli dajati vse večji in večji pomen svojemu lastnemu de-
janju. To se je namreč naglo sprevrglo v tveganje. Številni oporniki, ki ste
jih v rovu Vi še lahko s pridom uporabljali, nam niso mogli več služiti. Cas
je na njih opravil svoje.
V srditi zagrizenosti raziskovalcev smo nedvomno tudi precenjevali svoje moči,
povsem neizpodbitno pa je, da smo se začeli spreminjati. V naših medsebojnih
odnosih je tovariška beseda postala redek gost, a še tedaj je vzbujala več
zadrege kot razumevanja. Medsebojno izmenjavanje misli smo omejili na naj-
manjšo možno mero. Zveza z zunanjim svetom, predvsem z Vami, se je pre-
trgala. Neizpodbitno moramo ugotoviti, da je tehnika v tem primeru povsem
zatajila. Sprva je bil Vaš glas jasen in odločen, potem pa je vse bolj in bolj
pojemal, dokler ni povsem zamrl. Nič več ni segal k nam in tudi Vi našega
niste mogli slišati.
Navezani smo bili zgolj le še nase. Razen lastne presoje nismo imeli nobenega
vodila več. V nasprotnem primeru bi se bili morali vrniti k VHODU in drago-
ceni čas bi bil spet izgubljen. Zdaj še ne moremo z gotovostjo presoditi, če je
bila naša odločitev umestna ... Pripeljala pa nas je do odkritja, zaradi katerega
smo ustavili nadaljnje raziskovanje, zaradi katerega Vam pravzaprav pišemo.
Prispeli smo namreč tja, kamor nismo nameravali. Ko smo izgubili sleherni
stik z Vami, smo seveda pogrešali tudi Vaših navodil o smeri naših nadaljnjih
raziskovanj. Kot že rečeno, smo bili navezani zgolj na lastne odločitve in na
instrumente, katerim smo morali zaupati brez pridržka. Najbrž so bile na delu
nam še neznane sile... Magnetna igla je nenadoma spremenila svoj odklon.
Vzrok zanj pravkar raziskujemo... Morda smo na sledi novemu znanstve-
nemu odkritju. Toda tudi to je odvisno od Vaše odločitve...
Zaradi odločne privrženosti upanju, da bomo morda le odkrili dolgo iskani
zvezni člen, nismo niti opazili, da smo krenili od smeri, ki ste jo bili določili
Vi. Nič še ni izgubljeno, gospodje... Znašli smo se pod Vašim gradom, še več,
pod kletjo Vašega gradu. Zveznega člena, ki ga arheološko-antropološka zna-
nost išče že desetletja, seveda nismo našli. Izkopali pa smo že skoraj docela
strohnelo človeško truplo, zateptano v prag Vaše najgloblje kleti. Izhod iz te
kleti je zazidan. Kljub daljšim prizadevanjem nam ni uspelo odkriti niti smeri,
v kateri naj ga iščemo.
Ustavili smo vsako delo, kajti gospodje, znano je, da v tem gradu zadnje deset-
letje ni bival nihče drug razen Vas. Vračamo se k izhodu in čakamo Vaše
odločitve. Vaše dobro ime, Vaš sloves, v.se Vaše zasluge za znanost in za usta-
novitev našega raziskovalnega društva, brez katerega tudi naše delo ne bi bilo
1104
mogoče, je v nevarnosti. Izpostavljeni ste možnosti javnega prezira. Z Vami
vred pa nikakor ne tudi mi, Vaši nasledniki. Ce so naše ugotovitve točne,
kar ni povsem zanesljivo, kajti že predolgo bivamo v podzemlju, presodite
Vi sami...
Zadostuje ena sama kretnja in ne bomo se vrnili. Raziskovalni jašek bo zalila
voda, zemeljske plasti se bodo znova združile. Za prihodnje rodove mladih
znanstvenikov ne bo ostala niti sled o našem delovanju. Svetujemo Vam, go-
spodje, da storite ta korak. Kajti mi nismo več tisti, kot smo bili takrat, ko
smo se po.slovili od Vas. Postali smo strastni pristaši svojih lastnih odkritij.
Lahko bi se pripetilo, da bi tudi to poslednje, o Vaši kleti, sporočili svetu.
Za vsak primer smo celo tole sporočilo napisali v dvojniku in en primerek
shranili na kraju, ki Vam ni dostopen. Tudi v primeru, da se iz rova ne vmemo,
obstaja možnost, da ga bodo nekoč v prihodnje na.šli prav člani Va.šega raz-
iskovalnega društva in ga razkričali po vsej deželi. Morda celo kdo od Vaših
bivših (nekoč vdanih) asistentov.
Kocbekova »Groza«
Boris Paternu
Po .skoraj treh desetletjih, ki so minila od izida Zemlje (1934), je Edvard
Kocbek stopil pred javnost z novo knjigo svoje lirike pod naslovom Groza (1963).
Najbolj zgodnjo objavo pesmi, ki jih prinaša nova zbirka, najdemo v Dejanju
1938, najbolj pozno v Sodobnosti 1963. Torej gre za izbor, ki zajema raz-
meroma dolgo obdobje in se približuje širšemu, antološkemu tipu pesniške
zbirke. Njena notranja ureditev je taka, da določno kaže dvosmernost pesnikove
kompozicijske volje. Na eni strani želi avtor ohraniti zgodovinsko zaporedje
pričevanj o sebi in svetu. Diahronija doživetij se najbolj pokaže v tematskem
sosledju ciklov 1 do VI, ki si slede tako, da prinašajo najprej predvojne, zatem
vojne in naposled povojne izpovedi. Po drugi strani pa je Kocbek celoto uredil
še po nekem drugem merilu, ki je višje in ni dopustilo, da bi si izpovedi
sledile kot zgodovinsko premočrtna kronika lirskih zapisov. Ta sinhronični
kompozicijski princip izhaja iz njegove osrednje življenjske ideje oziroma ide-
ologije in je najbolj viden v notranji ureditvi ciklov samih. Saj se vsi po vrsti
stekajo v miselne zaključke, ki so podobni in si skozi zbirko korespondirajo,
dokler na koncu ne poženejo v svoj vrh.
Ze v tej izraziti dvosmerni ureditvi obsežnega pesniškega gradiva lahko za-
slutimo, kaj knjiga prinaša in kakšen je njen globlji vsebinski ustroj. Prinaša
namreč dvoje: dokument Kocbekove globoke udeležbe v burni zgodovini zadnjih
predvojnih, nato revolucijskih in naposled povojnih let, obenem pa avtentično
sliko njegove svojevrstne osebne razdalje do historičnega dogajanja, bolj točno,
1105
njegovega nenehnega idejnega soočenja zgodovinskih kategorij z absolutnimi
in človekove realne eksistence z metafizično. Oba pola svoje udeležbe v svetu
je Kocbek že prej javno izpovedal, filozofsko definiral in umetniško razodel v
prozi ali publicistiki, tako da zbirka v idejnem pogledu ne more biti neko
veliko presenečenje. Toda novost je v tem, da se njegova idejnost tokrat razkrije
skozi medij lirske besede in zato iz bolj osebnih, bolj subtilnih, mestoma celo
iz globljih in v zadnjem času novih doživljajskih plasti.
Pot k izhodišču Kocbekovega meditativno lirskega dialoga s svetom je premo-
črtno nakazana že z naslovom, ki ga je postavil nad svojo pesniško tvornost
zadnjih 25 let. Dal ji je ime: Groza. Izraz sam vsebuje dve lastnosti, ki res
označujeta njegovo liriko tako z vsebinske kot formalne strani. Občutje groze,
ki lahko izhaja le iz skrajno neudobnega, nepomirljivega in neizmerljivega
razmerja do sveta, je pri njem eno izmed bistvenih in trajno ponavljajočih
se doživetij. Pomembno mesto je imelo že v Zemlji, v novi zbirki pa se pomakne
nekam v središče pesniške inspiracije. Nadaljnja značilnost groze — kot raz-
merja do sveta — je njena iracionalna vsebina, saj gre za občutje, ki je izven
kakorkoli zaključenih koordinat razuma. In res je iracionalna ali celo proti-
racionalistična usmerjenost v svet ena izmed zelo vidnih vsebinskih sestavin
Kocbekove lirike. Zato je tudi delež fantastike, vizionarnosti in nadrealnih
predstav, ki so osvobojene »normalne« logike, v njej tako močan. Vendar je
v besedi »groza« prisotno že tudi nasprotje njene iracionalne vsebine. Kajti
to ni več psihološko neposredno, golo doživetje groze (ki bi jo lahko izpričala
le njena popolna metaforična opredmetenost), temveč je pojem, torej že raci-
onalna definicija ali vsaj razumska zamejenost iracionalnega stanja. In prav
tu smo pri drugi bistveni vsebinski pa tudi stilni značilnosti Kocbekove poezije.
Pri njem namreč emocionalna in iracionalna doživetja nenehoma prestopajo
v pojmovne oziroma abstraktne definicije. To intelektualizacijo oziroma deli-
rizacijo lirike je prinesel že iz predvojnega ekspresionizma. Seveda pa tu ne
gre zgolj za podedovano stilno navado, temveč za izraz avtorjeve intelektualne
napetosti, ki se, kot bomo videli, nenehoma bori s stanji izničenja in iracionalne
predanosti. Končno lahko to lastnost ugotovimo tudi v obliki, ki je kljub vsemu
iracionalnemu doživljanju' strogo nadzirana, najčešče urejena v geografijo
enakih kitic, včasih celo v sisteme najbolj preprostih in tradicionalnih rim.
Kocbekov najgloblji konflikt, ki njegovo notranjost vedno znova odpira tesnobi
in grozi, se nam v obliki sintetičnega obrazca odkrije že v samem motu zbirke:
Telo je tuja last,
obljubljena trinogu,
in duh mi je pošast,
ujeta v starem Bogu,
srce pa je balast,
odvržen v gluhem Rogu.
Njegova nepomirljiva razklanost-je torej razklanost med »telesom« in »duhom«
in »srcem«. Ta razklanost je močno apriorna, in kar je še bolj značilno, ne-
utajljivo je vezana na izročilo krščanskega svetovnega nazora. Toda če bi bila
samo to in ne bi nikjer prerasla apriornega dualizma, bi avtor obtičal v bolj
ali manj statičnem mitu, ki bi ukinil resnično dinamiko njegove človeške
enkratnosti in mu presekal najbolj žive dotoke ustvarjalne inspiracije. Kot vsi
1106
vemo, pa je Kocbek že v letih 1937—38 nastopil programsko in s polnim
osebnim tveganjem za radikalno vključitev kristjanov v socialno preobrazbo
sveta ter se zagnal proti vsem oblikam filozofske, kulturne in politične stag-
nacije krščanstva, še posebej proti pristajanju cerkvenih krogov na »beli teror«.
To idejno odločitev je potrdil z osebno udeležbo na strani osvobodilne vojne
in revolucije ter se šele v povojnih letih znašel v očitnejši osebni razdalji do
njenega ideološkega centra. Kocbekova življenjska angažiranost je bila vse do
te ločitve toliko stvarna, da mu doživetje apriorne alienacije med »duhom«
in »telesom« — alienacije, ki je bila bolj ali manj skupna idejna usoda ekspre-
sionistične generacije dvajsetih let — ni obtičalo zgolj v abstraktnem mitu,
temveč se je odprlo širši družbeni vsebini. Postalo je resničen del njegove
osebne usode, pa tudi ena izmed variant ali možnosti naše splošne zgodovinske
izkušnje (zlasti v vrstah nekaterih slovenskih intelektualcev). Zato se njegov
pesniški moto, ki scela izhaja iz »izvirnega« razkola med »duhom« in »telesom«,
konča v »srcu« realne zgodovine. Abstraktni pojem »Bog« se namreč steče v
docela konkretni prostor ali čas, v zgodovinsko nadvse pomembno besedo »Rog«.
Prav ta notranja dvojnost — na eni strani skrajno metafizične, na drugi pa
zgodovinsko stvarne - zavzetosti, ki se nenehoma bijeta ter iščeta, je osnova,
iz katere je moč razložiti grozo in tudi vse ostale idejne plasti njegove lirike.
Uvodno uglašenost v prvi cikel daje pesem Čarovnik, ki se začne takole:
Svet je zapredla pajčevina.
Le tu pa tam se veliki list
zelene bohote počasi zamaje,
potem pa se znova umiri,
tišina je neandertalska.
Občutje negotovosti, tesnobe in strahu je že tu in nato ostane glavno razpo-
loženjsko ozadje celotnega prvega cikla pesmi. Doživetje pogrezanja, udiranja
in minevanja je pomaknjeno globoko navznotei-, v osebno meditacijo, ekspre-
sivno fantastiko in biblijsko vizijo (Znamenje). Vendar so ta doživetja po svoji
psihološki vsebini tudi močno nadosebna in med drugim predstavljajo svoje-
vrsten dokument napetega vzdušja predvojnih let. Kocbekovo spoznanje, da
»zemlje ni več na zemlji« (Čarovnik) in da »preprosta srčnost zginja« (Spre-
minjanje), je korak naprej od harmoničnega bivanja v naročju nedotaknjenega
kmečkega sveta in starodavnega reda, ki sta mu bila v prvi zbirki tolikokrat
še varno pribežališče.
Toda njegovi vključenosti v tesnobo in grozo časa se od vsega začetka priključi
tudi močno nasprotno doživljanje. Pridruži se ji odločna notranja antiteza,
ki se žilavo upira izničenju. Pojav je toliko bolj razumljiv, če obenj postavimo
avtorjevo neposredno predvojno publicistiko, v kateri se je (v smislu perso-
nalizma) bil proti našemu tradicionalnemu podleganju in se zavzemal za zbra-
nega, celovitega ter »suverenega slovenskega človeka«, za »notranjega silaka«,
ki je izzivalno pripravljen sprejeti nase vso težo angažiranega bitja in vsemu
navkljub ohraniti »svetlo razmerje do življenja«. Kocbekovo predvojno upiranje
porazu ima v publicističnem delu dokaj jasne družbene in filozofske osnove,
ki seveda niso brez očitnih notranjih protislovij, v liriki pa je narava njegovih
1107
pokončnih hotenj nekoliko bolj zapletena in mnogovrstna. Včasih se iz tesnobe
rešuje s čudovito igrivostjo svojega duha, z igrivostjo, ki je izvirna in močna,
tako da le ponekod rahlo spominja na Zupančičevo radoživost (Senca). V uvodni
pesmi o pošastnem čarovniku časa, ki zvito preizkuša svojo omamno moč nad
stvarmi in ljudmi, se izvije v tole rešitev:
Ko pride nazadnje do mene,
pridržim dih in srce,
le v globini svojega uma
izgovorim skrivnostni obrazec
in smešni čarovnik odide dalje.
Drugič se zateče k stoičnemu heroizmu »zrele moške moči«, ki se mora večno
boriti s »silo v temni vodi« (Mreža; nekoliko drugačen tekst v Dejanju 1938).
Tretjič išče odrešitve v svojem poreklu: »moči mi, zemlja, daj!« (Jesen 1940).
Iz izgubljenosti in zmede se včasih skuša prebiti nazaj, v otroški mir, ki bole-
čini edino lahko »do dna kljubuje« (Gozd). Zateka pa se še nekam nazaj —
čeprav ne več s. polno zadostitvijo —, in sicer v področja svoje nekdanje reli-
giozne tišine, v »vesoljno dno«, kjer čuti varne utripe upanja:
V temi se spuščam na zeleno dno,
med sladko mirto tipam vonje brinja.
Skoz tebe čutim biblijsko zemljo
in vendar slutim: nekaj se spreminja.
(Spreminjanje)
Posebna oblika ohranjanja, ki prav tako kot gornja izhaja še iz varne »vere
staršev«, toda iz njenih najmanj tvornih plasti, pa je Kocbekova rafinirano
radoživa vdanost v sprejemanje »pogubljenja« (Veter). Ta varianta se na vso
srečo pojavlja le izjemoma in predstavlja nepomembno obrobje pesnikove
zavesti.
Kocbekova vključenost v uničujočo tesnobo predvojnih dni in osebni boj proti
njeni grozi je torej dilema, iz katere je nastal prvi cikel, ki z zaključno pesmijo
Stava naposled potrdi avtorjevo suvereno razdaljo do mračne tekme časa:
Velikan pa traja,
pozna mojo stavo
in ne hiti.
Opisana dilema zavzema široke doživljajske razsežnosti, od kozmičnih vizij
do čisto opredmetenih zemeljskih pejsažev. Toda značilno je, da imata Kocbekov
človeški strah in pogum izrazito iracionalno oziroma metafizično obeležje. Ti
dve osnovni doživetji se namreč pri njem ne gibljeta v otipljivem prostoru in
času, prav tako ju ne izpoveduje človeško neposredno, temveč sta najčešče
privzdignjeni v sfere mitov. Svojo stisko pripoveduje skozi dva poglavitna
mitična kompleksa: deloma skozi mitos starodavnega pravljičnega izročila
(čarovnik, velikan), predvsem pa skozi krščanski mitos (bog, obe iracialni ali
metafizični prvini sta pri njem strogo osveščeni, jasno ovrednoteni in posredno
(čarovnik, velikan), predvsem pa skozi krščanski mitos (bog, biblija). Toda obe
iracionalni aH metafizični prvini sta pri njem strogo osveščeni, jasno ovredno-
teni in posredno vključeni v zgodovinsko dogajanje ožjega pa tudi širšega sveta.
Skratka, avtor stoji na pragu mitosa in zgodovine, metafizike in realne družbene
1108
angažiranosti, boreč se z vso osebno voljo in zavestjo. S tem se uvršča med
tiste pesnike 20. stoletja, ki kljub notranji razklanosti odločno prekinjajo tra-
dicionalni sentimentalizem in melanholijo slovenske lirike.
Takrat, ko njegova notranja dilema groze in vztrajanja najbolj razklene okvire
krščanskega mita in najbolj sprosti svojo čisto človeško vsebino, nastanejo tudi
v estetskem pogledu najboljše pesmi (Čarovnik, Mreža). Iz njih namreč izginjajo
znaki preočitnih stilnih, metaforičnih in verzifikacijskih konstrukcij, ki mu
sicer večkrat bremene izpoved.
* * *
Drugi in tretji cikel prinašata pesmi, ki so nastale pod sunki vojnih in parti-
zanskih doživetij. Ta del Kocbekove poezije je najbolj poln neposredne živ-
ljenjske izkušnje in zgodovinske resničnosti, ki se ji je zdaj mnogo širše odprl.
V pesmi Povabilo na ples, ki uvaja novo razdobje pesniških pričevanj, sre-
čamo tole izpoved:	, ,	. , , .
In ze sem neugnani del prvine,
na vse strani neba sproščena sila,
vrtinec, strela, ogenj zgodovine,
zdaj divji Črtomir zdaj Bogomila.
Slavim obrede pravljične pomladi,
hitim v resnico drznosti odprt,
orožje nesem puntarski posadi,
nabito na življenje in na smrt.
Seveda pa že ti verzi kažejo, da Kocbekova velika in stvarna zgodovinska
angažiranost nosi v sebi neko posebnost, ki je čisto logičen podaljšek njegove
preteklosti. Uporu in revoluciji se ne priključi docela ali samo »realistično«,
temveč skozi legendo Črtomirovega uporništva, ki je v slovenskem človeku
postala že mit. Prav tako ni naključje, da je svoj pohod v revolucijo ponazoril
z mitom, ki poleg srditega uporništva vsebuje tudi njegovo popolno nasprotje,
namreč Bogomilino vdanost metafizičnemu principu erosa — Bogu ljubezni.
Kocbekova vključitev v revolucijo je torej imela v sebi nenavadno širok razpon
eksistencialnih možnosti, ki zanj osebno niso pomenile samo sproščenosti »na
vse strani sveta«, temveč tudi usodno ceno te sproščenosti, namreč ogroženost
od vsepovsod. Velikega družbenega dogajanja ni dojemal zgolj s sociološko pa-
metjo, temveč tudi izrazito iracionalno, z občutjem »zdaj zdaj se bo v stvareh
sprožila vzmet«. Lastno udeležbo v tem zgodovinskem procesu je sprejel kot
svoj povratek v »neugnani del prvine«.
Nadaljnje pesmi še bolj neposredno kažejo, da je Kocbekovo doživljanje res^
ničnega družbenega spopada moralo skozi globoko idejno plast metafizike, bolj
točno, skozi krščanski mitos in etos. Zato njegova sicer sproščujoča odločitev
za revolucijo poteka čisto drugače kot v takratni poeziji drugih slovenskih
pesnikov. Dogaja se v privzdignjenem obrednem vzdušju. Njegovo osvobajanje
iz notranjih dvomov in stisk je osvobajanje iz oblasti »hudiča« in pohod v
»nebo«, pohod v »neskončno sveto nasilje« (Jutro). Psihološki in izrazni medij,
ki sporoča izraz v svobodo uporništva, je pri njem izrazito religiozen. Imenuje
se »spremenjenje«, »razodetje«, »razsvetljenje«, »čudežno spoznanje«, »blaženi
ukaz« Silnega in podobno. To je pot »vere, upanja in neusmiljene ljubezni«,
pot v »obljubljeno deželo«. Partizanska občutja in spoznanja so pogosto odeta
v obredno vizijo. Misel o žrtvovanju samega sebe za skupnost — zelo pogosta
in preprosta mi.sel partizanske lirike — dobi pri njem takole podobo:
1109
2e prehajamo v črnino,
čutimo omamo vrenja,
v kri se preobraža vino,
sveta ura se pričenja.
Ta pijača je v podobi
vina kri tovarišije,
kdor umira, vé v zvestobi
občestvu, da sebe pije.
(Velika noč 1943)
Včasih se mu celo najbolj vsakdanja partizanska kronika, njeni prizori in
človeške usode spremene v vizijo absolutnih kategorij. Hajko doživlja kot
»vesoljni lov«, v katerem je človek izdan (Pogon), požgano vas kot razpadanje
vesolja (V požgani vasi), nočni pohod skozi tišino v grozljiv beg pa se mu
razraste v srečanje Boga s ki'utim Panom zgodovine (Tišina). Celo meditativno
kroniko o treh čisto konkretnih partizanskih usodah zavije v zgodbo o treh
modrih, ki so šli, vsak na svoj način, za zvezdnim znamenjem v »jeruzalemsko
upanje« (Trije modri). Končno se tudi njegovo moralno vrednotenje vojnih
dejanj trga iz etosa zgodovinske nuje in se odmika v absolutni etos. Vrednost
dejanj dojema iz metafizične logike: nedolžnost — greh, greh — kazen, trp-
ljenje — plačilo (Smrt, Mesečina). Skratka, resničnost in sebe v njej doživlja
sub specie aeternitatis in to ne naivno, temveč v polni zavesti:
Zdaj vem:
znamenja so mi namenjena,
prastare in slovesne
nebeške podobe.
Ce hočem v bližino,
moram v mesečino,
in če hočem v resnico,
moram na repatico.
In sem se vzdignil
in si znova naložil
nebo.
(Zvezda na čepici)
Ves ta Kocbekov odnos do sveta ni samo plod določene filozofije, temveč ima
globlje emocionalne korenine v religioznih in mitičnih plasteh njegove vaške
mladosti. V nekaterih pesmih je spominska in motivna zveza z njo čisto
neposredna (Ognjena noč. Pritrkavanje). Mestoma sega še v predkrščansko vaško
izročilo ali obredje, po katerem poseže predvsem takrat, kadar se v njem
močneje razgibljejo agnosticistične doživljajske prvine (Tarča, Mesec s kolo-
barjem). Toda tudi ta, na prvi pogled najbolj instinktivni del pesnikovega
dojemanja sveta, je docela osveščen:
Gledam in gledam skozi starodavno lečo,
skrivnostim na zemlji in na nebu ni kraja.
(Trije modri)
Opisana idejna plast Kocbekove vojne lirike priča, da je njegova vključitev
v revolucijo potekala skozi nezavrženi svet krščanske metafizike in njenega
etičnega imperativa, deloma pa tudi skozi agnostični iracionalizem. Potekala je
1110
torej skozi miselni in čustveni sistem, ki je bil nekje v nasprotju z objektivno
ideološko osnovo revolucije same ter njene vodilne politične sile. Tako so se
v Kocbekovem osebnem doživljanju in izvajanju revolucije hkrati s sprošču-
jočo, naravnost obredno prebujo, odprle tudi dimenzije nerazrešljivih protislovij:
kako naj vzamem nase spremenjenje?
Kaj naj storim takrat, ko me pograbi
,	birič in vrže divji zveri v krog,
da zadosti nasilniški pozabi?
(Tam za turškim gričem)
Njegov pohod v svetlobo upora se ne dogaja in se ne more dogajati samo v
siju obredno vzvišene odrešitve, temveč tudi v občutju tesnobe, strahu ter
zavrženosti. In prav v tej novi razklanosti so spet korenine vseh tistih lirskih
stanj, ki jih je avtor zlahka vključil pod skupni naslov osebne usode: groza.
Notranja razklanost revolucionarnega kristajana, ki je z ene strani »ujet v
starem Bogu«, z druge pa vključen v bojevito akcijo totalne vojne, je v Kocbe-
kovi liriki morala podreti ubranost nekdanjih tišin in povzročiti vr.sto izrazito
alienativnih staflj.
Najprej jih najdemo v pogostih pojmovnih paradoksih, ki spremljajo avtorjevo
izpoved »odrešitve« ali »razodetja«. »Ura razsvetljenja« pred bojem mu npr.
ni samo to, temveč mu je hkrati tudi »krvava ura razsvetljenja« (Pred bojem).
Podobnih nasprotij je v pesmih cela vrsta: »neskončno svetlo nasilje«, »ne-
usmiljena ljubezen«, »ljubezen maščevalne veličine«, »v svetlobi noč, v prostoru
tiger časa« in podobno. V njegovih partizanskih motivih je nekdanji ekspre-
sionistični dualizem človekove eksistence le še bolj prisoten, bolj krut in
izostren v protisile: duh — zemlja, večnost — hip, Bog — Pan, srčnost —
strah, mir ■— zmeda (Junij, Pogon, Tišina, Kukavica, Tam za turškim gričem).
Občutju povezanosti s skupnostjo se prav tako nenehno udirajo tla in Kocbek
mora sprejeti nase usodo večno nemirne razpetosti med »občestvo« in »samoto«
(Pred bojem).	,
Razpetost med najbolj protislovne notranje situacije ali občutja, ta nenehna
idejna ambivalenca ga na skrajni točki privede do popolnega dvoma in čistega
relativizma.	Lovišče sem in lov, gonič in potepuh
brez pomoči in sam.
(Nemost)
Pridejo trenutki, ko iz svoje udeležbe v velikem dogajanju izključi vsakršen
smisel in se nevarno odpre nihilizmu ter absurdu:
V neznanski sili po pomoči kličem,
preblizu kaže jezni daljnogled.
Se hip pa bom fantič za turškim gričem,
namenjen za daritveni obred,
kjer se pomen nevarno meša z ničem.
(Tam za turškim gričem)
Občutje la.4tne usode postane občutje ujete, nemočne žrtve, s katero ravnajo
erazumne sile zgodovine.
1111
Vso noč se opotekam
po globoki mesečini,
na levi in desni ležijo
zeleno gola trupla
Zdaj vem, potapljač sem,
spustili so me v globočino
brezumne zgodovine,
težka voda me zaustavlja,
alge me zapletajo,
potopljeni svet miglja
od nagnjenih stvari sveta,
žrtve ležijo po areni,
porušeno nebo še vedno
pada v svoj sarkofag.
(Mesečina)
In šele iz teh situacij razbitega smisla »-zgodovine« in sesutega »neba« pre-
teklosti se porodi prava, z miti neobremenjena odprtost izgubljenosti ali
izničenju.
Tisti, ki se igra z menoj,
mi je zavezal oči
in me zavrtel okoli srca,
da sem kakor nori mesec
ob izgubljenem soncu.
Tisti, ki se igra z menoj,
je podrl strani neba
in zmedel mojo smer
(Tema)
nazadnje sem odpiral usta kot riba na suhem
in se naglušen vdal strašni premoči.
(Po mitingu)
Tudi tokrat njegovo doživljanje prestopa realni prostor in zavzema kozmične
razsežnosti. Občutje, da »razpada od nasilja« se razrašča v vesoljno vizijo:
Slonim ob zidu,
še vedno je vroč
od dolgega požara,
nikjer ni človeka,
nikjer zločinca,
'	tla se udirajo,
vesolje razpada,
zvezde poginjajo.
(V požgani vasi)
Samo korak je v neskončno temo
(Pogon)
Razumljivo je, da se pod pritiskom tako močnih notranjih kriz Kocbekova
vizija sveta začne ukrivljati v grotesko. Njegov Kristus ljubezni postaja pre-
streljeno strašilo (Razpelo na polju), njegov revolucijski eros pa dobi priokus
nesreče »po prazni ljubezni« (Po mitingu). Značilno je, da iz grotesknih doži-
1112
vetij postopoma izginja simbolika krščanskega miselnega reda. Nadomesti jo
bolj primarna metaforika, izhajajoča še iz »poganskega« izročila ali iz pra-
instinktivnega stika z naravo. Obe izrazni plati pa tečeta skozi filter modernega
intelekta:
Krog za krogom,
obzorje za obzorjem,
vrtež za vrtežem,
vedno eden ter isti
vrtoglavi kolobar,
mučilno kolo
zemskega reja,
zarotilni ris
čarodeja z zanko,
vedno bolj
zapirajoči se
obroč,
poslednji prstan
moje ljubezni.
Kam naj ubežim pred teboj,
skrivnostno zrklo?
Iz vetrnih vrtincev me oprezuješ,
s klokotajočimi tolmuni me požiraš,
z duplinami in brlogi buljiš vame,
v krošnjah in oblakih se mi bližaš,
z vozli tišine se mi tihotapiš,
iz debelih grč strmiš vame
in iz puškinih cevi meriš
v moje izmučeno srce.
Ne morem ti več uiti,
srepa in poželjiva zenica,
azteško in indijansko,
cigansko in zamorsko,
smrtno ljubeče
kiklopsko oko.
(Tarča)
Toda Kocbekov pohod v alienacijo in njeno iracionalno grozo ima vendarle
meje. V resnici predstavlja samo eno, čeprav pogosto ponavljajočo se in zelo
bistveno idejno plast njegove vojne lirike. Ta plast se le v redkih pesmih
pojavlja osamljeno. Najčešče stoji v križnem središču antitez, ki jo po eni
strani povzročajo, po drugi pa ukinjajo. Proces, ki avtorja žene v smer negacije
in izničenja, smo pregledali. Preostane še drugi proces, to se pravi tisti, ki
poteka v nasprotno smer in pomeni upor zoper grozo oziroma notranje pod-
leganje. Ta idejna sestavina je tudi tokrat trajno pi-isotna. Se več. V dinamični,
včasih naravnost dramatični strukturi njegove vojne slike sveta predstavlja
celo najvišjo voljo, ki je prav tako kot v prejšnji liriki izraz nenehnega hotenja
iz osebne razbitosti v celovitost, iz izgubljenosti v zbranost in iz podleganja
v suverenost, skratka v »svetlo razmerje do življenja«. Vojna preizkušnja je
kljub vsem notranjim krizam ali ravno zaradi njih to pesnikovo hotenje le
še bolj okrepila in ga razvila do nazornejših idejnih oblik.
Značilno je, da »svetlo razmerje do življenja« v Kocbekovi vojni liriki večkrat
zapusti abstraktne sfere in se prelije v docela preprosto človeško občutje. Temu
vsebinskemu premiku se pridružijo tudi ustrezni stilni premiki. Pesniški izraz
se v takih primerih občutno oddalji od ek.spresionizma in se približa enostavni
1113
lirski opisnosti, včasih celo slogu ljudske pesmi. Toda premiki te vrste so pri
Kocbeku bolj prelomi kot uglajeni prehodi, bolj antiteze kot organske celote.
Zadošča, da primerjamo začetke takih pesmi z njihovimi zaključki.
Sonce narašča, čistina visi,
grlica gruli, po smrti diši.
Samo korak je v neskončno temo,
zagorski zvonovi premilo pojo.
Sonce naraste in svet obstoji,
grlica gruli — in smrti več ni.
(Pogon)
Ali v znani Kukavici, objavljeni že v Novem svetu 1948:
Sonce, starodavno sonce
ostri ogenj v srce suje,
meni v prsih, meni v prsih
strašna bolečina kljuje.
Vonj po smoli in smodniku,
težka, strašna, zadnja muka,
ko pa strojnica preneha,
kukavica nam zakuka.
Ponekod seže po skrajno enostavnem verzu, ki je znan še iz začetnih obdobij
naše umetne lirike:
Tavam po rosi
nočnega boja,
čuti so bosi,
trudna je hoja.
Smrt v mesečini,
dobro oranje,
brazde v temini,
legava vanje.
(Pozabljena)
V	Belokranjski se mu slika partizanskega pohoda in počitka razvije v antično
podobo srečanja med Marsom in Venero, naposled pa izzveni v občutje staro-
davne domačnosti:
Kruh in vino jemljem,
tiho jima pojem,
klijem v dobri zemlji,
zemlja v srcu mojem.
V	poeziji te vrste sta se njegov strah in pogum najbolj približala splošnemu
toku preproste partizanske lirike, ki je svojo spodbudno misel ali čustvo odprla
najširši komunikaciji.
Vendar je Kocbek svojo partizansko voljo do obstoja ponavadi doživljal na
zahtevnejši psihološki in idejni ravni, tudi če je ostal v mejah preprostejšega
izraza. Posebno nekateri motivi srečanj z resnično smrtjo odpirajo globlje in
pretresljivejše dimenzije.
1114
Ob meni so ubili človeka.
Imel je mater, ki ga je rodila,
in očeta, ki mu je delal igrače,
imel je brate in šegavega strica
in deklico s plavimi kitami,
imel je voziček in konjiča
in skrinjo s pisanimi sanjami
in potok, kjer je lovil ribe.
(Mesec s kolobarjem)
In ko se je tema zgostila do kraja,
sem jih zagledal in prepoznal:
prvi mi je zapustil nerojenega otroka,
drugi vzpon na Jalovec, tretji znamke,
četrti vinograd, peti pustne šeme,
trinajsti pot okoli sveta, stoti silobran
in poslednji veselo polko in žalostno mater.
(Smrtne ure)
Tu se v imenu človekovega življenja sploh spopade s smrtjo in njenim uni-
čevalnim absurdom. Vsebina pesmi že teži v filozofske in ontološke razsežnosti,
čeprav ostaja še v prostoru dokaj konkretnih doživetij in preprosto globokega
občutja človečnosti. Pogosto pa se Kocbekova volja do življenja povzdigne na
čisto meditativno raven in mu postane filozofski princip. V pesmi Pred bojem
npr. izpoveduje pravo zahvalo za »podarjenost« lastne eksistence, za »presrečni
dar« in »čar« obstajanja sploh, za postavljenost med »vse, kar na svetu rado
biva«. Radoživa >4)mama« bivanja, ki jo srečujemo v mnogih pesmih (Nemost,
Ognjena noč, V požgani vasi, Tem-a itd.), je v resnici tretja dimenzija Kocbekove
udeležbe v svetu, ki obstaja nekje med njegovo zlitostjo z revolucijo in nad
odtujenostjo od nje, oziroma obe nasprotujoči si prvini spodbuja v ravnotežje.
Omenjena pesem Pred bojem se na zaključku povzpne v naravnost programsko
izzivanje ter sprejemanje vseh polaritet lastne usode. In šele taka odprtost
vsemu mu pomeni popolno »utelešenje«, mu da zavest totalnega uresničevanja.
In ko se mi vse to zjedri
v navzočnost burno zbrane biti,
v slovesni biser, ki ga ni
več moči s silo razdrobiti,
sem ves, utelešen tu in tam,
^	v temi in luči, v sli in zrenju,
povzet v občestvu, večno sam,
podarjen smrti in življenju.
Ti verzi seveda kažejo predvsem avtorjevo zavestno voljo in abstraktno hotenje,
medtem ko jim resnične življenjske plastike očitno primanjkuje. Podobnih
primerov je še več. Vendarle .so tudi pesmi, ki s svojo notranjo celovitostjo
in izrazno popolnostjo pričajo, da je hotenje po suverenem zlitju nasprotij
postalo resnično doživetje. Sem lahko uvrstimo predvsem pesmi Roki in pa
Igra, ki spadata med najboljše dosežke zbirke.
V prvi gre za prepričljivo strnitev — ne za ukinitev — avtorjeve notranje
ambivalence, za strnitev v višji smisel in celovitejšo moč bivanja:
1115
Med svojima rokama sem živel
kakor med dvema razbojnikoma,
nobena izmed njiju ni vedela,
kaj je počenjala druga,
levica je bila nora od srca,
desnica pa pametna od spretnosti,
ena je jemala, druga izgubljala,
druga pred drugo sta se skrivali
in opravljali polovična dela.
Ko sem danes bežal pred smrtjo
in padal in vstajal in padal
in se plazil po trnju in skalovju,
sta mi bili roki enako krvavi.
Razpel sem ju kot žrtvena ročaja
velikega tempeljskega svečnika,
ki z enako vnemo pričujeta.
Vera in nevera sta bili en sam plamen,
vzdigoval se je visok in vroč.
Pesem sama nudi dovolj oporišč za domnevo, da je ravno stvarna in nadvse
trda »zgodovinska« izkušnja pomagala »uresničiti« Kocbekovo totalno bivanje.
In da je šele ta izkušnja njegovo abstraktno suverenost napolnila z živo
človeško krvjo.
Se mnogo bolj očiten in življenjsko prepričljiv je ta pojav v pesmi Igra.
Škrbasto posodo držim v rokah
in v vrsti čakam pred kotlom.
In ko pogledam predse in nazaj,
me presune čudežno spoznanje,
šele zdaj se vidimo v pravi luči.
Nekdo nas je spremenil in razodel,
kakor da bi premešal karte,
poredno, izzivalno in neznansko,
predvsem pa tako kot v vsaki igri,
da so naključja skrivnostno pravilna,
vsakomur je priklical skrito resnico.
Kdor je ril pod zemljo, hodi po nebu,
in kdor je govoril na trgu, jeclja v sanjah,
kdor je spal na senu, poveljuje brigadi,
in kdor je tiho drvaril, kar naprej sprašuje,
kdor je znal Homerja, gradi bunkerje,
in kdor je jedel v Parizu, si rezlja žlico,
pivec liže roso, pevec posluša tišine,
ministrant nastavlja mine, skopuh zbira rane,
hlapec je zvezdogled, strahopetec bombaš,
pesnik mulovodec in sanjač telegrafist
in zapeljevavec deklet je varen vodič.
Tedaj, ko je najbliže neposredni resničnosti, se mu torej za vnanjim kaosom
revolucije in za nedoumno igro, ki jo s človeškimi usodami igra »brezumna
zgodovina«, razkrije globlji smisel ter red. Velika in neizprosna preizkušnja je
z ljudi snela naličje, izzvala njegovo pravo človeško resnico in jih kljub vsem
zunanjim paradoksom postavila na mesto njihove prave biti. To nenadno
»razodetje«, ki mu je predrlo in razklenilo krog personalizma, je doživel kot
nove sanje, toda hkrati kot zares osvobajajoč, suveren, skladen korak z mnogo-
obrazno tovarišijo revolucije:
1116
škrbasto posodo držim v rokah
in gledam predse in gledam nazaj
in se ne morem nagledati podob
.............. •
Potem pa se ozrem še po sebi	,
in se zagugam od sanjske teže,
vsi so v meni kakor v mladi materi.
Toda Kocbekova filozofija »svetlega razmerja do življenja« in napeta volja k
obvladanju groze si je poleg te poti, ki se je očitno nagibala k racionalni in
dejavni — čeprav še vedno vsem nasprotjem odprti — vključenosti v »zgo-
dovino«, poiskala še neko drugo pot. Pot, ki je vodila v čisto nasprotno, izrazito
iracionalno metafizično smer.
Tu gre predvsem za tisto doživetje in pojem, ki se v presledkih pojavljata
skozi celotno zbirko in ju je treba uvrstiti med eno izmed Kocbekovih osnovnih,
apriorno pozitivnih razmerij do človeka ter sveta. Imenuje se ljubezen. Tudi
to razmerje do življenja pozna v njegovi vojni liriki različne stopnje, toda
dejstvo je, da je bilo med vsemi »pozitivnimi« občutji — prav tako kot groza
med »negativnimi« — najbolj odprto iracionalnim in metafizičnim daljavam.
Razpelo тш polju je izrazit primer, ko se pesnikova globoka pretresenost nad
vojnim razčlovečenjem in njegovo hrepenenje po ohranitvi človečnosti pomak-
neta že v religiozno privzdignjeni simbol. Groteskno sliko prestreljenega Kri-
stusa, ki je »izgubil človeško podobo in postal strašilo«, zaključi takole:
Vse se je razdivjalo
in zakoprnelo po strašnem.
Zdaj visi le še na enem žeblju,
in ko bo neke noči veter
*	od neznanskega čaščenja poskočil,
se bo iznenada odtrgal,
stopil na varno zemljo
in jo poljubil.
Se očitnejši prehod iz zgodovinsko angažiranega, torej družbeno opredeljenega
erosa v absolutni eros predstavlja pesem Po mitingu. Motiv je zelo značilen.
Agitacijski nastop na partizanskem mitingu povzroči v pesniku krizo in od
svoje konkretne, revolucionarne ljubezni se nenadoma odtuji v iracionalno ozi-
roma metafizično Ljubezen, ki je izven vsakršne zgodovinske nujnosti in zato
seveda tudi izven vsakršnega nasilja:
In zdaj, ko so se ljudje šumno razšli
in je na poteptani trati ostal le veter
in poševno sonce sije na potrgane vence,
sem nesrečen kakor po prazni ljubezni.
Slišim nežni porog in razpadam od nasilja,
zmeden sem od svojih lastnih besed,
čutim domotožje po eni sami,
po eni sami in neizrekljivi.
Kocbekov princip ljubezni se začne oddaljevati od zemlje in izgubljati realna
življenjska merila. Kolikor dlje gre v abstraktno idealiteto, toliko bolj izgublja
in mora izgubljati notranjo dialektike opredeljevanja do obstoječih življenjskih
vrednot. Ta omama ljubezni v svojem ekstatičnem vrhu postane mistično
izravnana ljubezen do vsega, kar je in biva. Saj naposled celo smrt sprejme
1117
kot skrivnostno podarjenost, kot »zalo čarovnico« (Smrt). V tako odmaknjenih
daljavah se vsa merila človekovega resničnega obstoja ali neobstoja izenačijo,
oziroma ukinejo. Človekova aktiviteta tu nima več kaj početi, lahko kvečjemu
še počije v »dobrotni tišini« ali lebdi v negibni eksistenci:
tišini se predam, med duhovini duh
(Nemost)
Tako se iracionalno metafizična smer Kocbekovega uresničevanja »svetlega
razmerja do življenja« in ljubezni do vsega, »kar na svetu biva«, konča v
trpnem sprejemanju vsega, tudi človekovega ne-bivanja. Paradoks med izho-
diščem avtorjeve humanistične volje, ki je vsa težila k ohranitvi človekove
suverenosti in ljubezni do življenja, ter to njeno končno postajo, je očiten.
Realna vrednost takega doživljanja sveta je najbolj merljiva takrat, kadar se
iz avtorjevih čisto subjektivnih prostorov prenese v dejanski prostor in čas,
to se pravi v njegovo opredeljevanje do neposredne zgodovinske resničnosti.
Rezultat je lahko le trpna vdanost v nespremenljivo, od nekdaj in za vselej
določeno tragično danost, v lastno usodo ter usodo rodu. V pesmi Trije modri
res naletimo na tako stanje:
moji predniki so poznali trpljenje in ljubezen,
zato sem vzel in daroval balzamovo miro.
V takih situacijah je mesto, kjer se Kocbekova udeležba v revoluciji najbolj
lomi, ker nosi s seboj najbolj tragično breme naše preteklosti. Hkrati pa je tu
tista problematična točka, ki najbolj spodnaša tudi avtorjevo personalistično
ideologijo sámo, saj ji ogroža ali ukinja najbolj tvorno jedro: osebno angaži-
ranost in odpor zoper tradicionalni slovenski fatalizem. Prav ti dve vrednosti
sta bili med glavnimi tezami Kocbekovega kulturnopolitičnega programa že
pred vojno in sta ga tudi privedli na stran revolucije.
Ostane še vprašanje, v kak.šnem medsebojnem razmerju sta si obe smeri Koc-
bekovega upiranja tesnobi in grozi.
Zlahka ugotovimo, da odločno prevladuje prva, tista, ki je odraz pesnikove
dejan.ske vključenosti v najbolj smiselni tok zgodovinske resničnosti in je zato
odprta močni, dejavni volji ter razumni zavesti. Na tako razmerje obeh sil, ki
sta se bili v njem, nas dovolj jasno opozori tudi kompozicijski red pesmi. Na
koncu prvega vojnega cikla stoji pesem — lahko bi jo 'imenovali molitev —
Pod milim nebom, ki očitno reprezentira Kocbekov prestop iz meteža krute
resničnosti v »zibel večnosti«, kjer doživlja svoj najgloblji počitek; odrešujočo
dobroto miru:
Kn <il^•ji gosra-^'l
r.aspijo z\-erine,
zločin ¡л tp.snohH.
se v duhu pojavi
dobx'otne tišine
odrešna podoba.
Čeprav gre za idejno poudarjen kompozicijski člen, saj pesem zaključuje prvi
krog vojnih tem, z vidika celote vendarle ne pomeni kaj več kot markacijo
oddiha, ki sledi le še bolj dramatična in bolj grozljiva veriga vojnih
doživetjih na.slednjega cikla. Zato ima mnogo močnejšo idejno pa tudi kompo-
1118
zicijsko funkcijo pesem, ki stoji na koncu tega cikla, saj zaključuje pesnikovo
vojno usodo sploh. To je pesem Tema. V njej srečamo izpoved velike, radožive
volje, ki je pripravljena sprejeti nase vso muko zapletenega življenjskega ob-
stoja in do zadnjega vztrajati v spopadu za obvladanje nasprotij, za suvereno
človeško eksistenco:
Tisti, ki se Igra z menoj,
je podrl strani neba
in zmedel mojo smer
in razdivjal daljave,
njegovo veselje sem.
Vriskam in plešem,
hitim in norim,
ne morem se ustaviti,
združiti moram kroge
Ptolomeja in Galileja.
Stanje suverenega in zato tudi intelektualno jasnega upora zoper notranje pod-
leganje se ni po naključju znašlo v sklepnem akprdu Kocbekove vojne lirike.
Prehod vanj je pripravila pesem V požgani vasi, ki stoji dve strani spredaj
in se zaključuje takole:	, ,
vedno bolj rastem,
postajam velikan,
že vidim grozi
preko ramena.,
V	Kocbekovi novi pesniški zbirki predstavlja vojna lirika tisto tematsko pod-
ročje, ki je kot celota brez dvoma najbolj zanimivo in pomembno. V njej so se
skrajno izrazito razvile, spopadle in izpovedale vse poglavitne prvine pesni-
kovega zapletenega, včasih problematičnega, a vselej globokega odnosa do sveta.
In dejstvo je, da pod plastmi podedovanih mitov in osebnih filozofskih abstrak-
cij, skozi katere je doživljal revolucijo in se boril na njeni strani, obstaja po-
membna človeška vsebina ter pogumna zgodovinska odločitev. Gre za iskreno
in izvirno pričevanje o resnični tesnobi ter grozi misleca, ki je sredi revolucij-
skega spopada na življenje in smrt skušal ohraniti notranje mostove med
vrednotami, ki so bile v konkretnem boju nezdružljive. Zelo konkretno in nujno
zgodovinsko moralo revolucije je hotel povezati s krščanskim etosom, oboje
pa s polno svobodo osebnega uresničevanja. S tradicijo je želel plemeniti ti
revolucijo in narobe, pri tem pa se je moralo zgoditi, da je svojo revolucijo
tudi ogrožal. Človekovo suvereno osvobajanje je sproščal, hkrati pa nenehno
zapletal v grozo in na skrajni točki v nemočno vdanost.
V	umetniško dejanje so se ta Kocbekova pričevanja zmogla povzpeti samo
takrat, kadar so se prebila iz posrednih mitov ali iz filozofskih pojmov, to se
pravi, kadar so našla čim bolj oseben in čim bolj neposreden stik z izkušnjo,
z življenjskim gradivom. Njegova pesniška beseda je bila pogosto estetsko
ogrožena, ogrožena s tradicionalnim metaforičnim medijem ali z abstraktno,
intelektualistično spekulacijo.
V naslednjem, četrtem ciklu zbirke najdemo pesmi, ki jih kljub vsebinskim,
oblikovnim ali slogovnim razlikam druži neka skupna lastnost. Vse znane
Kocbekove polaritete (duh — snov, tišina — groza, milina — bolečina itd.) še
obstajajo, toda odmaknjene so daleč v meditativno abstraktne sfere in izgube
1119
vsakršna znamenja časa ali otipljive življenjske izkušnje. Ze prvi verzi radi-
kalno prekinejo pesnikovo dotedanjo prisotnost v resničnem prostoru in kažejo
vračanje nazaj, v mitične »praresnice« o svetu:
Nepozabljivi čudež v rajskem vrtu,
spreminjasta podoba Lepe Vide,
nerazvozlana pravljica v sanskrtu,
na sanjskem jadru veter Atlantide.
(Neznanka)
Deloma gre tudi za vračanje v iracionalno praeksistenco stvari, v iskanje »na-
zaj do samega začetka sveta« (Zaliv).
Selim se s hriba
v globoko rano
in v ajdov med.
(Jesenski čas)
Ni se moči ubraniti vtisa, da gre na nekaterih mestih za ponovno odpiranje
starih možnosti, za umikanje v tišino Zemlje iz tridesetih let.
Cikel tudi sicer priča o stagnaciji, ki jo doživlja avtor v stanju popolne iz-
ključenosti iz objektivnega dogajanja, iz »zgodovine«. Njegove izpovedi so še
bolj intelektualizirane in zelo pogosto obtiče v docela suhi, gnomični refleksiji
(Litanije, Oba). Celo tisto spoznanje, ki je bilo v vojnih ciklih eno izmed naj-
bolj elementarnih, je tu stagniralo v precej nebogljeno, poučno verzifikacijo
(prosto po Prešernu):
ukaz je dan bedeti
in brez miru trpeti
(Uspavanka za dnevno rabo)
Notranji ustroj pesmi teži večkrat v popolno simetrijo pojmov, misli ali podob
(Mavrica, Oba). Po drugi strani pa se avtor otresa razumskega reda in šiloma
teži v neposredno ter ritmično razgibano vzdušje pesmi. Vendar tudi taki
poskusi ponavadi obtiče v otipljivi konstrukciji ali celo v gostobesednosti
(Litanije). Iz statike hermetizma išče rešitve v večjo dinamiko izraza in sega
po surrealistični tehniki. Tudi on začne iskati »besede, ki jih poslej nihče več
ne bo mogel ponoviti«:
Napravila sva si šotor
iz otroških zmajev,
ležišče iz tigrovih šap,
tèmo iz ugaslih kresov
in lino iz ranljivosti.
(Zaliv)
Kot je četrti cikel izraz Kocbekovega hermetizma in zastranitev v statiko,
tako predstavljata peti in šesti spet njegovo dinamično odprtost svetu. V tem
pogledu zaključna dva cikla očitno korespondirala z obema cikloma vojne
lirike, kot četrti v nekem smislu korespondira s prvim.
Seveda je izhodi.šče dilem, ki ga »prehude iz nevarnega ždenja«, tokrat že
v čisto drugem času in v drugačni, docela sodobni idejni problematiki. Znaten
1120
del pesmi, ki jih najdemo v zaključnih dveh ciklih, je izšel v Sodobnosti 1962
in 1963.
Obrisi sveta, do katerega se zdaj opredeljuje, so ostro začrtani že v prvi pesmi
Kino Tivoli:	,
pravkar so zaropotali motorji,
pilot se je kakor strela vzdignil
iz zanosnega filma v kresno noč,
besno se je zagnal v zvočni zid,
ga z mogočnim treskom predrl
in vrtoglavo planil na drugo stran,
da se je pretrgala stara zavesa
in prikazal semenj na Rimski cesti,
neznanski prostor je zadivjal,
okoli mene so začeli slaviti
velikega tujega gospodarja.
Tedaj me je obšla groza,
začel se je kresni večer med barbari.
Novo, atomsko civilizacijo, v katero se pomika svet z njim vred, doživlja pred-
vsem v njenih negativnih, zaskrbljujočih, dehumaniziranih plasteh. Moderne
pojave razkroja, človekove zmede, osamljenosti, izgubljenosti in izpraznjenosti
spremlja prizadeto, najčešče ekstatično, povečano v fantastične, kozmične ali
biblijske vizije. Njegov mitos in etos se srečata tudi z novo preizkušnjo, ki jo
preden j postavi zmagoviti človeški razum »ošabnega stoletja«. Moderni razum
in znanost zdaj do kraja neusmiljeno parata Kocbekove »stare zavese«, z nje-
govega neba trgata poslednji »himen skrivnosti« in jih spreminjata v navaden
semenj stvari. Človek se žoga z zemljo, a žoga preti, da bo ušla v temo in ga
pustila samega (Poziv). Preizkušnja je zanj v resnici neprimerno trša, kot je
bila revolucija. In zato je tudi njegova groza zavzela le še globlje razsežnosti.
Kocbek stoji, bolj točno, niha sredi svetá, ki je zdaj scela »preluknjan«, če
uporabimo njegov izraz. Stoji sredi zavesti, ki se udira na vse strani. Zapleta
se v »bumerange« vprašanj, ki »se vedno hitreje vračajo« (Pokrajina, Noe).
Zmeda pošastno narašča, »vse je postalo negotovo in smrtno nevarno« (Neiz-
rekljivi). Njegov pogled na lastno usodo postaja občutje »ujetega talca« babi-
lonske zmede (Kino Tivoli), občutje »blaznega mutca« (Neizrekljivi), osamlje-
nega »barda nesrečnega stoletja« (Noe) ali nemočnega otroka na osamljenem
drevesu:
veter se igra z menoj
kakor s pozabljenim gnezdom
(Deček na drevesu)
Skratka, Kocbekova zavest se spet scela odpre alienativnim situacijam, možno-
stim absurda in izničenja, ki dajejo idejni ton tudi njegovi rezki aktualistični
liriki (Pred Figovcem, Dialektika. Crno morje. Zamorska). Prav ta najbolj
otipljivo dokazuje, da je znova in mnogo bolj radikalno kot nekoč sprejel misel
o »brezumni zgodovini«.
Seveda so stanja velike notranje ogroženosti v Kocbeku tudi zdaj izzvala na-
sprotno duhovno voljo, ki se zagrizeno upre grozi niča. Ta upor iz dna je včasih
celo bolj krut, kot je bil nekdanji:
1121
Zdaj molim divje in kruto,
z levico podpiram stebre neba,
da se ne zruši name,
z desnico pa kamenjam strah,
da mi ne pride preblizu
in me ne opustoši.
(Neizrekljivi)
Toda Kocbekov upor zoper nihilizem in moderno človekovo opustošenost tokrat
ne najde več nobenega stika z objektivnim družbenim zaledjem, ki ga je v času
vojne še našel. Njegova pozitivna volja in moč poganjata korenine le še v pro-
store onstran dejanske resničnosti. Cim intenzivnejše je avtorjevo pokončno
hotenje, tem dlje gre v abstraktno idealiteto.
In ko sem grabil
v prazne strani,
da bi se rešil,
v smrtno grozo,
sem v razvalinah niča
naenkrat zatipal
poslednji steber sveta,
spomin na pravljico,
topli in varni
otroški vrtiljak.
Oprijel sem se
osi večnosti
kakor morski razbojnik
tonečega jambora.
In tisti hip
mi je odleglo,
smrtna groza
je dahnila ljubezen
v spominsko vetrnico
(Nočno igrišče)
Iz pekla duhovne krize se Kocbek zateka nazaj, v lepoto prvotnega, otroško
neokrnjenega in zato čarobno suverenega razmerja do sveta:
■ Otrok igra na orglice,
igra nežno in sanjavo,
nebo se je zagugalo,
strehe so se upognile,
vrata so se odprla,
stopnice so poskočile,
drevesa so začela hoditi,
vse bi rado odšlo v Tibet.
(Predmeti)
V pesmih se vse bolj pogosto pojavlja motiv ali pojem otroštva (Deček na dre-
vesu, Pokrajina, Selitev, Otrok, Meglička, Dobra slutnja). To poseganje nazaj
je seveda daleč od preprostega domotožja po mladosti. Gre za napeto iskanje
neke prvotne, polne in od moderne zavesti neokrnjene človeške eksistence. To
iskanje ni običajna romantična melanholija, temveč programska, filozofska
misel o »vračanju v začetna stanja« (Prošnja). V pesmi Ponočni veter stoje
tile vezi:
1122
začnimo, kjer smo nehali
človek mora uničiti pošast,
babica je prva govorila o njej
(Ponoćni veter)
Najgloblji vrednoti »začetnega stanja« pa sta mu čistost in ljubezen. V pesmi
Na polju postavi Kocbek ljubezen za osrednji problem človekovega obstoja
sploh, hkrati pa že potegne črto v njeno neokrnjeno »začetno stanje«:
Vprašanje je ljubezen,
ljubezen je veter
in veter je začetek.
In ta čista, začetna stanja odkriva najčešče v nevednem otroštvu. Pa ne samo
v otrocih, tudi v drugih bitjih, ki so čim bolj iracionalno zlita s svojim prvotnim
namenom. To so »noseče žene«, so »divje živali«, so celo stvari in predmeti.
Nekje npr. hrepeni po eksistenci, ki bi bila močna in »čista kakor kiti in sloni
in termiti«, ki zmorejo prenesti ciklone, potrese, starost ter smrt. Drugič se
spet potaplja v predmete in v njih odkriva prvotno človečnost:
Pazite na predmete,
ko jih jemljete v roke
ali jih mečete na smetišče.
• Knjiga odide v glavo,
žebelj se zarije v križ,
klobuk postane strašilo
in lampijon zagori
v neznanskem otrokovem spominu.
V svoje vnebovzetje bodo stvari
odnesle več človeškosti
od nas, ubogih ljudi.
(Predmeti)
Filozofija vračanja v »začetna stanja« prodre tudi v avtorjev nazor o pesniškem
jeziku:
Zavrgel sem obrabljena imena
in razdrl varljivi red lepotije,
besedam sem odvzel zapeljivi zven
in glasove izpostavil začetku,
da jih naravne sile izmučijo
in besi in milost preskusijo.
in čuj, glasovi se že prebujajo
v podobah prvinske izmerjenosti,
že vzdigujejo svoje ponosne glave
že oznanjajo več od samih sebe.
, ,	(Prošnja)
Skrito imanen co, ki obstaja znotraj nevednih bitij ali stvari — to svojo vari-
anto modernega rousseaujevstva —, Kocbek postopoma širi v panteistične raz-
sežnosti in se prav na tem mestu najbolj približa Udoviču.
1123
Vrnil sem se med tisočletja.
Svetle višine mi jedo z dlani
in daljave mi sedajo na bližine.
Starodavna sonca sijejo iz rud,
morja se ljubijo z bregovi,
gnezda se zapredajo med rogovile
in krepke žile vežejo marmor.
Okoli mene se prerivajo živali
in poredni vetrovi me obletavajo.
(Začetna)
Njegova meditacija nad samotno jaso se naposled konča v izmirjenosti s pov-
ratkom v svetlo praeksistenco stvari:
Prav tu pri tebi
bi mogel zaspati,
snoval bi roso in sonce,
hranil travo in veter,
nosil ljubezen prepelic
in smukanje zajcev.
Žarel bi s kresnicami,
gugal bi se z zvezdami,
hlipal s tajnimi ljubimci
in se vračal nazaj
v ognjeno deželo.
(Dobra slutnja)
In tu se Kocbekova perspektiva izhoda spet izteče v metafiziko, le da je ta
metafizika močneje razklenila nekdanji krščanski mitos in dobila panteistično
obeležje. Tudi središčni princip apriorne ljubezni do življenja obstaja, le da je
zdaj kljub vsej svoji mistiki znatno bolj »zemeljski«. To stanje Kocbeku včasih
spet odpre pota pomirjenega vračanja k starodavni zemlji in njenemu večnemu
trajanju, še več, k »meram sveta, kakor sta jih pretehtala ded in oče« (Začetna).
Tako začno v njegovo liriko znova prodirati motivi, kakršne poznamo že iz
Zemlje.
Bos kakor nekoč
stopam iz domače hiše
\
.........
Vse je kakor nekoč,
nočni prostor valuje
v brezbrežnem trajanju
(Visoka noč)
Toda novi pohodi v varne pristane »brezbrežnega trajanja« onstran resničnosti
Kocbeku vendarle pomenijo samo omejeno in nikoli dokončno možnost osebne
odrešitve. Njegovo »dobrotno tišincK< vedno znova raztrga trezna, dialektična
zavest, da je »zmaga ukleta kraljična« in da ni »nobena bitka nikoli do kraja
dobljena« (Ponočni veter). Pesnik groze ve, da je človekov boj s pošastjo niča
sizifovsko večen. In se zaveda, da svoj umirjeni »narek tišine« piše v večno
nenasitni »puščavski pesek« (Kdo sem?). Izzivalna volja po polnem, nikdar do-
končanem, na vse strani odprtem bivanju in prav tako močna volja po rado-
1124
živem spopadanju z osebno muko ostaja tista poglavitna idejna sestavina, ki
ga rešuje ne le pred grozo razkroja, temveč prav tako pred dobrotnimi tišinami
metafizičnega miru:
in za vsem znanim
je pot v neznano
in v globoko rano
me vedno bolj mika.
(Melodija)
Ideja suverenega osebnega vztrajanja nad obema oblikama človekovega pod-
leganja, to se pravi nad nihilistično alienacijo in nad metafizično harmonijo,
ki ju sicer vključuje v svojo doživljajsko izkušnjo, je ideja, ki jo Kocbek po-
stavlja v zaključni vrh svoje notranje biografije in s tem na najvišje mesto:
Sem,
ker sem bil,
in vsakdo
me bo mogel
pozabiti.
In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljanja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča.
Vse je večeno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
slovesne j še
od zavrženosti.
(Molitev)
Po vsem tem lahko zaključimo, da je glavna humanistična vrednota Kocbekove
povojne lirike v njenem globokem, čeprav docela subjektivističnem spopadu
s sodobnim intelektualnim nihilizmom in v ohranjanju človekove duhovne
pokončnosti. Po drugi strani pa je njegovo moderno rousseaujevstvo nezadostna,
v nekem smislu nazaj obrnjena perspektiva, ki lahko vzdrži le v svetu meta-
fizike, ob slehernem globljem stiku z objektivno resničnostjo pa na široko odpre
vrata novim porazom in novi grozi. Boj med obema poloma je v večjem delu
avtorjeve povojne lirike (zadnja dva cikla) toliko resničen, globok in dinamičen,
da njegovo abstraktno fantastiko vedno znova poživlja z bolj neposrednim,
opredmetenim in nekonstruiranim izrazom.
1125
Bralci in revija
Mnenja bralcev o reviji Problemi
Bogdan K a vč i č - M a r j a n Kroflič
1. Cilji raziskave
Uredništvo Problemov je na osnovi vrste predhodnih razgovorov s skupino sodelavcev
inštituta za sociologijo dalo pobudo za empirično raziskavo o odnosu naročnikov —
bralcev do revije.
Za cilj raziskave smo postavili naslednje:
1. Raziskava naj bi pokazala, kako povečati število naročnikov na revijo in s tem
vzporedno povečati vpliv revije na bralce. Problemi so sicer revija, ki ima med osta-
limi podobnimi revijami v Sloveniji največje število naročnikov in je zaradi tega v
sorazmerno najtesnejšem stiku z javnostjo. To so Problemi v veliki meri podedovali
po Mladih potih, saj je bila struktura naročnikov, vsaj v začetku letnika, do 90 "/o
ista kakor pri Mladih potih. Anketa o masovnih komunikacijskih sredstvih, ki jo je
marca 1. 1962 izvedel inštitut za sociologijo pri univerzi v Ljubljani, je pokazala, da
je Mlada pota bralo 4,5 °/o vseh nad 14 let starih Slovencev, medtem ko je bilo med
Slovenci bralcev Sodobnosti, Novih obzorij in Perspektiv skupno le 2,7 "/o. Kljub
temu pe je težnja uredništva po povečanju števila naročnikov razumljiva, saj bi se
vpliv revije s tem še povečal.
Mislili smo, da je ta cilj mogoče doseči z naslednjim:
a)	Ugotoviti interese bralcev Problemov in sicer na osnovi tega, kaj berejo. Na tej
osnovi bo moč prilagoditi vsebino revije interesom bralcev tako, da zanje ne bo
odbijajoča (neprivlačna), da pa bo v skladu s cilji uredništva po vplivanju na doga-
janja na področjih, ki jih revija obravnava. Predpogoj za kakršenkoli ali bolje rečeno
sploh kakšen vpliv pa je, da naročniki revijo berejo, da berejo prispevke, ki so
objavljeni.
b)	Ugotoviti dojemljivost in težavnost prispevkov, objavljenih v reviji. Branje pred-
stavlja bralcu oviro, da jo premaga, je potreben določen napor (da prebere neki
članek). Ce je članek ob primerni vsebini (problematiki, ki bralca zanima) tak, da
ga ne razume, bo ta energija potrošena zastonj. Pričakovana reakcija bralca na tak
članek je, da drugič podobnih člankov ne bo več bral.
c)	Na odnos bralca do revije vpliva tudi tehnična ureditev revije, zlasti ovitek, ki
lahko človeka privlači, odbija ali pa seveda sploh ne vpliva na njegov odnos do
revije. Prav tako ima določen vpliv tudi oblika in velikost črk. Oblika sicer deluje
v glavnem podzavestno, zato pa so premajhne črke lahko ovira za branje tistim, ki
slabše vidijo. Zato smo naročnike vprašali, če jim ugajata ovitek in črke. Posebej
pa nas je še zanimalo, kako so bralci zadovoljni z notranjo razvrstitvijo člankov
po zvrsteh (proza, poezija ...).
d)	Prav za tehnično ureditev revije je pomembno tudi vprašanje, kako naročniki
revijo berejo: ali jo samo preletijo, preberejo celo, izberejo samo zanimivejše pri-
spevke v kazalu ipd. Ce bi, recimo, vsi revijo samo prelistali, bi kazalo dati večji
poudarek naslovom, ki bi jih kazalo tiskati z večjimi črkami, formulirati tako, da
bi se v naslovu čimbolj odražala vsebina, ipd.
1126
e) Ugotoviti, zakaj posamezniki berejo posamezne vrste prispevkov — skratka, ugo-
toviti motivacijo za branje.
2. Kot nekoliko manj pomemben cilj pa smo si zastavili to, da ugotovimo, kakšno je
mesto Problemov v revialnem življenju v Sloveniji. Zato smo menili, da je potrebno
ugotoviti, če bralci Problemov berejo tudi druge podobne revije in kakšna je priljub-
ljenost posameznih revij.
Poleg navedenih ciljev nas je zanimalo še naslednje: diskusija okrog koncepta revije,
ki je bila v uredništvu, je našla svoj konkretni odraz v vrsti programatskih
člankov v 7. številki Problemov. Zanimalo nas je, če so bralci te članke brali in
deloma, kakšna je njihova reakcija nanje.
S tem bi bili v nekaj potezah zajeti vsi glavni cilji raziskave »Bralci in revija«.
2. Raziskovalni načrt in potek raziskave
Ko smo dokončno formulirali cilj raziskave, smo morali rešiti vprašanje, kako cilje
doseči — skratka izbrati med alternativami najuspešnejšo pot, da bi prišli do ciljev.
Odločili smo se za anketo med naročniki revije. Takoj pa je nastalo drugo vprašanje:
koga anketirati. Za naše potrebe bi nam najbolj ustrezal reprezentativni stratificirani
slučajni vzorec, ki bi nam pokazal dejansko sliko odgovorov na vprašanja, ki nas
zanimajo. Tak vzorec smo prvotno tudi planirali. Za izbiro vzorca pa smo rabili
nekaj podatkov o naročnikih, predvsem naslednje:
1.	točno število naročnikov in
2.	poklic naročnikov (poklice bi uporabili kot stratume).
Najprej se je pokazalo, da uprava revije nima podatkov o poklicu naročnikov. To
je pomenilo, da ne bo mogoče določiti stratumov, iz česar izhaja: treba je povečati
velikost vzorca ali pa ostati pri planirani velikosti vzorca, uporabiti enostavno ali
sistematično slučajno vzorčenje. S tem bi povečali napako vzorčenja in naredili
rezultate manj zanesljive. Ker so bila finančna sredstva omejena in nismo mogli
povečati vzorca, smo za tisti del naročnikov, za katere je bilo moč ugotoviti poklic,
vzeli stratificirani vzorec (dijaki, inženirji ipd.), za ostale pa slučajni vzorec. Vendar
tudi tega načrta ni bilo mogoče izvesti. Pokazalo se je namreč, da uprava revije
ne razpolaga s točnimi podatki o številu naročnikov. Celo več: tiskarna je tiskala
npr. drugo številko v 5500 izvodih. Število naročnikov je bilo (po podatkih uprave)
4316. Menili so, da se kasneje število ni bistveno spreminjalo — vkolikor so nekateri
odpovedali, so se naročili novi ipd. Vendar je ugotavljanje števila naročnikov na
osnovi štetja po naslovih pokazalo čisto drugačno sliko: na naslove je bilo razpo-
slanih le okoli 3450 izvodov. Torej razlika za več kot 800 izvodov. To dejstvo je posta-
vilo nekaj vprašanj:	^
1.	Kakšno je poslovanje uprave, da so možne take razlike? Končno tudi v denarju
osemsto izvodov (800 izvodov à 50 din = 40 000 din pri vsaki številki) ni malo. Kdo je
odgovoren za tako zapravljanje družbenih sredstev?
2.	Kje je, oziroma kje ostane teh osemsto izvodov Problemov, ki pomenijo razliko
med tiskanimi in (šteto po naslovih) razposlanimi?
3.	Na osnovi teh ugotovitev bi bilo verjetno največ koristi za Probleme, če bi najprej
uredili vprašanje uprave revije in se šele potem lotili naročnikov.
Ker smo na tretje vprašanje odgovorili tako, da bomo raziskavo nadaljevali kljub
temu, je delo teklo dalje. Pri izvajanju ankete na terenu pa se je pokazalo, da cela
vrsta naročnikov dobiva po 2 izvoda, nadalje, da se je vrsta naročnikov preselila,
da nekaterih naslovov, kamor ekspedit pošilja Probleme, ni več, ker so tisto zgradbo
podrli, preimenovali ulico ipd. Pokazalo se je celo, da v enem izmed mest ne poznajo
ulice, ki jo je iskal naš anketar, da bi olDiskal dozdevnega naročnika. To je dalo
delen odgovor na vprašanje, kam gre spornih osemsto izvodov. Mislimo, da je potrebna
odločna akcija uredništva in izdajatelja, da se odpravijo take pomanjkljivosti.
Zaradi vseh teh pomanjkljivosti smo se seveda morali odpovedati reprezentativnemu
vzorcu in narediti to, kar je bilo edino še mogoče. Naročnike smo opredelili po pokli-
cih, kolikor se je dalo, in iz teh poklicev izbrali na slučajen način skupino naročnikov,
1127
ki je dovolj velika, da dovoljuje statistično primerjavo. Iz preostale množice naročni-
kov pa smo izbrali slučajen vzorec, po poklicih so te naročnike opredeljevali šele anke-
tarji, ki so jih obiskali in vprašali po poklicu. To je seveda v znatni meri znižalo
zanesljivost rezultatov, tako da so zanesljive le primerjave med raznimi skupinami,
ker smo posameznike znotraj poklicev izbrali na slučajen način in imamo lahko
sliko znotraj nekega poklica za razmeroma reprezentativno. Reprezentativnost pa
velja za totale, za celotne podatke le deloma, podatki v celoti so le groba slika
dejanskega stanja, le površen in verjetno tudi pristran indikator. Služijo torej le
za grobo orientacijo.
Ko smo za zbiranje podatkov, potrebnih za preizkušnjo hipotez, formulirali ustrezna
vprašanja, vprašalnik razmnožili in na posebnem seminarju usposobili potrebne anke-
tarje, se je začelo anketiranje na terenu. Potekalo je v dneh od 23. aprila do 27. aprila,
ko je bilo v glavnem končano. V splošnem lahko rečemo, da so bili anketarji ugodno
sprejeti in so se ljudje hoteli razgovarjati z njimi še o drugih vprašanjih. Se poseb-
nost: skoraj povsod so najprej mislili, da pobirajo naročnino in so jim ponujali denar.
Ko smo dobili izpolnjene ankete s terena, smo jih najprej pregledali in popravili
oziroma ugotovili napake. Nato pa smo šifre odgovorov prenesli na signirne liste
in izvedli ročno tabeliranje. Sledilo je računanje odstotkov, od ostalih statističnih
mer pa smo uporabili chi^ in pomembnost razlik med proporci. S tem je bil pri-
pravljen material za interpretacijo.
S.Koga smo anketirali
Anketirance smo razdelili po poklicih. Ker so bila finančna sredstva omejena in zato
število anketiranih majhno (N = 233), podatki, s katerimi smo razpolagali vnaprej
o naročnikih, pa pomanjkljivi in nezanesljivi, smo morali narediti razmeroma grobe
kategorije poklicev (majhno število kategorij). Anketirance smo razdelili v naslednje
kategorije poklicev:
1.	dijaki gimnazij,
2.	študentje univerze in visokih šol,
3.	prosvetni delavci na srednjih šolah,
4.	ostali poklici z univerzitetno izobrazbo in
5.	ostali poklici.
Kot je razvidno iz navedenih kategorij, poklici obenem predstavljajo tudi nivoje
izobrazbe. Število anketiranih iz posameznih poklicev je razvidno iz tabele 1:
Tabela 1: Število anktetiranih naročnikov Problemov po poklicih:
Kot vidimo v tabeli, so bolj kot ostali poklici zastopani dijaki. To odgovarja dejstvu,
da jih jo večina tudi med naročniki. Prav zaradi tega smo jih tudi vključili v večji
meri, da bi tako že vnaprej omogočili detajlnejšo analizo, če bi bilo to potrebno.
Pokazalo se je, da so ostali poklici med naročniki malo zastopani (razen prosvetnih
delavcev) Skupina v vzorcu je premajhna, da bi dovoljevala statistično obdelavo,
zato jo bomo pri analizi le bolj malo upoštevali. Navesti moramo še to, da smo vna-
prej izključili iz naročnikov, ki so prišli v poštev za izbiro vzorca, skupinske naroč-
1128
nike iz osnovnih šol, ker smo menili, da je snov Problemov za ta izobrazbeni nivo
pretežka. Ostali poklici so manj zastopani. Temu primerno smo prilagodili tudi
vprašalnik (malo alternativ odgovorov), da je bila statistična obdelava še mogoča.
Pri postavljanju hipotez, torej pri planiranju raziskave smo menili, da bo starost
pomenila faktor, ki povzroča razlike med naročniki v odnosu do revije. Ko pa smo
kasneje v obdelavi tabelirali poklice po starosti, se je pokazalo, da se starost in poklic
naročnikov revije razmeroma tesno povezujeta: dijakov je malo starejših od 18 let,
študentje so v glavnem vsi stari 19—25 let, pripadniki ostalih poklicev pa so starejši.
Vpliva starosti torej ne bomo mogli obravnavati ločeno od vpliva poklica, ker se oba
med seboj povezujeta.
Moških smo v vzorcu zajeli manj (99) kot pa žensk (134). Struktura je po spolu in
starosti prikazana v tabeli 2.
Tabela 2: Struktura anketiranih po starosti in spolu (v "/o):
Žensk je med bralci več zlasti v mlajših letih, v starejših pa prevladujejo moški.
Razlika je statistično pomembna (chi^). Starost pa je povezana s poklicem, kar se v
strukturi anketiranih naročnikov odraža na sledeč način: med dijaki je 68 "/o bralk
in le 32 "/o bralcev. Bralk je več tudi med študenti (55 "/o), medtem ko so med bralci
iz ostalih poklicev zastopani bolj moški — med prosvetnimi delavci v srednjih šolah
je moških 53 "/o (razlika nasproti ženskam statistično ni pomembna pri tako majhnem
vzorcu), med ostalimi poklici z univerzitetno izobrazbo pa 71 "/o (žensk 29 "Vo). Med
preostalimi poklici, ki v vprašalniku niso diferencirani, pa zopet izrazito prednjačijo
ženske. Te ugotovitve so potrdili tudi računi pomembnosti razlik med odstotki —
razlike so pomembne pri starosti 19—25 let in pri nad 35 let starimi.
Slovenija ima poleg pripadnikov ostalih jugoslovanskih nacionalnosti tudi precej
narodnostnih manjšin. Zanimalo nas je, ali so med naročniki Problemov samo Slo-
venci ali tudi pripadniki drugih nacionalnosti. Čeprav vzorec ni reprezentativen in
so iz njega izpadli predvsem kraji ob mejah, je med anketiranimi vendarle nekaj
nad 4 "/o takih, ki po narodnosti niso Slovenci. Ta odstotek je seveda premajhen,
da bi dovoljeval kakršnekoli ugotovitve o različnosti bralnih navad, interesov in
zahtev bralcev drugih nacionalnosti nasproti Slovencem.
4. Kaj bralci redno berejo v Problemih
Ker smo v vzorcu za anketiranje upoštevali naročnike Problemov, nas je najprej
zanimalo, če so naročniki tudi bralci. To namreč ni nujno povezano. Nekdo lahko
naroči revijo iz prestižnih razlogov, ima lep namen, da jo bo bral, a nima časa,
naročil je še Mlada pota in mu vsebina Problemov ni všeč itd. Pokazalo se je, da
med anketiranimi samo 2 "/o Problemov sploh ne bere. To pomeni, da so naročniki
postali slučajno, iz prestiža itd. Čeprav nimamo podatkov, koliko je med naročniki
drugih revij takih, ki jih ne berejo, vendarle smemo oceniti ta odstotek kot majhen
in kot indikator dejstva, da je vsebina revije sorazmerno (gledano v celoti) ustrezna
interesom naročnikov. Z drugimi besedami: samo dva od vsakih sto naročnikov ne
najdeta v njej ničesar, kar bi ju zanimalo.
1129
Med tistimi, ki Probleme sicer berejo, lahko razlikujemo različne vrste bralcev:
tiste, ki berejo samo posamezne zvrsti; take, ki preberejo celo revijo; take, ki berejo
poglobljeno in premišljeno od tistih, ki berejo le površno itd. Nas je zanimala pred-
vsem razdelitev na redne bralce in na občasne bralce. To se pravi: skušali smo
ugotoviti, kolikšen del anketiranih naročnikov bere revijo redno — prebere vsaj
določeno vrsto člankov v vsaki številki; in koliko je takih, ki revijo sicer berejo,
a ne redno, ampak samo včasih preberejo kak članek. Anketa je pokazala, da so
med anketiranimi naročniki v večini redni bralci (73 »/»), da pa je tistih, ki berejo
revijo neredno, vendarle približno četrtina. Med posameznimi poklici (v katerih se
odraža, kot smo že ugotovili, tudi starost in izobrazba) je rednih bralcev najmanj
med prosvetnimi delavci v srednjih šolah (59 "/o), sledijo poklici z univerzitetno
izobrazbo (71«/o) in dijaki (77«/o); največ pa jih je med študenti — 82 Vo (statistično
pomembno več kot med prosvetnimi delavci). Obratno pa je seveda š številom ne-
rednih bralcev. Po spolu so razlike manjše, vendar zgleda, da je med ženskami več
rednih bralk kot med moškimi.
Eden od načinov povečanja vpliva revije na bralce bi bil povečati število rednih
bralcev zlasti med skupino prosvetnih delavcev, kjer jih je najmanj. Kako to doseči?
Predpostavimo lahko, da človek neko stvar prebere, če je njegovo zanimanje zanjo
tolikšno (če je npr. članek toliko zanimiv zanj), da premaga oviro, napor, ki ga
predstavlja branje. Ce je ovira pretežka, članka ne bo prebral, nasprotno — to bo
zanj celo predstavljalo neuspeh, ki se ga bo drugič skušal izogniti tako, da tiste vrste
članka sploh ne bo pogledal. S tega vidika bi kazalo vsebino bolj približati interesu
te kategorije bralcev, ker to lahko predstavlja velike možnosti pridobivanja
novih naročnikov. Pri tem pa je treba zasledovati dva cilja: ne samo zadovoljevati
interese bralcev (pristati na njihove zahteve in na tak način postati popularnejši),
ampak je treba te interese tudi oblikovati, vzgajati, usposabljati za vedno zahtevnejše
tekste. Upoštevati pa je seveda treba, da teksti ne smejo biti pretežki, ker bi to
pomenilo preveliko oviro za bralce, ampak, da jih je treba po kvaliteti in težavnosti
postopno stopnjevati.
In koliko bralci berejo posamezne zvrsti prispevkov v reviji? Mogoče bi najprej od-
govorili na vprašanje: ali so med bralci pretežno taki, ki berejo samo določeno vrsto
člankov in ostalih ne berejo; ali pa so med bralci v večini taki, ki v glavnem prebe-
rejo celo revijo? Podatki anktete so pokazali, da bralci med študenti, prosvetnimi
delavci in poklici z univerzitetno izobrazbo preberejo v povprečju po 6,1 zvrsti
prispevkov, dijaki pa znatno manj — 4,6. Seveda so to le povprečki, znotraj posa-
meznih poklicev pa imamo nekatere bralce, ki preberejo celo revijo (izjeme) in take,
ki samo eno ali dve zvrsti, ki so pa tudi redki. Branost posameznih zvrsti prispevkov
je v povprečju med vsemi anketiranimi naslednja:
Najbolj brano je torej vse, kar se nanaša na literaturo: proza, poezija in literarna
kritika. Vendar pomembno odstopata le proza in poezija, ki obenem predstavljata
tudi manj zahtevno branje. Med kritikami pa je na prvem mestu literarna kritika,
1130
ki se ji po branosti še najbolj približa filmska kritika, medtem ko sta glasbena in
likovna kritika pomembno manj brani.
Pravzaprav bi lahko po priljubljenosti posameznih zvrsti razlikovali 4 nivoje: najbolj
brani sta proza in poezija; sledijo literarna kritika, ocene in poročila in filmska kri-
tika: tretji nivo predstavljajo članki s psihološko in filozofsko problematiko in četrti
nivo glasbena kritika. Brušeno ogledalo, likovna kritika in filozofija. Ti nivoji do
neke mere odražajo težavnost prispevkov s posameznega področja, so pa predvsem
izraz različne intenzitete interesov bralcev.
Priljubljenost posameznih zvrsti prispevkov med bralci različnih poklicev pa je zelo
različna. Prozo berejo najbolj dijaki in študentje, manj pa prosvetni delavci (pri kate-
rih je na tretjem mestu) in še manj poklici z univerzitetno izobrazbo. Pri dijakih
je na drugem mestu poezija, enako tudi pri študentih, na tretjem mestu pa filmska
kritika. Sledi literarna kritika, ocene in poročila, psihologija — sociologija, likovna
kritika itd. Sicer pa si oglejmo tabelo 3, kjer so navedene rang lestvice priljubljenosti
posameznih vrst prispevkov.
Tabela. 3: Rangi priljubljenosti posameznih vrst prispevkov po poklicih:
Študentje se od dijakov razlikujejo le v manjši meri — nekoliko manj berejo kri-
tike. Ostali dve kategoriji poklicev — prosvetni delavci in poklici z univerzitetno
izobrazbo pa se razlikujeta tako med seboj kot od dijakov in študentov. Pi'oza in
poezija izgubljata na priljubljenosti, berejo pa na splošno več kritiko različnih vrst.
Poklici z univerzitetno izobrazbo tudi v večji meri berejo filozofijo kakor pa ostali.
Posebno, razmeroma visoko mesto zavzemajo »ocene in poročila- — lahko bi rekli,
da se jim je dosedaj posvečalo premalo pozornosti. Vzrok za tako veliko priljubljenost
ocen in poročil je pravzaprav preprost: bralec se hitro, brez velike zamude časa
seznani z novo knjigo, filmskim delom ipd. — to mu vzame manj časa kakor pa,
če bi moral sam prebrati celo knjigo ipd. Zato ni čudno, da ta rubrika z zvišanjem
izobrazbe bralcev pridobiva na pomenu, saj vse raziskave kažejo, da je pri univerzi-
tetno izobraženih »problem časa« dosti bolj aktualen kot pa pri manj izobraženih.
Filmska kritika pri poklicih z višjo ali visoko izobrazbo izgublja na pomenu, pridobi
pa, kot smo že videli, predvsem literarna kritika. Kaže, da literarna kritika ustreza
zlasti prosvetnim delavcem, saj jo berejo bolj kakor katerikoli drug poklic katero-
koli zvrst prispevkov. Bere jo namreč kar dobrih 85 "/o vseh prosvetnih delavcev.
Verjetno gre pri tem poklicu predvsem za predavatelje slovenščine, ki jim taki
članki pridejo prav pri vsakdanjem poklicnem delu. Iz tega sledi, da bi bilo zelo
verjetno moč dvigniti število naročnikov iz posameznih vrst poklicev, če bi revija
objavljala tudi članke, ki bi jim koristili pri poklicnem delu, tako da bi branje
Problemov predstavljalo tudi neposredno korist, ne samo razvedrilo, splošno izo-
braževanje itd.
Nasploh pa lahko ugotovimo, da predstavljajo bralci Problemov populacijo s širo-
kim in raznovrstnim spektrom interesov. Ni povprečnega bralca revije s pov-
1131
prečnim interesom, ampak so skupine bralcev s specifičnimi interesi skupin. Te
skupine pa se grupirajo glede na poklic, izobrazbo in verjetno deloma tudi starost.
Na interese pa vpliva tudi spol, saj so razlike med tem, koliko berejo posamezne
zvrsti prispevkov v reviji moški, koliko ženske, statistično pomembne. Ženske berejo
več kot moški zlasti poezijo, prozo in filmsko kritiko. Moških pa je več predvsem
med bralci filozofije, člankov s psihološko-sociološko problematiko. Brušenega ogle-
dala in literarne kritike. Zanimivo je, da berejo likovno kritiko moški in ženske
približno enako; glasbeno kritiko pa bolj ženske. Kaže, da imajo ženske rajši bolj
umetniški del revije. V tem pogledu prednjačijo pred moškimi tudi na drugih pod-
ročjih. Žensk je npr. več tudi med poslušalci umetniških oddaj v radiu.
Ogledali si bomo še eno vrsto vpliva na interese bralcev, namreč njihovo ostalo
aktivnost v protsem času. Ugotovili smo, da anketirani bralci revije predstavljajo
v nekaterih pogledih selekcionirano populacijo. To se pravi, da se na nekaterih pod-
ročjih udejstvujejo več kot pa povprečni Slovenci: da jih 80 »/o bere knjige, YÓVo
hodi v gledališče, 37 "/o se ukvarja s športom in 27 "/o z ostalimi kulturno-prosvetnimi
dejavnostmi. Zanimalo nas je, kakšne spremembe vnašajo te aktivnosti v strukturo
interesov za branje revije — z drugimi besedami: ali tisti, ki berejo knjige, hodijo
v gledališče, se ukvarjajo s športom ipd., berejo druge zvrsti člankov v reviji kakor
pa tisti, ki tega ne delajo.
Pokazalo se je, da struktura interesov (kot se izraža v branju posameznih zvrsti pri-
spevkov v Problemih) tistih, ki hodijo v gledališče in tistih, ki ne hodijo, bistveno ne
razlikuje. Razlike sicer so, so pa majhne in statistično nepomembne. Lahko bi rekli
le to, da tisti, ki hodijo v gledališče, nasploh več berejo (5,7 zvrsti povprečno) kot
pa tisti, ki ne hodijo (povprečno 4,2 zvrsti), medtem ko so razlike med posameznimi
zvrstmi manjše.
Prav tako se tisti, ki berejo knjige, po branju posameznih zvrsti prispevkov v reviji
nasproti tistim, ki knjig ne berejo, ne razlikujejo statistično pomembno. Zopet na-
stopijo manjše razlike: tisti, ki berejo knjige, več berejo kritiko (vseh vrst) in filozo-
fijo ter sociologijo in psihologijo. Razlike pa gredo v glavnem na račun tega, da tisti,
ki berejo knjige, v celoti berejo več zvrsti tudi v Problemih kot pa tisti, ki tega
ne berejo. Podobna situacija je tudi pri tistih, ki se — oziroma — se ne ukvarjajo
s kulturnoumetniško dejavnostjo. Izgleda torej, da gredo razlike na račun dveh tipov
ljudi: tisti, ki so nasplošno aktivnejši na kutlurnem področju (hodijo v gledališče
na koncerte, berejo knjige, se ukvarjajo z drugimi kulturnoumetniškimi dejavnostmi),
več berejo tudi Probleme kot pa tisti, ki se s to dejavnostjo ne ukvarjajo.
Obratno situacijo pa imamo pri tistih, ki berejo Probleme in se ukvarjajo oziroma
ne ukvarjajo s športom. Podatke kaže tabela 4.
Tabela 4: Koliko berejo posamezne zvrsti prispevkov v Problemih bralci, ki se ukvar-
jajo s športom in koliko tisti, ki se ne ukvarjajo s športom.
1132
Marjan Dovjak: Tihožitje z mlinčkom. 1962 (olje); Mati, 1962 (olje);
Poljsko cvetje, 1963 (olje); Zaga. 1962 (olje)
Tisti, ki se ukvarjajo s športom, torej znatno manj berejo Probleme kot tisti, ki se
s športom ne ukvarjajo. Razlik ni, ali pa so majhne le pri prozi, filmski kritiki in
psihološko-sociološki problematiki.
Pokazalo se je torej, da na interese bralcev vplivajo poleg poklica (z izobrazbo in
starostjo) ter spola tudi druge aktivnosti posameznika v njegovem prostem času.
Vpliv zavisi od vrste aktivnosti. V naši anketi smo zajeli poleg kulturnih dejavnosti
samo šport. Pokazalo se je, da gre verjetno za integracijo aktivnosti ljudi proti dve-
ma poloma: kulturna dejavnost in druge dejavnosti. Tako npr. bralci Problemov,
ki se ukvarjajo s športom, manj berejo Probleme kakor ostali. Nasprotno pa tisti,
ki se ukvarjajo tudi z drugimi kulturniškimi dejavnostmi, tudi več berejo Probleme.
Torej gre za kopičenje sorodnih aktivnosti, ki sicer ne izključujejo drugih (37 "/o
anketiranih bralcev Problemov se ukvarja s športom), pač pa zmanjšujejo njihovo
intenzivnost.
Razmeroma širok in relativno diferenciran spekter interesov različnih skupin bral-
cev daje uredništvu široke, a seveda tudi zahtevne možnosti ukrepanja. Poznavanje
interesov posameznih skupin omogoča preorientacijo na bralce s pretežno podobnimi
karakteristikami, kakor jih imajo posamezne skupine. Ce bi npr. hoteli pridobiti nove
naročnike predvsem med dijaki, bi morali povečati obseg objavljenih, zanje lahko
razumljivih tekstov ipd.
5. Sedanja struktura revije in interesi bralcev
Da bi ugotovili, kako sedanja struktura Problemov po zvrsteh prispevkov ustreza
interesom bralcev, smo anketirance vprašali tudi, kakšnih vrst prispevkov je v reviji
po njihovem mnenju preveč in kakšnih premalo. Dobljene rezultate prikazujemo
v tabeli 5 (za vse anketirane!).
Tabela 5: Kakšnih zvrsti prispevkov je po mnenju anketiranih v reviji premalo in
kakšnih preveč (v odstotkih):
V glavnem torej vidimo, da bralci navajajo za posamezne zvrsti v večji meri, da jih
je premalo kot pa, da jih je preveč. Razlike gredo tudi do 1 : 7 v korist posameznih
zvrsti, npr. proze (7-krat več jih pravi, da jo je premalo, kot pa, da jo je preveč).
Te podatke imamo lahko za razmeroma zanesljiv indikator prilagojenosti revije in-
teresom bralcev.
Izjema so edinole filozofski članki, za katere jih več meni, da jih je preveč (16 "/o),
kot pa da jih je premalo (9 "/u). Med anketiranimi naročniki torej niso predvsem taki,
ki bi jih zanimala filozofska problematika.
1133
Kakor smo pri obravnavanju vprašanja, kaj berejo, ugotovili, da ne moremo govo-
riti o povprečnih interesih, ampak da se bralci po interesih grupirajo v skupine,
to prav tako velja tudi v tem primeru. Pomembne spremembe vnaša že poklic. Vendar
je bil za detajlnejše obravnavanje tega vprašanja v našem primeru vzorec premajhen,
da bi lahko delali zanesljive zaključke za vse zvrsti — odgovori so se namreč preveč
razpršili, da bi dovoljevali statistično zanesljive zaključke. Tako se bomo morali pri
obravnavanju vpliva poklica, in s tem izobrazbe ter starosti, omejiti le na pomemb-
nejše zvrsti (ki so dobile večje število glasov).
Za prozo vsi menijo, da jo je premalo. Enako za poezijo. Poklic pa vnaša razlike
pri literarni kritiki, za katero misli več dijakov, da jo je preveč kot pa, da jo je
premalo; pri ostalih poklicih pa je obratno. Razmerje je pri poklicih z univerzitetno
izobrazbo ugodnejše kakor pri prosvetnih delavcih, pri teh pa zopet ugodnejše kot
pri študentih. Podobno je pri glasbeni kritiki, vendar so številke premajhne, da bi
bil sklep zanesljiv.
Da je člankov s filozofsko problematiko preveč, mislijo predvsem dijaki in študentje,
medtem ko ostali poklici v večji meri menijo, da jih je premalo, kot pa da jih je
preveč. Za psihološke in sociološke prispevke so menja, da jih je preveč, v glavnem
le dijaki, drugi pa. da jih je premalo itd. Vzrok je verjetno v tem, da članki s filo-
zofsko, sociološko in psihološko vsebino predstavljajo za dijake razmeroma težko
razumljivo branje.
Ugotovitve, česa je preveč in česa je premalo, se v glavnem skladajo s tem. kaj posa-
mezni poklici berejo. Za tisto, kar je po priljubljenosti na prvih mestih, tudi izjav-
ljajo, da je premalo zastopano. To pa potrjuje veljavnost zaključkov, narejenih pri
obravnavanju priljubljenosti posameznih zvrsti.
Kakor je pri obravnavanju priljubljenosti prispevkov spol povzročal pomembne raz-
like, tako so razMke pomembne tudi glede na to, za katere zvrsti moški in za katere
ženske mislijo, da jih je premalo. Razlika je predvsem pri prozi in poeziji. Za prozo
meni 57®/o žensk, da jo je premalo in le 24 Vo moških; za poezijo pa 33 "/o žensk in
23 "/o moških. Večja razlika je tudi pri filmski kritiki, ki jo bolj pogrešajo ženske
(31 Vo) kot pa moški (15 "/o). Torej so zopet razlike večje pri tistem, kar ženske bolj
berejo.
Do sedaj smo obravnavali le tiste, ki so imeli pripombe na količino posameznih
zvrsti. Bilo pa je nekaj tudi takih, ki so menili, da je vseh zvrsti primerno — 18 Vo.
Zgleda, da je revija ženskam bolj všeč kot pa moškim, ker je med ženskami več
takih, ki menijo, da je vseh prispevkov primerno (27 "/«) kot pa med moškimi (14 "Ai).
V študiji smo hoteli dobiti odgovor tudi na vprašanje, zakaj ljudje berejo, kaj jih
k temu vzpodbudi. Skratka, poskušali smo raziskati motivacijo branja, s čimer
označujemo pobude, ki posameznika dovedejo do akcije. Vprašali smo naročnike v
vzorcu, na osnovi česa se navadno odločijo, da bodo prebrali neki članek, in dobili
naslednjo strukturo odgovorov za vse anketirane:
Prva ugotovitev, ki sledi iz teh podatkov, je, da pri posamezniku nastopa običajno
več motivov za branje in ne samo eden (v povprečju dva). Drugo, da se motivi med
seboj deloma prekrivajo in da je verjetno ista stvarna vsebina enkrat označena kot
»zaradi vsebine« in drugič kot »zaradi aktualnosti« ipd.
V razvrstitvi motivov po pomembnosti pa zopet vnaša razlike poklic anketiranih,
verjetno vsaj deloma kot indikator izobrazbe in starosti. Motiv »vsebina« je sicer
pri vseh poklicih na prvem mestu, vendar s povečanjem nivoja formalne izobrazbe
1134
relativno izgublja na pomenu. Pri dijakih gimnazij in srednjih strokovnih šol je ta
motiv zdaleč na prvem mestu, medtem ko so si pri ostalih poklicih motivi vedno
bolj enakovredni, zlasti še »vsebina« in »aktualnost«. Spol ne vnaša statistično
pomembnih razlik v razvrstitev motivov.
Kaj pravzaprav pomeni »aktualnost«? Ali se veže na specifične vrste člankov ali pa
velja za vse vrste prispevkov v enaki meri? Tudi na to vprašanje smo dobili odgovor.
Kaže, da gre predvsem za osebno oceno bralca, kaj je zanj aktualno. Ocena pa se
ne veže na specifične vrste člankov, ampak na vse v relativno enaki meri. To
ugotovitev omogoča primerjava, kaj berejo tisti, ki so se opredelili za motiv »aktu-
alnost«, in kaj ostali. Pokazalo se je, da tisti, ki so se opredelili za »aktualnost«,
berejo vse vrste člankov približno enako, z izjemo likovne in glasbene kritike ter
Brušenega ogledala. Te rubrike berejo manj kot ostale zvrsti. Obenem pa se je
pokazalo, da tisti, ki so se opredelili za »aktualnost«, berejo pomembno več zvrsti
prispevkov kot ostali. Ti podatki so istočasno potrditev (večkrat diskutirane) teze,
da je namreč tudi taka revija aktualna in da je določena problematika lahko aktu-
alna dolgoročno.
6. Aktivnosti bralcev v prostem času
V sklopu proučevanja ostalih aktivnosti bralcev Problemov v zvezi z branjem same
revije smo obdelali še aktivnosti bralcev v prostem času. Tu nas je zanimalo predvsem
vprašanje, kako se aktivnosti v prostem času vežejo z aktivnostjo branja revije.
Skupni rezultati kažejo dejansko na določena povezovanja. Tabela o aktivnostih je
naslednja:
Tabela 6: S čim se ukvarjate v prostem času (v odstotkih)?
Seveda v to vprašanje nismo zajeli vseh aktivnosti bralcev v prostem času. Izbrali
smo najznačilnejše. Iz tabele je razvidno, da bralci revije na sploh več berejo knjige,
se udejstvujejo v kulturnoumetniški dejavnosti, hodijo v gledališče in na koncerte,
kot pa se ukvarjajo z rekreativno dejavnostjo, ki ni vezana direktno na kulturno
dejavnost v smislu nadaljnjega duhovnega bogatenja in izobraževanja.
Primerjava bralcev in bralk ni pokazala pomembnih razlik. Vidne so le manjše
spremembe (npr. s športom se ukvarjajo moški v večji meri kot ženske, razlika
je 6"/o); pri drugih aktivnostih so ženske malenkostno aktivnejše kot moški.
Močneje pa se razlikujejo bralci različnih poklicev. Med dijaki najdemo kar 59 ®/o
športnikov. Pri ostalih poklicih z naraščanjem izobrazbe število bralcev, ki se ukvar-
jajo s športom, pada (22 "/o). Med obiskovalci gledališč in koncertov so približno vsi
bralci enakomerno zastopani (nekako najmanj učitelji in profesorji, največ pa štu-
dentje — od 62 "/o do 84 "/o). Podobno najdemo med bralci enakomerno porazdeljene
tiste, ki se udejstvujejo v kulturnoumetniški dejavnosti (21 ®/o—32 Vo). Med bralci knjig
pa so v večini študentje (79 "/o), in ostali poklici z univerzitetno izobrazbo (85 "/c).
Videli smo, da se dejansko bralci grupirajo v dve skupini. Primerjano s podatki
omenjene Ankete o masovnih komunikacijskih sredstvih (reprezentativni podatki za
nad 14 let stare Slovence) kaže, da so naročniki Problemov nadpovprečno aktivni
tudi na drugih področjih udejstvovanja v prostem času. Od vseh Slovencev se jih
namreč udejstvuje v:
1135
kulturnoprosvetni (umetniški dejavnosti)	6 °/o
hodi na športne prireditve ali se aktivno
ukvarja s športom..........22 »/o
hodi v gledališče in na koncerte . . . .	23®/o
bere knjige............68 "/o
Problemi torej zajemajo naročnike med tistim delom prebivalstva, ki se najbolj
intenzivno ukvarjajo s kulturno dejavnostjo. Ta del prebivalstva ima tudi največje
kulturne potrebe. Zaradi večje aktivnosti na tem področju pa ima gotovo tudi večjo
možnost vplivanja na dogajanja na kulturnem področju.
7. Težavnost prispevkov
Izhajali smo iz predpostavke: skupini bralcev, ki nasploh več bere, so tudi prispevki
v reviji razumljivejši kot pa ostalim bralcem revije.
Izvedene primerjave pa te hipoteze niso potrdile. V razumevanju prispevkov v Prob-
lemih med omenjenimi skupinami z različno aktivnostjo v prostem času ni po-
membnih razlik.
Pri proučevanju vprašanja, koliko so prispevki za bralce težavni, smo hoteli ugo-
toviti tudi pogostost, s katero naleti bralec na nerazumljiv prispevek. Na drugi
strani smo hoteli odkriti, koliko bralcev nima težav pri branju Problemov. Dobili
smo naslednje odgovore:
Tabela 7: Ali v Problemih kdaj naletite na prispevke, ki se vam zdijo težko ra-
zumljivi?
Pogosto naletim......11 »/o
Včasih naletim......52 "/o
Ni nerazumljivih.....34 ®/o
Kakov vidimo, so za bralce nekateri objavljeni prispevki vendarle pretežki in njiho-
vemu nivoju dojemanja ne ustrezajo. Pogosteje naleti na nerazumljive članke le
ll®/o bralcev. Slika ni najugodnejša, če le 34 Vo bralcev meni, da v reviji ni nera-
zumljivih prispevkov. V stopnji razumevanja določenih prispevkov so pomembne
razlike med spolom. To razvidimo iz primerjave procentov: med moškimi 42Vo
bralcev ugotavlja, da ni nerazumljivih prispevkov, pri ženskah pa je ta procent
pomembno manjši — le 28 */i> ugotavlja podobno. Bralke Problemov imajo torej večje
težave z razumevanjem objavljenih prispevkov.
Podobne pomembne razlike so med razumevanjem prispevkov pri bralcih posameznih
poklicev (izobrazbe, starosti). Z višanjem izobrazbe narašča razumevanje določenih
prispevkov. Med dijaki le 22 "/o bralcev izjavlja, da ni nerazumljivih prispevkov, med
bralci poklicev z univerzitetno izobrazbo pa že 71 "/«. Vidimo pa, da je celo med
bralci z najvišjo formalno izobrazbo precej takih, ki določenih prispevkov ne razu-
mejo v celoti.
V zvezi z ugotavljanjem težavnosti nas je seveda zanimalo tudi, zakaj se nekaterim
bralcem zdijo določeni prispevki nerazumljivi.
Dobili smo naslednje odgovore:
Tabela 8: Zakaj se vam nekateri prispevki zdijo nerazumljivi?
1136
Vzrok nerazumevanja posameznih prispevkov je torej v glavnem v nerazumevanju
izrazov in stavkov. Kot tretji razlog pa nastopi vsebinski vidik — problematika. Vse
tri težave nastopajo v enaki meri. Med bralkami in bralci ni pomembnih razlik v
navajanju vzrokov nerazumevanja. Tako moški kot ženske navajajo iste razloge in
celo v enaki meri. O razliki v razumevanju prispevkov nasploh med moškimi in
ženskami pa smo že govorili. Z naraščanjem izobrazbe je med poklici z višjo izob-
razbo pomembno manj takih bralcev, ki ne razumejo posameznih izrazov (2 "/«—8 °/o).
Pri bralcih z univerzitetno izobrazbo se zmanjša tudi število bralcev, ki bi jim bila
obravnavana problematika tuja (7<'/o), medtem ko je pri dijakih, študentih teh
relativno veliko (28—34 «/o).
Razlike so tudi med bralci posameznih poklicev pri razumevanju posameznih formu-
lacij stavkov. Največje težave imajo s tem učitelji in profesorji (47'•/o), vendar'delajo
preglavice tudi drugim (študentje 34 »/oi, dijaki 28 »/o, poklici z univerzitetno izobrazbo
21 ®/o). Za ilustracijo še tabela.
Tabela 9: Zakaj se vam zdijo posamezni prispevki nerazumljivi?
Preostalo nam je še vprašanje, katere zvrsti prispevkov so bralcem najbolj nera-
zumljive. Oglejmo si, kako so bralci rangirali zvrsti prispevkov po težavnosti.
Tabela 10: Katere zvrsti prispevkov se vam zdijo najbolj nerazumljive?
Filozofski teksti so torej na splošno skoro polovici bralcem nerazumljivi iz razlogov,
ki smo jih že predhodno obdelali. Težave imajo bralci deloma tudi s kritikami vseh
področij, vendar v manjši meri. Ostale zvrsti le redki ne razumejo iz tega ali onega
razloga.
V rangiranju težavnosti posameznih zvrsti ni med ženskami in moškimi nobene
pomembne razlike. Pri bralcih posameznih poklicev pa se je pokazalo, da je med
bolj izobraženimi bralci manjše število takih, ki »težjih« tekstov ne razumejo. Vendar
pa je vrstni red približno isti, le z manjšim številom bralcev te poklicne kategorije.
1137
8Tipologija branja
Skušali srno ugotoviti bralčeve navade, ki jih ima ob branju revije. Domnevamo,
da se pri rednem bralcu sčasom formirajo določene navade branja. Te navade kažejo
po eni strani na redno spremljanje revije, po drugi strani pa lahko presodimo, koliki
del revije sploh prebere. Ce bralec ne prebere vseh prispevkov v reviji, pomeni to,
da ga vsi prispevki ne zanimajo v enaki meri. Prebere le določene prispevke, ki so
v skladu z njegovimi interesi. Pri tem nas je zanimalo, kako bralec najde zanj
zanimiv prispevek. Ta način prepoznavanja in izločanja zanimivih prispevkov pa
ustvarja v bralcu njegovo navado branja revije. Domnevali smo, da se posamezne
skupine bralcev, različne po spolu, izobrazbi in poklicu, med seboj ne razlikujejo
v načinu branja revije. Rezultati so hipotezo potrdili. V ilustracijo bomo navedli le
rezultate celotne skupine.
Tabela 11: Kako navadno preberete posamezno številko Problemov?
Večinoma bralci revijo najprej preletijo in se šele nato poglobijo v branje prispevkov,
ki jih zanimajo. To pomeni, da revijo prelistajo in na ta način odkrijejo zase zanimive
prispevke. Za bralce je torej važno, da že v naslovih prispevkov zaslutijo vsebino
članka. To pa terja seveda tudi ustrezne grafične rešitve (poudarjeni naslovi ipd.).
Kazalo pri reviji nima pomembne vloge pri izboru tekstov, saj le 16°/o bralcev prej
pregleda kazalo in se nato odloči za branje določenih člankov. Preostale bralne
navade niso dovolj splošne, da bi jih kazalo upoštevati. Videli smo, da le 6 "/o bralcev
prebere vse prispevke. Vsebino revije je treba torej napolnjevati z dovolj različnimi
teksti, da bo lahko vsak bralec v njej našel dovolj zanj zanimivih prispevkov. Videli
pa smo, da je med bralci' le 4 "/o takih, ki revijo preletijo in je ne preberejo v
podrobnosti. Navad branja si še ni ustvarilo 5 "/o bralcev. Ti berejo enkrat na ta,
drugič na drug način. Na druge načine, ki jih nismo zajeli, pa bere samo З"/!) bralcev.
9. Odnos bralcev do programskih člankov
V 7. številki Problemov je bil objavljen programski članek uredništva »Za jasna
načelna izhodišča«. Hoteli smo zvedeti, kako so se bralci opredelili ob branju tega
članka, da bi na ta način ugotovili skladnost koncepta revije z mnenji in interesi
svojih bralcev.
Rezultati so naslednji:
1138
v analizo stališč bralcev do omenjenega članka se ne moremo spuščati, ker ga 81 "/o
ni bralo. Ostalih pa je za tako analizo premalo. Omeniti moramo, da mnogo anke-
tirancev v času anketiranja še ni prejelo 7. številke. Poudarjamo pa, da smo anke-
tirali približno 1 mesec po izidu 7. številke! Ti podatki kažejo, da se bralci sploh ne
zanimajo za program revije in pri njegovem oblikovanju ne sodelujejo aktivno.
Dodatno smo preverjali še, koliko bralcev je prebralo določene konkretne prispevke.
Izbrali smo 4 prispevke: Umetnina in stvarnost. O literaturi in literarni kritiki. Naša
ustvarjalnost ali družbeni okrasek, Glasba v naši kulturi. Navadli smo tudi članek
Uveljavljen eksperiment v poeziji, ki je bil objavljen kasneje v 8. številki Problemov.
Zanimalo nas je, koliko bralcev bere Probleme tako pozorno, da bodo odkrili to
»pomoto«. Iz tega podatka namreč lahko sklepamo, če bralci površno prebirajo
Probleme, po drugi strani pa na dejstvo, da so njihove izjave ali ocene bolj površinske
in približne. Rezultati so naslednji:
Tabela 12: Ali ste prebrali katerega od naslednjih prispevkov, ki so bili objavljeni
v 7. številki Problemov?
Iz tabele je razvidno, da izredno velik procent bralcev ni bral naštetih prispevkov
(59''/c). Med temi jih je verjetno nekaj takih, ki jih članki niso zanimali in jih niso
prebrali. Večina pa jih ni brala, ker še pač niso prejeli 7. številke, o čemer smo
že govorili.
Glede preostalih bralcev pa lahko rečemo, da jih najbolj zanima področje literature
in literarne kritike (30 '/o), sledi zanimanje za vprašanje odnosov umetnosti in stvar-
nosti (19 "/o) itd. 9°/» bralcev pa je tako rekoč »nasedla«, prebrali so »članek, ki ni
bil objavljen«. Med 233 bralci jih je torej le 20 bralcev na vprašanje odgovarjalo
bolj površno. Možnost je seveda, da med dejansko prebranimi prispevki v Problemih
posamezniki niso zmogli spominsko toliko razlikovati podobnih vsebin, da bi jim
ostale prezentne dalj časa.
Med bralkami testirane razlike niso pomembne. Vendar so ženske na splošno manj
brale navedene prispevke, saj jih 66 "/o sploh ni prebralo. Možno je seveda, da so
ravno ženske tiste, ki Problemov št. 7 še niso prejele. Na drugi strani pa vidimo, da
je med ženskami 12 "/o bralk bralo »Eksperiment v poeziji«. To priča o manj pozornem
branju žensk ali pa o manjši sposobnosti diferencirati in prepoznati prispevke v
kasnejši dobi.
Pri primerjanju bralcev po poklicih, izobrazbi in starosti smo ugotovili pomembne
razlike. Bralci z višjo izobrazbo (tudi starostjo) so v večjem številu prebrali navedene
prispevke. Cim nižja je bila izobrazba, manjše število bralcev je prebralo članke.
Pokazalo se je tudi, da bralci z univerzitetno izobrazbo, profesorji in učitelji pozor-
neje berejo Probleme in lahko posamezne vsebine identificirajo dalj časa po branju.
V teh kategorijah so le 4 izjavili, da so prebrali »Eksperiment v poeziji«.
10. Katere avtorje, ki sodelujejo v Problemih, bralci
poznajo?
Poznavanje imen avtorjev, ki pišejo v Probleme, prav gotovo izhaja iz dejstva, da
ti bralci redno prebirajo revijo. Po drugi strani pa kaže na določeno vsebinsko orien-
tacijo, če vemo, kaj ti avtorji pišejo. Iz tega razloga smo bralce prosili, naj nave-
dejo imena avtorjev, ki se jih spomnijo. Iz odgovorov smo tako dobili rang listo
avtorjev, ki kaže na njihovo priljubljenost, zanimivost njihovega pisanja. Navedli
bomo le avtorje, ki so dobili več kot 5 glasov.
1139
11. Ustreznost tehnične ureditve revije
Eno izmed izbranih alternativnih dejstev za dosego povečanja števila naročnikov
revije je prav gotovo tudi ustreznost tehnične ureditve same revije. Pri tem mislimo
predvsem na razporeditev po literarnih zvrsteh, ustreznost ovitka revije ter ustreznost
oblike črk, s katerimi so tiskani prispevki.
Domnevamo, da ustrezna razvrstitev prispevkov bralcu v veliki meri olajša odločitve,
katerim zvrstem bo dal pri branju prednost. To je seveda odvisno od tipa bralca:
če lista — to drži, če gleda v kazalo, ne drži. Predvsem pa je važno, da so zvrsti
razvrščene vsaj grobo v skladu z bralčevimi interesi. Revija z bralcu ustrezno raz-
vrstitvijo zvrsti prispevkov ga bo zadovoljevala. Verjetno je, da bo tak bralec redno
prebiral to revijo. Vkolikor bo revijo imel prvič v rokah in mu bo razvrstitev
ustrezala, je verjetno revija pridobila bralca več.
Postavili smo hipotezo, da bralcem revije Problemi sedanja tehnična razvrstitev
prispevkov po zvrsteh ustreza.
Totalni rezultati so našo hipotezo potrdili. Vrstni red, po katerem je razvrščena
proza, poezija, kritika, itd. v posamezni številki, ima 82 "/o za primeren. Brez odnosa
do razvrstitve teh zvrsti je 11 "/o bralcev. Le 5 "/o meni, da razvrstitev ne ustreza in
je neprimerna. Med naročniki 2 % ne bere revije. Med bralkami in bralci pri tem
vprašanju nismo našli pomembnih razlik. To pomeni, da revija s tehnično razvrstit-
vijo zvrsti ustreza tako ženskam kot tudi moškim. Med njimi so le manjše razlike
(primerna razvrstitev: moški 79 Vo, ženske 84 Vo). Glede na poklic bralcev pa so se
pri nekaterih poklicih pokazale razlike. Te kaže tabela.
Tabela 13: Ali se Vam zdi vrstni red zvrsti primeren?
Opomba: Številke v oklepajih (tabela 13) so absolutne številke. 5 naročnikov ne bere
Problemov in niso upoštevani v tabeli.
Kakor je iz tabele razvidno, sedanja tehnična razvrstitev najbolj ustreza dijakom
(91 "/»), ne ustreza pa v zadostni meri študentom, saj jih le 61 "/o meni, da je raz-
vrstitev primerna. 18 "/o študentov ugotavlja neprimernost razvrstitve," ostali so brez
odnosa. Učitelji, profesorji ter bralci z univerzitetno izobrazbo so nekje v sredini
1140
med dijaki in študenti. Tako lahko rečemo, da tem bralcem tehnična razvrstitev
zvrsti v reviji bolj ustreza kot študentom, na drugi strani pa manj kot dijakom.
Oblika črk v reviji je važen dražljaj, ki vpliva na bralca. Vkolikor so črke pre-
majhne, neustrezne ali pa motijo celo bralcev estetski čut, bo bralec z odporom pre-
biral določene prispevke, ali pa jih sploh ne bo bral. Določen bralec pa bo z veseljem
prebiral prispevke, tiskane z lepimi in ustrezno velikimi črkami. Postavili smo hipo-
tezo, da bralcem oblika črk v reviji ugaja. Rezultati so to hipotezo potrdili. 79 »/o
bralcev izjavlja, da jim oblika črk ugaja, 8 "/o niso pogodu, 12 "/o bralcev pa se ni
izjasnilo, oziroma jim je vseeno.
Primerjava po spolu je pokazala različno smer občutljivosti za dražljaj, kot je
oblika črk. Sedanja oblika črk v reviji ženskam mnogo bolj ugaja kakor pa moškim.
Za ilustracijo:
Tabela 14: Ali vam oblika črk ugaja?
Tudi primerjava po poklicu je pokazala razlike. Oglejmo si tabelo:
Tabela 15: Ali vam ugaja oblika črk?
V tabeli vidimo, da so spet dijaki tisti, ki jim oblika črk najbolj ustreza (87 «/o). Na
približno isti ravni so tudi učitelji in profesorji na srednjih šolah. Bralcem z univer-
zitetno izobrazbo oblika črk ne ugaja toliko (15 "/u jih izjavlja, da jim oblike črk
ne ugajajo). Ponovno izstopijo študentje, med katerimi jih le 61 Vo izjavlja, da jim
oblika črk ugaja. Vendar je med njimi mnogo takih, ki so ob obliki črk ravnodušni
(vseeno mu je 26 «/o). Zunanja oblika revije prav tako veliko pomeni bralcu. Vkolikor
ovitek in sploh tehnična oprema zadovoljuje bralčeve zahteve po reprezentativnem,
lepem, serioznem videzu revije, je jasno, da taka revija bralca priteguje, da je nje-
gov odnos tudi do same vsebine resnejši itd.
Domnevali smo, da je sedanji ovitek revije »Problemi« bralcem všeč. Rezultati ka-
žejo, da je ovitek všeč le 50 V» bralcem. 25 "lo bralcem je delno všeč ali pa so brez od-
nosa do izgleda revije. Med bralci pa se jih 23 «/o oprdeli proti sedanji obliki ovitka.
Tudi pri opredeljevanju za ovitek so se glede na spol pokazale razlike. Izračunana
pomembnost proporcev je pokazala, da se ženske pomembno razlikujejo v ocenje-
vanju ovitka. 55 "/o bralk izjavlja, da jim je ovitek všeč (moški 44«/»), brez odnosa
do izgleda ovitka ali pa jim je le delno všeč je 18 »/o bralk (moški 34 «/o). Proti sedanji
obliki revije je približno isti proporc žensk in moških. Pri analizi poklica se niso
pokazale kakšne pomembne razlike. Med bralci zajetih poklicev opazimo približno
isto vrednotenje ovitka.
1141
Odstotek tistih, ki jim je ovitek všeč, je tako nizek, da bi uredništvo moralo raz-
misliti o bolj privlačnem ovitku. Privlačnejši ovitek je pravzaprav minimum, kar
lahko uredništvo naredi, da bo revija za naročnike, konsumente privlačnejša. Zgleda,
da sedanje barve na ovitku precejšnjemu delu (četrtini) naročnikov ne vzbujajo
prijetnih asociacij. To dejstvo je tem pomembnejše, ker velja za vse skupine bralcev,
ne glede na starost, izobrazbo, poklic ali spol.
12. Mesto Problemov med ostalimi revijami na
Slovenskem
/
Skušali smo ugotoviti mesto Problemov v revialnem življenju na Slovenskem na
ta način, da smo vprašali bralce, če berejo tudi druge revije. Nato smo pa prešli
na ugotavljanje priljubljenosti posameznih revij. Pokazalo se je, da bralci Problemov
v precejšnji meri berejo tudi ostale revije. Tako berejo poleg Problemov še:
Samo Probleme bere le 19 "/o anketiranih bralcev. Trditi smemo, da so bralci Prob-
lemov večinoma bralci tudi drugih revij na Slovenskem, da je torej med bralci in
naročniki Problemov tista konstantna slovenska publika, ki redno spremlja priza-
devanja slovenskih kulturnikov.
Primerjava bralk in bralcev je dala pomembne razlike o izračunanih proporcih.
Edino Nova obzorja berejo ženske in moški v enaki meri, sicer pa se kaže, da žen-
ske druge revije berejo v manjšem številu kot moški. Zaradi tega najdemo seveda
med tistimi, ki berejo samo Probleme, več žensk (25 "/o) kot moških (llVo). Sicer pa
si oglejmo tabelo.
Tabela 15: Ali razen Problemov berete še katero od naslednjih revij? Primerjava
po spolu.
Poleg Problemov berejo bralci največ Naše razglede, vendar ženske pomembno manj.
Na drugem mestu je Sodobnost, ki ima tudi več bralcev med moškimi. Tretje mesto
zavzemajo pri moških Perspektive, pri ženskah pa Nova obzorja. Med bralci, ki
berejo samo Probleme, močno prevladujejo ženske.
Primerjava bralcev po poklicu, ki indicira približno tudi starost in izobrazbo, je poka-
zala zanimive razlike med bralci. Na osnovi tabele so vidne naslednje razlike:
1142
Tabela 16: Ali razen Problemov berete še katero od naslednjih revij. Primerjava
po poklicu.
Najbolj brani so torej Naši razgledi. Pokazalo pa se je, da z večjo izobrazbo število
bralcev Naših razgledov narašča (dijaki 54 Vo, študentje 66Vi> itd.). Podoben porast
opazimo pri bralcih Sodobnosti. Pri bralcih Perspektiv ni pravilnega naraščanja,
enako pri bralcih Obzorij.
Iz. tabele je razvidno, da izobrazba (merili smo jo s pomočjo poklica) in starost
vplivata na branje revij. Med poklici z univerzitetno izobrazbo le 3 Vu berejo samo
Probleme, ostali berejo tudi druge revije. Največ Naše razglede (90*/u), nato Sodob-
nost (85 Vo). Sledijo Perspektive s 54 Vo teh bralcev. Najmanj berejo bralci te izo-
brazbe Nova obzorja (27 Vo). Tudi med učitelji in profesorji najdemo le 6 Vo takih,
ki berejo izključno samo Probleme. Izkaže pa se pomembna razlika v branju drugih
revij. Bralci teh poklicev berejo več druge revije, na zadnjem mestu so šele Per-
spektive. Studentska populacija bere približno vse revije v enakem razmerju, še
najmanj brana pa so Nova obzorja. Med študenti pa že najdemo 11 Vo takih, ki
berejo izključno Probleme. Ta procent pri dijakih naraste na 28 Vo. Dijaki so
razvrstili ostale revije po naslednjem vrstnem redu: Naši razgledi 54 Vo, Nova obzorja
22 Vo, Sodobnost 18 Vo in Perspektive 14"/«.
Ti podatki ponovno kažejo, da imamo pri naročnikih Problemov opraviti z nadpov-
prečno aktivnim delom Slovencev. Podatki že citirane Ankete o masovnih komuni-
kacijskih sredstvih namreč kažejo, da med nad 14 let starimi Slovenci bere Naše
razglede 1,6 "/o, Sodobnost, Perspektive in Nova obzorja ter podobne revije pa skupaj
2,7 Vo Slovencev.
Ob razpravljanju o branju drugih revij smo ugotavljali še priljubljenost posameznih
revij. Predpostavljali smo, da so najbolj priljubljene tiste revije, v katerih bralci
najdejo največ zanje zanimivih prispevkov. Rezultati so pokazali naslednjo razpore-
ditev priljubljenosti revij:
Ta razporeditev kaže na dejstvo, da bralci najdejo največ zanimivih prispevkov v
Naših razgledih. 2e predhodno smo ugotovili, da Naše razglede bere največ bralcev
revije Problemi. To kaže,'da je zadovoljevanje interesov bralcev izredno važen faktor
pri popularizaciji neke revije. Ostale revije, ki smo jih zajeli, približno vse tri enako
zadovoljujejo bralčeve interese in so vse tri manj priljubljene (11 Vo). 21 ""/o pa se
ni moglo opredeliti za posamezne revije, deloma tudi zaradi tega, ker jih ne poznajo
(berejo samo Probleme).
1143
Primerjava po spolu ni pokazala bistvenih razlik v ocenjevanju posameznih revij.
Tako bralkam kot bralcem se zdijo posamezne revije razmeroma enako zanimive.
Zanimivejša je slika priljubljenosti revij glede na razporeditev po poklicu.
Tabela 17: V kateri od naštetih revij najdete največ prispevkov, ki vas zanimajo?
Iz tabele je razvidno, da bralci posameznih poklicev (starosti, izobrazbe), najdejo v
različnih revijah zadovoljitev svojih interesov.
Največ zanimivosti najdejo v Naših razgledih, ki so najbolj bran in priljubljen
časopis. 38 ®/o najde zanimivosti v njih, med učitelji in profesorji naraste procent
na 50 "/o, pri poklicih z univerzitetno izobrazbo pa na 54 "/o. Glede ostalih revij so
pri bralcihi revij Sodobnost, Perspektive in Obzorja le manjše razlike v priljublje-
nosti. Le prosvetni delavci v Perspektivah ne najdejo nobene zanimivosti. Med
študenti pa je najbolj priljubljena revija Perspektive, 34 ""/o jih izjavlja, da najdejo
v tej reviji največ zanimivosti. Naši razgledi so na drugem' mestu itd. Kakor smo
videli že prej pri ugotavljanju, koliko bralci Problemov berejo tudi druge revije,
se rezultati v glavnem skladajo z rezultati po priljubljenosti revij. To pomeni, da
najbolj berejo tisto revijo, ki je najbolj zanimiva posameznim tipom bralcev. Na
tem ocenjevanju pa je osnovana tudi priljubljenost revije. Naša načelna hipoteza, da
interesna struktura bralcev ne vpliva na oceno priljubljenosti posameznih revij, je
torej zavrnjena.
Intendant Ciril
Matevž Hace
(Nadaljevanje in konec)
Umrl je in še malo pred smrtjo je šepetal: ,Fani, Fani, tepel bi te, tepel.' Nisem
mu zamerila. Se zelo hudo mi je bilo, da sem vzela takega človeka, ki bi me še
pred smrtjo natepel. Ob grobu nisem jokala. Bila sem žena — vdana, brez solz
in stokanja. ,Baba ga ni imela rada,' so dognale vaške čenče, ,ker ni jokala.'
Leto dni nisem pustila moškega k sebi. Ti si sedaj prvi, po dveh letih, ki leži
z menoj v postelji.« Umolknila je in se mu vsesala v usta. »Čeden si in mlad
človek,« je sopla. »Pa še študent si, sem slišala.« Glavo je dala Cirilu v naročje.
Ciril se je zbudil, ko so v zgodnjih urah zaropotali streli. Ponikvarica je skočila
iz kuhinje in mu prinesla puško in čevlje. »Hitro vstani, pod vasjo so se spo-
prijeli z Nemci. Ciril je bil kaj hitro obut in oblečen. Na vratih je srečal koman-
1144
dirja. »Iz vasi se bomo umaknili, če ne pride bataljon na pomoč. Pripravi se,
da bodo tvoji odnesli hrano iz vasi.« Komandir je stekel po vasi, da razporedi
vso četo, če bo potrebno.
Obveščevalec Jernej je sedel mirno v sosednji hiši in natepal iz sklede zabeljene
žgance. Smehljal se je in mežikal z očmi. »Ce bi ne bilo tega pokanja, bi bilo
kar prijetno v vojski. Kamor pridemo, smo kar dobro postreženi. Rečem ti, da
so dobri in ustrežljivi ljudje. Moja Pepinika bo v strahu, ker poka.« Imel je
tako miren in ravnodušen obraz, kot da bi bilo tisto streljanje pod vasjo nekaj
vsakdanjega.
Ciril je zbral svojih pet ljudi, da so na dve muli znesli hrano. Mislil je na
Ponikvarico in svoje ljubezensko doživetje. Na ustih je še čutil njene žgoče
poljube. Desna rama ga je bolela od njenega ugriza. Pomislil je, da je to druga
ženska, s katero je spal v vasi. Ciril je prisluhnil vedno, redkejšemu streljanju,
beganju vaščanov po vasi in mislil, kako se je sinoči zatopil v pripovedovanje
Fanike Ponikvarjeve o ravnanju njenega deda — veseljaka, o njenem možu, ki
jo je trpinčil, in njeni živahni, neizčrpni naravi, kako se ga je oklepala s strastjo
žene-vdove, ki je bila prikrajšana za ljubezenske užitke. Pomislil je, koliko
je morala ta zdrava, čista in lepa ženska pretrpeti ob sitnosti in zlobnosti
bolnega moža. Sedaj je bila pa njegova prvi večer, ko sta se spoznala in srečala.
Hm, v vojski gre menda vse bolj hitro, je pomislil. Spomnil se je latinskega
pesnika, kako je trpel zaradi ljubezni.
Po vasi je pritekel kurir in prinesel vest, da so odbili nemško patrolo. Eden je
težko ranjen, dva pa bolj lahko. Nemci so se umaknili. Tri, štiri ranjene imajo
zagotovo, če ne več. Kurir je bil vesel, ko je razglašal novico po vasi od hiše
do hiše in vsem govoril. Ciril se je vrnil v kuhinjo. Ponikvarica je v velikem
loncu mešala golaž.
»Tri zajce sem dala kurirju, da jih je pobil. Golaža bo za vseh enajst. Vsi so
nekam odšli. Nič se ne bojim, če kaj pride. Dekleta so pri sosedu in so vse
plašne, kaj bo. Puške imate, si mislim, kajneda?« Pogledala ga je s svojimi
rjavimi očmi. Odložila je kuhalnico, ga objela in začela poljubljati. »Ciril, molči,
da si spal pri meni. Veš, nisem mogla vzdržati. Dovolj je dve leti.«
»Seveda bom molčal, saj moram tudi zaradi sebe. Res, videti si pametna
ženska,« ji je odvrnil Ciril in jo pogladil po laseh. »Ali bom smel še vasovati
pri tebi, kadar bom hodil tod okoli,« jo je vprašal.
»Zmeraj. Boljši si bil kakor moj pokojni mož. Koliko let pa imaš?«
»Petindvajset. Glej no, jaz pa petintrideset. Deset let sem starejša od tebe,« mu
je s tišjim, žalostnim glasom odgovorila. »To ni treba govoriti, kaj bi govorila
o letih.«
»Poglej, starejša hči jih ima šestnajst. Mlado so me poročili.«
1145
Vrata so zaškripala. Spustila sta se in Ponikvarica je zopet začela mešati golaž.
Ves zasopel je vstopil v sobo četni komandir. »Ha, ha, pregnali smo te nemške
policijske podgane. Ostali bomo v vasi. Oh, Ponikvarica, bog vas potroštaj, bo
kmalu kuhano. Lačen sem kot volk v breznu.«
»Pet minut in na mizi bo, kar v hišo stopite. V kuhinji hočem imeti mir.« S
Cirilom sta se obrnila in odšla v sobo. Cez deset minut je živahno zajemala iz
globokih krožnikov zajčji golaž in ajdove žgance iz velike sklede vsa četna
komanda — komandir, njegov pomočnik, komisar in njegov pomočnik, Ciril,
obveščevalec in četni pisar Zdenko. Ponikvarica je samo stregla. V obraz je bila
rdeča in sveža. Smejala se je in vse po vrsti opazovala. Na koncu mize je sedel
desetletni sin, ki je rezal leskovo piščalko. Nihče ga ni imel za mar, ker so vsi
gledali in opazovali Ponikvarico. Nenadoma se je oglasil sin: »Poglej, mama,
tega moža s črnimi brki bi vzela za moža. Priden je. Včeraj je skidal iz hleva
namesto mene. Brke ima kot naš ata, ki so umrli. Kar vzemi ga za moža.«
Vsi so se zasmejali dečkovi modri pripombi. Komandir je pa pomežiknil Poni-
kvarici in ji dejal: »Živim ljudem se vse pripeti.«
Ponikvarica je visoko vzravnana mirno poslušala. Pogledala je Cirila in koman-
dirja. Nato je stopila k sinu in ga pogladila po laseh: »Priden je, veste, zelo
priden in večkrat povprašuje, kdaj bomo dobili novega očeta. Kaj se hoče, sinu
manjka očeta, pa ga ni in ni.« Poljubila je sina na obraz in se vzravnala. Bistro
je pogledala vse po vrsti, najbolj pa Cirila in hitro odšla iz sobe. Za njo je
stekel tudi sin, kakor da bi se sramoval, da je mater spravil v zadrego.
Pri mizi je nastala tišina po tem dogodku. Slišalo se je samo škrblanje žlic in
začudeni medsebojni pogledi. Tišino je pretrgal komandir, ki je dejal: »Hm,
rečem vam, da je škoda tako bistre, živahne in čedne vdove, da je sama. Tudi
leta niso še velika. Eh, tako si mislim, preden bo konec vojne, si bo že koga
staknila. Ne verjamem, da bi ostala sama.«
»Za vsakega v četi, ki je poročen, ve,« je dodal komisar, ki je doslej molčal. V
poročene ne sili za pomenek. Ženska je oprezna, zaveda se, da je vdova, ki si
želi ohranfti dobro ime. Taka, kakor Strnadova Pepina, ki je vse odgnala, samo
našega Jerneja se drži.«
»Jernej zna delati, ne samo jesti kot drugi. Z delom se je prikupil Pepini,« je
rahlo omenil Ciril.
Ves rdeč, da se pogovarjajo o njem in njegovi Pepini, je Jernej dvignil glavo
iznad skledice, se zazrl v komandirja in važno dejal: »Priden človek hitro pride
do prijateljstva in ugleda. Človek mora znati prijeti za vsako delo, pa ga imajo
kmečki ljudje radi. Nekateri se vsedejo za mizo in čakajo, da jim bodo ljudje
postregli takoj z dobro pijačo in jedačo. Delo je treba videti, delo. Vse drugo
pride samo od sebe. Pepina je delavna in skrbna za tri navadne žene. Včeraj
sem malo pokukal v hlev. Mali deček se muči s kidanjem hleva. Obšli so me
1146
spomini na domači hlev. Vzel sem gnojne vile, skidal gnoj in očistil živino.
Fantek me je gledal, ko je prišla njegova večja sestra v hlev, ji je dejal: ,Poglej
Milka, ta partizan bi bil za očeta pri nas, ker je priden. Vidite, mali fantek
takoj spozna človeka, ki rad dela.'«
Komandir se je sam sebi zdel imeniten. Cez čas se je zresnil in dejal, obrnjen
k Cirilu: »Ti s svojimi spravi hrano za četo do Strnadovih in tam počakaj. Ti,
Jernej, bi nesel sporočilo v bataljon, da bodo vedeli, da smo pregnali nemško
policijsko patrolo. Ce se boš pa spotoma srečal z bataljonskimi kurirji, pa daj
sporočilo njim in se vrni.«
Molče so poslušali in si brisali usta.
»Štiri dekleta žele v četo,« je rekel komisar in pogledal komandirja. »Ne, je
odločno zavrnil komandir, »reci jim: drugič. Orožja nimamo. Hrano naj nabi-
rajo za nas.«
»In če prosijo, kaj bi jim preprečevali?«
»Ne, žensk imamo dovolj. Več bodo zaenkrat koristile doma, kakor pri nas.
Cete ne bi rad napolnil z dekleti. Lepa je zavednost ali pametni bodimo. Na
terenu več koristijo. Tako jim je treba povedati.«
»Samo, da ne bi kaj rekli v bataljonu. Saj veš, da pošiljamo moške in ženske
čez Savo na Dolenjsko. Rečeno nam je bilo, naj poiščemo ljudi za Dolenjsko,« je
možato rekel komisar in si obrisal žlico in jo zataknil za škorenj.
»Za to so odredi in druge edinice. Žensk ne bi bilo treba pošiljati čez Savo.
Ženske so lahko obveščevalke, terenke, v bolnicah, samske ženske tudi v četah.
Rečem vam, da žensk ne bi pošiljal na Dolenjsko,« je sklenil četni komisar in
vstal.
»Sektašiti že ne bomo smeli,« ga je prekinil komisar in tudi vstal. Vsi so vstali.
»Kar mislim, bom tudi povedal na bataljonski konferenci,« je trdo odločil
komandir.
Ponikvaričina hiša se je izpraznila. Dekleti sta odšli na njivo, deček na pašo.
Sama sta ostala s Cirilom v kuhinji. Objel jo je in jo začel poljubljati. »Se
boš še oglasil?«
»Seveda se bom, pri tebi prav gotovo. To ni kar tako. Druga ženska si, pri
kateri sem spal.«
»Strašno te imam rada,« je rekla Ponikvarica in mu položila glavo na prsi.
»Po vojski boš odšel v dolino. Ostala bom v gorah in lep spomin bom imela
nate. To bo menda vse, kar bo ostalo.« Za slovo ga je še krepko poljubila. Stis-
nila sta si roke. Se enkrat sta si pogledala v oči. Ostala je sama v kuhinji. Ciril
je odšel. Na ustih je še čutil ugrize njenih belih zdravih zob. Več lepega sem
preživel z njo — Faniko, kot na vseh veselicah, kjer se je samo pilo in kričalo.
1147
Sonce je lezlo izza smrekovih gora in prijetno grelo na gorsko vasico. Za vasjo
sta se dobila z obveščevalcem Jernejem. Jezen je bil, ker je moral v bataljon.
»Ti, Ciril, pozdravi mi no mojo Pepino. Rečem ti, da se tiste njene sestre Loj-
zike kar ogiblji. Slišal sem, da hodi zato na obisk domov, da kakšnega ujame.
Bataljonski obveščevalec jo je zadnjič pospremil v dolino. Dva dni ga ni bilo
nazaj. Menda sta prenočevala pri njenih sorodnikih. Pepina je ne more. ¡Poro-
čena si,' ji pravi. Seveda je precejšnja razlika med njo in možem. Ona jih ima
petindvajset, mož pa oseminpetdeset. Pa še nadušljiv je po vrhu. Ciril, pameten
bodi. Lojzike se ogiblji in s Pepino in starima dvema govori.«
»Bom, bom. Kaj misliš, še nobena poročena, se mi ni vrgla v naročje. To srečo
imajo menda samo obveščevalci,« mu je posmehljivo vrnil Ciril.
Dve obloženi muli sta nosili hrano. Dva starejša borca sta jih vlekla in godr-
njala nad njima. Spotoma sta vzdihovala, ker sta morala zapustiti gostoljubno
vasico. »Najedla sta se,« ju je tolažil Ciril. »Tam gori pri Strnadovih bosta pa
počivala.«
»Tam gori obrajtajo samo Jerneja. V vasi bi ostali. Ženske kar ponujajo ržen
kruh in klobase. Ves teden bi pili in jedli. To bi se spočili in zredili.«
Ciril ju je dražil, češ da partizan ne sme biti preveč rejen, ker da so debeluharji
slabi vojaki za borbe in pohode.
»Lahko tebi,« sta mu godrnjaje odgovarjala, »Ponikvarjeva hiša je najlepša,
najbolj čista in največ imajo hrane pri hiši.«
»Seveda, njive imajo poleg hiše in lepo živino, pa četna komanda gre tja, kjer
je najlepše. Tako je bilo in tako bo,« je raztolmačil Ciril. Umolknila sta.
Pri studenčku so se ustavili. Ponikvarjev sin je poskočil. »Tisti stric in še drugi
so danes jedli v naši hiši. Poglejte, vi ne znate narediti take piščalke. Jaz jo
pa znam, me je dedek Jurij naučil.«
Muli sta pili vodo iz žleba in otresali z glavo. Pastirji so vlekli muli za ušesa
in'pihali vanju. Krave so gledale izza grmovja in stegovale vratove. Trije mladi
telički so skakljali okrog starejše krave. Ciril je ogledoval studence, pastirčke,
njihove piščalke in teličke, ki so brezskrbno skakljali za grmovjem. Domislil se
je, kako je pred mnogimi leti sam rezljal piščalke in piskal med svojimi vrst-
niki. Zaželel si je, da bi še enkrat živel tako brezskrbno in vedro življenje,
kakor ga živi desetletni sinček Ponikvarjeve Fanike. Iz premišljevanja ga je
zbudilo letalo, ki je letelo nizko nad gozdom. Gonjača sta skočila pokonci in
odvlekla muli za grmovje. Pastirčki so odložili piščalke, vzeli v roke fičafaje
in kriče streljali z lesenimi pšicami v zrak proti letalu. Pastirji so bili brez
strahu. Ponikvarjev je vrgel fičafaj proč in prosil Cirila, da bi s puško streljal
na nemško letalo. »Ne, ga ne bi zadel. Mitraljezci bi ga sklatili.« Ker se je
letalo skrilo za rob gozda, je prosil, da bi Ciril ustrelil s puško vrano, ki se je
zibala na hruški kraj steze. Ciril se je branil. Dejal je, da se ne sme streljati
1148
vran s kroglami, da so krogle drage in namenjene Nemcem. Užaljen ga je
gledal.
Popoldne je Ciril prišel k Strnadovim. Mati in Pepina stabbili na njivi. V
kuhinji je sedela za mizo Lojzika in pletla očetu nogavice in kuhala kosilo. Ko
je zagledala Cirila, je zardela skočila pokonci in mu podala roko.
»Ste se že vrnili. Zjutraj smo bili v strahu. Mislila sem že iti v dolino. Ste jih
prepodili? Kako to, da ste prišli samo trije. Ste plesali v Listni vasi?
»Nič nisem plesal, se mi ni ljubilo,« je počasi in neodločno odgovarjal Ciril
in priprtih oči zrl na njene močne, napete prsi. »Muli naj tovariša peljeta v
hlev, se bo že dobil prostor. Potem naj gresta počivat na klopco pred hišo. Bi
jedli? Domače klobase bom narezala.«
Odprla je kredenco in hitela pripravljati malico. »Pijačo ima Pepina spravljeno.
Ko se vrne, bo ona dala. Sklenila sem, da bi ostala nekaj dni doma. Oče je
bolan, treba mu je streči. Na njivah je pa dela, da se bog usmili.« Oči so se
ji bliskale od zdravja in veselja, da govori z mladim, simpatičnim Cirilom.
»Prenočujem kar v svoji prejšnji sobici. Vam bom pokazala tiste knjige —
sami romani so. Rada se pogovarjam z ljudmi, ki so študirali. Brala sem ruske,
nemške in francoske romane. Seveda samo nemško znam. Ruski romani so
preveč resni. Štiri gimnazije sem imela in enoletno gospodinjsko šolo. Naša
Pepina pozna samo delo in dela, kot da bi bilo delo vse. Tudi pomenki so važni
v teh hudih vojskinih časih.« Govorila je in pripravljala malico. Krožnik je
nesla pred hišo, kjer sta dremala Cirilova mulovodca. Razveselila sta se obilne
malice. Ciril je krenil v sobo in se vsedel na stol. Počasi se je pomenkoval
z bolnim gospodarjem. »Bogu zahvali, mladi človek, da si zdrav,« je s tihim
glasom rekel stari in ga gledal z motnimi očmi. »Tri leta bolezni, dosti je,« je
vzdihnil Strnad. Nad bolnikovo posteljo je na steni v srebrnem okvirju visela
slika velikega, močnega moža srednjih let z lepo zasukanimi brki in odločnih
potez, samozavestnega obraza, visokega čela. »V gozdu sem se prehladil. Večkrat
sem bil moker, pa se je vse na meni posušilo. Oh, ta bolezen. Tako rad bi delal,
v gozdu, v hlevu in pri živini! Pepina je kot treba. Vse zna in vsa dela razume.«
Bolni Strnad je govoril in zrl v sliko na steni. »Eh, usoda je to, usoda gorskega
človeka. Živel sem tako malo. Hm, borec si, borec. Lepo je to in dobro. Naši
gozdovi so naši.« Govorjenje ga je zmučilo. Zaspal je. Ciril je nato vstal in tiho
odšel ven. Na vrtu sta pod orehom na odeji ležala in smrčala oba gonjača.
Vse okrog hiše je bilo mirno in tiho. Samo sadno drevje na vrtu je tiho šumelo.
Ciril se je vrnil v kuhinjo, kjer je Lojzika pletla. Ko ga je zagledala, je odložila
ročno delo, ga prijela za roko in mu tiho dejala: »Pojdi, ti bom pokazala svojo
knjižnico in nekaj Veselovih pokrajinskih slik, ki sem jih kupila v mestu. Sel
je za njo po skoraj novih stopnicah. Cez širok mostovž ga je peljala v okusno,
čisto sobico, kjer je bila čedna knjižnica. Odprla je vrata velike omare. Ciril
1149
je opazil, da ima malo slovenskih knjig, da pa je imela vse mogoče romane
nemških, francoskih, ruskih in islandskih pisateljev. »Hm, slovenskega branja
je premalo,« ji je rekel.
»Imam pač svoj okus,« mu je odvrnila. »Glavno, da sem imela dovolj ljube-
zenskih romanov. Kadar mi je bilo dolgčas, sem brala in mislila na lepega,
ljubljenega fanta. No, pa se je vse drugače zavrtelo. Mlada sem, mož pa je še
enkrat starejši. To je vse, kar ti lahko povem. Morda bom pustila moža, dolino
in trg, pa se preselila nazaj na rodni dom, kjer je tako lepo. Gozdovi vedno
šume nad hišo, čeprav so ti gozdovi samo za nesrečo naši hiši.« Zaprla je omaro
in se tesno stisnila k njemu. »Vidiš, Ciril, teh stvari še nisi doživel, čeprav si
toliko star kot jaz. Vse lepo te še čaka. Kar zavidam ti.« Pogledala ga je z
vlažnimi očmi. Nenadoma se ga je oklenila in ga začela poljubljati. »V gozdu
in v gorah so samo naravni človeški zakoni. To sem večkrat slišala.« Ciril se je
je hotel otresti.
»Lojzika, moža imaš, ne smeš biti taka.«
»Ne, ne briga me mož. Ti si sedaj tukaj. Prav nič nimam od življenja.« Potegnila
ga je na belo pogrnjeno posteljo. Ciril je molčal in se predal njenim objemom.
Slekla se je do golega in se stisnila k njemu. Zagrizla se mu je v ustnice. Sopla
je in se ga oklenila z nogami. »Ljubi Ciril, tak bi moral biti moj mož, potem
bi bila srečna,« mu je zašepetala na uho. Obračala se je po postelji in ga vsega
posula s poljubi. Ciril je bil kakor omamljen. Ko je odprl oči, je videl njene
napete, močne dojke, ki so se burno dvigale. Lase je imela razpuščene in ga je
pokrila z njimi. Sopla je in mu šepetala: »Tako bi hotela živeti vsaj teden dni.«
»Moža imaš,« ji je tiho odgovarjal Ciril, »in zakon je svet, pravijo.« Ves se je
predal njenim poljubom.
»Da, svet je, pa ne s starim, slinastim in nadušljivim možem. Ležiš pri njem
in imaš občutek, da ležiš pri starem, izžetem beraču. In to mora biti mož. Kaj
me brigajo njegovi gozdovi, bogastvo. Kaj me vse to briga, kar se piše za naše.
Lahko bi mi bil oče, stric, stari stric. Človek, ki je izgubil vso svojo moškost pri
drugih ženskah in na potovanjih. Samo reci in s teboj grem v četo. Delala bom
kot kuharica.« Strastno ga je objela in ga poljubovala.
»Ne, v četo ne boš šla,« je prestrašeno rekel Ciril. Zavedel se je, da je šel
predaleč. Pokesal se je. »Jernej ti bo povedal delo,« ji je tiho dejal.
»Hm, Jernej, on je zmrzlé kot Pepina. Oba sta enaka.«
Pred hišo so se slišali Pepinini glasovi. »Kje je vendar Lojzika?« Skočila sta
s postelje. Lojzika je v hipu vrgla obleko nase. Z odejo je zagrnila Cirila.
»Ti kar leži. Rekla bom, da si nekam bolehen, pa sem te peljala počivat.«
Stekla je po stopnicah navzdol. Spodaj je bilo slišati prepir. Cirilu se je vse to
zdelo nenavadno — ljubezenski izbruh Lojzike, samoobtožba in njen hitri odhod
1150
iz sobe. Pokesal se je, da se ji je pustil zavesti. Jezil se je na svojo neodločnost
in mehkobo, da se je na njeno željo vlegel z njo v posteljo. Sam sebi se je zdel
nečist. Spomnil se je na nočni dogodek s Ponikvarico. Hm, to je druga ženska.
Vse popoldne in ves večer sta se pogovarjala. Vdana je in dve leti ni imela
moškega. Zapel si je suknjič in skočil iz postelje. Kaj briga Cirila, kako živi
Lojzika s svojim starim možem? To je njena stvar, ne njegova. Zavedel se je,
da si bo pokvaril vse, prav vse, če dopusti, da bo šla v četo. Ciril se je zavedal,
da še vedno ostro pazijo na to, da se med borci ne bi razpasla razuzdanost.
Ciril se je zavedal, da bi bil kaznovan, če bi v četi zvedeli, da je ljubimkal
z Lojziko. Hm, izgovarjal se bo, da je prinesla novice od očeta, ki je obiskal
njihovo hišo. Komisar se bo obregnil: seveda, bivši trgovci obiskujejo trgovce.
Trdno je sklenil, da se ne bo dal več zapeljati. Naj se izživlja z drugimi. Zabo-
lelo ga je, ko ga je pred njo svaril pošteni, odkriti in pol pismeni Jernej, ki je
poznal delo edinic.
Potiho, kakor tat, se je splazil po stopnicah. V veži je obstal in prisluhnil.
Pepina je glasno kregala Lojziko: »Kaj hodiš sem gor. Moža imaš. Bogat je in
pošten. Rada bi dobila kakšnega komandanta. Beži no, Lojzika. Deklet je preveč
in še strogi so, ti rečem. Mislila si, da te bo čakal tisti obveščevalec. Zmotila
si se, poslali so ga na Dolenjsko. Jernej je moj, da veš. Pa tudi tistega študenta
Cirila pri miru pusti. Ne verjamem, da je bolan, kot praviš. Ce ti ni do moža,
se kar v trgu raztresi.«
»Molči Pepina, molči,« je s tihim, prosečim glasom zavračala Lojzika. »Briga
me tisti študent, še govoriti se mu ne ljubi. Ti si pa tako štorasta. Vse si
odgnala, tako sem slišala.«
»In tudi bom vsakega neznanca, ki mi bo segal pod krilo. Se Jernej, ki je moj
fant, je dober z menoj. Rečem ti, da so se zmotili tisti mladiči, ki so mislili, da
bodo spali pri meni. Figo sem vsem trem pokazala in vrata. Naj se gredo
drugam stresat. Taka sem in taka bom, da veš.« Potem sta tišje govorili.
Cirilu je bilo dovolj. Prvič v svojem življenju je poslušal. Obdal ga je čuden
sram, da se je dal zavesti. Po prstih je krenil na vrt in mislil. Njej je samo za
izživljanje. Menda se ji hoče živeti, kakor piše v velikih romanih. V njem je
vstajala vedno bolj čista slika vdove Ponikvarice. V primerjavi z Lojziko se
mu je zdela Ponikvarica čista, prirodna in odkrita žena. Zahrepenel je po njej.
Nekaj ga je vleklo proč od Strnadovih. Sedel je na klopci pred hišo. Gledal
je v visoke oblake, ki so hiteli proti severu. Gozd nad senožetjo je rahlo
šumel. V daljavi se je slišalo bobnenje topov. Ciril si je obrisal obraz. Ves
moker je bil od premišljevanja. Prišel je do sklepa, da je duševno šibak človek.
Ali bom lahko tak študiral po vojni! Ce zve Lojzikin mož, da se mu je žena
vdala, njemu — študentu, bo preklel njo in njega. Zakaj bi ne bil tak kot
Jernej. Odkrit — pošten, ki ima samo eno moralo. Tako ne sme iti več naprej.
1151
Samo s Ponikvarico bo imel znanje. Nobeni se ne bo dal zvabiti v sobo. Ne,
ne bo več tako mevžast, da se pusti mladi, razvajeni žrebički, da dela, kar hoče.
Zdel se je sam sebi cunjast in malovreden. Neki drug tolažilni glas pa mu je
prišepetaval: Vojska je in v vojski gre vse bolj hitro, ljubezen, rane, smrt. Vse
je nekam lačno lepih besed, ljubezni, užitkov z žensko na postelji. Kaj pa če
pade? Zgnil bo v gozdu. Nihče se ne bo spomnil nanj. Morda samo ženske,
s katerimi je preživel v objemu in vročih poljubih. »Ciril, predsodke imaš in
vse trgovske rodovine imajo neke predsodke,« mu je nekoč rekel četni komisar.
»Samo človek, ki je tesno spojen z naravo in delom, jih nima.«
Na pragu se je prikazala Lojzika v novi zeleni obleki in beli bluzi. »Ciril, Ciril,
pojdi no jest in tudi tvoji.« Stopila je k njemu. »Si že ozdravel? Skočila sem
v sobo. Mislila sem, da si že ozdravel.« Posmehljivo ga je pogledala, kot bi
hotela reči: fant, bojiš se, kajneda. Na obrazu se ti bere. Obrnila se je, stekla
na vrt in prebudila speča mulovodca.
V hlevu so začele rigati mule. Na prag je stopila Pepina.
»No, ali boste šli ali kaj. Južina bo hladna. Tisti muli bi lahko privezali ob plot.
Teh nesnag še nismo imeli v hlevu.«
Pri kosilu je bila najbolj zgovorna Lojzika. Cirila je spraševala, kakšno trgovino
imajo doma in če bo po vojski nasledoval očetovo trgovino. Resno ji je odgo-
varjal, da ne ve, kaj in kako se bo odločil.
»Tako dobro kosilo, pa ni in ni Jerneja. Siromak ubogi, bogve kje hodi sedaj.«
Jedli so maslene štruklje. Poleg je stala skleda zelja in kuhana svinjska rebrca.
»Jemo kakor na ohceti,« sta rekla gonjača in hitela zajemati.
»Belo moko je prinesla Lojzika. V trgu sploh ne vedo, da je vojska,« je zamr-
mrala Pepina.
Lojzika je pripovedovala, kakšne obleke nosijo v trgu in katera hodi z nemškimi
oficirji.
»Ce jih naši dobe, jim bodo že porezali kite, boš videla,« ji je hitel dopovedovati
starejši mulovodec, ki se je držal na smeh ob dobrem kosilu. Na Dolenjskem
smo jih porezali že predlanskim.«
»Kaj tako molčiš, Ciril. Lojzika je rekla, da imaš glavobol. Pri hiši nimamo
aspirina, samo zdravila za očeta.«
»Sem že boljši,« je tiho odvrnil Ciril. Rdečica ga je obšla, ker je čutil, da je
Pepina opazila njegovo laž. Da bi obrnil pogovor v drugo smer, je dejal: »Dolg-
čas mi je za Jernejem. Dober človek je. Sinoči še plesati ni hotel, rajši je šel
spat.« Pepina ga je hvaležno pogledala. Iz zelja je vzela največji kos kuhanih
svinjskih rebrc in mu jih položila na krožnik. Iz sobe se je slišal bolehen glas:
»Pepina, Pepina!«
1152
Obe sta skočili pokonci in hiteli k bolnemu očetu. Kmalu sta se vrnili. Očeta
je bilo treba obrniti. »Sama ga obračam,« je dejala Pepina. »Matere še ni, so
pri sosedu.«
Zunaj je bilo slišati brneči glas letala. »Čudno, danes kar naprej letajo, da ne
bodo kaj natresli,« je Pepina vprašujoče pogledala Cirila. »Vojska je in v vojski
lete letala in bobnijo topovi,« je hladno dejal Ciril.
»Vaše delo je lepo. Zbirate hrano, eni dajo več drugi manj. Jernejevo delo je
najtežje. Siromak je vedno na poti, da kaj zve. Nekatere ženske so lažnive. Ne
povedo, kar je treba. Ce pride sto Nemcev, jih naredijo tisoč. Oh, kolikokrat se
Jernej jezi in jezi.«
Zunaj se je slišala glasna in ostra govorica. V sobo sta stopila četni komandir
in komisar. Ko sta jih zagledala za mizo, sta se oba zasmejala. »Ha, ha, Strna-
dovi pa dobro skrbite za naše vojščake. Lepo je to. Ti, Pepina, ti si ženska,
kakor se gre. Tudi za nas so dobro skrbeli v Listni vasi. Dobri ljudje. Dolinci
se gredo skrit pred njimi.« Odložila sta torbe in se vsedla za mizo. »Hm, ostali
so na vrtu, na tistem koncu vrta, ki je popasen,« se je opravičeval komandir.
»Jedli smo že. Dve uri počitka in gremo naprej. Ti, Ciril, bi šel z Lojziko, če
se bo seveda vrnila v trg. Ti bi blizu trga pripravil hrano za bataljon. Dobil
boš javko, kjer boš dobil četo.«
Lojziki so se zaiskrile oči. »Pokazala bom Cirilu, kje bodo največ dali. Vse tiste
kmetije poznam.«
»Kaj boš ti hodila,« jo je zavračala Pepina in jo jezno pogledala.
»Vrnila se bom domov in mu spotoma pokazala hiše, da se kje ne zgubi.«
»Muli bosta vzela s seboj. Hrano bodo že naši odnesli z nahrbtniki.« Mulovodca
sta nakremžila obraze.
»Hm, nevarno bo,« je tiho dejal Ciril.
»Pazita se,« ga je ostro zavrnil četni komandir. »Zasede so blizu trga.«
»Sli bi po celem,« je predlagala Lojzika. »Sama se nič ne bojim. Ce me ustavijo,
jim rečem: Bolnega očeta imam v hribih. Trikrat so me že spustili. Seveda,
vprašajo za bandite. Nič jih ne vidim, so kje drugje skriti.« Lojzika se je
norčevala na račun nemške in partizanske velike opreznosti. »Da sem jaz ko-
mandant, bi šla v trg in kaj naredila. Tako bi jaz delala.«
»Eh no, to je dobro, da je naš Jernej znan pri Strnadovih. Obveščevalna bo šla
kot po maslu,« je posmehljivo dejal četni komandir in prijateljsko lopnil Lojziko
po plečih. »Bi kakšne papirje kdaj nesla v trg, kajne Ciril,« je tišje dejal
komisar.
»Ne, ne, papirjev že ne bom nosila. Ce me preiščejo in najdejo, me zapro ali še
ustrele. Ne, ne, če mož zve, da sem kaj nosila, me takoj razdedini.«
»Oho,« se je začudil komandir, »to se reče, da nisi pripravljena delati za nas?
1153
Koliko otrok pa imaš,« je hotel vedeti komandir.
»Eh, nič jih nimam. Mož ima oseminpetdeset let. Bojim se pa le, da mi ne bi
pustil ne gozdov in ne hiše.«
Hm, si je mislil Ciril, pred uro ali dve je prisegala, da bo šla v četo. Kdo bi si
mislil, izvrstno se zna pretvarjati.
»Moj mož denarno podpira partizane. Ne želi, da bi bila terenka, ki bi nosila
pošto. Tudi sam ne. Stijrikrat so pri nas vse premetali. Menda tudi Nemci niso
tako neumni, da ne bi vedeli, da sem jaz tu gori rojena. Dobro veste, da bi že
zažgali, pa so očeta videli, da bolan leži, pa so samo vola vzeli in Pepino ozmer-
jali. Oče znajo nekaj nemško. Ko je prišel neki nemški poročnik, so mu rekli:
Ej, gospod poročnik, tudi jaz sem bil narednik v avstrijski vojski. Pobijal sem
Italijane na Doberdobu. Sedaj pa mene, bivšega avstrijskega bolehnega nared-
nika, zafrkavate. Poglejte, in oče so Nemcem pokazali sliko, ki jo imajo nad
posteljo. Slikali so se v uniformi narednika in s tremi odlikovanji na prsih.
Veste, tile Nemci kar nekam spoštujejo tiste hiše, kjer so bili v zadnji vojski
in fronti. Glejte, moj mož pa še vojak ni bil. Ozke prsi in nahoden je bil. No,
ne nahoden, nadušljiv je bil.« Lojzika se je razgovorila.
Sonce je z zadnjimi žarki obsevalo gorsko kmetijo.
»Sli bomo,« je vzkliknil četni komandir in pogledal na uro. »Ciril, dobro opravi.
No, Lojzika, upam, da se bomo še videli. Mi imamo pot pred seboj.« Lojzika
bi se še pogovarjala z zgovornim komandirjem. Oba, komandir in komisar, sta
pred odhodom obiskala še bolnega gospodarja. Seveda nista pozabila pogledali
gospodarjeve slike na steni nad posteljo. Gospodar je z lahnim glasom dejal:
»Ena je velika, srebrna, ker sem petdeset Italijanov ujel, druga je službena. Bil
sem vsega skupaj sedem let v avstrijski vojski. Tretja je pa hrabrostna medalja,
ker sem petnajstkrat sodeloval na juriših na Doberdobu. Ljubi bog, težko je
bilo, toda bil sem mlad, zelo mlad sem bil. Kaj pa vi, kaj zajameta tistih poli-
cistov.« Oba sta zardela ob tem vprašanju. »Oh, samo da bi ozdravel. To bi bil
srečen. Dvesto kubikov smrek bi dal za svoje zdravje.« Utrudil se je in zadremal.
Komandir in komisar sta tiho po prstih zapustila sobo.
Pred hišo je bila četa zbrana za odhod. Ob plotu sta rigali dve siti četni muli,
ki sta jih držala godrnjava mulovodca. Nista bila zadovoljna, da sta določena
za dolino. Bala sta se zased in iznenadenj. Ciril je stopil h komandirju in mu
dejal: »Tovariš komandir, ali bi dal tri, šitiri borce za spremstvo.«
»Nič ne bom dal. Lojzika vas bo vodila po skrivnih poteh. Kaj, vraga, vam bo
še spremstvo. Krompirja ni trebä nositi. Ljudje naj dajo moke in masti. Krom-
pirja imajo hribovci dovolj. Pa cigaret naj dajo. Reci no Lojziki, naj bi pošiljala
cigarete sem gor do Pepine in samo za našo četo. Nagovori jo, če jo moreš.
Hudir babji, naj bo za kakšno korist. Videti je, da bo še prišla sem gor. No,
Ciril, dobro opravi.«
1154
»Bom, bom,« je tiho dejal Ciril.
Ceta je odšla po grebenu nad hišo. Cez pol ure so krenili po stezi navzdol Ciril,
Lojzika, mulovodca in muli. »Prav blizu trga te bom peljala, da veš, k našim
znancem. Seveda se bodo ustrašili. Tisti vaš komandir je prijeten človek, zgo-
voren in postaven.« Polglasno je dejala: »Takega, kakor si ti, Ciril, ali pa kot
je komandir, bi morala imeti za moža.«
»V četo pojdi, pa boš kuharica ali kaj več,« se je ponorčeval Ciril.
»Beži no, da bi dedom kuhala. Tega pa ne. Se doma v trgu kuha moževa sestra.
Rajši igram na klavir in berem romane, kot da bi se ukvarjala s kuhinjskimi
posli. Nočem nositi niti predpasnikov. Dovolj sem jih nosila pri Strnadovih.«
Pogledala ga je in ga stisnila za roko. »Veš, rada sem lepo oblečena in ljube-
zensko si želim izživeti. Rekla sem ti že, da od moža nimam nič drugega kot
lepo hišo, dobro hrano in lepe obleke, kolikor hočem — pet oblek bi dala, da
bi se vsak večer tako imela kot s teboj gori pri Strnadovih.«
»Veš, pri nas je strogo,« ji je dejal Ciril. »Ce bi bila ti v četi in če bi opazili,
da ljubimkaš, bi te nagnali iz čete. Sam sem videl, kako so pred meseci dve
vročekrvni spodili. Bolje zate, da ne prideš v našo četo. Saj je terencev dovolj.«
»Beži no. Terencem ni za to. Samo politiko rinejo v glave. Jaz pa politike ne
maram, da veš. Očeta obiskujejo pa samo stari znanci. Vsi so boječi. Z Nemci
ne bi hotela, ker sem Slovenka in ker nočem z nemškimi oficirji imeti nobenega
opravka. Mož se boji zame. Rad bi imel otroka. Hm, nisem kriva, če ni
sposoben za to. Zdravnik mi je sam povedal, da je mož zanič. Rekel mi je:
če res želite otroka, se ozrite po mlajšem moškem, pa vam ga bo naročil. No,
mislim, da se lahko živi tudi brez otrok.«
Ciril je molčal, premleval njene besede in jih ponovno primerjal s pametno
in razsodno Ponikvarico. Pozno ponoči so prispeli iz gozda na senožeti. Prav
blizu trga so se ustavili pri neki hiši ob cesti. Lojzika in Ciril sta stopila naprej,
mulovodca sta ostala na vrtu z mulama. To so se začudili. »Ti, Lojzika, si
terenka?« gospodinja je sklepala roke. Po kratkem pogovoru so dali vso moko,
kar so je imeli pri hiši — tri vreče in petdeset kilogramov masti. »Polovico vam
bom vrnila iz svojega,« je obljubljala Lojzika. Hitro so bile mule obložene,
mulovodca sta veselo hitela proti gozdu. Prebivalci hiše so se tresli od strahu.
»Vsak dan zasede, mimo hiše hodijo policaji. Tudi ob večerih gredo proti gozdu.
Ves čas se bojim, da nas ne bi zaprli. Lojzka, da se kje ne zarečeš, da smo
dali. Veš, da je po nas.« Ciril je miril zaskrbljene obraze. Lojzika je morala
svečano obljubiti, da bo molčala. Ko sta zapuščala hišo, je rekla Lojzika: »Ciril,
spremi me kar čez njive do trga. Strah me je.« Sama že ne bom hodila, da veš!
»Tudi meni ne bo prijetno samemu kolovratiti.« Naštela mu je hiše, kjer se bo
lahko drugič ustavil. »Cez teden dni bom šla zopet na obisk k Strnadovim.
Pridi še ti.«
1155
Zmignil je z rameni in odvrnil, da ne razpolaga sam s seboj. Nenadoma jo je
vprašal: »Kaj pa, če bi bil ranjen, bi me imela še rada.« Obstala je in mu
hladno s poudarkom rekla: »Ne, ranjenca bi ne hotela imeti za ljubimca. Ne
bi se hotela vleči na posteljo k človeku, ki bi imel nogo ali roko razmesarjeno.
Se človek, ki ima obraz opraskan, mi je duševno in telesno zoprn.« Umolknila
je. »Želim moškega, zdravega, to je vse. Nadušljivega ranjenca ne maram. Za
to bi bila sestra Pepina. Tudi oče je bil tak, ko je mene ženil. Mož je res tak,
da se bogu usmili, toda ima pa gozdove, lepe smreke, to je več vredno kot lep,
toda beraški mož. Vsega imam. Moškega si pa moram poiskati.«
Prišla sta mimo samotnega kozolca. Lojzika je potegnila Cirila za rokav. »Poči-
vaj va malo. Noge me bole.«
»Ce ni kje zasede,« je boječe vprašal Ciril.
»Ne, ni nikogar,« mu je strastno zašepetala na uho. Pod kozolcem je bil kup
slame. Kakor hitro sta se usedla, ga je Lojzika prijela za roke in ga potegnila
k sebi. Začela ga je poljubljati. Odpela si je bluzo. Omamljen se je Ciril sklonil
nad njo. Strastno sta dihala in sopla. »Midva bi morala biti vsak dan skupaj,«
mu je zašepetala. »Ce ne bi bili v vaši četi tako strogi apostoli, bi šla k vam.«
V zvoniku je ura udarila tri. Ciril je planil pokonci in si zapenjal hlače. »Kmalu
bo dan,« je dejal. »Oh, ljubi Ciril, kar do dneva se objemajva.«
»Ne, ne, dan bo. Kozolec je preblizu trga. Nevarno je.«
Jezna je bila, ko je vstala. »Oh Ciril, kaj si tako boječ.«
»Nič, kaj bi se bal. Ne maram, da bi bila ujeta pod kozolcem. To bi bilo grdo
zame in zate.« Vstala je in si popravila krilo. Ciril je stepel z njenega hrbta
slamo. Stegnila se je ob njem in ga za slovo še enkrat poljubila. »Danes teden
bom zopet gori. Uredi tako, da se dobiva. Srečno hodi, Ciril.«
Stekla je za kozolcem po pšenični njivi proti trgu. Svitati se je že začelo. Ciril
je hitro krenil čez njive in travnike proti gozdu. Ptiči so zapeli. Pooblačilo se
je in kmalu se je usui močan dež. Vse naokrog je bilo tiho in mirno, samo dež
je enakomerno padal. Ciril je bil že blizu gozda. Obšla ga je tesnoba, ker je bil
tako sam. Pokesal se je, da je cele ure prebil pod kozolcem z Lojziko. Ciril,
Ciril, kako si neodločen, ta ženska te je čisto zmešala, je šepetal sam sebi. Zakaj
nisem šel z mulovodcema. Zaslišal je neznane glasove. Ozrl se je. Zagledal je
strelsko vrsto Nemcev s puškami v rokah. Več kot sto metrov niso bili oddaljeni
od njega. Do gozda je imel še petdeset metrov. Skušal je teči. V roko je dal
z ramen puško in bežal. Nemci so ga opazili in ustrelili za njim. Tekel je dalje.
Ko je bil že ob robu gozda, je dobil kroglo v desno nogo in levo roko. Padel je,
vstal pa zopet padel. Plazil se je po vseh štirih. Noga ga je strašno bolela. Hlače
in rokav sta bila mokra od krvi. Plazil se je po vseh štirih in se zaril v košat
smrekov vrh, ki je posekan ležal ob črvivi stari bukvi. Pred očmi se mu je
temnilo. Nemci so kmalu pritekli v gozd. Razbui-jeno so kričali drug na dru-
1156
gega. Ciril je razumel nemško, tvričali so, da ga bodo kmalu ujeli in da je
menda ranjen. Tekli so mimo smrekovega vrha dalje po gozdu. Ciril se je pa
obračal in škripal z zobmi. Klel je svojo nepremišljenost. Noga ga je vedno
huje bolela. Iz smrekovega vrha se ni upal. Cez dve uri so se Nemci vrnili.
Kleli so, da jim je ušel terenski bandit. Neki Nemec se je ustavil pred smre-
kovim vrhom, odpel hlače in šel na potrebo. Voda je tekla na Cirilovo ranjeno
nogo. Nemec je med opravljanjem potrebe gledal bukev, drugi Nemec si je pa
odpel hlače in se podelal poleg skritega Cirila. Napenjal se je in stokal, klel
čokolado, ker ni mogel v redu opraviti potrebe. Medtem mu je padla iz žepa
tobačnica. Ko so Nemci odšli, se je Ciril splazil iz skrivališča. Poskušal je vstati.
Hoditi ni mogel. Plazil se je po vseh štirih. Dež je padal vedno huje in huje.
Ciril je bil ves blaten in umazan od plazenja. Obležal je. Lačen je bil. Pre-
mišljeval je, kako daleč je do Listne vasi. Računal je, da se bo plazil najmanj
pet ur ali še več. Zopet se je plazil in vlekel nogo za seboj. Izgubljal je zavest.
Stokal je in vzdihoval. Blizu njega je stekel trop preplašenih srn. Plazil se
je po blatnih grapah. Ko se je zmračilo, je obležal pred polrazpadlo gozdno
kočo. Vso noč je prebedel in dež je curljal skozi gnilo streho. Ves je bil blaten
in premočen. Premišljeval je o svojem življenju, študentovskih letih, dobrem
očetu in brezskrbni mladosti doma. Bolelo ga je, da je bil na tako neumen način
ranjen. Odrekel bi Lojziki in sebi in krenil v gozd z mulovodcema. Jokal je
od bolečin in sramu zaradi ljubimkanja s tako žensko, ki ga ne bo marala sedaj,
ko je ranjen. Kaj ni poslušal komandirja, ki je dejal; bolje je, da se do neza-
vesti napiješ, kakor pa da na sumljivem kraju prebiješ s še tako lepo in
strastno žensko.
Zaspal je. Dež je ponehal. Ko se je zbudil, ga je strašno bolela noga. Hlačnice
so bile vse umazane in krvave. Lačen je bil, v glavi se mu je bledlo. Oblaki
so se raztepli in sonce je posijalo v razpadlo gozdno kočo. Zlezel in splazil se
je iz koče. Plezal je dalje, kar naprej je počival. Hlače si je vse raztrgal ob ple-
zanju. Nogo in puško je vlekel za seboj. Neka iver ga je zagrabila in pol hlačnice
se mu je odtrgalo. 2ejen je bil in lačen. Obhajala ga je slabost. Bal se je, da
ne bi umrl od gladu, osamljen v gozdu. Ob stezi je popil polblatno deževnico.
Sonce je bilo že visoko na nebu. Priplazil se je na neki pašnik. Zaslišal je kravje
zvonce in pastirske piščalke. Obležal je za drevesnim grmom. Neki deček je
stekel okrog grmovja. Ko je zagledal okrvavljene noge in blatnega človeka, je
odskočil in zavpil.
»Ciril sem,« je lahno zastokal Ciril. Ponikvarjev deček je stopil k njemu. Sočutno
ga je pogledal. »Domov pojdi in mami reci, da ležim tukaj,< je vzdihujoče
izdavil.
»Bom, bom,« je šepetaje dejal deček. Zbral je živino in jo gnal domov. Cirila
je navdalo upanje, da ne bo sam zgnil v gozdu. Kljub bolečinam je upal, da
bo prišla Ponikvarica ponj in ga oddala četi. Lačen je bil in kar naprej je padal
1157
v nezavest. Veliko krvi mu je odteklo. Umazan je bil, krvav in raztrgan. Sam
sebi se je zdel, da je podoben zanikrnemu beraču. Stokal je in vzdihoval. Dan
se je vlekel kot hudo leto. Brez moči je ležal za grmovjem. V bližini so krakale
vrane. Pozno pod noč je prišla Ponikvarica z vozom, na vozu je sedel živahni
Ponikvarjev deček. Vso njegovo notranjost je obdalo radostno čustvo. Zavedal
se je, da ni več sam. Ko je Ponikvarica obstala pred njim, je sklenila roke in
vzkliknila: »Oh, ubogi Ciril, kakšen si, kje so te, kdaj? Prej bi prišla, pa so
bili Nemci v vasi. Vse so preiskali. Sosedovim so vzeli kravo, nam pa triletnega
junca. Pred pol ure so odšli.« Obrnila je voz, da je bil bliže grmu. S svojimi
močnimi rokami je prijela Cirila kakor otroka in ga dala na voz, kjer je iz vreč
razstrla slamo.
»Eh, draga Fanika, pelji me v četo, ne v vas.«
»Hm, vrag vedi, kje je četa. Te bom že spravila v hišo, ne boj se,« je odločno
odgovarjala. Ko je ležal na slami, je izgubil zavest. K ustom mu je nastavila
steklenico žganja. Kmalu se mu je zavest povrnila. Voz se je tresel po slabi
poti. Ponikvarica je zapeljala voz za vrtovi, da ne bi videli vaščani. Zadela ga
je na ramo in odnesla v svojo spalnico. Slekla ga je kot otroka. Vrgla je proč
njegovo raztrgano in zamazano obleko. S toplo vodo ga je vsega umila. Očistila
mu je veliko rano. Meso je viselo od stegna. S svežimi zavoji ga je obvezala.
Ko ga je čistila in umivala, se je spet onesvestil. Prebudil seje šele pozno ponoči.
Ob postelji je sedela šestnajstletna hči. Dala je prst na usta. »Mati so šli po
zdravnika v gozd, ker si v trg ne upajo. Cez noč boš na njihovi postelji, čez
dan pa med sodi v kleti, dokler ne pridejo vaši pote. Tako so sklenili mati,«
je dejala hči in se zopet zatopila v branje.
Ponikvarica je krenila v gozd, da bi našla partizanskega zdravnika. Spotoma
se je oglasila pri Strnadovih. Mislila je, da bo dobila gori obveščevalca Jerneja.
Pepini je zaupala, da leži pri njej težko ranjen Ciril. Pepina je prebledela in
sklenila roke nad glavo. Ni ji vedela povedati, da bi bila četa kje v bližini.
Kmalu je krenila v gore. Hodila je po strmih stezah, ostrem kamenju in kotanjah.
Mesec ji je svetil in sova skovikala v drevesih. Ponikvarica je sopla, postajala
in prisluškovala, kje bi zaslišala govorico gozdnih mož. Vse je teklo od nje.
Skrbelo jo je, kaj bo, če ne najde zdravnika. Rane se bodo Cirilu prisadile in
po njem bo. Pot ji je prekrižala lisica, ki je švignila mimo nje. Kmalu je zaslišala
govorico. Stisnila se je k smreki ob poti in pridržala sapo. Stiri temne postave
so se pomikale druga za drugo po stezi. Puškine cevi so imeli obrnjene navzdol.
»Ce so ga ujeli, to bo hudir z njim,« je bilo slišati. »Kaj mu je bilo treba ostati
samemu. Z mulami bi odšel.« »Morda bodo kaj Strnadovi vedeli,« je zamrmral
starejši glas. »Komandirja so že v bataljonu prali zaradi tega.«
»Beži no, saj ni komandir kriv, če so Cirila ujeli. Čudno, saj tista Lojzika pozna
vsa pota in steze, domačinka je.«
1158
»Hm, morda pa je padel v zasedo, ko se je vračal. Tile študenti so premalo
previdni. Premalo mislijo nase. Vraga, na kakšne pesmice mislijo in na luno
gledajo namesto predse. Tako smo že dva izgubili. Skoda je Cirila, ker je
bil miren človek in dosti je vedel.« Ponikvarica ni mogla strpeti. Stopila je izza
smreke in zaklicala: »Počakajte malo, počakajte.« Prestrašili so se, se vrgli na
tla in pripravili puške na strel.
»Ponikvarica sem, iz Listne vasi.« Hitro so vstali in jo obkolili. Povedala je,
da nekje leži ranjeni Ciril in da išče zdravnika. Potolaženi so bili zaradi Cirila.
Občudovali so Ponikvarico, da se je sama podala na pot po zdravnika. Trije so
odšli naprej. V ozki dolini so bili postavljeni šotori. Velik taborni ogenj je
gorel okrog šotorov, kjer so spali. Bila je ura dve po polnoči. Komandir je bil
vesel Ponikvarice in njene skrbi za Cirila. Takoj je poslal kurirja v dve uri
oddaljeni bataljon po zdravnika. Ponikvarico so postregli s čajem in krom-
pirjem. Komandir ji je povedal, da so bili vsi v četi zelo zaskrbljeni zaradi
Cirila. Bali so se tudi za Strnadovo hišo. Povedal ji je, da že tretje leto teče,
odkar živi in prenočuje v gozdu.
Proti jutru je prišel zdravnik Žiga. Ponikvarica mu je povedala, kje in kako
je našel sin Cirila in da ga ima doma. Povedala je, da ga je skopala, obvezala
in z jodom očistila rani na nogi in roki. Zdravnik jo je poslušal in pohvalil
njeno vnemo. »Kar vem o zdravljenju, vem iz knjige, ki se ji reče Kneipov
domači zdravnik,« je rekla Ponikvarica. Zdravnik-kirurg, star sivolas, naguba-
nega obraza, je poslušal Ponikvaričino izpoved. Nato se je dvignil in brez besed
krenil s Ponikvarico proti daljni gorski vasi Listni. Spremljala ju je patrola
petih borcev. Pozno dopoldne so prišli v vas. Star vaščan je razburjen pripo-
vedoval, da so bili pred pol ure Nemci v vasi in da so krenili v smeri Strnadove
hiše. Pri Ponikvarici so zategadelj prenesli Cirila v klet, kjer so mu napravili
posteljo v skritem prostoru. »Bali smo se, da ne bi preiskali hiše,« je hotela
pripovedovati hčerka. Ponikvarica ga je zopet zadela na rame in ga nesla v
svojo spalnico. Zdravnik ga je pregledal, potegnil dve krogli, ki sta tičali blizu
kosti. Kroglo mu je izvlekel tudi iz leve roke. Ciril je škripal z zobmi, ko ga je
zdravnik mesaril s kleščami. »Kar potrpi,« mu je prigovarjal zdravnik in se
vešče obračal okrog njega. Zdravnik je pohvalil vso skrb Ponikvarice, njeno
voljo in žrtve, ki jih ima z ranjencem. »Vdova ste, vdova, pravite. Bolnega
moža ste nekoč imela. Potem veste kako je treba ravnati z bolnikom.«
»Tako mislim: čez dan bi bil v kleti med sodi, ponoči bi ga pa prenesla v
spalnico. Cemu bi ga sedaj prenašali po gozdnih kotanjah.«
»Cez teden dni ga bom obiskal. Dva meseca bo ležal, tako se mi zdi.« Ko je
zdravnik odhajal, jo je še enkrat pozdravil in počasi odšel za vrtovi.
Ciril se je čudil veliki skrbnosti Ponikvarice. Sram ga je bilo, da je lju-
bimkal z Lojziko, žensko, ki mu je mirno rekla, da ga ne bi marala, če bi bil
1159
ranjen. Bal se je, da bo Ponikvarica zvedela za njegovo kratko znanje z Lojziko.
Lojziki je bilo samo za trenutno doživetje. Ponikvarica pa skrbi zanj, kot bi bil
poznan že vrsto let. Ponikvarica ga je skrbno negovala, ga .previjala in hranila.
Ko so se mu začele rane celiti, se je ob večerih vlegla zraven njega in ga grela
s svojim telesom. Poljubljala ga je zjutraj in preden je zaspal. Ciril je želel,
da bi bila večkrat pri njem. Vsako jutro sta ga s hčerko prenesli v klet med
sode. Ponoči je vsa okna skrbno zakrila. Ponikvaričin sin ji je nekoč dejal pri
južini: »Mati, ko bo Ciril ozdravil, naj ostane kar pri nas. Oni dan mi je rekel,
da vas ima rad in tudi jaz ga imam rad.«
Mati ga je pobožala po laseh in mu šepnila na uho: »Ciril je partizan in ko bo
ozdravel, bo šel v četo.«
»Hm, deset let ste starejši od njega, to morate vedeti,« je rahlo dejala hčerka
in se posmehnila. Ponikvarica jo je ostro pogledala in dejala: »Seveda, Ciril
je mlad in če bo dobro ozdravel, bo po vojni obiskoval šole. Skrbeti pa je treba
zanj. Obljubila sem to njemu in četi,
Po tem dogodku Ponikvarice niso več spraševali o Cirilu in možitvi z njim.
Cez nekaj dni je obiskal Cirila v kleti obveščevalec Jernej. Povedal mu je, da
Pepina žaluje za njim. Lojzika da je samo rekla: Ciril se ni varoval, pa jo je
skupil. Nobene besede ni več rekla o njem. Zvečer da jo je pospremil do trga
bataljonski obveščevalec Jože. Prinesla je cigaret in povprašala po komandirju.
Jernej je mirno pripovedoval, sedel zraven Cirila in počasi pil dober mošt.
»Rečem ti, da je Ponikvarica žena kot se gre. Pa tudi Pepina je ženska. Nje
ne bom pozabil. Moja bo, če le ostanem živ.«
Ko je odšel, je Ciril še dolgo razmišljal o Jerneju in njegovi zvestobi do Pepine.
Po glavi so mu rojile različne misli. Vrnil se bo v četo in potem domov, če se
bo vse srečno izteklo. Bi .se vrnil k Ponikvarici v hribe ali bi šel v šole? Živo
se je spomnil na vse dneve in noči, ki sta jih v pogovorih in poljubih preživela
s Ponikvarico. Čustvo ljubezni do nje je bilo močnejše kakor hvaležnost. Kadar
jo je poljubljal, ji je šepetal: »Fanika, Fanika, rad te imam, da niti ne vem,
kje se me glava drži.« Radost ga je obhajala.
Obiskal ga je zdravnik in mu dejal: »Ciril, še deset dni, pa boš že počasi
hodil.« Tako se je tudi zgodilo. Hitro, še prehitro.
Ko je v svetli noči zapuščal Ponikvaričino hišo, se kar ni mogel ločiti od nje.
Poljubljala sta se več kot eno uro v njeni spalnici. Od tistega dne je Ciril vedno
mislil nanjo. Zelja po šoli mu je zbledela spričo nje...
1160
Plačilno sredstvo
Henrik Zbil
Smo kupovali,
barantali z vsem za vse.
Ljubezen smo lahko plačali,
poštenja si kupili
in pamet si prigospodarili.
Sendvič,
ljubico v posteljo,
pozitivno kritiko,
mlad obraz,
vse smo naročili
in plačali.
Zdaj je treba naročiti si
miru...
Plan in Stopnice
Henrik Zbil
LJUBITI
je zastrupljeno
z IMETI.
Glej!
Ti jo imaš.
Ona te ima.
Ti jo vzameš.
Ona tebe vzame.
Posestniško dajanje
in jemanje,
ali plen.
Plen za ljubezen,
ljubezen za plen.
Vse je plen!
In mi smo plen.
In naše življenje.
In naša mladost.
In otroci.
In naši trenutki.
In naši občutki.
In mož.
In žena.
1161
Ona stoji pred stopnicami,
on pod vrhom stopnic.
Ni moči za povratek.
Tu je moč
za prvi korak,
za zadnjo stopnico,
za življenje brez stopnic
in brez plena ...
Vse
Henrik Zbil.
Kaj si ti, življenje?
Včasih si mi roža,
ki opaja.
Včasih tm, ki prebada.
Včasih si devica,
ki nihče je ne opiše.
Včasih si čarovnica zlohotna,
ki se v bajki porodi.
Ti si zibelka vseh gibov,
hkrati grobnica vseh nad.
Vse, kar trdil kdo bo o življenju,
vse gotovo bo resnica.
Pogret)
Aleš Savin'
Stojnice smeha
na hodniku jutra.
Mimo njih,
v mesto dni se vračam,
z belim stolpom spomina,
na stopnišče joka.
Nad zelenimi nadstropji
let
je slamnata streha
nerojenih poletij.
Izložba smrti
je druga izmena.
Na ta pogreb
me ne bo.
1162
Tu sem
Aleš Savin
tu sem,
s čolni v dlaneh
roke
so mi zrasle v svetilnike,
ob mojih bokih
pristajajo ladje
brodim po temi
do čela,
z galebi
v laseh
krešem noč
z nogami,
prijazni mornar
v pristanu mrtvih
Pastel
Aleš Savin
galebi
kriče nad pristani,
pijani
sonca in morja
peroti
za ladjami belimi
sredi obzorja
palme
ob belih poteh
so prižgale
zelene luči
galebi
veslajo kriče
nad pristani,
pijani
sonca in morja
1163
Platnarjev radio
Otm ar Knap
»Naš ata je pa kupil radio, kako lepo igra«, je poskakovala in se mi dobrikala
ter se prisiljeno nasmihala. Stal sem na stopnici in držal v rokah debel kol,
ki sem ga našel med vrbjem; modro je bil obarvan. Začudeno sem jo gledal.
Radio je doslej igral samo pri Stancu, kjer so imeli včasih štacuno in v Cim-
žarjevi oštariji. Tisti je grdo godei in pijanci so kleli vmes in se v splošnem
hrušču nazadnje stepli. »Naš ata je kupil radio, a slišiš, pob, mi imamo radio«,
je kričala Maja, »lep svetel in gode v njem, ta ra ta ta«. Stal sem še kar naprej
tiho in slabo sem vse razumel. Maja ni nikoli tako govorila, vedno se mi je
približala, me pogledala in vprašala kaj neumnega, da ji od besa nisem odgo-
voril, ali pa sem se zadri nad njo. Enkrat sem ji v jezi zabrusil: »Mrha!« ker
me je vprašala, zakaj po Idrijci ne plovejo ladje. Stekel sem domov in opoldne
se je pri vratih pojavila Maja in tako nergasto povedala. »Miro mi je rekel
mrha.« Sedeli smo za mizo, sestra se je nasmehnila, ata pa je resno pogledal,
potem pa me je krenil. Sestra se je smejala. Maja pa je medtem odšla. Potem
emo bili spet čisto tiho, ata je bil na nekaj hud, pa ni nikoli povedal na kaj.
»Radio, radio«, je zavijajoče ponavljala Maja. Nič nisem rekel, gledal sem jo
tiho, pa saj ji pravzaprav nisem vedel kaj odgovoriti.
»Kako gode, ta ra ta ta«, je zaplesala po kuniku.
»Ti se tako bahaš«, sem se spačil in hotel steči po stopnicah domov.
»Saj ga bomo pri nas tudi kupili«.
Vas je takrat prevzela mrzlična želja imeti radio. Radio je veljal za čudovit
stroj, ki hladi bolno glavo, ki vliva v težke noge slo po plesu, ki pove, da je
na Koreji še vedno vojna in na prvi maj je po radiu v idrijskem dialektu od-
daja o idrijskih knapih in se vsi smejejo.
»Jej, jej, da bi človek imel denar, bi kupil radio«, je govoril Miha Krašman
v oštariji vsak večer, ko ga je popil tri štuce.
»Da bi ti Miha imel denar, bi bil le še malo večja šema«, ga je zavrnil Tine,
ki je veljal tudi za šemastega. Platnar, Majin oče, ni nikoli o denarju nič rekel,
11G4
nekega četrtka pa sta skozi čudoviti stroj iz njegove bajte zapela Božo in Miško.
Neka neizrečena zavist je vsem na vasi legla na srce.
»Hm, pri Platnarju imajo star denar in Platnar tudi salamensko odira s svojim
fohom«, so rekle babe, možje pa so bili tiho, čeprav so mislili isto.
Maja je hotela teči za mano po stopnicah, pa sem ji, ne vem zakaj, z modrim
kolom zadržal pot in se drl:
»Ti in tvoj radio in tvoj Platnar, mi bomo tudi kupili radio.«
»Vi že ne, ste preveč bogi, raj neč, raj neč«, mi je šlekala.
Maja mi je vedno šlekala. S tem me je najbolj ujezila, jaz pa sem ob takih
trenutkih pobegnil, ker sem bil preveč besen, ali pa sem jo včasih od jeze udaril
in si potem, ne vem zakaj, grizel ustnice.
»Raj neč, šlek-pek, mi pa imamo radio!«
Dvignil sem kol in jo od strani močno lopnil po glavi.
»Na, radio.« Nič več ni zinila in pošlekala, stekla je po kuniku, jaz pa po stop-
nicah domov, naravnost v kamro, se vrgel na posteljo ter skril obraz dnevu
in se-grenko razjokal. Nikogar ni bilo doma. Tresel sem se od ihtenja in pre-
vzemala me je neka temna sla, da bi skočil skozi okno. Ce sem mižal, sem videl
Platnarja, kako me neusmiljeno pretepa, kako se bojim zajokati, ker se vsi
smejejo in ploskajo, celo mama me ne more rešiti. Po ušesih so mi begale neke
mračne melodije in naenkrat se mi je zazdelo, da zvoni k pogrebu, da se vsi
oblačijo v črno in da me bodo zdaj zdaj zabili v krsto in položili v grob. Tudi
Maja je prišla z obvezanim očesom in Platnar se je za pogreb oblekel v čmo,
Platnarica pa je kot vedno jokala in jokala.
Nebeške tromeb, o katerih je pravil ded, so donele na Cerkovnem vrhu, Idrijca
pa je bila tako sinje modra, kot smo jo videli otroci skozi stekelce, ki smo ga
pobrali v cerkvi, ko se je razbila modra vaza. Nebo je bilo zelenkasto, po njem
pa so letali veliki rdeči ptiči. Maja pa se je smejala, kar me je jezilo, hotel sem
ji potegniti belo obvezo s smejočega obraza, pa nisem mogel.
»Kaj, da spi zdaj?« je stopila v kamro mama in obstala pred posteljo. Nič
nisem razumel, dvignil sem se in ugotavljal, kje sem. Prepoten od težkih sanj
sem samo motril mamo in ugotavljal.
»Kaj ti je?« me je prijela za rame.
»Kaj ti je, povej?« Prestrašeno je gledala.
Za Cerkovni vrh je zahajalo sonce in poletna vročica je lebdela v zraku.
»Nič, mama, nič«, sem se zavedel in zbežal v kuhinjo, potem pa na grič.
Vlegel sem se v travo in razmišljal. Počasi sem se spominjal prav vsega. Bal
sem se dvigniti pogled na Plaz in v okno Platnarjeve kuhinje, odkoder se je
1165
razlegala počasna muzika, vmes pa je pel neki gospod. (»Tisti, ki lepo pojejo,
so gospodje«, je vedno rekla mama.)
Zrl sem na vas, pobi so se vozili po Idrijci s splavom, postalo mi je še huje
in rad bi umrl. Po cesti je pripeljal lep rdeč avtobus in za hip prevpil »go-
spoda«, ki se je drl v Platnarjevem radiu. Postalo mi je laže, utrgal sem mar-
jetico in po vrsti trgal cvetne listke in žebral: »Pekel-vice-nebesa, pekel-vice-
nebesa, pekle-vice-nebesa, pekel« — zadnji listek. Zdaj sem bil prepričan, da
sem grešil. Spet se je zadri debeli, zaliti gospod, ki so ga ostro spremljale svetle
trobente. Čeprav nisem videl, sem bil prepričan, da je gospod, ki poje, zaripel
v lice, debel, majhen in trobente svetle kot zrcalo, možje, ki godejo, pa črni,
veliki, z brčicami pod nosom.
»Joj.«
Stisnilo me je pri srcu, ko sem zagledal na kuniku Majo z veliko obvezo okrog
levega očesa. Zadržal sem dih in ... »Mrha«, mi je ušlo. Vedel sem, da je nisem
tako močno udaril, da bi jo morali obvezati, saj sem jo poznal. Oddahnil sem
se, se skril v travo in se za hip počutil srečnega. Ko sem dvignil glavo, je ni
bilo več. Zdaj mi je bilo jasno, da bodo o tem ljudje govorili:
»Knapov pob je udaril Platnarjevo zjalo po frisu, nevoščljiv je bil, ker so
kupili radio«.
Vedel sem, da me bo oče natepel, in ko bom jokal, bo k meni stopila sestra
in me bo tolažila, jaz pa bom jokal, jokal in čisto nazadnje bo tudi sestra
nagnila glavo. Mama pa bo začela s pregovori, ki se stvari sploh ne tikajo,
kot vedno:
»Kdor ne boga, ga tepe nadloga.«
Solza mi je stopila v oči, pogled sem imel uprt v jabolko, ki je bilo edino na
vsej veji in še enkrat mi je glasno ušlo: »Mrha.«
Sonce je zašlo, samo vrh cerkvenega turna se je svetil in Planina je bila še
svetlo obrobljena.
Z občutki »naj bo, kakor hoče«, sem se dvignil in se vlekel k Idrijci. Kobacal
sem po zidu in priplezal do vrb, teh čudovitih dvoran mojega otroštva, teh
neizmernih skrivnosti mojih misli in spoznanj.
Zibal sem se na veji, ki je molela nad reko, in topoli so šepetali. Mižal sem,
bilo mi je sladko, pa me je zmotilo: »A se bojiš, a?« V sosednjem grmu se je po-
kazala Maja. Pogledal sem. »Prav nič se ne bojim,« vedno sem se delal juna-
škega nasproti njej, čeprav sem se zdaj resnično bal. »Nič ti ni, da veš, samo
sitnä si.« »Pa nisem, kaj sem ti naredila, da si me udaril?« V hipu mi ni bilo
več jasno, zakaj sem jo udaril z modrim kolom po čelu in sem se tudi sam
vprašal, zakaj sem jo pravzaprav. Ostal sem tiho in se zibal dalje ter gledal
proč, pa mi ni dala miru.
1166
»Glej,« se je med vejami pretaknila do moje gugalnice. Dvignila je belo obvezo
in pokazala se je grda, vijoličasta podplutba pod zgornjo veko. Mraz me je
potresel, ne vem, zakaj sem jo vprašal:
»Ali te )зоИ?« Drugače, če so jo obvezali in ji ni bilo nič, jo nisem tako vprašal.
Nehal sem se zibati.
»Je rekel oče, da si divjak in da si nevoščljiv, ker imamo radio,« mi je pametno
govorila in držala glavO' po strani.
»Nisem ne, da veš, saj ga bomo tudi pri nas kupili, ko bomo imeli solde, saj
je rekla mama.«
»Ha, ko boste imeli solde, takrat ga bodo tudi pri Šmehovih,« se je zaničljivo
nasmehnila. Smehovi so bili najbolj ibogi, osem otrok je bilo in v družini je
eden zaslužil. Vedel sem, da je krivična, pa ji nisem znal pojasniti. Se vedno mi
je pred očmi stalo njeno bolno oko in še večje je postajalo in še grše. Smehov
Francek je bil moj prijatelj, postalo mi je hudo in ne vem, zakaj me je pre-
vzela neka temna hudobija. Zaželel sem si videti Majo v tolmunu pod vrbjem,
videti, kako se utaplja, in če ne bi imela bele obveze okrog glave, bi jo pahnil
in ji šlekal, ko bi se davila in bi jo voda odnašala. Zazeblo me je, ko sem se
spomnil, na kaj mislim.^
»Boš prišel gledat radio?« Vedela je, da me jezi in me je dražila.
»Grem domov.« Splezal sem po zidu na cesto in potem stekel po kuniku do-
mov, vdan v usodo in z mešanico občutkov, da je cel svet ena sama velika
krivica in lumparija, ki zahteva za svojo bit žrtve in ena od teh žrtev sem tudi
jaz in sladko bo, ko me bo oče natepel, saj bo to žrtev in »žrtev je sladkost«,
tako je rekla babica, ko je prebrala poglavje o prvem mučencu Štefanu v Živ-
ljenju svetnikov. Bolj ko sem se bližal domu, večji sem postajal, močnejši in
počasneje in veličastneje sem stopal, saj sem vedel, da bom žrtev in žrtve se
poveličuje; na dan mrtvih smo žrtvam, okrasili grobove in zapeli: »Kot žrtve
ste padli v borbi za nas«; Bilo je lepo, lepo je žrtvam zapeti in ob žrtvah se
razjokati. Potem so mi po ušesih blodile grde besede pijancev v Cimžarjevi
oštariji:
»Ti,-Platnar je kupil radio.«
Nace: »Kaj, toliko je že nagrabil?«
Janez: »Prekleti oderuh, ti sakramenski obrtniki.«
Jaka: »Jej, to ti je lump.«
Tevž: » Ha, ha, zdaj bo pa držal fris pokonci.«
Miha: »Hudiča, kajne. Matic?«
In še in še.
1167
Samo jaz, smrkavo niče, sem se s kolom uprl in zdaj se bom zato žrtvoval
očetovi palici, saj se je žrtvovati sladkost.
Nekako tako sem pletel misli.
Mračilo se je, ko sem prišel po stopnicah. Srečal sem Smehovega Francka in
Bojarjevo Meto, ki je imela sina mojih let in mu je Platnar včasih v jezi rekel
laški pankrt. Samo o grdih rečeh sem mislil, saj je bilo Majino oko tako grde
vijoličaste barve.
Odprl sem vrata. Za mizo je sedela sestra in pisala nalogo, oče je sedel na
drugem koncu mize, mama pa je stala pri štedilniku. Vsi so me pogledali. Stopil
sem k mizi, še vedno je bilo tiho. Očetov pogled je obvisel na meni, potem pa
je bilo čisto tako, kot sem mislil, in dolgo dolgo nisem mogel tisti večer zaspati.
A tudi jokal nisem več. Zasovražil sem vse radie tega sveta in oderuške obrt-
nike, v bolni glavi se nisem niti malo pokesal, da sem lopnil Majo po čelu.
Filozofiral sem o definiciji nevoščljivosti in ugotavljal, da nisem nevoščljiv.
Po vasi so se potem hitro pojavili radioaparati: tesla, savica, itd.
»Naš je pa soča,« je zanergal Šmehov Francek in smrknil kot vedno.
Nekateri radi poslušajo Franca Korena, drugi Marjano Držaj. Tisti, ki mislijo,
da so učeni, pa Ruplove jezikovne pogovore. Babica posluša ob nedeljah do-
poldne mašo iz Trsta, ob četrtkih zvečer, ko se oglasijo Avseniki in Kranjci,
se zberemo ob radiu pa zaplešemo. In Maja tako lepo pleše.
Idrijca pa teče, teče vedno ista, vedno nova. Vrbe vsako pomlad poženejo in
topoli si šepetajo pravljice v jesenskem vetru. Ljudje pa rastemo, rastemo ter
rože z nami, in nikoli ne bomo nehali rasti.
1168
Dimenzije Borovih Daljav II
Janez Dokler
Dosedanja, predvsem pomenska analiza Daljav je morala spotoma pustiti vrsto
odprtih vprašanj. Prvo in očitno najvažnejše tâko vprašanje je odnos med
Blažem kot pripovedovalcem na eni in avtorjem na drugi strani. Tu je treba
opozoriti, da je to vprašanje istovetno z vprašanjem tako imenovane »pri-
povedne točke«, zato lahko samo povzamemo že ugotovljeno, da se namreč Bor
»nekako ne zna dosledno skrivati za svojim fingiranim pripovednikom, kar
slabi estetski vtis celote«.' V naši analiza smo napravili še korak naprej v tej
smeri s trditvijo, da bi po nekaterih znakih smeli sklepati, da se je pisatelj —
potem ko je pripovedovalca že uvedel in mu določil zorni kot — spet sam
postavil na njegovo mesto. Toda če kljub temu — (s stališča tehnike, pisateljske
obrti) uspešno ali neuspešno — ohranja svojega pripovednika, če ga je iz
kakršnihkoli razlogov potrebuje, potem iz tega nujno sledi, da se mora stvarnost,
kolikor je roman zajema, pojavljati v dveh različnih, med seboj pomešanih
aspektih. In res je bila na ravni čisto formalističnih opažanj ta dejavnost tudi
že ugotovljena. Imenovali so jo kombinacija »realizma« in »modernizma«. Toda
medtem ko so jo dosedanji ocenjevalci pozitivno ovrednotili kot »eksperimen-
talno dejanje, ki je odprlo nove možnosti«, kot demanti teorije o »samo eni,
realistični linearni pripovedi v partizanski prozi«,^ ali pa so v »dokaj uspelem
prepletanju i-ealizrha in moderne, psihoanalitične pripovedne metode« videli
celo »osnovno vrednost« Borovega romana,* bo naša analiza skušala dokazati
prav obratno, da namreč nejasnost o stališču pripovedovalca Borovemu romanu
nikakor ni v prid. A najprej je seveda treba sploh dokazati, da je »dokaj
uspelo prepletanje realizma in moderne psihoanalitične pripovedne metode«
v zelo tesni zvezi z ojnenjeno dvojnostjo, oziroma nejasnostjo.
Da bi s stališča bralca ilustrirali učinkovanje te dvojnosti, ozirorna dvojno
učinkovanje celote, bomo navedli odlomek iz Mejakove ocene Daljav. Ko
Mejak govori o psihiki junakov in o motiviranosti njihovih dejanj, pravi med
ostalimi: »In vendar sta Mirko in Blaž, čeprav oba tipična intelektualca,
nenavadno različna človeka: prvi je silovito ekspanziven, demonično ciničen in
oblasten, drugi pasiven in moralno rahločuten človek. Borova analiza* zato
raziskuje dalje in se nazadnje, po vseh moralnih in psiholoških diagnozah
osupla zaustavi pred podzavestnimi silami, ki skrivnostno delujejo v človeku
» Franc Zadravec, NR 1962, str. 212.
^ M. Mejak, NS X/1962, str. 648.
' Franc Zadravec, ibid.
* To in sledeče podčrtal J. D.
1169
in mu v končni konsekvenci tudi določajo usodo. Samo s temi silami, ki so nova
prvina v opisovanju našega človeka v vojni, saj je bil doslej ta človek vse
preveč zgodovinski in zavestno premočrten, je lahko dojeti različno Mirkovo
in Blaževo usodo, pa tudi njune moralne reakcije; in resnično je ravno ta
grozljiva človekova skrivnost, ki oživlja in ubija, (...) najbolj razburljivo in
najbolj pretresljivo doživetje Borovega romana.«
To je eden izmed obeh možnih pristopov: Mejak preprosto spregleda pomen
pisateljevega pripovednega medija in izenači Blaževo opazovališče — »v ob-
močju veliko prostornejših razsežnosti, kot jih ima vsakdanja zavest.. .-<
(Daljave, str. 127) z »Borovo analizo«.
V naši obravnavi pa smo — nasprotno — vztrajali pri pisateljevem mediju že
zato, ker Bor sam vztraja pri njem. Temu ustrezne so tudi naše formulacije:
»Za najvažnejšo ugotovitev tega pregleda (namreč pregleda tistega območja
pripovedovaZóeve vednosti, ki nam hot »tnšja«, »ohjektivnejSa« zavest posreduje
resnico bivanja kot resnico globinske psihologije) imamo zaključek, da v
psihiki junakov Daljav ni posredovanja med družbeno strukturo v konkretni
zgodovinski situaciji na eni in posameznikom, njegovimi hotenji, cilji, na drugi
strani...« In dalje: »Toda analiza nam je pokazala, da v tem primeru ,dobro'
in ,zlo' nimata družbene in zgodovinske, temveč psihološko vsebino, da gre
za metafizično — psihološko kategorijo ... ,Resnica bivanja', kakor se razkriva
pripovedovalcu na višji, metafizični ravni, je ravno v tem, da vsi ljudje, čeprav
v različni meri, ,bivajo" in ,dobro' in ,zlo'.«
Tu nikakor nimamo namena polemizirati z Mejakovim pojmovanjem socio-
loškega determinizma in z njegovim navdušenjem nad »podzavestnimi silami«
(»ki skrivnostno delujejo v človeku in mu v končni konsekvenci tudi določajo
usodo«) kot novo prvino v opisovanju — doslej vse preveč zgodovinskega
in premočrtnega — »našega« človeka v vojni. Sploh pa ni mogoča polemika
z njegovo estetsko občutljivostjo, ki je ob tej isti »grozljivi človekovi
skrivno.sti« zaslutila »neizmerno človeško veličino in bedo obenem«, ter jo
smatra za »najbolj razburljivo in najbolj pretresljivo doživetje« Daljav. To
jo navsezadnje stvar njegovega svetovnega nazora. Toda če Blaža kot pripo-
vedovalca izenači z »Borovo analizo«, imputira svoj nazor naravnost Boru in
preprosto trdi, da se je Bor kot pisatelj »osupel« zaustavil — denimo — pri
voluntarizmu kakega -Eduarda von Hartmanna, pri »Philosophie des Unbewus-
stens« (1869) kjer le-ta »skuša prikazati kot delujočo bit v vseh procesih pri-
rodnega in duševnega življenja ... to... višjo zavest, ki se imenuje nezavedno,
in ki naj bi tvorilo skupno življenjsko osnovo vseh zavestnih individuov«.»
Na vsak način je torej treba zavrniti tako izenačevanje in kot delovno izhodišče
sprejeti trditev, ki smo jo že na začetku zapisali: koncept pripovedovalca
avtomatično izključuje vsako možnost, da bi se v pripovedi zaobjeta stvarnost
pojavljala drugače, kot jo more videti Blaž iz svojega izjemnega opazovališča.
To je zakonitost, ki jo je avtor sprejel skupaj s pripovedovalcem, zato samo
od tod lahko pregledujemo skladnost (ali neskladnost) celote. Ta pa je prvi,
tako rekoč imanentni kriterij za vrednotenje Borovega teksta. Skušali bomo
torej predvsem dognati, kaj se v luči omenjene zakonitosti organsko vključuje
v celoto.
5 W. Windelband: Povijest filozofije II. str. 232—233.
1170
Ko smo govorili o nekaterih znakih, po katerih bi smeli sklepati, da se je
pisatelj — potem ko je uvedel pripovedovalca in mu določil zorni kot — spet
sam postavil na njegovo mesto, smo imeli v mislih samo tiste dele teksta, ki
že na prvi pogled kažejo, da se avtor bori s svojim lastnim konceptom. Tu
gre predvsem za dele teksta — takšni so že prvi trije odstavki — kjer je govora
o Blažu kot o tretji osebi. Na prvi pogled se zdi jasno, da gre za avtorjeve
hotene neposredne posege, toda že na zečetku svojega pisanja »s kazalcem«...
»v večno knjigo minljivosti« se Blaž razdeli v »višjo« in »vsakdanjo« zavest:
.»Vidim sebe in tebe. Koga? Tebe, ki vodiš moj kazalec in pišeš to zgodbo
v večno knjigo minljivosti.« S tem je pripoved o pripovedovalcu (v tretji
osebi) formalno opravičena in Blaž lahko »obide sam sebe od vseh strani«.
Ali pa je to hkrati avtorjev namig, da se enači s pripovedovalcem — ostane
za zdaj odprto vprašanje.
Podoben primer nastane tam, kjer mora Blaževa »višja zavest« pripovedovati
o dogajanju, o katerem »vsakdanji« Blaž ne more kaj dosti vedeti, torej tam,
kjer nastopa kot klasična »pisateljska vsevednost«. To lastnost je seveda težko
pripisati kakršnikoli »višji zavesti« in je komaj še znosna v primerih, ko pisa-
telj seže po skrajnih sredstvih, da bi jo ohranil verjetno. Takšen je na primer
trenutek po Blaževem poskusu samomora: »Sledila je neskončna in neobraz-
ložljiva tišina, ki ji ni bilo mogoče dati ničesar in ničesar odvzeti. Tišina
v tišini brez glasu, razen enega samega, tistega, ki ga je dalo od sebe moje
telo, ko je padlo na tla.« Docela izven lastne zakonitosti koncepta pa je, ko
po desetih vrsticah lirične meditacije, kjer se »Rast... hladnokrvno premišljeno
ozira za vodo... ki ni v nobenem pogledu tako navdušena nad dogodkom, ki
mu ljudje pravijo pomlad ...« beremo: »Mirko, ki je bil tisto pomlad v pregonu
med dvema nasprotnikoma, si je mislil prav tako.« In ker pisatelj to tudi
sam čuti, nadaljuje: »To mi je kasneje pripovedovala Amalija, kajti Amalija
je vedela za marsikatero njegovo misel, a ker vem jaz za marsikatero njeno,
vem tudi, kaj je mislil Mirko tiste dni, ko se je skrival v oglarski koči v grapi,
po kateri je tako žaljivo veselo bucalo od pomladnih voda.«
Takih primerov, ko se Bor očitno izneverja svojemu konceptu, ko »se ne zna
dosledno skrivati za fingiranim pripovednikom«, ko menja »pripovedno točko«,
je vsekakor dovolj za sklep o neskladnosti teksta in zato o njegovi okrnjeni
estetski učinkovitosti. Samo pregled tistega dela celote, kjer je »pripovedna
točka« ohranjena — in notranja zakonitost tega dela — pa nam lahko pokaže,
če gre za bolj ali manj slučajne odstope ali pa se tudi za to nedoslednostjo
skrivajo kakšni globlji razlogi, torej vendarle kakšna zakonitost.
Osnove zakonitosti, ki izvirajo iz stališča Borovega pripovedovalca, so povezane
z dejstvom, da Blaž umira. Zanj kot človeka — solipsista ali ne — je vse
dogajanje, v katerega središče se postavlja, definitivno zaključeno. Ze takoj
od začetka je ves »Obdan (...) od življenja, ki ga je pripeljala (...) smrt.«
Ta prisotnost preteklosti (življenja) mu najprej sproži vprašanje, kaj naj počne
z njim, nato pa skoraj hkrati odgovor, ki je movo vprašanje: »Kaj je bivanje?
Ali je milost ali prekletstvo? Ali je misel ali dejanje? Ali je vse ali nič?« (str. 9)
Kakor je to vprašanje o »bivanju« in njegovi naravi — opremljeno s citiranimi
in necitiranimi antinomijami, s katerimi se opletajo junaki Daljav, zlasti Blaž
1171
in Marko — samo nerodno zastavljeno filozofsko vprašanje, tako je tudi
Blaževa »pripovedna točka«, njegova postavljenost na skrajno mejo ali celo
izven »bivanja«, dovolj značilna filozofska pozicija.
Kar zadeva Blaževo vprašanje »kaj je bivanje«, že samo v sebi vsebuje
hipostazo nekih bitnosti izven bivanja in pred njim, medtem ko ga pozicija, s
katere vprašanje rešuje, nujno sili v platonsko metodo spominjanja (anamneze).
To pa ga od konkretnih pojavov, od konkretnega dogajanja neizogibno vodi
v preteklost: preko psiholoških in moralnih analiz do metafizičnega »dobrega«
in »zlega«, ki ju junaki »bivajo« in sta torej nekakšni esenci pred eksistenco.
Le-ta pa se za oba junaka izteče v nič, a vsaj za Blaža ne prej, dokler mu
filozofski komentator njegovih prizadevanj ne pove: »Slišali ste toliko, da
lahko umrete.« (str. 405) Tako od vprašanja o bivanju in smislu bivanja, kakor
si ga zastavlja Blaž, ni odvisna samo temporalna struktura pripovedi, ki se
— po slučajnih, zunanjih asociacijah odvijajo iz »preteklosti v prihodno pre-
teklost« (F. Zadravec). Rezultati Blaževega »filozofskega« prizadevanja, namreč
»dobro« in »zlo« kot samostojne bitnosti pred bivanjem in njegovo pojmovanje
individua, v celoti določajo kompozicijo tistega -dela (ali plasti) teksta, ki je
s stališča njegove pripovedne točke skladen.
Tu se nam ni treba več ukvarjati s tistim delom Blaževega »videnja«, kjer se
mu »resnica bivanja« odkriva kot psihološki determinizem. Nekoliko natančneje
pa si moramo ogledati, kakšne so po.sledice, ki nastanejo, ko v svojih moralnih
analizah docela spregleda zgodovinske, se pravi družbene in razredne osnove
moralnih norm in jih napravi docela odvisne od individualne presoje, ali še
točneje — od občutkov.
Izhodišče moralne problematike Daljav je že v začetku za.stavljeno tako, da
omogoča vrsto dvoumnosti, od katerih bi vsaj za nekatere lahko rekli, da so
posledica avtorjeve površnosti, njegovih spodrsljajev. Gre za peklenski stroj,
ki ga Mirko in Blaž nastavita v kinu, kjer naj bi bila zvečer predstava za
»faši-stične hierarhe«. Moralna razlika — če je to mogoče tako imenovati —
med Mirkom in Blažem se pred eksplozijo njune naprave kaže samo kot
razlika v razpoloženjih: Blaž »sije od notranje radosti«, čeprav ni čisto jasno,
ali je vzrok te radosti ravno.misel na posledice, ko »bodo nocoj ob 6.30 frčalo
po tej dvorani obisti in jetra faši.stičnih hierarhov ...« Vsekakor ve, da »Nikjer
ni zapisano, da ni med njimi tudi kakšen tak, ki so ga privlekli medse ravno
tako kakor jaz tebe (Blaža) v ta usmrajeni kinematograf«. S temi Mirkovimi
besedami je hkrati poudarjena njegova aktivnejša vloga, a še ta precej samo-
voljno, zakaj natančno vzeto je tudi Blaževo sodelovanje samo konsekvenca
njegove svobodne odločitve, njegove volje. O kakšni krivdi bi — razen s stališča
zanikanja pravice do boja, tudi osvobodilnega boja — tu težko govorili.
Vprašanje krivde in deleža na tej krivdi se pojavlja šele v trenutku, ko
naprava eksplodirala sredi dvorane, polne otrok. To vprašanje pa se v Daljavah
pojavi v dveh oblikah: 1. ali sta Mirko in Blaž še mogla preprečiti nesrečo v
trenutku, ko sta zvedela, da so v kinu otroci in 2. ali sta nesrečo povzročila
z malomarnim zaupanjem terenskim obvestilom. Kar se prvega tiče, beremo
na str. 29, da sta za usodno novico zvedela »Pet minut čez pol sedmih. Do
kina pa je najmanj deset minut...«, torej pet minut po tem, ko je naprava že
eksplodirala. Ce po vsem tem Blaž v svojem »videnju« ugotavlja: »In vendarle
1172
ni bilo prepozno. Tu na tej ladji, od koder vidim svoje življenje kot ribo, ki
se je ujela na trnek, tu vem, da ni bilo prepozno.. .•«, to je nesmisel. Podobno
je tudi z drugim vprašanjem, ki ga premleva predvsem Mirko. Očita si namreč
(str. 69) da je na poti v kino premišljal vse mogoče reči, ni pa pomislil, da
mu je obvestilo prinesel obveščevalec, ki je nekoč že napravil zmedo. Toda tudi
tu iz teksta jasno izhaja, da dvom o resničnosti sporočila ni bil na mestu in
da bi ga 'preverjanje do nekega neznanega trenutka potrdilo. Sporočilo o tem,
da so v kinu otroci, namreč hkrati tudi potrdi prejšnjo točnost terenčevega
obvestila: »Nocoj vrtijo nekakšen film, kajpak fašističen. — Fašisti so morali
na lov za našimi, pa so zbobnali šolske otroke vkup —Vprašanje objektivne
krivde je torej glede vprašanj — bodisi zgolj po avtorjevi malomarnosti, bodisi
namenoma — prepuščeno občutkom obeh junakov, čeprav samo po sebi nikakor
ni tako, da mu »pamet« ne bi mogla do živega.
Vendar pa z Blaževe »točke« vse to očitno nima nikakega posebnega pomena;
sploh ne gre za objektivno oceno moralnosti ali nemoralnosti dejanja in v
njegovem »videnju« taka ocena načelno ni mogoča, zakaj Mirko à priori stoji
»v senci«, Blaž pa »na soncu« (str. 17) in Blaževa krivda je preposto v tem,
da je bil »brezvoljna potrditev drugemu človeku« — Mirku (str. 22) Sam pravi:
»Bil sem pod njegovo roko kakor kos zavržene ilovice, ki jo je dobil med prste
vsemogočen kipar. Moj obraz je menjaval poteze, kakor jih je spreminjal on ...
Ob sebi me je imel kot živo potrdilo svoje veljavnosti in kot nemoč, ob katero
je meril svojo moč.« (str. 19) Prav tako pa je bila Mirkova svoboda od krivde
odvisna od njegove volje, da jo prizna ali ne. »In najtrdovratnejša je bila
njegova volja obvladati vse, kar se je gibalo v območju njegove osebnosti. V
njem je bilo utelešeno nekaj, česar sam (Blaž) nisem imel: volja biti v vsakem
pogledu močnejši kot je življenje, ki te tlači k tlom.« (str. 20) Ce k temu dodamo
še Blaževo izjavo, ki se tiče njegovega odnosa do življenja, bo slika blizu
popolnosti: »Ostajati v zavetju pred njim (življenjem), je bila že od nekdaj
moja želja, a življenje se je želelo igrati z menoj in me je vedno znova zvabilo
na cesto.« (str. 8)
Tako se nam že v teh kratkih karakteristikah, ki so logično in časovno pred
vsemi konkretnimi moralnimi odločitvami, razkrijejo osnovne antinomije sveta,
kakršen se kaže z Blaževe »točke«: misel — dejanje, pasivna kontemplacija
o življenju — aktivna volja po premagovanju življenja, dobro — zlo. Hkrati
se pojavi tudi že »življenje« kot »objektivni« medij, torišče »volje« in nekakšno
bojno polje za spopad nezdružljivih principov. A najvažnejše, kar je treba tu
ugotoviti, je vsekakor dejstvo, da je za roman edina relativna posledica usod-
nega dogodka v kinu — odhod obeh junakov Daljav na skrajne točke: Blaž
se poskuša docela umakniti iz življenja s samomorom, Mirko pa se ob grožnji
s smrtjo postavi sam proti vsemu, kar ni on. »Na smrtni postelji boš menda
tudi pisal v zrak,« pravi težko ranjenemu Blažu, preden pobegne iz partizan-
skega zapora, »kar ti bo smrt narekovala. A kar se mene tiče, bi rajši kakor
s prstom v zrak zapisal svoje ime kam drugam. Recimo v knjigo življenja.
Čeprav s krvjo.« (str. 55)
In vendar sta si ravno na teh skrajnih točkah, kjer se za oba začne obrat, tudi
najbližja. V Blažu se »nekaj« upira, »da bi moral Mirko umreti«, Mirko pa
ugotavlja o Blažu: »Kakor kaže, si sklenil živeti«, (str. 56) »Hiša«, pripoveduje
Blaž, »ki jo je obhajala straža v presledkih kakih pet minut, se mi je nenadoma
1173
zazdela zelo majhna. Tako majhna, da sem se jel vpraševati, kako bova mogla
z Mirkom vzdržati v nji še naslednjih nekaj minut, ne da bi vzela drug
drugemu ves prostor, če nočeva postati eno. To, da bi postala z Mirkom eno,
se mi ni upiralo tako močno, kot bi pričakoval, čeprav sem imel v sebi dosti
razlogov, da se ne izenačim z njim do tiste meje, ko ti nehaš biti in postaneš
nekdo drug.« (str. 58) Toda spet je Mirko tisti, ki med obema zariše jasno
mejo: »Veliko si si upal — pravi Blažu — ampak življenje je vredno več
kakor smrt. Kdor se življenju odpove, se odpove veseli šali, ki bi lahko trajala
še dalje, če se ji ne bi bil odpovedal. Misliti, to zna vsak, ampak veseliti se,
to znajo samo izredno razumni ljudje. Ti ne spadaš mednje. Vse življenje že
premišljaš, od kod si in kam greš, namesto da bi na tej poti, ki ji ne veš
začetka ne konca, vzel tisto, kar se ti ponuja.« Toda Blažu je ta »soba« pretesna,
zato se umaknje v blodnje in da s tem Mirku priložnost, da skoplje prepad
med njima: »To je torej tisto, kamor se misliš zateči, da ti ne bi bilo treba
svobodno odločati med mojim življenjem in tvojo idejo«, (str. 59)
Po vsem tem, zlasti po načinu, kako se jima po dogodku v kinu zastavljajo
moralni problemi, je dovolj jasno, da je izvor vseh nerešljivih nasprotij njun
radikalni individualizem. Za vsakega od njiju je resnično konkreten samo po-
sameznik. In zelo v skladu s to pozicijo se za Blaževo »višjo«, »nevsakdanjo«,
se pravi predvsem ne-praktično zavest postavlja kot osrednje vprašanje vpra-
šanje »transcendiranja« lastnega jaza; »Tipam okoli sebe«, pravi, »in nikjer
izhoda. Vsepovsod moje življenje. Obdan sem od življenja, ki ga je pripeljala
k meni smrt. Kam naj pogledam, da ga ne bi videl? Vase? V meni je. Nadse?
Nad mano je. Podse? Pod mano je. ..« Nobenega dvoma ni, da tu ne gre za
življenje kot objektiven, zgodovinski potek, temveč za golo subjektivno doživ-
ljanje, saj se tuje življenje »drugega« pojavlja v njem kot »del tega življenja,
čez mero polnega drugih življenj.« Meje individua pa slej ko prej ostanejo
neprestopne; edina možnost transcendiranja »življenja« je »nebivanje«, smrt.
Tudi na skrajni meji »bivanja«, kjer je Blaiž, se to ne spremeni. Prednost nje-
govega položaja — kot sam pripoveduje o njem — je le v tem, da lahko sam
sebe obide od vseh strani in, počaka trenutka, ko bo njegova želja, »da bi bil
večji kot sem, najmanjša«.
Razumljivo je, da se s stališča tako radikalnega individualizma za »nevsak-
danjo^<, ne-praktično zavest nujno pojavi ne samo problem vseh vrednosti —
razen seveda življenja samega, ki je celo za spraševanje potrebno — temveč
tudi problem, kako so med posamezniki sploh možne komunikacije. Reševanje
teh vprašanj, ne da bi prestopili mejo posamičnega »življenja«, pa neizogibno
vodi do psiholoških kategorij kot osnovnih elementov »življenja«. Blaž pri
svojem »spominjanju« ni ušel tej zakonitosti, zato smo upravičeno pri.šli do
sklepa, da se v psihološko — metafizičnih kategorijah »dobro« in »zlo« skriva
ključ, ki odpira kompozicijski mehanizem Daljav. Zdaj lahko to ugotovitev še
dopolnimo s tem, da to velja le za del, ki je s stališča Blaževe »pripovedne
točke« skladen.
Izhodišče Blaževega »spominjanja« so mrtvi otroci, ki obstopajo njegovo po-
steljo, kar ga vznemiri, zakaj »V njihovih očeh je imelo svoje domovanje isto
vprašanje, ki se je naselilo v meni«. Seveda gre za vprašanje o bivanju, o tem,
ali je misel ali dejanje. Ker pa se — pri tako zastavljnem vprašanju - ubijanje
1174
bolj veže z dejanjem kot pa z mislijo, se takoj za otroki pojavi tudi Mirko
in z njim spomin na čase pred vojno, ko je Mirko bral knjige o trpljenju
svetnikov in jih takole komentiral: »Življenje ima smisel... samo če trpiš.
Človek, ki ni nikoli trpel, ostane v sebi hladen ob trpljenju drugih. Ta hlad
pa je vzrok vseh nesreč, ki tepó človeški rod. Bolečina je človeku v breme,
zato se je boji. Vsi pa bi bili zoper bolečino bolj odporni, če ne bi bili tako
sami, kadar trpimo .. .•« Tu se pri Mirku sicer pojavlja ideja o trpljenju kot
o možnoste, da se premaga samota posameznika, a po prihodu v partizane
doživi-naglo preobrazbo v drugo skrajnost; slednjič si z Blažem stojita nasproti
kot »misel« in »dejanje«, kot »dobro« in »zlo«, med njima pa je »... meja, ki
loči luč od teme«. In brezno, o katerem pravi Mirko: »Preleteti brezno, ki zija
v nas, s tem, kar imamo na razpolago, je nemogoče.«
Tako se slednjič sam od sebe vsili sklep, da sta Mirko in Blaž v Blaževem
»videnju« ena in ista oseba, v sebi razdvojeni meščanski intelektualec, indi-
vidum, pojmovan kot notranje nasprotje med kontemplacijo in dejavnostjo,
čemur ustreza participacija na »dobrem« in na »zlem«. Zato je Mirko hkrati
tudi Blaž in Blaž Mirko ali kot sama pravita:
Mirko: »Prekleti Blaž. Vselej, kadar razmišljam kaj takega, kar se me v resnici
tiče, se tudi Blaž dotakne mojih misli. Kakor kak apostol, ki bi rad poboljšal
nepoboljšljivo, si je postavil nekje globoko v meni svojo pručko, podobno tistim
v Hyde Parku, ter mi oznanja, kaj je dobro in kaj ni. Brez njega moram nazaj
k Amaliji. Ce ne bom imel veliko oseb pa malo besede pri nji. Blaž, prosim te
torej, odidi iz mene kot globok vzdih. Kričal ne bom nad teboj, če ne odideš,
a tistega, kar kričiš v meni, tudi ne bom poslušal. Amen.« (str. 104)
Blaž: Nekje globoko v njegovem bistvu si je ta človek osvojil mesto, od koder
je imel pregled čez vso mojo zavest. Kadar se je kje v- meni prebudila misel,
ki se mu je zdela nespametna, se je obrnil s svojega vsevladajočega mesta
v meni proti nji m ji brez težav odvzel vsaj del njene moči. Obračuni, ki sem
jih delal sam s seboj, so bili brez njegove prisotnosti, čeprav sem ju skušal
zanikati, nemogoči.« (str.99)
Pred nami je torej literarni izraz razdvojene zavesti, tako imenovane »nesrečne
zavesti«, ki se v zgodovini vedno pojavlja kot znak razredov in slojev, ki so
izgubili zgodovinsko perspektivo. Značilna zanjo je kriza temeljev, na katerih
počiva sistem vrednot, kar jo sili k ponovnemu vpraševanju osnovnih vprašanj
človekove eksistence. Tej »krizi temeljev« ne more ubežati, pa naj se tak junak
načelno odloči za pasivnost in kontemplacijo ali pa za delovanje; to je namreč
alternativa razdvojene zavesti, v kateri Mirko in Blaž zavzemata polarno na-
sprotni stališči. Mirko: »Ago, èrgo sum«... (str. 63), Blaž: »Trpim, torej sem.«
(Str. 95). In če pri tem Blaž izrecno v vsem svojem »videnju« postavlja in
razvija vprašanje, »kaj je bivanje«, tudi Mirku nikakor ni neznano, da odločitev
za delovanje ne rešuje osnovnega vprašanja, ki ga z Blažem povezuje v nede-
ljivo celoto. Da bi nam to sporočil, se neposredno za navedenim mestom pojavi
njegov stric, ki »... mu je nekoč s povzdignjenim, malone preroškim glasom
rekel: ,Mir s teboj, ki iščeš mir, pa boš našel nemir'.« (Str. 64). Se jasnejši je
Mirko sam, ko se v »grapi, po kateri je tako žaljivo veselo bučalo od pomladnih
voda«, jezi na samoto in pravzaprav izpove, da je »ago« lahko samo sredstvo
za pozabo neprijetnih vprašanj. »Samota«, pravi, »je samota le, če si jo izbereš
1175
prostovoljno. Ce si jo moraš izbrati, ni več samota, temveč obljudenost, oblju-
dena s pošastmi. Kaj naj stori? To vprašanje je bilo Mirkova prva in najbolj
pošastna pošast. Druga, ki je bila malo manj neprijetna, je bilo vprašanje, kaj
se bo zgodilo, če stori nekaj, česar ne bi smel storiti. Kdo naj mu pove, kaj
sme in kaj ne sme storiti, to je bila tretja pošast, ki pa je imela v nasprotju
z onima dvema tudi nesmiseln odgovor, da ni tisti, ki bi mu lahko odgovoril
na njegovo vprašanje, nihče drug kot Amalija.« (Str. 63). Razen sredstvo za po-
zabo pa je dejavnost za Mirka oblika iskanja veljavnega odgovora na vprašanje,
kaj je bivanje. Ko se prereka z »razumom« in pravi, da mu ni dal odgovora
na najvažnejše vprašanje, nadaljuje: »Najvažnejše zame pa je pojasnilo, čemu
živim. Dokler ne dobim od njega tega pojasnila, mu bom smel oporekati v vseh
stvareh, ki jih v njegovem imenu od mene zahtevajo. To pomeni, da nimam
nobene obveznosti, dokler se mi bo ljubilo živeti...« (str. 358) ; živeti pa zanj
pomeni delovati v skladu s svojo »naravo«, ne glede na vse, kar bi kot »razum«,
»duh« ali »ideja« tako delovanje omejevalo.
Odgovor na tretjo »pošast«, o katerem Mirko pravi, da je nesmiseln, odpira
v navedenem kontekstu še eno »dimenzijo« tistega dela Daljav, ki je s stališča
Blaževe točke koherenten. V njegovem »videnju« namreč ženske ne participiraj o
na ontološki problematiki, kar bi utegnilo kazati na to, da sta se Borova
junaka pri svojem študiju filozofije ukvarjala z muslimansko teologijo ali pa
vsaj z Weiningerjevim »Spolom in značajem«. Vsekakor je dejstvo, da junaki
Daljav doživljajo ženske skoraj izključno seksualno, nekako od pasu navzdol;
od dveh karabinerjev, ki čisto slučajno prideta mimo Blaža, »... ogledujoč noge
še nedoraslega dekleta, ki je hitelo mimo...« (str. 23) in partizana Klemena,
». .. ki je kar naprej godél in škilil v njene noge ...« (str. 339), do starega
Kraševca, ki za piijetno spremembo pravi: »Mati božja mi je priča, da nisem
gledal le tvojih nog.« (»Kaj pa še zraven?«) »Tvojo rit sem gledal.« (Str. 369),
doživljajo vsi moški ženske precej enako. Za Mirka ni izjema niti Amalijin
(in njegov) otrok, o katerem pravi, da »... mu mora biti zdaj že troje (?) let...«
(str. 65) in mu je všeč. »Ne toliko kot otrok, bolj kot ženska, ki jo je že videl
v nji...« (str. 76). »Nesmiseln« odgovor dobi svoj smisel ravno s tem, da
ženska v svetu Blaževega »videnja« instinktivno nahaja svoje mesto in odgo-
vore na vprašanje, kaj je prav in kaj ni, ker nerazdvojena »biva« svoje »biva-
nje«. Ženska počiva »sama v sebi« in se celo izgublja »sama v sebi,« kot pravi
Mirko, ko opazuje Amalijo pri pitju. Pila namreč ni, »kot pijejo druge ženske
v družbi moških, kadar hočejo slediti njihovemu duhu, ko se odpravlja na izvir
modrosti in norosti; pila je, kot bi se hotela izgubiti sama v sebi in se nikdar
več najti...« (str. 81). Toda neposredna gotovost in samozadostnost ženske ni
tisto, kar iščejo nosilci razdvojene zavesti, zato je ženska zanje vedno le neke
vrste začasno zavetišče — ne čisto brez nevarnosti. »Nekaj pa mi ni všeč pri
tebi«, pravi Saša ob neki priliki Blažu. »To, da mi tako redko pogledaš v oči.
Pa ne da bi se bal, da bi v mojih očeh zašel.« Blažu se to ne zdi neverjetno.
»,Mogoče',« pravi, »sem ji rekel in si vzel vse njeno telo za nekaj minut več-
nosti. Navzlic vsemu pa niti tiste minute nisem nehal misliti na pošast ob
železnici...« (str. 325). Le za spoznanje drugače govori Mirko: »Kopačeva
Marjana ima tako visoke in nemirne noge, da se še ne bi rad poslovil od njih.
Med njimi se zgubim tako temeljito, da mi je vseeno, če se še kdaj najdem
ali ne ...« (str. 27).
1176
Naslednji, glede na čas in kraj dogajanja vsekakor pomemben kostitutivni
element mentalnega prostora, kakor ga oblikuje Blaževa nesrečna zavest, je
gotovo totalno nerazumevanje smisla .zgodovinskega dogajanja in perspektiv
revolucije. Za Mirka tu ni nobenega dvoma, saj že od vsega začetka pridiga
Blažu: »V tebi se nikoli ne bo prižgal ogenj, ob katerem bi si lahko ogrel vsaj
nos, če ne srca, ker je ideja, ki veruješ vanjo, brez iskre duha. Ta ideja ima
v sebi veliko luknjo, v katero boste strmoglavili vsi, ki se kot pijanci sučete
okoli nje ..(str. 54). Pa vendar tudi z Blažem, ki veruje v »idejo,« ni bistveno
drugače. Tako tik, pred odhodom v partizane Saši ne zna odgovoriti na njeno
—	res da naivno, a stvarno postavljeno — vprašanje nič pametnega. »Ne vem,«
pravi, »kaj naj ti odgovorim. Vojna mora oditi, da pride mir, in mir mora priti,
da bi ljudje bili spet ljudje ...« (str. 36). In ko ga napade spet občutek, da
utegne zaradi ljubezni do Saše ostati v mestu, ni zavest o smiselnosti in per-
spektivi boja tisto, kar ga sili k odhodu, temveč strah pred samoto: »To bi
bil poraz. S tem bi izgubil ne le spoštovanje prijateljev, ampak tudi svoje lastno
in mogoče celo njeno. Brez občutka, da je spoštovan, pa lahko živi samo člo-
vek, ki spoštovanja ni vreden. Biti sredi sveta, in vsak človek je sredi sveta,
vsaj v lastni predstavi, pa vedeti, da si navzlic temu sam, je velika nesreča ...«
(str. 38). Slej ko prej ostane do konca nejasno, kaj ima v mislih, ko govori
o »tisti veliki misli«, ki ga »pošilja v neznano«, in o »misli velikega prerojenja.«
Vsekakor se — bolj ko njegovo »videnje« napreduje v »prihodnjo preteklost«
—	njegov odnos do »velike misli« vedno pogosteje oglaša kot »Mirko v njem«;
Blaževi šibki ugovori so v glavnem motivirani z narodnostnimi argumenti in
se na nekem mestu tudi imenuje »žalostni patriot«. Moč Mirkovih argumentov
v njem postopoma narašča, dokler se končno — v povojnem času — docela
ne prelevi v Mirka, podobno kot se Mirko pred smrtjo sprijazni s tem, da je
Blaž napolnil »praznino v njem« (str. 400).
Po vsem tem si smemo zastaviti vprašanje, kakšne bi bile Daljave, če bi Bor
dosledno ohranjal Blaževo »pripovedno točko« ali — drugače — kakšna bi bila
v romanu obsežena stvarnost, če se v njem ne bi pojavljala drugače kot Blaževa
stvarnost, kot stvarnost, kakršno edino more videti iz svojega izjemnega opa-
zovališča? Ali še drugače: če bi bile Daljave v celoti napisane v »moderni,«
psihoanalitični pripovedni metodi?
Kar zadeva učinkovanje, odgovor ne povzroča težav. Bralec takega romana bi
se znašel v nekem »mentalnem prostoru«, ki bi ga konstituirali določeni izseki
stvarnosti in enoten stil, v njem pa bi zaman iskal kako »čvrsto točko«, ekspli-
cirane moralne vrednosti ali perspektivo. Tako delo si ni težko zamisliti, zakaj
v sodobni meščanski literaturi obstajajo, prav tako kot obstajajo spori okoli
njihove socialne funkcije. Toda zdi se, da si v teh sporih končno utira pot
prepričanje, da je literatura, ki zasluži to ime, posrednik, ki stvarnemu svetu
pomaga, da se zave samega sebe in svojih slabosti, da je literatura oblika
družbene prakse. Kolikor nam torej posreduje tako rekoč očiščen »model«
nekega sveta brez smisla in brez vrednosti, nas sili — najmanj to — da z njim
soočimo naš lastni smisel, naš lastni sistem vrednost: to, da jih imamo, ali to,
da jih nimamo, in nas sili k odločitvam.
Borove Daljave nedvomno ne sodijo v to vrsto literature, ker se — ob spre-
minjanju »pripovedne točke« — sproti spreminjajo v njeno nasprotje in končno
1177
niso niti eno niti drugo. A vendar tudi v tem spreminjanju, v nastajanju neke
druge plasti, obstaja določen red, ki si ga je vredno ogledati.
Ze ton, v katerem nas (še neznani) pripovedovalec na poldrugi strani teksta
seznani z Blaževim umiranjem in z bedo tega umiranja, kaže pripovedovalčevo
superiornost nad to ugašajočo eksistenco, ki si očitno zaman prizadeva nekoga
prepričati, da ni oblak. Okoli stoječi ljudje, »ki so se zbrali v njegovi sobi, niso
vedeli, kaj storiti.« Sprašujejo se, »ali naj tam stoje in gledajo, kako Blaž oblak
umira, ali naj gredo, še preden umre, dol v gostilno, izpraznit kozarec vina v nje-
gov spomin.« In še tisti, ki so ostali, niso ostali zaradi oblaka — Blaža Oblaka —
temveč jih je »veličina smrti priklenila na kraj, kjer je opravljala svoje delo ...«
(str. 7). Tako Blaž Oblak kot pripovedovalec še preden ga spoznamo — spozna
Blaža Oblaka kot nič, kot oblak, kakor ga po odhodu v »daljave« obsodi na
deljenje samega sebe z večnostjo, kar znese — »nič več kot nič«. Kolikor ta
vrednostna sodba nad človekom Blažem Oblakom ni čisti apriorizem, se mo-
ramo nujno vprašati, ne samo iz kakšnih »prostranstev«, temveč v imenu česa
je bila izrečena. Ko vemo, da jo izreka Blaž sam, in ko vemo, da je zanj edini
izhod iz lastnega življenja »transcendenca« v »nebivanje«, se toliko bolj upra-
vičeno sprašujemo, na kaj takega v njegovem »videnju« se lahko opira tako
neusmiljena obsodba »nesrečne zavesti« in kaj jo je v tem »videnju« preseglo.
Ob tem vprašanju pa se seveda takoj pojavi nekdo, ki je Blaževo »videnje«
zaključil s kratko ugotovitvijo: »Slišali ste toliko, da lahko umrete.« (Str. 405).
To je »gospod v salonski suknji«, ki se sicer nazadnje pojavi (simbolično?) z
mnogimi obrazi, a je že za življenja nosilcem »nesrečne zavesti« na vseh frontah
krošnjaril ljudsko modrost. Ker se tako zdi, da prav on prinaša v Blaževo
»videnje« rešitev vseh nasprotij in osnovo za dokončno obsodbo nosilcev »ne-
srečne zavesti«, nas to obvezuje, da si ga nekoliko ogledamo.
Kraševec nastopa v Blaževem spominjanju kot kmečki original in potujoči
leksikon pregovorov in rekov. Nacionalno zavednost izkazuje predvsem s tem,
da ob nenavadnem času in na nenavadnih krajih rjove pesmi kot »Gor čez
izaro ...« in »Slovenec sem, tako je mati djala ...« O možnostih revolucionarnih
sprememb, ki naj bi jih prinesla zmaga v osvobodilni vojni, na splošno nima
dobrega mnenja. Takole pravi: »Butara, ki so jo izbrali fašisti per loro simbolo,
(...) je res dobro izbrana. Razen ene stvari je s to butaro vse v redu: če jo
nosiš na hrbtu je težja, kot če jo nosiš tule.« (Na zavihih' suknjiča.) »Butara
pojde, butare pa bodo ostale. Vsaj za taka pleča, kot so moja, najbrž ne bodo
iznašli kaj boljšega. Propaganda je podobna resnici toliko kot dim polenu. Res
je, da dima brez polena ni, podobna si pa le nista.« (str. 97). Sicer pa je hitro
pripravljen tudi na izčrpnejšo izpoved: »Bi rad vedel, kaj mislim o samem
sebi? (...) Jaz mislim, da nimam bolj pametne glave od drugih, da pa imam
bolj pametno rit. Ta je zadovoljna z malim, in ker je tako, mi ni treba trpeti,
da bi se nji dobro godilo. Bahati se tudi ne znam, in ker se ne znam, me imajo
ljudje za boljšega kot sem. Baharija je znamenje slabosti, slabost pa vir hudo-
bije.« Religiozen ni, vsaj ne v smislu klerikalizma: »Za vero imam eno samo
besedo: preveč skrbi za nebesa, premalo pa za zemljo. Ce pa skrbi, skrbi le za
tisti del zemlje, kjer cerkev stoji. To pa je presneto malo. Se ti ne zdi?« Pre-
mišljevanje se mu ne zdi kaj prida: »Takale oslovska rit in človeška glava, med
njima ni posebne razlike: ena in druga dajeta od sebe oslovske zadeve«; zato
1178
pa s preprosto samoumevnostjo mimogrede reši eno izmed poglavitnih nereš-
ljivih nasprotij »nesrečne zavesti« »Obhajilo in hostija, vse to je brez pomena.
Grešiti je hudič dovolil, bog prepovedal. Ampak hudič ima — bog mi odpusti,
da tako govorim, bolj prav kakor on: človek mora grešiti, če hoče živeti, pa
naj se mu greh še tako upira.« Opremljen je z nekaj dodatnimi čuti in se tega
zaveda: »To so stvari, na katere se vi učeni ljudje ne razumete..— »Človek
je več, kakor se zdi učenim ljudem.« Razen tega je avtor modrega vprašanja:
»Zakaj ima krava rog, zato da se brani z njim, ali se brani z njim zato, ker
ga ima?« Ce bi vedel, kaj so avtorske pravice, bi zaradi tega vprašanja tožil
Eckermannove dediče. O volovski vpregi je mnenja, da je pravzaprav slaba
stvar zanj, ki vleče. Zanj, ki te je vpregel, pa ni tako nápak. A tudi za tistega,
ki vleče, se najde "tolažba: »Trebuh se polni s kruhom, duša pa z mukami. To
ti naj bo v tolažbo. Duša, ki se ne polni z mukami, je prazna...« Kot »gospod
v salonski suknji« se Kraševec izraža bolj izbrano in probleme rešuje na »filo-
zofski« višini, čeprav ne drugače: »Grešiti je človeško. (...) Prav tako pa je
človeško, prikrivati greh. Brez prikrivanja greha bi bilo življenje premalo za-
nimivo. Razkazovanje je vedno dvorezna stvar: vabi in odbija. Boj med grehom
in krepostjo je boj med življenjem in mislijo o življenju. Med eno in drugo
kategorijo je taka razlika, da se ne bosta mogli nikoli pobotati, kajti življenje
trpi samo svoje zakone, ki jih hoče misel o življenju razveljaviti. A rekli boste,
da je misli o življenju nešteto in da je le malo podobnosti med njimi. To je
res, ampak v nečem so si podobne vse: v tem, da so drugačne kot življenje.«
Kar se spoznavanja tiče, je agnostik: »Naša pamet nima oči od zadaj, da bi
mogla videti, kaj se dogaja za njenim hrbtom. Pa tudi če se obrne kakor maček,
da bi videl, kaj ima na repu, se z njo vred obrne tudi tisto, kar bi želela prijeti.
Resnica o pravih vzrokih naših dejanj ima toliko obrazov, da stoji pamet pred
njimi brez moči. (...) Zato se pamet, ki je pametna, s pravimi vzroki naših
dejanj rajši ne ukvarja. Zadovoljuje se z razlagami, ki človeku pomagajo ži-
veti ...« in tako dalje — v dolgoveznih tiradah o življenju in smrti, pameti in
norosti, o bivanju in pravici. Zlasti o tej.
2e po zelo bežnem pregledu te zbirke modrosti je docela jasno, da so vprašanja,
ki jih rešuje Kraševec, natanko tista, ki mučijo nesrečno^ zavest, in zastavljena
na isti ravni. Toda ta pokmeteni ideolog liberalizma je srečnejši od revoluci-
onarjev, ker ima »rit pametnejšo kot glavo« in zato ne čuti nobene potrebe
po socialnih spremembah. Od obeh filozofov je srečnejši, ker v nasprotjih nekje
malo odvzame, nekje malo doda in vse skupaj razreši v mitih, ki jim je ime
kakorkoli, najraje pa Življenje. Vse mite posveti s tem, da si s filozofskim mi-
rom sam natakne zanko in se vpričo svojih krvnikov obesi. Tako dokaže, da
njegova »filozofija« zadostuje tako za mirno življenje kot za bolj ali manj
junaški boj in domovini koristno smrt.
Vsekakor je Kraševčeva življenjska modrost tista raven, s katere edino (v sklo-
pu celote) lahko Blaževa »višja«, »nevsakdanja«, »kritična« zavest zavrne za-
blode in skrajnosti »nesrečne zavesti« intelektualcev Blaža in Mirka in ju ob-
sodi v Nič, ne da bi morala pristati na revolucionarno družbeno prakso, kot
edino možnost za razreševanje — v glavah nosilcev »nesrečne zavesti« sestav-
ljenih — antinomij. Toda za to, da bi to raven dosegla, je morala Blaževa zavest
preseči samo sebe in s tem je prekršena^ osnovna zakonitost, ki jo narekuje
pripovedovalec kot pi.sateljev medij. Stvarnost se v pripovedi pojavlja v po-
1179
ljubnem številu aspektov, oziroma točneje: v takšnem številu, kakršno je po-
trebno avtorju, da iz njih na svojo tezo konstruira celoto. Koherentnost je do-
cela zgubljena in avtor se lahko svobodno izživlja v neskončnem nizanju svojih
sentenc, besednih iger in obratov, v trikratnem ali štirikratnem ponavljanju
cenenega pojmovnega »filozofiranja« o istem vprašanju, zgolj formalno skrit
za pripovedovalcem, ki ga sam ne jemlje resno. Teksta bi bilo prav tako lahko
še enkrat več kot polovico manj. Vsekakor se v tem nezadržnem slapu gosto-
besednosti izgubi še tisto, kar bi utegnilo imeti kakšno težo. Tega je sicer malo
— največkrat beseda lovi besedo — toda je nekaj realistično napisanih odlom-
kov, ki bi bili vredni boljšega konteksta.
Ostane nam samo še vprašanje, če je mogoče Daljave sploh uvrstiti v tako
imenovano partizansko prozo, v zvrst, za katero naj bi pomenile bistven na-
predek. Zdi se, da ne, zakaj po svoji osnovni pobudi so samo literarna varianta
iz sodobne publicistike dovolj znane dileme »zapisati se hudiču ali niču« —
prenešena v preteklost. A tudi kot take so Daljave gola negacija problema, ne
pa s sredstvi umetnosti ustvarjen prostor, ki bi nas silil k odločitvam. In to
negacija, konstruirana na isti ravni, na kateri »nesrečna zavest« sestavlja svoje
antinomi je.
1180
Ocene in poročila
FILMSKA PODOBA PUEŽIHOVIH
SAMOPiASTNIKOV
Samorastniki so pred nami. Téma, ki je
čakala filmsko realizacijo vrsto let, je do-
končno realizirana. Denarna stiska sloven-
ske filmske proizvodnje dolgo ni omogo-
čala snemanja tega dela. Snemanje se je
odlagalo, prestavljalo in zavlačevalo. Med
tem smo posneli nekaj filmov — takih, za
katere ni bilo škoda vloženih sredstev, in
takih, ki so samo še bolj olajšali našo
filmsko mošnjo, ki je bila že tako revna
in nikoli v zadostni meri založena. Tam,
kjer je stiska doma, se vsak dinar trikrat
obrne, preden gre iz hiše. Ali so bile vse
naložbe v naših filmskih hišah tehtno pre-
mišljene? Bojna polja na naših časopisnih
straneh so bila polna izstreljenih puščic
in posejana s koščki zlomljenih kopij. Dvo-
govori so potekali nekako tako: med tem
ko snemamo filme à la Minuta za umor.
Naš avto. Srečala se bova in podobne ter
povečujemo negativno bilanco naše film-
ske proizvodnje, ne moremo najti potreb-
nih sredstev za realizacijo Samorastnikov,
ki posegajo v najžlahtnejšo zakladnico na-
šega književnega izročila. Téma, ki obeta,
saj gre vendar za Prežihovega Voranca!
Proizvajalci so se branili, češ, najprej je
treba napolniti blagajne, zategadelj vla-
gamo sredstva v filme, ki jih bodo po-
množili. Na dolg filmski kulturi pa se je
pri tem hote ali nehote pozabljalo.
Kamere so končno stekle. Na klapi so bili
zapisani prvi kadri Samorastnikov. Iz za-
motane finančne situacije se je le našla
pot. V primeru Samorastnikov ne malo po
zaslugi pomembnosti teme, za katero je
stalo ime Prežihovega Voranca.
Ekranizacija literarnega dela je vedno od-
pirala številne probleme, skoraj vedno pa
je šlo za vprašanje stopnje adekvatnosti
literarni predlogi. Le redko srečamo knji-
ževna dela, ki po načinu literarnega obli-
kovanja in po obravnavani snovi ustrezajo
ustvarjalnim prijemom v filmski umetno-
sti. Transpozicija literarnega dela na film
v večini primerov zahteva poseg v lite-
rarno delo samo. Bodisi da gre za skrčenje
obsega, izbor enega samega motiva, ali
reduciranje stranskih problemov in ohra-
nitev glavnega dejanja; bodisi da gre za
skrčenje in preoblikovanje dialoga, pou-
darjanje situacijskih elementov, ki omogo-
čajo subtilnejšo govorico kamere, ali po-
udarjanje tistih elementov, ki bodo omo-
gočili v filmskem prenosu, na primer, po-
glabljanje psihologije, poetičnosti, epske
razsežnosti itn. Marsikatera zgodovinska
tema je bila uspešno prestavljena v naš
čas, kar kaže na sodobnost obravnavanega
problema in njegove občečloveške razsež-
nosti, marsikateri sodobni problem je bil
iz najrazličnejših pobud prestavljen za de-
setletja in stoletja nazaj v zgodovino, pro-
blem pa na svoji teži in sodobnosti tudi
v tem primeru ni izgubil na svoji pomemb-
nosti. Roman, novela, črtica ... lahko cine-
astu služijo le kot izhodišče, inspiracija,
na kateri gradi svoje delo, ali pa zaradi
svoje priljubljenosti med najširšimi mno-
žicami, konzumenti izdelkov filmske in-
dustrije, kot vabljiva fasada, za kafero se
skriva komercialni proizvod in izpovedna
puhlost, da o odsotnosti slehernih umet-
niških pobud niti ne govorimo. Vsekakor
vse te najrazličnejše variacije med literar-
no predlogo in filmskim produktom za-
vise od možnosti, ki jih literarna predloga
omogoča in seveda od ustvarjalnih (ali
komercialnih) hotenj cineastov (in produ-
centov).
Idejna in tematska navezanost na literar-
no predlogo potegne za sabo še kopico dru-
gih vprašanj, med katerimi zavzema po-
membno mesto osvoboditev od »literar-
nosti« oziroma literarnega pojmovanja
filmske naloge, ki ima za posledico »lite-
rarni filmski izraz«, kjer prevladuje ne-
inventivna deskripcija in, bolj ali manj,
vzročno nizanje prizorov, kjer se sredstva
filmskega jezika manifestirajo v podrejeni
vlogi transmisije, so podrejenega, drugot-
1181
nega pomena ter kot taka niso tvorni in
ustvarjalni činitelj v oblikovanju filmske
umetnine. Filmsko oblikovni elementi niso
nujna posledica določene filmske zamisli,
marveč služijo goli reprodukciji.
Zaradi vsega tega in številnih drugih po-
sebnosti, ki se pojavljajo ob ekranizaciji
literarnih del, ni čudno, da se načenjajo
vedno znova mnoge razprave, ostre pole-
mike, popolnoma nasprotna stališča, mar-
sikdaj prehudo subjektivno pobarvana, za
spoznanje preveč avtoritativna, pa tudi
premalo premišljena, enostranska, zavzeta
na hitro in brez potrebne poglobljenosti.
Se zlasti takrat, kadar imamo opraviti z
velikim imenom, z velikim umetnikom, s
človekom, ki nam je zaradi svojih idej,
svoje globoko človeške izpovedi še bolj pri
srcu in blizu nas. Tako je tudi z našimi
Samorastniki. Izrečene so bile tako različ-
ne in nasprotujoče si misli, da bi lahko
sestavili pisan kaleidoskop, igračko, pri-
vlačno in zanimivo, a vendar kmalu za-
vrženo in pozabljeno, igračko, ki človeka
zaslepi, ga opaja, a mu ne pove ničesar.
Med oceno in »oceno« je razlika, med kri-
tiko in »kritiko« prav tako, toda povsod
bi bilo treba čutiti resen pristop, odgo-
vornost pred ustvarjalci in pred tistimi,
ki jim je pisanje namenjeno. Zal z zapisi
o filmu Samorastniki ni vselej tako. Vsaj
poskusiti je treba!
Prežihova novela Samorastniki nedvomno
sodi med najžlahtnejše, kar premore naša
socialna literatura med obema vojnama.
Pristnost, neposrednost in nepristranost
njegovo besede, globoka prizadetost in živ-
ljenjska izpovednost so gradivo, s katerimi
je tkal pisatelj svojo žlahtno pripoved.
Protest in ogorčenje nad usodo in trplje-
njem malega kmeta sta mu osnovni ustvar-
jalni vodili — brezizhodnost njegovega po-
ložaja, neizmerna revščina, življenje od
danes do jutri. Voranc slika življenje z bo-
gato in pestro paleto, a vendar je nemalo-
krat skop z besedo. Na široko nas vpelje
v Zgodbo, kot da bi nas hotel prepričati
v resničnost svoje izpovedi, nato s klenimi
in jedrnatimi besedami poseže v dejanje,
odmeri skop in pristen dialog. Pri vsem
tem mojstrsko ustvarja vzdušje in svoje-
vrstno prožen ritem. Vsi ti elementi pri-
spevajo k monumentalnosti Vorančevih del
— te razsežnosti so zlasti prisotne v Sa-
morastnikih. Vendar ta monumentalnost ne
zapostavlja intimnih izpovedi in nadrob-
nosti tam. kjer so potrebne; bogatega dia-
loga, kjer se dejanje poglobi globoko v člo-
vekovo notranjost. To je neka svojevrstna
monumentalnost, resnični človek postane
simbol — simbol razžaljenje človečnosti,
vendar iz te simbolike odseva prepričanje
v boljše čase, odseva vera v pravico, ki se
mora uresničiti. Pravica do človeka do-
stojnega življenja — to je tisto, kar pre-
veva sleherno ped Vorančevega pisanja.
Zato tudi verjamemo Meti, ko pravi svo-
jim otrokom: »...ste ko samorastniki. Sa-
mi ste se izlevili, brez goje, kot izgubljena
samorastna setev v razgonu. Kakor se
morastnik zgrabi z okolico, tako se morate
tudi vi, Hudabivniki, zgrabiti z življenjem.
Kjer stojite, poženite korenike. Ne dajte
se teptati od drugih, ne prenašajte poniž-
no krivic, ali tudi vi ne prizadevajte niko-
mur, nobenemu bližnjemu kakih krivic . ..
Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset
let vas bo lahko že čez sto, čez sto let vas
bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste
združeni lahko priborili svojo enakovred-
nost, svoje pravice. ..« Te besede, ki so
pravzaprav moto Vorančevega ustvarjanja,
ne izvenijo samo kot geslo bližnje revolu-
cije, marveč kot nuja, kot besede, ki so
dušile in stiskale grla tlačenih in oropanih
pravic. Odjeknile so kot rezek pok biča
po trpki resnici. Metin nagovor je nujna
konsekvenca, do katere je ob koncu pri-
povedi moralo priti in je organsko vraščen
v umetnikovo izpoved.
Proza Prežihovega Voranca je angažirana
umetnost, vendar v najboljšem pomenu te
besede, sega v najgloblja področja člove-
kove notranjosti, je plod ustvarjalca, ki je
od prvega razumnega pogleda v svet nosil
težko bolečino v srcu in jo neolepšano
vtkal v svojo pripoved.
Visoko mesto, ki ga zavzema Vorančeva
proza v naši literaturi, in tematika, ki je
v polpretekli dobi dobila polno zgodovin-
sko opravičilo in uresničitev, nas je nav-
dajala z nestrpnim pričakovanjem prve
predstave filmanih Samorastnikov.
Ce smo nekje na začetku tega zapisa ugo-
tovili, da so redka tista literarna dela, ki
nudijo brez bistvenejših posegov v njihov
organizem pripravno filmsko predlogo, je
to v našem primeru nedvomno primer s
Prežihovimi Samorastniki. Skorajda lahko
zatrdimo, da ima Voranc »filmski« način
pripovedovanja, ki je izredno plastičen in
vizualen; natančno opredeli kraj in čas
dejanja in je prostorsko zelo nazoren. Tudi
dialog je pripraven — strnjen je na naj-
nujnejše, a vendar bogat in jedrnat. Ka-
rakterizacija oseb je nedvoumna in na
dlani. Vendar to ni slučaj samo s Samo-
1182
rastniki; imamo čudovite »filmske« prizore
in dejanja tudi v Boju na požiravniku, Jir-
su in Bavhu, v Ljubezni na odoru in dru-
god. Pri Samorastnikih je bila še ta pred-
nost, da so tudi po obsegu ustrezali in jih
ni bilo treba bistveno okrniti. Skratka:
Samorastniki so nudili obilo možnosti, da
ostanejo filmski ustvarjalci kar se da zve-
sti literarni predlogi in pisatelju, ne da bi
šlo na rovaš imanentnosti filmskega obli-
kovanja!
Zato naj veljajo naslednje besede scenariju
kot tistemu izhodišču pri oblikovanju fil-
ma Samorastniki, ki je že na tej stopnji
opredelil marsikateri poseg, ki je oddaljil
filmsko delo od literarne predloge. Priča-
kovati je bilo, da bo scenarist stremel, da
bi kar se da verno in nepotvorjeno ohranil
glavno idejo Vorančeve novele. In kako se
je lotil svoje naloge scenarist Vojko Du-
letič? Kot osrednji motiv je izbral ljube-
zensko razmerje med Meto in Ožbejem,
seveda z Meto v prvem planu kot nosilko
akcije. Zategadelj je zožil dimenzije Vo-
rančeve fabule, ponekod iz razumljivih
razlogov — filmski način pripovedovanja
je pač zahteval določena preoblikovanja,
mestoma celo z željo, da bi osrednje de-
janje še bolj poudaril in motiviral. Kot
posledica take usmeritve je zrastel Ožbejev
pomen. Scenarist je za spoznanje preobli-
koval njegov značaj. V noveli je neodloč-
než, omahljivec, niče, velik otrok, kot pravi
pisatelj. V scenariju (in filmski realiza-
ciji) se Ožbej vsaj včasih zave svoje mo-
žatosti, celo svojih dolžnosti, poskuša do-
seči nemogoče, vendar omahne premagan
pred očetovo gruntarsko trdosrčnostjo in
grofovskimi postavami. Vsekakor ne gre,
da bi precenjevali te komaj spoznavne raz-
like, je pa vendarle korak h končnemu
razumevanju filmskega dela. Iz že ome-
njenih razlogov so tudi Karnice dobile
večji pomen, prav tako prizori na grofov-
skem gradu, itd. Temu cilju so služile tudi
nekatere spremembe v osebah (namesto
devet ima Hudabivška Meta le pet otrok,
oče Karničnik preživi sina Ožbeja, itn.).
Scenarist je iz knjige s pridom uporabil
večino prizorov z Meto, zlasti tiste najbolj
razgibane in bogate. Te situacije, ki so
večkrat fragmentarno izluščene iz kontek-
sta, pa je dostikrat ne z največjim uspe-
hom povezal med seboj in vnesel marsikaj
novega. Tudi z dialogi je podobno. Tam,
kjer se je krepko naslonil na Voranca, ali
celo povzpel njegov tekst, je najbolj izpo-
veden in pristen. Dialog, ki ga je sam na-
pisal, je mestoma preobložen, pompozen,
preveč »teatrski« in ni nikakor jezik kmeč-
kega življa. V prizadevanjih, da bi obliko-
vali filmski pogovorni jezik, se nismo niti
za en sam korak premaknili.
Dejstvo je, da je scenarij zasnovan preveč
enostransko. Iz novele je izluščil resda
glavni motiv, vendar ga je vse preveč za-
nimal motiv sam, se pravi odnošaji med
Meto in Ožbejem na eni in ostalim svetom
na drugi strani ter nezmožnost njunega
skupnega bivanja, njune uresničitve v za-
konu. Ne v celoti, vendar v pretežnem
delu čutimo le tragedijo Hudabivške Mete,
njeno trpljenje in mučeniško pot. Njena
vloga je vse preveč individualizirana, lah-
ko bi celo rekli privatna, širina, ki je pri-
sotna pri Vorancu, se tu zgubi.
Scenarist vpleta in bogati prizore Metinega
mučenja (to je tudi trpljenje, a trpljenje
je lahko tudi vse kaj drugega), dejanje
nastavlja tako, da bo čimbolj čustveno
prizadelo gledalca. V tem mu je režiser
zvesto sledil. Ali je res bilo treba prizor
mučenja na gradu tako graditi, kot je to
storil scenarist? Kljub nekaterim podob-
nostim z Vorančevim opisom istega deja-
nja v noveli, doživimo filmski prizor, ki
je skorajda do potankosti posnet po sce-
nariju, čisto drugače. Srednjeveška mrač-
nost, neka inkvizitorska slovesnost, vse
preveč sorodnosti z najrazličnejšimi podob-
nimi prizori iz »črno-belih« romanov, psev-
dozgodovinskih filmov in podobnih »moj-
strovin«. In kje je tu tista velika ideja, o
kateri s tako ihto govori scenarist v svoji
»slovesni proklamaciji«, s katero se odpo-
veduje Pretnarjevi verziji Samorastnikov?
[Vojko Duletič: »Samorastniki« — (Namesto
običajne ocene filma — scenaristovo mne-
nje), — Tedenska tribuna, 1. okt. 1963, str.
6], Da, idejo, tisto veliko, zaslutimo, toda
vse prej po zaslugi čustveno bogate in iz-
razno prefinjene igre Majde Potokarjeve
— Hudabivške Mete, kot po priztidevanjih
scenarista in režiserja.
Celo Metin odnos do otrok je v scenariju
premalo obdelan. Proti koncu novele so
se vse Metine želje in prizadevanja usme-
rile le k otrokom. Samo še skrb za nji-
hovo usodo je napolnjevala njeno toplo
materinsko srce. Ožbej je še prisoten, a
vendar pravi pisatelj: »Zakona z Ožbejem
si je zdaj želela le še zaradi soseske, za-
radi otrok, ki bi s tem dobili priznanega
očeta, da bi vsaj po šegi postali enako-
vredni ljudje.«
Scenarist je sicer precej prizorov zapolnil
z otroki. Vendar jih je prestavljal kot ne-
gibne in neizrazne šahovske figure po pi-
sani šahovnici. In vendar je Metina tra-
1183
gedija tudi njihova, v enaki meri in enako
boleča. Tudi papirnati Metin nagovor otro-
kom, potem ko Meta drugič zapusti gro-
fovski grad, ne opravi svojega. Pa čeprav
ga je režiser prilepil h koncu zgodbe in
njegovo neorganičnost še bolj potenciral,
učinkuje kot »nravoučenije«, kot moralni
poduk. Ideje, ki bi morala biti prisotna
v umetnini kot celoti in bi morala biti
izražena z adekvatno govorico umetnostne
zvrsti, ni moč ustrezno nadomestiti s še
tako pomembno poslanico, kot je to v na-
šem primeru poskušal storiti scenarist Sa-
morastnikov. Kako drugače izvenijo te be-
sede v noveli kot v filmu! Krivda za to je
že v scenariju in ne samo v filmski rea-
lizaciji.
Ni naš namen, da bi do potankosti posegali
v podobo scenarija. Poleg že omenjenega
dodajmo le še nekaj obrobnih misli. Na-
vkljub scenaristovim težnjam, da bi vse de-
janje strnil okrog Mete in Ožbeja, kot gi-
bala celotne zgodbe, nismo videli niti ene-
ga samega prepričljivega ljubezenskega
prizora, ki bi na ta način ustrezno moti-
viral njuno razmerje in s tem intenziviral
tragičnost njune usode. Nenehno nizanje
različnih simbolov, povzetih po noveli, je
v scenariju preveč literarno razumljeno.
Ponavljanje nekaterih vsebinsko podobnih
prizorov in situacij je krnilo napetost dra-
maturškega loka celote. Masovno usmilje-
nje, ki ga je Hudabivška Meta deležna od
soseske, je preveč navidezno in premalo
človeško obarvano, da bi mu verjeli in da
bi nas prizadelo. Se bi lahko naštevali,
toda bodi dovolj. Končni smisel je vendar-
le v tem, da skušamo pokazati, kako se je
scenarist počasi, a vidno oddaljeval od ide-
je, ki preveva literarno delo.
Kaj naj še povemo o scenariju? Scenarij
je predstavljal pomanjkljivo, vendar dokaj
solidno osnovo za povprečen film. Zal mo-
ramo pri tem pozabiti na Prežihovega Vo-
ranca in njegove Samorastnike. Ne zavoljo
tega, da bi očitali scenaristu odsotnost pri-
zadevanj, da bi v scenarij vnesel veličino
Prežihovih Samorastnikov. Nikakor ne. Saj
pravi sam scenarist: »Pri Prežihovem Vo-
rancu z njegovo ustvarjalno močjo pre-
raste zgodba v Samorastnike. V scenariju
se zgodba dvigne v Pankrtsko mater (se-
veda po scenaristovem mnenju, S. B.) ...«
Pa postavimo tu vprašanje: ali ni zgodba
samorastnikov zgodba pankrtske matere?«
Malo za tem nadaljuje: »Scenarij se za-
veda, da širine in moči Prežihovih Samo-
rastnikov ni mogoče zajeti v film v celoti.
Toda iz literarnega dela vzeti eno osebo —
Hudabivško Meto — in skozi njen boj iz-
povedati idejo, enakovredno v osnovi Samo-
rastnikom, to je imel scenarij za svoje po-
slanstvo.« Pravzaprav lahko po teh bese-
dah zatrdimo, da je imel scenarist celo
preveč ambicij, saj je hotel po »krajši me-
todi« izpovedati idejo enakovredno Samo-
rastnikom. Seveda ne gre, da bi zatrjevali,
da je ideja kakega literarnega, filmskega
ali kakega drugega umetniškega dela ve-
zana na obseg in druge dolžinske mere.
Saj nam je vsem pred očmi pomen ustvar-
jalčeve osebnosti in prepričljivost njegove
umetniške izpovedi. Lahko samo ugotovi-
mo, da se velika misel, ki jo je Voranc
izrazil v svojem delu, v filmu le sem ter
tja prerine skozi mučeniško in trpljenja
polno pot, ki jo je prehodila Hudabivška
Méta. Prerine se tolikanj, da jo komaj
zaslutimo, nakar se znova izgubi v senti-
mentalnem pričakovanju tragičnega konca
te melodramske izpovedi.
Scenarist se je odpovedal Pretnarjevi ver-
ziji Samorastnikov. S tem se je dejansko
odpovedal tudi svojemu scenariju, kajti
tako vernega prelitja scenarija v filmsko
podobo v naši filmski praksi ne srečamo
dostikrat. Da se razumemo: bistvenih raz-
lik ni! O razkroju misli, kot pravi scena-
rist, pa žal na osnovi scenarija in filmske
realizacije ni mogoče sklepati. Scenarist
pravi: »Najnevredneje pa je, da se išče
stik z gledalcem (le s kom naj se išče stik?,
S. B.), sproščajo se emocije zaradi solz in
na koncu se skoraj že pozabi, zakaj vse to.«
Kot dokazilo (verjetno za režiserjevo koke-
tiranje s publiko) navaja primerjavo med
istim prizorom v scenariju in snemalni
knjigi (le zakaj ne iz filma?) Primer iz
scenarija: »...objela sta se in padla na
zemljo.« V režijski snemalni knjigi pa je
to zamenjano z naslednjim: »...prepusti
se njegovim rokam, ki jo obrnejo k sebi in
vzamejo v naročje, da bi jo že tik kasneje
položil na bale slame, nad katerimi se
vzpenjajo stopnice kot baldahin nad po-
ročno posteljo.« Pustimo ob strani dejstvo,
da ta kader izgleda v filmski realizaciji
za spoznanje drugače. Toda v čem je med
tema dvema opisoma razlika, bistvena, ko-
renita, kot nemara pričakuje scenarist, da
jo bomo odkrili? Ob tolikih plitvih, neiz-
raznih in problematičnih prizorih iz scena-
rija je omenjeni prizor le malce prehudo
privlečen za lase, da bi nas prepričal v ve-
liko krivico, ki se je zgodila scenariju in
scenaristu.
V odsotnosti samokritičnosti in pomanjka-
nju objektivne presoje dejanskega rezul-
1184
tata so pač najrazličnejše poti, da se izživ-
ljajo prizadeti. Pot, ki jo je ubral scenarist
Samorastnikov, je ena izmed njih. To pa
stvari same niti malo ne spremeni. Toli-
kanj pričakovane Samorastnike smo dobili
takšne, kakršni pač so. Scenarist sicer za-
trjuje, da bi njegova verzija Samorast-
nikov bila boljša, vsaj tako se da sklepati.
Torej iz posnetega materiala bi zmontiral
boljši film, kot ga sicer gledamo! Vseka-
kor ta trditev nima trdne in stvarne opore.
Mogoče bi se dalo s precizne j šo montažo
doseči prožnejši ritem, izpiliti nekatere pre-
hode, kaj več skorajda ne bi mogli pri-
čakovati.
Režiserjev delež je bil pri končni podobi
filmanih Samorastnikov odločilen. Tesno
se je naslonil na scenarij in podredil nje-
govim intencijam. Za uspeh filma bi bilo
mogoče bolje, če bi režiser kazal več po-
sluha za Prežihov izvirnik. Marsikatera
neizbrušenost scenarija bi se lahko na ta
način odpravila, več vsekakor ne bi mogli
pričakovati. Režiser pa je šel, žal, še korak
dalj od scenarista. Dejanje je prestavil za
celo stoletje nazaj (!) in s tem aktualnost
obravnavane problematike še bolj oddaljil.
V primeru, da bi dejanje filma v glavnem
počivalo na oblikovanju človeških odno-
sov, na ustvarjanju neponarejenega vzduš-
ja, ki ga označujejo določene časovne in
krajevne okoliščine, tak premik ne bi vzbu-
dil nesimpatičnih odklonov pri gledalcih.
Ce se pa zavemo po prvih kadrih, da je
taka poteza posledica stremljenj po neki
formalni izkoriščenosti filmskega jezika in
da ni nastala kot posledica nekega širšega
umetniškega koncepta, učinkuje seveda od-
bijajoče in se v končni konsekvenci kaže
kot problematična. Režiser je hotel ustva-
riti filmsko delo monumentalnih dimenzij,
velikansko fresko o naši preteklosti. Zato
je tudi širokopotezno gradil. Da se je pri
tem zgledoval pri svojem učitelju Eisen-
steinu ter drugih sovjetskih in bržda polj-
skih (Kawalerovicz in A. Ford) režiserjih,
je tako očitno, da ni treba posebej po-
udarjati.
Do neke mere razumljiva orientacija, saj
jo zaslutimo že pri Vorancu. Ta tendenca
pride še bolj do izraza v scenariju, čeprav
je tu preveč formalno pojmovana. Ko gle-
damo film, nehote občutimo, da se je reži-
ser z veliko vnemo ubadal z likovno dovr-
šenostjo kompozicije, s prečiščevanjem iz-
raznih sredstev, z natančnim komponira-
njem mizanscene ter z izgrajevanjem stil-
ne enotnosti filma. Toda tudi v tem reži-
ser ni Sel do konca. Ostal je, lahko bi rekli,
na pol poti. Preveč se je ubadal z »likov-
nimi« problemi, če pod tem izrazom ra-
zumemo ukvarjanje z likovno organizacijo
kadra. Premalo je upošteval izrazne mož-
nosti kamere, gibanje zasledimo skoraj iz-
ključno le znotraj kadra, premalo je ra-
čunal na učinek izpovednosti montaže.
Zategadelj ima filmska govorica, s katero
je spregovoril režiser Pretnar, prizvok »ar-
haičnosti« in je daleč od tega, kar ime-
nujemo ■sodobni filmski izraz, vsaj celovito
pogledano. V prej omenjenih prizadeva-
njih ga je podpiral tudi scenograf Mirko
Lipužič, ki je svojo scenografijo podredil
režiserjevim smotrom. V monumentalni
podobi Karnic komajda spoznamo Voran-
čeve Karnice. V tem primeru je ostala ku-
liserija to, kar je, in ni poustvarila res-
ničnega in življenjskega ambienta. Temu
hotenju se podrejajo tudi ostali elementi.
Režiser je zbral celo vrsto najboljših dram-
skih umetnikov: Majdo Potokarjevo, Ru-
dija Kosmača, Vladimira Skrbinška, Savo
Severjevo, Lojzeta Rozmana, celo stranske
vloge igrajo nič manj pomembni igralci:
Stane Sever, Vida Juvanova, Ruša Bojče-
va, Maks Furjan, Leopold Bibič, itd. Pre-
tirana patetičnost in monumentalnost, kot
režijski vodili, sta imeli za nujno posle-
dico tudi temu primerno igro. Le-ta je te-
atrsko zasnovana, širokopotezna, »preglas-
na«. Filmska igra je neločljivo povezana
z »igro« kamere, in če je ta preveč sta-
tična, registratorska, potem se ponavadi
sprevrže v nasprotni pol tistega, kar ime-
nujemo filmska interpretacija. Tak prijem
onemogoči ustvarjalno vlogo kamere, kar
potegne za seboj tudi izključitev odločil-
nejšega posega montaže. Cezure, ki nasto-
pijo tam, kjer je dejanje najbolj zgoščeno
in napeto, kjer počiva pretežno na moči
interpretacije, so posledice konfliktov med
teatrsko in filmsko pojmovano igro. Tako
je tudi z igro glavne junakinje filma Maj-
de Potokarjeve. To je nedvomno najbolje
razumljena in občuteno odigrana vloga.
Vsa teža filmske zgodbe je počivala na
njeni interpretaciji. Pričakovati je bilo, da
bo režiser vsaj tu skušal izostriti najdeli-
katnejše situacije. Žal tega ne moremo
povsod zaslediti. Tudi še tako velik igra-
lec pred kamero včasih odpove. Znani so
nam prizori iz številnih filmov, ko je na-
mesto obraza govoril obraz v dlaneh, tre-
soči hrbet, stisk roke... Izražali so več-
krat najtežje tragedije, neizmerni prezir,
najbolj ogorčene obsodbe! Se tako kali-
grafska obrazna mimika, če se večkrat na
isti način ponavlja, postane stereotipna,
intenziteta izpovedi pada, je neizrazna. Po-
1185
tokarjeva je v nekaterih sekvencah poka-
zala v slovenskem filmu še neviđeno film-
sko igro, subtilno in do kraja doživeto. Pa
vendar je ponekod njena interpretacija do-
bila prizvok sentimentalnosti in sladkob-
nosti, ki je pri gledalcih vzbujala preti-
rano usmiljenje in solzavost. Toda zavedati
se moramo, da tudi igralec z večjimi film-
skimi izkušnjami na takem režijskem kon-
ceptu ne bi mogel bolje opraviti svoje
naloge.
Ce bi se še dalje poglabljali v ta problem,
bi se skorajda ustavili tam, kjer se je pred
leti, ko je Stupica snemal Jaro gospodo,
pričelo. Tudi takrat se je na veliko govo-
rilo o teatrskem pojmovanju filmske na-
loge ter o odličnih interpretacijah, ki siccr
ne sodijo na filmski trak mai-več na odr-
ske deske. Seveda bi se v našem primeru
ta razprava vsaj rahlo premaknila, kajti
deset let izkušenj je kljub vsemu prispe-
valo k razjasnitvi nekaterih vprašanj.
Se beseda, dve o glasbi, fotografiji in ko-
stumih. K slednjem po vsem, kar smo po-
vedali, lahko pripišemo samo še to: tudi
kostumi (Mija Jarčeva in Marija Kobijeva)
so se podredili splošnim konceptom v obli-
kovanju filma. To ni filmski kostum. Raz-
dalja, ki loči gledalca in dejanje na odru,
dovoljuje stilizacijo in izglajenost kostu-
ma. V filmu je drugače. Pričakujemo pred-
vsem realistično obravnavanje kostuma.
Kajti kamera posadi filmske junake med
gledalce, distanca izgine. Kljub temu so
junaki v Samorastnikih oblečeni v stilizi-
rana oblačila, popolnoma nova, še nerab-
ljena, pa tudi »ponošene in obrabljene ca-
pe« Hudabivških otrok so vse preveč nove
in po meri narejene, da bi nas lahko pre-
motile. Sicer pa ne gre, da bi se še na-
dalje spuščali v take in podobne spodrs-
ljaje in pomanjkljivosti. Teh je precej. Ver-
jetno jim je botrovala predpuljska naglica,
kar pa vsekakor ne more biti opravičilo.
Prispevka Bojana Adamiča in Mileta de
Glerie se' nedvomno dvigujeta nad pov-
prečje ostalih sestavin našega filma, seve-
da če pri tej ugotovitvi za trenutek poza-
bimo na celovitost filmskega dela. Adamič
je s svojo muziko močno podkrepil dejanje
filma. Dragocene so zlasti nekatere rešitve,
ki so mojstrsko komponirane. Mile de Gle-
ria nas je že večkrat prepričal, da ob-
vlada svoj métier. Znal je ustvariti pri-
merno fotografijo, tonalno prečiščeno in
kompozicijsko dovršeno.
Režiserju Igorju Pretnarju gre hvala pred-
vsem za to, ker jo znal dosledno, brez več-
jih odstopanj, uveljaviti svoj koncept film-
ske realizacije in k temu pritegniti ustvar-
jalnost ostalih sodelavcev. Vendar je ta
hvala namenjena bolj režiserjevemu meto-
dološkemu prijemu kot končnemu rezul-
tatu. Kljub temu je to v izgrajevanju na-
cionalne filmske proizvodnje dragocena iz-
kušnja, čeprav drago plačana.
Ob zaključku strnimo naša razmišljanja.
Samorastniki so pred nami. Pretnarjevi in
Duletičevi Samorastniki! To je solidno
filmsko delo, sodi nad povprečje naših
filmskih prizadevanj. Pričakovali smo več,
vendar nismo ostali praznih rok. Marsikdo
izmed nas se bo zadovoljil, marsikdo se
je že. Vendar do Prežihovih Samorastnikov
v filmski podobi bo treba še čakati. Koliko
časa še?
Stane Bernik
I. FESTIVAL SODOBNE KOMORNE
GLASBE V RADENCIH
Nekoliko hitro in nekoliko nepričakovano
je stopil v slovensko glasbeno življenje še
en festival, festival sodobne komorne glas-
be, ki jo bil od 20. do 22. septembra v
Slatini Radenci. Ob ■obilici raznih festi-
valov, ki se vsepovsod porajajo, pa zaradi
premajhne perspektive spet dostikrat usi-
hajo, je razumljivo, da smo ga pričakovali
nekoliko skeptično. Ob njegovem zaključku
pa nam je jasno, da imamo v Radencih
pravzaprav prvi glasbeni festival na Slo-
venskem, ki ima dobro fundiran koncept
in perspektivo, da postane ob takem na-
daljevanju, kot ga je pokazal začetek,
mednarodno pomembna prireditev.
Skoraj edinstven je pojav, da prireja tak
festival zdravilišče, ki celo ni samo zdra-
vilišče, ampak tudi proizvodno (radenska
slatina) ter gostinsko-turistično podjetje.
V današnjih razmerah bi se nam ne zdelo
nič čudnega, če bi takšen obrat gledal pred-
vsem na komercialno stran prireditve in
organiziral festival lahke ali zabavne glas-
be. Pa tudi če bi se zdra\'ilišče odločilo
nuditi svojim gostom kvalitetno glasbeno
prireditev, bi se v ta namen zdela verjet-
nejša izbira tradicionalnih del gla.sbene
literature, ki so širšemu krogu poslušalcev
nedvomno razumljivejša kot sodobna dela.
Izredno pozitivno pa je dejstvo, da je šlo
zdravilišče celo preko tega namena in se
odločilo približati svoji publiki umetnost
današnjega časa, po drugi strani pa po-
seči v kulturno politiko in stimulirati glas-
beno zvrst, ki je danes v še posebno te-
1186
žavnem položaju, to je komorno glasbo.
Takšen mécénat je po eni strani izraz ve-
like kulturne odgovornosti in osveščenosti,
po drugi strani pa tudi izraz daljnovidne
politike afirmacije podjetja. Ce nekoliko
analiziramo pomen tega festivala, ugoto-
vimo, da ima pomen v regionalnem, jugo-
slovanskem in mednarodnem merilu. Mur-
skosoboško področje ima od vseh ostalih
slovenskih področij zaenkrat najmanj raz-
vito glasbeno življenje, zato takšen festival
v izvedbi najkvalitetnejših glasbenikov ni
pomemben samo za zdraviliške goste, tem-
več za vse ljudi iz okolice, ki si žele kvali-
tetne glasbe. To je pokazala tudi razmero-
ma dobro zasedena dvorana na tem festiva-
lu. V jugoslovanskem merilu lahko festival
postane iniciator ustvarjanja sodobne ko-
morne glasbe, s tem da pri skladateljih
naroča dela, ali razpiše natečaj. V pove-
zavi z edicijami in radijskimi postajami
pa lahko skrbi za razširitev teh del. Isti
pomen dobi s časom lahko tudi v med-
narodnem svetu, saj je že geografska lega
Radencev izredno primerna za to. Posebno
bližina Avstrije in Madžarske daje temu
kraju priložnost za medsebojno spoznava-
nje glasbe treh dežel. Prvi začetek teh
stikov je bil uresničen že letos, ko je glas-
beni urednik radia Gradec Kari Haidmeyer
podal kratek pregled, ilustriran z magne-
tofonskimi posnetki, sodobne komorne glas-
be v avstrijski Štajerski.
Spregovoriti je treba še o stilnem konceptu
festivala. Ta je bil že izražen v vabilu, kjer
je bilo rečeno, da ima festival namen go-
jiti sodobno komorno glasbo, vendar ne
eksperimentalno, ampak tisto, ki ima že
toliko nesporne estetske vrednosti, da sodi
tudi pred nestrokovno glasbeno publiko. O
tem konceptu so tudi razpravljali na festi-
valu prisotni glasbeniki, vendar se je konč-
no izkristaliziralo mnenje, da je "takšen
koncept v osnovi pravilen. Prvič gojita
eksperimentalno glasbo že dva festivala:
zagrebški bienale in opatijski festival. Dru-
gič je lirično-komorni ambient kraja, zdra-
vilišča in tudi dvorane, bolj primeren za
izvedbo del, ki niso izključno eksperimen-
talnega značaja. Festival tudi ni namenjen
samo strokovni glasbeni publiki. Končno
je izvedba eksperimentalne (elektronske
itn.) glasbe zdi-užena s precejšnjimi teh-
ničnimi težavami.
Koncept festivala bo torej tudi v bodoče
obstajal predvsem iz dveh silnic. Po eni
strani bodo tu izvedbe komornih del kla-
sikov sodobne glasbe vse od Debussyja pre-
ko Stravinskega in Sostakoviča do Weber-
na. V ta okvir spadajo tudi izvedbe del
klasikov sodobne jugoslovanske glasbe. Ker
sta v bližini rojstna kraja Slavka Osterca
(6 km oddaljeni Veržej) in Josipa Slaven-
skoga (Čakovec), se namerava festival po-
svetiti predvsem izvedbi njunih komornih
del, med katerimi je še mnogo nepoznanih
in celo neizvedenih. Po drugi strani pa na-
merava festival gojiti sodobno, danes na-
stajajočo glasbo, v začetku predvsem glas-
bo jugoslovanskih narodov ter sosedov Av-
strijcev in Madžarov. Čimprej pa name-
rava ta krog kolikor mogoče razširiti.
Največ problemov bo v prihodnosti ver-
jetno z izbiro programa, ne toliko med kla-
sičnimi deli sodobne glasbe kot ravno med
najnovejšimi deli. Letos je festivalski od-
bor izbral dela sodobne jugoslovanske
glasbe (tujih še ni bilo) v okviru možnosti,
ki so jih nudili izvajalci. Tak izbor je za
prihodnost seveda nesprejemljiv, ker je
poponloma slučajen in ne nudi možnosti
za kako daljnovidno programsko načrtova-
nje. V bodoče to ne bo več problem, ker
si bo odbor s pravočasnim angažiranjem
izvajalcev zagotovil, da bodo ti izvajali
program, ki jim ga bo odbor diktiral. Osta-
ne pa vprašanje, ali se more petčlanski
odbor sam orientirati v mnogoličnosti da-
našnjih smeri in struj in prevzeti nase od-
govornost za izbiro programa. Da končna
odločitev pripada odboru, o tem ne more
biti dvoma, ker je'to njegova naloga. Ven-
dar pa bi mu pri izbiri in orientaciji mo-
ral biti v pomoč širši krog ljudi. Na žalost
se je diskusija o sodobni slovenski komorni
glasbi na podlagi referata Pavla Sivica,
ki bi bil za določitev osnov programske
politike festivala zelo koristen, izprevrgla
v posvetovanje o organizacijskih in načel-
nih problemih festivala.
Zelo pametna je zato ideja organizatorjev
festivala, ki nameravajo odslej vsako leto
obenem s festivalom organizirati tudi sim-
pozij o sodobni komorni glasbi. Tak sim-
pozij bi moral biti že vnaprej podprt z
raznimi referati o problematiki sodobne
komorne glasbe, na osnovi katerih bi se v
diskusiji gotovo izkristalizirali konstruk-
tivni rezultati. Ne glede na to, da bi bili ti
rezultati zelo koristni za nadaljnji razvoj
komorne glasbe pri nas, bi prinesli tudi
organizatorjem festivala marsikatero po-
budo in orientacijo za njihovo programsko
načrtovanje.
Najbolj »atraktiven« je bil prvi večer fe-
stivala s koncertom sodobne jugoslovanske
glasbe. Na sporedu so bila dela Pavla Si-
vica. Rubena Radice, Dušana Radića, Pri-
moža Ramovša, Janeza Matičiča in Milka
1187
Kelemena. Sivičevi trije samospevi za te-
nor in klavir so še romantično občuteni
in pisani v okviru tonalnosti.. Ravno tako
so še naslonjene na tradicijo Probudjene
senke, tri pesmi za tenor in klavir Radića.
Močni so v njih tudi folklorni elementi.
Dve skladbi op. 6 za klavir Rubena Radice
temeljita na kontrastnosti. Prva je lirična,
druga rustikalno-ritmična. Skladatelj se v
njih ne drži tonalnih principov. Matičičevi
dve Koncertantni etudi za klavir sta pred-
vsem zelo hvaležni za pianista, ki v njiju
lahko pokaže vse svoje tehnične sposob-
nosti. Ramovševe Miniature za klavir (sli-
šali smo le 3) so kratke karakterne sklad-
bice. Podobnih jo Kelemenovih Pet esejev
za godalni kvartet, le da so pisani popol-
noma atonalno, (verjetno) v serielni teh-
niki. Karatkeristično je, da je celoten kon-
cert trajal le eno uro. To pomeni, da je bil
sestavljen iz samih kratkih skladbic, od
katerih vsaka zase ni pustila večjega vti-
sa, vse skupaj pa. K temu prištejemo še
ambient male, moderno urejene dvorane,
dekorirane s sodobnimi slikami in plasti-
kami, pa pridemo do rezultata, da je tu
glasba le eden od faktorjev, ki predvsem
v svoji kompleksnosti učinltujejo na člo-
veka. Takšno vlogo je že od nekdaj imela
ravno komorna glasba. Po reakciji publike
sodeč je tudi sodobna komorna glasba, ki
sicer težko najde pot do poslušalcev, v taki
obliki in vlogi človeku najbolj dostopna.
Kot sem že omenil, namerava festival po-
stopoma enciklopedično izvesti vsa komor-
na dela Osterca in .Slavenskega. Zanimiva
je stilna kontrastnost teh dveh, za naš pol-
pretekli razvoj toliko pomembnih sklada-
teljev. Slavenski je globoko, čuteč, pate-
tičen v dobrem pomenu besede, včasih celo
sakralen. Naslanja se na folkloro, čeprav
se pri tem poslužuje tudi modernih izraz-
nih sredstev. Osterc pa je izrazit antiro-
mantik, skladatelj jasne in stroge forme,
neizprosen borec za nova izrazna sredstva.
Ta raznolikost je dala tudi koncertu nju-
nih del prav posebno zanimivost. Slišali
smo Sa sela ter Lirski kvartet Slavenskega
ter Osterčeve Male pesmi za Ireno in nje-
gov Nonet. V ta okvir se je tudi izvrstno
prilegala Kogojeva zbirka skladb za klavir
Piano. Na žalost je nismo slišali celotne
in v originalnem vrstnem redu.
Na dveh večerih klasikov sodobne glasbe
so bili zastopani skoraj vsi največji skla-
datelji 20. stoletja. Slišali smo Ravelovo
Introdukcijo in allegro za komorni ansam-
bel, Stravinskega Tri skladbe za klarinet
solo, Webernove štiri skladbe za violino
in klavir op. 7 Hindemithovo Sonato za
flavto in klavir ter Sonato za violino solo,
Bartokov 1. godalni kvartet, Martinujevih
Sodem arabesk za violino in klavir, Ber-
gove Stiri skladbe za klarinet in klavir ter
Sostakovičev Trio. Nekoliko je iz tega
okvira izpadel Scintillation za harfo ame-
riškega harfista in skladatelja Cariosa Sal-
zedoa, čeprav je delo samo po sebi zelo
zanimivo in karakteristično za tega reno-
vatorja glasbe za harfo v današnjem času.
Pač pa bi moral program teh dveh kon-
certov vsebovati vsaj še po eno delo De-
bussyja, Prokofjeva in Schönberga, da bi
predstavljal nekakšno stilno zaokroženo
celoto. Omenil sem že, da je bil tokrat
program zaradi kratkotrajnih priprav zelo
odvisen ob objektivnih okoliščin, v bodoče
pa bo treba te stvari korigirati.
Ce hoče festival doseči visoko raven, se
mora opirati samo na prvovrstne izvajalce.
Na žalost pa je danes še vedno težko do-
biti prvovrstne izvajalce za izvedbo so-
dobne glasbe. Festivalskemu odboru se je
to, kljub težavam, ki so jih imeli s tem,
posrečilo. Ansambel »Slavko Osterc« z di-
rigentom Ivom Petričem, Zagrebški godal-
ni kvartet. Trio Ebcrt z Dunaja, tenorist
Mitja Gregorač, pianista Pavel Sivic in Aci
Bertoncelj, harfistka Pavla Uršič-Petriče-
va, klarinetist Miha Gunzek, violinistka
Olga Skalarjeva in flavtist Boris Campa so
program brezhibno izvedli.
Kristijan Ukmar
MATEJ COR: RAZTRGANCI
(SLG CELJE)
Dvajsete obletnice kočevskega zbora se je
SLG v Celju spomnilo z uprizoritvijo Bo-
rovih Raztrgancev. Ali so Raztrganci, ki so
jih za praznik v Kočevju izbrali tudi Ljub-
ljančani, res ustrezni za tako spominsko
svečanost? Se zmeraj nimamo »reprezen-
tativne« partizanske drame, ki bi po svojih
umetniških kvalitetah ustrezala vsenarod-
nemu pomenu, npr. Levstikovega Tugomer-
ja ali Cankarjevih Hlapcev, zato imajo
Borovi Raztrganci kot največkrat igrana in
najbolj poznana partizanska ljudska igra
še največ pravice biti nadomestilo za tako
igro, ki je žal še ni, a naj bi prikazovala
usodo človeka in usodo naroda v revoluciji.
A Borovi Raztrganci so na današnjem odru
čist kuriozum. Zdavnaj že niso več živa
sila, postali so dokument, izpolnili svoje
poslanstvo, naši predstavi o revoluciji ne
ustrezajo več, no našemu globalnemu po-
gledu nanjo. Vendar, kdo bi jim to zameril,
1188
ko v tistih dneh totalna slika ljudske
vstaje niso ne hoteli in ne mogli biti. To-
talna slika vstaje? Da, toda ne v smislu
zgodovinske ekstenzivnosti, ampak pesni-
ške intenzivnosti. Kateri pojav naše revo-
lucije more zanimati umetnost našega
časa? Vse tisto, kar veže te dogodke, ki so
že preteklost, z današnjim časom: to je
narodovo in človekovo prebujenje. Kar je
treba ustvarjalno odkriti v naši revoluciji,
so tiste ogromne človeško-herojske možno-
sti, ki so se v njej množično uresničevale,
ki so v ljudstvu latentno obstajale in med
vstajo »iznenada« z velikansko silo bruh-
nile na dan. Borovi Raztrganci so daleč od
tega, da bi dali celotno adekvatno sliko
veličino našega človeka med revolucijo,
zato tudi ne prebijajo meja revolucijskega
časa. To se najhitreje pokaže, če analizi-
ramo značaje. Noben lik, niti doktor Mrož,
ki o svojih dragocenih revolucionarnih last-
nostih bolj sam pripoveduje, kot pa jih
neposredno, skozi dejanje razvije, niti stari
Rutar, ki je kmečki poštenjak, a ravna, kot
bi na njegovem mestu ravnal vsak pošten
človek, ne zraste do višine, ki bi pooseb-
ljala razsežnosti revolucijskega časa.
Režiser Juro Kislinger je začutil kurioz-
nost te igre, zato je ni postavil neposredno
na odru, ampak si je izmislil partizanski
miting pod kozolcem, torej oder na odru.
S tem je prisilil tudi avditorij, da gleda
igro teko rekoč z očmi izpred dvajsetih let.
Toref tudi predstava kot kuriozum. A le
napol. Kajti po tem konceptu bi morali
tudi igrati po partizansko, zavestno dile-
tantske. Tu pa se je režiser ustavil, menda
zaradi slavnostnega povoda predstave. Tako
jo bila razbita enovitost izvedbe. Predstava
je bila vseskozi »resna«. Temu pa ni ustre-
zala scena, ki jo je postavil Tošo Primo-
žič, saj je bila ne le stereotip kmečkih izb
na odru, ampak je bila tudi občutno pre-
majhna. Igralcem je za »resno« igro manj-
kalo prostora, omejeni so bili v gibanju in
v pestrosti situacij. Tako se je režiserju za
nedosledno izvedbo maščevala predstava
sama s tem, da se je spremenila iz zavest- .
nega, partizanskega, v pravi diletantizem:
mizanscena je bila stereotipno poenostav-
ljena, gibanje na odru ni ustrezalo ne za-
konitostim odra, ne zakonitostim strasti
junakov, ne dinamiki dejanja.
Igralci, ki bi morali pokazati premoč nad
figurami s tem, da bi jih upodobili z vi-
dika današnjega razumevanja njihove pro-
blematike tako, da bi z malenkostnim hu-
mornim pretiravanjem nasprotnih stališč
in strasti ustvarili zavestno diletantsko in-
interpretacijo teksta (kar bi pokazalo pravo
vrednost drame za njen čas, a tudi naše
sodobno kritično stališče do nje), pa so se
tekstu podrejali nesuvereno, a še tako
mnogokrat napak.
Jože Pristov je v vlogi starega Rutarja
igral možatost in moralno neupogljivost
tega lika dovolj prizadeto, da je speljal
njegovo enovitost tudi čez najbolj papir-
nate pasaže takega teksta. Marija Gorši-
čeva je v Rutarici ustvarila cmeravo bab-
nico, ki se ji vsa zdrava, celo že v tekstu
kar malo karikirana odrezavost spremeni
v eno samo jamranje, zaradi česar v zares
resnih prizorih (z Rutarjem) ne doseže člo-
veške topline. Mar j anca Krošlova v vlogi
Vide je prepričljivo podala trpeče, a ne-
zlomljeno dekle, zlasti v nekaterih prizorih
s Ferležem in v dramatičnem obračunu z
Miholom. Jeršinov Ferlež predstavlja do-
volj spodoben lik ciničnega fakiná, dasi se
mu ni docela posrečilo prepričljivo podati
prehodov iz pijanosti v treznost, kar je po-
seben igralski problem tega lika. Krošl jo
bil kot doktor Mrož napačno zaseden.
Doktor Mrož ni hihitav žlobudrač in vr-
tavka, kot nam ga je predstavil Krošl,
ampak cel možakar, pokončen in neupo-
gljiv, ki je norčav le iz preobilja energije.
To energijo je za njegovimi šalami treba
zmeraj tudi čutiti. Tudi Gabrovškov Mihol
je bil premevžast in slabokrven, saj je tudi
Mihol cel mož in zato tudi nesrečo prenaša
moško. Marjan Dolinar kot Crešnik je svoj
neherojski lik napolnil s človeško toplino,
ustvaril je čisto, predlogi ustrezno kre-
acijo. Marjan Breznik bi v vlogi Neznanca
mogel uporabiti več rezkosti in hladnosti.
Tudi Mija Mencejeva je pokazala z Lenko
manj živahne zaupljivosti, kot pa jo na-
rekuje predloga.
Celotna predstava daje bolj vtis patriotske
tolerance do proslave obletnice kot pa gle-
dališke zagnanosti, ki je navsezadnje le
ena glavnih prič, da neko gledališče ne
vegetira, temveč živi.	„ . „
Ervm Fritz
MLADA KOROŠKA GENERACIJA
Letos spomladi je v Celovcu izšla 5. šte-
vilka »kulturne revije mladih« — Mladje.
Od skromnih začetkov, ki sta jih dojila
uporniški entuziazom in ljubezen do ma-
terine besede, je revija s to številko do-
segla raven, kakršne slovenski tisk na Ko-
roškem zlepa ne pozna. Ne mislim samo
po likovni plati, ki ji mladi izdajatelji
1189
posvečajo še posebno pozornost, marveč
prav tako z ravnijo vsaj nekaterih lite-
rarnih prispevkov.
— Spontana akcija izdajateljev je s to
številko začela prehajati v program, ki ga
skušajo ne samo formulirati, marveč tudi
uresničevati. Program izhaja iz nekaterih
neposrednih trpkih domačih spoznanj, zato
nosi tudi zvezek znamenja trdnejše, kon-
kretnejše fiziognomije. — Osnovno izho-
dišče, oziroma življenjski položaj, iz ka-
terega mladejevci izhajajo, je splošna omrt-
vičenost slovenskega koroškega življa; ko-
likor pa ta le kaže življenja, se izživlja v
medsebojnih političnih in ideoloških raz-
prtijah na bolj ali manj čitalniški ravni
in s tem po nepotrebnem troši življenjske
moči. Iz takšnega, po svojih koncepcijah
skrajnega partiitularizma, seveda ne more
nastati nikakršna smotrnejša oziroma moč-
nejša enotna akcija, zato se vsi »podvigi«
začenjajo in končujejo z različnimi vzkliki,
drobnimi prakticističnimi podjetji ipd.,
omejenimi v čisto krajevno okvire. —
Obenem s teorijo o posebnem, manj vred-
nem »vindišarskem« jeziku, ki da ga po
Koroškem govore, raste tako v slovenskih
ljudeh občutek majhnosti, manjvrednosti
in narodnostne prestrašenosti oziroma sra-
mežljivosti. — Mladjevci skušajo s svojim
programom obiti, premagati predvsem te
tri osnovne težave. Z načelom o apoliti-
zaciji umetnosti skušajo s slovensko
(umetniško) besedo strniti ozki, zaprti in
sprti itoroški prostor ter vzdigniti kulturno
raven koroških Slovencev na evropsko od-
prti nivo. Slovenska kultura, jezikovna in
umetnišk«, naj bi bila tista, ki bi poma-
gala pri utrjevanju zavesti, da je slovenski
jezik po svoji izredno-izpovedni moči vsaj
enakovreden in da po svojem bogastvu do-
hiteva, včasih celo prehiteva evropsko
misel. — Osnovni greh vseh koroških slo-
venskih generacij po generaciji Janežiča,
Einsplerja in sodelavcev v 19. stoletju se
tako razkriva predvsem v zapiranju kul-
turih horizontov. Iz svoje provincialne za-
prtosti niso koroški Slovenci nikoli potlej
zmogli črpati dovolj moči proti vse moč-
nejšim in nasilnejšim navalom germani-
zacije. — Medtem ko je slovenska matična
kultura vsaj poskušala dohitevati evropski
razvoj, je že konec prve svetovne vojne,
kaj šele druge, našel slovensko koroško
kulturo ali v mrtvilu ali nedaleč od dru-
žabnih oblik slovenskega čitalništva iz
19. stoletja. V veliki meri so bile temu
krive objektivne razmero oziroma ponem-
čcvalni pritisk, v veliki meri pa seveda
tudi koroško slovensko izobraženstvo samo.
—	Po vsem tem ni čudno, če so npr. raz-
lični mladjevski izraznojezikovni moder-
nizmi — predvsem v poeziji, ker prave
proze doslej še niso dali — naleteli na
val odpora. »Narodni voditelji« niso bili
pripravljeni v njih videti obogatitev je-
zika, marveč so zaradi njih očitali mlad-
jevcem hermetizem, nerazumljivost, be-
žanje od ljudstva ipd. Prišlo je do ostrih
polemik, ki so se kasneje seveda nadalje-
vale tudi ob ustanovitvi odra Mladje. —
Medtem so namreč mladi slovenski ko-
roški likovniki, pisci, odrski delavci in
drugi začeli razmišljati, da bi se organi-
zirali v klub Mladje, vzporedno s tem pa
so ustanovili še svoj oder, ki je doslej dal
že tri predstave: med njimi uvodno in
krstno Bora Kostanka Mrtvo izročilo in
Dominika Smoleta Antigono. — Seveda
pa je polemika sčasoma zadobila tudi
močno opazno generacijskoborbeno obliko;
navsezadnje je to razumljivo in sprejem-
ljivo: manj sposoben, s slabšim koncep-
tom in z manj moči naj se umakne ali
podredi sposobnejšemu, ki premore trden
koncept in je močnejši. Takšno selekcijo
pa lahko izvrši le neposredni spopad.
—	5. številka Mladja obsega 112 strani, 14
enobarvnih in 1 večbarvno likovno repro-
dukcijo ter 11 fotografij; v njej sodeluje
osemnajst avtorjev; izšla je v Celovcu
1963. leta.
Na uvodnem mestu je takoj za progra-
matskim člankom objavljen »poizkus
drame« Mrtvo oznanilo Bora Kostanka
(Flori Lipuš). Tekst je po svoji strukturi
najbližji alegorični dramski pesnitvi, po-
svečeni obstoju in odmiranju majhnega
naroda, ki se pod pezo tisočletnega pasiv-
nega čakanja spreminja v grobišče člo-
veških eksistenc. Kralj kot simbol dav-
nega izročila o pravici naroda išče na tem
grobišču žive, delovne človeške moči, toda
tu sta resnično živa samo še fant in dekle.
Iz ljubezni do rodne zemlje in iz čustev,
ki jih gojita drug do drugega, črpata moč
za iskanje rešitve. Toda bolj ko iščeta,
bolj jasno in neizprosno postaja spozna-
nje: za njun narod je ni. Ne samo zato,
ker je majhen, marveč predvsem zato, ker
samo čaka, ker ne stori ničesar; ker so
vsi možje, ki bi morali zanj kaj storiti,
samo nagrobniki, ki se čedalje bolj ne-
usmiljeno pogrezajo v temo zgodovinske
pozabe.
Ze ta kratka navedba »vsebine« jasno go-
vori o programskosti teksta. Mlada gene-
racija nastopi na »grobišču« s svojo bor-
1190
beno izpovedjo in obtožbo; s svojim brez-
izhodno črnim koncem naj bi po avtorje-
vih besedah drama »šokirala« in dokaj
temeljito opozorila na enkratno usodnost
vsega narodnostnega početja na Koroš-
kem. — Prav zato je ob svoji uprizoritvi
naletela — mimo pohval — na precej
strankarsko oziroma generacijsko nestrp-
nih očitkov, ki so se vsi v svojem jedru
vrteli prav okrog Kostankove brezper-
spektivne črnogledosti, — ko da se je
vendar treba boriti za narodove pravice.
—	Ob tem očitku se seveda spet kaže vsa
razlika med različnimi koroškimi rodovi.
Ideja Kostankove drame je v tem smislu
jasna: Ne samo pomp zunanjih akcij; v
nepopustljivem soočenju s stvarnostjo je
treba hkrati gaditi trdno duhovno zgrad-
bo navznotraj in potem iz sebe, iz naj-
globlje vere v lastno »stvar«, iz trdnega
koncepta, ki ne bo omejen na že zdavnaj
zastavljeni in v marsičem že iztrošeni pro-
gram iskati človeško boleče opore za zu-
nanje akcije; oživeti slovensko koroško
besedo, dati ji silen, ne samo zunanji,
marveč prav tako notranji blesk in jo s
takšno krepitvijo osvobajati njenega pa-
storčenja. Siromaštvo parole naj se raz-
širja, poglablja, ustvarjalno preraja v bo-
gastvo izpovedi. — Kot odsvit vsega tega
lahko v Kostankovem -»poizkusu drame«
opazimo kljub nedodelanosti dramaturške
zgradbe, ki se sem in tja izgublja v mrtve
rokave, — ne samo globoko in silno slo po
izpovedi osebne stiske in bolečine, marveč
tudi sorazmerno zelo izbrano besedo, ki
ob aforistični polnosti preseneča s svojo
svežo plemenitostjo. Sem in tja sicer
uplahne pod težo nabreklosti, zlasti v ero-
tičnih prizorih, toda Kostankov posluh
zanjo ostaja skozi ves tekst nenavadno
prisoten, tako da jo sem in tja povzdigne
v pravi praznik lepe besede.
—	Ustrezno slabši in bolj bledi so štirje
Kostankovi prozni zapisi, ki po izrazni
moči in svežini za dramo precej zaosta-
jajo. — Prave proze Mladje pravzaprav ne
premore. Kostanek piše bolj ali manj pe-
sem v prozi, drugi avtor — prozaist —
Lev Detela, ki je kot prozaist sicer boljši,
pa je v svoji alegoriji Konec vojne storil
nekaj napak, ki osnovni vtis znatno po-
kvarijo. Predvsem je fabula premalo po-
jasnjena oziroma osnovana v svojih posle-
dicah, tako da učinkuje nerazumljivo in
alogično. — Vrednost dajejo njegovi prozi
nekateri zares dobro napisani odstavki, ki
tudi izrazno niso prenatrpani, kar je sicer
druga Detelova slabost. — Lev Detela je
obenem tudi avtor edinega esejističnega,
če ga lahko tako imenujemo, prispevka v
številki. Bralcem v njem na kratko pred-
stavi Saint-John Persa in predstavitvi
priključi dva prevoda iz njegovih del.
Večina sodelavcev — mladjevcev je zbra-
na v naslednjih dveh razdelkih, posveče-
nih poeziji in likovni umetnosti. Pesmi
objavlja sedem avtorjev, od teh dva Ljub-
ljančana. Pri vseh je opaziti izrazito tež-
njo po modernizaciji izraza: predvsem
metaforike in zunanje oblike verza. Pesmi
mogoče niso povsod prav prečiščene,
mnogokje zašepajo ali zaplavajo v preveč
standarden izraz, toda med njimi je nekaj
avtorjev z verzi, ki razodevajo prve moč-
ne poteze samosvojih osebnosti. — Miško
Maček (Karel Smolle) išče v neposred-
nem stiku z naravo iz občutka ali celo
položaja panteistično pobarvane religiozne
vklenjenosti dramatične poante. Te dajejo
njegovim pesmim poseben baladičen ton,
ki se barvno izživlja v ekspresionistično
afektivnih kontrastih med rdečim (kri) in
črnim (noč, mrak). Niki Van učinkuje
nasprotno. Ves je pogreznjen v intimno
vzdušje trenutka, ki ga le sem in tja seka
z efektnimi, nepričakovanimi intelektual-
no-miselnimi akcenti. Izrazno je zato
umirjenejši in čistejši. Niko Darle
(Erik Prunč) objavlja pesmi, ki govore —
kakor so razvrščene — »o ustvarjalnem
zanosu, se utišajo v verze ljubezenskega
hrepenenja, da bi se končale v ekspresio-
nistično ekstatičnem brezupju. Menda
edini goji klasično formo — celo sonet;
izraz je osebno precej prečiščen in izrazito
poantiraii. Najmočneje izmed vseh pa ob-
časno zavzeni skozi njegovo kulturo verza
poznavanje slovenske lirske tradicije,
predvsem Kocbeka in Zajca. — Milena
Merlak-Decela objavlja tri pesmi
v elegičnem tonu. Merlakovo ta ali oni
verjetno še pozna, zato nas predvsem za-
nimajo njena prizadevanja po razširitvi
motivike (Izpoved). Griša M i k u ž piše
intelektualno utišane pesmi, v katerih se
sem in tja povzpne do patetičnih vzkli-
kanj, ki rušijo sicer — širšo tišino, ujeto
sredi baročno obilne, nabrekle, celo samo-
posebne metaforike, ob kateri nam spo-
min nehote zaide k Cundriču. — Poskusi,
da bi se iz erotične bolečine dokopal v
trenutke ekspresionistično definitivne ek-
staze, so značilni za pesmi Franca Ta-
njina. — Gustav Janusch je kot
pesnik za spoznanje slabši; premalo izra-
zit je še in neizdelan, včasih celo neroden.
Za poezijo avtohtonih koroških avtorjev
je značilna skupna poteza: izredno intimna
navezanost na zemljo, na naravo. Sodobni
1191
urbanizirani intelektualni svet ostaja iz-
razito v ozadju, — ali pa se sprošča v po-
največ precej nabreklih in patetičnih tre-
nutkih različno ubranih ekstaz.
Ce smo z Gustavom Januschem pri
poeziji nekako neugodno zaključili, potem
je treba istemu avtorju dati vse priznanje
za zunanjo opremo 5. številke Mladja in
kot avtorju podobe Jata. Estetsko domiš-
ljena nas naslovna stran s svojim stilizi-
ranim krokijem takoj pritegne; prav tako
spada njegova Jata (cement s peskom)
med najbolj uspele likovne prispevke v
Mladju. — Sicer je najugodnejši likovni
sodelavec Mladja Valentin Oman, mlad
koroški slikar, ki se že nekaj časa vzpenja
preko lokalnih mejá — med evropsko
elito. Objavljeni sta dve njegovi rèpro-
dukciji: Mati in Sanje. Nadvse zanimiva
in samosvoja avtorja sta Huber Greiner s
štirimi reprodukcijami (žal ne v barvah)
in Ernest Arbeitstein z eno. Grei-
ner slika samosvoj grozljiv svet, pogrez-
njen v mrak, osamljen in gluh pod nizkim
soncem, odmevajoč in prazen sredi prisot-
nosti hladnih predmetov. Arbeitsteinov
Orač je zanimiv po svoji stilizirani rešitvi.
—	Objavljene so še reprodukcije Feliksa
Bistra, Jožeta Ceja, Ivana Bukovca, Loj-
zeta Popiča, — vse na tehnično bolj ali
manj solidnem nivoju.
—	Revija poleg tega predstavlja še neka-
tere svoje sodelavce, objavlja troje raz-
ličnih mnenj o prvih številkah, že ome-
njeni uvodni programatski članek Florija
Lipuša o mladih in Pravila kluba Mladje
oz. smernice odra Mladje.
H koncu je treba zapisati, da predstavlja
zadnja številka Mladja zaključeno in iz-
črpno panoramo mlade slovenske koroške
generacije in njene dejavnosti; panorama
utegne nepoznavalca presenetiti, saj nam
predstavlja mladjevce kot izredno razgi-
bane in široko usmerjene kulturne delav-
ce. Obenem pa seveda lahko .takšno pred-
stavitev smatramo tudi za obvezo, ne samo
za potrditev notranje moči: obvezo ko-
roški slovenski misli in obenem celotni
slovenski kulturi. Vsa mladjevska dejav-
nost je namreč izrazito usmerjena v po-
novno prispevajoče, neperiierno vključi-
tev v slovensko kulturno izročilo. Ta
postavka je neločljivi, sestavni del njiho-
vega koncepta, — tudi kar se tiče koroš-
kega narodnostnega vprašanja. Obe narod-
nosti na Koroškem naj pokažeta svojo
notranjo moč v nenasilni, ncnesttpni, ple-
meniti kulturni tekmi.	.. „ ,
M. Kmecl
NOVEJŠA ČILSKA LITERATURA
Enrique Lafourcade
Za večino latinskoameriških literatur je
v obdobju med letom 1900 in letom 1950
značilna skupna tendenca — kreolizem.
Eden najvidnejših čilskih literarnih kriti-
kov H. Diaz Arrieta »Alone« je takole
označil to smer: »Za kreoliste je značilna
navezanost na zemljo. Vse, kar pripada
njej, je zanje čudovito. Nenehno jo hvalijo,
spet in spet jo opisujejo. Najraje imajo
polje. Mesto je za njih premalo čilsko. Ti
pisci so predvsem prvotni prebivalci in do-
mačini. Preprosto ljudstvo imajo raje kot
višji razred, ki je po njihovem mnenju
kozmopolitski, brez prave lokalne barvi-
tosti. V njih je kot pri Rusih nekaj apo-
stolskega duha; na resničnost, na očitne
in materialne podrobnosti gledajo nekako
praznoverno, kakor stari zgodovinarji iz
svetega pisma.«
Vsi najpomembnejši pisci čilske literature
so tako ali drugače, bolj ali manj globoko,
povezani s kreoliz.mom.
•Ta deskriptivna literatura je prispevala k
poznavanju botanike, zoologije, zemljepisa,
folklore in narave, skratka k poznavanju
dežele. V prozi, ki je včasih umetno okra-
šena s pregovori in jezikovnimi posebnost-
mi, so ti pisatelji prikazovali pokrajino ter
šege in navade čilskih ljudi. Odkrivali so
originalne značaje, raziskovali osredno de-
želo, obale in gore, zapisovali legende ter
postavili temelje poučni in ljudski litera-
turi. Bili so pravi arheologi. Častno in ra-
zumno, velikokrat pa tudi s pravo ustvar-
jalno močjo, so izpolnili svojo nalogo, ko
so iskali človeka in prikazovali okolja,
skratka, ko so predstavljali svojo še malo
primitivno zemljo.
Ta literatura ni pojav samo ene dežele,
temveč je izraz kutlure, ki šele nastaja ter
je značilna za vso Latinsko Ameriko in ne
samo za Cile. Pisatelj najprej pripoveduje
o naravi in o poslanstvu zemlje. Opiše svo-
je gozdove in pustinje. Iz gozdov, savan,
pamp in ravnin, iz gora, ledu in borbe člo-
veka z okoljem skuša črpati potrebno
estetsko vsebino, da bi ustvaril literaturo.
Potem ko izpolni to nalogo, pa obrne po-
gled v mesta, ki rastejo ob močvirjih, go-
rovjih in kanalih naglo kakor gobe, kakor
orhideje po deževju.
Razvojni proces celotne latinskoameriške
literature je bil takšen. V Cilu se je vse
to izvršilo naglo. Nekatere okoliščine —
politična in Ustavna stabilnost brez doma-
1192
činskega problema, visoka kulturna raven,
trdna tradicija akademskega študija — so
pomagale ustvariti svojstven izraz, ki pa
ni dobil ameriškega značaja in se ni raz-
širil s pomočjo prevodov in tujih izdaj.
Njegovo estetsko delovanje ostane izključ-
no nacionalno. Iz različnih vzrokov naj-
boljši predstavniki čilskega pripovedništva,
sámo jedro čilske literature, niso doživeli
odgovarjajoče popularnosti. Resnična vred-
nost čilskih pisateljev pa je njihov prispe-
vek k ameriškemu romanu. Delali so in de-
lajo v smeri, ki se zdi, da ne zanima no-
vejših literarnih generacij — kar je nad-
vse normalno — in tudi ne tujih založni-
kov in bralcev, kar pa je malo teže ra-
zumeti.
Druga tendenca, manj vidna kot kreolistič-
na, kjer sodelujejo stare in nove literarne
skupine, ima poudarek na psihološko-druž-
benem. Sem spadajo tudi pisci socialistič-
nega realizma, ki se pojavijo v letih od
1938 do 1940. Ta generacija, ki da sicer
nekaj dobrih romanopiscev in pesnikov,
razpade kljub programu, kritičnemu in bo-
jevitemu stališču, ki ga pa zavzema brez
pričakovane moči in bojevitosti.
Ta psihološko-socialna literatura je v ce-
loti reakcija na kreolizem. Nastopila je v
pravem zgodovinskem trenutku in črpala
iz novih virov in žil, ko so se kreolisti ste-
rilno vrteli okoli svojega ozkega temat-
skega repertoarja. Njihove stvaritve opi-
sujejo mestno življenje. Govorijo o naravi
v službi človeka, o naravi, ki je že pod
njegovim nadzorstvom, olepša^ia, umetno
negovana in namakana. Ti umetniki iščejo
dramatično jedro v samem srečavanju lju-
di, v sožitju meščanov z vsemi dialogi vi-
sokih in nizkih strasti,, kar daje drugačno
merilo za kritično in stilistično obravnavo
literarne stvaritve.
Tretji tok gre vzporedno s pisatelji psiho-
loškega in socialnega realizma. Predstavlja
ga skupina »Mandragora«, to aristokratsko
vase zaprto jedro, ki je zgodovinsko zakas-
nela derivacija nadrealizma med obema
vojnama. Pisatelji te skupine čilskega ro-
manopisja res niso obogatili s kakim iz-
rednim delom. Tudi na področju poezije
ne moremo govoriti o velikem prispevku.
Njihova zasluga je bolj pedagoškega zna-
čaja, v oblikovanju literarnega okusa, v
popularizaciji sodobne evropske, zlasti
francòske književnosti. Nova generacija je
črpala iz teh nenavadnih in bogatih virov.
Literarni kritik Ricardo Latcham je to ob-
dobje petdesetih let razdelil na generacije
po desetletjih: generacija 1900 (kreolisti);
Druga generacija kreolistov s Pradom in
Latorrejem; generacija 1920, kjer izstopajo
Neruda, Manuel Rojas in Gonzales Vera;
generacija 1930, ki jo vodi skupina Indice,
je humanistična, ima svojo revijo in mo-
derne kulturne ustanove; generacija neo-
kreolistov 1940 in končno porajajoča se ge-
neracija 1950.
Leto 1959 je bilo napolnjeno s polemikami
okoli te generacije. Eni so proti njej in
ji očitajo, da zastopa filozofijo obupa, da
prikazuje pogansko, materialistično, včasih
odvratno umazano okolje; da ima posebno
nagnjenje do človeške bede in realizma;
da je okužena z eksistencializmom, ki raz-
vrednoti in poniža umetniške stvaritve;
skratka, v Cilu, v deželi, ki raste, ki je
polna življenja in optimizma mladih ljudi,
si ne morejo zamisliti materialistične,
mračne in obupane literature. Drugi pa jo
branijo in zahtevajo spoštovanje do iskre-
nega pisanja teh mladih umetnikov, do
upornosti njihovih let in ikonoklastične
vročice, ki jih sili. da uničijo vse zlagane
vrednosti in razgalijo pokvarjenost, ki sß
skriva za bliščem odlične in razvratne druž-
be. Vsi pa so si enotni v tem, da obstaja.
»Generacija 1950« se je izoblikovala iz bo-
gatega in raznovrstnega gibanja v čilski
literaturi, ki gre pogumno preko vseh ozko-
gledih šol, doktrin in ideologij, ki se spu-
šča v ideološka in intelektualna vprašanja,
a pri tem ne izgubi svojih liričnih višin.
»Generacija 1950« je bolestna, kritična, ne-
konformistična in malo erotična. Ta sku-
pina začenja objavljati svoja dela sredi
našega stoletja. V sebi združuje pisatelje
različnih ideologij, starosti, kulturnih sto-
penj, različnih estetskih in verskih gle-
danj. Na prvi pogled jih ne združuje ni-
česar. Na eni strani romanopisci kot je
Armando Cassigoli ali kritiki kot je Yerko
Moretic, oba odkrita zagovornika marksiz-
ma;, na drugi strani pa zvesti in pobožni
katoliki, kot sta José M. Vergara ali María
E. Gertner. Med tema skrajnostima pa vse
vmesne stopnje.
Le redek ali skorajda noben predstavnik te
generacije se zaveda, da pripada neki lite-
rarni skupini. Skoraj vsi ljubosumno bra-
nijo svojo individualnost.
Program te generacije je v kratkem tak-
šenle:
1.	Obnovitev oblik in tem. — Nič novega,
temveč stalna težnja vseh živih literatur.
»Preporod,« pravi Azorin, »je preprosto
oploditev domače s tujo mislijo.«
2.	Upoštevanje tehnike.
1193
3. Izpolnjevanje neke estetike. — Ti pisci
postavljajo v svojih delih estetske vredno-
sti pred družbene, politične in etične cilje.
Družbeni, politični in religiozni problemi
obstajajo, vendar so podrejeni normam, ki
so lastne tem področjem. Ko je kot prva
naloga izpolnjena estetska funkcija, ki zah-
teva novo tehniko, pa tudi strukturno in
tematsko prenovljenje, pridejo na vrsto še
druge vrednosti, o katerih toliko besedičijo
nekateri kritiki, kot da je to prva in bist-
vena stvar estetike.
To je sporna točka v debati. Tu so nastale
visoke dialektične temperature. Snov ne
obstaja za tistega, ki ne priznava umetno-
sti kot samostojnega področja. Za gore-
čega vernika ali 'politdika, za sociologa ali
zgodovinarja je umetnik zapisan na veli-
kem seznamu kategorij, med katerimi este-
tika ni najvažnejša.
Toda ali zahtevamo od fizika ali matema-
tika, da najprej izpolni etične, socialne,
politične in estetske naloge in šele potem
znanstvene?
Program »generacije 50« je skratka pro-
gram vseh sodobnih pisateljev, ki jemljejo
svoje delo kot »poklic«, ki ga je mogoče
popolnoma obvladati edino s strogo inte-
lektualno disciplino.
»Generacija 50« je prišla najbolj do izraza
v romanopisju in novelistiki. Pri teh .piscih
nad opisnim realizmom prevladujeta raz-
mišljanje in intelektualna spekulacija, ki^
jim omogočata, da svoje romanopisne in
pripovedne strukture izkoriščajo kot sred-
stvo za raziskovanje resničnosti v njenih
številnih ontoloških, metafizičnih, verskih,
psiholoških, socioloških in estetskih aspek-
tih. Literatura je zanje bolj oblika spozna-
vanja kot preprost efektni ali čustveni
izliv. Toda spoznavanje, ki se išče »š po-
močjo estetskih vrednosti«, in ki izvira iz
skupne težnje romanopiscev, kot so: Yañez,
Rulfo, Carpentier, Asturias, Mallea in Ro-
jas, ter novelistov, kot sta Jorge Luis Bor-
ges in Mariano Picón Salas, da bi iz lastnih
izkušen črpali snov, ki jo je mogoče ra-
zumeti, da bi osvetlili cilje, usode in smi-
sel, da bi razsvetlili ne samo velike prob-
leme ontologije in metafizike, bivanje, bo-
jazen in nič, temveč vso tisto vrsto sub-
tilnih odnosov med človekom in svetom,
med najglobljim jazom in okoljem, kjer se
srečajo revni in bogati, problematika on-
stranstva in tostranstva, zgodovinski po-
goji, vprašanja in zmeda pred smislom
človeka. Cas, bog, zakoni minevanja, mit
in zgodovina, vrednost starih predkolum-
' bijskih kultur, etična moč nekaterih rasnih
skupin, pisateljev odnos do lastne sodob-
nosti, intelektualna svoboda, odklanjanje
neposrednih političnih odgovornosti, ki jih
takšni pogoji narekujejo, dopolnjujejo ne-
izčrpen reportoar nove literature in ji da-
jejo razumljivo pravico, da jo sprejmejo
bralci drugih dežel in jezikov.
Cile je dežela pesnikov. Tudi pisatelj teži
k lirični izpovedi. V Santiagu izide letno
najmanj trideset pesniških zbirk, toda le
redke med njimi niso pod vplivom velikih
umetnikov kot so Gabriela Mistral, Vicente
Huidobro in Pablo Neruda. Dosežejo le
kategorijo skromnih odmevov in budnih
resonanc, brez pravega novega in original-
nega doživetja.
Pristaši in nasprotniki so si edini v tem,
da obstaja nova literarna skupina. Verjetno
se bo tudi v prihodnosti imenovala »gene-
racija 1950«. Ta nova generacija pisateljev
teži k literaturi s problematiko, ki temelji
na izkušnjah buržuazije, in rešitvah v
okviru drugačnih estetskih stališč: zdaj
psiholoških, zdaj realističnih, zdaj elego-
ričnih. Jezik rorhana in novele je postal
samostojnejši.	^^^^^^ prihodnjič)
»MESTA REVŠČINE« IN INDUSTRIJSKI
RAZVOJ REPUBLIKE ARGENTINE
Italo V. Elena in Epifanio Palermo
(Nadaljevanje in konec)
Od milijon plačanih kmetijskih delavcev
jih ima polovica delo samo 3—4 mesece
na leto. Mnogi odhajajo z družinami na
območja, kjer je žetev in povpraševanje po
delovni sili.
Računa se tudi, da približno pol milijona
mladih poljskih delavcev nima zagotov-
ljenih osnovnih življenjskih pogojev. Zato
odhaja na vse strani za delom in se ne-
redko znajde v mestnih »villas miseria«.
Ta »poljedelska beda«, ki je nastala zaradi
specifična ekonomske ureditve, je vzrok in
pogoj za stalno odseljevanje množice po-
ljedelcev, ki odhajajo iskat delo. S tem si
lahko pojasnimo, zakaj delavec z dežele
najde v »mestih revščine« družbene pogoje,
ki so, čeprav slabi, velikokrat boljši, kot
jih je imel na deželi. Sprejme pa jih tudi
zato, ker v mestu vidi veliko več možnosti
za prihodnost.
Zdaj lahko tudi bolje razumemo, kar je
zapisano v poročilu Združenih narodov
leta 1957: »Kjer obstaja znatno odselje-
1194
vanje podeželskega prebivalstva... je
vzrok iskati bolj v neplodnosti zemlje, na-
činu obdelovanja, ali pa v nizkih plačah
in slabih življenjskih pogojih poljskih de-
lavcev, kakor pa v sami privlačnosti
mesta.«
Posledice industrializacije?
»Mesta revščine« so zgradili prebivalci v
svoji aktivni starostni dobi. Po večini so
se priselili iz področij kjer niso imeli
osnovnih sredstev za življenje. So zdravi,
za delo sposobni ljudje, a malo izobraženi,
kar ie posledica slabih kulturnih razmer
v kraju, odkoder prihajajo.
V mestih najdejo delo, ne najdejo pa sta-
novanja, vzgoje, družbene in zdravniške
pomoči, do česar bi kot ljudje imeli pra-
vico. Kljub temu pa je tu njihov družbeni
položaj boljši, kot je bil v njihovem do-
mačem kraju.
Skupno s socialno ogroženimi iz mesta po-
iščejo prosto zemljišče in si zgradijo lastno
začasno stanovanje. Toda mesto daje še
naprej samo delo, stanovanjska kriza pa
postaja vse hujša zaradi prihajanja novih
ljudi.
Tako so človeški material za »mesta rev-
ščine« povečini poljski delavci, ki že od
nekdaj odhajajo v mesta zaradi perma-
nentne argrarne krize, ki nastaja zaradi
zaostalosti in ima svojo osnovo v velepo-
sestniškem sistemu.
Začasen problem se spremeni v stalnega
in vse pomanjkljivosti slabe družbene or-
ganizacije, kjer se pojavljajo kulturna na-
sprotja, brezperspektivnost in pomanjkljiva
družbena ali zdravniška pomoč, postanejo
še vidnejše. Razlika med že tako preniz-
kimi plačami in življenjskimi stroški še
vedno raste, in niti delo ne daje, kar je
navidezno obljubljalo: dovoljna sredstva za
pošteno življenje.
Vse to povzroča obupne zdravstvene raz-
mere, ki pa se še vedno slabšajo.
Obseg tega procesa se v določenem ob-
dobju še poveča zaradi rasti industrije,
ki, čeprav prinaša nove nevarnosti za
ljudsko zdravje, ni neposredno odgovorna
na vse družbene in zdravstvene posledice,
katere ji pripisujejo. Res pa je, da po-
spešujejo koncentracijo ljudi na nekaterih
mestih v deželi, da je povezana z družbe-
nimi in zdravstvenimi pomanjkljivostmi,
ki imajo svojo osnovo v zelo nizkem druž-
benoekonomskem nivoju, in v zvezi s tem
poraja še nove nevarnosti za zdravje v teh
naseljih, ki nastajajo popolnoma nenačrtno.
Naj so nekateri vzroki za nastanek »mest
revščine« — proces industrializacije — res
neizogibni, toda prehodni, ali pa so rezultat
zaostalosti na deželi, v obeh primerih teo-
retiki in tehniki Organizacije ZN (FAO,
OIT, CEPAL itd.) vidijo rešitev v pospe-
šenem procesu industrializacije in v me-
han'zaciji poljedelstva. Vendar razvoj v
deželah, ki imajo podobne probleme, ne
potrjuje tega. Brazilija, kjer je bila indu-
striaPracija hitrejša kot v Argentini, ima
še nadalje probleme s poljedelstvom in
s stanovanji v velikih mestih, brez per-
spektiv no izboljšanju, ker latifundizem še
vedno pošilja v mesta višek svoje revščine.
Drugače je bilo v Turčiji, kjer je vlada
zelo podpirala kmetijstvo in pospeševala
vse vrste mehanizacije. (Število traktorjev
je naraslo od 10 000 v letu 1950 na 42 000
v letu 1957). Na osnovi tega se je zelo
povečala površina obdelane zemlje in pri-
delek (za 71 Vo v primeri s stanjem pred
2 leti), vendar se življenjska raven ljudi
na deželi ni dvignila. Čeprav se je majhen
del poljedelskega prebivalstva okoristil s
povečano proizvodnjo v zadnjih letih, se
življenje poljedelskih delavcev ni veliko
izboljšalo, temveč se je ponekod celo tako
poslabšalo, da je nižje v primeri z dru-
gimi skupinami prebivalstva. Vlada je
namreč podpirala samo veleposestnika in
jim dajala kredite, revni delavci pa so se
morati začasno odseliti in zgraditi svoja
»mesta revščine« v Istambulu.
Kuba je dežela z isto strukturo, ki pa za
»mesta revščine« nudi drugačno rešitev.
Problemu razvoja kmetijstva se je pribli-
žala s čisto drugačno osnovo. Zamenjala
je lastnike zemlje in istočasno planirala
postopno industrializacijo dežele. Teme-
ljita agrarna reforma je dala kmetu zemljo,
ki sodeluje pri reševanju svoj;ih stano-
vanjskih, vzgojnih in zdravstvenih prob-
lemov. V dveh letih so izginile četrti
> Llega y pon« kot je »Manzana de Gomez«,
kjer je živelo 612 družin, za katere so
zgradili naselje »Nueva Vista Alegre« &
612 hišami, s tovarno vijakov, pralnico,
bolnico in šolskimi centri. V načrtu je še
preselitev dela 10 000 družin iz naselja
»Las Yaguas« v Havani, prav tako iz na-
selij »Quemados« in »Padre Zamora«, ki
tudi spadata v četrti »Llega y pon«. Ker
velik razvoj kmetijstva ne povzroča več
odseljevanja kot v drugih državah, ne na-
stajajo nova »mesta«. S tem pa je blizu
dokončna rešitev problema, kar je edini
poznani primer v Latinski Ameriki.
Prevedel Jože Plešej
1195
Brušeno ogledalo
BRANKO RUDOLFU
Izvleček
Ta cvetober pohval, s katerimi obsipa g. Diihring g. Dühringa,
bi z lahkoto podeseteril.	Engels
Hegel pripominja nekje, da se vsa velika zgodovinska dejstva
in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti:
prvič kot tragedija, drugič kot farsa.	Marx
»Ker Franc Jerman v nasprotju z navadno prakso kritikov sploh ni poskusil
govoriti o bistveni vsebini moje knjige, moram pač to storiti sam. Ob prav
bogati vsebini moje knjige pomeni vsako krajšanje tudi močno poenostavljanje,
ki pa je neizogibno.«
»Obsežne in raznovrstne vsebine nikakor ni bilo lahko povezati v celoto.«
»... vprašanja (sem) ... prikazal kar se da jasno in preprosto ...« »Vprašanja
sem prikazoval kar se da slikovito živo... Po načinu ,tema z variacijami'
se nisem plašil ponavljanj...«
Skromni medklic:
»Seveda knjiga te vrste ni in ne more biti (kurziv naš) popolna...«
Dalje:
»Jerman očita, da namesto ,analize osnovnih zakonitosti dialektike' bralce .se-
znanjam samo z nekimi bogato ilustriranimi primeri dialektičnosti (dialektičnih
zakonitosti). Odgovor: Sem pač materialist. »Trdim, da sem ob primerih zelo
jasno pokazal, kaj pomeni .objektiven, vsestranski, dinamičen in konkreten
način' raziskovanja.«
Ce Jerman trdi, da so moji primeri banalni, ga moram opozoriti, da je »bana-
len ... prvotno fevdalna beseda«. »Pazljivemu opazovalcu tu« (sc. »v moji
knjigi«) ,banalnost' izpuhti kakor eter.« Zato vprašam: »Kje si banalnost?«. In
trdim: »Očitno tu Jerman kot pravi filozof šolskoabstraktne smeri nima prav
nobenega smisla za življenjske reakcije.«
(Citirano po Naših razgledih, 19. okt. 1963, str. 396—397)
In še citat iz »Dialektike«, str. 117:
»Prav isto nam zelo nazorno kaže preprosta in hkrati jako rafinirana, stoletja
stara izkušnja gastronomske fiziologije. Vsak kuhar ve, da je juha (kot ekstrakt
mesa) na mestu pred dobrim obedom že čisto kot dražilno sredstvo. K najbolj
elementarnemu znanju gastronomske fiziologije sodi stara izkušnja, da sladka
jed nasiti in hkrati jemlje tek, da je torej na mestu na koncu, ne pa na
začetku obeda. Manj vsakdanje je, da neke jedi same vplivajo popolnoma dobro,
kombinirane v istem obedu pa naravnost življenjsko nevarno. Stoletja gojena
,kuharska' umetnost naravnost ,komponira' okuse jedi iz snovi, ki združene
učinkujejo di-ugače kakor posamič iij>MU<^zelo izrazito ilustrirajo dialektiko.«
1196
NAROČNIKOM
Z dvanajsto številko zaključujemo letošnji letnik. Vse naročnike lepo prosimo, da
poravnajo zaostalo naročnino.