Očelov jjreli»Menda da; saj nima otrok. Dve nočl je bila Osojnica, moja druga sestra; toda Nana mora domov k svojim trem malim otrokom.« ; »Ko bi le mogla tvojega očeta obiskati! Pa tudi to se ne spodobi. — Veš kaj, Tevž? Dve steklenici dalmatinca ti pripravim in tiste rože zraven. Ko se vrneš, vzameš vse s seboj. Pa očeta lepo pbzdravi! Reci jim, da jim želim skorajšnjega zdravja in da vsak dan molim zanje!« »Bog ti povrni, Marta! Vina pa mi ne dajaj!« »Zakaj ne? Le tiho bodi! Pusti mi veselje!« Pogledal jo je otožno. Čez nekaj časa je rekel: »Marta, bal sem se, da si mi zamerila, ker me tako dolgo ni bilo na spregled.« »Zamerila?« je zardela. »Med nama ne sme biti zamere. Jaz pa že vem, zakaj te ni.« »Zakaj misliš?« »Ker si značajen fant in veš, kaj se spodobi. Zaradi tega te imatn še rajši.« »Ali ti ne bi bilo ljubše, če bi večkrat prišel?« »Da ... ne,« je zajecljala, »ko ... bolje je, če se preveč he sha.iava sama ... Zaradi tega najina beseda vendar nič manj ne velja in pozneje bova tom srečnejša:« »Prihodnjič bom prišel le, če bodo tudi tvoji domači tu. To ti obljubim.« »Ali pa če mi boš imel kaj posebnega povedati, kaj ne?« »Prav danes bi ti rad nekaj povedal,« je menil plaho. »Marta, ali mi hočeš napraviti veselje?« »Rada. Če le morem!« »Tedaj sprejmi ta spominek, da boš imela kaj od mene!« Iz žepa je privlekel škatlico in jo ji dal. Radovedno jo je odprla in zagledala zlato verižico in zlat križec na njej. »Moj Bog, to je vendar strašno drago!« se je prestrašila. »Nisem je kupil od očetovega; s svojim denarjem sem jo,« ji je pojasnil. »Nekaj sem si pri vojakih prihranil, nekaj pa sera pri strelskih tekmah dobil.« »Kaj tako dragocenega ne smem sprejeti.« »Nežalime! Prosim te, vzemi! Morda je to prvo in zadnje, kar ti morem dati.« Začudeno ga je pogledala. »Pomeri si jo no, poglej, kako se ti poda!« jo je prosil. Narahlo je vzdignila verižico, nel^.j časa so se ji pasle svetle oči na bleščečem nakitu, potem si jo jč dela okoli vratu, stopila pred ogledclo, se zasukala na levo in desno in se z očitnim ugodjcm ogledovala. ¦Kako !'ct;o ;vo ti pcdn! ¦¦; jc vzkliknH. Tedaj je živo zagorela, zložila verižico v škatlicc in sramežljivo dejala: »Tevž, ne zameri mi ničemernosti! Čisto prevzelo me je. Ne bi verjela, kako moe ima taka zlata stvarca.« »Ali si je vesela?« »Vesela že, zelo vesela. Toda saj veš, da nikoli ne nosim nakita.« »Tega nosi, stori mi to!« Nekaj časa je preudarjala; potem se je odločila: »Naj bo, zaradi tebe bom, pa le na največje praznike, na Božič, na Veliko noč in na Rešnjega Telesa dan.« »Prav, Marta! In kadarkoli bom videl, da imaš to verižico, si bom mislil, da me imaš rada.« »To si lahko tudi drugače misliš, vsak dan... Toda kaj naj dam jaz tebi, Tevž?« »Nič, nič. Samo zvesta mi ostani!« »Saj imaš mojo besedo — in ta velja toliko, kakor da sem ti jo dala pred oltarjem.« »Pa naj pride karkoli?« Zopet se je začudila, potera pa rekla odločno: »Naj pride karkoli!« Tedaj je vstal in zamolklo dejal: »Marta! Ko mi oče umrejo, nimam na svetu nobenega veselja kakor le tebe.« Napol bolesten, napol srečen nasmeh ji je krožil okoli ust, ko ga je spremljala iz hiše. Med durmi je obstala in rekla za njim: »Bog ti povrni, Tevž! Pa gotovo se oglasi, ko se boš vračal!« Enkrat še se je staremu Dvorniku obrnilo na bolje. Koii.ec septembra so ga zopet prijeli krči in se odslej oglašali vedno pogosteje in huje. Bolnik je bil večkrat tako slab, da ni mogel spregovoriti razločne besede. Nekega večera ga je obiskal krojač »Krištof«. Ni verjel, da bi bil Dvornik že tako pri kraju; zato se je močno prestrašil, ko ga je zagledal. Čeprav bi bil rad kako besedo za tolažbo povedal, tokrat zgovornemu možaku ni prišla nobena na jezik. Obrnil se je in iz oči so se mu vlile debele solze. Tedaj ga je bolnik potrkljal po roki, češ, da mu hoče nekaj reči. Krojač se je nagnil k njemu in zaslišal rahle besede: »Jurij, brez zamere! Kajne? Brez zamere!« »Krištof moj!« je planil krojač. »Kaj bi tebi mogel zameriti, ti, ki mi nisi nikoli kaj drugega storil kakor samo dobro! Tako dober kakor ti ni nobeden pri nas. Prijatelj, bratranec, brat, jaz, jaz bi te moral prositi! Ali ne! Midva nimava eden drugemu nič odpuščati.« Pritisnil si je svoj veliki rdeči robec na oči in jadrno odšel; drugače bi se bil moral na glas razjokati. Dvakrat še je prosil Dvornik za gospoda in obakrat je prejel sv. obhajilo z ganljivo pobožnostjo. Na roženvensko nedeljo popoldne pa je omagal. Poklicali so kaplana, tudi hčeri sta bili pri njem. Vpričo duhovnika in svojih otrok je stari kmet na večer po kratkem smrtnem boju umrl. Dva dni pozneje so ga nesli k fari. Ko so prišli sredi klanca do tistega križa, so postavili trugvo na klop, več ko sto ljudi je stalo naokoli in pomolilo pet očenašev rajnemu za slovo. Pri fari je čakala množica vaščanov, da je kmalu ni bilo take na kakem pogrebu v Podkraju. Ob grobu se niso jokali samo otroci, ampak tudi mnogi reveži. Najbolj je jecal krojač Krištof, čeprav je tlačil in dušil jok vase. Po sv. maši zadušnici so odšli pogrebci v gostilno »Pri pošti« na sedmino. Tevž je opravil vse, kakor se je spodobilo za rajnega kmeta. Siromakom je dal razdeliti kruha in moke. Tudi Marta je bila na sedmini. Za mizo je sedela nasproti »kranjskemu Janezu«, krojaškemu pomočniku. Ta se je šalil z njo in jo nagajivo dregal. Ko se za nič ni zmenila, je poškilil mimo nje in dejal: »Marta, kaj praviš, kateri od naju je z Dvornikom bolj v sorodu, jaz ali ti?« »Naši si v tem kraju niso z nikomer v sorodu,« je resno odvrnila. »Dobri pa smo si z vsemi in radi posodimo, da bi tudi nam kdaj prišli na pogreb.« »Pa na sedmini še na nobeni nisi bila. Prvič te vidim danes,« jo je dražil. »Nekam moram prvič,« je zardela. »Nekam, da, in pri pravem o pravem času, hehe,« jo je dražil. Tako se je zasmejal, da se mu je nosek čisto ugreznil med lica. Zvonikovi hčeri ni bila Janezova poredna dz-uščina nič po volji; zato je že prej odšla, preden so pojedli in poraolili obieajne tri rožne vence. Zunaj na lopi jo je kakor slučajno srečal Tevž in ji rekel: »Marta, ali že greš?« »Da,« je cdgovorila z zamolklim glasom; »tako mi je danes pri srcu, kakor da so meni umrli oče.« »Bog ti povrni!« je rekel prisrčno in ji stisnil roko; potcm sta šla naglo vsak na svojo stran. IV. Bilo je novembra o Šentandrejevem. Preko vrhov je pihala jesenska sapa, da so se kadile megle pod vedrim nebom, kakor da je vigred. Potrto in s pobešeno glavo je korakal Tevž po cesti. Ko je prišel č.o razpotja, kjer se cepi pot v Dobrije, je začul za seboj hrešeeč ženski glas: »He, Tevž! Počakaj no! Pojdemo kup!« Ko se je ozrl, je spoznal Blazinovo Cettco, ki je bila kot otrok z njegovim očetom na Dvornikovem, in njeno najmlajšo hčer Lizo. Nevoljno je stisnil zobe in šel počasi naprej. Pa že v naslednji minuti sta ga dohiteli in jo ubrali levo in desno od njega, kakor da je njun. Materi je moglo biti šestdeset let; postavna je bila in po obrazu bi dejal, da je morala biti kdaj lepa. Medtem ko so ji bili lasje skoraj čisto beli, je imela obrvi črne ko oglje in v sivih očeh nekaj kakor kača. Nekoliko manjša od matere je bila hči, drugače pa ji je bila zelo podobna; tudi o njej bi bil lahko rekel, da je lepa, kazili so jo le nje rdečkasti lasje in vsiljivo vedenje. Biti ji je moglo kakih šest in dvajset let. Ker ju Tevž niti pozdravil ni, je stara kar začela s svojim odurnim glasom: »Kaj pa je s teboj, Tevž? Kar smo očeta pokopali, si postal ves drug. Nikjer te ni več videti in vedno si tako žalosten.« Ničesar ni odgovoril. »Kje pa si bil, Tevž?« je silila mlada. »Na Homu«, je zabrundal. »Medve pa v Dobrijah; očina bratranka se je možila.« »Bolj med ljudi moraš, Tevž,« je zopet začela Btara. »Saj je lepo, da tako žaluješ za očetom. Očeta ima človek le enega; tako dobrega pa, kakor je bil tvoj, sploh ni najti. Ali predolgo žalovati: to ni za fanta.« »Smiliš se mi, ko si tako žalosten. Ko bi te čloVek mogel malo potolažiti!« je koprnela mlada. »Doma gledaš vedno iste obraze in za kratek čas ti posli tudi niso.« »Zamotiti se moraš, da boš na žalost pozabil.« »Pridi kaj k nam! Moj stari ve dosti povedati, Liza zna pa na citre.« »Mm,« se je sramežljivo zvijala mlada, »koj bolj malo; rajši šivam in pletem.« »Po tvojem očetu smo si prijatelji in težko, da najdeš koga, ki bi ti bolj dobro želel kakor mi.« »Pri nas si lahko kakor doma.« »Vedno te bomo veseli. V nedeljo prihodi, če prej ne utegneš!« »Da, pridem te dni kdaj,« je dejal pomenljivo. »Nekaj posebnega se moramo pogovoriti.« Mladi so se oči posvetile, stari pa se je užgal v njenih zelen ogenj. »Kaj posebnega?« je poizvedovala navidez nedolžno. »Menda nama že danes lahko poveš, kaj bo takega; ali ne?« »Lahko,« je odvrnil skoraj porogljivo; »tisto zaradi denarja bi rad uredil.« »Zaradi kakšnega denarja?« je zazijala stara. »Menda niste pozabili, da so vam oče precej posodili.« »Moj Bog, tista mala reč! Saj se ne boš na to zapel.« (Dalje sledi)