ISHBEJSTE ŽEIiJE

Spoštovanima, prečastitima

Gospoda Gospoda

starašine na e. k. akademiškim učelišu Ljubljanskim, in učenika naravoslovja, praviga so - uda

fiBSBil

od hvaležnih učencov slovenskih

posvečene in pete 24. Rožnicveta

1S43*

asesg8s®«si_ _-»■

Natisnil Jožef Blaznik.

Tukaj bistra Sava zvira,

Šola zdrave treznosti.

Vodnik.

0W

JD^opadljivo Oče drdgi!

K’ nam oberni svoje lice,
U krotkosti vselej blagi

Mile v’ nas upri zenice,

De ’z ljubezni bomo prave

Svetlost peli Tvoje slav

Ker, ko cvetje, ki pokriva

Sadoželjni vert spomladi,
Tak se nauk Tvoj razliva

V’ družbi ukaželjni-mladi;

Toraj v’ sercih živo planu
Gorke hvale nam imame.

Občna mati v’ sladkim krili

Od mladost’ je nas gojila;

Vender smo le ptujci bili

T’mu, kar nam je govorila;

Skrit je uk narave sveti.
Ga nemore vsak umeti.

Ti pa, učenik modrosti!

Ključ pokazal nam si zlati,

De zamormo v’ nje skrivnosti

Vse zaklade poiskati,

In narave govor skriti

U stvarjenji zastopiti.

Zdaj v’ podzemeljske ponore

Nas peljale so stezice ,
Zdaj v’ nebeške razprostore

Nesle duha perutnice;

Tvoja roka je odgernila

Kar nam pred tema je krila:

Pa, ko spomlad u dobrave

Mnogoverstno cvetje seje,
Tak Tvoj duh u vuk narave

Mnogo lepih ukov veje,
Ker se trudi vredne sine

Nas zrediti Očevine.

Te ljubezni domovine,

Ktera je od Tebe glasna,
Ko nebeške od višine

Zvezda v’ severji prejasna,

V’ mladih sercih nam zbuditi

Nisi jenjal se truditi.

V’ persih stvaril si ognjiše,

De ljubezin nje vesela ,
Kakor naša dolžnost iše,

V’ sercih vddno bo gorela ;

De spoštvanje nje jezika

Nam bo čast nar bolj velika.

Dans zato hvaležna lira,

Učenik naš prečastiti!

Skladnoglasne strune vbira

Na spomin Tvoj vekoviti,
In svetlost od dneva tega

V’ slednih persih se razlega;

Naše serce za-Te bije,

K’ si gorko ga oživljdval,

V’ njem že Tvoje delo klije,

K’ si ga pridno obdelava!;

Vsak zato Nebo zdaj prosi.

De naj milost na-Te trosi;

De naj Višnji v’ moči vgodni

Te ohrani dolge leta,
lu zarodi še prihodni

Vid’jo dobriga Očeta,
In de Tvoje slave glase
V pozne zasadijo čase;

V’ ustih zvestiga Slovena,
Ki zasluge rad spoznava, —

Ko danica, — Tvojga imena

Bo slovela večna slava;

Vence domorodne-mili

Vnuki bodo Tebi vili.

■