ŽIVLENJE JE KRATKO
str. 2
PORABSKI
POMLADNI
UTRIP
str. 3
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 21. maja 1998  Leto VIII, št. 10
Majuša se samo nauri ženijo?
Majuš - ma jus
Mi tak vejmo, ka je majuš  mejsec lübezni. Geste en  stari-stari rimljanski ali keltski guč, ka se prej majuša samo nauri ženijo. V tisti stari cajtaj je možej pa ženi majuša eške zakons-ko živlenje tö dojzapovö-dano bilau. Zato prej, ka tisto dejte, štero je majuša spočeto, se na fašenek narodi, pa de zato nauro...
Po prvi rundi (10. majuša) parlamentami volitvaj Vogrski političari pa lüstvo drugo ne gučijo, samo tau, što de se s kem ženo. Štera partija s štero partijo... V tej prvi rundi so lidge najbole na partije doj dali svoj glas, 24. majuša pa do vöodebrali poslance. Največ (32 procentov) so dobili socialisti (MSZP), za njimi (28 %) "mladina" (Fidesz), tretji so (14%) "mali pavri" (FKGP), na štrto mesto (8%) so dojspadnili liberalci (SZDSZ), nacionalisti (MIÉP) pa so dobili 5 procentov.
Najbole sé leko čüdivamo ranč toma, ka té zadnji ("radikalci") nutri pridejo v Vogrski parlament. Toma so v Evropi nej radi. Istina, ka po kulturni Evropi že tö majo svoje pare (Le Pen v Franciji, Haider v Avstriji, i neonacisti v Nemčiji ptt., Žirinovski v Rusiji), depa
Vogrski rosag se samo Zdaj začne pogajati z Evropsko unijo pa zvezo NATO. Nede naleki, ka do te nistarni brečlavi podje doste nevole leko delali v parlamenti. Uni so prauti Evropski Uniji, prauti NATO, prauti Meriki, prauti tihincom, prauti narodnostno, prauti homoseksualcom, prauti Ciganom, prauti tisti Mad-žarom, šteri so po njim nej pravi Madžari... Po televiziji že tak gučijo, kak če bi uni nej samo S, liki 95 procentov dobili. Istina, ka je predsednik mladin-cov Orban prvo nauč tö (juš prve noči) tak gučo, ka je Fidesz prej gvino na
volitvaj. (Malo je zato špajsno, če potencialni ministrski predsednik že na začetki tak laža, Vej pa je 32 don več, kak njini 28...)
Što de sé s kem ženo? Meter pa pau visek Mla-doženec Socialist bi sé eške gnauk ženo z dvamej-trsko Snejo Liberalko. Ka sta čüden par? Dje, Baug moj! Mali je bogati, ma dosta procentov. (Mali človek z velko palco odi.) Ka sé ne lübita? Ka sé tau šte v politiki! Najvekša baja je tau, ka leko, ka dva vküper neta mela telko glasov (194), ka bi za en pošteni parlamentami za-
kon trbölo.
Če Lejpi (Čeden) Mladine gvine, ga je že Zdaj sram, ka bi mogo za svojo lübico prositi Staroga Trotjoša, pa de eške tau malo. (Ovak pa že "mladina" tak majo vse puno stari krščanski veteranov, štere je Grizly iz krščanske lübezni zagno iz svoje partije.) Zato do jim potrejbni Demokratični Svedoki (Zlati Post Hortyjevski Cajtov) tö, štere je Lejpi (Čeden) Mladinec zvau za Tauvane pa Lažnivce, gda so z Józsefom Antallom uni bili na oblasti. Leko, ka de jin potrejben Velki Brečlavec tö, če rejsan ga
(prej) ranč gledati ne morejo, kak kakšoga gobavca. Če pa Mali Socialist pa Velki (Čeden) Mladinec vküpsegneta (velka koali-cija), te je Velki Brečlavec buje, ka ne more trpeti ho-moseksualce. Badva mla-doženca sta, djlete, pojba. Leko, ka so stari Rimljani ali Kelti ali Sto že istino meli, ka sé samo nauri ženijo majuša? Leko, ka de vogrska parlamentama sneja krive pa kosmate noge mejla, v lampaj pa samo dva zoba? Leko, ka de mladoženec meter pa pau visek, pa de don tak kaulivrat odo, kak če bi un najvekši človek büu na Vogrskom? Leko, ka de mladoženec mladi, depa kilavi? Pa gda de svoje zakonske dužnosti opravlo, de ma Brečlavec Mi-zantrop tanače davo? Kakši koli baude Prvi Vogrski Par, kakši koli baudejo Prvi Vogrski Pari (lübezenskitrikotnik, štiri-kotnik, petkotnik..., po domanje povödano: kurva-rija), gvüšno, ka nede (ne-do) lejpi par(i)... Gvüšno je samo tau, ka bau gostüvanje.
Mi, gostüvančarge pa mo mogli plačati.
Gorplačati? Že pá?
Francek Mukič
Kulturni dom - Pavlova hiša
MED MARIBOROM (1993) IN POTRNO -LAAFELDOM (1998): ZGODOVINSKI OBRAT?
Bolezen dr. Heinza Fischerja, predsednika avstrijskega parlamenta, ni zmanjšala pomena sobotne (16. maj 1998) otvoritve Kulturnega doma - Pavlove hiše v Potmi-Laafeldu pri avstrijski Radgoni. Po obnovi in po nekaj uspelih in odmevnih prireditvah, naj bi bila otvoritev tisto slovesno dejanje, ki naj bi pomenila obrat ali vsaj začetek spreminjanja odnosa predvsem lokalne (pa tudi deželne in zvezne) politike do Slovencev v avstrijski zvezni deželi Štajerski.
Na velik vsebinski pomen odprtja Kulturnega doma, poimenovanega po dr. Avgustu Pavlu (ki tako postaja sin dveh narodov v treh državah), niso opozarjali samo govorniki (s slovenske strani državna sekretarka Mihaela Logar, medtem ko je govor predsednika avstrijskega parlamenta prebral njegov odposlanec Bruno Algner), marveč tudi ugledni strokovnjaki, ki so se že pred desetletji zanimali za položaj štajerskih Slovencev, denimo dr. Vladimir Klemenčič in dr. Mirko Križman. Zelo slikovito se je izrazil predstavnik koroških Slovencev dr. Marjan Šturm, ki je dejal, da v Avstriji živi samo ena slovenska manjšina v dveh zveznih deželah. Teoretično je tako vse od 15. maja 1955, ko je bila podpisana avstrijska državna pogodba, ki v VII. členu zagotavlja enake pravice Slovencem na Koroškem in Štajerskem in Hrvatom na Gradiščanskem.
Ves čas po letu 1955 sta bila eno vsebina v državni pogodbi in drugo vsakdanja praksa v avstrijski Radgoni in njeni okolici, kjer naj bi živelo okoli 2 tisoč slovensko govorečih prebivalcev. Zvezna dežela Štajerska je vseskozi ponavljala, da na njenem ozemlju ni manjšine -Slovencev, zato nima kje uresničevati VII. člena državne pogodbe.
Razmere so se začele počasi spreminjati po ustanovitvi Kulturnega društva člen VII za avstrijsko Štajersko, zlasti pa po mednarodnem simpoziju leta 1993, ko so ugledni slovenski in avstrijski strokovnjaki v Mariboru razpravljali o položaju štajerskih Slovencev. Za to manjšino se je začela zanimati tudi uradna slovenska politika in Kulturno društvo člen VII je postalo priznana narodnostna organizacija v Avstriji in Sloveniji. Zasluga društva in njenega predsednika Branka Lenarta je tudi Kulturni dom v Potmi. Del društvene dejavnosti se bo poslej odvijal v okolju, ki ni naklonjeno oziroma je ponekod celo sovražno do sodržavljanov, ki izgovorijo besedi "slovenska manjšina”. Postopno, s strpnostjo in tudi s skupnim programom, bodo padli zidovi, ki so bili postavljeni v preteklosti. Nekaj zaslug za to bo imela tudi deželna razstava, ki je v Radgoni, del njenih aktivnosti pa je povezan tudi s štajerskimi Slovenci.
Dosedanje aktivnosti Kulturnega društva člen VII, medijska odmevnost večine dogodkov, vnovično zanimanje predvsem mladih strokovnjakov za položaj štajerskih Slovencev, dopolnilni pouk slovenskega jezika v osnovnih in srednjih šolah in vsaj načelna podpora Dunaja, so dejanja, ki vodijo k postopnemu priznanju slovenske manjšine na Štajerskem. Pavlova hiša, na kateri je prvi dvojezični napis po vojni, pa želi postati stičišče in žarišče delovanja majhne, vedar neuničljive narodnoste skupnosti.	eR
Živlenje je kratko
Drüštvo Porabski slovenski penzionistov je svojo sprtolejšnjo srečanje melo 10. majuša v gledališči v Varaši. Sto je tam bijo, leko potrdi, ka je potrejbno pa vrejdno bilau ustanoviti drüštvo za
penzioniste. Veseli so, ka sé leko srečajo, sé lepau poštöjvajo, so radi vküper. 90 domanji, karažni penzionistov pa dvej delega-cije od Drüštva iz Murske Sobote pa Moravski Top-lic vküper je lejpi občütek. Predsednica drüštva Irena Barber pa aktivisti (Mariš, Sidi, Aranka, Feri, Majči, Vera, Gabi pa Iluš) so tisti, steri sé brigajo za tau, naj Porabski mladi pa starejši penzionisti lejpe dneve, programe leko majo. Te den so za glavni program meli predstavitev knjige "Živlenje je kratko". Na te program smo ške štirideset vabil razposlali. Za velko poštanje smo vzeli pa sé lepau zahvalimo tistim, steri so Prišli (Karel pa Eva Krajcar, Ildiko Pustai, Marija Trifus, La-dislav Bajzek pa Geza Ba-čič, Vendel Gašpar iz Slovenije). Gvüšno, ka je dobro spadnilo avtorici, ka ji je veleposlanica RS ga. Ida Močivnik eške Budimpešta prisrčno čestitam. (H)vala lejpa. Državna slovenska samouprava pa Slovenska zveza sta letos na vüzem dala vö najnovejšo knjigo "Živlenje je kratko". Porabska avtorica Irena Barber nam je že drügo knjigo napi-
sala. Knjigo je notapokazo g. Jože Vild, predsednik Drüštva penzionistov iz Murske Sobote, steri etak piše v uvodi o avtorici: "Irena Barber živi med ljudmi in z ljudmi v Porabji. Doživlja jih. Opa-
zuje - in zapisuje." Etak leko spoznamo iz 20 zgodbi prauste lidi iz vsak-danešnjoga življenja. Lidge smo leko srečni, veseli, žalostni, zadovoljni, Srmačke, bogati, zalübleni... V tau kratkom živlenji nas dosta vse dosegne.
Sama avtorica nam je pa prpovejdala o tem, kak so sé' narodile te zgodbice, kak pa Zakoj piše. Pravi, ka najbole zatok piše, naj sé naša porabska rejč ohrani, naj vseduže gorostane te gezik. Mladina pa če šte, več takšni reči leko najde, stere gnesden že sploj nej čüti. Človek, gda taprešte Irenino knjigo, ma občutek, ka je naš materni gezik trno lejpi pa bogati. Kak dugo de tak, je odvisno od gnešnji lidij. Te knjige je že vsakši leko prešto, gvüšno,
ka ji je več takšni, steri že dvakart. Ne vejm, kak je bijo drügi, meni so eške lepše bile zgodbe, gda je Djauži, član gledališke skupine Nindrik Indrik gorprešto v tistoj žmanoj seničkoj rejči. Na konci predstavitve knjige sé je avtorica lepau zahvalila vsem, steri so ji pomagali pri tejm, ka je iz njeni zgodb knjiga leko postala. Tak čüti, ka sé lüstvo veseli knjigi. Lidge go vstavijo po vasnicaj, ji gratulejrajo, steri so pa dale, ji po tele-fonirajo. Gvüšno, ka fje Porabje z nauvo knjigov bogatejšo gratalo. Porabski penzionisti so po tejm sami spejvali lejpe stare porabske naute. Dobro je bilau videti takšno lüstvo vküper, steri sé tak razmejo med seov, kak oni. Istino, ka njim je dobro volau pomogo naprajti Senički goslar Feri Šulič. Predsednica drüštva (stera je te den dvej vlogi mejla) pa g. Jože Vild sta na kratko taprajla, kam do šli 18. junijuša, ka vse do leko vidli v Sloveniji. Do tejga-
mau sé je na izlet (kirán-dulás) zglasilo 75 lidij. Lepau je, ka s seov škejo pelati svojoga mladoga goslara, Ferija. Tau najbole zatok, ka njim Večkrat igra pa me s tejm želijo zaslüžiti trüd, ne de pa lagvo, če njim po avtobusi tüdi kaj lejpoga zaigra.
Etak penzionistom z Djančkonom vred želimo srečno pa veselo paut v Maribor.
K. Fodor
Irena Barber, Jože Vild., Laci Šulič
Porabje, 21. maja 1998
3
Porabski pomladni utrip
Stenj é
CICIBAN
Tretji najbole erični pesnik slovenske moderne i po Pre-šerni drügi najvekši slovenski pesnik je Oton Župančič (1878-1949). Naraudo sé je na Vinici v Beli krajini. V gimnazijo je odo v Novom mesti i Ljubljani, na univerzo pa v Beči. V počitnicaj je v Ljubljani Več-
krat srečo drüge pesnike (Kette, Mum) slovenske moderne.
Oton Župančič je od 1912 živo v Ljubljani i je biu direktor Slovenskoga narod-noga gledališča. Pesmi je vodau v 9 knigaj, od toga v 4 knigaj (Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank, Ciciban in še kaj) so pesmi za mlajše. Pri nas v Porabji najbole te mlašeče pesmi poznajo. Iz njegove pesmi Oči-ban-Ocifuj smo si na pausado vzeli naslov senje „Oci-ban, dober dan!"y slovenski oddajaj Győrskoga Radiona.
Zdaj bi vam radi notpokazali edno lübezensko pesem, štero je dojobmo madžarski pesnik Weöres Sándor:
Ti skrivnostni mo] cvet
Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem le iskal
mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal.
In moje srce zaslutilo je tvojo tajno moč, in moje srce začutilo je, da jasni se noč.
In v moji duši vzcvetelo je zakladov nebroj, vse bitje mi zahrepenelo je za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota... 0, jaz sem bogat -pomagaj, pomagaj mi dvigniti moje duše zakladi
Te titok-virág
Te titok-virág, te rózsa-varázs, ha szemem keresett, melletted osonva néztelek és testem remegett.
Sejtette szívem, hogy tűnik az éj, a te titkos erőd, érezte szívem, hogy tűnik az éj, hajnal szele jött.
Kivirágoztattad a lelkem ölén a kincseimet
és mmdenem csupa vágyakozás: teveled, teveled!
Te titok-virág, te rózsa-varázs, gazdag vagyok én, te segíts fölemelni a kincseimet a lelkem ölén.
Marija Kozar
Porabje je najlepše spomladi; vsepovsod polno rož, zelenja in veselih obrazov, pričakovanje počitnic, dopustov. To pa je tudi čas izletov, šolskih tekmovanj, kulturnih prireditev. V letošnjem letu je na Madžarskem to tudi čas volitev, političnih odločitev, ki bodo krojile usodo državljanov nadaljnja štiri leta. Kako pa se kroji - in se bo krojila usoda slovenskega jezika v Porabju? To je vprašanje, ki si ga zastavljam velikokrat, posebej ob koncu šolskega leta, ko se nekako poskušam ozreti nazaj in premisliti, kaj se je v iztekajočem se letu zgodilo na tem področju dobrega ali manj dobrega. Pa ne le v zvezi s šolo, kajti šola je le eden izmed dejavnikov ohranjanja jezika, drugi pa so družina, neposredno življenjsko okolje, kulturne dejavnosti itd.
Po vsem, kar v Porabju vidim in doživljam iz dneva v dan, me najbolj skrbi opuš-| Čanje slovenskega sporazumevanja v družinah. Starši se velikokrat zgražate nad šolo, ki otrok ne nauči dovolj slovenščine. Kaj pa naredite za to vi?? Skoraj j nič. V tem šolskem letu sem | veliko obiskovala otroške I vrtce in komunicirala z vzgojiteljicami in otroki. V t.i. porabskih narodnostnih vrtcih je približno 100 otrok, ki so po večini slovenske narodnosti, to pomeni, da sta oba starša ali vsaj eden od njiju slovenskega rodu, torej obvlada slovenski jezik. Po mojem prepričanju bi bilo logično , da otroke učita, poleg madžarščine, tudi slovenščino. Neštetokrat smo že govorili o tem, da se otroci najlažje naučijo več jezikov; tudi slovenščine bi se, če bi jih vi, starši, že od prvih trenutkov jezikovnega zavedanja začeli učiti. Dokaz za to, da se to da, so nekatere, sicer redke, po-rabske družine izven Porabja, ki so svoje otroke naučile slovensko; brez šol in visoke znanosti, le z željo po ohranjanju materinščine in vsakdanjim komuniciranjem z otrokom v slovenskem jeziku.
Tako pa na svoje veliko razočaranje iz dneva v dan ugotavljam, da le dva ali trije otroci izmed vseh v vrtcih nakaj malega razumejo slovensko, vsi drugi pa samo madžarsko. Zakaj, dragi starši, prikrajšujete otroke za znanje materinščine? Mislite, da se je bodo naučili v vrtcu in šoli? Ne bodo mogli, če jim vi ne dajete spodbude in lastnega zgleda! Ko manjšinski jezik začne izginjati iz družinskega okolja, je to znak za preplah. Zaman so potem vse velike besede političnih funkcionarjev in drugih demagogov o ohranjanju narodnostne identitete, o tem, kaj vse bodo storili, koliko slovenskih prireditev bodo organizirali in na kakšne načine bodo branili slovenstvo, ko se pa sami s svojimi otroki pogovarjajo madžarsko in jim ne dajejo niti najmanjšega pozitivnega osebnega zgleda. Eno predrzno vprašanje: Koliko članov Slovenske manjšinske samouprave, ki je krovna politična slovenska organizacija, v vsakdanjem življenju govori s svojimi otroki slovensko? Res bi rada poznala iskren odgovor, kajti sprenevedanja je tako ali tako preveč...
V porabske vrtce prihajajo vzgojiteljice iz Slovenije, da bi pomagale domačim vzgojiteljicam pri strokovnem delu v slovenskem jeziku. Ta pomoč pa bo uspešna le, če bodo sodelovali vsi: v prvi vrsti starši in tudi porabske vzgojiteljice; iz izkušenj vemo, daje v vrtcih premalo slovenskega jezika, kar je zelo opazno v šolah. No, tudi v šolah bi ga lahko bilo več, posebej v preprosti vsakdanji komunikaciji z otroki. Tako pa je slovenščina največkrat le pri uri slovenskega jezika, zunaj te učilnice pa skoraj nikoli. To je zelo vidno, če se želim pogovarjati z otroki o povsem vsakdanjih stvareh, npr.: Kako ti je ime? V kateri razred hodiš? Kje stanuješ?... In še druga taka vprašanja jim delajo velike težave. Take in podobne težave sem ugotavljala tudi na nedavnem tek-
movanju v recitiranju. Dragi učitelji, je res tako zelo težko spregovoriti kakšno slovensko besedo z otroki izven učilnice za slovenski jezik?? Iz raznih podatkov o pesnikih, pisateljih in drugih pametnih rečeh se otroci prav gotovo ne bodo naučili komunicirati v slovenskem jeziku. Če pa bi vi slovensko komunikacijo vnašali tudi v vsakdanje pogovore z učenci, bi bilo zelo zelo drugače... In ne potrebujete visokega strokovnega znanja o metodiki in didaktiki pouka slovenščine kot tujega jezika, tudi specialnih učbenikov, didaktičnih iger in številnih seminarjev ne potrebujete; le preprost pogovor z učenci v različnih situacijah v slovenskem jeziku in lasten zgled... Tu mislim na to, da bi tudi učitelji slovenskega rodu lahko med sabo komunicirali slovensko...
Pa še beseda, dve o kulturi. Vsekakor je pohvalno, da v Porabju delujejo številne kulturne skupine, ki ohranjajo slovensko porabsko kulturo in - morale bi - tudi slovenski jezik. Pa je res v vseh skupinah tako? Na žalost ni. Pred kratkim je gornjeseniški pevski zbor, ki ima že 60-letno tradicijo ohranjanja slovenske pesmi, gostoval v Sloveniji. Seveda so bili lepo sprejeti, tudi odlično so odpeli svoj program, a nekoga izmed članov je zelo zelo motilo, da so domačini, gostitelji zbora, ves čas govorili o gostih pevcih, češ oni Madžari. Nikomur ni prišlo na misel, da bi rekel Slovenci iz Porabja ali Slovenci iz Madžarske. Dragi pevci gornjeseniškega zbora, zdi se mi popolnoma logično, da so govorili o vas, da ste Madžari. Saj se vendar med sabo pogovarjate več ali manj madžarsko! To, da pojete slovenske pesmi, vas ne označuje za Slovence; saj pojete tudi latinsko, pa menda ne pričakujete, da bodo rekli, da ste stari Rimljani... Vem, da je vaša pevovodkinja Madžarka, vem tudi, da pri zboru poje nekaj Madžarov, toda zakaj mora biti jezik vaše medsebojne komunikacije pre-
težno le madžarščina?? Vaše plemenito poslanstvo bi bilo veliko bolj dragoceno, če bi v medsebojnem komuniciranju uporabljali lepo porabsko govorico; logično, vsaj Slovenci med seboj...
Vem pa, da je slovenščina jezik kominikacije med člani gledališke skupine pa tudi med članicami ženskih pevskih skupin v Monoštru in Števanovcih, kar mi je posebej v veselje. Upam, da jih boste posnemale tudi druge kulturne skupine in bo vaše poslanstvo res tako, kot je bilo zamišljeno (ali se vidi vsaj na zunaj).
Jezik se torej lahko resnično ohranja le z vsakdanjo živo rabo; če ga ne boste ohranjali na tak način, bo sčasoma res vse izgubljeno in tudi mi iz matične Slovenije se bomo
zamislili nad smiselnostjo našega poslanstva. Vem, da je v sodobnem svetu jezik tudi ekonomska kategorija, a verjemite mi, da bo v bodoče vedno več možnosti - posebej če se bodo ekonomske vezi med Prekmurjem in Porabjem okrepile - za rabo slovenskega jezika tudi pri poklicnem delu. In - starši, ne prikrajšajte otrok za to priložnost!
Natresla sem nekaj ne preveč pomladnih cvetk, a kaj, ko so pa resnične. Upam, da ne bodo razlog za slabo voljo in užaljenost, temveč le opomin in priložnost, da se zamislimo nad naštetimi problemi in jih poskusimo rešiti. Najprej pri sebi... Ker je pa pomlad čas lepote in ljubezni, vam vsem želim obojega v izobilju!
Valerija
Porabje, 21. maja 1998
4
S podelitvijo nagrad
sklenili SOF '98
V	Cankarjevem domu v Ljubljani so s slovesno podelitvijo nagrad sklenili letošnji Slovenski oglaševalski festival. V tekmovalni del sedmega festivala so agencije in naročniki prijavili skupno 422 oglaševalskih del, koledarjev in letnih poročil. Najvišjo nagrado, zlato situlo, je v skupini TV oglasi žirija podelila seriji oglasov Delo - novinarji: Marko Crnkovič, Ervin Hladnik Milharčič, Mitja Meršol, Mojca Drčar Murko. V skupini tiskani oglasi in plakati je zlata situla pripadla tiskanemu oglasu Francoska evolucija, ki so ga za Citroen Slovenija naredili v ljubljanski agenciji Formitas BBDO. V skupini radijski oglasi pa je zlato situlo prejel oglas Dej še enkrat za Daewoo Motors, ki so ga pripravili v agenciji Pan iz Ljubljane.
Agencija Pan, ki je na festivalu dosegla najvišje skupno število točk, je postala agencija leta in za nagrado prejela zlato vrtnico. To nagrado sije kot oglaševalec leta po izboru članov Slovenskega oglaševalskega združenja zaslužila tudi delniška družba Delo. Upravni odbor združenja pa je zlato vrtnico za osebnost leta 1997 namenil Igorju Arihu iz ljubljanske agencije Futura.
Podpora skupni kandidaturi Slovenije, Avstrije in Italije za ZOI leta 2006
Slovenska vlada je podprla sklep o sodelovanju pri skupni kandidaturi Avstrije, Italije in Slovenije za zimske olimpijske igre leta 2006. Vlada je preučila tudi program dela in finančni načrt za izvedbo kandidature, kot ga je predložila Gorenjska interesna skupnost v višini 128 milijonov tolarjev, soglašala pa je tudi s sestavo nacionalnega organizacijskega odbora za pripravo skupne kandidature za zimske olimpijske igre.
Slovenske igralnice lani obiskalo 2,57 milijona gostov
V	desetih slovenskih igralnicah, ki so lani imele dovoljenje za pripravljanje iger na srečo, je v letu 1997 svojo srečo iskalo 2,57 milijona oseb, kar je za slab odstotek več kot v letu prej. Prevladovali so seveda tudi gosti, predvsem Italijani, ki so ustvarili kar 91,8 odstotka vseh obiskov.
NémarKejp (4)
PREŠERNOV DEN
Prešeren je najvekši slovenski pesnik. Büu je vrstnik vogrskoga pesnika Petofina (Petroviča). Po njem sé zove slovenski kulturni praznik, šteroga smo lani vküper svetili s Slovenci v Mosonmagyarovári.
Zaka sé ta dekla tak lepau smegé? Séji vidijo Prešernove pesmi? Če rejsan pesnikovo ime porneni ..veseli";je Pre-šeren dosta bole žalosten büu, kak »prešeren ". Prirnicovo Julijo je neznansko lübo, depa una je njega nej stejla. S hišno pornočnico Ano Jelovšek pa je tri nezakonske mlajše (fotive) emo... Nesrečenje büu v lübezni. Zato so njegovi verši tö bole žalostne.
Prešeren bi gvüšno trnok srečen büu, če bi sé ma Primi-cova Julija tak radostno smejala, kak ta dekla na kejpi, depa leko, ka bi te nej takše lejpe pesmi napiso. Tak vejte, Slovenci (pa Madžari tö) smo tö bole takši lidgé, ka nam je v umetnosti (művészet) Žalostno bole lejpo, kak veselo. Istina, ka je Prešeren zato bole neznajžne (svinjske) pesmi tö piso, depa tistim bi sé ta dekla nej tak lepau smedjala, pa bi sé na kulturnom prazniki ranč nej šikalo takše gučati.
Dr. France Prešeren je zavolo svoje kritične miselnosti dugo nej daubo pravo delo kakjíškatiš, zatoje bole grato - düše vižgališ.
Prešeren je napiso Zdravljico, štero Zdaj v Sloveniji nücajo kak narodno himno (Živé naj vsi narodi...). Tisti starejši madžarski gospoud, šteri je inda svejta po našoj Slovenskoj vesnicaj regrutiro našo lüstvo „na žetvo, na kukarco, na repo", je zato prišo na Prešerna den v Mosonmagyaróvár, ka prej trnok trnok poštüje slovensko lüstvo. Ena starejša gospa je tö ..samo iz sim-podje"prišla. Vogrski možauvge pa žene Slovencov pa že zavolo familiarni zrokov... Djelte, ka bi takšo, iz srca prihajajoče prijatelstvo Slovencov pa Madžarov tö lepau leko simboliziro deklin prisrčen smej?
Ta lejpo mlada dekla pa sé zato tak lepau smegé, ka je našo skupino iz Porabja ranč stejla nepričakovano dojvzeti, gda smo mi tö („ nemarkejp ”) vö z žepke zgrabli en fotoaparat, pa njou poslikali, gda je una nas doj-djamala. Nikak tak, kak v merikanarski vvestern Jilmaj kaubojge s pistolami. Pif-puf-pif-puf. Kak vidite, una je malo bole flajsna bila kak mi, ka več nema pred očami svoj mašin... Nika smo si nej gučali, nika o en drügom ne vejmo, šlo je, pa don smo sé kak lepau razmiti...
Zato mladim fantom tanačivam, naj vsigder majo v žepki en fotoaparat, če škejo, ka naj sé jim mlade dekle s fotomašinami tak "prešerno" smegéjo. Tau tö nej baja, če so dekle malo bole flajsne kak uni, ka tak so lepše, če nemajo fotoaparat pred očami...
Prešerna den v Mosonmagyarovári je büu - prešeren den.
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Pismo iz Sobote
ESMERALDA
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je več nej zalüblena! Kak je zalüblenost prišla, tak je odišla. Ka sé je Zgodilo?
Kak sé ške spomnite, je sunca nej vidla, tak jo je lübezen zmejšala. Za njou sta na ton svejti bila samo ške una pa njeni Fredi. Te je tej Fredi tak pomalik vö iz nje poceco cejle prišparano pejneze, küpila sta velki avto in enoga ijpa neje več bilou nej Fredija pa nej avtona. Vrag bi vedo, kama sé je zgübo. Znankar je najšo kakšo drugo Regino, trno čedno žensko.
In kak je te Zdaj po ton, gda je Fredi vesno, pri nas doma? Meni je nej lagvo, bar mi nej trbej več na palinko paziti, stero je tej Fredi tak na skrivma piu. Mojim mlajšom je vseeno, Vej njin je nigdar nika nej küpo. Žena je bila malo žalostna, zato, ka je njena mati bila žalostna, dapa Zdaj je več nej, zato ka je moja tašča Regina žalost vöminila za čemere. Tak je čemerasta, ka je tou žmetno povedati. Najprle sé je čemerila na sebe, ka sé je tak dala napelati polizanomi Frediji. Po tiston pa je gori prišla, ka je Fredi takši, kak čistak vsi moški in je Zdaj čemerna na cejli moški svejt. Dobro, nej glij na cejli moški svejt, name sé ne čemeri, zato, ka san ge nej glij pravi moški, ge san njoj zet.
Zdaj te, gda je Fredi odišo, ma palik dosta časa za sousidico Frido. Ona je tö Sama in ona si od moškov tö ne brodi najboukše. Ge sé ške ranč rejdno ne zbidin, že Frida kloncka na dveri ali pa moja tašča Regina, trno čedna ženska, šrajfle ta prouti njoj prejk ceste. Tak te klajfata edno dvej vöri, tou je zajtrik. Te po obedi sé kaj zgučavleta po telefouni in ob pol šesti zadvečera, te, te pa pride tisto najbole glavno. Ob toj vöri sé na televiziji zača Esmeralda. Tou sé pri nas Zdaj tak gleda, ka nešterni ranč pozabijo sapo djemati. Na, tou siroče, ta Esmeralda je najprle bila Slejpa, pa Zdaj je te več nej Slejpa, pa te je pa tak bilou, ka je lejko sledi pa nači bilou, Vej pa vejte kak tou de. Ta lejpa, nedužna, poštena, čedna, najboukša, najbole vrla Esmeralda ma eno falingo, nema sreče z moškimi. Vsi moški kouli nje so tak pokvarjeni, kak tresti lejt stara konzerva. Na in te! Te moja tašča Regina, trno čedna ženska in njena ške bole čedna pajdašica Frida glejdata Esmeraldo. Ka nete mislili, ka sé tou tak potiüma glejda. Gda kakši od tej lagvi moškov palik kaj božnoga napravi, ka sé te Esmeralda jouče, te, te ženski tak kunejta pa vsefele božnoga zgučita prouti moškon, ka tou vsi moški na svejti ne morejo gore zdignoti. Po tiston, gda tou vse lagvo vöovadita, ka si od moškov brodita, te skur vsigdar spistila eno tri litre skuz, ka sé Esmeraldi takšo godi. Dapa, tej skuze so nej samo za Esmeraldo ta potočene. Tej skuze so zavolo njivi dvej tö, ka je telko Fredijov na ton svejti.
Tak je po nouvon glavna rejč pri nas doma več nej Fredi liki Esmeralda. Pa nej samo nut v iži, liki vinej na dvouri tö. Ka po tiston, gda sé skuze posišijo, sé vse sousidice vküp dobijo in te prejko grajke melejo od toga, ka sé je pa s tou čedno, lejpo, nedužno, pošteno žensko Esmeraldo godilo in steri moški je biu gnes najvekša svinja. Takši guč trpi eno dvej vöri, ka je že kmica. Na kunci sé vsigdar zgučijo, ka zran sé že pá dobijo pa ka si pali vöpovejo, ka so gledale in ka so vidle. Dapa, moja tašča Regina, trno čedna ženska in sousidica Frida si ške edno vöro časa vzemeta in Esmeraldo ške malo gore držita.
Malo san kouli pri poznancaj spitavo, kak pa je kaj pri njij doma. Ka si brodite? Čista tak kak pri nas. Pri ednón pajdaši, ka ma ške čistak malo dejte, je nej prva detetova rejč bila mama, liki Esmeralda. Vse domanje ženske so od sreče bile gotove, ka je njihovo dejte tak čedno. Tou dejtece je dikličina in njuva stara teta je prajla, aj njoj ime vöminijo, aj jo več ne zovejo Brigita, aj bou Esmeralda.
MIKI
Porabje, 21. maja 1998
5
Gda je potrejbno, sé potrüdi cejla ves
Že skurok štiri lejta baude, gda smo 1994 leta na lo-kalni volitvaj dobili mož-nost v vsakšoj vesi manjšinske slovenske samouprave voliti. Dobro sé spo-minam, da smo sé malo bojali od toga, smo mislili, da lüdje na tau med vo-litvami nedo pazili. Depa nej je tak bilau. V Porabji so tistoga reda skurok v vsakšoj vasnici volili, ustanoviti svojo slovensko manjšinsko samouprave. (Na gnes eške samo v Sakalauvci nemajo.) Te samouprave so pa ustanovile Državno slovensko manjšinsko samoupravo. Tisti prvi stopaji so nej leki bili. Nišče je nej emo prakso za tau delo, vsakšomi je sploj nauvo bilau vse. Depa lüdje so po volitvaj sploj čakali, ka te samouprave napravijo zanjé.
Po prvi slabi stopajaj so sé v največ mestaj te samouprave vküp pobrale. Ranč tak državna samouprava tü. Vse več je bilau čüti od nji, tü pa tam so s pejna-zami, ka dobijo od države pomagale naše Vasnice. Organizirale so kulturne prireditve. Gor so prebüd-javale stike s Slovenijo, stere so gnauksvejta mele Vasnice, nauve stike so si tü najšli. Če bi trbelo z ednov rečjov povedati, leko povejmo, ka od te sa-mouprav je začnilo v vasnicaj vse bola živo gra-čüvati.
Za toga volo sam pa malo v Slovensko ves poglednila, gde z Monoštrom vküper majo slovensko samouprave. Tauj samo-upravi je predsednica mlada školnikojca Ildiko Püstiti. Živi v Slovenskoj vesi, v Monoštri v šauli vči. Je pa podpredsednica v državno! Slovenskoj samo-upravi tü.
Ildiko, ka Monoštri-Slo-venskoj vesi znamenüje tau, da že skurok štiri lejta aktivno dela pri vas slovenska samuprava?
"Po mojom najoprvin - tak čütim - tau znamenüje lidam, da majo svojo organizacijo, kama sé leko obemejo. Tau je najbola istina za Slovensko ves zatok, ka je ves že dugo lejt
nej samostojna (önálló). Naša ves sé drži k Varaši, k Monoštri. Vse, ka je potrejbno bilau za ves, sé je v Varaši opravlalo."
Gde vesi, lüdam leko pomagate?
"Slovenska ves je skrak k
Varaši, etak gnes v vesi samo eden vrtec mamo. Mamo gasilske pa športno drüštvo. Obadvej drüštvi sta aktivni. Etak njim pa z njimi pomagamo kaj v vesi. Pri nas so lüdje sploj dobra sprejeli našo samoupravo. Mamo malo pisarne. Tam namé dosta lüdi gorpoišče z različnimi problemi. Sprvoga so lüdje Vsefale probleme steli rejšili z nami. Na gnes znajo, gda sé mi, povejmo s komunalnimi pa takšimi problemi ne moremo spravlati. Tau pa ne znamenüje, da bije nej poslüšali. Pa deje problema takša, go damo tadala na varaško samoupravo."
Monošter je mesto. Kak na vas gleda velka samouprava? Pomagajo vas, poslüšajo Vaše probleme, težave? "Morem povedati, da od začetka mau smo vsepovsedik dobili pomauč, če smo prosili. Sploj dobra je tau tö, da v velkoj samoupravi je člen Šanji Bedič, ravnatelj Varaške strokovne šaule, ki živi v Slovenskoj vesi. On nas poveže z velkov samoup-ravov pa nam dosta pomaga. Velka samouprava nam finančno tö pomaga."
Povedla si, da mate vrtec, gasilsko pa športno drüštvo.
Kak ste edne drugomi na pomauč?
"Za vrtec sé dosta brigati, redno sé mlajši slovenski tö včijo v vrtci. Zdaj nam je Cilj; >da vzgojiteljice, sploj pa, stere so nej Slovenke, sé tö
morajo včiti slovenski gezik. Odijo na tečaj za slovenski gezik. Na gasilsko drüštvo vsigdar leko računati. Gda mamo kakše prireditve, oni nam včasin pridejo pomagat. Ranč tak športniki. Kak je mogauče, mi njim pomagamo, oni pa nas. Tak gasilci kak športniki majo v Sloveniji part-nerje, odijo eden k drugomi. Športniki na Cankovo, gasilci pa v Rakičan pa v Lemerje. Stari športniki pa z Gradom majo stike. Tü je samouprava njim vsigdar na pomauč s pej-nazami tö."
Te cajt, ka ste začnili delati, do gnešnjoga dneva kakše prireditve ste meli?
"Edno velko prireditev smo naprajli, borovo gostüvanje v 1996. leti. Morem povedati, ka mali pa stari, cejla ves je delala za tau, nišče je nej šanalivo nej trüd pa pejnaz tü nej. Več kak 200 lüdi sé je notraopravilo v maškare. Že je tradicija pri nas, ka vsakšo leto držimo ma-terinski den. Letos smo tü meli, pa je tak lepau bilau, ka je cejla ves dala rauže za tau, da gorokinčamo kulturni daum. Tau, pa Vsakša druga pomauč, nam trnok dobra spadne. Gda je potrejbno, sé potrüdi cejla
ves. Čütijo, da sami sebi delajo, da je tau vse za nji. Dobili smo iz Slovenije gasilski auto. Gda smo ga prejkvzeli, je cejla ves kreda bila pomagati. Že dru-gič do j)ri nas Porabski dnevi. Že vsakši zna pri nas, ka je njegvo delo. Gvüšna sam v tejn, da vsakši maksimalno opravi svojo delo. Sploj dobra je čütiti tau pomauč, tau vküpdržanje. Tau vesi rekt da, videti, da Slovenčarge dajo nase. K cerkvi tü vcuj pomagamo, kak smo mogoče Lejpo prireditev smo meli te tü, gda smo obnov-leno kapejlo znauvič dali svečati. Vsakši božič pos-vetimo, vküper z mlajši pa starejši. Šauli v Varaši tü pomagamo, tisti mlajši, steri sé včijo slovenski - ali redno ali na krožek odijo -dobijo pomauč, malo šti-pendijo. Po dugi "tihoči" smo dosegnili tau, ka če so v kulturnom daumi ali gdekoli v vesi ali v Varaši za Slovence kakše prireditve, kakši kulturni program, lüdje so tam, kulturni daum sé napuni." Kak je pa s slovenskim gezikom? Po vesi gučijo slovenski?
"Starejše lüstvo guči, mladi pa več nej. Liki napamet sam vzela, ka gda mamo kaj, sé srečam s svojimi vrstniki - ki smo ešče mladi - že več gučijo med sebov, z menov slovenski. Vejm, ka je tau sploj mali stopaj, depa nika malo sé vidi, zatok tau ne smejmo tak njati."
Zdaj, gda je že več lejt za tebov v tauj funkcijo nej tije žau, da si tistoga reda sé vzela za tau? Dosta cajta ti gemle tau delo?
"Nikak mi je nej žau. Človek, če etakšo pomauč, aktivnost ma v vesi za seboj, je leko Ponosen pa srečen. Sploj lepau je delati z našimi lüdami. Nigdar eden stopaj sam nej Šanalivala, zatok nej, ka Vidim, da lüdje poštüjejo našo delo. Tak so s tejm, ka eden za vse pa vsi za ednoga. Cajta pa tak človek ne računa. Lüdi slüžiti je žmetno, depa najlepše na svejti."
I. Barber
PRIREDITVE V PORABJU
•	19. maja je bilo v Monoštru tekmovanje iz slovenščine za učence 7. in 8. razredov narodnostnih šol v Porabju. Tekmovanje, ki ga organizira Ministrstvo za šolstvo in kulturo, je sestavljeno iz dveh delov, iz reševanja testa ter iz ustnega dela. Iz treh po-rabskih šol se ga je udeležilo 10 učencev.
•	20. maja je bil na Zvezi Slovencev v Monoštru sestanek v zvezi s projektom "Strokovna pomoč narodnostnim vrtcem v Porabju". Na sestanek so bile, ob predstojnici Zavoda RS za šolstvo, OE Murska Sobota, svetovalcu Vlade RS za narodnosti ter višji svetovalki za šolstvo v Porabju vabljene porabske vzgojiteljice, predsednika obeh osrednjih slovenskih organizacij in ravnatelji porabskih osnovnih šol.
•	Bralna značka ima v Porabju že dolgo tradicijo. Letošnje prireditve bodo 25. maja. Učence seniške šole bo obiskal mladinski pisatelj Vitan Mal, rao-noštrske pisateljica Karolina Kolmanič, števanovske pa pisatelj Tone Partljič.
KNJIGA O SLOVENIJI V MADŽARŠČINI
Pred kratkim je pri Fundaciji "Teleki Laszlo" izšla knjiga z naslovom Nastajanje samostojne in demokratične Slovenije (Az onallo es demok-ratikus Szlovenia letrejotte). Avtor, sociolog Imre Szilagyi (ki zelo dobro obvlada slovenščino) na podlagi (predvsem slovenskih) virov analizira proces nastajanja samostojne in demokratične Slovenije. Ob vsej objektivnosti kaže avtor precejšnjo naklonjenost Sloveniji.
VALETE PO VSEJ DRŽAVI
; 16. maja se je poslovilo od svoje srednje šole približno 80 tisoč dijakov, ki so letos končali v približno 1000-ih srednjih šolah. Srednješolce čakajo še maturitetni izpiti, pisni del morajo opraviti do konca maja, ustni del pa do
90 inniia
Porabje, 21. maja 1998
6
Milan Zrinski
Kultura
GRDOU JE, ČE BIŽIŠ, LEPOU JE PA, ČE VUJDEŠ!
Okouli risalov so sigdar prve črešnje zrele; no, če je lejpo sprotolejtke pa če ne zmrznejo. Črešnje so pa posploj tak dražlijvi sad, ka sé nej deca nej starejši ne morejo braniti, ka bi je nej koštala No, Zdaj je tüdi že malo nači, ka baute pa šeftarge po štandaj že tak cejlo leto odavlejo kakši rejdek sad, inda je pa tou bilou mogouče küpiti samo za lejpe pejneze... Füjčkecova risalska čreš-nja je stala na podouknaj njegove stare cimprane iže. Janoš, ka je vörtival s svojov familijov na malom verstvi, je biu ovak dober človik pa je rad pomogo sousidom ali pa tüdi kaj dau mlajšom. Trnok ga je pa čemerilo, če njemi je što kakše drejvo v ogradi ali pa jagodo v ogračeki okolbau. Tou je nej mogo trpeti. Če si ga proso, je dau, če si si pa som ftrgno, je pa bila nevola! Janoš je cilou svojoga lagojoga psa dostakrat z lanca püsto, ka bi kakšoga touvaja zgrabo. Štefkov Pištek pa Zavcov Miki sta si eden večer, gda so Füjčkecove črešnje že bmele, zgučala, ka ideta večer na nje. Skrivala sta kak vrag, naj tou drügi dečki ne zvejo: leko bi jiva prehitili, leko bi pa tüdi Janoši kaj na vüja prišlo, ka znaš!
Ali Potikarovmi Paleki je pa nika nej vujšlo! Gda je Pišteka pito, če bi večer malo duraka kartala, je Pištek pravo, ka nema časa, ka z Mikijom nekan za deklami ideta. Paleki je pa bilou jako sumlivo, kak bi njiva za deklami šla, če sta pa oba bila takšiva trdleka. Pa je pouzvo šče Ščapovga Šanjeka pa sta si zgučala, ka ta večer pos-krivoma šla za ovima dvema gledat, ka li mata za namejna.
Tak je tüdi bilou. Gda je mraknolo, so sé dečki najšli kak po navadi v parki
polek cerkvi, malo potrač-kali, te pa vsakši na svoj konec. Pali pa Šanji prej v oštarijo, Pišti pa Miki pa... Pomali je Šanjeki pa Paleki bilou jasno, ka de za nevoule: oviva dva sta sé, nej ka bi jiva v pomet zela, potüoma ravnala prouti Füjčkecovoj črešnjo..
"Ej, vrag me zemi, če teva znata, ka Janoša nega doma!" sé je vdaro Šanji po čeli, gda sta za ednim grmom stonola s Palekom pa sé natüo smijala, kak sta oviva dva strojnski cuj k črešnji šla. Niti stari Tig-riš sé je nej oglaso. Šanji je znau, ka je Füjčkec tou nouč v goricaj osto pa tom spau. "Ti," pravi Pali, "ka pa če bi müva bila Füjčkec, ha?"
"Kak tou misliš," je Šanji najprle nej razmo. "Ja, kak! Vej pa ideva okouli iže pa jiva zosagava (postraši), kak če bi jiva vert zaodo, nej?" Šanji je biu včasi za tou.
Tak sta sé lipou prikrad-nola do iže pa okouli do podouken. Pištek je biu na črešnji, Miki je pa odspodi šlatal po puni vejkaj ešče niti nej ščistak zreli čre-šenj. Šušnjala sta si, kak so slatke pa kuste pa kak je vrejdi, ka jiva Tigriš ešče nej zašnofo... Te pa: kak gronska strejla s čiste ved-rine! Nikak sé somo za-dere pa je že Mikija popad-no pa ga nakle v travo vrgo, tak ka sé je srmak skoron zadavo s punimi lompami črejšen!
Pištek je biu kak podlasica friško naklaj pa vido, kak je nikak pajdaša zgrabo pa kak sé je of koto z njim pod črešnjov. Kmica je bila pred gousta pa čeglij ga je bilo straj, je vseeno zgrabo za nikši kolek, ka je biu podprejti pod vejkov pa je ščeu Mikiji pomagati. Pištek je pač nej biu nikši sralaš, ka bi pajdaša püsto v nevouli. Skočo je cuj pa skričo: "Miki, šteri si:
spougen ali zgoren?" Ne bi rad seglij nej pajdaša po pomouti repno po glavi! Gda je Zdaj Pali vido, ka z dečkami nega heca, sé je oglaso: "Henjaj, ti nimak, vej naj pa oba buješ, Vej je pa tou kec!" Pa sta pomali gor stonola, pa te je komaj Pištek vido, koga bi lejko včesno. Kak bi z norije lejko istina gratala! Pa boleča! Ali nej so sé ešče dobra vö zosmejali pa sé ščeli znouva na črešnjo spraviti, že je kak kakši lišč prletelo nekaj bejsnoga okouli kükla iže, ka so naj-prlej vsi onemeli od straja. Tigriš sé je pri tom rumlini zbüdo pa prišo branit ver-tove črešnje!
Palik je Pištek najbole priseben biu. Latoš je meu šče itak v rokaj. Zagno ga je vednako Tigriši pod noge, ka je pejska mrlina malo scvilila pa sé zosa-gala, te pa vsi dečki v beg! Eden je bežo po ogradi, drügi skočo prejk plouta na sousidovo, tretji potegno doj po vratnijci pa notri v mlado kukarco, tak ka je lomastilo kak da bi trop divji svinj leto skous! Tigriš je biu malo zosagani pa tüdi že stari, ka bi doj z vertovoga grünta tirau bar ednoga od mladi touvajov. Lajal je šče dvej vöri po tistom, ka so dečki že pili v veškoj krčmej pa si kazali raztrgane lačnice pa poš-krabane noge.
"Prvi smo pa li bili letos na Füjčkecovoj črešnji!"
"Pa bejžali tüdi, či glij ver-ta nej bilou, ha, ha!"
"Šče sreča, ka sam te nej drapno. Cejlo živlejnje si ne bi odpüsto..."
"Nika nej, vej ma trdo glavou, ha-ha-ha! Pa šče ova bi njemi ostala. Zakoj pa te moški dvej glavej ma?"... Tak dugo so sé pogajali, ka ji je krčmar komaj domou spravo. Nazadnje je šče on od vsega največ haska emo.
Če tau rejč čüjemo ali vidimo dér dojnapisano, nam najoprvin vse kaj napamet pride. Povejmo, knjige, literatura, glasba, kejpi pa tak tadala.
Samo ka je pravica tau, da je kultura takša rejč, štera dosta drugo vse tü znamenüje. Povejmo, če človek po kakšoj pokrajini odi, gleda kak lüdje svoje gaušče skrb majo, kak delajo zemlau, kak kosijo pa vred držijo sonžete, travnike, tam sé tü vidi kultura. Če pa deš po vasnicaj pa vidiš cintor (graubišče), vidiš v vesi iže pa kaulag iž poglednaš, tam tü nikšo kulturo leko doj prešteš. Na svejta sé vse preobrača, gestejo stvari de stapamo naprej pa geste takšo tü, gde nej ka bi lepše pa baukše bilau, liki zaničimo tau ali tisto. Mislimo si samo na tau, ka je po naši goščaj Zdaj. Vse smo razbili, smetje pa velko zaničanje vidimo. Gde so tisti cajti, gda je gazda trikrat kaulag bora üšo prva liki bi ga doj vrezo. Gda so vsakšo tenko vejčico vküp zosekali pa v püšle zvezali. Gda so nigdar takšo nej naprajli, ka bi zeleno drejvo doj zosekali. Gde je že tau?!?
Zemla je tü tazapüščena. Kelko pa kelko travnikov ne pokosi nišče nej, kelko oratkoga grünta je notzaraščeno, tazanjano. Če bi za toga volo samo naše lüdi krivili, bi nej meli pravico, depa zatok tau ne smejmo povedati, ka samo tak tadale.
Če človek po naši vasnicaj odi, Baugi vala, lepe iže vidi pa vse več rauž kaulag iž. Na tau moremo povedati, ka samo tak tadala. Že več kak tresti lejt je tomi, gda smo tak pomaleg začnili ojdti v Slovenijo, tistoga reda v Jugoslavijo. Našim lüdam sé od tistoga mau strašno vidi tau, ka so tam vidli pa vidijo. Tiste rauže na ižaj, poleg iž. Pa te smo začnili pomaleg v Austrijo tü ojdti. Tam smo vidli Vasnice, štere so bile tak čiste pa z rožami okinčane, ka je tau nej za povedati. Sploj dosta je že tisti držin v Porabji, ki doma tü probajo tak lepau pauvati rauže. Navola je samo tau, da sé eni pobrigajo, tej drugi si pa ranč kaulag rama doj ne pokosijo. Pa je problema tau tü, ka je na tau nišče ne žene tü nej.
Našo Porabje je prej lejpo. Vsakši sé čüdiva, kakša lejpa krajina, narava je tüj. Če bi pa naše Vasnice ešče lepše bile, bi leko povedli, ka tüj takšni lüdje živejo, steri radi majo tau krajino. Pa Baugi vala, vse več je že tisti, steri od sebe tau leko držijo. Kakšakoli stara iža je lejpa, če je kaulagvrat pokošeno, je red, pa če so na mali oknicaj rože vönaklajena. Tau, istina, košta tü, depa pokaže tü od nas nikši kejp.
Zdaj sprtoletje je zavolé dosta dežja bilau. Trava raste, kak da bi go vlejko. Med lüdami pa čüjem, da gnesden nišče nešče kositi, nikomi nej trbej dobre zelene trave, štero mara tak rada gej, po šteri prej krave dojijo, kak nigdar nej. Če prej sam doj pokosiš, vküp spraviš, te ma biti, ka de stoj domau pelo.
Tüj bi tü leko vzroke iskali, ka gestejo. Samo leko sé Vüpamo, da tau gnauk ovak baude. Ka do gazde znauvič skrb meli na svoje gaušče, da de vsakši mali falaček grünta obdelani, da de trava pri cajti pokošena. Tau je gospodarsko pitanje tü, depa malo kulture tü. Če prejk meje staupimo, sé nika ovakšo vidi. Vüpajmo sé, da vse več rauž baude, da mo bola aklavi na svojo okolje. Največkrat k tomi nej trbej pejnaz. Samo pravo mišlenje pa malo trüda.
Pred nami je leto, gvüšna sam, ka sé vse več lüdi potrüdi za tau drugo "kulturo" tü, ka sé brez rejči vidi pa nas ceni.
I. Barber
Porabje, 21. maja 1998
OTROŠKI SVET
NAJ SE VAM PREDSTAVIM
Jaz sem Beata Bajzek. Živim na Gornjem Seniku in hodim v šesti razred.
Rodila sem se 14. aprila 1986 v Kormendu. Imam rjave oči in dolge, tjave lase. Srednje rasti sem. V šoli se pridno učim. Rada imam biologijo, slovenščino in slovnico. Moja najboljša prijateljica je Melinda Čato. Ona ima tjave oči in dolge, tjave lase. V prostem času rada gledam televizijo in berem. Večkrat grem v knjižnico in si sposodim lepe knjige.
Imam enega brata in eno sestrico. Večkrat pazim na njo. Mnogo se igram s sestrico in tudi z bratom. Večkrat pomagam doma pri delu. Rada grem kupovat v trgovino. Rada
zalivam cvetlice. Včasih pomivam posodo. Pospravljam svojo sobo.
* * *
Jaz sem Vilmos Nemeth. Madžarski državljan sem. Živim na Gornjem Seniku. Moj materni jezik je slovenščina.
Star sem 12 let, rodil sem se 1. 11. 1986, hodim v 6. razred. Modre oči, rjave lase imam. Srednje postave sem, 150 cm visok.
Rad hodim v šolo in se zelo dobro učim. Imam mnogo petič. Velikokrat berem knjige. Pravljice so zame zelo zanimive. Televizijo zelo rad gledam, posebej risanke. Imam enega
brata, on je Viktor. Hodi v 3. razred. Večkrat se igrava skupaj. Takrat sva vesela.
* * *
Imenujem se Melinda Čato. Rodila sem se 16. septembra 1985. Hodim v osnovno šolo na Gornjem Seniku. Sem učenka 6. razreda.
Imam dolge rjave in kodraste lase. Srednje visoka sem. Rada berem in poslušam glasbo. Ne učim se rada, toda vem, da se moram učiti. Najraje se učim slovnico. Rada jem. Moji najljubši barvi sta modra in rdeča. Imam eno sestrico. Ime ji je Katarina. Hodi v tretji razred osnovne šole. Zelo je zgovorna in vesela deklica. Večkrat se igram z njo. Rada se igram z zajčkom in mačko. Ne maram pa psa.
Moja najboljša prijateljica se imenuje Beata. Skupaj hodiva k pevskemu zboru in k lutkovni skupini.
Doma večkrat pospravljam v hiši. Kdaj, kdaj grem v knjižnico.
KRALJ
Nekoč je živel zelo zelo bogat kralj. Imel je edino hčerko, a ta je bila tako resna, da se ni znala jokati. Kralj je dal razglasiti po vsej deželi: za ženo jo da fantu, ki bo njegovo hčerko pripravil do tega, da bo jokala.
Mladeniči so prihajali od daleč in blizu, poskušali so vse mogoče, a kraljična ni zajokala. Kralj je že mislil, da bo pač ostal brez zeta. A glej, prišel je reven fant, s sabo je prinesel koš čebule. Lepo je nagovoril kraljično, naj mu
pomaga, da bosta lupila in narezala dovolj čebule.
Res se kraljična usede k revnemu fantu in začneta lupiti čebulo. Ko sta vso olupila, začne fant rezati in pomaga mu tudi kraljična. Že sta zrezala polovico čebule, fant je mislil: "Tudi jaz ne bom dosegel kraljične." Ni in ni hotela pokazati nobene solze, čeravno so njega že pekle oči. Režeta še dalje, a glej, kar naenkrat ji priteko solze po obrazu. Briše si in briše, a tedaj začne jokati, tako so jo
pekle oči. Ko kralj čuje jokati svojo hčerko, pride pogledat, ali se res joka. "Kako si, fant, dosegel, da mi joče hči. Res si reven, a prebrisan, svoje obljube pa tudi ne bom snedel. Dam ti jo za ženo, če te le mara."
Hčerka pa se nasmeje in objame svojega bodočega moža. Kralj je naredil zelo bogato pojedino, od blizu in daleč so prišli svatje, le name so pozabili, ker me še ni bilo na svetu.
(Slovenska ljudska)
PAJEK IN POLŽ
Nekega dne sta se srečala pajek in polž. Pajek ogovori polža, rekoč: "Dragi moj, povej mi vendar, kako je mogoče, da ves čas prebivaš v tako majhni in tesni hišici, kakršno nosiš na svojem hrbtu? Poglej mene! Jaz prebivam v lepih sobah in poslopjih, včasih predem svoje pajčevine celo v svetlih palačah."
Polž pa pohlevno odgovori: "Res je majhna hišica, v kateri prebivam; majhna, je pa zato moja."
Nej tak dugo nazaj so v Števanovski fali meli prvo spauved pa potrdjavanje. Na kejpi (vrkar): Števanovski mlajši po prvi spauvedi z župnikom Štefanom Tóthom. Na kejpi (Spodkar): birma v Števanovski fali. Es sé držijo vaši Števanovci, Verica-Ritkarovci, Andovci pa Sa-kalovci.
OTROŠKE ZBIRKE DRUGEGA NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA PESNIKA
Porabje, 21. maja 1998
PORABSKI DNEVI '98
o. JU Ovojc zi čn 3 uihšd. v katoliški cerkvi v Šakalovem
-	Sodeluje MePZ Avgust Pavel
15.00	Srečanje folklornih skupin v Slovenski vesi
-	sodelujejo: FS Beltinci, Folklorno društvo Lancova vas, FS Und, FS Gornji Senik, FS SakaJovci ter Ansambel Državnega zbora RS
18.00	Ples z ansamblom Avantura iz Murske Sobote
RÁBAMENTI NAPOK '98
május 30. (szombat)
15.00	SPORTDÉLUTÁN - FELSŐSZÖLNÖK
-	Játékos sportvetélkedők Rába-vidéki és görickói általános iskolák tanulóinak részvételével
15.00	SPORTDÉLUTÁN - ALSÓSZÖLNÖK
-	férfi labdarúgó mérkőzés: Alsószölnök - Salovci
-	női labdarúgó mérkőzés: Rábatótfalu - Cepinci
-	népi játékok Rába-vidéki és szlovéniai falvak részvételével.
május 31. (vasárnap)
8.30 Kétnyelvű mise a szakonyfalui templomban
-	Közreműködik a felsőszölnöki Pável Ágoston vegyeskar
15.00	Néptáncegyüttesek találkozója Rábatótfaluban
-	Résztvevő csoportok: Beltinci, Lancova vas, Und,
Felsőszölnök, Szakonyfalu.
A műsorban fellép a Szlovén Parlament zenekara.
18.00	Bál a muraszombati AVANTURA együttessel
Nika za smej
Sto je takšo vido!
Naš Hugo je etognauk v Kermedin üšo pa je gor-poisko svojga spoznanoga fiškališa, zatok ka sé ščé razpitati. Fiškališ ga etak pita: "Gospaud, moj padaš! Ka je pa v té vdarilo, vej pa tak vejm, ka sé sploj dobra mata z ženauv." Hugo pa Zdaj etak: "Dragi gospaud, fiškališ! Več tau ne morem tagledati mojoj Sidiki. Vej pa vsakši den iz edne krčme vö, v drugo nut. Pa Sto je takšo vido?" "Te je pa vaša Sidika alkohoüstka gratala," pita fiškališ.
"Nej, nej. Samo napona za menov odi pa me išče."
Ka pa iščeš? Etognauk naš Francek kesnau vnoči s cugom domau pride pa po Varaši tavö dé, gde je auto njau. Etak sé pa sreča s svojim padašom, z Rudinom pa ga pita: "Rudi! Ka pa tak kesnau Odiš po Varaši, ka iščeš Zdaj tüj na pauti?" Rudi pa etak: 'Vej pa stanovanje (lakás) iščem."
Francek pa: "Pa te ti ne-maš stanovanja?"
Rudi pa: "A, kaj pa nej. Samo sam sé tak nacuko, ka nikak ne najdem domau."
I. B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Dedk Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plažuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine ______na Madžarskem. ____