O GRADBENI PODOBI
NEKDANJEGA SAMOSTANA
DOMINIKANK V RADLJAH
JOŽE CURK
Ustanovna listina samostana dominikank v
Radljah (Marenbergu) je bila izdana
24.6.1251, štiri leta pozneje se že omenjata sa-
mostan, posvečen Devici Mariji in njegova
priorica, leta 1286 samostanska cerkev, leta
1290 postavitev Marijinega (glavnega) in Kri-
ževega oltarja, leta 1293 pa chorum (prezbite-
rij ali še verjetneje nunska empora). Samostan
sta ustanovila Seifrid Marenberški in njegova
mati Gizela, vdova po leta 1246 umriem Al-
bertu. Nastal je pod grajskim gričem na Per-
vanovi kmetiji blizu Marijine cerkve »sub
confinio montis Raedelach«, omenjene že leta
1170. Prvotno darilo sta Seifrid (1246-72) in
njegova žena Riharda, rojena grofica KJam (+
po 1303), še pomnožila. Po nasilni smrti Seif-
rida je bil samostan med leti 1272-76 občasno
v varstvu kralja Otokarja II. Pfemisla. Samo-
stan, ki je bil enako kot studeniški namenjen
le plemkinjam, je naglo bogatel in tudi zaradi
tega v 16. stol. zašel v občasno moralno stisko.
Leta 1510 je lavantinski škof lenart Pewerl
(1508 - 36) na novo posvetil njegovo cerkev
in kapelo Janeza Krstnika »in ambitu«. Leta
1582 je pogorela cerkev, med 1584-86 j)a še
samostan, ki je bil povrh še okraden. Sele z
opatico Suzano Schrattenbach (1584-1621) so
za samostan nastopili boljši časi. Začel se je
njegov ponoven vzpon. Leta 1621 so nune ku-
pile 19 fl vredno imetje v Ribnici, leta 1663
vuzeniško gospostvo in Tumersfeld, leta 1669
radeljsko zemljiško gospostvo, leta 1693 so
poskusile dobiti še mutski Kienhofen za 7000
gld, a se jim to ni posrečilo. Ker se je gradbe-
no stanje samostana v teku 1. polovice 17.
stoletja poslabšalo, so nune med leti 1649 in
1666 postavile takorekoč nov samostan, ki ga
je 1732. poškodovala strela in 1780. požar.
Komaj so ga za silo popravile, je bil avgusta
1782 razpuščen. Samostanska poslopja so slu-
žila najprej za invalidski zavod, nato v času
francoskih vojn kot vojaška bolnišnica, po-
zneje pa so ga napol podrli, najprej cerkev,
nato vzhodni trakt in vzhodni del upravnega
poslopja, po letu 1825 pa še prečni trakt. Nje-
gov rusticirani uvozni portal z letnico 1666 so
preselili v graščino, ki stoji na zahodnem kon-
cu trga.
O nekdanjem samostanu dominikank pove
največ njegov stavbni načrt, ki gaje leta 1784
izdelal inženir kapetan von Schluderbach v
zvezi z njegovo predvideno uporabo za inva-
lidski »inštitut« - dejansko hiralnico, ki naj bi
premogel 311 postelj in prostore za bolniško
osebje. Načrt je prvovrsten vir, ker nam prika-
zuje stanje samostana takoj po njegovi ukini-
tvi, ko je še obstajala tudi njegova cerkev.
Samostansko jedro sestavljata dvonadstrop-
no poslopje, ki oklepa dve kvadratasti notra-
nji dvorišči, večjega vzhodnega in manjšega
zahodnega, ter ob severno stranico vzhodnega
dvorišča prislonjena, pravilno orientirana cer-
kev. To jedro opasuje približno pravokotno
obzidje, katerega vzhodna in zahodna stranica
sta ravni, južna se razpira proti jugozahodu,
severna pa oblikuje topi kot proti severu. Pre-
ko vzhodne obzidne črte je molel prvotno 3/8,
pozneje ravno sklenjeni oltarni del nekdanje-
ga kapitlja, ki se je nahajal v pritličju vzhod-
nega samostanskega trakta, preko južne ob-
zidne črte pa je segal 2x3 osni dvonadstropni
prizidek, ki je slonel ob zahodnem koncu juž-
nega trakta. Na zahodno obzidje, ki je ločeva-
lo samostansko zunanje dvorišče od njegovega
vrta, se je prislanjala drvarnica za okoli 300 ki
drv, na severno obzidje pa dolgo nadstropno
poslopje, ki je samostanu služilo za upravno-
gospodarske potrebe, invalidski bolnišnici
(hiralnici) pa za skladišča in stanovanja. Skozi
to 14-osno poslopje je vodil tudi glavni vhod
v samostanski kompleks.
Dvonadstropno samostansko jedro, ki je
bilo v celoti 14x8 osno, je oblikovalo dve no-
tranji dvorišči, večje vzhodno in manjše za-
hodno. Prvega je v spodnjih dveh etažah okle-
palo s 4-krakima 4-ločnima slopastima ar-
kadnima hodnikoma, v vrhnji etaži, kjer je
hodnik potekal po sredini traktov, pa s po 4
sobami, katerih okna so gledala na dvorišče;
drugega pa razen na vzhodni strani v vseh
treh etažah s trikrakimi dvoločnimi arkadni-
mi hodniki, ki so se na južni strani povezovali
s pomočjo veznega hodnika z arkadnimi hod-
niki vzhodnega dvorišča. Na zahodno dvoriš-
če je s severa vodil uvozni portal. Z zahoda pa
osebni, dostopen skozi vežasto pritličje štirie-
tažnega stolpiča. Tu se je v njegovi veži nanj
priključevalo enoramno stopnišče, ki je pove-
zovalo vse tri etaže zahodnega dela samosta-
na, medtem ko je isto funkcijo za vzhodni del
samostana opravljalo osrednje dvoramno
stopnišče, kombinirano z enoramnim klet-
nim, nameščeno v prečnem traktu, ki je loče-
val obe dvorišči. Načrt je predvideval odstra-
nitev nekdanjega kapiteljskega oltarnega pro-
stora na vzhodni in vhodnega stolpiča na za-
hodni strani ter podaljšanje južnega dvonad-
stropnega 3 X 2-osnega prizidka za nadaljnje 4
osi priti zahodu. Ta prizidek, ki je imel svoje
pritlične prostore križno obokane, njegove
etaže pa je povezovalo polkrožno stopnišče,
bi v podaljšku dobil v vsaki etaži po tri sobe ■
9
Samostan dominikank v Radljah (Marenbergu), risal J.Curk
in hodnik z enoramnim stopniščem. Vendar
se to ni zgodilo, ker je bil načrt realiziran gle-
de odstranitev, ne pa tudi prizidave novih de-
lov stavbnega objekta.
Posebno pozornost zasluži cerkev, ki je sta-
la ob vzhodni polovici severne samostanske
stranice. Presenečajo zlasti njena čista tlorisna
razmerja. Pravokotna ladja je imela razmerje
3:1, prezbiterij v obliki dolgega kora pa sta se-
stavljali dve kvadratasti, križnorebrasto obo-
kani poli in 5/8 zaključek, kar mu je tudi da-
jalo razmerje približno 3:1. Njeno severno
stranico so od četrtine ladje do sredine prezbi-
terija zasedali masivni kvadratasti zvonik in
dve pravokotni kapeli s tremi velikimi okni,
ki so segala še v drugo etažo. Kapeli, ki sta bili
med seboj ter s prezbiterijem in ladjo ločno
povezani, sta dejansko predstavljali nekako
stransko ladjo, ki je bila na obeh koncih ravno
zaključena. Zvonik je bil opremljen z ogalni-
mi pilastri, vhod vanj pa je bil s severa. Pre-
ostalo ladjino severno steno sta spodaj predi-
rali dve manjši okni, zgoraj pa veliko, ki je se-
galo skozi obe gornji etaži. Zahodna fasada je
bila spodaj opremljena s portalom med dvema
oknoma in s poševnim opornikom na ogalu,
ki pa ni presegal druge etaže, zgoraj pa z veli-
kim oknom, ki je segalo skozi obe zgornji eta-
ži. Razmestitev oken v severni in zahodni ste-
ni govori za obstoj zahodne empöre, pa bodisi
daje služila kot pevski ali še verjetneje nunski
kor, ki je bil dostopen s križnega hodnika. La-
djina južna stena je imela visoko zgoraj nad
puhasto streho prislonjenega arkadnega križ-
nega hodnika dve okni, od katerih je bilo
ohranjeno le še vzhodno. Prezbiterij je prvot-
no obstopalo šest opornikov in osvetljevalo
šest oken, ki so segala skozi vse tri etaže, a je
en opornik in eno okno izgubil, ko so prizida-
li vzhodno kapelo. Ob južno stranico ladje se
je naslanjal trietažni severni krak slopastega
arkadiranega križnega hodnika, ob južno stra-
nico prezbiterija pa ozko triramno podstrešno
stopnišče in križno obokana zakristija z dve-
ma oknoma v vzhodni steni. Načrt je predvi-
deval ohranitev cerkve s kapelama in zakristi-
jo za potrebe bolnišnice, vzel pa ji je zahodno
polovico ladje ter jo z vdelavo dveh stropov
spremenil v trietažni prostor, ki ga je v pritli-
čju zasedlo skladišče oblek in posteljnine, v
obeh nadstropjih pa bolniški sobi. Ladjino
južno steno so predirala v pritličju tri vrata, v
prvem nadstropju vrata na pevsko emporo, ki
so jo vdelali v preostali (vzhodni) del ladje in
v prvo bolniško sobo, v drugem nadstropju pa
vrata v drugo bolniško sobo in že omenjeno
okno, nameščeno nad pultasto streho prislo-
njenega križnega hodnika.
Vzhodni trakt sta sestavljali razen zakristije
še dve križno obokani sobani, katerih prva se
je proti vzhodu zaključevala z že omenjenim,
sorazmerno velikim oltarnim prostorom, dru-
10
Samostan dommikank v Radljah (Marenbergu) v Vischerjevi Topografiji Vojvodine Štajerske iz 1. 1681
ga pa je imela enako kot zakristija v sredini
slop, ki je opiral križni obok. Vse kaže, da je
bil prav vzhodni trakt skupaj s cerkvijo še
ostanek prvotnega samostanskega jedra iz
2. polovice 13. stoletje^. Sistem arkadnih in
drugih hodnikov skupaj s tremi stopnišči je
samostan povezoval v funkcionalno celoto.
Ker je bil južni trakt za dve okenski osi krajši
od severnega, njegov prizidek pa se je konče-
val še za eno os preje, je samostanska zahodna
fasada v južni polovici dvakrat stopničasto
vskočila, kar je vidno tudi na Vischerjevi ve-
duti iz konca 17. stoletja.
Ta nam podatke načrta vizuelno dopolnju-
je. Pogled na samostan je s severozahoda. Nje-
govo jedro obdaja obzidje, ki oklepa tudi dre-
vesni in vrtni nasad zahodno od njega. Spre-
daj se širi dolgo nadstropno upravno-
gospodarsko poslopje, skozi katerega vodi po-
tlačenoločni portal na samostansko zunanje
dvorišče. Samostan je v celoti dvonadstropen.
Ob vzhodni polovici severnega trakta leži cer-
kev, ki s svojo sedlasto streho presega samo-
stanska poslopja. Ob severni steni ladje stoji
zvonik, ki je s pilastrsko arhitekturo razdeljen
v tri etaže ter kronan s čebulasto streho. Ob
njem stoji 5/8 sklenjena, relativno nizka kape-
la, ki tlorisno presega zvonik. Sicer je cerkev
brez prizidkov, zato kaže ladja razen ogalnega
še troje stopnjevanih opornikov in razen dveh
pritličnih, polkrožno sklenjenih in enega viso-
ko zašiljenega okna v zahodnem, še dvoje vi-
sokih zašiljenih oken v vzhodnem delu sever-
ne stene. Prezbiterij s stopnjevano steho ob- :
stopajo oporniki, njegova okna pa so polkrož-
no sklenjena. Glavna (zahodna) fasada ima v
svoji osi vhodni portal, pokrit s pultasto stre-
šico, visoko zašiljeno okno in dve lini v str-
mem trikotnem čelu.
Samostanski kompleks z naslikanimi fasa-
dami kaže zgodnjebaročno lice: etaže dele zid-
ci, ogale poudarjajo ogalniki, okna obrobljajo
okviri z policami in kamizi, severni (glavni)
vhod se kaže kot polkrožno sklenjen portal v
pravokotnem, rustično oblikovanem okviru,
zahodni vhod pa označuje štirietažen stolpič,
katerega vhodna veža se odpira s tremi loki.
Ta enotna zgodnjebaročna fasada obdaja se-
verni, zahodni in dvoosni čelni del južnega
trakta, medtem ko je triosni čelni del južnega
prizidka preprosteje, lahko bi rekli funkcio-
nalno, urejen. Opremljen je namreč z leseni-
mi ravnimi stopnicami in s podritim lesenim
mostovžem v nadstropju. Izza njegove strehe
molita stolpiča, pokrita s piramidasto-later-
nastima strehama. Za samostanom so v
ozadju vidni nadstropna spodnja graščina,
Kalvarija s križevo fuguralno skupino ter stre-
he trških hiš in župne cerkve izza roba griča,
za katerem stoji stari radeljski grad. Veduto je
zrisal G.M. Vischer, v baker urezal pa Andrej
Trost po letu 1680. Kombinacija vedute s sto
let mlajšim načrtom daje veduti večjo verodo-
stojnost, kot bi jo sicer imela, saj se dobro do-
polnjujeta. Očitna razlika je le pri cerkvi, ker
sta na načrtu vidni ob njej dve kapeli z ravni-
ma stenama, veduta pa kaže le eno kapelo s
5/8 sklepom, ki sega daleč pred zvonik. To pa
11
po načrtu ni mogoče, ker sega spredaj stoječe
upravno-gospodarsko poslopje skoraj do zvo-
nika in prizidanih kapel, ter zato ne pušča do-
volj prostora za kako daljšo, 5/8 sklenjeno ka-
pelo. Če sta torej kapeli z načrta nastali šele
po letu 1680, je starejša gotska kapela z vedu-
te morala biti precej manjša od njenih nasled-
nic, saj tudi s svojim 5/8 sklepom ni mogla
dosti presegati stolpove širine.
Ogled nekdanjega samostana nam navedene
ugotovitve dopolni, obenem pa nas seznani s
poraznim gradbenim stanjem njegovih stavb.
Predvsem je od samostana ohranjena samo še
njegova južna in zahodna polovica, manjkajo
pa cerkev z zvonikom in kapelama, komplet-
na vzhodni in prečni trakt glavnega poslopja
ob zahodnem robu zunanjega dvorišča, kom-
pletno obzidje, ter seveda drevesni in vrtni na-
sadi.
Glavna stavba je dvonadstropna in pokrita
z opečno streho, medtem ko je čelna stavba
nadstropna in pokrita z etemitno kritino.
Gradnja obeh poslopij je sicer prevladujoče
kamnita (razen zahodne samostanske fasade),
vendar pa je bilo glavno poslopje leta
1941-42, ko so ga predelali v hmeljsko sušil-
nico, opečno dozidano v vrhnjem nadstropju.
Pritličje in večino prvega nadstropja pokriva-
jo opečni križni in sosvodnični oboki, drugo
nadstropje tramasti (zmozični) stropi. Na
ohranjenem ometu je še vidna fasadina posli-
kava, predstavljajoča zidce, »šivane« vogale in
okenske okvire. Venčni zidec, ki je le spora-
dično ohranjen, je preprost, konkaven. Glav-
no poslopje je v celoti podkleteno. Okna dru-
gega nadstropja na severni in zahodni fasadi
imajo kamnite okvire, ostala pa so brez
vsakršnih obrob. Od vhodnih portalov je
ohranjen le še zahodni. Je kamnit, ušesast, z
močno preklado in lunetastim čelom. Od ar-
kadnih hodnikov so ostali le južni krak
vzhodnega ter južni, zahodni in severni krak
zahodnega dvorišča. Prvega členijo v pritličju
4 loki, v prvem nadstropju 4 bifore z deloma
ohranjenimi originalnimi kamnitimi ostenji, v
drugem pa opečne iz let 1941-42. Drugi hod-
nik členijo: v pritličju po dva loka, v prvem
nadstropju deloma bifore deloma okna, v dru-
gem pa samo okna. Od porušenega prečnega
trakta so vidni zidni nastavki, ki dokazujejo,
da se je trakt odpiral z arkadnim hodnikom le
na vzhodno, ne pa na zahodno dvorišče, vidni
pa so tudi sledovi glavnega samostanskega
stopnišča, ki je bilo nameščeno v tem traktu.
Kot je vzhodni trakt segal do južne samostan-
ske fasade in jo s tem podaljšal za tri osi svoje
širine proti vzhodu, je prečni trakt segal do se-
verne, ki jo je na enak način podaljševal za
dve osi proti vzhodu, prav do jugozahodnega
ogala cerkvene ladje.
Cerkev je bila pravilno orientirana in preko
28 m dolga. Ladja je merila okoli 16 x 5,4 m,
5/8 sklenjeni dvopolni prezibiterij 9,8 x 3,4
m, debeline fasadne, slavoločne in zaključne
stene pa so znašale skupaj 2,4 m. Tlorisno
razmerje ladje je bilo 3:1, prezbiterija približ-
no enako. Prezbiterij je bil križno-rebrasto
obokan, ladja skoraj gotovo prvotno ravno
stropana, od baroka naprej pa obokana. K
prednjemu delu prezbiterija se je naslanjal
vzhodni samostanski trakt, k zadnjemu in k
ladji pa severno krilo križnega hodnika ter
stopnišče, ki je vodilo na samostansko in cer-
kveno podstrešje.
Nadstrpno poslopje na severni (vhodni)
strani samostana je zalomljenega tlorisa. Se-
stavljajo ga trije deli, ki pa glede nastanka niso
daleč vsak sebi. Gre za ozko, prvotno 13, se-
daj 10-osno upravno-gospodarsko stavbo, ki
premore komaj eno os širine. Manjkajoči
vzhodni del je obsegal tudi glavni (uvozni) sa-
mostanski portal iz leta 1666, ki je sedaj vzi-
dan v radeljsko graščino. Stavba je pretežno
kamnite gradnje ter kaže podoben omet in po-
shkavo kot glavno samostansko poslopje.
Nadstropje osrednjega dela z dvoriščne strani
krase šestločne toskanske stebriščne arkade in
naslikana sončna ura z letnico 1694. Pritlični
prostori so obokani, nadstropni ravno stropa-
ni, kar velja tudi za ozki hodnik, ki povezuje
zahodno polovico poslopja, medtem ko
vzhodno sistem efiladnih prehodov. Od po-
možnih stavb in samostanskega obzidja ni
ohranjenega ničesar. Ker ni več cerkve in pri-
tličnega dela vzhodnega samostanskega trakta,
seveda tudi ni več ohranjenega poznoroman-
skega jedra samostana, ki je v preostalih stav-
bah v celoti iz 17. stoletja, zlasti iz njegove 3.
četrtine, ko je samostan dobil podobo, kot
nam jo kaže Vischer v svoji veduti iz okoli
leta 1680.
Povzetek: med mendikantskimi pridigarski-
mi redovi so bili za razvoj samostanske arhi-
tekture zlasti pomembni dojninikanci, ki so v
13. stoletju na Slovenskem Štajerskem ustano-
vili tri samostane: na Ptuju 1230, v Studeni-
cah 1239 in na Radljah (v Marenbergu) 1251.
Njim gre predvsem zasluga, da so kot prvi pri
nas uveljavili importirani tip italijanske pridi-
garske cerkve z ladjinim tlorisom 3:1 in s kva-
dratastim (ali pravokotnim) prezbitarijem. Pri
svojem prvem samostanu na Ptuju so prvotno
cerkev iz let 1230-35 sredi stoletja (pred
1255) dopolnili s prezbitarijem v obliki fran-
coskega dolgega kora, na začetku 14. stoletja
pa so njeno ladjo z vzidavo drugega slavoloka-
(po funkciji nekakega letnerja) skrajšali na
razmerje 2,6 : 1. Njihov prvotno kljukasti
nadstropni samostan (z vzhodnim in južnim
traktom) so že v 1. polovici 14. stoletja s prizi-
davo zahodnega trakta sklenili in s tem samo-
stan navzven gradbeno zaprli, čeprav je ta
trakt segal pred cerkveno fasado. Samostan
dominikank v Studenicah, katerega podkvasto
nadstropno poslopje (ohranjen je samo še za-
hodni trakt) je nastalo do sredine 13. stoletja,
12
hrani cerkev, ki je dvofaznega nastanka. Prvo
fazo predstavlja ladja, ki je še ostanek prvotne
hospitalske cerkve Marijinega oznanjenja iz
okoli 1235, drugo fazo pa pravokoten prezbi-
terij tlorisnega razmerja 2:1 (pokrit z 2 kva-
dratastima križnorebrasto obokanima pola-
rna, vendar brez 5/8 zaključka) in zahodna
nunska empora, ki sta bila ladji prizidana
med 1260-77, ko je bila cerkev posvečena. S
prizidavo empöre se je ladijina prostornina
funkcionalno (ne pa prostorsko celovito) po-
daljšala do tradicionalnega prostorskega raz-
merja 3:1, ki je veljal za cerkve starejših domi-
nikanskih samostanov.
Dominikanke v Radljah, ki so svoj samo-
stan zgradile po sredini 13. stoletja, so bile na-
prednejše od onih v Studenicah. Njihova rav-
no krita ladja je sicer še vztrajala pri tradicio-
nalnem tlorisnem razmerju 3:1, zato pa je
prezbiterij že imel obliko dolgega kora, sesta-
vljenega iz dveh kvadratastih križnorebrastih
obočnih pol in 5/8 zaključka. Nanj se je z juž-
ne strani naslanjal samostanov vzhodni trakt s
štirimi prostori v pritličju, med njimi je bil
kapitelj, katerega poligonalno sklenjeni oltar-
ni prostor je molel daleč pred njega. Tudi pri
tem samostanu je enako kot pri ostalih dveh
(v Studenicah le občasno) segal zahodni trakt
pred cerkveno fasado, s katero sta se stikala z
notranjima ogaloma. Vse kaže, da so se redov-
nice enako kot v Studenicah, najprej zadovo-
ljile s prvotno Marijino cerkvijo, omenjeno
7.9.1170 »sub confmio montis Raedelach«,
blizu katere so se naselile in jo šele v teku 2.
polovice stoletja zamenjale z novo, samostan-
sko, ohranile pa njen patrocinij. Po tlorisnih
razmerjih sodeč, so najprej zgradile ladjo in
nato prezbiterij, vse pa govori za njeno razvoj- :
no stopnjo med ptujsko dominikansko in mi- i
noritsko cerkvijo, torej za čas med okoli 1255 ;
in 1285. Teoretično bi bilo seveda tudi mogo-
če, da je nastala na enak način, kot ona v Stu-
denicah, to je, da so redovnice prvotno cerkev
le povečale s tem, da so ji podaljšale ladjo za
dolžino zahodne empöre in prizidale prezbi- '
terij v obliki dolgega kora. V vsakem primeru
pa je šlo za stilnorazvojno pomembno pozno-
romansko/zgodnjegotsko arhitekturo, v kateri ;
je vdova Riharda decembra 1290 dala posta- \
viti Marijin in Križev oltar. Ker smo jo na ža- i
lost pred okoli 180 leti zgubili, jo lahko re- i
konstruiramo le teoretično na osnovi ohranje- ;
nega tlorisa iz leta 1784 in Vischerjeve vedute •
iz okoli leta 1680.
VIRI IN LITERATURA
Inženir von Schluderbach: načrt ukinjenega sa-
mostana dominikank iz leta 1784, Štajerski deželni
arhiv, Gradec. — G.M.Vischer, Topographia Du-
catus Stiriae, Gradec 1681, CZ Ljubljana 1971, sli-
ka 65. — Ignacij Orožen, Bistum und Diözese La-
vant I. Maribor 1875, p. 92-105 in 598-600. — Pa-
vel Blaznik, Historična topografija slov. Štajer-
ske in jugoslov. dela Koroške do leta 1500, L, p.
467-479 in II. P. 193-194, Maribor 1986 in 1988.
— Radlje skozi čas, zbornik, Radlje 1983.
13