ŠTEVILKA 5.             MAJ 1925              LETNIK .HI-
GLASILO ŽENSKIM DRUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI
VSEBINA 5. ŠTEVILKE:
OBRAZI IN DUŠE. XXIII. — GEORGE SAND. - (Marica Bartolova.)    .   .   Stran   113
UBOŽICA. — (France Bevk.) — (Nadaljevanje.)...........      „       118
ROMILDA. — (Ivan Zoreč.) — (Konec.)     .............       ,       123
NAŠA BABICA. - (Fr. Ločniškar.)    .   .   .............       „       129
CVETOČA PISMA. - (Tone Gaspari.)..............       „       131
MLADOSTI. — Pesem. — (Vera Albrechiova.)...........       „       132
OTROK. - (Gizela F.).....................       „       133
KOT V BELIH ČIPKAH ZDAJ  ČEŠNJE CVETO ...   -   Pesem. -  (Vera
Albrechtova.).......................       „       135
ŠKODLJIVOST ENOSTRANSKE IN NEPRAVILNO PRIPRAVLJENE HRANE.
(Davorinka Deželova.)....................'    „       136
IZVESTJA: Dobrotniki naši!  — Po ženskem svetu.  —  Materinstvo. — Higijena. — Kuhinja. - Književna poročila. - Iz naše skrinje. - Popravek. -138,139,140,141,142,143,144.
MODNA PRILOGA. -......'.................¦..........   UREDNICA: PAVLA  HOČEVARJEVA.   ~~~~------..................
ŽENSKI SVET izhasja prve dnu vsakega meseca. - Za Jugoslavijo letna  naročnina: Din. 64 (s krojno prilogo); polletna: Din. 32, Naročila in naročnino je nasloviti na upravo .Ženskega Sveta*, LJubljana, Karlovško cesta 20. Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. —. Izdaja .Žensko dobrodelno udruženje v Trstu*. Tiska .Tiskarna Edinost* v Trstu, Via S. Franeesce 20. Upravništvo v Trstu, ulica Torre bianca štv. 39 /1.
Zadovoljnost in blagostanje
je odvisno o<i gospodinje, ona more to vstva-
rra", ako se poslužuje za nakup potrebščin le
priznanih solidnih tvrdk. — Vsaka gospodinja
naj bi se posluževala za nakup oblačil
svojcem le tvrdke
Drago Sch wab
Ljubljana
ki je že mnogim gospodinjam dokazala svojo strogo šolidnost in skrb zadovoljiti vsakogar. Svojci so jim elegantno in po ceni oblečeni! Tudi Vi se poslužujete pri nakupu oblačilnih predmetov te tvrdke, čije oblačilni izdelki kakor : obleke, sukne, reglani, dalje damski plašči, kostumi, krila, ki slovijo kot najboljši izdelki Slovenije. — Ideluje se oblačila le iz najboljših vrst blaga. — V zalogi vse mudne potrebščine, perilo in bogata izbira uvoženega angleškega sukna.
 Cene najnižje! 
ŽENSKI   SVET
Obrazi in duše.
XXIII.
Aurore Dupin, s pisateljskim imenom George Sand, je bila rojena 5, julija 1804. v Parizu. Njen oče je bil pravnuk poljskega kralja Avgusta II. in dasi je bila s te strani ilegitimna, vendar je bila prava in prav bližnja sorodnica franc. kraljev Karla X. in Ludvika XVIII. Njena mati Antoinette Delaborde je pa bila otrok ceste starega Pariza. Oče njene matere je prodajal ptiče na ptičjem trgu, kanarčke in liščke.
Morda je bas radi tega mala G. S. tako rada opazovala in študirala ptiče. Spisala je roman Teverino, v katerem igrajo ptiči važno ulogo in kjer je skušala podati nekaj razmišljanj o tajnih sorodstvih in vplivih.
Tako se je pretakala v žilah G. Sandove kri kraljev s krvjo bednih in malih. Njena stara mati po očetu je bila sodnijsko priznana kot nezakonska hči grofa de Saxe, ki je sam bil nezakonski sin poljskega kralja Avgusta II. Oče G. Sandove, ki je bil navdušen vojak, je spoznal Antoinetto Delaborde, poznejšo svojo ženo, v Milanu. Vnela se je med obema prava in globoka ljubezen, ki je morala premagati premnogo težkih ovir. Dupin je bil h) avstrijskem ujetništvu, kamor mu je Antoinette pošiljala sredstev za življenje. Ko se je vrnil iz ujetništva, se je začel hud boj med oboževano materjo in ljubljeno ženo. Mati, rojena in vzgojena kot aristokratinja, ni hotela o sinovi združitvi z Antoinetto slišati ničesar. Končno sta se poročila tajno. Ko je čez dolgo časa ga. Dupin zvedela o zvezi, se je sicer udala, a s snaho se nista mogli umeti, kar je razumljivo, če se pomisli, da je bila
STRAN 114.                                      ŽENSKI SVET                                      LETNIK III.
prva visoko naobražena, druga pa skoraj nepismena. To je zagrenilo otroško dobo male Aurore. Začetkom 1.1808. je moral M. Dupin kot pobočnik princa Murata v Madrid in aprila istega leta sta mu sleSli žena in komaj štiriletna Aurore. Potovanje iz Pariza v Madrid je trajalo tedaj cela dva meseca. To potovanje se je mali Aurori močno vtisnilo v spomin. Med potjo sta srečavali bežeče kraljice, ki so incognito bežale čez mejo.
V Madridu je živela Aurore kakor v pravljicah. Za stanovanje so imeli najrazkošnejšo palačo v Madridu s pozlačenim pohištvom, krasnimi slikami, dragocenimi preprogami, ogromnimi zrcali, razkošnimi oblekami.
Mala Aurore je bila oblečena natanko tako kakor njen oče. Nosila je rdeče škornjice z zlatimi ostrogami. Toda življenje v Madridu je trajalo le malo. Že po par mesecih je morala Aurore z materjo nazaj v Francijo in takrat je bilo potovanje naravnost strašno, saj je bila vsa Španija samo bojno polje. Mučila jih je lakota, žeja, vročina, slaba prenočišča in garje. Ob cesti in celo pod kolesi voza so bili mrliči, pdvsod je odmevala bitka. Po takih groznih mukah sta dospeli koncem avgusta na očetovo posestvo Nohaut v Berry (provincija v srednji Franciji.)
Stara gospa Dupin ju je sprejela jako ljubeznivo in obetala se je bila sreča vsem. Toda čez par tednov je umrl Aurorin oče, ki se je ubil pri padcu s konja. Odslej je bilo tužno življenje na graščini. Mala Aurore je prebila vse dneve v naravi, cesto v družbi vaških otrok. S petim letom se je učila pisanja in čitanja. Po par letih je mlada vdova zapustila Nohaut ter se preselila v Pariz, ker se nista mogli razumeti s staro go. Dupin. Aurore je pa ostala] pri stari materi do trinajstega leta. Že do tega časa fe spisala par črtic, popisala nekaj slikovitih krajev in stara mama je kazala s ponosom te proizvode svojim posetnikom. Takrat je bil samostan Des Angtaises (angleških sester) najbolj sloveč. Tu so še odgajala dekleta iz aristokratskih krogov, ne samo francoskih ampak tudi angleških. Tu sem je poslala stara mati trinajstletno Auroro, kjer je ostala tri leta. Ker se je stara mati uverila, da je Aurorin resen sklep ostati w samostanu in postati nuna, jo je vzela k sebi nazaj. V Nohautu je nadaljeval njeno odgojo Deschartres, ki je bil že odgojitelj njenega očeta. Učila se je poleg latinščine, za katero ni kazala posebnega zanimanja, in matematike, čatere ni nikdar razumela, še botanike in drugih pozitivnih ved. Sama pa je študirala dela cerkvenih očetov in cerkveno filozofijo.
Še predno\ je šla Aurore v samostan, so po njeni glavi rojile piisli o ravnopravnosti vseh ljudi. Seveda zato ni še bilo izraza (socijalizem), a zdelo se ji je krivično, kako da Deschartres, ki je bil obenem tudi upravitelj posestva, ravna surovo z ljudmi - delavci in da vsi pridelki gredo v njihove shrambe. Kjer je le mogla, je skrivaj kaj podarila. Ta radodarnost ji je ostala lastna vse življenje. Pred njenimi vrati so stale kar procesije prosilcev in od milijona frankov, ki so ji donesli njeni spisi, ni prihranila ničesar ter je vedno živela iz dneva v dan.
LETNIK III.                                   ŽENSKI   SVET                               STRAN 115.
V Nohautu je jezdila s starim Deschartresom in hodila na lov, že takrat vedno v moški obleki, ker ji je bila bolj udobna.
Po smrti svoje stare matere je. morala Aurore v Pariz (1821) k svoji materi, s katero se nista razumeli. Ko je spoznala barona Dudevanta, je mislila, da ga ljubi. Poročila sta se, a že po rojstvu prvega otroka sta oba spoznala, da sta si povsem tuja. Povila je potem še hčerko, a njuno zakonsko življenje je postalo neznosno. G. Sandova je prebila večino časa v svoji sobi, kjer je pisala prve romane. Končno je spoznala, da je ločitev skrajno potrebna in šla je v Pariz. Najela si je malo podstrešno stanovanje ter živela z moževim preskromno odmerjenim denarjem in z onim malim, kar si je prislužila s pisanjem. A ni zadostovalo, posebno za obleke ne. Njena mati ji je povedala, da je ona morala hoditi v moški obleki, ker sta začetkoma z možem le težko izhajala. Svetovala jej je, naj poskusi to tudi ona in bo videla, da se bodo izdatki skrčili za polovico.
In res; Aurore si je nabavila priprosto sivo obleko in škornje, da je bila kakor mlad dijaček. Tako je lahko zahajala v gledališče na prostore po nizki ceni. V moški obleki je hodila povsod. Zanimala se je za literarne in politične dogodke, za poulične in klubove, videti je hotela vse, biti povsod. Nihče ni v njej slutil preoblečene ženske. Živela je skoraj samo v moški družbi, zahajala na razne dineje in fantastične nočne promenade. Vsi listi so bili polni hvale za vse, kar se je izdalo iz njenega peresa, večina ni niti slutila, da se skriva pod imenom George Sand — ženska, le veščaki so uganili, da je v George Sandovih romanih preveč srca, nežnosti in duha, da George Sand more biti ženska. Njena dela so se bliskoma razprodala, njena slava je rastla od leta do leta.
Leta 1869. je pisala: «V zadnjih 25 letih ni nič zanimivega. Stara sem, a jako mirna in srečna sredi svoje rodbine. Kratkočasim se z otroki, poleti botaniziram, hodim daleč na izprehode, ker sem še\ vednol jako dober pešec, in pišem romane, ko mi preostaja par ur časa. Pišem lahko in pisanje mi je za'odpočitek. Vesela sem še vedno, a nimam inicijative, da bi zabavala druge. Ker sedaj lahko prepuščam svojim otrokom gospodinjstvo, napravljam kratke ekskurzije po Franciji, saj so mi njeni koti še neznani. Tu dobivam okvire za svoje romane. Hočem videti, kar popisujem. Mnogo sem premišljevala o tem, kar je resnično. Kdor dela dobro, ne hvali radi tega samega sebe, ampak vidi, da je bilo tako samo logično. Verjamem, da je človeštvo bolj nevedno nego zlobno.»
* * *
George Sand piše v svojem jako obširnem delu «Ma viei> (Moje življenje), da je pripovedovala še prav majhna neskončno dolge pripovedke, katere je njena mati imenovala romane. Ta njen prirojeni dar je zabaval in vzbujal občudovanje celih 40 let. Iz tega njenega naravnega vira je vrelo, vrelo neprestano, neprisiljeno kakor studenec. Vsako leto je spisala po par romanov, več novel, bijografij in ocen. Lauson piše v svoji
STRAN 116
ZENSKT   SVET
LFTNIK HI.
Zgodovini francoskega slovstva: «Vse življenje G. Sandove je samo čudovito delo. Ne, ne smem reči «delo», kajti znano je, da je G. Sandova pisala z brezprimerno lahkoto, brez vsakega truda. Cesto ni vedela, kam jo privede pero, ko je sedla za mizo in pričenjala nov roman. Dogodki, čuv-stva so se porajala drugo iz drugega. Zbujali so se in križali v njeni bujni domišljiji. Ona sama je bila le gledalka, urednica dejanja, ki se je razvijalo v njej brez nje.»
Slovstveno delovanje G. Sandove se deli v štiri dobe. Prva doba je doba izrecne romantike, kjer slavi ljubezen kakor brezmejno vladarico nad vsem in se poteguje za ženske pravice. Vsled svojega nesrečnega zakona obsoja družbo, ki hoče, da se žrtvuje ljubezen interesom, razumu in zakonom.
V  tej dobi prekipevajo njena dela pristne lirike idealizma in romantike. Drug za drugim izhajajo leto za letom romani: Indiana, Lelia, Jacques, in Mauprat.
Druga doba njenega slovstvenega dela je v znamenju tedanjega soci-jalizma. V svoji brezprimerni dobroti oznanja človekoljubi je. Njeni spisi so v tej dobi socijalni problemi, polni čuvstev nekako deklamatorični in mistični.
Compagnon du tour de France, Consuelo, le Mennier d'Augibault in Le Peche de Monsieur Antoine so najznameitnejša dela te dobe, oznanju-joča novo, zlato dobo enakosti in bratstva. V tej dobi in sicer l. 1848. je urejevala Bulletin de la republique, dnevno glasilo notranjega ministrstva.
V   tretji dobi vidimo G. Sandovo na deželi v svojem ljubljenem Nohautu v provinciji Berry, kjer mojstersko opisuje življenje na kmetih.
Slikovito in poetično a vendar verjetno. Predvsem slikovito. Posebno težko ji je najti para v opisovanju prirode, s katero čuti, živi in jo obožuje. Sem spadajo njena mojsterska dela, pravi vzori najčistejše idile: La mare au Diable, La petit Fadette in Francoi le Champier. Četrta doba G. Sandove je doba njene jasne in srečne starosti. Pripoveduje povesti nad vse ljubeznivo in mikavno, kakor pripoveduje babicd, pravljice mojim. vnučkom. Jean de la Roche, Le marquis de Villemer in druge krajše povesti, kjer pripoveduje z isto spretnostjo zgodbe o ljubezni u meščanskih in aristokratskih krogih. Poznala je natanko te in one, saj je živela v obojih.
* * ¦
Življenje George Sandove je bilo prav burno. Njeni kritiki so ji posebno zamerili njeno razmerje do dveh tedanjih velikih, vsemu svetu znanih mož: pesnika Alfreda de Musseta in nesmrtnega skladatelja Chopina.
O svojem razmerju do pesnika A. de Musset-a in v svojo obrambo je spisala George Sandova roman: «Lui et elle» (On in ona). Italijanski prevajalec tega njenega dela piše v predgovoru: «Vsak list je kos duše, vsaka vrsta govori o veliki ljubezni in bridki boli, bori se upanje z obupom.»
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 117.
Ker so tedanji kritiki očitali G. Sandovi, da je bila ona kriva, da je de Musstet umbjkfiil' in da mu je ona strla peruti, pripoveduje ona\ v knjigi «Lai et elle», kako je trpela vsled r.jega, «malega dečka».
Dočim je ona pisala ves čas do obeda in zopet po obedu, udajal se je on sanjarijam in lenobi ter jo mučil s svojo ljubosumnostjo. Ni jej uspela težka naloga, katero si je nadela, da bi ga namreč ozdravila in privedla k treznemu in resnemu delu. Ločila sta se, ne da bi bila mogla ozdraviti njegovo bolno dušo.
Leta 1837. je predstavil Liszt znamenitemu skladatelju Chopinu pisateljico George Sandovo, ki je napravila na skladatelja neprijeten utis.
«Kako antipatična ženska ta-le Sand,» je rekel Chopin po prvem srečanju z njo svojemu prijatelju.
No, po kratkem občevanju je znala Sandova odpraviti antipatijo ter si popolnoma osvojiti Chopinovo srce.
Eden Chopinovih bijografov je označil ljubezen med Chopinom in Sandovo tako-le:
«V historiji njiju ljubezni je bil Chopin nervozna, sanjava, slaba in očarljiva ženska*), a George Sand silni, energični mož. Ona je ljubila šumno življenje in literarno bohemo ter rada posečala delavska predmestja. Chopin pa ni ljubil realnega življenja, ampak je živel v svetu fantazij, glasbe in poezije.i>
Zimo l. 1838. sta preživela na MajorkL Tu je pisal Chopin svoje prelu-dije in balade, a George Sand svoj roman Consuelo. Ko je v tem času Chopin zbolel prav nevarno, ga je Sandova negovala kakor otroka. Med starimi samostanskimi zidovi, kjer sta prebivala, se mu je zdelo, da vidi strahove in prikazni, sence menihov, v ušesih so mu zveneli glasovi pogrebcev in pogrebnih koračnic in v tem stanju je napisal svoje najboljše stvari.
Pastoralno simfonijo prevevajo pripovedke George Sandove o ljubi vasi Nohaut v Berry. Imela je jako rada svojega malega psička. Nekoč je dejala Chopinu: «Ko bi jaz imela tvoj talent, napisala bi kaj v čast temu psičku.» Chopin je pokorno ustregel njeni želji ter napisal prelestno stvarco: «Valse du petit chien».
Ko je nekoč nastala nevihta in George Sandove ni bilo doma, je Chopin poslušal, kako je udarjal dež ob okna ter nestrpno pričakoval, da se mu vrne ljubljena žena. V teh urah mučnega čakanja je ustvaril svoj divni B-moll, v katerem se sliši spremljevanje tako, kakor bi padale kaplje dežja, razlega se glas zvonov in dušo trgajoči akordi pogrebnega marša.»
Tako je ustvarjala George Sandova sama in dajala povode za ustvarjanje velikih nesmrtnih del velikih genijev. Veliko je število del George Sandove, s katerimi je obogatila francosko slovstvo; njeno ime ostane na veke zapisano med imeni največjih francoskih pisateljev.
MARICA BARTOLOVA.
*) Tako tudi de Musset. Op. pis.
STRAN 118.
ŽENSKI  SVET
LETNIK IIF.
Ubožica.   (Povest. Spisal France Bevk.)              (Nadaljevanje.)
17.
Od tega dne se je Rezika spremenila. Od Bruna je zahtevala, da je spoštoval njeno bližino in njene proste ure. Njena volja in {.oplota njenega pogleda sta uklonili tudi Bruna. Bil je udanejši in bolj ljubeč; svoje besede in zanimanje je posvečal njej.
Med njegove znance Rezika ni marala več. Črnolaska je lebdela pred njenimi očmi. Vprašala je Bruna:
«Kdo je ta ženska?»
«Ženska  je»,   je  dejal  Bruno.  «Ženska,  ki ne  jemlje  življenja  tako
natančno kot ti.»
Rezika ga je pogledala. Ni vedela, kako naj  njegovo besedo razume.
Iz njegovega pogleda je razbrala, da ne more razumeti drugače nego tako,
kot je bilo izgovorjeno.
Povesila je glavo in vzdihnila.
<Kaj bi!» je dejal Bruno. «Ali naj se moški ubije, če zaročenka nima toliko pameti, da izprevidi...»
Rezika je razmišljala vsebino teh besed tri dni, četrti dan je v svoji ljubezni zajokala.
18.
Čez dva dni je bila nedelja. Rezika je bila bleda, počutila se je slabo. Bruno ji je predlagal dolg izprehod; dasi se je samotnih izprehodov branila, mu je privolila.
Dan je bil soparen, redki oblački so se pasli po nebesnem svodu. Zadaj, čisto na dnu morja se je zbirala temina.
Po peščeni poti v senco dreves sta šla; na pot je legalo grmovje, rastlinje je opojno dišalo. Narava se je pogrezala v vročini in plavala v čudni omami.
Rezika je poizkušala biti vesela. Trgala je bilke in dražila Bruna. Ta jo je lovil po stezi, ona se mu je skrila za grm. Nato sta zapela pesem, Reziki se je zdelo, kot da je v domači senožeti. Isti duh sena in medu ji je napolnjeval nosnice.
Sedla sta na klop. Vseokoli je bila samota, drevje in grmovje. Solnčni žarki so kapali skozi veje kot cekini.
Molčala sta. Gledala sta na steze, ki so se stekale na glavno pot. Prihajali so ljudje, razdeljeni v pare, z rokami v rokah in odhajali dalje. Vsi ti so mislili le nase in so se zdeli drugim nevidni v svojem nehanju.
Bruno je skoprnel. Ujel je Rezikino roko in jo je poljubil na ustnice.
«Ne tu! Ne tu!»
Njegove roke je niso izpustile, dokler mu ni vrnila poljuba.
«Saj me ljubiš!« se je izvilo iz njega.
«Ne vem, če bi te ljubila,» ga je Rezika merila lahko karajoče in počasi, ko je s težavo zbirala tuje besede v enotni zmisel,
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN. 119
«Zadnjič si grdo govoril...«
«Rezi!» je dejal Bruno. «Tak sem in ne morem pomagati. Ali je ljubezen greh?»
«Ljubezen z drugo žensko ?»
«Ne,» je jecljal, «ne! To bi bilo grešno! Ali s teboj...? Ti me s svojim ravnanjem pehaš v greh!»
Pogovor je zašel na občutljivo mesto — umolknila sta oba. Pol sramu in pol užaljenosti je zlezlo Reziki v dušo. Molče je zrla na steze, na katerih so ljudje pospešili korake.
Mislila je mučno in težko. V teh mislih se je bala zase in za njegovo ljubezen. Ali v resnici ni srednje poti?
Ko je veter udaril v drevesne veje in je v dalji zabobnelo, sta se predramila oba. Stopila sta po stezi in pogledala v globino. Kakor da se je temno morje dvignilo iz svoje zibeli in se vzpelo na nebo, je rastel ogromen oblak vedno bliže. Ljudje so se razbežali, nikogar več ni bilo na stezah. Iz oblaka nad morjem se je megleno zakadilo, veter je postal močnejši.
Rezika in Bruno sta bežala. Po stezi, med grmovjem, navzdol, navzdol... Nikjer ni bilo zavetišča. Le široki, pritlikavi hrasti so se nudili tu pa tam. Padle so prve ogromne, od vetra prignane kaplje in udarile v lica in na čelo.
Pribežala sta pod grčav hrast, ki je raztezal veje kot dvanajstero rok. Bruno je postal: «Ne ubeživa! Počakajva tu!»
Rezika se ni branila. Bila je že upehana. Oprla se je s hrbtom na drevo, popravila lase in se odsopla. Tisti hip je prignal veter val dežja v njo, da je strepetala.
Bruno se je postavil kot ščit proti dežju. Njegovo telo je zakrilo njeno.
«Sedi na korenino, odpočij si. Ščitil te bom.»
Narava je vršila svoje veličastno delo. Veter je česal drevesa in zvijal veje, ki so zaječale; iz deževnih curkov je spletel biče, ki so žvižgali čez hrib in nad mestom pod njim. V bliskih so se vžigali mrakovi in bobneli kot oznanjevanje sodnega dne. Ogromna prikazen je polnila duše, kot da prihaja iz večnosti.
Bil je strah v srcih in veličanstvo groze v dušah. Bila je pesem in molitev ob enem. Čuvstvo majhnosti, šibkosti, vsevdanosti; bil je trenutek, ko človek začuti, da ni nič, ko vse odpušča, vse dovoljuje in je suženj in hlapec.
Rezika je trepetala; njena duša se je stopila ob zvokih viharja in pod bičem deževnih kapelj s prirodo v eno telo; ni čutila niti telesne ne duševne moči, le ječala je.
In jedva kakor v sanjah je čutila, kaj se je zgodilo ž njo...
*             *
»
STRAN 120.                                 ŽENSKI   SVET                                        LETNIK   lil.
19.
Ko je Rezika ta večer stopila v svojo sobo, je bila ura že pozna, otroka sta spala. Lučka v olju je trepetala pred podobo Matere božje. Ko je zaprla vrata, je plamenček vzplapolal in ugasnil.
Rezika je užgala lučko. Stopila je k postelji otrok. Bila sta vsled vročine razgaljena, lica sta tiščala v blazine in dihala globoko.
«Nedolžna otroka!» je dahnilo skozi njo. Solza se ji je potočila po licu.
Nato je sedla na stol, z roko je podprla glavo. Misel za mislijo je šla skozi njene možgane. Bridkost za bridkostjo se je vsadila v srce.
Vstajala je slika za sliko. Slika človeka, ki ga je ljubila. Njegov temni obraz je bil nemiren. Njegove roke so iskale njenih rok; ona jih je izmikala. In vendar se je bala za njegovo ljubezen. V viharju se je bala najbolj, kot da ga hoče vrtinec odtrgati za Vekomaj od nje, in je bila najbolj njegova. . Molil jo je, klečal je pred njo; smilil se ji je v podzavesti... Potem pa se ji je zdelo, da se ji smeje. Ako tudi so bile ustnice resne, je čutila njegov smeh...
Pogledala je na stene. Črne sence so plapolale na njih in se nagibale druga čez drugo. Vpihnila je luč. Cestna svetilka je sijala v sobo. Beli kvadrati luči so bili pripeti na strop in se niso premaknili.
Pogledala je skozi okno. Videla je mlado žensko, ki je stopala počasi s cigareto v ustih po ulici in pela pesem:
«Ustavi se, predragi moj brat! Ti ne veš, kako je hudo iti brez večerje spat...»
Mrzlično se je streslo Rezikino telo. — Kaj je ženski, ki poje na ulici; kaj je ona proti nji? O, kakšni so ljudje! O, kakšen je svet!
Odmaknila se je od okna in ga zaprla, da ubeži šumu ulice. Pred njeno dušo pa se je dvignila nova slika. Bila je njena mati. Stala je ob postelji vsa bleda, jedva se je dvignila, da bi hodila. Njene oči so se ozrle na hčer in so se zgrozile. Kaj pa je tebi, dete? Lica so ti bleda in solzne oči. Mati nebeška, čemu trepetaš in si se skoro zgrudila ob moji besedi?
In spoznala je vse, še predno je hči zinila pol besedice. Oprijela se je postelje, da se ni zgrudila. Oči so se ji zalile. Kakor dolg curek krvi se je ulilo čez njena prša...
«0, uboga mati, uboga mati!»„.
Rezika se je opotekla. Lezla je v posteljo, čutila je vročino. Videla je očeta, ki je stal ob postelji neprestano kot sodnik, vas se je rogala...
20.
Peti   dan  po   tej   noči   se   je  Rezika   srečala z Brunom. S prikritim
pogledom sta se spogledala. Molče sta šla skupno pot, kot da se je mej
njima zaključila polovica življenja in novega ne moreta začeti.  Čuvstva
so bila drugačna, misli so bile drugačne; besede niso hotele biti drugačne,
LETNIK III.
ŽENSKI   SVET
STRAN 121.
Počasi, besedo za besedo sta se zopet privadila drug na drugega.
Prvo dejanje je rodilo drugo, ki je bilo enako prvemu; brez besede in iz istih vzrokov porojeno.
Rezika je čutila, da je pogažena, da je sužnja. Čutila je, da se je v njeni notranjosti, v njenem bistvu nekaj spremenilo. Neznanska utrujenost in žalost sta izvirala iz tistega neznanega, ko ni znala več ukazovati ne reči: ne! Hodila je z Brunom kot obsojenka, kot da moleduje ona za milost.
Bruno je zmanjšal svojo pozornost zanjo; vedel se je, kakor da je jasno, da je njegova, in zamenjala sta svoji ulogi na vekomaj. Njegov obraz je bil obraz sitega, njegov pogled je bil zapovedujoč, le nekaj usmiljenja je bilo v njem, še to je padlo kot grenkost v Rezikino dušo.
Bežali so dnevi. Hodila sta po vseh poteh, ki so bile neznane, stopila je ž njim v njegovo sobo. Vse sta si razodela, le eno je tiščalo Rezikino srce in ni moglo na jezik...
* * * -
Stala sta ob obali in mežikala v solnce nedeljskega popoldneva. Šumna množica ljudi je šumela vseokrog. Parniki so prihajali in odhajali, motorni čolni so se zibali v zalivu. Male ladjice so morski valovi malone požirali pod težo natrpanih ljudi.
«Kam greva?» je vprašal Bruno. Ta dan se je zdel milejši.
«Rada bi bila sama s teboj na morju.» Rezika je bila razneženo topla. Pogledala je Bruna v dno oči, on se je nasmehnil.
Najela sta čoln. Bruno je slekel jopič in se uprl ob Vesla. Za Reziko je bil ta trenutek eden najlepših ob Brunu. Čoln je prišel na odprto morje, okoli njega je igrala svetla voda in plivkala ob boke.
Rezika je imela prijeten občutek kakor občutek ljubečega poljuba vselej, kadar je Bruno zagnal igraje z veslom par kapljic vode vanjo. Smejala se je in se brisala z ruto. Galebi so se pasli po razorani gladini in odletavali z vala na val. Na obzorju je bila vrsta belih jader, breg je ginil v žarkem popoldnevu. Vseokrog je bilo samo morje in nanj poveznjeno nebo.
Bila sta sama. Kot čudo se je priroda naselila v srce. Omamila ju je in podvrgla svojim zakonom.
Brunu je veslo padlo iz rok, nagnil se je k Reziki. Prijela ga je z obema rokama za glavo, za kuštrave lase in mu je dala poljub. Nato je sedla v dno čolna, glavo je položila v njegovo naročje.
«Kako je lepo!»
Njegove roke so jo držale, morje ju je zibalo. V sivi neskončnosti sta bila sama, brez prič...
Rezika je vzdihnila. Bruno je pogledal v njene oči, ki so zrle z neznano žalostjo napolnjene in udane. Nekaj posebnega je sijalo iž njih.
«Kaj ti je?»
«Nič   mi   ni  —  srce  me  boli,» je odgovorila v materinem jeziku po
STRAN 122.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
besedah  narodne  pesmi   in   se  nasmehnila.   Nato je dejala, da je Bruno razumel:
«Povedala bi ti...»
Zrla ga je, Bruno pa je dejal: «Povej!»
«Ne upam si. Hud boš.»
«Kaj je takega, da bi bil hud?»
«Morda ne boš hud. In ker ne vem, mi je težko.»
Bruna je zbičalo radovedje. Bil je ljubosumen in je mislil pod Rezikino tajnestjo neznane, tajne stvari.
Rczika pa je vzdihnila in težko, pretežko ji je šlo z jezika.
«Mati bom...»
Ni je pahnil od sebe. Njena glava je še počivala v njegovem naročju. Toda njegove oči so molče in začudene razodevale odgovor. Rezika se je preplašila. Bilo ji je že žal, da je izrekla dolgo zadrževano besedo.
Zlog za zlogom se je mukoma izvil skozi njeno grlo: «Kaj misliš?*
«Mislim, da bi tega ne bilo treba.»
Bil je mrzel, Ni se zganil, ni je poljubil. Ona pa je želela, da bi se nagnil do njenih ust in jo oblagodaril z ljubeznijo za to spoznanje, za to novico.
Dvignila se je, da zakrije solzo, porojeno iz začudenja in grenkosti. Popravila si je lase in sedla na svoje prejšnje mesto. Dala je roki na koleni in trudno mislila s pogledom v dnu večerne zarje, ki je pričela rdeti na zapadu.
Bruno je zgrabil za vesla in molče veslal. Njegova moč se je potrojila. Čoln je rezal valove, ki so se razbijali ob lesene stene; misli se niso razbile...
21.
Ko je ležala Rezika nekega večera premagana v Brunovem naročju, se je prebudilo v obeh čudno osladje nedeljskega popoldneva v čolnu,
«Ali je res?» je vprašal Bruno. «Ne vprašuj, ko ne maraš zame,»
«Pazi! Ko pa je blazno! Ko pa ne moreva živeti!«
Rezika je zajokala: «Kako pa živi na stotine drugih? Ali naj živim lažje z otrokom brez tebe?»
Tedaj se je nagnil k nji. «Saj nisem dejal tako hudo. Se bo že uredilo.«
Rezika ga je pogledala in mu ni verjela. V njegovih očeh je brala tajno misel, ki jo je tisti dan in naslednje dni obdala s strahom in mržnjo hkratu.
Čutila je, da ji je pričel izbegavati; iz neznanega vzroka sta se pričeli njuni duši oddaljevati. Ne njena, njegova duša je zablodila v stran. Rezika je ljubila Bruna močneje nego poprej. Nekaj svežega, do tedaj neznanega, je plulo v njenih žilah. Bruno pa je bil tuj, tak kot da misli na beg.
Ta misel je še sredi polnoči ni pustila. Zgodilo se je, da se je dvignila s postelje in pogledala na ulico, če ne beži po tlaku on.            (Dalle prih.)
T.LTNIK III.
2ENSKI  SVET
STRAN 123.
ROmilda.   avanZorec)                                                               (K°neC)
Romilda je šele proti jutru omahnila v šotor svojih otrok. Bila je napol mrtva. Otrok ni upala ne ogovoriti ne pogledati.
Tudi otroci niso imeli zanjo dobre besede. Sinovi so kleli, hčere so ihtele, celo mali Grimoald se ji je umikal.
Ob zori, ko se je obrska vojska pripravljala na pot, je Romilda začela na ves glas tožiti svojo nesrečo in preklinjati obrskega kralja.
Kralj je nekaj časa molčal, nazadnje pa jo je dal pred vso vojsko sleči do golega in krvavo pretepsti.
«To ti še bodi za plačilo, strašna ženska, ki si izdala domovino in narod!» je kralj zaničljivo rekel in se zavihtil na konja; Romilde, ki je nezavestna obležala, pa še pogledal ni več.
Kralja, ki si je izvojeval tako ne junaško zmago, so močno oplašili vsi ti trdovratni boji z Longobardi; a tudi Slovenov, ki so mu ostali za hrbtom, se je moral bati .Saj jim je pustošil zemljo, a poti mu še nikoli nikjer niso zastavili, le umikali so se v hoste in hribe. Kaj nameravajo? To mu je zadajalo hudih skrbi.
Tako obrska vojska ni šla dalje v Italijo. Razvrstila se je in začela vračati po svoji sledi.
Z njo so šle v daljno sužnost čedajske ženske z mladino in vsemi , Romildinimi otroki.
Psoglavci so se smejali nezavedni Romildi in Čedajke, ki so bile že zvedele za njen zločin, so se jokale, prav po žensko režale vanjo in jo klele, dokler je ni videl postaren, grd Ober.
«Vredna je svoje cene —,» je premislil, jo pobral in vrgel k sebi na konja, da bi jo imel zase ali naprodaj v sužnost.
Tega njeni otroci niso videli. Sirote so se s solznimi cčmi ozirale po solnčnih brdih in lepih ravninah drage domovine. Sinovi so ugibali, kako bi mogli pobegniti, hčere pa so obupavale in se jokale nad svojo strašno usodo, ki jih čaka v daljnih deželah.
Do zdaj se jim ni zgodilo še nič hudega. Obri so jih pustili na miru. Posebno hčeram se nihče ni upal približati, še kralj si je tiščal nos in jih ni maral predse.
Zakaj?
Romildine hčere so si kose kuretine, kakor jih je naučil previdni in zviti Volkoj, privezale pod obleko. Od vročine pa je meso začelo gniti in močno smrdeti.
«Longobardke so vse gnojne!« so Obri kričali in sklenili, da jih bodo že spotoma skušali prodati Slovenom.
Ampak Sloveni, na katere so mislili Obri, so bili že napravili svoj račun.
STRAN 124.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
Ko je Volkoj pribežal do domače zadruge in so možje slišali o velikem porazu Longobardov, se jim je sovraštvo do njih nekoliko poleglo; zato pa so jih toliko bolj grizle vesti o porušenih slovenskih seliščih.
Brž so na vse strani poslali glasnike, naj se zadruge in rodovi neute-goma združijo, zastavijo Obrom pot in jim vzamejo plen in ujetnike.
Obrski kralj sam se je res bal Slovenov domačinov, pa tudi svojim slovenskim zaveznikom ni prav zaupal. Slovenske čete je zato poslal pred seboj, češ, naj one same prestrežejo prve, najhuje udarce in naj se Sloveni sami med seboj pokol jejo.
Ali s slovenskimi četami je hodila slovenska pesem in jih varovala pred jezo, ki se je potuhnila na prežo, da z vso nestrpno silo plane in zmane razdejevavce in požigovavce gradišč in selišč.
Obrska vojska se je z mnogimi ujetniki in bogatim plenom le počasi in zamudno premikala.
Kar jo je v neki ozki dolini, obrasli z gosto hosto, naglo in med strašnim truščem zgrabila močna slovenska vojska.
Sloveni so udarili tako z viška in s tako silo, da so Obri ob grozovitem vpitju in klanju kar padali ali pa bežali na vse strani.
Romilda je izginila. Ali je z njo ubežal stari Ober, ali se je med bojem kam zatekla in zgubila, za to se ni nihče utegnil meniti.
Vsi drugi longobarški ujetniki pa so ostali v rokah zmagovitih Slovenov.
Staroste so jih razdelili med posamezne zadruge, ali odkupnina, ki so jo plačala neka longobarška mesta, jih je kmalu osvobodila.
V zadrugi Volkoj evega rodu so ostali le še Romildini otroci.
Ko se je zvedelo, kdo so, kaj in kakova jim je bila mati, so se vsem smilili. Starosta, Volkojev oče, ni terjal zanje nobene odškodnine. Po svetu preudarnih Slovenov sta se vrnila domov Tasion in Kakon, da bi prevzela in uredila Vojvodino, a sestre z mlajima bratoma naj bi kasneje prišle za njima.
Sirote so se med prijaznimi in dobrimi ljudmi kolikor toliko pomirile in začele pozabljati nesrečo, ki jim je vzela starše in pogubila domovino; vsak sleherni Sloven se je trudil, da bi jim vsaj s prijazno besedo blažil bridko usodo, tudi Volkoj jim je ostal, kar je bil: zvest, sočuten prijatelj, čeprav je bil tolažbe skoraj bolj potreben on sam.
— Dobrožica mu je od žalosti umrla, ko je živel v longobarškem ujetništvu. Materi, ki se je nekako rušila vase in skoraj kar očitno v zemljo, se je sfrknil, sesušil in oprstenil mili obraz, le oči so še zmerom sijale v nežni ljubezni kakor nekdaj. Oče se je takisto upognil; noge so mu le počasi tevsale po polju in za živino, vsako delo ga je precej utrudilo. Najrajši je posedal ob uljnjaku. Tjakaj je tudi večkrat klical Volkoja. S piskavim glasom mu je dopovedoval o težavah svoje starosti in da bi rad že učakal vnučkov.
LETNIK III.                                      ŽENSKI   SVET                                     STRAN 125.
«Katera mi bo snaha?» je vpraševal sina. «To, vidiš, mi je bila za Teboj po smrti drage Dobrožice druga velika skrb. Morda sem na to bolj mislil kakor na to, da uživaš strajo in po drugem svetu paseš uši. 0, da bi vedel, katera mi bo snaha?» je skoraj otročje vzdihoval in gledal sina.
On pa da še ni mogel pozabiti Dobrožice in da na drugo še misli ne.
«Žalost za njo ti je ne obudi v življenje«, ga je oče tolažil in pestil čez dalje bolj.
Volkoj res ni imel za Dobrožico nobene ženske več v mislih. To si je dokazoval in na to je bil ponosen, kadar ga je oče silil, naj si poišče nevesto.
Ampak na samem pa ga je včasih tipala skrita misel, ki se je je otepal kakor bulec na paši sitnih muh, in ki je zmerom bolj silila vanj.
In živa misel, ki se je je branil in jo zatajeval pred samim seboj, je bila — Gala, druga Romildina hčerka.
Skrb za sirote in dolgo občevanje z njimi ga jim je udomačila, njih hvaležna ljubezen mu je omotila pogled in ogrela kri, da mu je glas podrhtaval, kadar je govoril z Galo in ji gledal v sinje oči.
Bila je visoke rasti, milega, ko rosa svežega obrazčka, rumenih, dolgih las, o, lepa, prav lepa, ampak — tujka, tujka.
To je bolelo Volkoja, ta greh, da se je po Dobrožici mogel zagledali v lepo tujko, mu je tiho tiščal na ubogo srce, — a oče, ki je najbrž slutil sinovo nadlogo, ga je vil in vil zmerom bolj in bolj, naj si izbere nevesto vsaj v kateri sosednji zadrugi, če je v domači ni zanj nobene prave.
Zdaj se je Volkoj odločil, da si poišče dobrega sveta pri stari vešči, ki je prebivala v kolibi napol podrti in samevajoči ob hosti za seliščem.
Koliba je bila kaj čudna.
Na lesi ji je bil pritrjen zvit kozji rog, čez prag je bila pribita konjska podkev, iz kolibe se je sukljal težak dim, za njim je sopuhal oster vonj po suhih zeliščih, po gnilobi in gnusobi. Na ognjišču so cvilila sveža polena, nad ognjem je visela okrogličasta posoda, iz nje je puhtela sopara kuhajočih se neznanih zeli. Pred ognjiščem je čepela vešča, sključena starka, in brodila z veliko kuhalnico po posodi. Še ozrla se ni, ko je Volkoj odrinil leso in vstopil; veliko suhobedro kuzlo, ki se je hotela zagnati v tujca, je mirila in se smehljala:
«Nisem mislila, pa sem vedela; nisem gledala, pa sem videla; nisem poslušala, pa sem slišala, — da ti gre korak naravnost k meni.»
«Vse veš in znaš, o starka«, ji je Volkoj kimal.
A ona je dalje brodila po posodi in molčala.
«Vešča si — nobene ni več take — svetuj mi!» je prosil.
«Le vprašaj, o mladenič!* je odgovorila, ne da bi se kolika j čudila.
Povedal ji je, da bi rad vedel, ali bi mu bilo v srečo, če bi vzel za ženo neko tujo plemkinjo.
STRAN 126.
ŽENSKI   SVET
LETNIK III.
Zdaj šele se je vešča okrenila in dolgo molče gledala zardelega Volkoja. Grda drda je bila, umazana in zanemarjena, iz oči ji je gorel soj hudega pogleda, iz ust, brezzobih in napol odprtih, ji je hrčalo piskajoče hropenje.
«Tujko —?» se ji je počasi utrgalo nekje globoko v prsih.
Potlej je izpraznila posodo, nalila vanjo vode in natresla nekih zelišč, zažigala še na žerjavici drugačnih zeli, ki jih je hranila v okajenem pri-stenku, in vmes šepetala zagovore, rotitve in zakletve.
Volkoja so dišavja vrelih in žganih raznoterih zeli omamljala, da je pocenil kar na tla in se s hrbtom naslonil ob steno.
«In ljubezen do tujke se ti zdi lepa, ker jo moraš skrivati.. . ?» je vešča polglasno vpraševala. — «Dobrožice kajpak ne pomniš več .. . ?»
Skrivnostnost stare čarodejke in omotnost z ognjišča, temačnost izbe in praznovernost, vse to je Volkoju večalo trudni dremež, ki mu je počasi božal ščemeče ioč'i, skozi priprte veke pa je le gledal starko, stoječo v neki soparici ali megli,
«0, ljubezen do tujke te tišči.. . ,» je mrmrala, izbirala zeli in jih žgala.
Gledala je debelo, srepo, veke ji niso utripale, punčice so se ji širile, kakor da gledajo v daljavo in od tam nekaj pritezajo nase ... V obraz je bila bleda, drhtela je v nekem silnem naporu . . . Okoli nje se je zgoščala tista megla, zmerom več je je bilo, zmerom gosteja je bila... Dvignila, prav počasi je ženska dvignila desno roko, nato še levo, iztegnila obe predse nad njim in jih počasi vlekla k sebi. Ustnice so ji šepetale, prsi hropele... Meglice je bilo več in več, da že ni več videl starke; namesto nje ga je iz megle in sopuha naenkrat gledala prava in lepa — Dobrožica.
«Dobrožica —!»
Volkoj bi bil rad skočil, vsaj zavpil, pa se še geniti ni mogel j le srce mu je vpilo od želja in duša koprnela od ljubezni:
«Dobrožica —!»
Strmolel ji je v milo obličje, bilo je žalostno in objokano. Zakaj —? O, zakaj —? Izza hrbta se ji je trudno kopala še druga megla, iz nje ga je čez glavo Dobrožice gledala še — Romilda.
Srce mu je od začudenja in strahu odnehalo, ves odrevenel je brez diha omahnil po strani.
Ko se je zavel, je čepela pred njim stara vešča in ga v obraz počasi škropila s hladno vodo.
«Kaj si videl, da te je kar izpodneslo?» ga je vprašala. Strah mu je za trenutek zastrl   spomin na prikazen Dobrožice, boječe in nezaupno je zahropel:
«S teboj so vsi hudiči!«
«Ne z menoj —» je odkimavala; «s teboj so in te mamijo po lepi luljki. — A kaj si videl, to povedi!«
LETNIK III.                                        ŽENSKI SVET                                     STRAN 127.
Zbegani Volkoj ji je povedal, kaj so mu oči gledale in kdo je bila Romilda.
«Duh Dobrožice se ti je prikazal v spomin», je razlagala, «drugega duha pa si videl v spomin, da tujka, čeprav hlini ljubezen, govori in misli v dva čepa: naglas, kar je prijetno tvoji ničemrnosti, v srcu, kar je prav zanjo in kar bi streglo njeni željnosti in pohlepnosti.
Volkoj je pobešal oči in molčal, misli so mu bliskale do Gale.
Gala. .. Gala.. . Živa duša ji ne bi mogla nič takega očitati. Brez 6taršev in doma je reva in živi v tuji deželi... In kako prijazna je in lepa, kako ljubko zardi, ko na sebi začuti njegove oči... In: ali ji je v dva čepa bila beseda, ko mu je hvaležna za skrb in prijateljstvo .. . ? Nemara ji je kaj željnosti in pohlepnosti v vročih pogledih, ko ga blagruje za ugled in za čast, ki mu jo zadruga izkazuje ... ?
— Starka se je nekoliko oddehnila in potlej urno nadaljevala:
«Ne tišči za tujo žebico, o Volkoj, kri pregrešne matere polje v nji!»
«Pa tudi kri junaškega očeta!» je potihoma ugovarjal.
«Tudi; ali greh le prerad zmaguje nad krepostjo,« je počasi in trdo pribijala besedo za besedo. «Pošlji tujko, odkoder je, da ti ne bo v pogubo in sramoto! Bogovi sovražijo in pošteni ljudje zaničujejo tega, ki s tujo krvjo meša svojo kri! Pomni Dobrožice, ne pari se s tujko, ne cveli očetnega imena in našega rodu!»
Tako ga je kregala in pripravljala nadalnjo kuho svojih zeli.
«Tujka je tujka —, to je res. Kaj bi z njo?» je spoznaval, ko je oplašen in osramočen skoraj bežal iz čarodejkine kolibe. Starkine besede so glasno hitele za njim in trdovratno hodile z njim:
«S tujo krvjo ne mešaj svoje krvi... ! Ne pari se s tujko, ne cveli očetnega imena in našega rodu... !»
Gala se je kmalu nato z bratoma in sestrami vrnila domov. Kakor se je veselila lepih domačih krajev in doma, Volkoju pa le ni mogla odpustiti, da je zavrgel njeno ljubezen. Žive sanje, da bo po možitvi z njim nemara še slovenska knežna, so se ji na nagloma utrnile, a spomin nanje jo je venomer grizel in pekel.
Iz Čedada, Id sta ga Tason in Kakon obnovila, je prela in grela svoje misli. Po Volkoju se ji je tožilo, do njega ji je sililo srce; v gostoljubno slovensko gradišče je pošiljala sle in ogleduhe, da bi vedela, kaj Volkoj počne in kako živi.
Galini prežuni so pravili, da so se tudi Sloveni po veliki zmagi nad Obri oprijeli dela za obnovo svojih gradišč; Volkoj da je malo doma, le jaha od zadruge do zadruge in da vse tako kaže, kakor bi se Sloveni pripravljali na vojno. Zoper koga, tega da niso mogli zvedeti.
Čedajci so se začudili.
«Nemara gre zoper Obre, ki spet tiščijo v te kraje?« je Tason mislil.
STRAN 128.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
«Kaj ko bi merili na nas?» je skrbelo Kakona. «Pripravimo se še mi, da nas ne prehitijo!«
«Saj sta sama videla slovensko zemljo, — vredna je boja!» ju je Gala ščuvala. Upala je, da bi se ji skrivne želje najbrž le uresničile, če bi Longobardi naglo napali Volkojevo zadrugo in njega samega spet ujeli. Za dobrote, ki jih jim je storil, bi ga oženili z njo in potlej še imenovali za vojvodo pribojevane slovenske zemlje  .
Ta misel je obveljala.
Tason in Kakon sta plašila longobarška mesta, češ, Obri si brusijo orožje in sosednji Sloveni so se z njimi domenili.
Ker je bil strah pred Obri vsem še v kosteh, sta prah lehko razsipala v hud ogenj.
To so Sloveni hitro zvedeli in se čudili:
«Taki torej so ti naši sosedje? Ali smo jih zato oteli iz obrskega suženjstva?«
«In še besede nam ne privoščijo, — kar po meču segajo zoper nas. Zakaj?«
«Taki so.»
«Če bi jim bilo kaj do resnice in pravice, bi lehko zvedeli, da se nam kopje obrača le zoper Obre,»
Sloveni so se jezili, počasno in resno pripravljali na vojno zoper Obre in na nehvaležne Longobarde komaj še mislili, ker niso verjeli, da bi jih Romildini otroci zares mogli napasti.
Tudi Volkoj je bil hud; še bolj pa ga je pekel spomin in bolelo srce.
Kar so ti Longobardi skoro zviška bušili v Volkojevo zadrugo in njene sosede.
Male zadruge so bile preslabotne, da bi se same mogle ubraniti naglega napada; vdati so se morale.
To je bilo ob koncu 611. leta.
Kmalu nato je moravski kralj Samo svojo oblast razširil v te kraje in Slovene za nekaj časa rešil longobarške zahrbtnosti in obrske šibe.
Za Romildine otroke se nihče ni več menil. Tudi Volkoj si je očedil spomin in umil srce.
«S tujo krvjo ne mešaj svoje krvi. . . ! Ne pari se s tujko, ne cveli očetnega imena in našega rodu... !»
Tačas so Sloveni prišli v Istro in povsod do morja, do samega Čedada in današnjega Vidma. Tu so še danes ta dan, ko* je Longobarde in vse druge narode, ki so pred njimi in za njimi tiščali v solnčni raj italske zemlje, pretopilo smehljajoče se solnce in prelilo v čisto nov in poseben rod.
®@©©@®
LETNIK III                                            ŽENSKI SVET                                          STRAN 129.
Naša babica. (Fr. Ločniškar.)
Spominjam se nanjo s posebno ljubeznijo. Zakaj se priljubijo otrokom zlasti stari ljudje? Pravijo, da zalo, ker postanejo ljudje v poznejših letih tudi otročji.
Naša babica pa je bila v svojih osemdesetih letih resna kot polnoletni mož. Rekel bi — bolj trpka kot sladka. Smeha na njenem licu skoro nisem videl. Pa vendar smo jo ljubili tudi otroci. Bila je hudih besed, a dobrega srca, ki se je kazalo v dejanjih. Nobene stvari ni imela, da bi je ne bili deležni tudi mi.
Imela je grenko mladost. Bogve, če ji ni zarisala že tista doba onega trpkega izraza v obraz. Z desetim letom je izgubila očeta in mater. Zato je okušala do dna grenkobo prisluženega kruha. Bila je najprej pastirica, potem dekla. Služila pa je samo trem gospodarjem. Zadnjemu petnajst let, dokler je ni vzel za ženo sosed, ki je bil kočar in tesar. Toda mož ji je kmalu umrl. Zapustil ji je blagoslovljeno revščino petih otrok. Bil je skrben gospodar in priden delavec. Ubil se je pri delu.
Potem je gospodarila sama in gospodarila dobro. O prvi priliki je prikupila zemlje v veliko neooščljivost sosedov. Delala je kot živina. Sosedje so jo občudovali, da ne obnemore. Kjer je kazalo kaj dohodka, tja se je vrgla z moško vztrajnostjo. Izredila je takega vola za prodajo, da so jo zavidali vsi gruntarji. Gnala ga je v mesto na semenj in dobila zanj sto goldinarjev. To je bila najvišja vsota za tisti čas.
Naša babica je bila v mladosti zelo pogumna. Strahu ni poznala. Ponoči je pri najmanjšem šumu vstala vsako aro. Nekoč je iznenadila kurjega tatu, ko je ravno pobasal najlepšo kuro v vrečo. Obdelala ga je kar s pestmi tako hudo, da jo je za božjo voljo prosil, naj ga pusti. To je bil mož korenjak, kovač iz sosednje vasi. Nikoli več ni hodil mimo naše hiše.
V trpljenju, pomanjkanju in samoodpovedi je vzgojila svojo družino. Vsakdo je rekel, da nadomešča gospodarja in gospodinjo.
Ko so imeli njeni sinovi že svoje domove, jih še ni izpustila izpred oči. Eden izmed njih je rad ob nedeljah pogledal v kozarec. Babica je skoro vsako nedeljo in praznik popoldne pogledala k njemu.
«Ali je Janez doma?» je bilo prvo vprašanje. Če je bil doma, je malo povasovala in šla. V nasprotnem slučaju pa je krenila naravnost v gostilno. Naročila je vedno, naj ga pokličejo ven.
«Ali ne veš, da imaš doma ženo in še otroke povrhu? Še žival skrbi za svoje, ti jim pa zapravljaš. Kar z menojh — Tako je navadno začela Bila je hudih besed in težko se ji je bilo ustavljati. Tudi Janez jo je ubogal.
Posebno vidna črta v njenem značaju je bila odkritosrčnost. Nikomur ni prizanesla v tem oziru. V naši hiši so se radi ustavljali berači. Pa le nekateri, resnični reveži. Če je prišel mlajši človek, še sposoben za delo, ga je babica takoj odpravila: «Delat mi pojdi, dovolj imaš še moči! Beračiti
STRAN 130.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
boš imel tako še čas, ker lenuhi ne umrjejo zlepa. Ne dam ti nič, rajši potrebnemu petkrat toliko.»
In tako je res delala. Resničnemu siromaku dosti, potepuha je pa napodila.
Spominjam se, da je stara beračica, ki smo ji obljubili prenočišče, ves večer ob peči precej glasno molila. Babica pa ji je rekla: «Mati, boste pa še v postelji nadaljevali, če ste res tako velika grešnica.» Moji materi pa je rekla v kuhinji: «Tej-le ne zaupaj dosti, preveč besedna je in hoče s svojo navidezno pobožnostjo najbrže trgovati.» — In res ni bilo drugo jutro v hlevu ne beračice, ne posojene odeje.
Kot je bilo vse v babičinem značaju posebnost, tako je bila tudi njena poslednja ura značilna. V svojem osemdesetem letu je opravljala še vsa kmctska dela. Mirovati ni mogla nikoli. Zadnji dan je šla še na polje. Branili so ji, ker so videli, da je nekam slabotna. Spominjam se. bako se je zibala tisti dan njena še vedno pokončna in orjaška postava po stezi med njivami. Opoldne je ni bilo domov. Moja mati jo je šla klicat. Dobila jo /s v razoru. Ležala je znak, roke prekrižane na prsih, oči uprte v solnce. Njiva ji je bila življenjsko polje in njena poslednja postelj. Tako jo je ljubila.
Uprka J.:  Babica.
LETNIK III.                                            ŽENSKI SVET                                          STRAN 131.
»Cvetoča pisma". (Tone Gaspari.)
I.   UVOD.
V   jutru,  ki se je nenadoma vsililo mimo mavričnih šip, me je zbudil šepet stopinj.
—   Moje stopinje so tako tihe, da ne zazveni pod njimi srebrni pesek, ki ga je nasulo tvoje dozorevanje pod razcvelo ckno; moj dih je rožni cvet, ki sam v sebi živi in umira; moje misli so val in preganjajo tok srca, da te nemirno išče, trka in kliče!
Ta glas  je  prva lepa, zapeljiva pesem:
—   Vstani, do danes zaklenjena in zaverovana vase! Vstani in hodi z menoj: prinašam ti z biseri našito oblačilo in veliko, polrazcvelo rožo, s polnimi kelihi čistosti in sladkosti!.....
Hodi po razsvetljenih kažipotih svojega srca, ko te dvignejo prvi njegovi sviti iz objetja štirih praznih sten!
Ne vrneš se nikoli več! Vzpela se bova v zvezdne višave in prestolovala boš vsem čuvstvom vsega vsemira. Sladkost bo tolika, da bo v tebi vsa notranjost prekipela .... ta bo mejnik, preko katerega bodo iskale le še ozarjene misli. Lazur bo nama  ogledalo,  v katerem bova preizkusila hrepenenja večno pol-------------
II.   ODMEV.
Nocoj, ko jasmin spet razgrinja pota prvega najinega ubranega srečanja; nocoj, ko se razliva slavčeva pesem po temnozelenih listih in kaplja in tolče v globočino polnočnih senc; nocoj, ko oživljajoče tiplje mtdeno dišeče poletno bogastvo preko nasadov; nocoj, ko umira zlato zvezd v krvavih solzah — nocoj nosim s seboj vso trnjevo sladkost  tistega  večera ....
Dragi, sedi k oknu, zazri se v skrajnjo daljavo nebeških skrivnostnih zastorov: tam se bodo srebale spet najine oči in najina usta. To ncrazvešeno ogledalo polnočnega nemira bo nama kazalo  najinih ciljev.
Nocoj se morajo vciljiti najine misli! Bedi ž njimi kjerkoli- moje hite spet k tebi in te iščejo povsod .... Pod jasmin sediva, izmučena od najlepšega in najslajšega, in si odkrijva šepetajočo pesem srca .... s to ptsmijo bova v objemu zasanjala o lajnah, ki utripljejo preko zorečih src  v večnost Najlepšega. — — —
III.   VABILO.
Odprta zavesa, gubeča se v pokoju, v vsetišju senc ob cesti v neskončnost, se je tajno  razmeknila....
Večer je uslišal moje ihtenje, ki je prosilo ves šumni dan z razpeto boljo ab oknu —
večer je uslišal prošnje mojih rož, ki sem jih v pekočem solncu močila s solznimi poljubi —
večer je poslal izza zavese tihe slutnje, še  tišje ....
V    blazino se je potopila moja razgreta glavica, v novih sanjah se je razbolelo žalostno srce:
čakam te,  dragi, slednji  večer, žejna tvojih oči in usten —
iščem te s solzami in s tolikim bogastvom prazniških misli, da mi je presilno hudo — pridi, da se ne povesijo moje mehke roke, pridi, da ne umolkne in ne onemi mojih usten sočni zvok!....
IV.   JUTRO.
Skozi razprto okno je dihnilo poletno jutro, ki je bilo vstalo z dišeče jase kraj gozda. Mrak se je razdvojil prestrašen v pobočja, in prva solnčna kaplja je kanila na moje trudne trepalnice.
Odprla sem oči . . . Naglji na oknu so žareli in duhteli. .. stekla sem in jih razgrnila — : ni te bilo, ti daljni sen vrelega življenja; ni te bilo, ti vroča pesem nočnega vsetišja; ni te bilo, ti vzgon mojih obnovljenih pričakovanj!
STRAN 132.
ŽENSKI  SVET
LETNIK III.
Hitela sem, oblekla najlepše belo svileno krilo, zataknila sem si v lase žarkordečo rožo in  čakala mrzlično  ob  oknu, kdaj zazveni svetlikajoči se pesek.
Na blazini je plamenelo solnce. Videla sem, kako je pilo moje solze, prelite v noči
iz srčnih globočin —--------
V. NEZAUPANJE.
Moja blazina me  čaka .. .
Radost in bolest mojo je pila; v .njej so pritiski prvih, s solzami orošenih poljubov, gorečih na mojih neugasljivih ustnah zate že tedaj, ko si mi bil še komaj v slutnjah dosežen.
Nocoj bom čakala z žejnimi usti zore. Poznaš rože, ki ob zori odpro svoje kelihe in darujejo v samobolju solncu; ki o mraku zapro liste in samujejo zamišljene, nasičene prevelikega prevzetja?
Taka roža je tvoja ljuba, dragi! Odpiram ti svoje skrivnosti, čisto tebi vdana, da zamišljena presanjam vse te sijajne hipe najinih srečanj. Ko pride poslednji mrak, bom sama vase zaprla vso tajnost do tistega dne, ko mi bo najhuje . ..
Tedaj se bom še enkrat razcvela in poiskala tvoje oči, dragi! Zrl boš na dno mojih kelihov in čutil boš, da je klila v njih nekoč pesem, po kateri umirajo vsa, vsa srca-------
VI. ŽALOST.
Nocoj je našlo vame tisto, po čemer je trepetalo moje bitje od vseh začetnih misli. Leglo je kakor vsiljiv vzklik in zahtevalo, da zavrženi in zatajim v sebi svojo bojazen zate, dragi.
V  hrupu vročega vrvenja sem nosila ves dan krinko na očeh, licih in ustih. Trpela sem z njo v razposajeni  okolici.  S smehom na ustih  sem plakala po  tvojih  očeh.
V  smelih valovih prešernega solnca je vriskala pesem mladostne vsakdanjosti ... meni je bilo silno težko! Pri najlepših pesmih so se mi tresle ustnice, zakaj v vsaki izpeti besedi  je  bilo komaj  slišno  tvoje ime, dragi.
— Raduj se! Poj z nami! Glej, ta pesem  šumi v radost!  — In pojoč  sem jim odkrila tugo najinega slovesa, dragi! —
VII. PRED SLOVESOM.
Samo ena roža je še trnjeva. Zrastla je iz noči v jutro s tistimi sanjami brez tebe, dragi, ko sem iskala nemirna rešitve najhujši boli. Gnana od boječih slutenj in napojena s trpljenjem velikega  pričakovanja, sem  prvič prečula noč brez utehe .. .
V  najtežji minuti je trudoma pognila pod oknom roža svežo kal, zabrstela in zanosila trnje že v svoji zgodnji mladosti. Razvila se je iz brstja najžlahtnejša roža, prerokinja moje in  tvoje prihodnjosti.
Dragi! Ko se boš v razsrebreni noči poslavljal, utrgaj to plemenito rožo neslišno — meni pa pusti trnje! —                                                                                (Dalj-e prih )
©®©©o® Mladosti. (Vera Albrechtova)
Čeprav si zgodaj mi pelina dala,              Za vse, mladost ti moja, hvala hvala!
čeprav zarana si me goljufala,                  Zdaj, ko ni več viharjev v duši moji,
čeprav si grenko mi spoznanje dala,        ko ni več zarje v mojem hrepenenju,
mladost ti moja, tebi hvala, hvala!           ko ni pelina več v mojem trpljenju,
V prevarah tvojih nada je ostala,              zdaj vem, mladost, da tvoji težki boji:
v spoznanju novih sem resnic iskala,       prevare, sanje, up in hrepenenje,
v prevari nove cilje sem kovala,               so tiste svetle bajke, ki življenje.
s pelinom sladek si napoj mi dala.           od davno jih pričara v pozni uri...
©O®©®®
LETNIK Ilf.                                       ŽENSKI SVET                                      STRAN 133.
Otrok. (Gizela F.)
Zdi se mi, da vstaja v srcu marsikatere osamele device skrita želja, neutešeno hrepenenje po neznanem — po nedoživljeni družinski sreči, zlasti ko preživlja samotne urice med štirimi zidovi. Kolikokrat se vpraša tako žensko srce: čemu in komu živim? Mladostne sanje, ki so se že davno razpršile, se zopet in zopet vračajo, in kdo bi zameril neutešenemu srcu, ki je ustvarjeno, da se žrtvuje, da ljubi? Ženska, ki utaji ta čuvstva sebi in drugim, je že otopela vsled odrekanja ali pa sama sebe vara in se tako tolaži.
Cilj ženske ljubezni je mož in otrok. Moža se oklene žena, če se poroči z izvoljenim in le njej določenim možem, z dušo in telesom. A kljub zakonski sreči postaja ženi dolgočasno, ako ni ta vez blagoslovljena, ako ne doživi materinstva. Četudi koncentrira žena svoje delovanje v dobrodelnost, v skrb za druge, jej ostaja dom vseeno prazen, ako se ne razlega po njem glas lastnih otrok.
Lahek je torej odgovor na vprašanje: Čemu si želi žena otroka. Nerazumljive so mi pa ženske, ki se branijo otrok, ali ki omejujejo porode po prvem otroku. Delajo to iz komodnosti ali iz strahu pred prehranitvijo otrok, pred pomanjkanjem?
Prvi vzrok je neopravičljiv in kaže ženo v slabi luči, ker se oddaljuje od prave ženskosti. Bolj tehten je drugi, a tudi ta bi odpadel, ako bi se dekle poročilo le s takšnim fantom, ki je zmožen in pripravljen rediti družino. Matere, ki imajo le enega otroka, ga pokvarijo, kajti vsaka mati se razvije v pravo vzgojiteljico šele tedaj, ko se pri otrocih sama uči. Edini otrok ne da materi dovolj gradiva, da bi proučila bistvo in dušo njegovo, ker ga iz samega strahu, da ga ne pokvari ali izgubi, preskrbno neguje, zato ga pokvari telesno in duševno. Saj so otroci, ki imajo vsega dovolj, večinoma na isti stopnji kot otroci, ki žive v pomanjkanju. Eni imajo preveč, drugi premalo. Kjer ni mera zmerna, tam je gotova propast, ali zaostajajo otroci v razvoju duše in lelesa.
Naj bo vzrok, vsled katerega se zabranjuje porod, kakršen si bodi, je povečini neopravičljiv. Ko bi se združili v zakon le zdravi ljudje in taki, ki so zreli za ta stan, ki jim niso težave, združene z zakonom, le v breme, bi odpadla tudi velika skrb, ki se osredotoči v besedi: otrok in njega bodočnost.
Kaj pa je otrok materi? Mnogim le igrača — a mnogim nepridiprav, v napotje jim je. Prve so lahkomiselne, ne pojmujejo bistva otrokovega, a druge egoistinje, ki bi rade živele le sebi in svojim zabavam. Veliko bi lahko povedala o eni materi in drugi, a žalostne slike naj bežijo izpred oči kot neprijetni spomini, katerih se človek ne dotakne rad ali pa govori o njih brez pravega navdušenja in zanimanja. Ljubši so mi matere, ki vidijo v otroku skrivnosten dar, ki ga neizmerno cenijo. Mateina sreča je tesno spojena z otrokom in možem, če je otrok posledica zakonske ljubezni
STRAN 134.
ŽENSKI   SVET
LETNIK III.
in zvestobe. Otroci plemenitih ljudi so pravi biseri, v njih ni zlobe, ni hinav-ščine in enakih lastnosti, ki grenijo tolikim življenje.
Ob misli na take otroke se vprašam: koliko jih je in kateri so?
Redki so telesno res popolni otroci, a še redkejši so duševno plemeniti. In tisti redki so izbrani, poklicani, da blestijo kot zvezde med ljudmi povprečnih zmožnosti, med ljudmi, ki se ne trudijo, da bi otresli raz sebe šibkosti in hudobije.
Katera zakonska mislita ob otrokovem spočetju, da sta dala z življenjem potomcu tudi vse duševne kreposti, a tudi vse šibkosti, napake in slaba nagnjenja? Večina ljudi na to ne misli in zakaj? Ker jim ni spolni akt nič drugega kot zadostitev spolnega nagona, s katerim se druži mogoče le redkokedaj beseda: otrok.
Vživati in se izživeti, to je namen večine ljudi današnjih časov, zato pogrešajo otroci prave vzgoje. Isto se godi z otroci bogatih in revnih sta-rišev. Eni so zanemarjeni vsled revščine, a drugi vsled komodnosti mater in njih'razkošnega življenja.
Dolžnost starišev je, da otroka negujejo in vzgajajo duševno in telesno. Ljubezan do lastne krvi jim narekuje to dolžnost, a tudi poslave in razni zakoni. Ko bi bili vsi otroci le posledica ljubezni in ne le strasti, ne bi potrebovali nikakih zakonov, ki so kot strašilo brezvestnim starišem. Dokler se bo sukal svet, dokler bo solnce ogrevalo zemljo, se bodo še vedno družili ljudje, ki pravzaprav ne spadajo drug k drugemu, ker se poročijo brez pravega spoznanja in ker ne hrepenijo po popolnosti, zato bodo tudi njih otroci slabiči, katerih pot v življenje bo mogoče ista kot pot starišev. Od roda do roda se podedujejo vrline, a prenašajo tudi bolezni, duševne in telesne.
Pot k rešitvi je dvojna. O eni sem že govorila. Poročiti bi se morala fant in dekle le po spoznanju, da sta ustvarjena drug za drugega, da sta si duševno sorodna in da se iskreno ljubita. Tedaj bosta prenašala z lahkoto vse neprilike v zakonu, a oklenila se bosta otroka, ki je posledica intimne ljubavi, z vso skrbjo in ga vzgajala z ljubeznijo. Takim starišem in takemu otroku je življenje mali raj.
Druga pot je težja. Zakonska sta se poročila sicer iz ljubezni, oba sta dobra, a imata vse polno napak in slabih nagnjenj. Otrok iz takega zakona dela starišem obilo preglavice, ker podeduje navadno več slabega kot dobrega. Mati obupuje, se huduje nad otrokom, mogoče ga celo preklinja, a da bi mislila na pravilno vzgojo, zato ni časa, ni sredstev. Ne, vse to bi bilo, a kriva je povečini nevednost materina, da se taki otroci ne poboljšajo, nego da postajajo še zlobnejši in družbi nevarnejši. Vzgoja takih otrok zahteva predvsem t»d strani matere in očeta spoznanja lastnih napak in pogreškov. — A kdo bi si priznal lastne slabe lastnosti? Ljudje pač tako radi koketirajo sami s seboj in so polni samoljublja. — No bodimo zaenkrat optimisti in sodimo vsaj matere mileje. Torej, ko mati pre-
LETNIK llf.
ŽENSKI SVET                                    STRAN 13l
lehta in spozna da dobra samo sebe, naj skrbno opazuje svojega otroka. Že majhen, dvoleten pokaže slaba nagnjenja in leta, v katerih se otrok ne zaveda še svojih grehov, so najugodnejša, da ga spoznamo v dobri in slabi luči. Tedaj je tudi že čas, da otroka poučimo. A ravno v tej nežni dobi pokvarijo matere otrokovo dušo. Udarci, zmerjanje in neprimerne kazni, ki navadno sledijo slabim dejanjem, otroka otopijo, zato postane nesprejemljiv za poznejše opomine ali pa se boji delati slabo le radi kazni, kar pa ni pravilno. Ne strah, spoznanje mora napolnjevati otrokovo dušo, da ve, kaj sme in česa ne sme. Matere si navadno ne dajo časa in nimajo potrpljenja, da bi otroka, ki je, recimo, kaj ukradel, vzele lepo k sebi in ga poučile, zakaj se ne sme polastiti tujega blaga. Kdo bi otroku toliko razkladal! Mati seže navadno v takih slučajih po šibi in šviga švaga po nežnem hrbtu ali pa se izlije ploha grdih imen na ubogega otroka, kar gotovo ne vpliva ugodno na otrokovo dušo. Ubogo telo — uboga duša! Kategorično: moraš, ker jaz hočem, ali to smeš, tega ne smeš, v tem obstoji vsa vzgojna umetnost večine mater, da celo takih, ki imajo vendar nekaj šol za seboj in tudi — ne pretiravam — pedagogični študij. Vzgaja se pač le iz zavesti, da je otrok majhno, nerazsodno bitje, a mati zrela, na izkušnjah bogata žena, ki mora seveda le ukazovati, da se uveljavi vsa njena avtoriteta. Otrok ne sme nikdar vprašati: zakaj. Sledi navadno odgovor: moraš, ker ti ukazujem.
Stariši ne upoštevajo tega, da so otrokove napake pravzaprav njih lastne napake, še manj pa upoštevajo, da je otrokova duša nekaj povsem novega, čeravno je ziitje dveh duš v eno, in da se morajo poglobiti v to dušo, ako hočejo otroka dobro vzgojiti.
©O©®®®
Kot v belih čipkah zdaj češnje cveto ...
(Vera Albrechtova)
Kot v belih' čipkah zdaj češnje cveto in v domovini moji so zdaj za vasjo v vinogradih breskve vzduhtele: in travnik zdi se ti paradiž, na oknu slamnatih naših hiš že nagelj dekletu odganja, živina na paši pozvanja, zaprte so veže, prazen je hlev, za plugom stopa sosed vesel, vsa polja so oživela, v Gorjancih je bukev zbrstela — Kako bi ne bilo mi v srcu hudo ? Kaj dom, po tebi mi je težko, bolno mi srce je spomina... A moje noge so pretrudne nocoj, da bi pohitela, moj dom, za teboj, o zdravje, o domovina!
STRAN 136.
ŽENSKI   SVET
Letnik m.
Škodljivost enostranske in nepravilno
pripravljene hrane.*) (Davorinka Deželova.)
(Po najnovejših raziskovanjih s posebnim ozirom  na vitamine).
Hrana je kvantitativno zadostna, ako vsebuje dnevno za odraslega človeka približno 140 gr čiste beljakovine (v mesu, ribah, jajcih itd.), 120 gr masti, 360 gr ogljikovih hidratov (škrob, sladkor in dr. v žitu oziroma moki, sadju, zelenjadi itd.), ter rudninske soli (predvsem v sadju in zelenjadi); kvalitativno pa je tudi pri množinsko zadostni hrani pomanjkljiva, ako ji manjkajo posebne nedavno odkrite spojine, ki jih organizem ne tvarja sam, temveč jih mora sprejeti s hrano. Pomanjkanje teh važnih snovi povzroči občutljive nenormalne pojave — obolenje, v hudih slučajih razpad organizma (smrt). Značilno svojstvo teh sestavin je njih učinkovitost že v majhnih količinah, ne da bi imele naravnost redilno vrednost. V nasprotju z glavnimi, redilnimi živili so te sestavine le dopolnilne snovi; neobhodno so potrebne za rast in ohranitev zdravja. Njih kemičnih svojstev še niso popolnoma natančno dognali zaradi zamotanosti in raznovrstnosti spojin, njih važnost pa je danes že ugotovljena. Funk jih je imenoval vitamine (vita — življenje, amin — dušikove spojine), drugi raziskovalci drugače, a ta naziv se j.e najbolj ukoreninil.
Rastline so kemična delavnica teh važnih snovi; v kolikor se nahajajo v živalskih živilih (v mleku, jajcih, mesu itd.), prihajajo v živalski organizem iz rastlinske hrane. Marsikatero živilo vsebuje v naravnem stanju zadosti vitaminov, a cesto jih odstranimo, vržemo proč ali z nepravilnim ravnanjem zmanjšamo ali celo uničimo njih učinkovitost. Pri žitu se nahajajo v luščinah in v kali, pri sadih in gomoljih tik pod olupkom. V mlinih gredo eminentno važne snovi v otrobe; zaradi etikete lupimo nekatero sadje in vržemo olupke proč (s tem večjo slastjo ugriznemo seveda v neolupljeno hruško, jabolko, kadar ni poleg strogih oči napačno pojmovanje etikete); iz oliv in drugih oljnatih sadov iztisnejo sicer olje, a vitamini ostanejo v tropinah. V polpreteklem času smo se bali sploh še zavžiti surovo (naravno) hrano iz strahu pred raznimi bacili in bakterijami. Nova znanost pa je dognala, da previsoka toplina, predolgo, napačno kuhanje, včasih kuhanje sploh, pasteriziranje, sušenje, prekajevanje škoduje vitaminom ali jih celo uniči.
Po fizijologičnih učinkih in dozdaj dognanih kemičnih svojstvih (raziskovanja, poskusi, proučavanja, opazovanja se nadaljujejo) dele vitamine v tri skupine: 1. faktor A ali antirahitični vitamin; 2. faktor B ali antineuritični vitamin; 3. faktor C ali antiskorbutični vitamin.
V začetku je bila mast omenjena kot ena izmed kvantitativnih sestavin hrane. Toda ne le mast, tudi ogljikovi hidrati (močnate, sladke jedi itd.) tvarjajo v organizmu maščobo; na primer: domače živali se rede pri izdatni rastlinski hrani brez posebnih dodatkov masti. Zato so nekateri smatrali ogljikove hidrate kot maščobotvorne in so celo zastopali mnenje, da je možno obdržati zdrav organizem brez masti. W. Stepp je prvi opozoril na važnost masti in svojo trditeiv tudi dokazal s poskusi na živalih. Dal jim je vsestransko zadostno in pravilno hrano, iz katere je pa potom alkohola ali etra izločil vso mast. Poskusne živali so poginile izvzemši onih, ki jim
*)  O p.    u r.: Ta prekoristni članek je  v letošnjem  Gospodinjskem  koledarju.  Ker
pa veliko število naših čitateljic žal ne kupuje te knjige,  zato smo ponatisnili članek tu.
Zlasti   matere   opozarjamo, naj   ga  prečitajo  večkrat  in   s   premislekom,   da   izpoznajo, kako je treba postopati pri kuhi.
LETNIK lil.
ŽENSKI  SVET
STRAN 137.
je dal pravočasno izločeno mast. Dalje so raziskovalci dajali raznim poskusnim živalim isto1 polnovredno hrano a različne masti. Na ta način so spoznali kot najboljšo mast surovo maslo, kot drugoredno pa ribje olje (Lebertran). Neprimerna manjšo vrednost ima svinjska mast, živali pa, ki so dobivale mesto masti margarino, so pešale in poginile. Iz vseh poskusov so ugotovili, da je surovo maslo (čim bolj je rumeno tem bolje) najvažnejša in najboljša mast, ker vsebuje izmed vseh masti največ A-vitaminov. A-vitamin je tudi v rumenjaku (svetli ga vsebujejo manje, zato so neprimerno boljši temnejši rumenjaki), mleku, goveji masti in ledvicah; svinjska mast, olivno, mandeljevo olje so z ozirom na A-vitamin manj vredne masti. A-vitamin se nahaja tudi v vsaki zelenjadi, predvsem v špinači, solati, zelju, paradižnikih ter v gomoljastem in koreninastem sočivju (korenju, repi, krompirju itd.).
Nanovo opozarjajo zdravniki in dr. na važnost paše domačih živali. Zrak, sotnce in hrana vplivajo na kakovost živalskega mleka. Živali, ki jih gonijo na pašo kot na pr. na Holandskem in Angleškem, dajo neprimerno boljše, na vitaminih bogatejše mleko od naših krav, ki jih drže največ v hlevih. Najmanj je razpasena jetika med holandskim in angleškim govedom, medtem ko je pri nas že riskirano, piti surovo mleko, ter ga zaradi strahu pred tuberkelni pustimo delj časa vreti. S tem pa uničimo vse vitamine, kolikor jih je v mleku. Ako manjka v mleku A-vitamin, bodisi, da je mleko sploh revno zaradi suhe krme, bodisi, da uničimo A-vitamin s pasteriziranjem in steriliziran jem, se pojavijo posebno pri deci, ki zavživa malone le mleko, bolezenski znaki ali bolezen, znana pod imenom rahitis. Anglo-ameriški raziskovalci označujejo to bolezen za avitaminozo (bolezen, ki nastopi vsled pomanjkanja A-faktorja v hrani); odtod nazivljejo A-vitamin antirahitični princip. Mellanbv je krmil par sto psov s hrano, ki bi morala po starih principih zadoščati: dajal jim je pastirizirano mleko, kruh, olje, sol, drožje in pomarančni sok. V 6 tednih so se pojavili tipični znaki rahitisa: skrivi j en je votlih kosti, hrbtenice itd. Vitamina B in C nista preprečala obolenja za rahitisom; z naravnim mlekom, surovim maslom, rumenjaki in zelenjadjo pa je preprečil nadaljni razvoj bolezni ter dosegel celo povoljne rezultate pri zdravljenju. Torej je treba dati otrokom, ki kažejo rahitične znake, poleg mleka tudi surovo maslo, rumenjak stoičen na mleku, ribje olje ter posebno sok iztisnjen iz svežega korenja, repe in druge zelenjadi, Istotako vsebuje vsako sadje nekoliko vitaminov in ne bi smel miniti dan brez sadja, posebno za mladino. Pripomniti je, da povzročijo rahitis tudi drugi vzroki, na pr. temno, vlažno, slabo zračeno stanovanje; rahitičnim je torej treba skrbeti za A-vitaminično hrano, zrak, solnce, gibanje. Izmed vseh zdravil proti rahitiki so se izkazala kot najboljša: solnce, zrak, izvleček iz svežega korenja, zelenjad in sadje. Smetana, mleko, surovo maslo izzovejo cesto nepovoljen uspeh, ker nevropatični (nervozni) in otroci s slabim želodcem ne prenesejo tako mastnih živil. Hrana brez A-vitaininov povzroči tudi nekatere bolezni na očeh, (posebno obolelost rožnice), dalje osteopathijo (krhkost kosti) ter vodenične otoke. A-vitamin prenese sicer 1.00° toplote, toda segrevanje v zvezi z zračnim tokom ga uniči. Živila, ki vsebujejo ta vitamin, je treba torej ali užiti surova, ali jih hitro kuhati ali peči, v pokritih posodah. Mleko naj  se hitro zavre ter  takoj  odstavi
in ohladi.
(Konec prihodnjič.)
©©©©O®
STRAN 138.                                    ŽENSKI   SVET                                         LETNIK lil.
IZVESTJA
Dobrotniki naši!
V tretje stopa «Žensko dobrodelno udruženje» v Trstu pred Vas; v tretje se obrača k Vam z iskreno prošnjo; v tretje trka na vrata Vaše gostoljubne hiše. Enkrat in mnogi celo dvakrat ste že sprejeli našo deco v počitniško oskrbo ter ji nudili vsega kakor lastni ded.
Obodreno po toliki plemenitosti si «Žensko dobrodelno udruženje* usoja prositi Vas, da tudi letos sprejmete našo deco v svoje gostoljubno okrilje. S hrepenenjem se spominja lepih, prošlih dni v svobodni, zdravi naravi in s strahom v srcu misli, da-li se ji bodo še odprla vrata velikodušnih gostiteljev, kajti v svesti si je marsikaterih neprilik, ki jih je prizadejala v svoji otroški nerazsodnosti svojim gostiteljem.
Dobrotniki naši, ki ste pokazali toliko blagega razumevanja za položaj naše dece, se «Žensko dobrodelno udruženje-» nadeja, da v svojem plemenitem srcu pozabite na vse neljube nastope otrok ter se tudi letos odzovete naši prošnji.                   '                                                  yi   ^ ^ .rj
«Žensko dobrodelno udruženje» se obrača na vsa plemenita srca s toplo in iskreno prošnjo: «Dajte, Vi dobri in blagi, naši deci tudi letos Vaših planin, dajte ji Vašega ozračja, Vaših pisanih livad in zelenih gozdov, da si bo po njih krepila oslabelo telo ter utrjevala za trudapolno pot, ki se imenuje «življenje», dajte ji Vaše zdrave in tečne hrane, katera ji bo prenavljala slabotno kri — dajte ji lepih, bodrilnih besed ter odtegnite jo vsaj za par mesecev velikomestnemu hrupu in življenju, katero nudi otroku premnogokrat mnogo slabega in nedostojnega.
Namen naše počitniške akcije je krepiti oslabelo telo naših otrok v zdravem podeželskem zraku, odtegniti jo za nekaj časa zlim uplivom ulice, izročati jo v telesno in duševno zdravljenje.
Mati, žena, ki si se s tako velikodušno nego odzvala v minulih dveh letih, ali bo to pot tvoje srce ostalo nemo za naš klic in našo prošnjo? Trdno verujemo, da bo tudi letos spregovorilo tvoje blago srce ter si zahotelo naše dece, ki je tvoja deca — naša deca.
Blagi dobrotniki, ki so pripravljeni sprejeti tudi letos kakega otroka čez počitniško dobo, naj se blagovolijo prijaviti do 30. maja t. I. Prijave naj blagovolijo poslati na «Žensko dobrodelno udruženje» v Trstu, ulica Torre bianca 39, I.
Vse požrtvovalne poverjenike, ki so nam zlasti o priliki naše I. počitniške akcije pomagali, iskreno prosimo, da nam naklonijo i letos svojo pomoč t^er zbirajo in prijavljajo gostitelje, ki bi sprejeli našo deco.
ODBOR «ŽEN. DOBR. UDR. V TRSTU».
©©SO©©
LETNIK III.
ŽENSKI   SVET
STRAN 139.
PO ŽEDSKEM SVETU.
Mednarodni ženski savez zboruje letos v Washingtonu prve dni maja. Savez prireja vsakih pet let glavno zborovanje, na katero pošiljajo Narodni ženski savezi iz vseh držav po več zastopnic. Od ustanovitve 1. 1894. do danes je imel Mednarodni Ž. S. 6 velikih skupščin v raznih mestih: v Chi-cagu, Londonu, Berlinu, Torontu, Rimu, zadnje pa v Kristjaniji 1. 1920. V dobi med dvema skupščinama zboruje dvakrat izvrše-valni odbor, ki pripravlja snov in dnevni red glavnemu zborovanju. Po kongresu v Kristjaniji je bilo tako zborovanje v Aji 1. 1922., lani pa v Kopenhagnu. V obeh krajih so delegatke razdelile snov, katero bodo obravnavale v Washingtonu, na sledeče komisije: odsek za poročevanje, odsek za obravnavo zakonov, odsek za volilno pravo, odsek za odpravo, dvojne morale in trgovine z dekleti, odsek za higijeno, odsek za zaščito mladine. Ti odseki bodo razpravljali na kongresu tudi o problemu mladoletnosti, o Zvezi narodov, o mednarodnem razsodišču, o preosnovi Evrope, o oboroževanju in razoroževanju, o vzgoji, o opiju, o nenormalnih otrocih, o zaščiti narodnih manjšin, o ženskem šolstvu i. t. d.
Kakor vidimo, ima kongres obsežen in resen program, ki posega tudi v notranji in zunanji politični delokrog držav. Zato pa se po vseh državah tudi oblasti zanimajo za to svetovno zborovanje in dobe delega-tinje podporo tudi od strani svojih držav.
Jugoslovenski Narodni ženski savez je poslal v Ameriko tri zastopnice, vnete in trezne feministke: Mileno Atanackovičevo, Adelo Milčinovičevo in Alojzijo Štebijevo. Pred odhodom so obljubile, da bodo našim čitateljicam v 7. številki «Ž. Sv.» obširneje poročale o tem zborovanju.
4. občni zbor Kola jugosl. sester v Ljubljani je bil na Cvetno nedeljo. Iz tajniškega poročila je razvidno obsežno zasnovano kulturno-humanitarno delo. Društvo je priredilo več lepo uspelih gospodinjskih tečajev, dve ferijalni koloniji za ubožne in slabotne deklice, bogato božičnico bedni šolski deci; podpiralo je naučna potovanja omla-dine, pošiljalo v vojaško bolnico v Prizrenu in v kulturno zaostale severne kraje zbirke knjig. Društvo šteje doslej 24 podružnic. Blagajniško poročilo izkazuje jako velik promet: dohodkov Din. 122.454.51, izdatkov pa Din. 53.908.01, prebitka Din. 68.546.50. Med večjimi izdatki je važna vsota Din. 9227.75 kot prispevek Protituberkulozni ligi.
L kongres češkoslovaških gospodinj se je vršil o priliki letošnjega velesejma v Pragi. Z zborovanjem je bila združena razstava vzornega gospodinjstva. Govorile so: o prehrani doraslega človeka, o dečji prehrani, o higijeni v gospodinjstvu; zanimivi so bili re-
ferati, kako je treba štediti v gospodinjstvu, problem kurjave in navodilo za vzorno kurjavo, elektrika v gospodinjstvu, uporaba plina v gospodinjstvu. Kongres je sprejel resolucije, ki zahtevajo, naj se uvede po vseh dekliških šolah gospodinjstvo kot obvezen predmet in naj se sestavijo potrebne učne knjge; uvedejo naj se stalne razstave gospodinjskih predmetov; plinska in električna podjetja naj znižajo cene plinu in elektriki, da se moreta obe sili praktičneje uporabljati; prihodnji kongres čsl. gospodinj naj povabi k udeležbi in sodelovanju vsa ženska društva iz slovanskih držav.
Ženska volilna pravica, ki je bila v Italiji že napol zagotovljena, je za enkrat docela propadla. Dobile pa so jo Francozinje, ki bodo smele voliti v upravne zastope.
Narodni ženski savez v Nemški Avstriji je imel koncem marca 1. 1. jako. zanimivo zborovanje. Razpravljali so o ženskem tisku, o vzgoji, zdravstvu in o ženskem pravu. Pri zadnji točki so se zborovalke zavzemale — kakor vsa svetovna feministična društva — naj se z zakonom prepusti ženi svobodna izbira državljanstva, ako je njen mož inozemec. Organizacija je marljivo sodelovala ob strani Društva za pobijanje tuberkuloze ter za reformo stanovanj. Zborovanje se je izreklo za čim izdatnejše delovanje pri preosnovi državnih zakonov, zlasti onih, ki se tičejo socialne enakopravnosti   žene   in   pa   narodnega   gospodarstva.
f Antonija Gogolova - Knezova. Minuli mesec je umrla v Ljubljani ta delavna in blaga žena. Pod vodstvom Marije Murni-kove je že pred 40 leti začela delati v javnem življenja; takrat je bila Slovenka v javnosti pač še bela vrana. Pri neštetih prilikah je neumorno zbirala za bedno mestno deco, za občinske ubožce, za razna društva. Pri vsaki narodni akciji je bila na svojem mestu. Naposled je prevzela knjižnico Spi. žen. društva v Ljubljani; kot trezna in preudarna gospodarica je marsikaj storila zlasti za gmotni procvit društva. V svoji samopožrt-vovalnosti je šla celo tako daleč, da se je naučila knjigoveštva in je sama s hčerko prevezovala in popravljala knjige iz društvene knjižnice. S posebno vnemo se je zanimala tudi za poselsko vprašanje. V priznanje njenih zaslug jo je občni zbor Spi. žen.  društva  lani  izvolil  za   častno   članico.
f Hedviga Šubičeva, ki se je v prejšnjih letih tudi vneto udejstvovala pri mnogih dobrodelnih in narodno-kulturnih društvih, je nenadoma preminula v Ljubljani. Njej, ki ostane v hvaležnem spominu marsikaterega siromaka, bodi ohranjen blag spomin tudi med našim ženstvom.
Desetletnico smrti Nadežde Petrovičeve so obhajali Srbi 4. aprila t. 1. Hiša njenih roditeljev je bila pravo ognjišče narodne in
STRAN 140.
ŽENSKI SVET
LETNIK lil.
svetovne kulture in je imela tudi krasno zbirko starih srbskih umetnin. Tu se je zbudilo Nadeždi veselje do slikarstva, katerega se je kmalu šla učit v Munchen. Pohajala je Ažbetovo šolo in bila tovarišica Groharju, Sternenu, Veselu in Jakopiču; pozneje je študirala še v Parizu. Dosegla je krasne uspehe kot pokrajinarica, razstavila je dvakrat tudi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Bila je inteligentna vez med srbskimi in slovenskimi umetniki; pisala je kri. tike in si sploh mnogo prizadevala za razširjenje in pojmovanje umetnosti med narodom. Vojna je tudi njo odtegnila muzam; kot bolničarka je požrtvovalno vztrajala med ranjenci in bolnimi junaki, dokler ni zavratni legar tudi njej vzel življenja 1. 1915.
Dr. Milada Paulova, absolventka praške univerze, je izdala ogromno delo: «Jugo-slavenski odbor«. V tej knjigi opisuje zgodovino jugoslovenske emigracije med svetovno vojno. Mladi češki doktorici je poveril univ. prof. dr. Jaroslav Bidl v Pragi nalogo, zbrali in nepristransko presoditi delo, ki je neposredno ustvarilo ujedinjenje Jugoslovanov. Pripravljajoč se za privatno docenturo v Pragi, si je vzela za zadačo, da napiše veliko sintetično delo o jugosl. ujedinjenju in zvezah češkoslovaško-jugoslo-venskih od 1. 1895. do konca svetovne vojne. V to svrho je že izdala pred 3 leti knjigo «Diplomatska igra oko Jugoslavena u svetskom ratu», napisano na temelju avstro ogrskih uradnih dokumentov. Kot drugi kamen h končni zgradbi celotnega dela pa je zadnja knjiga. Kar piše dr. Paulova, je dognala na podlagi lastnih raziskovanj in razgovorov z osebami, ki so delale na tem politično-kulturnem polju. Ko preli-stujem to ogromno delo, se mi zdi skoro nemogoče, da bi bila mogla napisati tako znamenit dokument ženska! Koliko vztrajnosti, točnosti, zdrave razsodnosti in obširne intelektualne in politične orijenta-cije je bilo treba! Knjiga dr. Milade Paulove je najpopolnejši spomenik jugoslovanskega prizadevanja  za  ostvaritev  lastne   države.
D'Annunzijeva žena. Najodličnejša so. dobna italijanska pisateljica Matilda Serao opisuje v prekrasnem članku D'Annunzijevo ženo, sedanjo princezinjo di Montenevoso — Snežniško. Po njenih besedah je ta žena izredna osebnost, ki združuje v veliki meri lepoto, ljubeznivost, inteligenco, globoko čuvstvovanje   in   brezprimerno   odrekanje.
Male postave, plavolaska z modrimi očmi, hčerka iz ugledne stare patricijske družine v Rimu in vzgojena po vseh načelih staromeščanskih visokih krogov. Z D'An-nunzijem sta se poznala več let, njeni sorodniki so jako nasprotovali poroki. Mlada donna Maria di Galese je pretrgala vse zveze s svojo družino in s svojim slojem ter   stopila   v   zakon   s   pesnikom.   Ko   sta
se poročila v neki rimski kapelici, je bilo navzočih le par njegovih prijateljev-pisa-teljev in žurnalistov, v temnem kotu pa je klečala in jokala njena mati. Po poroki sta se nastanila v samotni gorski vili, kjer sta pač preživela nekaj srečnih časov, a še več bridkih. Prebila sta mnogo revščine; kmalu so se jima narodili trije otroci, zadnji v Rimu, kamor je D'Annunzija gnala želja po uživanju duševnih in dejanskih življenjskih lepot. Donni Mariji je bilo življenje v gorovju tuje, tuj ji je bil tudi krog moževih tovarišev in tovarišic; toda udala se je vsemu in vse je voljno prenašala, saj je ljubila  moža bolj kot  samo sebe.
Par let nato sta se ločila, zapustil jo je ter odšel v svet, kjer ga je čakala slava in uživanje. Donna Maria pa je ostala sama z deco, brez ljubezni in tudi brez gmotne pomoči s strani moža. Kaj je bilo vzrok temu nesoglasju? Nič drugega nego ona plemenska prirodna razlika, ki ju je sprva tako privlačila, kasneje pa odprla brezdno tragike; ona nežna, vsa se žrtvujoča udani ljubezni, baveča se z zbiranjem in študijami starinskih predmetov — on prekipevajoč hrepenenja po zunanjih užitkih, po javni slavi, po stotinah žen, po visokem umetniškem ustvarjanju.
Nad trideset let živita ločeno, a ne sod-nijsko, zato pripade tudi njej častni naslov, katerega si je mož pridobil s svojim patrijo-tičnim delovanjem. Tako nosi D'Annunzi-jeva žena priimek po  našem   Snežniku.
Tekom te dolge dobe sta se večkrat sestala; mož ji je priznaval vse svoje ljubezenske doživljaje, ni se jih kesal ter se celo ponašal s pravico do njih. Toda kljub temu burnemu življenju je večkrat mislil nanjo iz daljave, zakaj D'Annunzio je ljubil resnično samo dve ženi: svojo mater in soprogo. Nesrečne donne Marije ni uničila samota, ne prevara, ne ljubosumje; tiho in udano prenaša vse boli ljubeče ženske duše. Nikdar ni nihče čul iz njenih ust zle besede o možu, nikoli ni obsojala njegovega življenja in nezvestobe. Trpela je in se zvijala v obupu nad svojo razrušeno srečo, toda nihče ni videl njene solze in ne čul njenih vzdihov.
Donna Maria živi včasih v Rimu, včasih v Parizu v intimnem krogu prijateljic. Njeno življenje je jako priprosto, stanovanje pa urejeno s pravim umetniškim okusom. Več da na lepoto okolice, v kateri živi, nego na svojo zunanjost; zato je njena obleka sicer jako lina, toda pri-prosta. V zadnjem času poročajo, da bodo prodane na dražbi njene dragocene zbirke starin; pred kratkim sta ji umrla brat in mati. Življenje te žene postaja vedno bolj samolno, otožno — njena duša pa se polni s trpljenjem, odrekanjem, odpuščanjem...
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 141.
MATERinSTVO
Kopanje t nosečnosti. Noseča žena, ki prenaša to stanje normalno, brez bolečin, se prav lahko tudi koplje. Seveda ne sme biti v vodi toliko časa, da se utrudi. Tudi voda naj ne bo premrzla, manj kot 18° ne sme imeti. Nikakor pa ni dobro, da se takrat uči žena plavati, nenavadno gibanje nog namreč  preveč  utrudi  trebušne  mišice.
Najbolj zdrave in razvite otroke rode žene med 25. in 35. letom, a očetje malo pozneje in malo dalje (od 30. do 45. leta). Za otroka je najbolje, ako so stariši v tej življenjski dobi in ako se rodi kot tretji ali četrti porod — in sicer tako, da je jazlika med starostjo otrok najmanj dve leti, Bolje je za otrokov razvoj, če se rodi spomladi in ako izhaja iz rodbine z mnogimi  otroci.
Za nerodovitnost v zakonu navadno dolže žene. Zdravniki pa krive v novejšem času bolj moške. Nekateri dokazujejo, da je pravi vzrok nerodovitnosti v zakonu pri 100 slučajih  70-krat na strani moža.
HIGIJENA.
Deset zapovedi iz higijene. Neki Anglež je   napisal   sledeča  pravila:
1.) Vstajaj rano, podnevi delaj in lezi zgodaj   spat.
2.) Preprosta mešana hrana pa voda bodi tvoja jed in pijača. Neobhodno potrebni so pa tudi  solnčni žarki in  dober zrak.
3.)  Zmernost in treznost sta najboljši lek.
4.) Snaga obvaruje rje; stroj, ki je večkrat   očiščen  in   namazan,  deluje   dolgo.
5.) Zadostno spanje nadomešča izgubljene moči in jih krepča. Predolgo spanje pa slabi.
6.) Obleka naj *bo taka, da se v njej svobodno giblješ in primerna vremenskim spremembam.
7.) Snažna in vesela hiša je srečen dom, Z zabavami se duh sveži in krepi, preveč zabav pa dovede človeka do razuzdanega življenja in  do zla.
8.) Vesela nrav sladi življenje; žalost in malosrčnost  postarata   človeka  pred  časom.
10.) Ako delaš z duhom, ne pusti, da postanejo trde tvoje roke in noge. Če se pa živiš z delom svojih rok, neguj svoj duh in skušaj od dne do dne razširiti svoje duševno   obzorje.
Solnčne pege. Od več strani smo dobile vprašanje, kako se odpravijo. Izvedele smo za sledeče sredstvo, ki baje prav dobro učinkuje:
Stepi v sneg nekaj jajčnih beljakov, nato pa prilivaj prav počasi enako količino olia iz sladkih mandljev, pa pri tem neprestano vtepaj. Konečno prideneš lahko še par kapljic   kakega   parfuma,     ki   ti   je   najbolj
všeč. Tako dobiš dobro in ceneno kozmetično sredstvo. Predno greš zvečer v posteljo, si namazi pegasto kožo po licu in po rokah, zjutraj se pa obriši z mehko cunjo.
Udarec na oko. Na kmetih se večkrat kdo udari na oko tako, da mu je v hipu vsa koža okoli očesa podpluta s krvjo in napravi oko jako mučen vtis. V takem slučaju je treba takoj mrzlih obkladkov, dobra je zlasti Burova voda. Mrzli ob-kladki pa niso priporočljivi, če se oko vname. Pa tudi vroči ne, ker se vsak ob-kladek že itak takoj segreje na vnetem mestu. Za očesno vnetje je treba takoj k zdravniku,   da   on   odredi   zdravljenje.
KUHINJA.
Praktični nasveti za napravljanje drobnega peciva. Doma napravljeno pecivo, dasi ni tako lepo in fino kakor ono, ki se izgotavlja v slaščičarnah, je neoporečno okusnejše. Zato se skrbna gospodinja ne straši truda, da pripravi po možnosti okusno pecivo, zlasti ker je cenejše nego kupljeno. Seveda je to možno le, ako gospodinja uporabi pravo mero in ni preveč potratna.
Tako si doma pripravi čajno pecivo, da bo na razpolago tudi za nepričakovane goste. Pri tem si lahko prihrani drage mandeljne in orehe s tem, da si polovico potrebnih mandeljnov ali orehov razreze na drobno ter v ponvi lepo zarumeni. S tem pridobijo mandeljni ali orehi močnejši okus, nego ga imajo nepraženi in tako si lahko prihraniš polovico potrebne količine. Ko se mandeljni zarumene, jih naglo popari z vrelo vodo in na to ocejene brzo vrzi v mrzlo vodo ter hitro olupi, kajti drugače postanejo mehki, uveli in oljnati ter izgubijo na   okusu.
Pri pečenju treba paziti tudi, kako se rabi pekač, zlasti pri finejšem pecivu, da se pri peki pecivo ne zlomi ali odkrha. Zato treba pekač za pecivo z drožmi (kvasom) dobro namazati s špehovo kožo ah z maslom ter nato dobro potresti z moko, katero lahko odstraniš, ko je pecivo gotovo, s tem, da se potolče pekač na spodnji strani, pa odpade sama, ko se vzame pecivo ven. Lahko se moka odstrani tudi, če se na lahko maha s čistim prtičem sem in tja. Običajno pihanje pa ni iz higijeničnih ozirov nikakor priporočljivo. Pri malem pecivu iz «krhkega» testa bi bilo potratno, če bi mazala še pekač z maslom ali mastjo, kajti testo samo je dovolj mastno, da pušča dovolj maščobe, katera zabranjuje, da se ne sprime. Vkljub temu se Decivo čestokrat rado prelomi. Zato je dobro, da ga previdno odločiš od pekača s tankim in širokim nožem, katerega si prej segrela. Zlomi se   tako   redkokedaj.
STRAN 142.
ŽENSKI   SVET
LETNIK III.
Pri pecivu iz maslenega testa se pa pekač namaže z vodo, ker vsebuje testo samo dovolj  masla.
Pri pripravljanju finega drobnega peciva (biškotov) pa deni na pekač oblate. Ako teh nimaš, pa bel namazan papir. Pecivo se bo lahko odločilo. Pomagati si tudi moreš s tankim nožem. Da bo pecivo lepše, ga namazi s jajčnim rumenjakom, ko je šele napol pečeno, in potem speci do konca. Da se lažje namaže, se rumenjaku primeša sladkorne sipe in se zredči z vodo.
Zgotovljeno pecivo treba lepo zložiti na ravne krožnike košček pri koščku in ne drug vrh drugega, ali pa na lesene ploščice, katere pogrneš s papirjem dotlej, da se popolnoma shladi. Na to ga uvrsti v primerne posode. Ako se spravi pecivo za poznejšo uporabo, je najbolje, da se zloži v pločevinaste (kositraste) škatlje lepo po vrsti. Med eno vrsto in drugo natrosi drobno narezanega svilnatega papirja ter nato škatljo dobro zapri. Na ta način se ohrani malo pecivo lahko več mesecev. Razume se, da mora biti spravljeno v suhem prostoru. Pri uporabi raznih «modelov» za večje pecivo je bolje, če se model potem, ko si ga dobro namazala z maslom ali mastjo, posuje z nepredrobno stolčenimi mandeljni, pomazanimi z moko, namesto običajnih drobtin. V slučaju, da se potice, gibanice in slično nečejo odluščiti od modela, nikakor ne tolci po njem, ali ga celo stresaj, ker s tem se pecivo zdrobi ali odkrha. Okoli modela ovij dobro namočeno krpo, da je tudi dno pokrito, ter tako pusti kakih 5 minut. Nato polagoma zvrni  na  krožnik in  dvigni  model.
Večini naših gospodinj so znana vsa ta navodila, toda marsikateri novinki utegnejo biti v pouk in koristna.                —a— Pomladno smrekovo brstje. Mlado smrekovo brstje naloži v steklene kozarce, vmes potrosi stolčenegja sladkorja, feaveži in postavi za 8 dni na solnce. Ne devaj veliko sladkorja. To daj na pljučih bolnim, ker jim zelo_ čisti pljuča in olajšuje kašelj. Majska pijača. Cvetje prvenca (Wald-meister) naloži v steklenico in nalij vina ter zavezi. Vzemi le belo vino. Čez pet dni odlij vino, ki je na solncu vzelo ves lep vonj iz rož, pa imaš pristno majsko pijačo, katere ponudiš vsakemu članu družine po en kozarček kot nekak pozdrav nove pomladi. To so malenkosti, a otroku ostanejo take pozornosti od strani mamice v spo_ minu in milem spoštovanju še do poznih let.                                                                    I. R.
Dunajski krompirjev kruh. Tri precej debele krompirje, skuhane v slani vodi, pretlači kot za pire. Dobro premešaj 3 žlice surovega masla in 3 rumenjake, dodaj to krompirju ter vmešaj vse to v 1 kg bele moke, malo   osoli,  daj  še   1   noževo  konico
pecivnega praška, 1 noževo konico vanili-jinega sladkorja, 10 dek rozin, malo mleka ali smetane in malo germa. To dobro na deski predelaj in naredi hlebček. Ko vzide, ga prevrni v namazan model in speci v krušni peči. V štedilnikovi pečici se ta kruh ne peče dobro, razen če imaš veliko cev, kot je v gostilni, da je dobro pregreta. To je pristen recept. Kruh bo rahel, okusen.
KNJIŽEVNA POROČILA.
Otroško      perilo:     Milka    Martelančeva.
Pridno se gibljemo in zastavljamo svoje sile! Z gori omenjeno publikacijo je gdč. Milka Martelančeva, znana urednica priloge «Ženskega Sveta», preorala lep kos ledine, za kar smo ji hvaležne vse matere, tete in prijateljice mater. In ktera izmed nas ni eno ali drugo? Knjiga nam je bila potrebna, zaželjena ter smo jo po predna. znanilu «Ženskega Sveta« tudi že težko pričakovale. Zakaj pomlad je, obnavlja se vse in tudi otroška garderoba, čije najvažnejši del je perilo.
Avtorica je svoje delo jako premišljeno sestavila. Po njenem namenu naj služi knjižica tako tistim, ki so še začetnice v šivanju, kakor onim, ki so začetne težave že  premagale.
Prvo je na vrsti perilo za dojenčke. V tem delu najdemo večjidel v nazornih risbah vse, kar spada zraven, od povojev do prvih oblekic. Vmes okusno krstno opremo in zelo bogato opremo za dojenčkovo posteljo. Kot malenkosten nedostatek tega dela bi omenili, da se dojenčkove srajčke zadnje čase ne zavezujejo zadaj na sredi, ampak zadaj precej pri strani. Radi tega ne kaže otrok toliko golega hrbta, zlasti hrbtenice, kakor pri srajčkah, ki so pre-deljene ravno v sredi. Kot posebno lične modele moramo omeniti spalno srajčko št. 19, oblekce št. 20, 22, in pelerino št. 24. Za posebne priložnosti najdemo krasne in bogate vzorce za dojenčkovo posteljno perilo in za njegov voziček. Niso pozabljeni različni srčkani slinčki favtorica jih nazivlje podbradke), prvi čeveljčki, čepice in praktična bela torbica za dojenčkovo perilo, ki ga mora mati zmerom s seboj na sprehode   jemati.
Za otroke obeh spolov do 14-tega leta prinaša knjiga obilo slik s točnimi popisi. Kakor pri dojenčkovem perilu ne manjka tudi tu ničesar. Poskrbljeno je za vse letne čase in okuse, a vsi kroji se posebno odlikujejo po praktičnosti in enostavnosti. Po jasnih slikah in ravnotako jasnih popisih se bo vedela vsaka mati ravnati. Pri št. 84 bi omenili, da je pas za deklice najbolj primeren in priporočljiv, samo mesto navadnih trakov dajemo prednost elastičnim trakovom. Ker se ti ne dajo vezati, jih priredimo   za  zapenjanje   na   gumb.     Predpas-
LETNIK III.                                         ŽENSKI SVET                                        STRAN 143.
niki,   ki   jih   knjižica   prinaša   obilo,   so   vsi   barvni     papir,     nenavadna    izrazita    forma
lični   in  priporočljivi.                                              nekaterih    stranic,    opombe   k   posameznim
Znaten   del   knjige   je   posvečen   ročnemu   naslovom;     naposled   celo \odlomek   onega
delu,    in   jako    umestno je,  da  je  avtorica   dela,  ki  ga  misli  šele   izdati.   Morda  je   to
v slikah in besedah razložila različne ubo-   poslednje    najvažnejše    in   najpomembnejše,
de, tako za šivanje kakor za vezenje in živ   Pove ti to,  česar ne  moreš razbrati iz pri_
šiv   (ažur),   ki   se   posebno   zdaj   dosti   rabi.   čujočih   sestavkov:     avtor   ima   pred   seboj
Lepi   in   jako    domači  so   vzorci   s   križčki.   jasno   začrtano   miselno   pot,   ustvariti   nam
Tudi   kvačkane   čipke  in    vložki   so   zasto-   hoče   novo  umetnost,   ki naj  ne  bo  le   po-
pani.   Škoda,   da   avtorica  ne   omenja   čipk,   snetek  prejšnjih  stoletij,  temveč   naj   izraža
ki   se    prikvačkajo  na   rob   in   sestojajo  iz   žitje  in  bitje  človeka v  20.  stoletju. So  to
dveh   treh   vrst.    Tako   ozke   čipke,   ki  ne   besede,   ki   jih   moraš   nehote   odobravati;
dajo mnogo dela,  so ravno  za  otroško  pe-   ali če prečitaš in želiš prečutiti in duševno
rilo jako primeren okrasek.                                 preživeti    «Človeka   z   bombami*    ter   si   s
Od dveh prilog je  ena stran krojna pola,   tem  ustvariti  orijentacijo  v novo  autorjevo
dočim so  na treh straneh krasne risbe ve-   umetnost, pa ti omahnejo roke  in  se malo-
zenin. Tu je s polno roko zajeto v zaklad-   dušno  vprašaš:   Imajo  h  matenjalne  m  mi-
nico   naše   narodne   ornamentike,   in   težko   selne pridobitve  našega veka  res  tako ve-
bi   bilo   razsoditi,   kteri   risbi   naj   gre    pr-   "k učinek na našo dušo,  da  so  ji  izruvale
venstvo   lepote.                                                        ves zmisel za one  občutke in užitke, ki jih
Rj.       .,   .  i    i             i       „   ,    ¦•-¦ •   x„jj   je   imelo   človeštvo   na   prejšnjih   kulturnih
adi  prilog  bodo   sezale  po   knjižici  tudi   '         . , -    M      ..        ,.    r    '   J.    ...   , .. ,
j i i x     •     ¦                           i        -   -    x j:~„    stopnjah?    Ne    žive    h   v    naši  duši   kljub
dekleta, in imamo en vzrok vec, ce trdimo,        * '          . .                     ,                            .'
.                .,                                    v        i           i    .c   vsem  razvojnim spremembam  prav ona ista
da   v   najkrajšem   času   ne   bo   slovenskega           ,        ,   ',          r  ..    ,            r ..  .        v,
,            . '      '   .      ?.    .      .     _    x           i.;-_:t,   cuvstva,   kakor   so   živela   v   prejšnjem   clo-
doma    brez    nje.  Častnega   mesta   v   hisnili       ,       .'      .            ,        . ...     K   .' ..,
......           S         . 1.1      i          ¦               i      veku    m    si  v  vedno    istih  okvirjih —   ce-
knjiznicah  ne   bo  zgubila,   ker  ni   sezonska                      ,......           .        ..." .    .
j,.,     ••                 i     j i     x    ¦             j      x:    prav z različnimi nijansami — iščejo izraza,
publikacija,    ampak   delo   trajne   vrednosti.   ^     , .,           ,    .         ',   ,.                         x
I,       i    ....           r        ¦                      ...  ...            pa   bilo   v   kateremkoli    novem   svetovnem
Na     knjižico    opozar amo    se    učiteljice   v   v    .      .     .          ,   ,   ,    .   .    .   ,    ,.   .. ,.    .
...    .             j  . .. '                                '             naziranju   in   pod   katerimi   si   bodi   zivlienj-
mestih  m  na   deželi.                                                , .   .    '        .nv   M.       ..            .   ,    . .. , '   .'
r, ,            ,    .         .           ,     i  .         .  i .,            skimi   pogoji?     Niso   h   vse   industrijske  in
Delo    avtorice    in    sotrudnic    ni  bilo   ne             ,                 • j . •»               -t      i
...                   .,         D     • v                            x       znanstvene    pridobitve    za   človekovo   cuv-
lahko   ne   majhno,   romislimo   samo   na   te-     ,            -• r     ¦     x      1              i       .....  .7 , .
x    _•    1  ^--      a        1    x  j-         •               stveno  zivl enie  to,  kar  so  kemični živilski
zave   terminologi e.   Ampak   tudi  popise  se-                 ..    '    ' .      '      ,  ,           ,             ,   ,
,    ,¦  ,¦     •   1 ui       •            i.-   lm              x        preparati  za   njegovo   telesno   hrano:   kakor
stavljati   ni   lahko,   m   ne   bi   bilo   umestno,   r   .r.     x 1             -i   ¦     1  j-             -t.      • 1
,      /.                .      ...           .. ..           ,       ...      v  teh,   tako  manjkalo   tudi v  prvih  vita-
če    bi    se    pri   n m    spuščali    v   slovmsko   „ • _ •               ,     '    ,            .,      , .    ,  .     ,   ..
.i 1           xx               ¦   1       1    ••-•        -           mini,   one   elementarne   sile,   ki   dajo   tudi
dlakocepstvo.   lem manj, ker knjižica ni na-   ...     ___,__,.   ..    ,...»,             '         D
r    ..     1 ....       '.   1         i ,        .            duši,   umetnosti  življenje.'!                      F.
pisana    radi    dobička,    kakor    zal    pri  nas       mi-,jj   :,___1    :    „1  j-    1 •            -  m     1 ¦   ¦
¦_     ••   x          x    1            1   -^              1    ¦                Mladi   unak   e mladinski mesečnik, ki  je
marsikatera  strokovna knjiga,  ampak iz   ci-______•    '  „,   .-  •     .     •       .                     . /
,       .      .       ..                    j           1     • x    t     x     namenjen   mladini,   da   jo   obvaru e   pogub-
ste.   gorečnosti   za   narodovo .konst.   In   ta             alkohola   in  jo   tudi   drugače   vzgoji  v
gorečnost    ,e    diktirala    avtorici    gladek  in   močnega  morainega   junaka.   Obsega   pripo-
jasen   slog    a   P«   vse,   občudovanja vredni   vedne   sestavke,   pesmi,   reke   in   slike.   V
ekonomiji tudi vznesene  besede, ki se vsa-   dodatku    SQ        is^evki   malih   sotrudnikoV|
d.,o  čitateljicam  globoko  v srce.       _                uganke in  rebusi  ter  dopisi  mal;h  naročni.
Darinka Vdoviceva.       kov. Ker je  cena tako nizka,  zrno pa tako
Človek   z   bombami;    Anton     Podbevšek.   IeP°  in koristno, priporočamo  sleherni  ma-
Založila   in   izdala Štefanija  Ravnikar-Pod-   teri;    naj   naroči    «Mladega    junaka«   svoji
bevškova.   Originalen   zvezek,   nov   po   vse-   °^eE}-
bini   in   po   zunanjosti.   Obsega  več   liričnih       Stane  letno:   1  izvod  10 dinarjev;   10 izv.
sestavkov v vezani in nevezani besedi, ka-   Pod    skupnim-    ovitkom   po   9   dinarjev;   25
teri so pa bili povečini že priobčeni drugje.   Izv-   Pod    skupnim   ovitkom  po  8   dinarjev;
Ko  jih človek  čita,  pač opazi  v njih nekaj   50 lzv- Pod skupnim ovitkom po 7 dinarjev;
novega,   toda   ti sestavki   sami  na   sebi   ni-   .10° lzv- P°d  skupnim ovitkom  po  6  dinar-
majo   one  sile,   da bi  ti   segli v  srce   ali   v   'ev-  —   Posamezna   številka   stane   1   dinar
misel s tako spontano  močjo,  da bi  se ne-   50  par.
hote moral ustaviti  ob njih.  Tovarna, stroj,       Uprava   z a   11 a 1 i j o:   Uprava    «Pre-
elektrika,    bengalična    luč...    vse    te   slike   poroda« _ m  «Mladega  junaka«,  Gorica - Go-
povedeio naše  misli  v  industrijo,  na  bojno   rizia'   Via   Seminario   7.   Celoletna  naročni-
polje,   kvečjemu   v   socialno   življenje;     ne   na: p  "¦"•
morejo pa nam pričarati carstva  poezije in       Slika   Doriana   Grava:    Oskar   Wilde
onega zanosnega razpoloženja, ki  se rodi v   — Stanko    Vurnik.    Spi.    knj.   št.   50.
naših   dušah   le   ob   zvoku   ali    pogledu   na   Cena: Din. 36.—, vez. Din. 44.—. Prekrasno
pravo umetnost.  V  tej  knjigi se  je   pisatelj   delo     svetovno    znanega    angleškega   pisa-
predstavil   z   vsemi   sredstvi,     ki   zamorejo   telja,   ki   je   v   tem   romanu   nanizal    toliko
dati  važnost   in   jasnost  glavni vsebini:   vse   globokih  misli  in napete   fantastike,   da   ga
dosedanje   kritike,      vsa   osebna   mnenja   o   vsak   čitatelj   prišteva   med   svoje   najljubše
njem,    lastna    fotografija    in   podpis,   živo-   in   najzanimivejše   čtivo.
STRAN 144.
ŽENSKI   SVET
LETNIK III.
IZ NAŠE SKRINJE.
NAŠI GORENJCI. (Nadaljevanje.)
Pastirjevanje. Pastirski posel je brez-dvomno eden izmed najstarejših na svetu. Že v «Zgodbah stare zaveze* beremo o pastirjih; o času Kristusovega rojstva so bili pastirji prvi, ki so našli Gospoda in Izveličar sam se je poslužil prispodobe pastirja, ko je izročal apostolu Petru duhovno oblast  z  besedami:   «pasi  moje   ovce!»
Pod besedo pastir ali pastarica smatramo na splošno veselega, nepokvarjenega in zadovoljnega dečka ali deklico, ki neomejeno gospoduje svoji živini, se veseli božjega solnca ter v petju in podobnih nedolžnih zabavah daje duška čutilom svojega radostnega srca. Prav kakor pravi pesem:
«Pastarica   kravce   pase, ona ima svoje špase, pastir  pa   prav':   juhe,   juhe, na  planincah   luštno   je! >
Res je, da ima tudi pastir svoje križe in težave, a kljub temu se vsi, ki smo opravljali ta posel in tekali za ljubo čredo, tako radi spominjamo na to dobo. Saj so bila to naša edino srečna otroška leta, ko kljub revščini nismo poznali nikakega gorja, ni-kakih bolesti. To so bila leta, ko je mislila in skrbela mesto nas naša ljubeča mamica, mi pa smo v svojih otroških dušah sanjali sanje bajne in rožne ter si predstavljali svet vse lepši, nego je v resnici. Pa čujmo našega Gregorčiča:
«Tam srečen pastirček sem  glasno pojoč
veselje  srca  razodeval,
poslušal je potnik po  dolu gredoč,
moj drug mi je z  onkraj  odpeval.»
Bridkosti in boli jaz nisem poznal,
pijoč le sladkosti sem rasel.
Da   bil  bi  pač   vedno   tam   gori   ostal
in   črede očetove  pasel!»
Da, da, Gregorčič, prav si zapel. Zakaj nismo mogli ostati za vedno pastirčki! Ali z drugo besedo: o blažena leta detinska, zakaj ste zbežala od nas!
Gorenjska zemlja ima rodovitne pašnike in domačini so se ukvarjali s pašnjo že od pamtiveka. Pred sto leti in še preje so imeli pastirstvo drugače urejeno nego dandanes. Vsaka vas ,je imela svojega pastirja, ki je pasel živino iz vse vasi. Glede košnje
so imeli kmetje na svojih travnikih natančno začrtane meje, pri pašnji pa se- ni gledalo na to in naj se je pasla živina na domačem ali na sosedovem travniku, to je bilo pač vseeno. In le vsled tega je bilo mogoče, da je precejšnje krdelo ovac in govedi zamo-gel obvladati en sam pastir.
Pastirsko službo so vaščani poverili kakemu starejšemu gostaču. Kot plačo je pastir prejemal tri srebrne cvancgarce za celo leto (1 cvancgarca je imela vrednosti 33 krajcarjev). Hrano je imel izgovorjeno pri vaščanih. Prvi dan je jedel pri enem kmetu, drugi dan pri drugem in ko je obral vso vas, je začel zopet iznova. Tako je vedel vse, kaj se tu in tam kuha in se je veselil vnaprej na ono hišo, kjer ga je doletelo   kaj   boljšega.
Vsako jutro ob 5. uri je sredi vasi zatrobil na svoj pastirski rog. Na ta poziv so vaščani izpustili živino iz hlevov. Govedo kakor ovce, vse se je takoj v vasi strnilo v eno celoto, ki je mirno in pokorno sledila svojemu voditelju pastirju na pašnik. Ako je bila živina na paši mirna, tedaj pastirju ni bilo ravno posebne sile. Med tem ko je žival mulila travo, je on lahko lepo sedel, izrezljaval piščalke ali kaj podobnega. Ker imajo pa dostikrat tudi nekateri četveronožci svoje muhe in se v svoji bo-jevitosti kaj radi medsebojno preizkušajo z rogovi, ali pa ti jo vsled nagajivosti po-cede čez drn in strn, ej, takrat ima pa pastir dovolj posla, dovolj truda in napora, da spravi svoje podložne brez večje nesreče zopet v red.
V Žabnici pri Kranju je svoj čas pasel čredo vaški pastir Brgler, ki se je oveko-večil z originalno pesmijo, v kateri opeva svoj stan. Naravnost imeniten je njegov humor. V pouk in zabavo jo podajam čita-teljem popolnoma v originalu:
«Jest sm en revež pastir,
grešnik v kršanski sem ver'.
Pišem  se Brgler  Anton
in služim na pol  skor'  zaston (j).
Za cel' let' mam cvancgarce tri,
vsak ve, da to Bog ve kaj ni.
Včasih dobim tud'  pol   strganih  hlač,
nove bi raj' — pa kaj čem — ni drgač.
Kravce in ovce, ta stare, ta mlade
vse  imam   rad,   če  me  vbogajo  rade.
Manica. (Dalje prihodnjič.)
Popravek.
Verodostojne osebe so obvestile uredništvo «Ženskega soela/>, da vsebuje sestavek «Karla Grmek-Ponikvarjeva» važno napako. Autonca D—n je namreč na podlagi napačnih informacij omenila, da je pokojna K. Ponikvarjeva sodelovala v nekdanji tržaški «Slovenkh pod pseudoninom <Danica-. Članke, signirane s tem podpisom, pa je v resnici napisala Eivira Dolinarjeva, ki je takrat s svojim modernim naziranjem in bodrim književnim nastopom orala ledino slovenskega feminizma.