-----    315    -----
Narodne pesmi iz St. Vrazove zapuščine.
Priobčuje F.  KoČevar. *)
Legenda.
Oj ti duša majcena,                          Zade Se gre Marija,
V  večer si rojena,                             Če ga je kaj ona videla! —
V  polnoči si krščena,                        Duša se je okol obrnila, 8 svitom vred si ze sveta Sla,         No je hitro dirjala,
Pa se ne pojdes zdaj v nebo!          No je milo jokala.
Še je šla pred nebeška vrata,          Srečala jo je Marija.
Na vrata je potrkala,                        Hole hole duša majcena,
Da bi jo le kdo zaČul! —                V večer si rojena,
Začul jo je sam Jezus:                     V polnoči si krščena,
Hole hole duša majcena,                  S svitom vred si ze sveta šla,
V  večer si rojena,                             Pa še ne pojdes zdaj v nebo!
V  polnoči si krščena,                        Hole hole Marija!
S svitom vred si ze sveta šla,         Si kaj videla studenca tam, .
Pa še ne pojdes zdaj v nebo!          Ki bi izviral izpod hribra nad gor,
Pojdi mi po mrzle vode,                   Izpod kostene gore?
Ki bo zvirala izpod hribra nad gor,     Da bi jaz nesla Jezusu,
Izpod kostene gore! —                     Oj Jezusu mrzle vode. —
Duša se je okol obrnila,                  Hole hole duša majcena,
No je hitro dirjala                             Dirjaj v materno vzglavjičje,
No je milo jokala.                             Onde boš našla rutice,
Srečal jo je sivi Svit.                        Ko se je mati brisala,
Hole hole sivi Svit!                           Ko je h porodu jaukala.
Al si videl studenca kde,                 Tiste hiti ožemati,
Ki bi voda izvirala                            Ino nesi Jezusu mrzle vode. —
Izpod hribra nad gor,                       Duša se je okol obrnila,
Izpod kostene gore?                          No je hitro dirjala,
Da bi jaz nesla Jezusu                     Noter v materno vzglavjičje.
Oj Jezusu mrzle vodel —                Tam je našla rutice,
Jaz ga ne sem nič videl studenca      Ko se je mati brisala
tam,         Ko je h porodu jaukala.
Zade še gre beli Dan,                       Tiste je hitela ožemati,
Če ga je on videl kde tam. —        Ino je nesla Jezusu mrzle vode.
Duša se je okol obrnila,                   Še je šla pred nebeška vrata,
No je hitro dirjala,                            Na vrata je potrkala,
No je milo jokala.                             Da bi jo le kdo začul!
Srečal jo je beli Dan.                       Začul jo je sam Jezus.
Hole hole beli Dan!                          Hole hole duša majcena,
Al si kaj videl studenca tam,          Se si mi prinesla mrzle vode,
Ki bi voda izvirala,                          Pa še ne pojdes zdaj v nebo!
Izpod hribra nad gor,                       Pojdi na polje rumeno,
Izpod kostene gore?                          Tam boš našla drevjičje,
Da bi jaz nesla Jezusu                     Oj drevjičje žegnano!
Oj Jezusu mrzle vode! —                 Tam boš v tistem tako dolgo,
Jaz ga ne sem videl nič tam,          Da se to drevje posušilo bo,
Zade še gre solnce rumeno,             Te" boš šla v sveto nebo. —
Ce ga je kaj ono videlo. —             Duša se je okol obrnila,
Duša se je okol obrnila,                   No je hitro dirjala,
No je hitro dirjala,                            No je milo jokala.
No je milo jokala. —                        No je šla na polje rumeno,
Srečalo jo je solnce rumeno.             Taj-si h drevju žegnan'mu.
Hole hole solnce rumeno!                 Tam je ona sedela,
Ce si kaj videlo studenca tam,        Da je minolo sedem let,
Ki bi voda izvirala,                           Sedem let osmega pol.
Izpod hribra nad gor,                       Prišla sta dva razbojnika,
Izpod kostene gore?                          No sta pod to drevjičje nakurila,
Da bi jaz nesla Jezusu,                    Da se je to drevjičje posušilo.
Oj Jezusu mrzle vode! —                Prišla je Marija:
Hole hole duša majcena,                  Hole hole duša majcena!
Jaz ga ne sem nič videlo.                Koga si kaj videla?
*) To legendo, ki bi jo jaz  na čelo postavil vsem drugim do zdaj zapisanim narodnim legendam, je zapisal naš nevtrudno delajoči Lav. Caf brž ko ne v Fravhajmski okolici. Hvala mu! — Ker je St. Vrazova literarna zapuščina že v rokah slovenske Matice, zaključnem s to legendo priobčivanje narodnih pesmi z izjav-tjenjem želje, naj slovenska Matica kakor hitro mogoče natis St. Vrazove literarne zapuščine oskrbi.                                  Kočevar.
Jez druga ne sem nič videla,          Vsej ne si trpela sama za se,
Ko samo dva razbojnika,                 Tudi ne za mater, ne za oče;
Ko sta pred to drevje nakurila,       Ti si trpela za ta dva brateca.
Da se je to drevje posušilo. —       Prijela jo je za belo roko,
Hole hole duša majcena!                 Peljala jo je gor v nebo,
To ne sta nijedna razbojnika,         Gor v nebo, v sveti raj,
To sta vlastna tvoja brateca.  —     Oča nebeški nam ga daj!