55
Leonurus cardiaca L.
Nova nahajališča prizadete vrste
New localities of endangered species
9364/3 Slovenija: Prekmurje, Nedelica, rob gozda, 168 m n. m., leg. & det. Rok Janža, 25. 5. 
2014 (LJU10141275)
0249/3 Slovenija: Primorska, Sežana, V pobočje Tabora, 400 m n. m., zaraščeno grmovnato 
pripotje, leg. & det. D. Štolfa, 29. 6. 2011 (LJU 10141328, študentski herbariji).
9953/1 Slovenija: Ljubljanska kotlina, Ljubljana - Moste, 300 m n. m., leg. B. Anderle, 
2.7.1995 (herbarij B. Anderleta)
Deljenolistna srčnica je čez meter visoka, postavna rastlina iz družine ustnatic. Zaradi 
zdravilnih lastnosti so jo nekdaj pogosto gojili po vrtovih. Pri nas je najverjetneje arheofit 
(Bačič 2000). Pojavlja se redko in raztreseno, praviloma v bližini človekovih bivališč ali 
na motenih rastiščih ( Jogan 2007). Vrsta je kot prizadeta (E) vključena v Rdeči seznam 
(Wraber & Skoberne 1989, Anon. 2002). Da je vrsta v upadanju, je pred 30 leti botanično 
javnost opozoril Wraber (1983). V naslednjih letih smo bili zato botaniki na terenu bolj 
pozorni na srčnico in najdbam so sledile številne objave: Naglič (1987), Kaligarič (1990), 
Vreš (1987, 1992), Kaligarič & Jogan (1990), Jogan (1996), Bačič (2000), Bakan (2006, 
2011). Vrsta je bila najdena tudi na raziskovalnem taboru študentov biologije v Mokronogu, 
leta 2009 (podatkovna zbirka CKFF, B. Frajman) in v okviru raziskav ruderalne vegetacije 
(Marković 1984, 2007).
O uspevanju v Ljubljani priča podatek Braneta Anderleta, ki je vrsto nabral v Mostah pri 
železniški postaji leta 1995, v novejšem času pa je bil objavljen tudi podatek za Ljubljansko 
Barje, kjer je srčnica rasla ob kolovozni poti med Blatno Brezovico in Bevkami (0052/1). Junija 
2010 jo je tam opazil Peter Grošelj (Grošelj v Jogan ( ed.) 2012): srčnica je uspevala v sestoju 
velikosti približno 10 m
2
, bila je v bujnem cvetenju in na njej se je pasla množica čebel. Kljub 
vztrajnemu iskanju v naslednjih letih vrsta na tem mestu ni bila več najdena, pa tudi v okolici 
je ni bilo opaziti. Razlog za njeno izginotje je najverjetneje urejanje robov kolovoza: zadnja leta 
namreč lastniki parcel natančno čistijo (kosijo) robove, tudi preko 2 m v širino, in to večkrat 
letno, ter na novo zasipavajo kolovoz z gruščem, s tem pa pestrega rastlinja ob teh poteh ni več. 
V tem času se je spremenila tudi namembnost kolovoza, ob katerem je rasla srčnica. Promet se 
je močno povečal, saj kolovoz na drugem koncu ni več zaprt.
V Prekmurju je bila vrsta letos opažena ob gozdnem robu pri Nedelici, nedaleč stran 
jugovzhodno od gramoznice, v delu, imenovanem Greda. Najbližje stavbe so od nahajališča 
oddaljene približno 300 m. Populacija je omejena na sestoj površine približno 4 m
2
. Tla so tu 
ravna in razmeroma vlažna. Sestoj je približno dva metra oddaljen od gozdne poti. Okolica 
je bila precej zaraščena z različnimi visokimi steblikami. Eden od primerkov je bil nabran in 
herbariziran. Vrsta v Prekmurju velja za močno ogroženo ( Bakan 2006), znano je uspevanje 
v Melincih (kvadrant 9463/1) in Gančanih ( Bakan (2011): kvadrant 9363/4, ruderalizirana 
njiva ob Hraščičkem gozdu, blizu krožišča pri AC (24. 8. 2009, uspevanje je bilo potrjeno tudi 
v letu 2011 - B. Dolinar in B. Bakan).
Pri pregledu materiala iz herbarija LJU smo odkrili še eno pričevanje o uspevanju vrste 
v novejšem času. Gre za najdbo D. Štolfa, ki je vrsto nabrala za svoj študentski herbarij, ki 
Hladnikia 34: 53-75 (2014)

56
ga študenti biologije izdelajo pri predmetu Sistematska botanika. Na srčnico je naletela pri 
Sežani, v zaraščenem grmovnatem pripotju.
Ker se je poznavanje razširjenosti vrste od objave zemljevida razširjenosti v Gradivu za 
Atlas flore Slovenije ( Joga n & al. 2001) dopol nilo, smo izdelali nov zemljevid razši r jenosti (Sli ka 
1), kjer so zelo stari (pred 1970) in starejši podatki (1971-1999) s simbolom ločeni od novejših 
(po l. 2000). Upoštevali smo vse razpoložljive vire. Zelo stari podatki temeljijo predvsem na 
objavah Marchesettija ( 1 8 9 6 – 9 7 ) , Pospichala (1897–1899), Dolšaka ( 1 936) i n Engelthalerja 
(1874). Upoštevali smo tudi herbarijski material LJU, avtorji so: Štolfa (LJU10141328), Naglič 
(LJU10033830, LJU10033832), Špilak (LJU10033825), Jogan (LJU1003328, LJU10033826, 
LJU10033827), Tomažič (LJU10033833), Paulin (LJU10033824), Dolšak (LJU10033835, 
LJU10033829), Justin (LJU10033834) in Kaligarič (LJU10033831).
Iz vzorca razširjenosti, ki se kaže na zemljevidu, vidimo, da je vrste redka, da se pojavlja 
(oz. se je pojavljala) raztreseno v vseh fitogeografskih območjih, v novejšem času pa so 
potrditve le iz SM, PA in PD. Vrsto je težko varovati, saj je vezana na rastišča, ki jih človek 
ves čas spreminja, tako da jo po eni strani ogroža urejanje okolice bivališč, pozidave in 
zatiranje s herbicidi, po drugi strani pa zaraščanje - naravna sukcesija. Obenem pa se ravno 
zaradi človekovih posegov v prostor pojavljajo nova primerna rastišča zanjo. Vrsta se razširja 
s drobnimi plodiči piramidaste oblike, ki nimajo posebnih struktur za razširjanje z vetrom ali 
na dlaki oz. perju živali. Možnosti raznašanja na dolge razdalje so - kot kaže - bolj omejene. 
Zagotovo pa ima (oz. je imel) človek s svojimi dejavnostmi tudi vlogo pri razširjanju semen.
Slika 1: Razširjenost deljenolistne srčnice ( Leonurus cardiaca) v Sloveniji
Figure 1: Distribution of Leonurus cardiaca in Slovenija
Notulae ad floram Sloveniae

57
Omenili bi še eno zanimivost glede deljenolistne srčnice. Avstrijska ekskurzijska flora 
(Fischer & al. 2008) navaja dve podvrsti te vrste: L. cardiaca subsp. cardiaca in L. cardiaca 
subsp. villosus. Razlikujeta se predvsem po dlakavosti stebla in listov: prva je dlakava le 
po robovih stebla, listi so redkodlakavi, druga pa ima steblo kroginkrog izrazito kuštravo, 
štrleče dlakavo in listi so mehko kuštravodlakavi po obeh straneh. L. cardiaca subsp. villosus 
v zadnjem času (?) ponekod v Avstriji gojijo kot čebeljo pašo, ta podvrsta pa se pojavlja tudi 
podivjano, morda celo udomačeno ( Fischer & al. 2008, Essl & Rabitsch 2002). Po pregledu 
materiala iz herbarija LJU smo ugotovili, da ves domači material (vključno z novo najdbo 
iz Prekmurja) pripada tipski podvrsti. Ugotovitev je pričakovana, saj pri nas - kot kaže - 
te rastline zaenkrat še ne uvajajo ali preizkušajo kot čebeljo pašo. Na različnih slovenskih 
čebelarskih spletnih forumih tudi ni zaslediti omemb te rastline.
Zahvala
Za koristne pripombe, dodatne podatke in pomoč se najlepše zahvaljujemo dr. Branku 
Vrešu in dr. Igorju Dakskoblerju. Za prispevane podatke o razširjenosti in dovoljenje za objavo 
še neobjavljenih nahajališč se prisrčno zahvaljujemo Branetu Anderletu, Branku Dolinarju in 
vsem, ki so prispevali svoje herbarijske pole z deljenolistno srčnico v herbarij LJU, še posebej 
D. Štolfa. Aliju Šalamunu iz Centra za kartografijo favne in flore se najlepše zahvaljujemo za 
izdelavo zemljevida razširjenosti.
Literatura
Dolšak, F., 1936: Prof. Alfonza Paulina Flora exsiccata Carniolica. Centuria XV.–XVIII. 
Prirodoslovne razprave, Ljubljana 3(3): 85–131.
Engelthaler, H., 1874: Beitrag zur Flora Ober-Krain' s. Werhandlungen der K.K. Zool.-Bot. 
Gesell., 24: 417-422, Wien.
Anonymous, 2002: Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči 
seznam. – Uradni list RS 2/2002.
Bačič, M ., 2000: Prispevek k poznavanju flore Ribniške doline (Dolenjska, Slovenija) , Natura 
Sloveniae 2 (2): 7-19.
Bakan, B., 2006: Slikovni pregled višjih rastlin Prekmurja. Razvojni center, Lendava. 244 pp.
Essl, F. & W., Rabitsch, 2002: Neobiota in Österreich. Umweltbundesamt, Wien. p. 
104 Fischer, M. A., Oswald, K. & Adler, W., 2008: Exkursionsflora für Österreich, 
Liechtenstein und Südtirol. 3. Auflage. – Biologiezentrum der Oberösterreichischen 
Landesmuseen. Linz. 1392 pp.
Jogan, N., 2007: Lamiaceae. V: Martinčič, A., Wraber, T., Jogan, N., Podobnik, A., Turk, 
B., Vreš, B., Ravnik, V., Frajman, B., Strgulc Krajšek, S., Trčak, B., Bačič, T., Fischer, 
M. A., Eler, K. & B. Surina, 2007: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in 
semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana: 585 - 620.
J o g a n , N . , B a č i č , T . , F r a j m a n , B . , L e s k o v a r , I . , N a g l i č , D . , P o d o b n i k , A . , R o z m a n , B . , S t r g u l c 
Krajšek, S. & B., Trčak, 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo 
favne in flore, Miklavž na Dravskem polju: 223.
Jogan, N. (ed.), 2012: Nova nahajališča – New localities. Hladnikia 29: 67-71 (2012)
Hladnikia 34: 53-75 (2014)

58
Niklfeld, H. & L. Schratt-Ehrendorfer, 1999: Rote Listen gefährdeter Pflanzen 
Österreichs 2., neu bearbeitete Auflage. Farn- und Blütenpflanzen. – Grüne Reihe des 
Bundesministeriums für Umwelt, Jugend und Familie, Bd. 10. – Austria Medienservice, 
Graz. 291 pp.
Wraber, T. & P. Skoberne, 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. 
[Red data list of endangered vascular plants of SR Slovenia (Yugoslavia).] – Varstvo 
narave 14/15: 1- 429.
Wraber, T., 1983: Srčnica in pikasti mišjak, kje sta? Proteus, Ljubljana 55 (3): 89-90.
Bakan, B., 2011: Pregled flore zahodnega Dolinskega (Prekmurje, Slovenija) (kvadranti 
9363/3, 9363/4, 9463/1 in 9463/2). Scopolia 71: 57.
Naglič, D., 1987: Še o srčnici in pikastem mišjaku v Sloveniji. Proteus, Ljubljana 49(7): 271–273.
Vreš, B., 1992: O deljenolistni srčnici na Pohorju. Proteus, Ljubljana 55(3): 89–90.
Kaligarič, M. & N. Jogan, 1990: Floristične novosti iz Slovenske Istre 2 [New Floristical 
Discoveries from Slovenian Istria 2]. Biološki vestnik, Ljubljana 38(3): 57–64.
Kaligarič, M., 1990: Botanična podlaga za naravovarstveno vrednotenje Slovenske Istre. 
Varstvo narave, Ljubljana 16: 17–44.
Marković, L., 1984: Die Ruderalvegetation in dinarischen und vordinarischen Gebiet 
Sloweniens. Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Razred za naravoslovne 
vede, Ljubljana 25(2): 63–133.
Vreš, B., 1987: Floristični pregled Košenjaka z okolico. Biološki vestnik, Ljubljana 
35(2): 135–150.
Jogan, N., 1996: Prispevek k poznavanju flore Kozjanskega, vzhodna Slovenija. V: Bedjanič, 
M. (ured.), Tabor študentov biologije Kozje '95, str. 23–36, Zveza organizacij za tehnično 
kulturo Slovenije, Gibanje znanost mladini, Ljubljana: 30
Marchesetti, C., 1896–97: Flora di Trieste e de'suoi dintorni. CIV + 727 pp.
Pospichal, E., 1897–1899: Flora des Österreichischen Küstenlandes 1(1897): XLIII, 1–576; 
2(1898–1899): 1–946.
Tinka Bačič, Rok Janža & Peter Grošelj
Scutellaria hastifolia L.
Novo nahajališče v predalpskem fitogeografskem območju
New locality in Prealpine phytogeographic region
9853/1 Slovenija: Gorenjska, Komenda, Suhadole, vlažni gozd blizu potoka Pšata, leg. & det. 
B. Nemec, 16. 6. 2014 (LJU10141274)
Čeladnice (rod Scutellaria) spadajo v družino ustnatic. Pri nas uspevajo tri vrste tega 
rodu, dve sta izrazito vlagoljubni: to sta navadna in kopjastolistna čeladnica. Razlikujemo 
ju predvsem po obliki listov. Listi kopjastolistne čeladnice imajo razločno kopjasto dno in so 
v zgornjem delu celorobi, listi navadne čeladnice pa imajo zaokroženo do plitvosrčasto dno 
Notulae ad floram Sloveniae