61
Naši dopisi.
Z Dunaja 23. febr. (Predpust in post v političnih krogih.) Dvakratno glasovanje v zbornici poslancev o kongrui in o pristojbinski postavi prizadelo je vladi velike preglavice. Vzroki, zakaj se je zoper kongruo pri zadnjem paragrafu izrekla večina, so znani. Šlo je za to, izvršitev one postave določiti, kakor je bilo namenjeno za leto 1886., ali pa, kakor je vlada nenadoma zahtevala, izvršiti jo še le v treh letih počenši z letom 1886. Večina zbornice izrekla se je za prvi način ne toliko zato, ker bi bila odločno proti drugemu načinu, ampak bolj zato, ker je bila vlada sploh kongrui nasproti jako mrzla, in ker je v nasprotji s prejšnjimi dogovori in pa ne, da bi bila večino o novi premembi kaj popra-šala, brezozirno skoraj zapovedajoča po ustih ministra Conrada zahtevala ono premembo. — Poslanci od večine, med temi tudi več slovenskih poslancev, glasovali so prav zato zoper predlog vladin, stavljen po dalmatinskem poslancu Klaiću, ker so hoteli s tem svoje nezaupanje skazati ministru Conradu.
Vse drugače vršile so se priprave za glasovanje o pristojbinski postavi. Levičarji pripravljali so se na odločen boj, zbrali so vse svoje ude, privezali so si sicer omahljive ude Coroninijevega kluba, katerih ni bilo teško pridobiti, ker so večidel premožni velikoposestniki, katerim bi bila postava pouzročila nekaj bremen. Veliko in odločilno svojo raketo pa so levičarji znali — prvič z vspehom — položiti med kmete Lichtensteinovega kluba.
Vse kaže na to, da je bil posredovalec ali orožje levičarjev pri tem delu zmiraj nezadovoljni divjak Lien-bacher, ki ima pri nekaterih avstrijskih kmetih veliko veljave. — Kmet Ruf imel je sostavljen govor, zoper katerega se da marsikaj ugovarjati, sploh pa bi mu bil lahko pritrdil vsak poslanec, ki je hotel glasovati za to, da se preide v nadrobno razpravo pristojbinske postave, toda nasvet, katerega je Ruf stavil, ni imel prave zveze z njegovim govorom. Ker predlog njegov — to seje videlo koj takrat — imel je namen, pristojbinsko poRtavo pokopati za zmiraj, vsem željam pa, katere je izrekel Ruf v govoru, bilo bi se moglo vstreči pri nadrobni razpravi s popravki, katerih je bila dolga vrsta uže pripravljena, katerih bi se bilo pa dalo vladi nekoliko še vsiliti.
Vrh tega pokazalo se je pri tej priliki, da knez Lichtenstein ali nima vpliva v svojem klubu ali pa ga je namenoma dal porabiti zoper vlado , kakor se čuje vse z ozirom na vedenje ministra Conrada pri posveto« vanji in izvrševanji nove ljudske šolske postave. — Kakor je to navada junaških Mladočehov pri odločilnem glasovanji, storili so tudi to pot in se poskrili v svoje kote, da bi jim kasneje kdo ne mogel očitati, da so „tak" ali „tak* glasovali.
In tako zmagali so levičarji s pomočjo Lienba-cherja in nekaterih kmetov zoper desnico in vlado z 25 glasovi.
S tem zrastel je levičarjem greben, in, ako bi mislili, da je taka večina sploh mogoča, kakoršna je bila pri tem glasovanji, uže bi začeli {kakor so skušali) ponujati miniterstva različnim svojim pristašem, pred vsem pa najbolj zasluženemu za to njihovo zmago — Lien-bacherju.
Zelo pomenljivo pri tem glasovanji je bilo pa to, da je najtesnejši pristaš Lienbacherjev  tudi   divjak ua
62
njegovi strani in tudi izvoljen v Solnograškem, trd kmet Neumajer glasoval proti Rufovem predlogu.
Oboje glasovanje vršilo se je pred pustom in marsikdo , ki si je tedaj levičarjem vsedel na limanice, se uže kesa in pokoril se bo rad, ako mu bo v to dana prilika. — Vrisk levičarjev odprl je oči onim, ki niso hoteli več kot čin sam brez posledic, ki nikakor niso hoteli ravnati proti desnici in ne proti vladi sploh, ampak samo proti nekaterim trdotam postave in proti ministru Conradu.
Prvi nasledek zadnjega glasovanja bil je pred vsem jako suhoparen dnevni red daljnih dveh sej, v katerih so bili bolj zanimivi novi vladini predlogi, kakor pa predmeti obravnave; še daljna posledica bo pa skoraj gotovo ta, da se v tem zasedanji razun državnega proračuna ne bo rešilo veliko druzih pomenljivih predlogov. Najnevarnejša posledica za desnico pa bi bila , ako se pred razhodom zopet trdno ne sklene, ta, da bi stopila v nove volilne borbe razdvojena in oslabljena, in pa v negotovosti, kako se osnuje prihodna zborova večina. — Skoraj se sme trditi, da ravno pri sedanjih razmerah bo postala najpomenljivejša oseba poslanca grofa Ho-henwarta in pa ohranitev njegova v zbornici. —Kolikor danes moremo soditi, imamo tudi nado , da nam Hohenwart ostane. Vse pa kaže na to, da bode naloga njegova v prihodnjem zboru še večja in imenit-nejša, kakor v sedanjem zboru. — Levičarji pa si uže danes lahko vzamejo eno seboj za prihodnji zbor: Ako je bilo sedaj med strankama zbornice nekaj omahljivih elementov, potisnili se bodo v prihodnji zbornici taki elementi zelo na levico, pa tudi v sredi vlade moral bo Taaffe ono osebo, katera je do sedaj zadržavala razvoj in okrepčavanje zborniške večine in edina bila povod razkrušitev desnice, kolikor jih je do sedaj prišlo na dan.    Zato mirno pričakujemo boljše prihodnosti.
Iz Ljubljane. (Kamniška železnica.) Z Dunaja dohaja nam vesela novica, da namerava vlada uže te dni predložiti načrt postave o zgradbi krajne železnice iz Ljubljane v Kamnik državnemu zboru. Čujemo, da se ima železnica raztegniti skoz kamniško mesto do cesarske tovarne za smodnik, vsled tega postane zgradba nekoliko dražja, povikšati pa se ima primeroma tudi državna podpora. Kar pa je najbolj zdatno, je to, da je s tem podaljšanjem prav pomenljivo polajšana pot, da se ta železnica prej ali kasneje brez velikih zaprek more podaljšati v Savinsko dolino na Štajarskem.
—  (Dr. Gogalove zapuščine spisi) bodo se, kakor čujemo , priobčili. Za sedaj prišli so na svitlo postni govori pokojnega ljubljanskega škofa, katere je govoril leta 1883. v stolni cerkvi ljubljanski.
—  (Baron Ritmajer), ud upravnega odbora Lloydo-vega, posestnik lepe vile pri bleškem jezeru, umrl je dne 19. t. m. v Trstu v 64. letu svojega življenja.
—   (Naslednik Rudigierov) na gornje-avstrijskem škofijskem sedeži, bo — kakor je sedaj uže gotovo — dr. Ernest Muller, 63 let star, rojen Mora van, kanonik nadškofijskega kapitola pri sv. Štefanu na Dunaji, vodja nadškofijskega seminarja, bivši profesor dunajskega vseučilišča itd. Novoimenovani škof je odločno konservativen mož, in gornjeavstrijska duhovščina s konservativnimi neduhovskimi krogi vred trdi, da z nobenim drugim novim škofom ne bi mogli biti bolj zadovoljni, kakor so z dr. Muller je m. Po tem soditi bo tedaj gotovo novoimenovani linški škof vreden naslednik pokojnega škofa Rudigiera, in konservativna stranka na Gornjeavstrijskem bo gotovo še napredovala.
*         — (C. k. kmetijska dražba kranjska) sklenila je
v seji glavnega odbora dne 22. t. m.,  naprositi državnega poslanca  dr. Poklukarja,  da jo  zastopa  pri
shodu avstrijskih kmetovalcev,  ki  bode dne 23. in 24. marca na Dunaji.
—  (Za vrejenje teka gorskih potokov) je naš de-ielni odbor vpeljal potrebne korake, da se s pomočjo c. k. vlade vpeljejo kmalu priprave, da svoj čas deželni zbor sklene dotične postave, po katerih se vredi konkurenca in izrekoma pripravi tudi pot, doseči potrebne državne podpore.
—   (Svetična beseda v Alojzijevišči.) V manj kot enem letu se je posrečilo Alojznikom izvršiti dve slovesni besedi. S prvo, 9. junija 1884. leta, so osvedočili svoj izborno lojalni duh, časteč namreč zastopnika pre-svitlega cesarja v kranjski deželi, nenadomestljivega nam deželnega predsednika, preblag, gospoda barona Winklerja. V drugi pa jih je bila volja dokazati, kako so kot sinovi sv. cerkve naučeni počastovati najvišega cerkvenega načelnika v deželi, svojega novega knezoškofa, prevzvišenega g. dr. Jakoba Mi s s i o. In res, dosegli so te dni to prednost za-se, da je Alojzi-jevišče prvo bilo, ki je dostojno vednostno ter dostojna umetniško znalo ukloniti se vrhovnemu dušnemu pastirju, došlemu izmed sosednjih nam Slovencev — med nas, srčno mu udane sinove.
Beseda novemu knezškofu v čast, 12. t. m., bila je sijajna, ker najodličneja gospoda vseh stanov je bila navzoča. Da omenimo le nekaterih, prišli so: knezškof sami, deželni predsednik bar. Winkler z gg. sinovoma, dvorni svetnik grof Chorinsky, deželni šolski nadzornik Smolej, vladni svetnik prof. dr. Valenta, okrajni glavar Mahkot, ces. svetnik Murnik, podžupan Petričič, prost dr. Jarc, vodja bogoslovskim študijam kanonik dr. Klo-futar, kanoniki: dr. žl. Pauker, Zamejic in Jeran, upokojena računski svetnik Lukman in stavbarski svetnik Potočnik, pridvorni zvonar Samasa, vladna tajnika vitez Schwarz in Pfefferer, štacijski načelnik Habit, dekan iz Kranja Mežnarec, ljubljanska duhovščina in mnogo nje iz oddaljene Notranjske in Dolenjske ter bližnje Gorenjske.
Pelo se je radi dostojanstvene pozornosti na vabljeno občinstvo v slovenskem in nemškem jeziku. Igrala pa se je na slovensko prestavljena kardinal Wise-manova drama „Skriti biser". Menda je ta najizborneja vseh verskih iger in radi notranje tehtnosti tako težavna, da skoraj gotovo ni šlo težavneje do sedaj čez slovenski oder. A ne samo, da so se Alojzniki na um naučili te težke tvarine tako izborno, da jim ni trebala šepetalca, ampak tudi igrali so od prvega do zadnjega izborno. Pred vsem pa nam je omeniti dečka Karina (tretješolec Vid Hribar), skritega berača na očetovem domu, sv. Aleksija (četrtošolec Gregorij Pečijak) in sila mužno ulogo imajočega patricija Evfemijana (šestošolec Fran Ušeničnik).
Spričalo je Alojzijevišče zopet ta večer, da se a ponosom sme domovina ozirati na ta zavod, ki je izročen umnemu duhu preč. g. konzistorijalnega svetnika, prof. Toma Zupana. Občudujemo moža, ki s tem taktom in s to neupognjeno doslednostjo izvršuje svoj najtežji poklic, kar jih je ta čas izročenih kateremu si bodi duhovnu v domači škofiji.
Ker se pa iz „Pozdrava" (govoril osmošolec Ivan Oštir) uvidi ves smoter te slavnostne veselice, naj ga podamo tu v njego popolnem obsegu:
Premilostni gospod knezškof!
Visokorodui gospod deželni predsednik!
Velečastiti in blagorodni gospodje!
Slavili smo pred 8 meseci v teh prostorih Vas, vi-sokorodnega gospoda, cesarjevega namestnika, dobrotna navzočega tudi danes. — Hoteli smo takrat pokazati? kako smo naučeni klanjati se prvemu svetnemu oblastniku v deželi.
63
Med tem časom nam je Božija dobrota odločila Vašo Prevzvišenost za knezškofa kranjski deželi. In danes nam je dovoljeno v Vas, srčno pozdravljenem novem knezškofu, počastiti prvega cerkvenega dostojanstvenika našega domovja.
Kako pa naj bi razveselili Premilostnega ta večer? V zgodovino smo segli nazaj. — Učenec ste, Pre-vzvišeni, po odločbi očetovsko Vas ljubečega knezškofa, grofa Attemsa, zapustili kedaj domovino. A ni Vam takrat igrala solza v očesu! — Saj je bila to navdušena pot v srce krščanstva, tje v večni Rim, kjer ste v vednostih in čednostih izobrazovali se 6 dolgih let. Tam mašnik postali ste, Premilostni, opravili Bogu prvi presveti dar v krščanstva največi Marijini cerkvi, Santa Maria Maggiore.
Tje, kjer ste, Prevzvišeni, preživeli najlepše dni svoje mladosti in kjer st? praznovali živenja najveseleji dan — tje v sveto mesto smo se toraj namenili Vas, Premilostni, voditi danes v duhu še enkrat.
Popeljemo Vas, Prevzvišeni, na aventinski grič, kjer se dviga sv. Aleksija svitla cerkev in v njeni bližini cerkev sv. Sabine. Po dneva vročem delu ste, mladenič, hiteli si odpočit v aventinskega griča hladni vzduh. Vživali ste, Premilostni, od tu čez rimsko mesto rajski razgled. — A ubežalo Vam je od tod časih oko tje čez vatikansko cerkev, čez papeževo palačo naprej, tje čez hrib Janikul in v mislih še dalje čez deveto višavo — tu sem k nam, do ljubih goric svoje domačije. — In ko bi se bil Prevzvišenemu takrat odprl ves razgled v sijajno prihodnost, ugledali bi se bili za preteklih 20 let škofa med svojim ljudstvom, tu v Ljubljani na starodavni stolici sv. Maksima.
V  današnji igri „Skriti biser" želimo zato Prevzvišenemu buditi takih zlatih mladostnih spominov.
Res je, da bi ta Wisemanov umotvor dostojno pre-odečevati mogle le umetniške moči. — Mi to nismo in ne moremo biti. — A, kar smo si dragocenih zrn nabrali učeč se te drame: to si hočemo ohraniti v svojih srcih živenja ves čas. V svojem živenji spolnovati hočemo te vekovite krščanske vzore. Prav to pa bo, upamo, največe slavilo, s kojim svojega milega knezškofa hočemo počasto/ati ne samo danes, ampak kot mašniki kedaj ognjevito delujoč za našega ljudstva vsestranski blagor.
—  (Umrl je gosp. J, Janesch), posestnik tovarne za usnje, minulo soboto ponoči v starosti 68 let.
—  (Razglas.) Odbor Matice Slovenske oddaje službo društvenega tajnika za tri leta proti pogodbi. Matični tajniK mora biti nje družabnik. Njegova plača je sešteto goldinarjev na leto, njegov redni posel pa je nadrobno določen v §. 35 društvenega opravilnega reda. Prošnje za to službo z dokazili s sposobnosti je do 10. dne prihodnjega meseca marcija poslati prvo-sedstvu Matice Slovenske v Ljubljani.
V  Ljubljani dne 20. svečana 1885.
Peter Grasselli, Matice Slovenske prvosednik.