t Anton Hren kot politični osumljenec Spomini iz svetovne vojne Bil je učitelj dece in naroda. Pravi učitelj, res od Boga poslan. Najiskrenejši tovariš, pravi tovariš — ne samo po imenu. Neustrašen narodnjak Slovenec-Jugoslovan. Pa ne šele od sedaj! 2e od davna, od mladih let, dolgo pred vojno v jnačehovski Avstriji. Bil je vztrajen, požrtvovalen, ncutrudljiv borec za pravice svojega zapostavljenega in trpinčenega naroda. Vstopil je v službo CMD. Hotel je svoje zmožnosti činn intenzivneje izkaristiti. To delq pa ni bilo lahko in prijetno. Saj je CMD zidala šole kakor trdnjave v najbolj ogroženih krajih in med najbolj zagrizenimi sovražniki našega naroda. Postavila jih je kot protiutež »Schulvereinskim« šolam, ki so bile najhujše ponemčevalnice. Trdne živce je imel, ko se je z železno voljo in. neutrudljivo vztrajnoistjo boril tam gori na Muti ne samo proti Nemcem, tem boli še proti domačinom — nemčurjem in pa proti oblastem samim, ki so organizirale in podpirale poncmčevanje. Koliko pa smo imeli okrajnih glavarjev, ki so znali ali vsaj ,raiz.umeli slovensko? Naš jezik je bil jezik hlapcev in služkinj! Tako so vcepljali mržnjo do materinega jezika in poveličevali svoj nemški jezik — jezik gospode »Herrenvolka«. V takih razmerah živeti, delati, se boriti in ljudem vcepljati ljubezen do materinega jezika res ni bilo lahiko in prijetno. Ali tov. Hren je s samo njemu lastno Ijubeznijo, vnemo, samozatajevanjem, samozavestjo, svojo mehko dušo in toplo bescdo vršil to misijo po naši severni meji. Zato je bil zelo priljubljen pri svojih, pa do skrajnosti osovražen pri nasprotnikih. Samo čakali so, kako bi ga! Prišel jc zaželeni čais — svetovna vojna. Bil je mobiliziTan. Do 12. avgusta 1914 je služil kot nadomestni rezervist pri 17. pp. V Avstriji so namreč učitelji, ki so hotcli postati častniki, morali služiti enoletni vojaški rok na svoje stroške. Maturanti drugih zavodov so služili ta rok na državne stroške. Učitelji pa so imeli ugodnost, da so služili le po 8 tednov kot nadomestni rezervisti in še to v 2 rokih po 4 tedne, t. j. dvoje počitnic zaporedoma. Večina se nas je posluževala te ugodnosti in seveda tudi tov. Hr&n. Tako ga je vojna vihra zajela kot nadomestnega rezervista. Če se prav spominjam, je bil dodeljen bataljonu kot bolničar. A njegovi sovražniki niso pozabili nanj. Oblasti same so ga imele na indeksu in ga zaznamovale s p. v. (politično osumljen). Bil je aretiran in vtaknjen v preiskovalni zapor. Takrat to ni bila šala. Marsikdo ni več videl svojih dragih. Suhi Bajer dovolj zgovorno priča o tcm. Zaprt ]e bil v šentpeterski vojašnici. Bilo jih je kakih 40—60 osumljencev. V začetku ni smel nihče k njemu. Silno je trpel. Kaisneje se jc vdal v usodo, zlasti še, ko so bili dovoljeni obiski. Spomnil se je svojega dobrega tovariša in prijatelja Ljuba Dermelja in mu 27. septembra 1914 napisal to-lc pismo: »Kakor žc najbrže veš, sem že od 12. VIII. v šentpeterski vojašnici v preiskovalnem zaporu. Danes prav za prav vem toliko o vzroku, kakor prvi dan, t. j. nič. Slutim pa, da so me najbrže denuncirali moji politični in narodni sovražniki iz kraja mojega delovanja. Kazni se ne bojim ... Sedaj sem se že precej privadil, da ne čutim toliko tega udarca. Pač pa me najbolj boli zaradi družinice doma v takem kraju in v takih razmerah.« — Prosi ga za knjige. — »Upam, da me vsaj Ti ne zapustiš v tch irazmerah.« S pozdravom tovarišem, zlasti Skulju in Likarju je končal pismo. Tako je v zaporu premišljeval, čital, pa tudi pisateljeval. Tov. Ljubo ima še v rokopisu 2 pravljici in sicer: »Prevzetna grofica« in »Pravljica o visbkem drevesu«. Tov. Ljubo, ki je imel to srečo, da je bil doma, ga je večkrat obiskal. Ko ga je med pogovorom hotel tolgžiti, mu je samozavestno odgovoril: »Pšenica gre že v klasje.« Ni klonil! Še danes ga vidim v duhu, sprehajajočega se po dvorišču vojašnice ,s prekrižanimi rokami na hrbtu, kako je ponosno stopal v senci bajonetov. Gledali smo ga skozi okna in ga pozdravljali. Smilil se nam jc. Prav za prav bi ga moraii stražiti mi učitelji, tovariši, prijatelji in znanci, ki smo bili tisti čas določeni za stražo. Pa je bil človekokljub — stotnik Metnitz — ki tega ni dovolil. Učitelj učitelja, to ne gre! Sploh so imeli učitelji pri njem zelo velik ugled in spoštovanje. On je bil tisti, ki nas ni pustil na fronto in on je bil, ki je tov. Hrena spravil pred »Sub-komisijo« in ga napravil za »fronto nesposobnega«. Po neuspeli denuncijaciji je bil izpuščen iz preiskovalnega zapora in dodeljen trenu. Dobil je dva čvrsta, črna konja. Sreča, da je bil sin kmečkih staršev iz Kompolj in je znal s konji ravnati. Lepo jih je krmil in snažil, da sc je kar pobahal z njimi. Kakor hlapec je sedel na vozu in vozil slamo, vreče in druge vojaške potrebščine po mestu. Spotoma je srečaval znance in prijatelje in nekega dne tudi tov. Ljuba. Hitro sta izmenjala par besed. Zaupal mu je in ga prosil: »Pojutrišnjem pride moja Anica. Bodi tako dober in jo počakaj na kolodvoru. Pridi z njo približno ob tej uri za L.jubljanico, kjer se vračam vsak dan z vozom v Trnovo.« Ljubu so stopile solze v oči, ko mu je pravil, kako ga je žena nestrpno čakala in kako je on od vesel.ja zavihtel bič, kojojczagledal. Gospa je pričela jokati, on pa jo je poIjubil in tolažil poln humorja: »Ne joka.j Anica! Saj sem prišel na konja, ne pa na psa.« In kakor meni in mojim tovarišem je tudi njemu tov. Ljubo nudil gostoljubno streho. Bil je neumoren delavec, učitelj, voditelj, tovariš, prijatelj, kremenit značaj! Naj bo njegovo plačilo tako veliko, kakor je bila velika njegova mehka, blaga duša. K. P.