Alastor:   Šivilja.
v
Si vilj a.
12
aglo   ubadaj, igla jeklena, Naglo ubadaj  in šivaj  drobno, Z njo pa teci,  nitka svilena, Ure kazalci na polnoč gredo.
Srečni nevesti šivam to krilo, Ki ga obleče jutrišnji  dan ;
Ko ji veselje bo lice rdečilo, Prizor to bode čarobno  kras&n !
Leto za letom igla ubada,
Šivam v samoti drugim ljudem ;
Cesto na delo solza mi pada, Ki jo izvablja žalost očtim.
Kje ste,   vi dnevi, ko z  iglo jekleno Sebi šivala sem krilo svetlo?
Gledam pred sabo gomilo zeleno: Njega počiva srce  v nji  zvest«").
Venec poročni in nadeje svoje V črni sem dela grob bolečin ;
Žalna   obleka ljubezni je moje Veden,  četudi jedini spomin.
Naglo ubadaj,  igla jeklena,
Naglo ubadaj in  šivaj  drobno,
Ž njo pa teci, nitka svilena, Ure kazalci na polnoč gredo ! Alastor.
Bolna noč.
A7i
iharna noč. — V potokih hudournih
Tik hiše voda se vali. Tema ob meni črna,  v prsih  burnih
Srce- kot skala me teži. Vihar na tla ob cesti drevje ruši,
Nemilo tuli skozi log; Bolan ležim na udih in na duši,
Oh,  kaj  sem pač zadolžil, Bog! Pusti za maho prešli  dnevi, prazni,
Pred mano vrsta bolnih dnij  .  .  . Neznane,  čudne plešejo prikazni
Okrog zatisnjenih očij. Iz tesnih prsij   vzdihuem  v noč globoko, Na  vročo glavo  položim si roko. Živim li?   V duši vstaja mi trpeči Spomin, da sanjal sem nekdaj — o sreči .
Filodem.