©
Slavistična revija (http://www.srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
UDK 821.163.6.09-32Simčič Z. Rok Smrdelj Ilirska Bistrica
ROMAN PREBUJENJE - PRVENEC ZORKA SIMČIČA1
Članek se ukvarja z romanom Prebujenje (1943), ki gaje napisal slovenski pisatelj Zorko Simčič. V ospredju je vprašanje interpretacije romana, vprašanje njegove vloge v medvojni slovenski književnosti in vprašanje njegove recepcije. Prebujenje je meščanski psihološki roman, kije nastal kot reakcija na tedaj prevladujočo kmečko pripovedno prozo. Protagonist romana je dijak Dušan Biljanski, pisec humoresk in feljtonov, ki si želi napisati veličastno literarno delo. Glavni razlog, kije Simčiča spodbudil k pisanju, je bil razpis za Finžgarjevo literarno nagrado. Cepravje ni prejel, seje Nova založba odločila za izdajo. Romanje prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane in bil kritiško pozitivno sprejet. Čeprav doslej še ni bil literarnovedno obravnavan, ne moremo trditi, daje bil zamolčan.
Ključne besede: meščanski psihološki roman, dijaški roman, medvojna slovenska književnost, literarna recepcija
The paper deals with the novel Prebujenje (1943), written by the Slovenian writer Zorko Simčič. The main issues addressed in the paper are the question of interpretation of the novel, the question of its role in the Slovenian wartime literature, and the question of its reception. Prebujenje is a bourgeois psychological novel that was conceived as a reaction to the until then prevailing rural narrative prose. The protagonist of the novel is the student Dušan Biljanski who writes humorous short stories and feuilletons and wants to write a great literary work. The main reason that Simčič decided to write the novel was the Finžgar literary award. Although the novel eventually did not receive the award, the publishing house Nova založba nevertheless decided to publish it. The novel has received the Prešeren Award of the city of Ljubljana and has been positively accepted by literary critics. While the novel has not received a literary analysis, it would be incorrect to say that it has been ignored.
Keywords: bourgeois psychological novel, student novel, Slovenian wartime literature, literary reception
0	Kratka analiza vsebine in zgradbe
Že podnaslov dela Roman iz dijaškega življenja razkriva, da zgodba govori o življenju dijakov in njihovih mladostniških pripetljajih. V središču dogajanja so Dušan, Jože in Milan, trije nadobudni dijaki in prijatelji, ki se v času okupacije med drugo svetovno vojno šolajo na ugledni ljubljanski gimnaziji. Romanje oblikovan kot poro-
1	Razprava je nastala na podlagi prvostopenjskega bolonjskega diplomskega dela Prebujenje Zorka Simčiča: Vprašanje interpretacije, vloge romana in recepcije, za katero sem prejel Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za leto 2014. Za pomoč pri njenem nastajanju se zahvaljujem mentorju red. prof. dr. Matevžu Kosu in akademiku Zorku Simčiču. Razprava dopolnjuje diplomsko delo. Vključuje dodatne vire, na katere meje opozoril red. prof. dr. Miran Hladnik. Zahvaljujem se tudi doc. dr. Urški Perenič za natančno branje članka in konstruktivne komentarje.
Čilo o šolskem letu: prične se konec poletja z Jožetovim prihodom v dijaško sobo in konča v pozni pomladi, ko Milan umre in se Jože vrne na podeželje.
Roman ima avtobiografsko zasnovo. Protagonist zgodbe je Dušan Biljanski, ki je prikazan kot mlad, ambiciozen literat, ki se preživlja s pisanjem podlistkov, humoresk in kozerij.2 Njegova želja je osvojiti vso vednost, zato se neprestano posveča študiju.3 V romanu spremljamo njegovo dozorevanje, ki doseže vrh v spoznanju, da je kaj takega nemogoče doseči. Po tej plati se Prebujenje nagiba k Bildungsromanu, ki pa ga ne bi mogli imeti za prevladujočo žanrsko oznako, saj Dušanov razvoj ni v ospredju zgodbe, ampakje le ena od dimenzij romana.
Avtobiografski elementi se kažejo tudi v Dušanovih spominih. Bralec izve, daje nekoč napisal razpravo o zadružništvu, za katero je prejel šolsko nagrado.^ Nadalje opisuje prve spomine v gledališču, ko je s staršema gledal Hamleta, pri čemer ponosno pripoveduje o očetu - ta mu ni mogel nuditi materialnega blagostanja, a gaje kot otroka vseeno peljal v gledališče.^ Pomembno avtobiografsko dejstvo je tudi, da je Dušan v prikazanem šolskem letu neuspešen.6 Za razumevanje Simčičevega opusa je najpomembnejša avtobiografska vzporednica Dušanov življenjski načrt, po katerem naj bi napisal veliko literarno delo: »Misli so, toda jaz hočem napisati nekaj velikega. Zelo velikega! Koliko časa že nosim načrt v glavi, pa se ne morem spraviti k pisanju. Bojim se. Velike kompozicije ...! [...] Toda napisal bom. Velikanska stvar bo. Če bom živ, ga bom napisal.« (Simčič 1943a: 55-56) Odlomek je jasen opis Simčičevega življenjskega projekta, realiziranega kot roman Poslednji deseti bratje (2012), ki v avtorjevem opusu predstavlja ustvarjalno kulminacijo.7 Z njim je Simčič uresničil glavno Dušanovo intenco: »Nekaj novega hočem. Popolnoma drugačnega od vsega, kar so do sedaj napisali. To bi rad ustvaril jaz!« (prav tam: 330)
Dušanova najboljša prijatelja sta Jože in Milan. Dušan predstavlja meščana, Jože pooseblja kmeta, medtem ko je Milan sanjava pesniška duša. Nekateri navajajo, da gre za tri plasti avtorja samega.8 Ostali dijaki so poimenovani z vzdevki. Med njimi je v dogajalnem ospredju Zelenko, ki Dušana povabi domov, da bi inštruiral njegovo mlajšo sestro Marijano. Zelenkov oče je pravnik, velik ljubitelj slikarstva in književnosti, zato se z Dušanom dobro razume. Med profesorji je najbolj priljubljen Vencelj
2	Tudi Simčičje kot dijak objavljal humoreske. Njihov izborje izšel v knjigi Tragedija stoletja (1944). Božidar Borkojihje primerjal s Prebujenjem in pri tem ugotovil naslednje: »Ne samo, da zasledimo iste osebe, kakor sta Ščuka in Zelenko, tudi ves pisateljev esprit in stil kažeta celo v humorju in satiri isto prevladovanje intelektualnosti nad emocialnostjo, isto ljubezen do paradoksov in do ironije, isto lahkotno in veščo roko v oblikovanju tvarine.« (1944: 3) Navedene podobnosti lahko označimo za temeljne značilnosti Simčičevega zgodnjega proznega ustvarjanja.
3	Toje najboljizrazit avtobiografski element: »Mislim, daje največ mene v razmišljujočem Dušanu, v tem na neki način še vedno pubertetniški, a vendar že faustovski obsedenosti, želji po vedenju vsega, odkrivanju neznanega, deloma pa tudi v poetični psihi Milana.« (Simčič 2013: 59)
^ Simčičje osemnajstleten prejel nagrado za razpravo o mladinskem zadružništvu (Simčič 1998: 134).
^ Simčič podobno pripoveduje o očetu, ko omenja prvi obisk v gledališču. Prim. Simčič (2007: 44^45).
6	Simčič je bil neuspešen v tretjem letniku: »Dostikrat se spomnim na Jožeta Košarja, kasnejšega urednika Obzorij, ki me je v tretji gimnaziji poslal k izpitu iz latinščine, me pri izpitu vrgel, tako da sem moral leto ponavljati, za kar sem mu še danes hvaležen.« (Simčič 2007: 45)
7	Na kontinuiteto prvi opozori Matevž Kos, ki pravi, da je odlomek »znotrajfikcijska, a nenavadno točnanapovedpisateljevega poznega dela, velikegaromana Poslednji deseti bratje« (2012: 6).
8	Prim. Debeljak (1943: 3) in Pogačnik (1999: 186).
Korza, profesor zgodovine. Dijaki navkljub revščini, lakoti in negotovi prihodnosti ohranjajo optimizem, agilnost in vedoželjnost, ki se kaže v nenehnih intelektualnih razglabljanjih. Poleg zunanjega dogajanja spremljamo tudi »notranji« svet akterjev, njihovo miselno rast.
Osrednje dogajanje je postavljeno v Ljubljano. Roman se izogne omembi časovnega' in prostorskega10 konteksta, kar je moteče zaradi dveh razlogov: pojavljajo se neprestane aluzije na romaneskni prostor in čas, hkrati pa je apolitično vedenje neskladno s svetovljansko razgledanimi dijaki, z njihovimi profesorji in ostalimi osebami v romanu.11
Zgradbo Prebujenja sestavljajo trije deli: prvi je razdeljen na dvanajst poglavij, drugi na trinajst, tretji pa na pet. Linearna pripovedna struktura je prekinjena z mnogimi retrospektivami,'2 simultanimi dogodki'3 in notranjimi monologi. Avtorjev slog je intertekstualno bogat in duhovit. Dogodki in refleksije so opisani izčrpno in natančno.
V romanu prevladujeta avktorialni in prvoosebni pripovedovalec.'^ Avktorialne-ga pripovedovalca imamo v zgodbi takrat, ko dogajanje opazuje iz neke širše perspektive. Na nekaterih mestih se pripovedno težišče premakne iz njegovega fokusa na glavne romaneskne osebe, pri katerih imamo prvoosebnega pripovedovalca, ponekod tudi drugoosebnega.'^
1 Okoliščine nastanka
Zorko Simčič je zaključil nižjo klasično gimnazijo v Mariboru. Študij je nadaljeval na državnem učiteljišču, ki gaje prekinil zaradi Hitlerjeve okupacije Maribora in ga kot begunec dokončal leta 1943 v Ljubljani. Istega leta seje kot izredni študent vpisal na Filozofsko fakulteto. Romanje napisal oktobra 1942 v dveh tednih. O njegovem nastanku je prvič spregovoril v intervjuju, kije bil objavljen kmalu po izidu Prebujenja:
' Druga svetovna vojna in slovenska državljanska vojna.
10 Okupirana Ljubljana, ki je bila kot edino slovensko mesto med letoma 1942 in 1945 obkrožena s fortifikacijo.
'' Simčičev zagovor: »Kolikor vem, so se vsa literarna medvojna dela 'umikovala' opisu dogodkov med revolucijo in samoobrambo, kerje človek lepo-slovja čutil, daje dogodkom preblizu. [...] Ne velja samo za filozofijo, da doctrina debet esse in tranquilitate. Samo tako lahko uspe pisatelju pobegniti pred skušnjavo čmo-belega risanja. - Drugi razlog je morda, da si se tako umaknil strahotni dnevni psihozi. Podobno se je v tistih letih dogajalo tudi s poezijo: Severin Sali, Dušan Ludvik, Vinko Beličič, Mitja Sarabon ... So pa v mojem romanu zamaskirani kakšni medvojni dogodki - Milanovo podoživljanje bega slovenskih prostovoljcev iz Hrvaške - ko so nas, umikajoče se v Slovenijo, razjarjeni Hrvati zasledovali, psovali s 'srbskimi hlapci', nas kamnali.« (Simčič 2013: 58) Njegov položajgre razumeti. Toda če ni obravnaval konteksta, v katerem živijo njegovijunaki, bi bilo bolje, da bi se mu popolnoma izognil, sajseje - zaradi njegovega upoštevanja in neproblematiziranja hkrati - ujel v solipsizem.
12	Najdaljša retrospektivaje Jožetovo pripovedovanje o materi, ki deluje kot zgodba v zgodbi.
13	Jožetovo in Milanovo preživljanje počitnic v koči časovno sovpada z Dušanovim obiskovanjem Zelenkovih.
Termina sta uporabljena v kontekstu tipologije Janka Kosa.
Primer drugoosebnega pripovedovalcaje Milanovo pismo Roži.
Predvsem moram povedati, da sem imel roman že dolgo zasnovan. Dušanu v Prebujenju sem dal precej avtobiografskih potez in gotovo je tudi v tem zanimivost romana, da sam prikazuje, kakoje nastajal. Ko sem se vrnil iz Gonarsa, sem se vrgel na pisanje. In še ena stvar je bila, ki meje silila, da sem se podvizal s pisanjem. To je bil razpis Finžgarjeve literarne nagrade. Nisem hotel zamuditi ugodne prilike, da bi nekje poskusil stopiti na dan z večjim tekstom. Sprva nisem vedel, ali bi poslal ali ne. [...] Potem pa sem se odločil, kajti hotel sem priti najasno. Paje bilo! (Simčič 1943b: 3)
Avtorje idejo o romanu razvijal dolgo. Povod za njeno realizacijo je bil natečaj za Finžgarjevo nagrado. 16 Čep rav Simčič ni prejel prve nagrade (triumfiral je roman Sveta zemlja Janka Modra), seje Nova založba17 odločila za izdajo. Knjigo je natisnila tiskarna Merkur, opremil jo je arhitekt Vlado Gajšek.
Slika 1: Naslovna stran romana z avtorjevim podpisom.
16	Žirijo je sestavljalo pet članov, med katerimi sta bila za knjižno izdajo Prebujenja najverjetneje zaslužna France Koblar in Silvo Kranjec (Simčič 2013: 60).
17	Leta 1917 jo je ustanovila Krekova katoliška skupina. Najprej je delovala kot zadruga, od leta 1939 pa kot družba. Njen edini predsednikje bil Fran Šaleški Finžgar. Leta 1947je bila ob nacionalizaciji ukinjena (Dolar 1994: 25-26).
Roman je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Prejeli so jo avtorji najuspešnejših knjig, predvsem tisti, ki so bili doma iz Ljubljane. Prešernove nagrade za leto 1943 (podelitev je bila 7. 2. 1944) je podelil generalni tajnik Franc Jančigaj, ki je opravljal dolžnosti župana Ljubljane; po predlogu razsodišča18 jo je prejelo pet avtorjev (Debeljak 1944a: 3)." Simčič se podelitve ni mogel udeležiti, saj je šel v Trst na pogreb brata Mirka, ki so ga kot domobranca ubili na Primorskem.
Finžgar ni bil navdušen nad Prebujenjem,20 toda Simčičaje spoštoval, karje razvidno iz pisma, ki ga je poslal Ksaverju Mešku.21 V petem odstavku mu sporoča: »Se -daj smo sprejeli v Novi založbi kar tri rokopise: Gosarjevo Božje kraljestvo na zemlji, Modrovo Sveto zemljo (nagrajena) in Simčičeve Brezdomce. Ta zadnji je mlad fant (v V. pripravnici) talent, psiholog. Hvala Bogu, da se tako mladina odlično izživlja v literaturi. Ne bo še konec lepe slovenske knjige.« (1996: 140) Omenjeni so Brezdomci in ne Prebujenje. To ni Finžgarjeva napaka, ampak prvotni naslov Simčičevega romana. Do zamenjave naslova je prišlo zaradi zamenjave okupatorja: romanje nastal v času italijanske okupacije, v tisk pa je šel v obdobju nemške. Dva izmed junakov, Dušan in Milan, sta begunca iz dela slovenskega ozemlja, ki so ga zasedli Nemci. Ko je po italijanski kapitulaciji v Ljubljano prišla nemška vojska, se je med begunci pojavil strah. Skrbelo jih je, da se bodo Nemci začeli spraševati, zakaj je v Ljubljani na tisoče beguncev s Štajerske. Zaradi takšnih okoliščin je Finžgar predlagal spremembo naslova. Simčič je dal nov naslov po Župančičevi pesmi Prebujenje, ki je že od začetka uvajala vse tri dele romana (Simčič 2013: 59). Prvotni naslov označuje skupni status vseh treh glavnih oseb: Dušanje iz Maribora, Milan je s Pohorja, Jože je doma z Dolenjske, vendar se ima za brezdomca, ker ni v stiku z zemljo. Begunstvo je glavna tema Simčičevega opusa in pomembna dimenzija njegove življenjske poti. Kljub temuje drugi naslov ustreznejši, saj je tema tujstva v Prebujenju le nakazana, ni pa še problematizirana; je bolj okoliščina kot pa predmet umetniške obdelave.
Simčič je bil med vojno zelo dejaven na kulturnem področju. Z objavami v revialnem tisku, z izdajo prvenca in zbirke humoresk je odkrito kršil kulturni molk, ki gaje januarja 1942 javno razglasila OF. Določbo so kršili tudi nekateri drugi avtorji, zlasti sodelavci revije .Dom in svet. Kot reakcija na kulturni molk se je pojavila akcija Zimska pomoč. Njen idejni pobudnik je bil Narte Velikonja, ki jo je oblikoval kot socialno pomoč za vojne begunce s Štajerske in Gorenjske. Sredstva je pridobivala z različnimi akcijami - dve izmed takšnih sta bili Ljudska knjižna tombola in Bibliografska knjižna tombola. Za to priložnost je Zimska pomoč od Nove založbe odkupila sto izvodov Prebujenja, jim dodala Simčičev portret in avtorjevo rokopisno posvetilo ter jo na tomboli prodajala kot dodatno izdajo. Poleg Prebujenja izdala še mnoga druga dela slovenskega leposlovja (prav tam: 60).
18 Razsodišče, ki mu je predsedoval Janko Pretnar, so sestavljali Božidar Borko, Pavel Karlin, Janko Moder in Tine Debeljak (Debeljak 1944a: 3).
" Poleg Zorka Simčiča sojo prejeli še: Janez Jalen (trilogija Bobri), Jože Dular (roman Krka umira), Ivan Matičič (povest Petrinka), Severin Sali (pesniška zbirka Srečavanja s smrtjo) (Debeljak 1944a: 3).
20	Gl. poglavje Recepcija.
21	Finžgarje pismo poslal 16. februarja 1943. Gre za petinosemdeseto pismo (skupno mujihje poslal sto triindvajset), ki ni krajevno označeno in podpisano. Najverjetnejeje nastalo v Ljubljani.
Slika 2: Simčičev portret in avtograf, ki sta bila dodana k izdaji za bibliografsko knjižno tombolo.
Roman danes hrani štiriindvajset slovenskih knjižnic. NUK ima dva izvoda. Prvega so prejeli 22. 10. 1943, približno v času, koje roman izšel, drugega, arhivskega, ki je trenutno nedostopen za uporabo, pa 18. 10. 2000.22 Nenavadnoje, da se roman ni znašel v D-fondu,23 čepravje bil s Tragedijo stoletja uvrščen na seznam izločenih knjig in revij.
2 Položaj romana v medvojni slovenski književnosti
Medvojno slovensko književnost postavljamo v obdobje med letoma 1941 in 1945. Takšna periodizacija ne ustreza literarnozgodovinskim označevalcem, kajti letnici 1941 in 1945 ne pomenita preloma v slovenski književnosti, ampak zaznamujeta začetek in konec nekega političnega dogajanja. Literaturo tega obdobja je mogoče razdeliti prostorsko: na literaturo, kije nastajala v internaciji, zaporih, na bojiščih in na tisto v okupirani Liubliani. Medvoina dela so na splošno ideino in estetsko razno-
22	Za podatka se zahvaljujem Heleni Janežič.
23	Bistvo fonda je bilo v hranjenju gradiva, ki je v obdobju socializma nastajal v emigraciji, toda v njem je končal tudi velik del medvojne literature, ki so jo ustvarjali revoluciji nenaklonjeni avtorji.
Gre za komunistični Index librorum prohibitorum, na katerega je komisija - imenoval jo je takratni prosvetni minister Ferdo Kozak - umestila naslove knjig, ki jih je bilo treba odstraniti iz knjižnic in knjigam. Končni seznam je bil objavljen v novembru 1945 (Gabrič 2008: 64-65). Simčičevi deli sta se pojavili že na prvi različici dokumenta, kije bila izdana 27. 7. 1945. Na seznamu se nista znašli zato, ker bi bilo v njiju mogoče najti sledove antikomunistične ideologije (omenili smo že, daje Prebujenje apolitičen roman), temveč zato, ker ie bil njun avtor protirevolucionamo usmerjen.
lika: nekatera so eksplicitno vezana na vojni čas, medtem ko ga druga presegajo.^^ Ker je podoba o medvojni slovenski književnosti v slovenskem kolektivnem spominu izkrivljena in deloma nepoznana,26 bo morala slovenska literarna zgodovina v prihodnje to popraviti predvsem z obravnavo tistih del, ki so nastala v Ljubljani.
Pri razumevanju vloge Prebujenja v medvojni slovenski književnosti je pomembna proza, ki je v tem obdobju nastajala v okupirani Ljubljani. O njej je med vojno največ pisal Tine Debeljak, kije leta 1944 objavil esej Duh medvojne književnosti, v katerem je opredelil vsebinske in idejne lastnosti tedanje poezije in proze. Se posebej za slednjo je ugotavljal, da
ni vedno tvorna samo naprednost in »modernost za vsako ceno«, temveč tudi tradicija duha, toje - življenje naroda. To vidimo danes, ko smo odrezani od tujega sveta in tujih vplivov ter smo bolj kot kdaj koli navezani sami nase. Po nujnosti razmer smo bili prisiljeni seči po domačih motivih in problemih, postaviti se na stališče realističnega kolektivnega domačijstva, ki smo ga s takim prezirom zapuščali že od subjektivistične Moderne konec stoletja. [...] Hočem reči, da se je po nujnosti zunanjih razmer slovenski umetnik, ki je ostal doma, znašel organsko nujno na gladini domovinsko utesnjenega realizma, umirjenega, tradicijskega, ne iznakaženega ne s hipertrofijo idealizma ne materializma, kamor so težile prejšnje struje. (Debeljak 1944b: 260-61)
Debeljakje bil osrednji medvojni literarni kritik, bilje tudi urednik Doma in sveta, edine slovenske književne revije, kije izhajala med drugo svetovno vojno. Opažal je, da se v slovensko literaturo vrača kmečki roman,27 ki mu je bil sam izjemno naklonjen. Zavračal je vse predhodne literarne smeri, ki so se uveljavile po začetku 20. stoletja. Vračanje k domačijstvu in kmečkemu okolju je razumel kot »rešitev iz težav našega [medvojnega] časa« (prav tam: 262).
Čeprav je bil Simčič kot nasprotnik revolucije tesno povezan z dominsvetovskim krogom, se je zavestno odločil za odmik od kmečkega romana:
Vem, daje danes moderen kmečki roman, todajaz kot meščanski sin se v njem ne spoznam, zato pa sem obudil mesto in se bojim, da bom pri njem ostal. Mislim pa, daje zdaj tudi že čas za meščanske romane in probleme, in se mi zdi, da so taka dela, kakor moj skromni prvenec celo potrebna kot reakcija za naturalistične kmečke zgodbe. (Simčič 1944: 6)
^^ Navedeno problematiko sistematizacije medvojne slovenske književnosti razvija Viktor Smolejv knjigi Slovstvo v letih vojne 1941-1945 (1971), kije sedmi zvezek zbirke Zgodovina slovenskega slovstva.
26	Tojemogoče trditi tudi glede na to, daje vsebina, ki tvori slovenski kolektivni spomin, zajeta v učnih načrtih osnovnih in predvsem srednjih šol. Najnovejši učni načrt za slovenski jezik za splošne, klasične in strokovne gimnazije - leta 2008 ga je predpisalo Ministrstvo za šolstvo in šport - izpušča omembo kulturnega utripa v medvojni Ljubljani. Razumeti gre, daje selekcija in redukcija obravnavanih tem pri tako širokem časovnem loku neizogibna. Kljub temu je izpust omembe literarne dejavnosti v medvojni Ljubljani pomanjkljivost, ki vsiljuje čmo-belo predstavo o medvojni književnosti. Dijak, ki o tem času ne ve ničesar, bi lahko upravičeno sklepal, daje literatura takrat nastajala samo na bojišču, sajso v načrtu navedena le partizanska pesnika Bor in Kajuh na eni strani ter Balantič in Hribovšek na drugi, medtem ko se o Ljubljani molči (Poznanovič idr. 2008: 29). Bežna obravnava slednje bi lahko samo koristila: profesorjem bi za omembo vzela nekajminut, hkrati pa bi kompleksni medvojni temi dodala še eno dimenzijo, katere poznavanje bi olajšalo razumevanje tega časa.
27	Pisali so ga na primer Stanko Kociper, Jože Dular, Ivan Matičič.
Simčič je že ob izidu pravilno napovedal mesto, ki ga zaseda Prebujenje v medvojni slovenski književnosti. Ustvaril je meščanski psihološki roman, ki dogajanje postavlja v mesto in opazuje psihologijo oseb. Vendar ni osamljen: odmik od izrazito kmečke motivike s sledovi meščanskega in psihološkega romana se v medvojnem obdobju pojavlja tudi pri nekaterih drugih avtorjih in avtoricah.28
3 Recepcija
Roman je doživel različne odzive pri bralcih (pasivna recepcija) in pri kritikih, teoretikih, esejistih, publicistih (reproduktivna recepcija). O sprejemu pri literarnih ustvarjalcih (produktivna recepcija)2' zaenkrat še ne moremo govoriti. Recepcijo Prebujenja lahko razdelimo na tri časovna obdobja, v katerih prevladujejo primeri reproduktivne recepcije. Prvo obdobje 1943-1945 zajema čas med izidom in koncem druge svetovne vojne. To recepcijsko obdobje je najbolj plodno. Vanj sodijo Tine Debeljak, Božidar Borko, Janko Moder, France Vodnik, Radivoj Rehar, Vinko Zor, Joža Lovrenčič in Fran Šaleški Finžgar. Drugo obdobje, ki je najmanj produktivno, označuje recepcijo v socialistični Sloveniji (1945-1991). Edini avtor, kije v tem času pisal o Prebujenju, je bil Viktor Smolej. Tretje obdobje zajema recepcijo po letu 1991, ko so o romanu pisali Jože Pogačnik, Helga Glušič, Matevž Kos in France Pibernik. Ob tem velja poudariti, da v slovenski »enklavi« v Argentini, ki je razvila bogato kulturno dejavnost, ne beležimo nobenih primerov (reproduktivne) recepcije.30
Prvi kritik Prebujenja bil Debeljak, kije roman ocenil zelo pozitivno: »S to knjigo stopa v slovensko književnost nov pisateljski talent, ki nam bo prav gotovo dal še mnoga dela, kajti že s to prvo večjo ustvaritvijoje pokazal svojo nadpovprečno moč opazovanja zunanjih in notranjih pregibov v človeku, predvsem notranjih.« (1943: 3) V kritiki napravi kratek pregled najbolj znane slovenske proze z dijaško tematiko in sklene, da roman ni »podoben nobeni dijaški povesti iz naše literarne preteklosti« (prav tam). Poudari, da je bistvo romana v »finem opazovanju in podrobni duševni analizi« (prav tam) ter da z »njim stopa zopet vzdušje meščanstva v našo knjigo, kjer se tako redkokdaj polnokrvno uveljavi« (prav tam). Nenavadno je, da Debeljak romana na tej točki ne oceni negativno, saj so Simčičeva pisateljska načela inkonsistentna s tistimi, ki jih avtor kritike zagovarja v besedilu Duh medvojne književnosti. Izpostavi Dušanov optimizem: v ospredju je »optimističen mlad človek, ki [...] tudi v bedi ne izgublja življenjske energije.« (prav tam) Podobno ugotavlja Janko Moder, ki pravi, da študentje kljub težkim socialnim razmeram »z jasnim očesom zro v prihodnost« (1943: 3). Moder na začetku kritike zapiše trditev, kije nasprotna Vodnikovi: »Bral sem Simčičevo Prebujenje. Bral sem ga in živel
28 Na primer pri Radivoju Reharju in Miri Puc.
Raziskovalno dokazljiv vpliv romana na neko drugo literarno delo.
30 Razloge lahko izpeljujemo iz dejstva, da je Prebujenje zasenčil avtorjev roman Človek na obeh straneh stene (1957), ki ima v primerjavi s svojim romanesknim predhodnikom večjo umetniško vrednost inje bil zato boljprimeren za kritiško in literamovedno obravnavo. Bilje del emigrantskega književnega kanona, kije nastajal kot alternativa tistemu v matici. A tudi Simčičev prvenec ni bil povsem izvzet iz tega kulturnega okolja. Čeprav se o njem ni pisalo,je bil prisoten v kolektivni zavesti slovenskih emigrantskih bralcev. Ti so ga poznali še iz medvojnih časov.
z njim in pri srcu mi je bilo toplo.« (prav tam) Vodnik, ki je bil najbolj kritičen do romana, govori nasprotno: med branjem »čutimo premalo toplote« (1944: 143). Nanj pripne dve oznaki: dnevniški roman in roman generacije. A že v drugem odstavku kritike zaide v protislovje, ko pravilno zapiše, da roman kot »izraz sodobnosti ali podoba današnjega pokolenja sploh nima oporišča« (prav tam: 142). Očita mu ignoriranje časovne problematike, pri tem pa doda, da bi lahko romaneskno dogajanje postavili kamorkoli in kadarkoli, kar sicer drži, toda Vodnik tako podre opredelitev lastnih oznak. Debeljak ga tudi označi kot »dokument časa« (1943: 3), Moder mu pravi »dokument sedanje mladine« (1943: 3). Edini, ki zanika tovrstne oznake, je Borko: »Simčič ni spisal generacijskega romana, ki bi skušal kar moči na široko tipizirati razvoj in usodo doraščajočih mladostnikov in jih tesno včleniti v njihovo okolje in dobo.« (1943: 3) Borko je najustrezneje opredelil kontekst zgodbe. Moder je kritičen do zgradbe romana, katere začetek je »prevsakdanji, ponekod kar prazen, konec pa kompozicionalno pogrešen, kajti Milanova smrt ni prav z ničimer zgrad-beno utemeljena« (1943: 3). Do zgradbe je kritičen tudi Radivoj Rehar,31 ki Prebujenje umešča v kontekst slovenskih dijaških romanov, vendar ne tako podrobno kot Debeljak. Označi ga kot »najboljši dosedanji slovenski poizkus te vrste« (1944: 5) in kot »dokument časa med drugo svetovno vojno pri nas« (prav tam). Kritiki so si enotni v tem, da romanu očitajo razvlečenost v opisu nekaterih epizod in stranskih zgodb. Finžgar in Lovrenčič32 sta edina avtorja, ki sta kritična do introspekcije in psiholoških opisov. O romanu nista pisala, je pa iz virov znano njuno stališče: Finžgar je roman označil za »čudno, novo literaturo« (Simčič 2007: 92), zato romana pred tiskom ni lektoriral. Finžgarju in nekaterim članom žirije za Finžgarjevo nagrado je bil Simčičev način pisanja tuj; najbolj jih je motila nelinearna pripovedna struktura. Nekdo izmed članovje Finžgarju celo rekel, naj Simčiču predlaga branje Jurčičevega Sosedovega sina (Simčič 2013: 60). Na koncu velja omeniti še tri krajše in skorajda enake zapise, ki se razlikujejo le v nekaj stavkih, zato imajo najbrž istega avtorja. Objavljeni so bili v dijaškem glasilu Naša zvezda (1. XIII, št. 1-2), v Vestniku prosvetne zveze (1. XXII, št. 11-12) in Slovenskem učitelju (l. XLV, št. 1-2-3).33 Besedila so napisana v izrazito pozitivnem tonu in so bolj predstavitvena kot ocenjevalna. V njih so omenjeni glavni trije junaki, opredeljena sta tema romana
31	Kritik seje podpisal s črkama »jn«. To je eden izmed psevdonimov, kijihje uporabljal Rehar. Za ta podatek se zahvaljujem Martinu Grumu.
32	Joža Lovrenčičje bil poleg Alfonza Gspana in Janeza Logarja Simčičev profesor slovenskegajezika na ljubljanskem učiteljišču. Takojpo iziduje Simčič Lovrenčiču v znak zahvale podaril izvod Prebujenja. Ko gaje mesec dni pozneje ponovno obiskal, muje Lovrenčič čestital, a Simčičje začutil, da ni navdušen nad besedilom, in sicer »zaradi 'čudne zgradbe', in pa ker ni 'enotne zgodbe'« (Simčič 2013: 60). Profesor mu je rekel, da je v knjigi preveč introspekcije in analiziranja ter da gre najverjetneje za vpliv Marcela Prousta (prav tam). Simčičev komentar: »Kot sem nekoč že napisal: molčal sem, za nič na svetu ne bi priznal, da niti ne vem, za koga gre. Pravzaprav še danes ne vem, alije do takrat sploh bilo kajProustovega prevedenega v slovenščino. Da bi Lovrenčič bral Prousta v francoščini, bi težko verjel. Sem pa leta pozneje že v emigraciji zvedel, da je prav v tistih časih njegova hči Nina poslušala Antona Ocvirka, utemeljitelja komparativistike, ki seje ob analizi modernega romana še posebejustavljal ob Proustu.« (prav tam) Simčič ima prav. Prvi prevod ciklusa Iskanje izgubljenega časa je v drugi polovici prejšnjega stoletja opravila Radojka Vrančič.
33	Besedilaje verjetno napisal Vinko Zor, kije podpisan z inicialkama nad rubriko Ljudska knjižnica v Vestniku prosvetne zveze. V drugih dveh revijah ime pisca ni navedeno.
in dogajalni prostor, Simčič pa je označen podobno kot pri že omenjenih avtorjih, torej kot talent in mladi up. To je tudi skupni imenovalec kritik, ki so nastale v prvem recepcijskem obdobju. Avtorji iz tega časa so si namreč enotni v tem, daje Simčič mladi literat, ki še veliko obeta.
Viktor Smolej izpostavlja med vojno že omenjene slabe lastnosti romana. Zapiše, da Prebujenje kaže »živega, bistrega, zelo samostojnega pisatelja, ki bo gotovo napisal še kaj, kar bo boljše, zrelejše in globlje, zlasti ko bo znal neposredno prizadetost zamenjati s pisateljsko razdaljo« (1971: 370). Smolej je to zapisal v začetku sedemdesetih let, pri čemerje pomenljiva njegova uporaba prihodnjika; to pomeni, da bržčas ni vedel, daje Simčič že leta 1957 napisal »boljše, zrelejše in globlje« delo, kije bilo dostopno v D-fondu.^^
V poosamosvojitvenem času prevladujejo predstavitvena besedila, ki roman vpletajo v kontekst avtorjevega življenja in ustvarjanja, zato se ne posvečajo vrednotenju. Edina avtorica, ki roman ocenjuje, je Helga Glušič. V kritiki povzema avtorjevo življenje, že znane ugotovitve iz starejših kritik, pohvali zgradbo romana, pri kateri negativno oceni zadnji del. Izpostavi temo tujstva, ki jo razume kot pojav v širšem, evropskem kontekstu, saj omenja Camusovega Tujca, ki izide leto dni pred Prebujenjem (2002: 66-1)?^ Jože Pogačnik roman označi z izrazom »psihološki realizem«, izpostavi »esejistični diskurz«, kije »izrazita novost v nastajanju moderne pripovedne proze«, in »notranji monolog«, kije v Prebujenju »še in statu nascendi«, v Človeku na obeh straneh stene pa se razmahne v »poglavitno oblikovalno posebnost« (1999: 186-187). Kos se v kritiki posveča Poslednjim desetim bratom, Prebujenje pa omenja, ko dokazuje romaneskno kontinuiteto v Simčičevem opusu. Romana ne ocenjuje, omeni pa avtobiografske elemente, motiv tujstva in Dušanovo intenco po nastanku velikega dela (2012: 6-7). Podobno je pri Francetu Piberniku, ki roman omenja v predstavitvenem besedilu avtorja. Poudarja, da v Prebujenju ni sledi časa, v kateregaje postavljena zgodba (2014: 11).
Pregled vseh treh recepcijskih obdobij pokaže, da so avtorji uporabljali različne žanrske oznake, s katerimi so poskusili opredeliti Prebujenje. V razpravi so bile omenjene naslednje možnosti: dijaški roman, dnevniški roman, generacijski roman in Bildungsroman. Za slednjo opredelitev smo že ugotovili, da ne more biti prevladujoča, saj Dušanov intelektualni razvoj ni v ospredju zgodbe in ni natančno raz-delan. O dnevniškem romanu ne moremo govoriti, kajti Prebujenje nima strukture dnevnika; dogodki niso datirani, pripovedovalec pa ni samo nekdo, ki bi beležil lastna doživetja. Oznaka generacijski roman bi bila primerna, če bi bilo razvidno, po čem se pričujoča dijaška »generacija« razlikuje od ostalih; ker nima na sebi nič specifičnega in edinstvenega, je njena uporaba neustrezna, še posebej zato, ker je
Ko omenjamo Smolejev zapis,je potrebno pojasniti, daje Kozakov seznam izločenih knjig prenehal biti veljaven že okrog leta 1950, ko so se uradno zaključile čistke v knjižnicah in knjigarnah. (Navedeni podatek doslejše ni bil objavljen, nanjmeje opozoril prof. dr. Aleš Gabrič.) Seznam ni bil splošno znan, zato ne moremo trditi, daje narekoval prepovedano literaturo v socializmu. Pri temje treba dodati, daje bila slovenska pot socializma - zlasti po sporu Komunistične partije Jugoslavije s Stalinovim informbirojem - bistveno drugačna od tiste, ki seje razvijala v Sovjetski zvezi. To se kaže tudi na področju cenzure, kije sčasoma postajala vse boljsproščena.
Podobne ugotovitve navaja avtorica tudi v knjigi Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja (Slovenskamatica, 2002). Gl. str. 111-13.
o njej zamolčalo tisto, kar jo je najbolj določalo, in sicer vojne razmere. Med vsemi možnostmi je najbolj natančna prva, dijaški roman. Romaneskna zgodba je namreč postavljena v dijaško okolje, dijaki pa so glavne romaneskne osebe. Dijaško življenje je glavna tema, kije napovedana že v podnaslovu. Zaradi teh dejstev ta oznaka najbolj ustrezno definira uvrstitveno možnost izhodiščnega romana. Dodati še gre, da s pluralizmom žanrskih oznak ne bi bilo nič narobe, če bi bila njihova uporaba pri kritikih prepričljivo argumentirana.
Razdelek o recepciji lahko zaključimo z vprašanjem Simčičevega odnosa do prvenca. Avtorje ob izidu dejal: »Zadovoljen sem, daje knjiga izšla, ker je to pač edino pravo zadoščenje in plačilo za trud. Zadovoljen sem, da sem lahko pokazal dijaško življenje, kakor je danes - v veliki večini - brez modrijanov, brez junakov, kajti teh v življenju ni, vsaj ne takih, kakor nam jih romani prikazujejo.« (Simčič 1943b: 3) Dobrih pet desetletij pozneje je sodil drugače: »^a Prebujenje gledam, kakor gleda verjetno vsak pisatelj na svoj prvenec. Če bi se ga dalo pobrati iz knjižnic, bi ga - no, zažgal ravno ne, saj je tudi spaček naposled le tvoj otrok - toda spravil bi ga kam v klet.« (Simčič 2007: 52)
4 Sklep
Čeprav je bil roman kritiško pozitivno sprejet, doslej še ni bil literarnovedno obravnavan. Pri tej trditvi bi lahko navedli podobne razloge kot pri pojasnilu, zakaj se o romanu ni pisalo v emigraciji. Simčič je namreč pozneje napisal boljša dela, ki so bila relevantnejša za obravnavo, nekaj pa je tudi na tem, daje bil v Sloveniji do leta 1991 relativno neznan slovenski pisatelj.
Dejstvo, da Prebujenje doslej še ni bilo literarnovedno obravnavano, je premalo, da bi lahko trdili, da gre za zamolčano literarno delo.36 Te oznake ne moremo pripeti nanj že zaradi bogate reproduktivne recepcije ob izidu. Razmeroma dolg in pozitiven Smolejev zapis dokazuje, da bi roman lahko vzbudil še večjo pozornost strokovnih krogov tudi v času socializma, če bi le bil dovolj tehten za obravnavo. Na drugi strani pa drži, daje bil povsem neznan v javnem življenju socialistične Slovenije.
Zakaj je torej pomembno, da imamo raziskavo o Prebujenju! Najprej zato, ker ni bila doslej napravljena še nobena analiza v takšnem obsegu. Njene ugotovitve kažejo, daje natančno poznavanje Prebujenja pomembno za širše razumevanje Simčičevega literarnega opusa, zlasti za njegov pripovedni del. Poleg tega je obravnava Prebujenja pomembna za razumevanje medvojne slovenske književnosti, ki je nastala v Ljubljani, in večidel še ni bila natančno raziskana. Njena dediščina namreč dokazuje, da muze med vojno povsem ne molčijo.
36 Izraza »zamolčana literatura« ali »zamolčani avtorji« se v slovenski književnosti pogosto uporabljata v zvezi z avtorji, ki so bili med drugo svetovno vojno prodomobransko usmerjeni. Ker termina še nista bila predmet raziskave - najbržju zato ne moremo najti niti v zadnji izdaji leksikona Literatura -,je njuna uporaba v stroki in publicistiki pogosto nedosledna. Zamolčano literaturo sam razumem kot delo, kije bilo takojpo izidu načrtno obsojeno na molk in je bilo pozneje po naključju ponovno odkrito. Za Prebujenje tega ne moremo trditi.
Viri in literatura
Božidar Borko, 1943: Simčičevo »Prebujenje«. Jutro TiHSl. 3.
-, 1944. Simčičeva »Tragedija Stoletja«. Jutro 24/208. 3.
Tine Debeljak, 1943: Zorko Simčič: Prebujenje. Slovenec 71/254. 3.
Jaro Dolar idr., 1994. Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: MK.
—, 1944a: Kaj pravijo o svojem delu letošnji nosilci Prešernove nagrade glavnega mesta Ljubljane? Slovenec lUltl. 6.
--, 1944b. Duh medvojne književnosti. Zbornik Zimske pomoči. Ur. N. Velikonja, B.Borko, T. Debeljak, Z. Simčič. Ljubljana: Zimska pomoč. 259-63.
Fran Šaleški Finžgar, 1996: Zbrano delo, 14: Pisma 1. Ljubljana: DZS.
Aleš Gabrič, 2008. Cenzura v Sloveniji po drugi svetovni vojni: Od komunističnega Index librorum prohibitorum do ukinitve »verbalnega delikta«. Literatura in cenzura: Kdo se boji resnice literature? Ur. M. Dovic. Ljubljana: SDPK {Primerjalna književnost, posebna številka). 63-77.
Helga Glušič, 2002: Romantična otožnost. Ampak 3/2. 66-7.
Matevž Kos, 2012: Vprašanje o spravi in desetništvo slovenskega 20. stoletja. Pogledi 3/15-16. 6-7.
Janko Moder, 1943: Mlada leta ... Slovenski dom 8/254. 3.
France Pibernik, 2014: Zorko Simčič. Slovenski čas 51. 11.
Jože Pogačnik, 1999: Človek na obeh straneh stene: Idejno-estetska razčlemba: Spremna beseda k romanu Človek na obeh straneh stene. Celje: MD (Zbirka Žerjavi, 3). 181-210.
Mojca poznanovič idr., 2008: Učni načrt: Slovenščina. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Na spletu.
Radivoj Rehar, 1944: Dijaško življenje v romanu. Družinki tednik 16/22. 5.
Zorko Simčič, 1943a: Prebujenje. Ljubljana: Nova založba.
—, 1943b: Pogovor s pisateljem »Prebujenja« J. Simčičem. Slovenec 71/268. 3.
Zorko Simčič idr., 1944: Kaj pravijo o svojem delu letošnji nosilci Prešernove nagrade glavnega mesta Ljubljane? Slovenec lUltl. 6.
Zorko Simčič, 1998. Rasti. Rasti. In ne nehati rasti. Dr. Franc Sušnik (1898-1998). Ur. M. Kotnik Vrečko. Ravne na Koroškem: Voranc. 129-37.
--, 2007: Ob žerjavici in ognju. Ljubljana: Družina.
—, 2011: Ni mi preostalo drugega, kot da sem vzljubil svojo usodo. Pogledi 2/22. 17-9.
--, 2013: Pisemski intervju. Objavljeno v diplomskem delu: Rok Smrdelj, 2014: Prebujenje Zorka Simčiča: Vprašanje interpretacije, vloge romana in recepcije. Lju-
bljana: FF. 57-60.
Viktor Smolej, 1971: Slovstvo v letih vojne 1941-1945. Zgodovina slovenskega slovstva, 7. Ljubljana: SM.
France Vodnik, 1944: Prebujenje: Roman. Dom in svet 56/2. 142-43.
Summary
The novel Prebujenje (1943) is the debut work of the Slovenian writer Zorko Simčič. The story focuses on the life of students who are studying at the reputable Ljubljana gymnasium at the time of occupation during World War 11. The protagonist of the novel is the student Dušan Biljanski, an ambitious writer. He earns a living by writing humorous stories and feuilletons. In addition, he wants to write a great literary work. His best friends are Jože—representing the rural environment, and Milan—a dreamy, poetic soul. The novel contains many autobiographical elements.
Prebujenje is a bourgeois psychological novel that was conceived as a reaction to the until then prevailing rural narrative prose. Although the story is set in the time of war, it avoids mentioning the temporal and spatial context. The linear narrative structure is interrupted by numerous retrospectives, simultaneous events, and inner monologues. Author's style is very intertextual. Occurrences and reflections are described comprehensively and accurately.
The author had been developing the idea for his work for a long time. The main reason for its realization was the Finžgar literary award. The main reason that Simčič decided to write the novel was the Finžgar literary award. Although the novel eventually did not receive the award, the publishing house Nova založba nevertheless decided to publish it. The novel has received the Prešeren Award of the city of Ljubljana. After World War 11, it was placed on the Communist list ofbanned books.
The reception of the novel can be divided into three periods. The first is the reception during the war (1943-1945). This part of reception is the most productive. During that time, many authors wrote about the novel, e.g.. Tine Debeljak, Božidar Borko, Janko Moder, France Vodnik, Radivoj Rehar, Vinko Zor, Joža Lovrenčič, and Fran Šaleški Finžgar. The second period, which is the least productive, is the reception during the socialist era (1945-1991) in Slovenia. The only author who wrote about the novel is Viktor Smolej. The third period consists of the reception in Slovenia after 1991, when Jože Pogačnik, Helga Glušič, Matevž Kos, and France Pibernik wrote about it. In Argentina, there was no reception after World War 11.
Tine Debeljak claimed that the work contained features of "psychological realism." He compared Prebujenje with all Slovenian prose that features the life of students and concluded that Prebujenje is a unique work. Unlike Debeljak and Moder, Finžgar and Lovrenčič provided a mainly negative reception, as they are critical of the introspection. Debeljak does not offer any negative comments, which is surprising, since Simčič distances himself from the rural novel. Borko says that Simčič has not written a generational novel, because the reader is not aware of the
wartime events in the story, while France Vodnik, who is the most critical, says that Prebujenje is a literary journal and a generational novel, but at the same time he criticizes Zorko Simcic for ignoring the temporal context. Viktor Smolej criticizes the novel for excessively long descriptions. In the democratic era, the authors mostly just present the novel and place it in the context of the author's life and work, they do not focus on evaluation. Nevertheless, the novel has been positively accepted among literary critics. While it has not received a literary analysis, it would be incorrect to say that it has been ignored.